SEKSI ANIMATEKA 2015

SEKSI ANIMATEKA 2015

g - zin, 26. december 2015 ― Letos je prodorna in vsebinsko že močno okrepljena 12. edicija mednarodnega festivala animiranega filma Animateka (ki je razširil svoj program tudi na celoletne aktivnosti kot so vzgojno-izobraževalne delavnice Slon; pofestvalska predvajanja Animateka po Animateki; ter izdajanje knjig in stripov) predstavila še dodaten tematski sklop na temo seksa in erotike v animiranem filmu. Ideja je zanimiva, zato sem se takoj znašla na rdečih žametnih sedežih kinodvorane, ki je bila včasih znana po predvajanju pornografskih filmov, na kar so nas spomnili pred začetkom projekcij. Vseeno se ne bi povsem strinjala s selektorko ženskih ustvarjalk erotičnih animacij (sodelavko s sorodnega festivala iz Amsterdama), da je seks vedno aktualna tema. Prej mislim, da je zanimanje zanjo odvisno od posameznika, medtem ko je mainstream filmska scena našega in preteklega desetletja seksualno dokaj ohlajena – kar je lahko simptom našega politično korektnega in osiromašenega časa. Kljub temu so so tudi erotične animacije imele svojo publiko. Ki se morda ni počutila izrazito seksi po ogledu filmov, so pa animacije sprožile zanimivo debato, kako različen pristop imajo posamezni avtorji pri upovedovanju (upodabljanju) seksualnosti. Za poljski kratki film Povodni konji s kruto zgodbo, ki spominja na biblično (umor prvorojencev, da se ustvari možnost za ponovni seks in prostor za nadaljne potomce) ne bi nikoli rekla, da je erotična, ampak je seksualnost v njej vseeno očitna. Črna dramaturgija je poudarjena tudi s črno-belo in dokaj realistično risbo ter inovativna predvsem v tem, da je dogajanje postavljeno v črno vodo. Tudi seks med naslanjači ni ravno erotično sugestiven, pride pa zato toliko bolj do izraza iznajdljivost in kvaliteta stop-motion animacije predmetov (Seks na strehi, ZDA). V italijanskem Golo in grobo se zdita golota in seksualnost teles z jasno črno črto na beli podlagi predvsem sredstvo za opozarjanje na skrajno samoto, neznožnost komunikacije in bizarnost človeških situacij. Amer
Paolo Sorrentino: MLADOST (film, 2015)

Paolo Sorrentino: MLADOST (film, 2015)

g - zin, 25. december 2015 ― Kot že v La grande belezza (2013) Paolo Sorrentino tudi v Mladosti ob staranje in minljivost vsega obstoječega postavi predvsem fizično lepoto mladosti in kot mimogrede, s paleto humorno-patetičnih tonov, spregovori še o bistvenih vprašanjih, ki si jih popotnik lahko zada na svoji življenjski poti. Na primer, kako se ga bodo spominjali lastni otroci, če se ga sploh bodo; kako pomemben ali nepomemben je določen trenutek v našem spominu in kakšne trike se igrajo naši možgani, če pozabimo celo tisto, kar nam je najbolj bistveno? Kaj muči režiserje, igralce, glasbenike na njihovi profesionalni poti; kako se odločati o velikih etičnih dilemah in kako po drugi strani najti smisel v otroških rečeh – kot je brcanje teniške žogice. Kako smo v teh otroških rečeh smešni in dostojanstveni, površinski in tragični. Nasploh je nenehno sopostavljanje dvojnosti, mnogoterosti in nasprotij prepoznaven režiserjev trik, s katerim relativizira še tako smrtno resne situacije. Ko na primer od mladosti, glasbe in ljubezni žareč izraz v naslednjem trenutku zamenja dementen, brezizrazen obraz ženske, ki je nekoč prav tako pela in ljubila. Ko ob gladka mlada telesa v gibanju postavi stara zgubana, nepremična, za nameček lebdeča v vodi – kot v formalinu. Ko se ubije nekdo, ki je življenje ljubil bolj od vas in ki ga je – kot se je zdelo – znal tudi bolje izkoristiti. O večpomenskem bogastvu Sorrentinovih kadrov bi lahko razpravljali veliko dlje kot traja sam film, kar je navsezadnje bistvo umetnosti – da pove bolj učinkovito in v jeziku, ki ga zaznavamo najprej intuitivno. Priznam, da se vsakič malce naslajam ob dejstvu, da gre za očitno aristokratski izdelek, ki ga (kot tudi avtorja) italijanski socialisti ne marajo. Všeč mi je, da se niti najmanj ne želi skriti pod krinko socialno zavedne umetnosti. Ljudje v Mladosti imajo čas in denar, da se za mesec dni zatečejo v švicarske toplice, kjer nimajo drugega dela kot sprehajanje, plavanje, savnanje in prepuščanje masažam. O tegobah tistih, ki nji
Aleksandra Saška Gruden: DESKARJI

