Matej Andraž Vogrinčič: GMOTA

Matej Andraž Vogrinčič: GMOTA

g - zin, 5. avgust 2015 ― vse fotografije: Aleksandra Saška Gruden Matej Andraž Vogrinčič v Galeriji TR3 v Ljubljani predstavlja svoje najnovejše delo z naslovom Gmota. Instalacija, ki kot nekaj grozečega obenem pa krhkega (sestavljena je iz več sto steklenih objektov / kozarcev in steklenic) visi sredi prostora nagovarja obiskovalca, da stopi bliže in pod stekleno zaveso ter uzre nenavadno bleščanje in prosojnost gmote nad njim. Steklene dele za instalacijo je Vogrinčič naredil v sodelovanju s steklarno Hrastnik kjer je več mesecev preizkušal različne vrste stekla, da bi našel najprimernejšo za realizacijo zamisli. Z njo nadaljuje svoje ustvarjalno raziskovanje v smeri povezovanja s prostorom, njegove vsebinske nadgradnje in obenem reproduciranja („kopiranja“ in kopičenja) predmetov. Ustvarjalec skozi povezovaje in prepoznavanje prostora preko instalacije temu dodaja nove možnosti branja in gledalcu ponudi, da z lahkoto vzpostavi drugačen – razširjen dialog s prostorom. Instalacija Gmota bo v Galeriji TR3 na ogled do 18. septembra 2015. Saška Gruden
Bauhaus, Muzej suvremene umjetnosti Zagreb

Bauhaus, Muzej suvremene umjetnosti Zagreb

g - zin, 26. julij 2015 ― vse fotografije: press kit Muzej suvremene umjetnosti Zagreb V zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti je že od začetka maja na ogled mednarodna razstava o arhitekturni šoli Bauhaus, ki je v letih od 1919 do 1933 delovala v Nemčiji. Njeno domovanje je bilo v treh krajih: od leta 1919 do leta 1925 v Weimarju, potem od 1925. do 1932. v Dessauu, zadnja lokacija pa je bila v Berlinu do leta 1933, vendar je bila takrat odprta le deset mesecev. To je bilo obdobje med svetovnima vojnama, vendar je šola s svojimi izredno vizionarskimi, revolucionarnimi idejami in svobodomiselnim pristopom k ustvarjanju in pedagoškemu delu dolgoročno in pomembno vplivala na zelo široko področje umetnosti in ustvarjanja – ne le ne arhitekturo in oblikovanje, temveč tudi na slikarstvo, kiparstvo in tako naprej. Razstava, ki jo je pripravil zagrebški muzej sodobne umetnosti, skuša celostno predstaviti obdobje delovanja Bauhausa, poseben poudarek pa daje ustvarjalcem z območja nekdanje Jugoslavije, ki so na šoli študirali. Poleg tega predstavlja še dela profesorjev Vasilija Kandinskega, Laszla Moholya – Nagya, Paula Kleeja in drugih. Kustosinja Vesna Meštrić: S temi deli smo skušali predstaviti vplive, ki so jih naši študentje osvajali in pozneje tudi uporabljali pri svojem delu. Razstava predstavlja dela petih študentov, ki so študirali na šoli Bauhaus v letih 1924 in 1929/30, v različnih medijih: od kolažev, objektov, tekstilnih in oblikovalskih izdelkov ter pohištva do arhitekturnih rešitev. Študentje so se izobraževali na različnih področjih. Eden prvih umetnikov je bil slovenski ustvarjalec Avgust Černigoj, ki je prišel na šolo leta 1924, v obdobju, ko je delovala v Weimarju. Tam je obiskoval predavanja Vasilija Kandinskega, pozneje pa je Bauhaus imel velik vpliv na njegovo ustvarjanje, tako konstruktivističnih objektov kot kolažev. Naslednja je leta 1927 prišla hrvaška umetnica Otti Berger, ki je prav tako obiskovala delavnice Vasilija Kandinskega, potem pa se je posvetila tekstilu in diplomir
Aleksandra Saška Gruden: ZBIRADEJNICA

