ALEKSIJ KOBAL: PODTAKNJENCI

ALEKSIJ KOBAL: PODTAKNJENCI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. april ― Aleksij Kobal ima za seboj obsežen in raznolik slikarski opus, v katerem se vseskozi zrcali neomajna vera v moč in sporočilnost slikarske podobe. »Njegov slog je seveda prepoznaven in je značilen tudi za slikarska dela, ki nastajajo zadnjih pet let, vendar nikakor ne moremo govoriti o kakršnem koli ponavljanju slikovnih vzorcev, ki jih niza in upodablja na svojih platnih. Nikakor ne moremo govoriti o ponavljanju tematike, vsebine in sporočila upodobljenih »objektov«, ki se v velikem številu širijo, zapolnjujejo ali celo »brstijo« v brezzračnem prostoru slike, kot da bi avtor skušal zapolniti (izpolniti, izpopolniti) prostornino naslikane podobe od roba do roba, od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Ti objekti so nekakšni lebdeči mehurji, stekleni baloni ali svetlo temne geometrije, arhitektura, diagonale in premice, ki izražajo nekakšno tesnobo in občutek izgubljenosti. Vendar naslikani objekti zanikajo »praznino« platna, saj iz slike vznikajo svetlobni vrči, vaze in buče in velikanske trombe, ki napovedujejo prihod novega sveta. Nekakšne »cevi«, ujete v arhitektonske mreže, podzemne kletke, zdaj bruhajo čisto svetlobo, figuralni delci teh slik, iz katerih vznikajo plameni in živa luč, pomenijo osvoboditev, veselje, radost in ustvarjalno svobodo, ki jo le stežka primerjamo z deli drugih sodobnih slikarjev. Razstava torej ponuja enkratno doživetje in »odkritje« novega, vedno enigmatičnega Aleksija Kobala.« Andrej Medved.
PREKLETI DELEŽ / Razstava študentov katedre za fotografijo UL ALUO

PREKLETI DELEŽ / Razstava študentov katedre za fotografijo UL ALUO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. april ― V glavni vlogi nastopajo študenti fotografije, oddelka, ki se ne boji absolutne samokritike, heretičnega obrata zoper lastne gotovosti in iznajdevanja novih idej na pogorišču starih. Ni boljšega naslova za neizpolnjevanje pričakovanj po lepi umetnosti, všečnih konceptih in uspešnih modelih vključevanja umetnosti v sodobne ekonomske tokove. Zato smo se odločili, da oblikujemo skupino mladih umetnikov, ki bodo z novim delom namesto sublimiranja jasno kazali družbene antagonizme. Mladi umetniki so za to priložnost razvili nov, skupinski projekt, pri čemer so možnosti fotografije pri premisleku dane situacije razvijali prostorsko. Prostor galerije tako postaja okvir, v katerem se skuša zajeti fotografski punctum, preden preide v studium. Pri tem je jasno, da gre za paradoksno početje, saj punctum – ta nesimbolizabilen, neposreden učinek fotografije pred sleherno kontekstualizacijo – ob vsakem fiksiranju v prepoznavnem simbolnem sistemu (materialu, jeziku …) preide v svoje nasprotje, kulturno posredovan pomen. Zato se bo ta nemogoča naloga artikulirala kot stabiliziranje, ustvarjanje umetelnih relacij, ki v resnici vzdržujejo določeno stanje napetosti, tesnobe, komaj ohranjajočega se razmerja, ki je v nenehni napovedi izgube. Presežek je antiteza dobička, umetnost pa antiteza pričakovanja. Mladi umetniki nastopajo z opozorilom, da umetnost ni tukaj, da podoživlja “uspešne” ekonomske modele, temveč da jih moti. Uspešnost, ko gre za umetnost, ima namreč drugačne parametre. Malo galerijo tako odpiramo neekonomično in razsipno, afirmativno do umetnosti kot neusahljivega vira idej o tem, kako stvari videti in početi drugače. Avtorici in avtorji: Jure Goršič, Jure Grom, Luka Prijatelj, Sara Rman, Anja Seničar, Marijo Župan Pedagoška mentorja: izr. prof. Peter Koštrun, Peter Rauch Kustos: Vladimir Vidmar
MAJA PUČL: VODNE MENE