Aleksandra Saška Gruden: DESKARJI

g - zin, 22. november 2015 ― Aleksandra Saška Gruden: Deskarji Hiša kulture Pivka, 6. – 28. november 2015 g-zin: Zdravo. Najprej bi te vprašal kako bi se predstavila? Aleksandra Saška Gruden: Pozdravljen, odgovarjala bom precej kratko, jedrnato in enostavno, če je prav: sem samostojna ustvarjalka, ki delujem na več področjih. Zanima me ustvarjanje klasičnih skulptur iz materialov kot je les, kamen ali glina, prav tako pa instalacije, video in performans. g-zin: V opisu razstave Deskarji piše, da uporabljaš alternativne strategije kot mehanizme, namenjene rekonstrukciji kulturnih identitet. To je zelo zanimivo in sem celo večkrat prebral, vseeno pa bi te prositi za razlago. Konkretno katere strategije uporabljaš; v odnosu do katerih so alternativne; kako jih uporabiš kot mehanizem (na kakšen način namreč deluje ta mehanizem, aparat oz. dispozitiv); ter katere kulturne identitete ponovno sestavljaš? Aleksandra Saška Gruden: To je pred časom napisala sicer ena kustosinja, vendar bom razložila, tako kot pač dojemam določene pojme: za strategije, ki mi pomagajo pri delu uporabjam v prvi vrsti opazovanje, preučevanje in nato delovanje. Vse so dolgotrajni procesi in potrebni, da se lotim nekega projekta. Alternativne so v smislu uporabe določenega mehanizma ker izključujejo nek drug mehanizem, ta pa je uporabljen kot orodje za dosego nekega rezultata, učinka. Ne vem sicer če sem odgovorila dovolj jasno, vendar je to trenutno moj odgovor. g-zin: Kaj zate pomeni posameznik, družba, narava in kultura? Aleksandra Saška Gruden: Posameznik predstavlja zame individum znoraj družbe s svojimi posebnostmi – osebnimi značilnostmi in družbeno socialnimi determinantami; družba: skupek posameznikov, ki postavljajo določene norme, ki ima svoje posebnosti in značilnosti; narava: je zame vse kar je neposredno,vseprisotno in dano vsem v enaki meri; kultura: pa je nekaj kar je oblikovano, narejeno, da odrazi notranje dojemanje zunanjega sveta in obogati drugega.   g-zin: Kakšni so bili tvoji vzgibi pri projektu in o čem
Kara Walker – razstava v galeriji Victoria Miro

Kara Walker – razstava v galeriji Victoria Miro

g - zin, 31. oktober 2015 ― V galeriji Victoria Miro (London) se v oktobru in novembru s samostojno razstavo Go to Hell or Atlanta, Whichever Comes First v zgornjem prostoru ter s Four Idioms on Negro Art v pritličju predstavlja znana ameriška umetnica Kara Walker (1969), ki v svojem delu obravnava tematike rase, nasilja, spola, spolnosti in identitete. Po pravkar končanem študiju (1994) je umetnica opozorila nase s svojo prvo razstavo Gone: An Historical Romance of Civil War as it Occurred Between the Dusky Thighs of a Young Negress and Her Heart, kjer je predstavila osupljive panoramske prizore črnih izrezanih silhuet nalepljenih čez celo steno galerije. Ta tehnika je kasneje postala njen prepoznaven avtorski slog. Izrezane črne silhuete so v ameriški zgodovini umetnosti pogosto vezane na portrete in na knjižne ilustracije. Kara Walker se navezuje na to tradicijo z ustvarjanjem temnega in nasilnega sveta, ki razkriva brutalnost ameriške rasne in razredne neenakosti. Avtoričina osnovna izrazna tehnika je risba. Črne izrezane silhuete dopolnjuje tudi s tehniko pogosto kolorirane risbe z ogljem ali svinčnikom, s tehniko gvaša oz. akrilov, video animacije in ploskih senčnih lutk. Čeprav so na razstavi mdr. tudi okvirjene risbe iz skicirke, je za delo Kare Walker značilno, da so večjih dimenzij, torej večja od gledalcev. To vpliva na dojemanje umetniškega dela, ki gledalca obkroži in ga naredi majhnega. Če lahko za izrezane silhuete (Go to Hell …) govorimo, da so oblikovno zelo dodelane ter srhljivo sarkastične podobe, pa je njen risarski slog (Four Idioms …) edinstveno brutalen, ponekod še s prvinami akademske anatomske risbe. Njene tematsko mračne in groteskne črne risbe z akrili na temnem modrem ozadju učinkjejo monumentalno, grafično izrazito in ekspresivno. Lahko jih formalno nekoliko povežemo z Basquiatom ter njegovimi izhodišči v urbanih grafitarskih praksah ter primitivizmom, ki jih Kara Walker na razstavi dopolnjuje tudi z ameriško naivno ter ljubiteljsko umetnostjo (Folk Art). Kara Walk
EY Exhibition: THE WORLD GOES POP

