INTERVJU: SIOL

INTERVJU: SIOL

Špehšpilja, 8. februar 2016 ― Pižama je bil na kulturnopraznični dan gost osrednjega intervjuja na portalu Siol.net. Z Dejo Crnović sta se pomenkovala o virih navdiha, Čopovi rdeči niti in šolskih učbenikih. KLIK za branje. Foto: Ana Kovač “Precej dela ste si dali tudi z vizualnim delom knjige. Tu vam je pomagala Manca Švara, konjak pa ste za Croquis Janeza Menarta po marmorju polivali sami?Menartov Croquis je bila ena prvih parodij, ki je nastala, pri njej se mi je zdelo, da bi Čevljar Smolec kot v sonetu o Apelu, da “jermenov ima premalo”, tukaj komentiral, da to ni pravi marmor, kar se je razvilo v ponavljajoči se geg skozi knjigo. Sicer pa sem Croquis v knjigi sam skušal narisati s konjakom, kot je to pisal Menart, ampak ne gre. Ker se konjak preslabo pozna na marmorju, da bi ga fotografiral, zato sem iz svojega bara potegnil neko staro kahluo. To je bila ena prvih pesmi, zaradi katerih sem se odločil za to knjigo, zelo dobro sem si namreč lahko vizualiziral, kaj narediti s to pesmijo, mogoče tudi zato, ker mi je zelo ostala v spominu iz srednje šole.Imel sem genialno slavistko, pokojno Sočo Švigelj na kranjski gimnaziji, njej se je videlo, da diha za jezik. Ona je tista, zaradi katere se toliko ukvarjam z jezikom, ker je znala s takim žarom razlagati. Ravno pri tej pesmi si lahko videl, kako se spominja študentskih let, pa Šumija in Drame in teh lokalov, in potem je razlagala, da je bila ta konjak takrat velika stvar, da si ga nisi mogel kar tako privoščiti, in da je bila zato ta tragedija politega konjaka toliko večja.”

INTERVJU: VKLOP

Špehšpilja, 4. februar 2016 ― V današnji številki revije Vklop najdete dvostranski intervju z Boštjanom. “Nastopate v javnosti, prevajate knjige, poleg drugih projektov. Kako jih uskladite?Jaz sem mojster za zakalkuliranje z datumi. (smeh) Pride projekt, rečeš, ta pa je dober, bom naredil, potem pa vmes pride nekaj drugega. V nekem svetem planu sem imel, da bom knjigo napisal spomladi. Potem so vmes prišle druge stvari, pisanje pa se je zamaknilo na konec leta. Knjiga, ki bi jo moral prevajati, pa je čakala. Sem sicer kakšen teden poskusil delati sočasno, malo pisanja, malo prevajanja, pa se je izkazalo, da gre za nezdružljiva miselna procesa. Miselnih sinaps preprosto nisem mogel preklapljati dvakrat na dan, zato je delo na dveh tako različnih stvareh postalo neproduktivno. Sem pa se sčasoma naučil in si lahko privoščim reči ne. Vem pa, kako je bilo, ko si tega nisem upal, saj nisem vedel, kdaj bo prišlo naslednje delo. Sprejmeš vse, karkoli se ti nudi, nato pa si naenkrat zasut z delom. Na srečo sem zdaj v obdobju, ko je dela dovolj in lahko kakšno stvar tudi preskočim.”

RECENZIJA: PERIPETIJE

Špehšpilja, 3. februar 2016 ― Damjan Zorc je na svojem literarnem blogu Peripetije (spremljajte, poleg knjižnih recenzij piše super zgodbe) zapisal svoje mnenje o knjigi. Za celotno doživetje odklikajte semle. Za okus pa tole: “Gorenc je spisal brezčasno knjigo duhovite in nalezljive jezikovne telovadbe, ki se jadrno začne že na prvi strani z izjemno dobro sprejetim Urškinim plesom na Facebooku in nato v spretnem loku zaokroži po slovenski literarni krajini. SLOLvenski klasiki 1, ki s svojo številko napovedujejo nadaljevanja, buhtijo od številnih referenc na staro in mlado, na včasih in zdaj. Tu se kaže vsa Gorenčeva širina (no pun intended) in nič zato, če v prvo ne boste ujeli vseh tonov in podtonov (če jih pa boste, se bo tako ali tako oglasil SAZAS). Knjiga kar kliče po tem, da jo večkrat vzamemo v roke in si popestrimo dan. Drugače pa si vedno lahko pomagamo z guglom.”

