Kamra.si, 21. oktober 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...21. oktober - god sv. Uršule Nobena svetniška zgodba ni tako skrivnostna, kakor zgodba o devici in mučenki Uršuli z njenimi enajst tisoč tovarišicami. Legenda izvira iz desetega stoletja, ima pa nedvomno zgodovinsko jedro: gre za skupino devic, ki so umrle kot mučenke, najbrž v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov (na začetku 4. stoletja) in so bile v sedanjem Kölnu žrtve svojega krščanskega prepričanja ali devištva, morda tudi obojega. Zgodovinarji so skušali že na mnoge načine posvetiti v zgodovinsko temo okrog svete Uršule. Nekateri domnevajo, da so bile te mučenke sestre, neveste in hčere vojakov tebajske legije, ki jih je dal na ozemlju sedanje Švice umoriti Dioklecijanov sovladar Maksimijan. Ali je morebiti bližja resnici kronika, ki poroča, da je bila Uršula prednica nekega samostana pri Kölnu in se je ob času preseljevanja narodov s svojimi redovnicami zatekla za obzidje Kölna in je ob padcu mesta šla raje v smrt kakor v sramoto. Po pripovedovanju v Zlati legendi Jakoba de Voragine je bila Uršula baje hči britanskega kralja. Zasnubil jo je neki anglosaški kraljevič. Dobil bi jo, ko bi se pokristjanil in počakal tri leta, da Uršula s tovarišicami poroma v Rim. Uršula se res odpravi z 11.000 tovarišicami na pot, ko pa se vračajo, jih pred Kölnom napadejo in pomore Huni. Hunski kralj hoče Uršulo za ženo; ker ga ne mara, jo sam z lokom ustreli. Odmeve te legende najdemo v ljudskih pesmih, ki so v visokem srednjem veku nastale na naših tleh. Število enajst tisoč Uršulinih tovarišic je seveda pretirano. Vsekakor gre tu za nepravilno branje okrajšave XI. M. V. (11 Martyres Virgines – enajst mučenk devic), ki so jo nekateri razlagali 11 milia (tisoč – M je namreč rimsko število za tisoč). To bajno število je bilo ljudski domišljiji seveda takoj všeč. Veliko število je mogoče pripisati tudi srednjeveškemu pretiravanju. Sveta Uršula je danes zavetnica ženskih vzgojnih zavodov, kajti sv. Angela Merici, ki je leta 1535 ust

Kamra.si, 20. oktober 2021 ― 22. oktobra 2021 se bo v Hramu kulture Arnolda Tovornika v Selnici ob Dravi pričel 8. Glazerjev posvet, posvečen dediščini krajev na območju občin Ruše, Lovrenc na Pohorju in Selnica ob Dravi. Posvet bo razdeljen na več sklopov, ki bodo potekali od oktobra 2021 do maja 2022. Spremljala ga bo razstava Podobe naše dediščine - dediščina na "Ruškem" avtorice mag. Lilijane Urlep, zgodovinarke in arhivistke v Nadškofijskem arhivu Maribor. Razstava bo najprej na ogled v Hramu kulture Arnolda Tovornika, od 27. oktobra do 13. novembra 2021 pa Knjižnici Janka Glazerja v Rušah. Vljudno vabljeni!

Kamra.si, 18. oktober 2021 ― Osrednja knjižnica Celje vabi do 30. novembra 2021 v II. nadstropje na ogled dokumentarne razstave Marpurgi: med zgodovino in literarno svobodo.   Soorganizatorji: Sinagoga Maribor, Mariborska knjižnica in Osrednja knjižnica Celje.   V letu 2019 je pri založbi Beletrina izšel četrti ponatis romana Marpurgi pisateljice Zlate Vokač Medic, Sinagoga Maribor in Mariborska knjižnica pa sta ob tej priložnosti pripravili obsežno dokumentarno razstavo z naslovom Marpurgi: med zgodovino in literarno svobodo. Razstavo sestavljata dva dela: v prvem sta predstavljena delo in življenje Zlate Vokač Medic, drugi del pa prinaša obilo podatkov o mestu Maribor v 14. in 15. stoletju, s posebnim poudarkom na usodi mariborske srednjeveške judovske skupnosti. Avtorja razstave sta Klemen Brvar in Boris Hajdinjak. Razstavo si lahko ogledate vse do 30. novembra, v vmesnem obdobju pa bo v Študijski čitalnici tudi istoimensko predavanje. O terminu predavanja boste obveščeni naknadno.  

Kamra.si, 18. oktober 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...18. oktober - god sv. Luke Sveti Luka je svetnik, ki je po starem krščanskem izročilu napisal dve pomembni novozavezni knjigi: Evangelij po Luku in Apostolska dela. Njegovo ime se glasi v hebrejščini לוקא [Luka], v grščini Λουκᾶς [Lukas]. Slovensko ime Luka je praktično enaka izvirni obliki, v starejših prevodih Svetega pisma pa srečamo tudi obliko Lukež, ki izvira iz grščine. Luka je bil doma iz Antiohije, po rodu je bil Grk (ali po nekaterih virih Sirijec), po poklicu je bil zdravnik. Precej časa je oznanjal krščanstvo skupaj s svetim Pavlom – spremljal ga je na vseh pomembnejših potovanjih in je skupaj z njim prišel tudi v Rim. Iz uvodnih besed Lukovega evangelija se da sklepati, da Luka ni bil priča dogodkom, ki jih je opisal v evangeliju. To pomeni, da se je krščanski skupnost pridružil šele nekoliko pozneje. Pač pa v Apostolskih delih najdemo več odstavkov napisanih v prvi osebi množine, iz česar lahko sklepamo, da je te dogodke pisec res sam doživel. V pripovedi o dveh mladeničih, ki sta na poti v Emavs srečala in po lomljenju kruha spoznala vstalega Gospoda, Luka z imenom omenja samo enega, Kleofa, ime drugega pa zamolči. Papež Gregor Veliki z veliko verjetnostjo ugotavlja, da zato, ker je bil to on sam. V svoji skromnosti se namreč ni želel izpostavljati.  Luka je bil visoko izobražen Grk, zdravnik po poklicu, zato ni čudno, da je evangelij, ki ga je napisal, namenjen Grkom. Kot zdravnik je imel globoko razvit čut za bolnike, zato Jezusa predstavi predvsem s te plati: kot telesnega in dušnega zdravnika. Z Marijo se je večkrat srečal v Janezovi hiši, kjer mu je pripovedovala o Jezusovem rojstvu in njegovih otroških letih. Luka jo je ob teh obiskih večkrat slikal – od tu izhaja legenda, da je on avtor Marijine podobe (Salus populi romani, Zdravje rimskega ljudstva), ki jo danes častijo v cerkvi Marije Snežne v Rimu. Nekaj njegovih slik naj bi se (po izročilu) ohranilo do današnjih dni: Črna Marija iz Częstochowe na Polj