EY Exhibition: THE WORLD GOES POP

g - zin, 27. oktober 2015 ― Ob podpori podjetja EY za davčno svetovanje se v galeriji Tate Modern na razstavi EY Exhibition: The World Goes Pop predstavlja okoli 160 izbranih umetniških del z vsega sveta, ki kažejo neposredne vplive ter različne razmisleke o temah mednarodnega umetniškega gibanja pop art. Čeprav so začetki nastajali v sredini 50. v Veliki Britaniji (Eduardo Paolozzi in Richard Hamilton) ter v Združenih državah Amerike (Robert Rauschenberg in Jasper Johns), se razstava osredotoča na obdobje med letoma 1960 in 1970, ko je bil pop art na vrhuncu. Pop art kot gibanje za osnovni motiv umetniških del vključuje oziroma izkorišča podobe iz množičnih medijev, ter iz širše potrošniške družbe kot so oblikovanje produktov ter oglaševanje – med najbolj znanimi umetnika sta Andy Warhol (medijske podobe) in Roy Lichtenstein (podobe iz stripov). Na razstavi se pop art ne razkriva kot neposredno (na)vezan na potrošniško družbo temveč kaže, kako so umetniki uporabili omenjen vizualni jezik za subverzijo in javni protest – z naslavljanjem tematik kot so družbeno razlikovanje, spolna osvobojenost, vloge žensk, človekove pravice ter upor vojni. Zbrana dela predstavljajo manj znano stran svetovnega gibanja izven ZDA: od Evrope – predvsem Avstrije, Slovaške ter Hrvaške – do Bližnjega vzhoda, Azije in Latinske Amerike. Razstava The World Goes Pop je na ogled v desetih tematsko ločenih sobah, ki predstavljajo Pop art v širšem geografskem pojmovanju in izražanju preko različnih kultur – motiv slike Festival lutk iz leta 1966, ki ga je naslikal v ZDA živeči japonski umetnik Ushio Sinohara morda najbolje reprezentira to pojmovanje Pop arta z vidika druge kulture, zaradi česar je bila slika izbrana kot naslovna. Poleg uvodne sobe se v ostalih predstavljajo: politična kritika militarističnih sistemov (Pop politike/Pop Politics), teme vsakdanjega življenja (Pop doma/Pop at Home), izražanja spolne osvobojenosti žensk (Pop telesa/Pop Bodies), uporaba pop arta kot aktivizma ter propagiranja protestov (Pop množ
AI WEIWEI – retrospektiva v Kraljevi akademiji za umetnost

AI WEIWEI – retrospektiva v Kraljevi akademiji za umetnost

g - zin, 19. oktober 2015 ― V razstavnih prostorih Kraljeve akademije za umetnost (Royal Academy of Art) v Londonu do 13. decembra predstavljajo dela svetovno znanega kitajskega sodobnega umetnika, ki deluje na področju konceptualne umetnosti, instalacij, kiparstva, videa, fotografije in performansa; arhitekta, zagovornika človekovih pravic in političnega aktivista Ai Weiweija, ki je v svojem delu odkrito kritičen do kitajske vlade, represivnega političnega sistema in zlorabe človekovih pravic.   Glede na neposredno povezanost umetniškega dela s političnim aktivizmom, bi lahko rekli, da je Ai Weiwei že kot mlad spoznal delovanje političnega sistema. Večji del otroštva je preživel v delovnih taboriščih zaradi očetovega nestrinjanja z oblastjo. Šele po smrti Mao Zedonga so dobili dovoljenje za vrnitev v Peking, kjer je Weiwei začel obiskovati filmsko akademijo in hkrati deloval v avantgardni umetniški skupini. Od leta 1981 do 1993 je živel v ZDA, predvsem v New Yorku, kjer je izgradil osnovo svojega umetniškega sloga ob delih ameriških umetnikov, ki jih sam navaja za pomembne reference: Marcel Duchamp, Andy Warhol in Jasper Johns. Omenjena trojica niti ni naključno izbrana: upiranje pravilom, adolescentski zastoj, provokacija in odpiranje novih idejnih možnosti umetnosti (Duchamp), uporaba medijskih slik in zvezdništvo (Warhol) ter neposredne politične izjave v umetniških delih (Jones). Seznamu bi lahko dodali še različna druga imena – vsekakor pa Jeffa Koonsa (zvezdništvo in industrijska proizvodnja umetniških del po konceptu/načrtu) ter Josepha Beuysa (aktivistični performansi, ki uporabljajo institucijo umetnika). Z opaznimi konceptualni vplivi je Ai Weiwei po vrnitvi na Kitajsko začel na umetniškem področju raziskovati vprašanja, ki se nanašajo na sodobno kitajsko kulturo. Njena avtentičnost ter vrednotenje v odnosu med tradicijo in sodobno družbo simulakrov sta najočitnejša pri intervencijah z zgodovinskimi objekti. S tem Ai Weiwei v svojem delu uporablja občutek spomina na zgodovinsko pret
Charles Richardson: HEADBONE