INTERVJU: DNEVNIK

Špehšpilja, 1. februar 2016 ― Ob izidu sLOLvenskih klasikov 1 je Pižama opravil zvrhan jerbas intervjujev. Prvi objavljen je tale v časniku Dnevnik. Tina Bernik ga je spraševala o knjigi, Igri prestolov in Glavah. KLIK za branje. “Kdo je številka ena med slovenskimi klasiki za vas?Pavel Knobl. To je en zanimiv možak, ki ga na veliko propagiram. V tej knjigi se v pogovoru na ircu pojavi njegova pesem Od prdca.Zakaj še nisem slišala zanj?Ker ga ni niti v Pregledu slovenskega slovstva dr. Janka Kosa, čeprav je izdal svojo pesniško zbirko že leta 1801, kar nekaj let pred Valentinom Vodnikom. Bil je zelo radoživ, posveten, v knjigi je imel pesem o krompirju, ki je bil takrat na slovenskih tleh še dokaj nova zadeva, pa tudi tisto najbolj znano pesem Od prdca: »Napnimo fagot, Perdimo povsod, Tiberju na čast. K’je dal to oblast!« In ko je Vodnik dobil to knjigo v roke, je vanjo zapisal: »Bukve iz Kranja, polne drekanja, pri sebi zadrži ga, naprej ne zdeli ga.« Ta izvod, ki ga je imel Vodnik, je ohranjen v digitalni knjižnici in je v njem viden ta napis. Vodik je takrat zapečatil Knoblovo usodo, zdaj pa se ga nekako oživlja. Knobl se ni skladal s to ideologijo, da je umetnost lahko samo nekaj, kar gradi narod.”
PRIHAJAJO SLOLVENSKI KLASIKI 1

PRIHAJAJO SLOLVENSKI KLASIKI 1

Špehšpilja, 14. januar 2016 ― Vrtinec, v katerega sta zgrmela Uršika Zala in Povodni mož na facebooku, je temeljito razburkal Boštjanovo domišljijo in se pretvoril v solistični knjižni prvenec sLOLvenski klasiki 1. Pižama se bo torej končno vpisal med literarne avtorje, kar praznuje že tri tedne z ekscesnim pitjem mineralne vode. Knjiga se trenutno valja po tiskarni in naj bi na police priletela še pred kulturnim praznikom, da bomo krohotaje preživeli državno proslavo. "Nobena skrivnost ni: če bi Prešeren živel danes, bi bil kralj vseh trolov, Levstik bi svojo popotovanje od Litije do Čateža tvital v živo, Cankar pa bi prosjačil za lajke na fejsiču. In če ste ob prebiranju slovenske literarne klasike v šoli umirali od dolgčasa, boste zdaj crkavali od smeha. sLOLvenski klasiki 1 postavi slovensko literaturo na splet in jo naredi viralno. " - Aljoša HArlamov, literarni zgodovinar