MAJA PUČL: VODNE MENE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. april ― Slikarstvo Maje Pučl že vseskozi zaznamuje abstrakten likovni izraz z reducirano barvno lestvico, pogosto omejeno celo na črno-bele tone, minimalističen formalni pristop in kontemplativno vzdušje. Umetnica svoje slikarstvo dojema kot prostor, v katerega vnaša vse, kar je kozmičnega zunaj in znotraj nas. Njena dela nastajajo kot izraz življenjske energije, včasih povsem dobesedno kot sled ali zapis nekega gibanja, naj bo to premikanje telesa v prostoru, na platnu ali papirju, kapljanje barve na slikarsko podlago, razlivanje tuša s pomočjo dežja in podobno. Skozi ta proces se umetnica iz ustvarjalke prelevi v gledalko, ki opazuje, kako gibanje najde svoj formalni izraz, ko se mu oblika prepusti brez strahu, da bo zgubila svojo notranjo povezanost in konsistenco. V tem se njeno delo navezuje na misel starogrškega filozofa Heraklita iz Efeza, ki je verjel, da se vse stvari na svetu neprestano spreminjajo in to izrazil v trditvi, da »nihče ne stopi dvakrat v isto reko, ker to ni več ista reka, pa tudi sam ni več isti človek«. Na tokratni razstavi z naslovom Vodne mene umetnica predstavlja izbrana dela iz obdobja zadnjih 10 let, predvsem iz ciklusov Dežne risbe (2008-14), V jutranji rosi (2010) in Lunina serenada (2014), ki jih povezuje tema naravnih ritmov, s posebnim poudarkom na elementu vode. Maja Pučl (1978) je študirala slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2005 diplomirala in leta 2010 magistrirala. V času študija se je izpopolnjevala na University of Art and Design v Helsinkih na Finskem, kasneje pa na umetniški rezidenci v Betanzosu v Španiji. Od leta 2009 je samozaposlena v kulturi, kjer deluje na področjih slikarstva, grafike, oblikovanja, restavratorstva in kaligrafije, s plesom buto pa vsa ta področja med seboj prepleta in povezuje. Živi in dela v Ljubljani.
TINA DOBRAJC: DOMESTICATED ANIMALS ( ITS HARD TO WORK IN A DRESS)

TINA DOBRAJC: DOMESTICATED ANIMALS ( ITS HARD TO WORK IN A DRESS)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. april ― Ob 20. obletnici feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče je svoje delo na samostojni razstavi v Galeriji Alkatraz z naslovom Domesticated Animals (It's Hard to Work in a Dress) predstavila vrhunska mlada umetnica Tina Dobrajc. V njena dela je prefinjeno vpletena družbenokritična nota s feministično podstatjo. Umetnica prepleta elemente tradicije in emancipacije ter problematizira vprašanje spola in vloge ženske v sodobnem svetu, a namenoma izven teoretično-konceptualnih okvirov. Feminizem v njenih slikah vsebinsko sije iz ozadja in je kot vseobsegajoča slutnja, ki prežema motiviko del. Iz njenega umetniškega pristopa je razvidno, da domiselna vpeljava angažirane vsebine lahko dela le nadgradi. Umetnica na slikarski način raziskuje koncepta identitete in družbenega etiketiranja. Z združevanjem navidez nezdružljivih podob sodobnosti in motivov tradicije ustvarja nove kontekste in odpira nova gledišča tako na sodobnost kot na preteklost. Skozi združevanje različnih svetov – vključujoč živalskega in človeškega – išče in poudarja dramatično napetost med različnimi vidiki posredovanih identitet in ustvarja privlačno-strašljivo atmosfero, ki posrka pogled. Njene v ospredje postavljene figure žensk vzpostavljajo komunikacijo med tradicionalnim statusom ženske in emancipiranim, opolnomočenim pogledom na svet. Z združevanjem narodnih noš in etnoloških simbolov z odločnim, samostojnim in osvobojenim telesom v svet, ki se želi prikazati kot črno-bel, vnaša odtenke sivine. Tako ustvari prostor za razmislek, prostor za sintezo tradicije, sodobnosti in upora. Vse to dodatno poudarijo elementi, kot so vezenine, besede, filmsko vmeščeni podnapisi, plastična dekoracija in podobno, ki kot del celote umetniškega dela zasedejo svoj, bistven prostor. Njena dela raziskujejo in mešajo različne vzhodnoevropske tradicije oblačenja, ki pa vse brez razlike sooblikujejo in označujejo pozicijo ženske v družbi in narekujejo meje svobodi izraza. Tradicionalna podoba ženske v narodni noši v s
DVE GENERACIJI: SLIKARSTVO - POEZIJA