Charles Richardson: HEADBONE

g - zin, 12. oktober 2015 ―   V manjšem prostoru galerije Zabludowicz Collection Invites, kjer se predstavljajo angleški umetniki, ki jih še ne zastopajo komercialne galerije, se z video animacijami ter instalacijo predstavlja umetnik mlajše srednje generacije Charles Richardson. Richardson, ki se je izpopolnjeval na različnih izmenjavah na umetniških akademijah v Valenciji, Helsinkih in Malagi, ter zaključil svoj magistrski študij na akademiji Slade v Londonu, je bil v preteklem letu tudi prejemnik nagrade Saatchi New Sensations.     Umetnik, ki svojo osnovno izhodišče gradi na preformansu ter na naših realcijah do uporabnosti ter odnosov do objektov v realnosti, je v preteklem delu Rehearsals / Vaje (2014) ter v obeh novejših Headbone (2015) uporabil svoje telo kot model za osnovo fotografske 3D podobe. Richardson uporabi digitalne fotografije, da z njimi ustvarja 3D modele lastnega telesa in teles drugih, ki jih nato animira s premikanjem po omejenem virtualnem prostoru. S pomočjo preprostega programa na internetu, ki spreminja fotografije v 3D objekte s teksturirano površino iz podatkov fotografij, je ustvaril svojstvene avatarje, ki se ukvarjajo z lastno ter spolno (moško) identiteto. Teme identitete ter negotovosti izraža z vaskdanjimi predmeti (npr. obleko, mobitel v roki, osebej izdelan nefunkcionalen nahrbtnik itd.) ali pa si jih nalepi nase z zaščitnim lepilnim trakom za elektriko. Čeprav bi lahko tehniko uporabe objektov opisali kot tehniko iz Fluxusovih performansov, pa je zanimivo, da avtor spolno identiteto ter negotovost prevprašuje preko moških, ki se oblačijo v ženska oblačila, nošenjem ženskih tamponov ter nosečniškim trebuhom. Umetnik uporablja barvite, vzorčaste in teksturirane površine objektov (obleke, kavč …) kot sam pravi, kot reminiscenco na Vermeerjeve slike, na njegovo nepopolno reprezentacijo, ki se kaže kot grozljiva kopija sveta. Barvitost in fotografska natančnost vzorcev in tekstur oklepajo 3D lupino telesa in pogled vanjo, v negativ oblike z istimi vzorci – ki
Robert Slingsby: I’M

Robert Slingsby: I’M

g - zin, 12. oktober 2015 ―   V galeriji Upper Gulbenkian Gallery v Londonu (del Royal College of Art) južnoafriški umetnik Robert Slingsby predstavlja fotorealistične risbe, narejene v tehniki prešanega oglja in s suhimi pasteli z naslovom I’m (Jaz sem). Na velike formate papirja umetnik prenaša kadrirane in izčiščene risbe, ki portretirajo posameznike iz plemen Kara in Mursi, ki živijo na področjih doline Omo v Etiopiji ter Keniji.     Nekoliko bolj kot je tehnično izpeljana ter še nekoliko bolj kot je umetniško inovativna razstava risb, je zanimivo ozadje zgodbe plemen s področja reke Omo. Sam del doline je pomemben tako geološko kot arheološko, saj so na njem našli ostanke avstralopiteka ter fragmente Homo sapiensa – zaradi tega (in tudi zaradi ohranitve biološke raznolikosti na tem področju) so leta 1960 in 1970 ustanovili nacionalna parka, glede na arheološke najdbe pa so 1980 določena področja razglasili pod zaščito Uneska. Zaščita področij pa ni vključevala približno 15 raznolikih plemen, ki so pred posekom gozdov ter širjenjem industrijskega kmetovanja  morala svoje samooskrbno poljedeljstvo nenehno seliti ter se prilagajati novim, predvsem manjšim in odmaknjenim državnim modelom vasi. Krčenje gozdov ter čezmerna paša sta tudi krivi za človeško tragedijo, ko je reka Omo v močnem sezonskem deževju leta 2006 prestopila bregove ter spremnila smer. Istega leta je etiopska vlada začela gradnjo jezu hidroelektrarne GIBE III – takoimenovani ponos Etiopije, ki še ni zaključena. Jez naj bi omogočal obsežno namakalno poljedelstvo, hkrati pa se pojavil kot dodatni krivec izseljevanja plemen, ki živijo ob reki Omo in okoli jezera Turkana.     Ironično je, da  etiopska vlada spodbuja obisk »neokrnjenih plemen«, znanih po različnih kulturnih značilnostih: od modifikacije ustnic z vstavljanjem keramičnih ter lesenih plošč, brazgotinjenja, obrednega bičanja, barvanja teles s pepelom ter organskimi pigmenti, do nošnje nakita iz govejih rogov ter kovinskih predmetov ter prepletanje las in nošenje splet
Agata Freyer Majaron: Od skice do lutke