PA ZDRAVI OSTANITE

Špehšpilja, 6. januar 2016 ― Triinštirideset mesecev tega sem oddal prvo Bedančevo beležko (ki je to ime dobila tam do pete inkarnacije enkrat) tedaj še reviji z drugim, dokončnejšim naslovom, in drugemu uredniku. V iskanju snovi, o kateri bi se splačalo zapisati teh nekaj vsakotedenskih povedi, sem si na vidne živce vrgel marsikatero oddajo, ki je sicer ne bi, a se mi je zdela dovolj bizarna, obupna ali intrigantna, da bi me lahko navdahnila. Tako sem potil krvavi pot med melodijami morja in sonca, kičastimi hvalnicami materi domovini in glasovno podhranjenimi (tako izvedbeno kot v številu prejetih telefonskih klicev) potencialnimi evrovizijskimi kandidatkami. Trajnih posledic za zdaj še ni opaziti, ne gre pa odmisliti možnosti, da se nekoč prebudim v fetalnem položaju, medtem ko mi iz ust curlja slina in bruhajo besedila vseh zadnjeuvrščenih pesmi na EMI. Kar nekaj nadaljevank sem se lotil po dveh ali treh ogledanih delih, ker so me navdušile in nisem želel čakati z razširjanjem vesti o dobri novi robi. Na srečo sem le malokrat brcnil v temo, z eno svetlo izjemo, ki je žarela v luči padajočih rožnatih zvezd. Pod kupolo naj bi bila slovesna vrnitev Stephena Kinga na male ekrane, a se je izkazala za podobno godljo iz riti privlečenih zasukov kot njegova predelava Trierjevega Kraljestva. Ko sem brskajoč po spominu šel pogledat, kaj sem tedaj zapisal na teh straneh, sem pomirjeno opazil, da sem bil dokaj skeptičen, a mi je po svoje žal, da nisem s serijo vztrajal dlje in iz ogleda napravil serije bentečih hudovanj. Med pisanjem se mi je utrnilo kar nekaj idej, ki me spremljajo še zdaj. Tako je parodija na 50 odtenkov sive za slovenske gospodinje, ki sem ji v trenutku lovljenja roka za oddajo (pri čemer sta bila oba urednika, tako Martin na začetku kot zdaj Marjan, vselej milostna in blagohotna) nadel naslov 50 odtenkov njive, zaživela v okviru mojih stand up nastopov in se na koncu samodejno ustoličila na mestu naslova predstave, s katero že poldrugo leto spravljam ljudi v krohot. Zdaj, ko se

PRAVLJICA ZVEZD

Špehšpilja, 30. december 2015 ― Zgodil se je še en praznik gikovstva. Premiera sedmega filma iz serije Vojne zvezd je v Slovenijo priletel tako, kot se spodobi, in ne z dvanajstimi parseki zamude. Naši kinematografi so se potrudili in poskrbeli za polnočne premiere, kamor so se lahko zgrnili največji oboževalci in tisti z najhitrejšimi prsti za rezervacijo vstopnic. Nekaj časa sem tuhtal, da bi se opolnoči v kino prisvaljkal tudi sam v svojem vojnozvezdnem kostumu. A ker v novem nadaljevanju ni Hutta Jabbe (naj omenim, da je tehnično gledano to pravilni slovenski zapis angleškega imena Jabba the Hutt, saj je Hutt njegova vrsta, preden mi kak gorečnež z žaromečem odseka roko), sem sklenil njegov kostum pustiti v omari do naslednje priložnosti. Kaj veš, mogoče se studiu Disney utrne ideja za ponovno izčiščenje izvirne trilogije pa tudi delov 1 do 3, ki so se slabo postarali, kar se tiče računalniških posebnih učinkov. Če se bodo tega res lotili, potem naj v prvotni trilogiji popeglajo vso računalniško animacijo in vrnejo Han Solu prvi strel, pri Grozeči prikazni, Napadu klonov in Maščevanju sitha pa si lahko vzamejo malce več časa in uredijo vse, kar je bilo narobe s preddeli. Še najlaže bi to opravili, če bi filme preprosto vrgli v koš, napisali nove scenarije in jih posneli. Ali pa naj sledijo teoriji, ki se je pred mesecem pojavila na spletu, da je bil Jar jar Binks izvirno mišljen kot glavni zlobec sage, ki s štorastim vedenjem in brezumnim blebetanjem vse do slednjega prepriča, da je zgolj benigen bebec. Za to sem pripravljen plačati dve vstopnici. Jar Jar Binks, ki z močjo sile drži Darth Vaderja hropečega v zraku, ker mu je iz trafike prinesel napačne cigarete. Pohvale vredne so tudi matinejske predstave, ki so jih nekateri kinematografi organizirali v četrtek in petek dopoldne za vse tiste, ki si lažje privoščijo prosto poltretjo uro delovniškega dopoldneva kot četrtkovo noč. Ne vem, kako profitabilne so bile te jutranje projekcije, prijatelj, ki je gledal film v četrtek opoldne, je dejal

