Klemen Jelinčič Boeta: Ne smemo sovražiti

Poiesis, 8. januar 2016 ― Ne smemo sovražiti rabljev, samo ljudje so, ki morajo kupiti testo, ki ga bo njihova stara mati za prijetno kosilo v nedeljo zgnetla, da bo kruh na mizi dišeč, ko bodo srkali juho in ne mislili na kri, ki brizga izpod presekanega tilnika vsak njihov delavnik. Ne smemo sovražiti rabljev, samo biču poveljnika straže so se uklonili. Prijazni moramo biti do njih in jih po licu pobožati, še preden sekira v zraku zašelesti, da bodo imeli tudi nežen trenutek v dnevu.  

Muanis Sinanović: razpaljen, švist.

Poiesis, 6. januar 2016 ― v odskoku se razpenjam in drobim v sijaj. gležnji se sprostijo v večprisotnost. bombandiranja muh, ki jih mečejo roke. neka leta potekajoča znotraj hipa, me čakajo do spirale. ko se bom zvrtinčil kot pes v trop, običajne, celinske pokrajine. bički mi poganjajo iz udov. listki brstijo po trupu. potencialnost popka, da mi razbije glavo. o, fragment leta. pomiksan s fragmenti drugih let. prebijam čelo skozi vas kot skozi zledenelo vodo. listje na trupu mi šušti v vetru. tisoč Glavkonov. baze lebdijo. bljuvam velike biljardne krogle, ki preprosto padejo na tla in zazve- nijo.

Jaka Železnikar: Jörg Piringer: Soundpoem Four

Poiesis, 5. januar 2016 ― Delo Soundpoem Four (Zvočnapesem štiri) je na Dunaju živeči avtor Jörg Piringer ustvaril leta 2006. Gre za eno pesmi iz cikla Soundpoems, ki je nastajal med leti 2002 in 2008. Tako kot ostale pesmi iz cikla je Soundpoem Four interaktivna spletna zvočno-vizualna pesem. Za aktiviranje pesmi je potrebna akcija bralca – klik na izbrano črko v zgornjem delu ekrana, ki aktivira zvočno sekvenco povezano z glasom črke ter animacijo premikanja instance črke preko ekrana pesmi. Tehnično je pesem izvedena v tehnologiji Flash, tako koncept kot programska izvedba sta delo avtorja. Bralcu, ki je seznanjen s tradicijo konkretne, vizualne in zvočne poezije ne bo težko opaziti neposrednih referenc na ta poetična gibanja, ki tvorijo eno najpomembnejših tradicij iz katerih izhaja e-poezija.

Milan Vincetič: Heloise

Poiesis, 4. januar 2016 ― Potka ki drži skoz vrt zavija med drevesa s klopco na kateri par kramljaje se objema   on bolj tih kot plah ona stiskajoč kolena   ki jih zmehča ko pade mrak ko zavozla se potka po kateri neugnana dva ne najdeta do groba  

Božično novoletne počitnice 2015/2016

Poiesis, 20. december 2015 ― Spoštovane bralke, spoštovani bralci, obveščamo Vas, da z 21. decembrom 2015 Poiesis odhaja na božično novoletne počitnice. Vrnili se bomo 4. januarja 2016 z novimi prispevki in še kakšnim presenečenjem. Vsem bralkam in bralcem, sodelavkam in sodelavcem, ki ste soustvarjali s svojimi prispevki, branjem in komentarji na družabnih omrežjih revijo v iztekajočem se letu, se najlepše zahvaljujemo in Vam želimo lepe božično novoletne praznike ter veliko sreče, zdravja, ljubezni, miru in ustvarjalnega navdiha v novem letu.   Uredništvo Spletne revije za pesništvo Poiesis   Foto (c) Katja Kuštrin

Ivo Svetina: Pesem

Poiesis, 18. december 2015 ― Sneg poskuša prekriti sledi, od srca vodijo do prepada, kjer slišim vzdihe, oko jezero, polno solz, četudi o njih danes nihče več ne sme peti: Petrarka še imel je privilegij, ko celo o njihovi grenkosti napisal je sonet in se na njem povzpel visoko, globoko v toskansko nebo, da še danes turisti gledajo tiho luč, ki ime ji je Lavra, zimzeleni listi večnosti.   Je žerjavica otrok ognja ali njegova smrt, me nisi nikdar vprašala, saj v dežju utonile so iskre draguljev, lesketajočih se na tvojih prsih. Tvoja dlan, ki je knjiga mojih zaljubljenih besed, se razpira kraljičina pahljača, lepa kot zenice, skoz katere vstopam vate in se pogubim v sladki temi, pijani od najinih zaljubljenih podob.