DVE GENERACIJI: SLIKARSTVO - POEZIJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. april ― Študijska razstava v Mestni galeriji Nova Gorica. Kuratorstvo in izbor umetnikov je bil zaupan Andreju Medvedu. Razstavo in literarni »dogodek« je zasnoval kot predstavitev vrhunskega slovenskega slikarstva, ki ga predstavljata opusa Emerika Bernarda in Živka Marušiča ter pesnikov Aleša Debeljaka in Matjaža Kocbek s sočasnim vzporejanjem del najmlajše generacije slikarjev Suzane Brborović, Maruše Šuštar in Eneja Gala, ki so uspeli tudi zunaj nacionalnih meja, ter pesnic Anje Golob in Nuše Lučke Zver. Namen razstave in predstavljene poezije (vsi predstavljeni avtorji namreč predstavljajo po mnenju Andreja Medveda vrhunec v našem likovnem in literarnem prostoru) je torej umestitev in nekakšno »slavilo« sodobne umetnosti, ne glede na to, da so starejši avtorji že znani in uveljavljeni, ne poznamo pa dovolj najmlajših avtorjev, ki šele stopajo na svojo umetniško pot. To velja tako za Gala, Šuštarjevo in Brborovićevo, še posebej pa za novi imeni na slovenskem literarnem obzorju. Anja Golob je izdala dve zbirki pesmi, obe nagrajeni z Jenkovo nagrado za najboljše delo po izboru Društva slovenskih pisateljev. Neva Lučka Zver pa le eno zbirko, a že odmeva v literarnih krogih. Obe živita v tujini in obetata nove in izvirne pesniške dogodke.
MITO GEGIČ: ANGELI V REVIRJU

MITO GEGIČ: ANGELI V REVIRJU

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. april ― Mito Gegič je vizualni umetnik mlajše generacije. Odraščal je v družini, v kateri so bili lovci že njegov ded in številni drugi sorodniki. Tako je zgodaj spoznal lovski način življenja, lovske aktivnosti in navade. Lovstvo obravnava tako s stališča lovcev, ki skrbijo za živali in naravo ter vzpostavljajo porušeno ravnotežje živalskih vrst, pa tudi s stališča varuhov narave in živali, ki v lovstvu vidijo nesmiselno ubijanje živali in namerno rušenje naravnega ravnovesja. Slika lovske motive pa tudi ranjene, ubite in mrtve živali ter tako opozarja na pomanjkanje pietetnega odnosa do njih in izraža svoje nestrinjanje z nepotrebnim objestnim poškodovanjem in pobijanjem živali. Doda tudi kritični pogled na sodobno družbeno dogajanje, ki zaradi vsesplošnega vpliva vodi v egoizem, ta pa potiska posameznike v vse večjo krizo in osebne stiske. Njegove slike so lahko medij za preizpraševanje našega lastnega odnosa do ubitih živali in do ubijanja, do družinske, lokalne, nacionalne tradicije, tudi lovske, navsezadnje tudi za razmislek o našem odnosu do okolja in smrti. Dela drugih – neslikarskih – likovnih zvrsti se vsebinsko nekoliko oddaljujejo od kritike lova, lovstva in ubijanja živali ter se vse bolj nanašajo na sodobni čas. Izpostavlja moralne in etične vidike. Kljub temu da v njih skoraj vedno uporabi dele mrtvih živali in rogovje, pa so vse bolj družbenokritična, pogosto posegajo tudi na medosebne, medčloveške in družbene odnose. Zaznamuje jih kritičen pogled na sodobno družbeno dogajanje, na krizo in stiske, ki jih ta prinaša tako posamezniku kot širši družbi, na osebne stiske, strah, negotovost, osamljenost, otopelost, pomanjkanje solidarnosti, množičnost, na osebne značilnosti posameznikov in odnose med množicami drugačnih ali različnih, na vse večji egoizem, nestrpnost, pomanjkanje sočutja …, kar posameznika lahko potisne v osebno stisko. V izražanju svoje kritike je čedalje bolj natančen. Mito Gegič v galeriji Krško predstavlja večinoma objektna in slikarska dela,
TINA KONEC: KONTRAPUNKTI