RESNIČNOSTNA POMLAD

Špehšpilja, 23. december 2015 ― V ponudbi oddaj, ki so jih slovenske televizije predstavile za prihajajoče leto, docela nepresenetljivo prednjačijo resničnostne oddaje. Nekako je pač treba zapolniti vrzel, ki so jo za sabo pustile ukinjene informativne oddaje, ki so storile naglavni greh, da niso recitirale povzetkov agencijskih novic, ampak so si drznile povečevati produkcijske stroške z dolgotrajnim in poglobljenim raziskovanjem obdelanih tem. Starim resničnostnim znancem se bo pridružilo nekaj novitet, zanimivo pa je opazovati trend, ki po novem ne cilja več na solo egoistično dušo slave željnega posameznika, ki s pomočjo družbenega eksperimenta – kakor snovalci programov evfemistično označujejo bolestno pehanje brez trohice samospoštovanja za warholovskih petnajst minut – skuša prilesti do naslovnic trač izbljuvkov, ki se evfemistično oklicujejo za revije. Oziroma kot so rekli že veliki starorimski modreci: per excreta ad excreta magnus. Tokrat bodo ljudje po blazu slave lahko brodili kar po parih. Še veliki brat bo z veseljem uperil lečo v stanovalce, ki bodo v hišo vstopili že v dvoje. A za slovensko tržišče bo najbrž najprebojnejši in najuspešnejši format oddaja Moja mama kuha bolje! Oddaja, v kateri bodo sinovi in hčere tekmovali z recepti svojih mater. Medtem ko jih matere budno motrijo. In jim lahko priskočijo na pomoč, a s tem pospešijo odštevanje časa, ki je na voljo za pripravo jedi. Tako obljubljajo producenti. Upam, da se zavedajo, kakšno kalilnico družinskih sporov so s tem zakuhali. Predstavljajte si sinova, ki morata pripraviti ajdove žgance, to alkimijo tradicionalne slovenske kuhinje, za obvladovanje katere moraš kuhalnico vsakodnevno po zraku sukati vsaj pol ure, da ne izgubiš grifa. Kislo zelje bo še nekako šlo, pečenica takisto, tanka zažgana skorjica na eni strani le še doda k polnosti okusov in pristnim ruralnim notam arom, toda neenakomerne grudice v ajdovih žgancih so razlog vsaj za razdedinjenje, če ne še huje, recimo za ukaz za izselitev iz stanovanja staršev že pr

RESNIČNOSTNA POMLAD

Špehšpilja, 23. december 2015 ― V ponudbi oddaj, ki so jih slovenske televizije predstavile za prihajajoče leto, docela nepresenetljivo prednjačijo resničnostne oddaje. Nekako je pač treba zapolniti vrzel, ki so jo za sabo pustile ukinjene informativne oddaje, ki so storile naglavni greh, da niso recitirale povzetkov agencijskih novic, ampak so si drznile povečevati produkcijske stroške z dolgotrajnim in poglobljenim raziskovanjem obdelanih tem. Starim resničnostnim znancem se bo pridružilo nekaj novitet, zanimivo pa je opazovati trend, ki po novem ne cilja več na solo egoistično dušo slave željnega posameznika, ki s pomočjo družbenega eksperimenta – kakor snovalci programov evfemistično označujejo bolestno pehanje brez trohice samospoštovanja za warholovskih petnajst minut – skuša prilesti do naslovnic trač izbljuvkov, ki se evfemistično oklicujejo za revije. Oziroma kot so rekli že veliki starorimski modreci: per excreta ad excreta magnus. Tokrat bodo ljudje po blazu slave lahko brodili kar po parih. Še veliki brat bo z veseljem uperil lečo v stanovalce, ki bodo v hišo vstopili že v dvoje. A za slovensko tržišče bo najbrž najprebojnejši in najuspešnejši format oddaja Moja mama kuha bolje! Oddaja, v kateri bodo sinovi in hčere tekmovali z recepti svojih mater. Medtem ko jih matere budno motrijo. In jim lahko priskočijo na pomoč, a s tem pospešijo odštevanje časa, ki je na voljo za pripravo jedi. Tako obljubljajo producenti. Upam, da se zavedajo, kakšno kalilnico družinskih sporov so s tem zakuhali. Predstavljajte si sinova, ki morata pripraviti ajdove žgance, to alkimijo tradicionalne slovenske kuhinje, za obvladovanje katere moraš kuhalnico vsakodnevno po zraku sukati vsaj pol ure, da ne izgubiš grifa. Kislo zelje bo še nekako šlo, pečenica takisto, tanka zažgana skorjica na eni strani le še doda k polnosti okusov in pristnim ruralnim notam arom, toda neenakomerne grudice v ajdovih žgancih so razlog vsaj za razdedinjenje, če ne še huje, recimo za ukaz za izselitev iz stanovanja staršev že pr

