Zdrži, Leyla!

Zdrži, Leyla!

Kriterij.si, 1. september 2021 ― Zdrži, Leyla! festival MLADI LEVI 2021 Urednik Wed, 09/01/2021 - 14:12           Kaj dodati, ko sta Silke Huysmans in Hannes Dereere že vse povedala o malem otoku Nauru, za katerega sem prvič izvedela ravno od njiju? Spontani odziv na pretresljivo predstavitev je molk – molk iz nemoči, molk iz spoštovanja do njiju, ki sta stala tam v živo pred nami, in do tistih na njunih zaslonih, ki zmorejo, ker morajo. Tudi umetnika v času predstave nista spregovorila. A vendar ni nič ostalo zamolčano. Zanju so govorili podatki in posnetki, pričevanja uničujočih razmer na otoku, ki jima ga je kot redkim izjemam uspelo obiskati za kratek čas. Zanju sta govorili njuni telesi na odru, ki sta zavzeto brskali po elektronski shrambi otoških spominov. Telesi sta umolknili pred posnetimi glasovi pogosto preslišanih otočanov. Z otoka, ki predstavlja vse, česar nočemo, a se nam še kako že približuje: popolno in dokončno izkoriščenje ljudi in narave v imenu dobička za peščico samopoklicanih. Umetnika nas postavita v razmere na otoku s komunikacijo z mlado begunko Leylo, ki jo brezizhodnost in nasilnost utesnjujočega okolja potiskata v samomorilne misli. Ni edina. Razmere v begunskem centru, ki ga otok upravlja za bližnjo Avstralijo – ta tja deponira nezaželene prišleke –, so številne izmed teh potisnile v samopoškodovanje ali celo v smrt.     Otočani v zameno za umazano delo od Avstralcev prejemajo pomoč, ki jim omogoča preživetje po opustošenju otoka kot posledici večdesetletnega izkopavanja fosfata. Osiromašena zemlja otočanom onemogoča gojenje lastne hrane, odvisnost od cenenih uvoženih jestvin pa pri prebivalcih povzroča nevarno prekomerno težo in nagnjenost k sladkorni bolezni. Zato stara prebivalka otoka pravi, da njihov otok ni »prijeten otok«, kot so ga poimenovali zavojevalci z Zahoda, temveč je »otok ptičjih iztrebkov« (bird shit island). Iztrebki pa imajo moč pognojitve in morda, le morda, ponovne vzpostavitve ravnovesja na otoku. Tako kot nas ta ma

Nihče nikomur ničesar ne dolguje, razen svobode

Kriterij.si, 1. september 2021 ― Nihče nikomur ničesar ne dolguje, razen svobode festival MLADI LEVI 2021 Urednik Wed, 09/01/2021 - 13:18 Nihče nikomur ničesar ne dolguje, razen svobode Silke Huysmans & Hannes Dereere / CAMPO: PRIJETEN OTOK / PLEASANT ISLAND Če v Wikipedijo vtipkamo Nauru, da bi se pripravili na predstavo Prijeten otok, ki jo na oder prinašata Silke Huysmans in Hannes Dereere, po nekaj klikih ugotovimo, da gre za bivšo nemško kolonijo, ki se je leta 1968 osamosvojila, njen celotni gospodarski vzpon in kasnejši padec pa izvirata iz miniranja fosfata, ki ga je otok včasih bil poln, vse dokler ga niso popolnoma izropali. Davčna oaza, kjer je bila elektrika zastonj in kjer naj bi celotno prebivalstvo živelo luksuzno, se je spremenila v pekel. Prebivalci so zaradi zaprtja fosfatnega rudnika ostali brez vsega, stik z zunanjim svetom je skorajda nikakršen, samooskrbnost pa popolnoma nemogoča, saj na otoku zaradi uničene biodiverzitete ni mogoče gojiti ničesar. Poleg tega je otok zapor za begunce; vlada jih za Avstralijo (ki jim to "storitev" plačuje) zapira v centre za pridržanje pribežnikov, torej zapore oziroma migrantska taborišča. Kaj se dogaja na otoku Nauru, torej ni nobena skrivnost. A po vsej verjetnosti brez Silke Huysmansa in Hannesa Dereereja v Google nikoli ne bi vtipkali Nauru, mnogi smo namreč za otok slišali prvič. Na odru Plesnega teatra Ljubljana smo lahko videli dve beli projekcijski platni in Huysmansovo ter Dereereja, belgijska ustvarjalca, ki sta ob platnu stala vsak s svojim telefonom. Zaslona telefonov sta se projicirala na platni in vse, vizualna podoba, glasba in tudi besedilo, je izhajalo zgolj iz dveh mobilnih naprav. Celotna atmosfera je bila tako razgaljena pred našimi očmi, prav tako se je pred našimi očmi postopoma razgaljeval celoten postopek njunega raziskovanja. Začela sta z osebno noto, s pogovorom po WhatsAppu z eno izmed prebivalk otoka Nauru, ki se je odločila otok zapustiti in se odpravila na težko pot migrantke, nato pa nadaljevala z googlan