TINA KONEC: KONTRAPUNKTI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. marec ― Prosojnost paus papirja in spreminjajoča se svetloba predstavljata enega izmed glavnih elementov, ki daje umetniškim delom akademske slikarke Tine Konec eteričen značaj. V izredni tehnični izvršitvi risb in očiščenosti prostora z drobnimi ponavljajočimi se sekvencami, ki se po plasteh nalagajo v gmote in strukture in se eventualno razraščajo preko formata v sosednjega, Konec ustvari občutek zračnosti, lebdenja, skoraj holografske vibracije likovne podlage in njenih form. Izčiščenost končanega dela je posledica minimalizma tudi v pristopu. Avtorica namreč sega po preprostih likovnih rešitvah: to so veje oziroma drevo, kot nek prepoznavni element narave, risba, kot osnova ustvarjanja in kolorit črno belo. V težnji, da s preprostimi likovnimi sredstvi ustvari kar se da inovativen in kompleksen učinek, razkriva še neizrabljen inovativni potencial klasičnih in tradicionalnih tehnik. Kreativni proces tako že sam po sebi sestoji iz meditacije in kontemplacije. Postavitev v galeriji Insula sestoji iz serije risb, ustvarjeni s tušem na bel papir, imenovane Črte, in serije risb, ustvarjeni s svinčnikom na črn papir, imenovane Nočna serija. Ti dve se sestavita iz množice manjših formatov, fragmentov, ki se lahko sestavljajo v neskončno različnih kombinacijah, seriji skupaj pa predstavljata celoto imenovano Dan in noč in noč in dan. Posamezna risba je le delček, del zemljevida, del rastja, katerega oblikovni elementi, te silhuete vejic, iglic in storžkov, uhajajo s formata in se razraščajo kot v nikoli končani zemljevid celin in morij. Prve risbe s tušem so nastale že leta 2017, kaširane na kapa ploščo, omogočajo nešteto različnih postavitev in razporeditev. Na enak način so nastali temni formati, v kombinaciji s svetlimi formirajo kontrapunkt, ki je tudi v središču tokratne razstave. Na zgodnejših postavitvah smo lahko videli grupiranje obeh skupin v nasprotne kote razstavišča. Kasneje so se izoblikovali poliptihi, s temno in svetlo stranjo, rezultat eksperimentiranjain zbrani
NAVID NAVAB in MICHAEL MONTANARO: AQUAPHONEIA

NAVID NAVAB in MICHAEL MONTANARO: AQUAPHONEIA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. marec ― Aquaphoneia' je 'alkimistična' instalacija, postavljena v poetiko časovnosti in premenjanj glasu v materijo. Na prvi pogled delo spominja na stare alkimistične asemblaže – ki so očitno prisotni v prostoru, vendar hkrati izgubljeni v času. Prostorsko zvočno delo igrivo protipostavlja materialno-računalniške zgodovine govorečih strojev v imaginarnem asemblažu. Zvoki so v polnosti materializirani in čutno spremenjeni v stvarnost, podobno kot glina ali voda ali celo kot še nerealizirana alkemično-zvočna snov. Prostoru dominira velik rog, ki v spomin kliče duhove Edisonovih, Bellovih in Berlinerjevih naprav. V nasprotju z zgodnjimi posnetki, kjer je zbrana zvočna energija izjedkala vzorce brazd v trdno vinilno materijo, pa ta nenavaden asemblaž preobraža glas v vodo in vodo v zrak. Raztelešeni glasovi zapustijo svoj izvor, da bi lahko zazveneli na robovih velikega roga. Tak odtujen shizo-fon pade v globine lijaka, kjer se stisnjen v prostorsko-časovno neskončnost, kalciniran in utekočinjen končno sprosti. Vodni zvok nadalje teče skozi tri alkimistične komore, kjer se notranji čas preda tempu materialnosti: razvezan, a še vedno luciden in krepak. Tu so še drugi zvočni mehanizmi, ki alkimistično prevajajo zvočne materiale v prozodijo – v nekakšno viskozno alkemistično snov, iz katere vznikajo afektivne tonalnosti. Digitalna revolucija nam je omogočila, da smo oblikovali, izračunali, očistili in oblikovali zvoke kot še nikoli prej, a pogosto za visoko ceno breztelesnosti zvoka, z vmesniki, ki so povezani z zvoki zgolj s plastjo na plast reprezentacij, ločeni od rezonirajočih teles in seksi pretoka zveneče materije. V nasprotju z zlaganim digitaliziranim zvokom 'Aquaphoneia' prinaša intimno rekurzivni odnos med zvočnimi tehnologijami in transmutacijami materialnosti. A large horn floating mid space echoes the ghosts of Edison, Bell, and Berliner’s machines. But unlike early recording, herding sound energy to etch pressure patterns in solid matter, this odd assemblage transmu
ČAS BREZ NEDOLŽNOSTI / NOVEJŠE SLIKARSTVO V SLOVENIJI / RECENT PAINTING IN SLOVENIA