MATI VSEH SEZNAMOV

Špehšpilja, 16. december 2015 ― Lani je Oddelek Bedančeve beležke za sistematizacijo, preštevanje, statistiko in postavke ob zaključku koledarskega leta pripravil nekaj preglednih seznamov, ki so povzeli iztekajoče se leto. To nalogo smo omenjenemu oddelku (to je: Oddelku Bedančeve beležke za sistematizacijo, preštevanje, statistiko in postavke, če ste vmes že pozabili in se vam ne ljubi vračati na začetek članka) zastavili tudi letos. Podplačani izvajalci so se dela lotili marljivo in vestno, ko smo ugotovili šokantno vest. Lestvic in seznamov ob zaključku leta se nismo spomnili mi, ampak to počno tudi drugi. Naše iluzije o izjemnosti, samosvojosti in pomembnih prebojih na področju novinarskega dela so se nemudoma razblinile v prah (sicer najfinejših kristalov swarowski). Zbogom, novinarske nagrade za posebne dosežke, ki smo si jih obetali za to revolucionarno inovacijo. Letos pri Bedančevi beležki sezname zato prepuščamo drugim, bolj rutiniranem sestavljavcem lestvic. Bi pa vseeno imeli nekaj želja, kaj bi radi brali, zato je Odbor Bedančeve beležke za vsiljevanje svojega mnenja in dobre zamisli sestavil seznam vseh seznamov, ki bi jih do konca leta radi videli na tiskanih ali spletnih straneh medijev. Predlagani seznami se ne osredotočajo zgolj na eno sfero naše popkulturne dejanskosti, ampak skušajo pokriti razpršeno mavrico vsebin, ki jih vsakodnevno konzumiramo v medijski krajini. - Najbolj umetniška fraktura trtice v oddaji Vse je mogoče. Oddaji Vse je mogoče je uspelo, kar ji po vseh izkušnjah z razvedrilnimi poskusi na nacionalki, skorajda ne bi smelo. Bojan Emeršič je on sam in ne prisiljeno pobebavljen lik (oziroma vsaj odrska persona, ki je bližje njemu samemu kot fiktivnemu štajerskemu mesarju), dobra izbira igralcev in improvizatorjev, ki tvori jedro oddaje, pa deluje suvereno. Padanje po tleh se še nikdar ni čutilo tako urbano in gledalci si zaslužijo izvedeti, čigava zadnja plat se največ žrtvuje za skupni smeh. - Najmanj reklam na uro resničnostne oddaje Zanka: štejejo tudi