Volodimir Krinickij: ***

Poiesis, 16. december 2015 ― Imel sem mačka v duši. Maček pogosto sedi na istem mestu. Morda je len ali pa čaka priložnost, da spakira kovčke in oddrvi proč, kar ga nesejo noge. Morda je mislil, da ne more več nič narediti. Ali pa ima preutrujene možgane, da bi še obračal strani mojega dnevnika, z vnosi stokrat bolj absurdnimi od tistih, ki so bili vsaj malo smiselni. Vseeno pa mislim, da situacija z mojim mačkom ni tako tragična kot mislijo nekateri. Pravzaprav bi lahko odšel. Zdaj imam O.   Prevedel Peter Semolič

Dejan Koban: enormno znižanje vsebnosti dotikov

Poiesis, 14. december 2015 ― ceste se počasi lupijo ob stranice prebranih knjig stopalo zaokroži po trgu kjer so nekoč padale prave slabo zapakirane sto gramske avstrijske kavne mešanice ljudje so hoteli v svobodo dobili pa davek na dodano vrednost in spletne nadzorne kamere pod kožo potujejo samo še upokojeni učitelji zena vendar imajo problem ta problem se imenuje nezmožnost prostega dihanja obdarujemo se s pisanimi papirji in donosnimi vrednotnicami kakopak pred človekom stoji velik kip kostanjevih bodic zemlja skrivnosti in dežela iz sanj pranger smo si postavili za samokontrolo drži malo nas je a smo precej zajebani stalno strmimo v sivino sprehajalnih poti in se zatresemo kot žito v vetru če se nas neznani dotaknejo ponesreči od kod brezsramna golota v medsebojni komunikaciji zastraši izpuščene živali na trati zakomplicirano tkanje novih oblačil ne reši zavozlanih medsebojnih odnosov   milnih mehurčkov ne moreš konzervirati v večnost  

Pogovor z Željkom Perovićem

Poiesis, 13. december 2015 ― Berem tvoje pesmi in se prepuščam asociacijam. Prva je »pozornost na besedo«. Tvoje pesmi so povečini kratke, redkobesedne, v njih ima vsaka beseda svoje privilegirano mesto in je šele naknadno vpeta v sintaktične odnose. Ali če povem drugače, v tvojih pesmih lahko besede opazujem, kot bi opazoval posamične enote sredi snežne beline. Kaj ti pomeni beseda? Imaš prav, res sem pozoren na besedo. Včasih kakšna beseda kar vznikne in s svojo čarobnostjo prikliče podobo. Nepozorna raba kakšne besede pa lahko nekaj odvzame pesmi, zato pri pisanju poskušam najti najprikladnejšo, da bi dosegel ubeseditev tistega, kar čutim. Beseda je zame artikuliran vzgib, čustvo, občutek, ki postane osišče energije, ki dela pesem … Si dvojezični pesnik. Poezijo pišeš tako v bosanščini kot v slovenščini. Kako pristopaš k pisanju pesmi v enem in kako v drugem jeziku? Kakor kdaj, včasih kaj zapišem v enem, včasih v drugem jeziku, potem si prevajam iz enega v drugi jezik. Ker že skoraj 40 let živim v Sloveniji, se mi zdi da se nekje v moji notranjosti pravzaprav odvija nekakšen osebni bikulturni dialog, ki se udejanja tudi skozi prevajanje. Na kakšen način nastajajo pri tebi pesmi? Ko jih berem, še posebej tiste zgodnejše, na primer iz zbirke [...]

Kristian Koželj: Feniks

Poiesis, 11. december 2015 ― Te stvari se vedno končajo podobno. Sveženj pesmi, ki v kaminu čaka na začetek kurilne sezone.   Ko se konec oktobra dovolj ohladi, si čisto miren.   Šele, ko potegneš vžigalico po smirkovem papirju, komaj vidno zadrhti spodnja ustnica.   Tega ne opazi nihče.   V ognju je preveč obljub o novih začetkih in težko je odtrgati pogled.
še novic