ČAS BREZ NEDOLŽNOSTI / NOVEJŠE SLIKARSTVO V SLOVENIJI / RECENT PAINTING IN SLOVENIA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. marec ― Viktor Bernik, Suzana Brborović, Gašper Capuder, Ksenija Čerče, Nina Čelhar, Tina Dobrajc, Katja Felle, Mitja Ficko, Mito Gegič, Žiga Kariž, Staš Kleindienst, Vladimir Leben z Ercigoj Art, Uroš Potočnik, Adrijan Praznik, Arjan Pregl, Ana Sluga, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Iva Tratnik, Sašo Vrabič, Joni Zakonjšek, Marko Zorović, Uroš Weinberger Kaj je s sliko danes? To je osnovno vprašanje, ki si ga zastavlja razstava novejšega slovenskega slikarstva mlajše generacije, torej umetnikov, rojenih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Slika kot eminentno klasični medij je v premenah umetnosti 20. stoletja doživela revolucionarna prevrednotenja, zato pregled novejše slikarske produkcije nemara razkrije, da slika v novem tisočletju nastaja z zavestjo o temeljno drugačnem slikarskem pogledu. Ta pogled ne upravičuje več nedolžnosti v pojmovanju slike kot izpraznjenega mesta brez spomina in brez zgodovine, niti nedolžnosti, ki bi omogočala ugodje v varnem zavetju avtonomije umetniškega dela ali iluzije o možnem slikarskem zajetju resnice, ki ni kaj več kot le konstrukt, tudi kadar se nanaša na najbolj subjektivne vsebine, na spomin, na intimno, na strahove ali sanje. Vse prej se zdi, da mlajši slikarji medij obravnavajo kot mesto razkrivanja družbenega disenza, vsakdanjih zasebnih, nacionalnih ali nadnacionalnih patologij, zatekanja v zaprte vrtove privatnih tesnob ali cinično frivolnega poigravanja v plitvinah izpraznjenih in v neskončnost pomnoženih medijskih podob, hkrati pa jim vse to ne preprečuje evforičnega poigravanja s podobo, pravega veselja z njenim lahkotnim premeščanjem, izposojanjem, kopipejstanjem, kolažiranjem, sprevračanjem, banaliziranjem itd. Razstava poskuša pokazati, v kakšno kompleksno mrežo je vpeta sodobna slikarska produkcija, mrežo tradicije medija, sodobne virtualne in tehnološke ter medijske predstavnosti, ob hkratni izkušnji prekrivanja meja različnih vizualnih in nevizualnih polj sodobne umetnosti in ob tem še z bolj ali manj
ČAS BREZ NEDOLŽNOSTI / NOVEJŠE SLIKARSTVO V SLOVENIJI / RECENT PAINTING IN SLOVENIA

