Kriterij.si,
13. februar 2018
― ODLIČEN DOKUMENT GROZE. TODA.
Beton Ltd.: Ich kann nicht anders
Urednik Tue, 02/13/2018 - 14:03
ODLIČEN DOKUMENT GROZE. TODA.
Veliko dobre kritike, veliko dobre kritične umetnosti, veliko dobre kritične teorije, veliko dobre kritične prakse, veliko vsega, kar resnično natančno dokumentira grozo, kar opozarja na katastrofalno stanje stvari, kar ugovarja katastrofalnemu stanju stvari, kar ponuja možnosti izhodov, drugačnega sveta.
Toda uničevalska kabala gre dalje. Morda, sem pomislila, se ta kabala – kot pisatelj, dramatik in aids aktivist Larry Kramer v eseju »Tragedija današnjih gejev« označuje ne le smrtonosni, temveč nekrofilski, protirazsvetljenski spoj kapitala, konservativnosti in politične moči – v tem prostoru tako izživlja nad umetniki in umetnicami, nad intelektualci in intelektualkami, nad kulturo in umetnostjo ter znanostjo zato, ker predpostavlja, da bodo ti najbolje, najlepše, najbolj artikulirano povzdigovali kritični glas. Ne zato, ker naj bi bila kultura večna dekla, ne zato, ker naj bi bili kulturniki in kulturnice najbolj pohlevni, ne zato, ker naj bi jih bilo najlažje zjebat. Ne zato, ker so šibki, temveč zato, ker so močni in vešči javnega: lepo znajo povedati, kako jih uničujemo, kajti uničenje je naš namen in cilj, si misli kabala.
Zdi se, kot bi tukajšnja kompradorska oblast prav prek glasne in vztrajne kulturniške kritike dokazovala svojim gospodarjem, svoji kabali predanost kapitalistični, morilski, roparski, pohlepni, sadistični mašineriji, kot bi prek kritike in ugovorov kulturnikov in kulturnic dokazovala, kako dobro ji uspeva uničevati ne le kulturo ali umetnost ali znanost, temveč civilizacijo v najširšem smislu, torej življenje samo, interakcijo, komunikacijo, bivanje, prebivanje. Brez javnega sektorja ne morejo, javni sektor jih hrani. Toda kultura, kultura mora ne le pasti, temveč mora pred tem izraziti svojo nemoč, svoje ponižanje.
In tako sem torej – spet – gledala odlično gledališko predstavo, tokrat »Ich kann nicht a