DEŽELA ZA STAREJŠE OBČANKE

Špehšpilja, 9. december 2015 ― V trenutno najpriljubljenejši oglasni oddaji z občasnimi programskimi premori so v nedeljo izbrali še zadnji dve talentirani entiteti, ki se bosta v velikem finalu merili z drugimi žlahtnimi izbranci za veliko nagrado medijske pozabe v roku štirih mesecev in možnosti oživitve kariere na zabavnem programu javnega teve servisa. Oddajo sem spremljal, kakor običajno spremljam tovrstne izbore – s prebiranjem razpršenih komentarjev na časovnici svojega tviteraškega profila, zato na tem mestu ne kanim podajati pavšalnih sodb o kakovosti nastopajočih, temveč zgolj izraziti začudenje nad valom negativnosti, ki je završal ob napredovanju pojočih penzijonistk. Ljudje so vili roke, kako  je možno, da gre v finale nekaj, kar je tako v nasprotju z bleščavostjo tovrstnih oddaj, nekaj, kar je svetlobna leta stran od glamurja svečanih prireditev, četudi po letih celo mlajše od kakšne cigaro smukajoče stalnice brezplačnih pogostitev. Odgovor je preprost. Mara in njene ljudske pevke so prišle v finale izbora nadarjencev zato, ker so logično nadaljevanje procesa, ki obrača smer slovenske popularne kulture proti izvoru. Če so v osemdesetih mulci na polno skakali na nietovski lep dan na smrt, v devetdesetih pošiljali učiteljice na nedostojne anatomske lokacije z Racijo, ter na prelomu tisočletja hodili v iks s Siddharto, je nato glasbeni oder mladine ostal v rokah prejšnje generacije rokerjev, ki so rasli v devetdesetih. Nakar se naslednja generacija sodeč po trendu ni pomaknila nazaj po izrazito mladinskih kontrakulturnih glasbenih zvrsteh na še starejše izvajalce, ampak je prišlo do premene v samem glasbenem slogu, ko so distorzirane kitare in kričeči dolgolasci pristali v kotu, namesto njih pa so glavne zvezde študentskih žurov postali pop izvajalci iz zbirk kaset njihovih staršev in narodno-zabavni harmonikarji, ki so peli, kot bi sadili rožice. Zato ne čudi, da je mainstream zdaj pripravljen storiti še korak dlje nazaj v času in usmeriti reflektor na ljudske pesmi. Na narodno iz

OCENA ŽIVLJENJA

Špehšpilja, 2. december 2015 ― Kritiki, recenzenti, opisovalci. Ljudje, ki opravljajo požrtvovalno in nesebično delo, ko gledajo, berejo in poslušajo stvari, da jih nam, navadnim smrtnikom, ni treba. Vraga, v tej elitni skupini altruističnih samaritanov se s kakšnimi petintridesetimi številkami levega stopala znajdem tudi jaz, ko vam v temle beležkah modrujem o resnih in humorističnih nadaljevankah, ki jih gledam zvečer zleknjen na kavču, dokler me ne prebudi glasno kapljanje sline s curka na bradi v lužico na tleh. A vseeno smo v primerjavi s Forrestom McNeilom zgolj amaterski zapečkarji, ki drugim povzemamo benigne izkušnje branja knjig, gledanja nadaljevank in poslušanja glasbe. Vse počnemo v varnem zaklonu lastnega doma in občasno na kakšni premieri, kjer je naš pogum, da smo si upali zakoračiti v neprijazni resnični svet, poplačan s pogostitvijo; če nas pri slednji ni prehitel Demeter Bitenc. Forrest McNeil je druge baže tič. Neustrašen, drzen, naiven in običajno s krajšim koncem v rokah. Gre za lik ameriškega komika Andyja Dalyja, ki je za Comedy Central ustvaril nadaljevanko Review with Forrest McNeil (Ocena s Forrestom McNeilom), osnovano na konceptu avstralske predhodnice Review with Myles Barlow. Naslovni lik v njej namreč ocenjuje vsakdanja izkustva, ki se raztezajo od zaužitja petnajst palačink in glavne face na žurki do potovanja v vesolje, domačega posnetka seksa in ločitve. Kot Zvezdana Mlakar, ki je v živo preizkušala učinke urinoterapije, le da gre Forrest še dlje. Kot bi po konceptu nadaljevanke pričakovali, gre za kvazidokumentarno formo, v kateri kamera spremlja McNeillove poskuse in napore, zmontirane v okvire oddaje na lokalni teve postaji. Vsak segment se odpre v studiu, kjer Forrest z vedro sovoditeljico A. J. (kot domača bi se počutila v Dobro jutro) sprejme prošnjo gledalcev, kaj naj doživi namesto njih, nakar se odpravi na večinoma mučno pot do cilja, po katerem v studiu poda končno oceno, izraženo v zvezdicah. Ocenjevanja so večinoma spotikanja iz ene nezgode v nezg