ČAS BREZ NEDOLŽNOSTI / NOVEJŠE SLIKARSTVO V SLOVENIJI / RECENT PAINTING IN SLOVENIA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. marec ― Viktor Bernik, Suzana Brborović, Gašper Capuder, Ksenija Čerče, Nina Čelhar, Tina Dobrajc, Katja Felle, Mitja Ficko, Mito Gegič, Žiga Kariž, Staš Kleindienst, Vladimir Leben z Ercigoj Art, Uroš Potočnik, Adrijan Praznik, Arjan Pregl, Ana Sluga, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Iva Tratnik, Sašo Vrabič, Joni Zakonjšek, Marko Zorović, Uroš Weinberger Kaj je s sliko danes? To bo osnovno vprašanje, ki si ga bo zastavila razstava novejšega slovenskega slikarstva mlajše generacije, torej umetnikov, rojenih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Slika kot eminentno klasični medij je v premenah umetnosti 20. stoletja doživela revolucionarna prevrednotenja, zato pregled novejše slikarske produkcije nemara razkrije, da slika v novem tisočletju nastaja z zavestjo o temeljno drugačnem slikarskem pogledu. Ta pogled ne upravičuje več nedolžnosti v pojmovanju slike kot izpraznjenega mesta brez spomina in brez zgodovine, niti nedolžnosti, ki bi omogočala ugodje v varnem zavetju avtonomije umetniškega dela ali iluzije o možnem slikarskem zajetju resnice, ki ni kaj več kot le konstrukt, tudi kadar se nanaša na najbolj subjektivne vsebine, na spomin, na intimno, na strahove ali sanje. Vse prej se zdi, da mlajši slikarji medij obravnavajo kot mesto razkrivanja družbenega disenza, vsakdanjih zasebnih, nacionalnih ali nadnacionalnih patologij, zatekanja v zaprte vrtove privatnih tesnob ali cinično frivolnega poigravanja v plitvinah izpraznjenih in v neskončnost pomnoženih medijskih podob, hkrati pa jim vse to ne preprečuje evforičnega poigravanja s podobo, pravega veselja z njenim lahkotnim premeščanjem, izposojanjem, kopipejstanjem, kolažiranjem, sprevračanjem, banaliziranjem itd. Razstava poskuša pokazati, v kakšno kompleksno mrežo je vpeta sodobna slikarska produkcija, mrežo tradicije medija, sodobne virtualne in tehnološke ter medijske predstavnosti, ob hkratni izkušnji prekrivanja meja različnih vizualnih in nevizualnih polj sodobne umetnosti in ob tem še z bolj ali m
SIMON KOCJANČIČ: NIKOLI NE VEM

SIMON KOCJANČIČ: NIKOLI NE VEM

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. marec ― Umetnik Simon Kocjančič se udejstvuje na področjih risbe, slikarstva, grafike in umetniških fanzinov. Pri slikanju snuje gmoto barv in oblik, kjer nedefinirani ali polprepoznavni motivi nagovarjajo v svoji krhkosti in mikavnih kompozicijah. Deformirane podobe se ne podrejajo prepoznavni logiki, temveč izvabljajo raznolike interpretacije. Odsotnost pripovedi nadomesti občutek, slutnja, možnost vživetja in doživetja. Umetnik pravi, da ga zanima vmesnost med figuraliko in abstrakcijo, kjer s poudarjeno slikarsko potezo in lovljenjem naključij nastane odmik od prikazovanja stvarnosti. Kot izhodišče mu največkrat služijo že obstoječe podobe, včasih je dovolj le spomin ali (pretekli) občutek. Platna naseljujejo bolj ali manj abstrahirane podobe, ki brez teže obremenjevanja fragmente sklenejo v novo celoto, ki ima le malo skupnega z začetnim izhodiščem. Pri tem igrajo pomembno vlogo eksperimentalna raziskovanja, ki niso vezana na vnaprej določen cilj. Umetniku je blizu underground scena, ki se zoprstavlja neizbežnemu in očitnemu, to kljubovalno izbiro pa vpeljuje tako v motive kot v barve, ki stremijo k zabrisanosti in neprepoznavnosti. Že od slikarskih začetkov se poigrava z lastnim mešanjem oljnih barv, kjer se izogiba čistim, primarnim barvam. V zadnjih letih sploh za večje formate uporablja tudi akrilne in stenske barve. Ob določanju odtenkov gledalca spravi v zadrego, ko ta ne ve, ali je nekaj sive, modre ali zelene barve. Včasih ga bolj zanese v smer figuralike in se začnejo kazati obrisi hibridnih grotesknih pošasti, spet drugič v mehko abstrakcijo. Največkrat ulovi uravnotežen vmesen prostor, kjer se intuitivno drsenje čopiča kljub tvegani nejasnosti, vmesnoti in zmedenosti sklene v samosvoje, pristno slikovno polje. Razstava Nikoli ne vem predstavlja avtorjeva novonastala dela, ki jih je snoval v umirjenem ritmu ruralnega življenja, vstran od mestnega vrveža. Kljub osebni kritičnosti do današnje družbe in relevantnega dogajanja, le – to stežka enoznačno prevaja na
NEZANESLJIVA OKOLJA / 17 PRIMEROV SODOBNE FOTOGRAFIJE V SLOVENIJI