Agata Freyer Majaron: Od skice do lutke

g - zin, 4. oktober 2015 ―       Razstava v Bežigrajski galeriji (27. avgust 201530. oktober 2015) predstavlja delo Agate Freyer Majaron iz obdobja od 1991 do danes. Razstavljenih je 70 barvnih risb za lutke, približno toliko je tudi lutk in scenskih elementov. Razstavo dopolnjuje 40 fotografij in video projekcije lutkovnih predstav. Dela so bila zbrana iz arhivov predstav lutkovnih gledališč (Lutkovno gledališče Ljubljana, Lutkovno gledališče Maribor, Kazalište lutaka Rijeka, Lutkovno gledališče Jože Pengov, Freyer teater in Mini teater).       Agata Freyer je večino svojih del ustvarila z režiserjem in lutkarjem Edijem Majaronom, pri čemer se iz nabora predstav vidi oseben odnos tako do zgodovine slovenskega lutkarstva kot tudi obvladovanje različnih stilov, materialov in tudi samih tehnik lutk: lutke bunraku, marionete, lutke na palici – marote ter namizne lutke. Slednje je pomembno, saj poleg vsebine dostikrat tehnika lutk narekuje obliko. Lutke so glede na različne vsebine lutkovnih predstav pri ustvarjalki likovne podobe ter lutkarici različne: od stiliziranih (Tobija, Hišica iz kock) do realističnih (Osel Nazarenski, Velika skušnjava Svetega Antona).       Na razstavi Agate Freyer Majaron je opazen odnos do detailov v zasnovah, ki sledijo različnim zgodovinskim kostumom ter referencam iz zgodovine umetnosti (Janez iz Kastva: Mrtvaški ples za predstavo Osel Nazarenski, Francisco Goya: portreti španske kraljeve družine za predstavo Trnuljčica, Jean Auguste Dominique Ingres: kostumirani portreti dam za predstavo Vihar, Matthias Grünewald: Skušnjava Sv. Antona za predstavo Velika skušnjava Svetega Antona,). Obvladovanje raznolikih slogov pa kaže pomemben ustvarjalkin poudarek na barvah, teksturah ter različnih uporabljenih materialih. Barvne študije, ponavadi v tehniki akvarela, so natančno razdelane: poleg samih likovnih zasnov imamo tudi tonske lestvice z navodili. Kostumi lutk so v teh določenih tonih ter teksturah. Širok likovni nabor podob lutk pa umetnica poudarja tudi z uporabo r
Steirischer Herbst 2015