TI SI VEDNO HUJŠI

Špehšpilja, 25. november 2015 ― Pri opisih humorističnih serij se rado opleta z izrazom »najbolj smešna reč na televiziji ta hip« in glede na subjektivno naravo humorja se oznaka lepi na širok spekter komičnih izdelkov. Če v poštev vzamemo še dejstvo, da ameriške serije niso delo zgolj ene ali dveh oseb, marveč scenaristične ekipe sestavlja več ljudi, lahko že v sami izvedbi sicer skupno začrtane sezone zaradi osebnih posebnosti piscev prihaja do odstopanj od splošne krivulje nadaljevanke. A ena od tistih, ki jim uspe konstantno vzdrževati visok nivo objavljenega je serija You're the worst (Ti si najhujši), ki je v drugi sezoni zgolj zvišala vložke, ki jih je postavila v začetnem teku na kanalu FXX. Pisatelj z blokado britanske krvi Jimmy  (britanske krvi je on, ne blokada) in glasbena piarovka Gretchen, ki je zadolžena za javno podobo raperskega tria, sta zdaj že globoko v zvezi in se na vse kriplje trudita, da ne bi zapadla v ustaljeno rutino parov. Izogibata se ji predvsem z ustaljeno rutino žuranja in tlačenja vsega mogočega, še največ tekočega, v organizem. Je pa zato krepko samska Gretchenina najboljša prijateljica Lindsay, ki ne more dojeti dejstva, da je mož Paul noče več in odklanja podpis ločitvenih papirjev. V novi samski in predvsem samostojni vlogi v svetu se nikakor ne znajde in dozdeva se, da bo Jimmyjev podnajemnik Edgar (kot sem navrgel že v opisu prve sezone, pa je vredno ponoviti: Ross Geller s posttravmatsko stresno motnjo), ki je oči za Lindsay metal že nekaj časa, končno prišel na svoj račun. You're the worst je nadaljevanka, ki nima namena rušiti tabujev, a se vseeno stalno sprehaja po robu. V enem delu si vzame čas in preusmeri fokus na Jimmyjeve sosede, mlado družino, ki se Gretchen zdi kot rešitev njenih težav, o katerih več čez nekaj vrstic, v adrenalinski montaži prikaže ekstremno hišo groze s pokloni grozljivkam, vlogo hipsterjev kot dežurnih bebčkov iz prve sezone pa za nekaj časa prevzamejo gledališki improvizatorji. Gretchen spodbudi reperje, za katere je zadolž