Aleksandra Saška Gruden: ZBIRADEJNICA

g - zin, 29. junij 2015 ― O PROJEKTU: Prostorska postavitev Zbiradejnica, skuša skozi razmišljanja, spomine in emocije izpostaviti potrebo po izražanju in komuniciranju; če je človek del vesolja, pomeni, da mora misli usmeriti tudi v to, kako njegovi zakoni delujejo, če je človek in umetnik del mesta mora kreirati, da sebi in tudi drugim ustvari prijazno okolje za bivanje. G-zine: Kot del projekta Umetnost na ulici si 28.6. predstavila projekt Zbiradejnica, ki sta ga s Sabo Skabene že izvedli v Mariboru. Kako si zadovoljna s tokratno izvedbo in ali so razlike med to in prejšnjimi? Aleksandra Saška Gruden: Projekt Zbiradejnica ima svoje korenine že desetletje nazaj (v letih 2004 in 2005) in sva ga 2012 v okviru EPK s Sabo Skaberne predstavili v razširjeni izvedbi v Mariboru. Tam je vključeval 55 nabiralnikov in je stal par mesecev. Kasneje sem nekaj nabiralnikov razdelila posameznim inštitucijam po Sloveniji (galerija Celje, Kibla Maribor, Univerza v Novi Gorici, Metelkova v Ljubljani), tokrat pa je bil znova predstavljen z večimi nabiralniki – s tem je znova dobil svojo, vsaj delno, obliko, vendar pa se je razlikoval po tem, da je stal zgolj pol dneva. Zato je seveda obiskovalce/gledalce nagovarjal drugače, vendar pa nič manj intenzivno! Obiskovalci, so pokazali interes in željo po sodelovanju, saj je projekt interaktiven in vabi, da vsak v katerem od nabiralnikov pusti svoje sporočilo, risbo ali predmet. G-zine: Kako morajo gledalci reagirati? So bili prepuščeni sami sebi ali si jih nagovarjala? Koliko se ljudje prepustijo zaupati svoje želje, ideje, misli, risbice? Aleksandra Saška Gruden: Torej gledalci so nagovorjeni in projekt jim je predstavljen že preko samega predstavitvenega teksta, ko sem opazila mimoidočega oz obiskovalca, ki se je zadrževal in opazoval nabiralnike, pa sem pristopila in mu razložila vsebino projekta! Pri tem sem ga povabila, da tudi sam prispeva kako misel ali risbo in večina se jih je dobro odzvala, nekateri pa so bili zmedeni, zadržani in so obljubili, da bodo r
PQ – del intervjuja s Klausom Schuwerkom na Radiu Slovenija

PQ – del intervjuja s Klausom Schuwerkom na Radiu Slovenija

g - zin, 28. junij 2015 ― Intervju Klaus Schuwerk (12.24 – 15.36) Fotografija: Viktor Tuček, arhiv PQ 2015 Klaus Schuwerk:      ¨Obstaja splošna tipografija evropskih mest. Vedno govorimo o starih klasičnih mestih in vseeno je ali gre za Rim, Prago ali Bremen, princip javnega prostora teh mest je vedno enak. Lahko imamo različne politične sisteme ali sisteme gospodarstva, ta javni prostor dopušča veliko možnosti. Mi pa vedno razmišljamo o tem kako ustvariti nekaj novega. Staro jedro Prage je npr. sodobno mesto. Kljub temu, da je bilo zgrajeno že davno, smo se odločili da ga obdržimo. Želimo ga ohraniti, zato bi ga imenoval sodobno. Tako kot je posodobljena in prenovljena njegova podzemna železnica. Samo mesta, ki izginjajo so zame stara mesta … Javni prostor mora biti zgrajen in mora imeti – če to poimenujem: FORMALNOST. Tu kjer sedim je npr. fasada, ki ima svoj izraz in svoj pomen in tako ustvarja javni prostor. V osebnem prostoru lahko vsak dela kar želi in to ni vidno javnosti. Zato je pomembno, da ima zgradba fasado. Mislili bi, da je to avtomatično, vendar imajo sodobne stavbe samo maske, ki kažejo kaj je v notranjosti, ampak ne nagovarjajo ljudi.¨ Intervju je uredila Aleksandra Saška Gruden
Jiři Kočica: ODTISI SREČANJ