Steirischer Herbst 2015

g - zin, 30. september 2015 ― foto: Aleksandra Saška Gruden   ŠTAJERSKA JESEN V GRADCU V avstrijsko-štajerski prestolnici  Gradcu se je začel mednarodni festival Štajerska jesen, ki bo do 18. oktobra s skupno temo Nazaj v prihodnost predstavil številne dogodke z različnih področij sodobne umetnosti. Že štirideset let festival Štajerska jesen (Steirischer Herbst) ne le povezuje krajevne ustvarjalce, temveč predstavlja umetnost iz Slovenije, Hrvaške, Centralne in vzhodne Evrope. Prikazuje sodobno umetnost z njenih številnih plati in različnih področij: performansa, gledališča, plesa, vizualne in spletne umetnosti, teorije, glasbe, filma, literature in arhitekture.  Pri festivalskem dogajanju sodelujejo vse ustanove v mestu; s tem se vzpostavlja dialog ne le med njimi temveč tudi med različnimi zvrstmi umetnosti in umetniki samimi. Vendar so produkcije na festivalu samo najopaznejši del programa. Raziskave, procesi in razvoj so prav tako del tega festivala in enako pomembni kot  spektakularne predstave, razstave velikih razsežnosti, odprti koncerti Nove glasbe in arhitekturne raziskave.       Vsako leto festival predstavlja nove teme in dela, ki se osredotočajo na določeno področje. Letos poskuša krovna tema Nazaj v prihodnost pogledati tako v prihodnost kot v preteklost. Dejstvo je, da se lahko brez poglobljene analize sedanjosti in preteklosti nekateri dogodki v prihodnosti izkažejo za nevarne. O osrednji temi in programu festivala eden od organizatorjev Bernd Birnbauer           Veliko bi se dalo povedati o tematiki prepleta preteklosti in prihodnosti: med drugim bomo predstavili nemški projekt Rimini Protokol, ki obravnava rdečo nit vnete razprave  Adolfa Hitlerja, da bi odkrili vzrok za mitsko auro, ki obkroža “Mein Kampf”. Gre za kar kontroverzen projekt, ampak verjamem, da bo zanimiv, saj ljudje na neki način poznajo knjigo, hkrati pa je v resnici ne poznajo. Zato bodo različni strokovnjaki predavali o tem, kako jo brati in razumeti njeno ozadje. Zelo zanimivo bo iti v preteklost in morda vi
Polona Demšar: ULICA JE MOJ ATELJE

Polona Demšar: ULICA JE MOJ ATELJE

g - zin, 27. september 2015 ― O PROJEKTU: ULICA JE MOJ ATELJE  Koncept umetniškega projekta se ukvarja s tem, kaj vse je potrebno pripraviti, da se lotimo novega projekta, od ideje do materiala, orodij, zaščite tal. Kako poteka moj delovni proces kiparke, ki dela z glino, kako se ta proces lahko prenese na ulico in s tem ulica postane moj delovni prostor. Saj so že ulice same kreativni prostori, koder se srečujejo razni ljudje, se rojevajo nove ideje. Obiskovalci bodo lahko del kreativnega procesa. fotografija: Polona Demšar G-zin: Kako si zadovoljna s projektom umetnost na ulici pri katerem si sodelovala s svojim projektom Ulica je moj atelje? Polona Demšar: Projekt je dobra ideja, ki se lahko prime, če bi to izvajali vsak vikend, recimo ob bolšjaku G-zin:  Kako si uspela spremeniti ulico v atelje? Polona Demšar: Na ulico sem si prinesla material, svoje izdelke in orodje iz ateljeja, da sem lahko ustvarjala G-zin:  Kakšna je razlika med ustvarjanjem v lastnem intimnem prostoru ter v performansu? Polona Demšar: V performansu sem poskušala ustvarjati nemoteno kot v ateljeju, dokler te zainteresirani mimoidoči gledalec ne zmoti. Razlika je seveda očitna: v ateljeju je mir in duša umetnika, na ulici se med delom postaviš na ogled, na pogovor. G-zin:  Kakšen je bil odziv občinstva? Polona Demšar: Odziv občinstva je bil zaradi slabega vremena nekoliko manjši, predvsem so bili zainteresirani mladi obiskovalci.   O AVTORICI: Polona Demšar se je rodila leta 1979 v Ljubljani. Študirala je kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je leta 2003 diplomirala pri prof. Luju Vodopivcu in dr. Levu Kreftu, nadaljevala pa je z magistrskim študijem unikatnega oblikovanja stekla pri mentorici Tanji Pak. Je predsednica DLUL, članica društva Visart ter Sekcije za keramiko na ZDSLU. Živi in dela na Sv. Trojici in v Ljubljani.   Projekt Umetnost na ulici organizira Društvo likovnih umetnikov Ljubljana (DLUL) v sodelovanju s Sekcijo kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru (ZDSLU). Proj
Saba Skaberne: KIPARSKI COCKTAIL