NULA NULA GLODALEC

Špehšpilja, 18. november 2015 ― Prejšnji teden sem si ogledal novo Bondiado, štiriindvajseto po vrsti po uradnem kanonu. Spectre z vprašanjem o varnosti in zlorabi kopičenja podatkov poseže v aktualne dnevnopolitične tematike, a zgodbovno ne doseže Skyfalla, saj se bolj kot z zgodbo ukvarja s pokloni prejšnjim filmom iz serije. S čimer sicer ni nič narobe, če od Bonda pričakuješ kolaž visokooktanske akcije na eksotičnih lokacijah in brezbrižno promoviranje trgovskih dobrin od zapestne ure do avtomobila ter vsega vmes. Za povrh pa si privoščijo še svojo verzijo igroprestolnega Vršaca oziroma gorostasega Gregorja Clegana, saj se ameriški rokoborec Dave Bautista kot zlobni silak Hinx (ki je po Draxu iz Varuhov galaksije očitno aboniran na zaključni iks v imenu, saj kmalu pride še Heist, kjer je njegovemu liku ime Cox) ne mudi kopirati Cleganovih potez, ob katerem nam (vsaj nekaterim) popadajo oči iz jamic. A kljub vizualni poslastici in mojstrskem tempu filma Craigov Bondjames Bond ni najboljši britanski tajni agent, ki sem ga gledal prejšnji teden. Po dobrem mesecu od svetovne premiere so mi v roke končno prišle prve epizode na novo oživljenega risanega mojstra reševanj iz kočljivih položajev, okroglouhega Hrabrega miška, ki je eden od temeljnih kamnov odraščanja v osemdesetih. Mešanica odbitega britanskega humorja, ki nam je mulcem v dosti primerih letel preko glave, in genialnega prevoda ter sinhronizacije z Rifletom na čelu, je poskrbela za uvajanje v absurdistični humor, ki smo ga nato pri obhajilu prejeli pod podobo Monty Pythonov. A genialnost slovenske priredbe je bila dvorezen meč. Ko sem pred leti hotel pogledati britanski izvirnik, se mi je zatikal v goltu, čeprav je glas glodalskemu vohunu posodil sam delboyasti David Jason. A ni šlo. Nostalgični filter ga ni prepustil skozi mrežo spomina. Liki niso imeli glasov, ki bi jih morali imeti. Kot vampi, pri katerih te kašasta struktura prepričuje, da ne ješ mesa in zobje pričakujejo več kontramomenta. Zato sem sklenil srečo poskusiti v drug

ZAROHNI HUSKVARNA! ZAPOJ, ŠTILERCA!

Špehšpilja, 11. november 2015 ― Komedija in grozljivka se presenetljivo lepo medsebojno dopolnjujeta. Pri obeh gre za gradnjo suspenza, napetosti, ki se pri prvi prelevi v smeh, pri drugi pa kulminira v zatiskanju oči, krikih in morah. Kot bi opisoval odzive na predizbor evrovizijske pesmi. A Emi manjka poglavitna stvar, ki legitimizira komične grozljivke in grozljive komedije. Zajeban model s poudarjeno brado, ki kot za šalo kotali epske enovrstičnice in kolje demone z motorko na štrclju. Kar ga dela hipsterja, saj je fural odsekano/odžagano/odgriznjeno dlan, še preden jo je Buster Bluth spravil v mainstream, Jaime Lannister pa naredil kul. Govorimo seveda o Ashu Williamsu, naključnemu junaku gnusobarije Zlobni mrtveci (The Evil Dead), ki sta jo na začetku osemdesetih ustvarila otroška kompanjona Sam Raimi in Bruce Campbell. Kot zanimivost: tipa sta skupaj ustvarjala krajše filme ter si razdelila vlogi režiserja in glavnega igralca po ključu Cambellove prijetnejše zunanjosti. Po dvaindvajsetih letih od zadnjega dela izvirne trilogije demoni znova začnejo nadlegovati ostarelega Asha, ki še vedno zlaga robo na police trgovine ter izkorišča odmotorkano dlan za zapeljevanje. Ko ga med enim od takšnih podvigov prestraši demonski ksiht, ki za hip prekrije obraz njegove straniščne simpatije, v domači prikolici zgroženo ugotovi, da je med marihuanasto omotico počeno bral iz Necronomicona, starodavne knjige mrtvih, vzete iz lovecraftovske mitologije. V napadu herojstva sklene pobrati šila in kopita, a demoni ga prehitijo. Da bi rešil sodelavca in sodelavko, namontira zvesto motorko na štrcelj in novo obdobje klanja se lahko začne. Tako se odvijejo stvari v prvem delu Starzove nadaljevanke Ash vs. The Evil Dead (Ash proti zlobnim mrtvecem, a glede na tradicijo pokvečenega prirejanja televizijskih in filmskih naslovov, si ob prihodu na naše ekrane smemo bržda obetati naslov v slogu Morilec mrtvih ali Pepelko.) Moči sta znova združila Sam Raimi, ki je v vmesnem času snemal Spidermane, in Bruce Cambell, k
še novic