Jiři Kočica: ODTISI SREČANJ

g - zin, 26. junij 2015 ― Fotografije: Paola Korošec O PROJEKTU: Pri projektu Odtisi srečanj so mimoidoči povabljeni v so-delovanje in izdelavo preprostih kipov- odtisov rok v prijetno toplem čebeljem vosku. Kipi, ki pri tem nastanejo, imajo zelo podobno obliko nekakšne pra-posode, ki pa je seveda vsakič drugačna in enkratna, podobno kot je drugačno in enkratno vsako srečanje s sočlovekom. Gre za sodobno sodelovalno umetniško delo, ki večino sodelujočih preseneti s svojo neposrednostjo in zanimivim zaključkom. G-zin: 21. junija si sodeloval s samostojnim projektom Odtisi srečanj na dogodku Umetnost na ulici, ki ga organizira Sekcija kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru. Kakšne materiale si uporabil? Jiři Kočica: Po facebooku sem povabil z besedami, da gre za povezavo s solsticijem in da bomo naredili odtise srečanj. Javni prostor ima veliko “odtenkov” in nivojev. Moje “dejanje” je bilo vezano na bolšji sejem, saj je bila moja “stojnica” le na drugi strani ulice pod dreveščkom pred galerijo društva. Pri tem seveda materiali imajo svojo vlogo, saj so ljudje, ki niso bili nagovorjeni ali niso vedeli vnaprej za to “akcijo”, čudno gledali na voščene kose, namočene v vodo. Namreč to zgleda čisto drugače od kosov, ki so jih vajeni na bolšjem sejmu… No, drug “material” v takem prostoru so seveda besede in govorica telesa. G-zin: Kaj si delal z njimi? Jiři Kočica: Ljudje so malo sramežljivi in nekako jih zanima, pa si hkrati ne upajo vstopit v nek odnos, v neko čudno reč, ki ni že vnaprej dogovorjena. Sam se imam za zelo komunikativnega človeka in seveda sem povabil z besedami in tako se je začelo ustavljati vedno več ljudi. Namreč, ko se nekdo ustavi, je to že dovolj, da se razbije led in se ustavijo tudi drugi in ko vidijo, da ni nič hudega in nič zahtevnega (torej, da gre bolj kot ne za zabavno reč), potem je seveda veliko lažje. Ljudem sem pokazal, kako naj dajo roke, da bom lahko naredil odtis- kip- praposodo, ki ga ne moreš narediti sam. Za to morata biti dva in dvojina v jeziku
PQ NAGRADA ZLATA TRIGA – UNIFIED ESTONIA

PQ NAGRADA ZLATA TRIGA – UNIFIED ESTONIA

g - zin, 26. junij 2015 ― Glavno nagrado Zlata Triga PQ 2015 za najboljšo razstavo je dobila Estonia za projekt Unified Estonia. V razstavnem salonu Topič je v sobi polni političnih plakatov, video dokumentov in unitarističnega centralno postavljenega logotipa pristopil pristopil mlad fant v dvajsetih oblečen v skunjič s kravato in začel opisovati kako so se mladi igralci v Estoniji v gledališču NO99 odločili, da imajo dovolj političnih laži in sprenevedanj in da so se odločili videti kako bo, če kandidirajo kot politična stranka. Dogodki pred volitvami so se razvijali tudi v smer bojevanja med političnimi nasprotniki in glede na medijsko stanje ga je tudi njegova mama na koncu prosila, da naj nekaj naredi za Estonijo. Mlad fant je vsakomur izročil tudi brošuro z napotki in zaželel vsakemu uspeha pri njegovem političnem udejstvovanju in reševanju države – saj le posamezniki in ne politiki, lahko rešimo državo. Če bi Unified Estonia nastopila na volitvah bi lahko dobili 25 % glasov.   vse slikovno gradivo je skenirano iz brošure Unified Estonia Unified Estonija je namišljeno politično gibanje estonskega gledališča NO99. 24. marca 2010 približno leto dni pred parlamentarnimi volitvami so sklicali tiskovno konferenco in napovedali ustanovitev nove politične stranke pod imenom Unified Estonija. Stranka je imela vizualno identiteto, himno, slogane in prepričljive igralce, pripravljene da so se javnosti kazali kot prepričljivi politiki. Kar je sledilo v naslednjih šestih tednih je umetnina, ki jo je velik del javnosti obravnaval kot pravo politično stranko. Med samim trajanjem politične kampanije so uprizarjali različne mehanizme političnega agitatorstva – od kopiranja programov obstoječih strank, manipuliranja z mediji, oglaševanja v javnosti, soobtoževanja drugih politikov do ustvarjanja škandalov, ki so polnili prve strani časopisev. Performativni dogodek je prevzel celotno družbo in se končal s političnim kongresom gibanja Unified Estonija, z več kot 7500 obiskovalci, kar ga šteje za enega izm