Saba Skaberne: KIPARSKI COCKTAIL

g - zin, 26. september 2015 ― O PROJEKTU: KIPARSKI COCKTAIL predstavlja majhen delček ustvarjalnosti akademske kiparke Sabe Skaberne. Prikazana so dela iz različnih obdobij, materialov ter dimenzij. Npr. dve starejši instalaciji, ki so nastale prav posebej za zunanje urbane postavitve (1996 – SONČNI KOLOSI za kiparski projekt VODA IN KIPI, 1998 EVERGREEN, za postavitev na vrtu ZDSLU – kot prva v nizu razstav na temo štirih letnih časov na vrtu, Predstavitev zaokrožuje z najnovejšo instalacijo iz cikla skulptur JEDRNATO (2015, Mestna galerija, razstava RAZTEZANJE KIPARSKIH STRUKTUR) narejena iz ročno izdelane polsti (filca). Obiskovalci bodo lahko tudi sami poskusili oblikovati manjše kiparske izdelke iz polsti, bodisi v suhi ali mokri tehniki polstenja. G-zin: 30. avgusta (2015) si v projektu umetnost na ulici, ki ga organizira ZDSLU – sekcija kiparjev in umetnikov, ki deluje v javnem prostoru skupaj z Društvom likovnih umetnikov Ljubljana, predstavila svoja pretekla dela pod naslovom Kiparski Cocktail. Zakaj shranjuješ svoja pretekla dela? Saba Skaberne: Svoja pretekla dela shranjujem zato, da jih lahko še kdaj kasneje predstavim v živo, predvsem, ker se mi zdi kiparstvo (ki ga jaz delam) tâko, da je bistveno, da objekt fizično doživiš skupaj s prostorom, seveda, v katerem se nahaja – torej  če  gre za novi prostor v katerega moraš “staro” delo na novo vkomponirati, ga uskladiti ali pa, če imaš posebno srečo, da ga predstaviš na originalnem prostoru, če je bil mišljen kot site-specific. Sicer pa so skoraj vsa moja dela mišljena kot site -specific, le da je ponovitev v glavnem nemogoča… tudi zato, ker je večina del uničenih zaradi zunanjih vplivov. Veliko (večjih) del sem tudi sama uničila, ker nimam primernega prostora za shranjevanje, zato so bili tile kosi ki so bili razstavljeni že “redkost”. Je pa res, da včasih  fotografija kot dokument tudi zelo dobro funkcionira, še celo boljše … ali pa se fotograf lahko dobro “poigra” s kakšnim detajlom, ki ga sicer gledalec ne bi opazil. G-zin:  Koliko
Gorazd Krnc in Zoran Srdić Janežič: Nacionalni ponos – EMPIRE STRIKES BACK & FORWARD

Gorazd Krnc in Zoran Srdić Janežič: Nacionalni ponos – EMPIRE STRIKES BACK & FORWARD

g - zin, 27. avgust 2015 ―   Foto: Zala Kalan Po lanskoletni razstavi v ljubljanski Mestni hiši, kjer se je začel opus Empire stikes back & forward, umetnika ponovno udarjata na drugi lokaciji. Ob zasledovanju zgodovine mesta Ljubljane z dvatisočletnico Emone in prevpraševanju vojnega nasilja ter nasilja nad ranljivimi skupinami sedaj s temo nacionalnega ponosa ne le ponovno odpirata zgodovinska vprašanja srednjeevropskega prostora – kot je bil opus začrtan – pač pa neposredno posegata v sfero političnega. In kaj ima umetnost s politiko? Kot globalna družba se danes soočamo s težavami kot so politizacija terorizma, oportunistično ukinjanje civilnih pravic, finančni zlom leta 2007, kriminalizacija civilnih protestov ali neučinkovitost lokalne politike nasproti globalnemu kapitalu. Zadnje je najverjetneje tudi ena od asociacij ob besedni zvezi nacionalni ponos, ki je problematična prav zaradi svoje izpraznjenosti ali prenabitosti s pomeni. Je imel nacionalni ponos zgodovinsko gledano združevalno in preživetveno funkcijo; ali v razmišljanjih sodobnega »globalnega« človeka sploh še nastopa; mar ni za samega umetnika nacionalno nekaj kar mora v svojem premišljevanju nujno preseči; in končno, kakšen bi lahko bil slovenski nacionalni ponos? Ob nacionalnih simbolih in dokumentih kot so zastava, zemljevidi, nageljni ali ustava obiskovalec lahko vzpostavi odnos do te besedne zveze ter jo kontemplira korak dlje od ironije in kritike trenutne državne politike. Kipi iz blaga nadaljujejo Srdić Janežičevo linijo narative, ki se iz lanskih epskih razsežnosti trupel po bitki (s pozlačenimi glavami večjih dimenzij so zasedale celoten Zgodovinski atrij Mestne hiše) razvijajo v politično ironijo ter s svojimi dodatki kot so kvačkani nageljni in Prešernovi profili celo v šalo. Pomenljivo klečeče kipe po kotih dopolnjujejo mali kipi, ki so bili prisotni že na prejšnjih razstavah in dva večja s kladivi (poleni) sredi boja. Kot Kranjčan umetnik v kiparstvu uporablja tekstil tudi zaradi bogate zgodovine tekstilne ind
Pregled razstav v Gradcu – avgust 2015