Ni plana B

Kriterij.si, 31. avgust 2021 ― Ni plana B festival MLADI LEVI 2021 Urednik Tue, 08/31/2021 - 14:31 Ni plana B Philippe Quesne: Farm fatale Morda si ljudje konec sveta res predstavljamo veliko lažje kot njegovo popolno transformacijo ali revolucionarno alternativo. Predvsem ekološka katastrofa se za vse kaže še najbližja, ekstremni prelom s to nedoločljivo prihodnostjo si težko predstavljamo, panično ločevanje odpadkov, kupovanje biorazgradljivih vrečk in ekološke solate pa se zdi kot pljunek v morje, v katerem se razliva nafta, na celino pa poliva glifosat. Nič presenetljivega ni, da je prav ta tema odprla 24. festival Mladih levov in nam s tem odprla še več vprašanj, kontradikcij in dilem ter zamajala moč naših dejanj. Francoski umetnik Philippe Quesne je pred petimi leti odprl festival s predstavo Noč krtov, to leto pa so se Mladi levi začeli s Farm fatale, prav tako v njegovi režiji. Avtor, po izobrazbi scenograf, za izhodiščno točko svojega ustvarjanja jemlje seveda scenografijo, ki jo razume kot enega izmed pomembnejših elementov za podajanje teme. Gledališče je za Quesna kot škatla, v kateri lahko na mikroravni preučuje človeški habitat, pa naj bo ta zvezan s potencialno realnostjo ali z apokaliptično prihodnostjo. Bel in prazen oder so tokrat polnili bale sena in štirje liki z maskami, ki so karakterizirale osebnosti vsakega od njih ter dopolnjevale njihov način gibanja in govora. Štirim glavnim protagonistom se kmalu pridruži še prišlek, tujec, popotnik, ki deluje kot klasična dramska funkcionalna figura, prek katere gledalci in gledalke ugotavljamo, kje smo se sploh znašli. Gre za prostor, kamor so se odmaknili ozaveščeni kmetje ali aktivisti po ekološki katastrofi, ki je povzročila izumrtje skorajda celotne biodiverzitete. Protagonisti na odru kakor na samotnem otoku oddajajo radijske valove, njihov program je sestavljen iz zvokov izumrlih ptic, prispevkov o ekološki krizi in intervjujev, ki so namenjeni predvsem okoljevarstvenemu ozaveščanju, kljub že storjeni škodi človešk

Kdo se oglaša?

Kriterij.si, 31. avgust 2021 ― Kdo se oglaša? festival MLADI LEVI 2021 Urednik Tue, 08/31/2021 - 14:28 Kdo se oglaša? Philippe Quesne: Farm Fatale Zdi se butasto ponavljati (ampak vendarle bom in kasneje tudi pojasnil, čemu), da so grozeče in tudi obstoječe ekološke katastrofe ne zgolj ena najbolj vročih (pun intended) tem tega trenutka in da po logiki stvari to ne bodo prenehale biti. A v nasprotju s številnimi drugimi novinarskimi tematikami za njimi resnično stoji strašljiva napoved, ki je po svoji naravi kompleksna, vseobsegajoča in večplastna, obenem pa jo je izredno zagatno nadzorovati in reševati. Še posebej, ko vidimo, da je to obenem vprašanje, ki se glede na njegovo resnost in prisotnost v javnem prostoru pravzaprav rešuje prav nenavadno in bizarno počasi, kadar se to sploh dogaja. Ker je (vse) to tako, se je vprašanje ekologije seveda močno poravnalo s sodobnim umetniškim izrazom, pa najsi gre za uprizoritvene umetnosti, likovno umetnost, literaturo, ne nazadnje tudi glasbo (posebej denimo v spektru etnomuzikoloških pristopov), arhitekturo ali kaj drugega. Odgovor na vprašanje, zakaj je to tako, se zdi enostaven: ne gre samo za potrebo po družbenem angažmaju, ki je blizu sodobnim zapovedim v polju umetnosti, temveč ekološka vprašanja močno vplivajo tudi na vprašanja o človeškem (kaj šele kakšnem drugem) stanju, zaznamujejo naš duhovni svet in kulturno podstat. Heck, v resnici zaznamujejo sam način produkcije umetnosti (to sem napisal, kot da je umetnost več kot vse drugo), kar je dobro vidno denimo v pisanju Amitava Ghosha, ki kot da ne verjame več v literaturo pred ekološko kataklizmo, ali denimo pri letošnji dobitnici in dobitniku Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo, Anne Lacaton in Jean-Philippu Vassalu, katerih ekološki stav gre nekako tako: »ne ruši, če ni treba« in »ni treba graditi, če ni arhitekturno utemeljeno«. Odrast, skratka. A če domača umetniška produkcija za temi trendi nekoliko zaostaja, je po drugi strani tovrstnih tujih primerov tako rekoč na pretek, s čimer
Stari

Stari

MMC Gledamo, 30. julij 2021 ― Vsi se bomo postarali in umrli: življenje samo po sebi je grozljivka brez srečnega konca. Kaj pa, če bi naš proces postopnega propadanja pospešili tako zelo, da bi se naša življenska doba skrčila v dolgoživost vinske mušice?
Duša

Duša

MMC Gledamo, 26. julij 2021 ― Večina izmed 24 celovečercev animacijskega studia Pixar je zadela žebljico na glavico, ker je brezhibno animirano zgodbo, običajno namenjeno starostno zelo raznovrstnemu občinstvu, spretno povezala z nekim splošnejšim družbenim ali človeškim problemom.
še novic