NEZANESLJIVA OKOLJA / 17 PRIMEROV SODOBNE FOTOGRAFIJE V SLOVENIJI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. marec ― Uroš Abram, Jaka Babnik, Goran Bertok, Vanja Bučan, Jon Derganc, Tomaž Gregorič, Klemen Ilovar, Peter Koštrun, Borut Krajnc, Tanja Lažetić, Peter Rauch, Matjaž Rušt, Bojan Salaj, Jane Štravs, Aleksandra Vajd in Hynek Alt, Tadej Vaukman, Tanja Verlak Predstavitvi sodobne fotografije v Sloveniji smo namenili dvorano sredi razstave del iz zbirke Arteast 2000+; slednja predstavlja umetnost vzhodnoevropskih držav od šestdesetih let do danes in tako pokriva različna obdobja in različne pogoje, ki so sooblikovali naše subjektivnosti. 17 primerov sodobne fotografije v tej navezavi posredno ponuja razmislek o sodobnem okolju in o tem, kako nas je to oblikovalo s pogoji dela in življenja v različnih sistemih v zadnjih šestih desetletjih, od socializma preko tranzicije do zdaj že vse obvladujočega kapitalizma, ki brez prevzemanja odgovornosti za posledice prilagaja svet svojim interesom in profitom. V postavitvi predstavljamo 17 umetnikov s področja sodobne fotografije v Sloveniji. Skupna nit razstavljenih fotografskih del so podobe in situacije, ki dajejo vtis nezanesljivega okolja in s tem odražajo tudi nezanesljivost obstoja v sodobni družbi. Nezanesljivo okolje je fragilno, pogojevano s konflikti in interesi moči, v njem končni izid ni le neznan, ampak težko predvidljiv ali sploh nepredvidljiv, saj je zunaj nadzora posameznika. Tako okolje je nestabilno, preteče, celo ogrožajoče. V njem se ne moremo več zanesti na trajne oblike človeških odnosov, ki postajajo vse bolj fleksibilni, niti na svoje prihodke, niti na svojo percepcijo aktualnega sveta, ki je nenehno motena z vse pogostejšimi dražljaji. Težko se zanesemo tudi na svojo preteklost in zgodovinski spomin, saj se spreminjata v instrument politike ali materialnosti odnosov, vse težje je v obstoječih pogojih razmišljati o tem, kako bomo živeli v prihodnosti. Vse to vpliva na splošno krizo identitete in občutek pripadnosti. To je povezovalni kontekst razstave, ki omogoča asociacijo med posameznimi deli; le-ta so bila izb
ENEJ GALA: UPORABLJAM ALI OPAZUJEM?

ENEJ GALA: UPORABLJAM ALI OPAZUJEM?