Pregled razstav v Gradcu – avgust 2015

g - zin, 25. avgust 2015 ― vse fotografije: Aleksandra Gruden Galerije v Gradcu v sosednji Avstriji ponujajo v tem času pester izbor razstav. Kunstrel Haus že z naslovom opozarja na izredno in navdušujočo razstavo: Vou. Woven? Vstopanje v (pod)tekstilje. Z njo želijo predstaviti raznoliko uporabo tekstila, ki ga razstava obravnava skozi dokumentaristični na eni strani in povsem umetniški način na drugi strani, je povedal kustos razstave Christian Egger: S to razstavo sem želel združiti dve ideji: vprašanje produkcije in privlačnosti materialov. Morda se zdi nasprotujoče to združiti na eni razstavi, ampak sem vsaj poskusil. Tukaj imamo dela avtorjev kot je na  primer Judith Raum, ki predstavlja težke pogoje dela s tekstilom v 14. Stoletju v povezavi s tekstilno industrijo. Če bi poskušal predstaviti samo avtorje, ki se ukvarjajo s tekstilom bi bil seznam neskončen. Zato sem predstavil na eni strani avtorje, ki producirajo, raziskujejo ali zavzemajo kritičen odnos do tega področja in obenem tudi avtorje kot je na primer Sheila Hicks, ki raziskuje področje tekstila pred 50. Leti in predstavlja njegovo zgodovino, začenši z Bauhausom in vse do umetnosti današnjega časa. Zatem, v delu Marie Lund lahko vidimo kaj se zgodi če damo mehek material kot je tekstil v beton ali v bron. Odsotnost tekstila je tukaj zanimiva in reflektira, kaj nastane če en material daš v drugega. To povsem spremeni odnos do lastnosti, ki jih povezujemo z določenim materialom. Tekstil je namreč zanimiv prav zaradi možnosti njegove različne rabe in povezav, ki se lahko zgodijo. Obenem pa je zelo dinamična tudi postavitev: dela so postavljena v prostoru in visijo vsako drugače tako, da vsako zase ustvarja poseben odnos in povezavo s prostorom. Kot pravi kustos Christian Egger so razstave del iz tekstila v velikih muzejih, temu materialu in izraznemu sredstvu dale nov pomen in spremenile njegovo vlogo v sodobni umetnosti; postal je izredno zanimiv material, ki nagovarja gledalca s svojo narativno naravo in je nekakšna vzporednic
Numokk: HUMANIMAL

Numokk: HUMANIMAL

g - zin, 7. avgust 2015 ―     Umetniški kolektiv Numokk, pod okriljem mladih kreativk Zale Kalan in Lee Zupančič, se predstavlja v galeriji Layerjeve hiše (Stolp Škrlovec) z razstavo Humanimal. Avtorici, ki vzajemno ustvarjata predstavljene risbe, ilustracije, knjigo umetnika, sliko, skulpturo ter film, na razstavi kot črno-belo nit povezujeta ljudi in živali, ki prehajajo tudi v nadrealistične like ponavadi s človeškimi telesi ter živalskimi glavami in udi. Risbe ter računalniški printi so izrazito dvodimenzionalno grafično izraženi, pri čemer prednjačijo črne ploskovne oziroma črno bele linijsko izrisane figure z vsakdanjimi predmeti, ki se povezujejo z dvodimenzionalnimi črno-belimi ter barvnimi predmeti v ozadju – ti predmeti so stilizirani kot osnovni liki: (o)krog(li) mesec, trikotni(k) magic beam, pravokotni(k) tepih oziroma zid ipd. Risbam so ponavadi dodani na prvi pogled nedoločljivi predmeti oziroma deli teles na koncu katerih je ponavadi roka, ki so tudi ustvarjeni iz sestavljenih likov trikotnikov, kvadratov, pravokotnikov ter črtnih vzorcev. Risbe obvladuje natančna in sproščena linijska risba na sivkastem kartonskem recikliranem ozadju. Pomemben element pa so na risbah zapisane besede, ki se v svoji večpomenskosti prenašajo v likovno polje (npr: zapis nudeljc na plaži ter upodobljeni goli lik na brisački z neizrazitim petim udom, ki se pari na soncu …).       Iz nabora Numokk likov sta avtorici ustvarili krajši animirani film, kjer se posamezni živalski ali človeški karakterji v centralni postavitvi spreminjajo v druge med sebi lastnim gibanjem in delovanjem (slon šprica vodo …). Razstavo zaokroža iz blaga narejeni kip človeka-volka (lahko bi bil npr. Wolflovc), ki naslonjen na steber čaka, da se obiskovalci na njem likovno izrazijo z risanjem tattooja s priloženim črnim flomastrom.         Svet, v katerem živijo predstavljeni liki je svet, v katerem ne dobivajo živali človeških lastnosti niti niso ljudje tisti, ki so jim upodobljene njihove živalske – skupek njihovih izgledov
še novic