PQ – PRISVAJANJE PROSTORA, PERFORMANS GAVINA KARSTINA

g - zin, 25. junij 2015 ―   Gavin Krastin je večkratno nagrajeni južnoafriški performer, koreograf in scenograf, ki v svojem delu uporablja tematike identitet, telesnih reprezentacij in spolov. Pri performansu No man’s land je gledalce vključil v igro koloniziranja prostora papirja. Posnetek spremlja performans in kasnejše družbeno kritične interpretacije. http://www.gavinkrastin.com/

PQ – VČASIH JE CIGARA SAMO CIGARA; PREDAVANJE JIMA CLAYBURGHA

g - zin, 25. junij 2015 ― Sometimes a Cigar Is Just a Cigar – predavanje Jima Clayburgha (ZDA), ustanovnega člana Wooster Group in Joji Inc Photo: Luděk Neužil, PQ 2015 archive   Hudomušno predavanje o oblikovnih zasnovah del Jima Clayburgha se ukvarja s potencialom, da lahko te zasnove postanejo organ za občutenje, ki bi ga domišljija lahko imela, in ki se spremeni v neke vrste samostojno ohranjanje organizma s svojim življenjem. Clayburgh obravnava primere lastnega načrtovanja predstav iz Wooster group kot študije primerov za definiranje vprašanja prostora med ustvarjanjem scenografije in njene interpretacije. http://thewoostergroup.org/blog/tag/jim-clayburgh/ http://www.jojiinc.org/
PQ – NACIONALNI PREGLEDI

PQ – NACIONALNI PREGLEDI

g - zin, 24. junij 2015 ― Praški kvadrienale (Pražské Quadriennale) oz. PQ je največji svetovni dogodek na področju scenografije in vključuje različne discipline in panoge gledališkega oblikovanja, gledališke arhitekture ter oblikovanja performativnih prostorov vključno s panogami kostumografije, odrske tehnike, oblikovanja luči, oblikovanja zvoka. Na PQ se na vsaka štiri leta (od leta 1967) predstavljajo najbolj sočasne tendence na področju raznovrstnih praks scenskega oblikovanja. To oblikovanje je prisotno tako na področju tradicionalnih oz. institucionalnih oblik kot so drame, opere in balet kot tudi na področju novih scenografskih praks kot so site-specific performansi, multimedijski nastopi in družbene intervencije v javnem prostoru. Bistveni del tega mednarodnega dogodka je sestavljen iz razstave nacionalnih predstavitev gledališč ter študentskih sekcij iz različnih držav z vsega sveta. Začetki PQ izhajajo iz zlate medalje Bienala v Sao Paulu za posebej zasnovano razstavo Františka Trösterja, ki je ponazarjala razvoj češke in slovaške scenografije ter gledališke arhitekture v obdobju 1914-1959. To in dejstvo, da so bile tudi naslednje tri razstave češkoslovaške dobro sprejete na omenjenem bienalu, je leta 1967 vodilo v zasnovo in izvedbo mednarodne razstave evropske scenografije. Na letošnjem 13. PQ so nacionalne predstavitve gledaliških scenografij bile izbrane iz 56 držav. Selektorji so bili povabljeni, da se v izboru povezujejo z glavnimi temami in presegajo dokumentarne reprezentacije razstavljenih del: Skupni prostori Glasba Vreme Politike (SharedSpace Music Weather Politics). Raziskovalne teme letošnjega PQ se povezujejo s sočasnim gledališčem ter scenografijo kot ter so jih določili kustosi Aby Cohen (politike), Simon Banham (vreme) in Jiří Herman (glasba). Nacionalne predstavitve so razstavljene na 6 glavnih prizoriščih: palača Colloredo-Mansfeld, palača Clam-Gallas, Kafkova hiša, Salon Topičově,  lapidarij Bethlehemske kapele, ploščad narodnega gledališča in cerkev Sv. Ane. P
še novic