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. marec ― Prostorska postavitev Eneja Gale postavlja v ospredje odnos med vizijo in vizionarstvom, predmetnostjo in subjektivnostjo, ob opazovanju aktivnega ustvarjalnega prostora, v odnosu realnost-fikcija, kot nekakšen pogled onkraj, ki ustvarja emocije in aktivno prisotnost gledalca. Umetnik je pozoren opazovalec sodobne družbe, v kateri kriza racionalnega spodbuja razmah pretvarjanja. Ta koncept se krepi v pozitivnem sprejemanju snovanja, projektiranja in predstavljanja, ki ga povezuje svobodna ustvarjalnost. Pri tem se s pomočjo etimologije latinske besede fingere (ustvariti, izdelati) lahko navežemo na katerokoli obliko ustvarjalne pripovedi. Svetovi fikcije se torej na resničnost opirajo s podobnostjo in v komunikaciji z realnim svetom na nivoju fiziološkega, psihološkega, čustvenega in moralnega. Obetaven slovenski umetnik mlajše generacije postavlja odnos med resničnim in umišljenim, med umetnostjo in oblikovanjem, kot motrenjem, opazovanjem umetniškega dela, in njegovo uporabno funkcijo. S serijo Popravljenih predmetovumetnik vtisne škarjam, očalom, puškam, kozarcem, skodelicam, izvijačem … in celo vtičnicam občutljivo konceptualno življenje. To so drobne sledi neke obnovljene, “popravljene”, domišljene in vnovič najdene vsakdanjosti. Izbrani predmeti omogočajo nekakšen oblazinjen, pritajen oziroma previden korak neke poti, premikanja, ki sproža globoko zavedanje samega sebe v odnosu do drugega. Kje živim, kje stanujem, s kom in s čim se povezujem? Nič ne ostane neopaženo in nesluteno, če lahko vsak, še najbolj banalen predmet doživi korenito spremembo, transformacijo, ki ga pogoltne v proces prehoda od tu do tam. Enej Gala nas vodi za roko po tej vznemirljivi poti, da se nam na tanki črti med resničnim in umišljenim razkrije moč čudenja, osuplosti in očaranosti. Galovo insceniranje nadrealne dimenzije se osredinja na preoblikovanje običajnih predmetov v nekaj povsem drugega. Njihova funkcija, uporabnost, zamrzne v negaciji človeškega posega in v onemogočanju njegov
ENEJ GALA: UPORABLJAM ALI OPAZUJEM?

ENEJ GALA: UPORABLJAM ALI OPAZUJEM?

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. marec ― Prostorska postavitev Eneja Gale postavlja v ospredje odnos med vizijo in vizionarstvom, predmetnostjo in subjektivnostjo, ob opazovanju aktivnega ustvarjalnega prostora, v odnosu realnost-fikcija, kot nekakšen pogled onkraj, ki ustvarja emocije in aktivno prisotnost gledalca. Umetnik je pozoren opazovalec sodobne družbe, v kateri kriza racionalnega spodbuja razmah pretvarjanja. Ta koncept se krepi v pozitivnem sprejemanju snovanja, projektiranja in predstavljanja, ki ga povezuje svobodna ustvarjalnost. Pri tem se s pomočjo etimologije latinske besede fingere (ustvariti, izdelati) lahko navežemo na katerokoli obliko ustvarjalne pripovedi. Svetovi fikcije se torej na resničnost opirajo s podobnostjo in v komunikaciji z realnim svetom na nivoju fiziološkega, psihološkega, čustvenega in moralnega. Obetaven slovenski umetnik mlajše generacije postavlja v sklopu festivala odnos med resničnim in umišljenim, med umetnostjo in oblikovanjem, kot motrenjem, opazovanjem umetniškega dela, in njegovo uporabno funkcijo. S serijo Popravljenih predmetovumetnik vtisne škarjam, očalom, puškam, kozarcem, skodelicam, izvijačem … in celo vtičnicam občutljivo konceptualno življenje. To so drobne sledi neke obnovljene, “popravljene”, domišljene in vnovič najdene vsakdanjosti. Izbrani predmeti omogočajo nekakšen oblazinjen, pritajen oziroma previden korak neke poti, premikanja, ki sproža globoko zavedanje samega sebe v odnosu do drugega. Kje živim, kje stanujem, s kom in s čim se povezujem? Nič ne ostane neopaženo in nesluteno, če lahko vsak, še najbolj banalen predmet doživi korenito spremembo, transformacijo, ki ga pogoltne v proces prehoda od tu do tam. Enej Gala nas vodi za roko po tej vznemirljivi poti, da se nam na tanki črti med resničnim in umišljenim razkrije moč čudenja, osuplosti in očaranosti. Galovo insceniranje nadrealne dimenzije se pri Maravee Fiction osredinja na preoblikovanje običajnih predmetov v nekaj povsem drugega. Njihova funkcija, uporabnost, zamrzne v negaciji člo
še novic