Bellbird (2019)

Bellbird (2019)

Filmski kotiček, 29. april ― Marshall Napier & Kahukura Retimana in Bellbird (2019), Foto: NZIFF Slo naslov: -  Država: Nova Zelandija Jezik: angleščina Leto: 2019 Dolžina: 96',  Imdb Žanri: drama Režija: Hamish Bennett Scenarij: Hamish Bennett  Igrajo: Marshall Napier, Annie Whittle, Cohen Holloway, Rachel House, Stephen Tamarapa, Kahukura Retimana  Glede na število objavljenih kritik in ocen na največjem filmskem portalu je novozelandski Bellbird filmček, ki bo dokaj neopaženo šel mimo. Kar je škoda, saj celovečerni prvenec Hamisha Bennetta film, ki nadpovprečno dobro slika prizore iz življenj običajnih ljudi. Zgodba je postavljena v režiserjev domači kraj, ruralno območje na severu Nove Zelandije, kjer svoje dni na njuni prostrani farmi preživljata Ross in Beth. A ko Beth nenadoma umre, se Ross znajde pred velikim izzivom. Tudi sam v letih, ko je človek prestar za nove začetke in premlad, da bi se predal, redkobesedni, vase zaprt moški, ne najde pravega načina za komunikacijo z okolico. Nič nenavadna, saj pokojna žena ni bila zgolj njegova ljubezen in življenjska sopotnica, ampak tudi svojevrsten most med njim in ostalimi svetom. Podobno zadržan in redkobeseden je tudi sin edinec Bruce, od katerega oče pričakuje, da počasi stopi naprej in prevzame vodenje farme. Toda Bruce, ki mu od nekdaj ni dišalo delo na farmi, je zadovoljen s svojo službo na lokalnem odlagališču kosovnih odpadkov. Čeprav živita eden ob drugemu je farma dovolj velika, da se drug drugemu uspešno izogibata in vedno znova prelagata pogovor o prihodnosti.  Na srečo se njuna življenja prepletata z življenji drugih ljudi. Kozmične sile tako v njuno zaprto, s pomanjkanjem komunikacije obremenjeno vesolje prinesejo Marlyja, lokalnega fanta, ki s pristno otroško radovednostjo opazuje delo na farmi in je pri teh opravkih pripravljen pomagati. Potem je tu še Connie (igra jo Rachel House, stalnica v filmih Taike Waititija), šefinja omenjenega odlagališča, ki se odlično razume z Bruceom, ter simpatični veterina
J'accuse (2019)

J'accuse (2019)

Filmski kotiček, 27. april ― aka An Officer and a Spy  Jean Dujardin in J'accuse (2019), Foto: Imdb Slo naslov: Obtožujem! Drugi naslovi: An Officer and a Spy   Država: Francija, Italija Jezik: francoščina Leto: 2019 Dolžina: 132',  Imdb Žanri: drama. zgodovinski, triler Režija: Roman Polanski Scenarij: Roman Polanski, Robert Harris Igrajo: Jean Dujardin, Louis Garrel, Emmanuelle Seigner, Grégory Gadebois Otvoritveni prizor zgodovinske drame Obtožujem!, v katerem častnika francoske vojske Alfreda Dreyfusa (Louis Garrel), po obsodbi za veleizdajo, onečastijo pred celotno garnizijo, spominja na neke vrste inavguracijo. Vse skupaj je orkestrirano kot skrbno načrtovana slovesnost, katere namen je povečati nelagodje "slavljenca." Zgodba postavljena na konec 19. stoletja v fokus postavlja t.i. Dreyfusovo afero, sproženo s krivično obsodbo vojaškega sodišča, ki je na dosmrtno ječo na Hudičevem otoku obsodilo mladega časnika židovskega veroizpovedi. Ravno to dejstvo je imelo še kako pomembno vlogo pri njegovi obsodbi in je pripeljalo do objave odmevnega pisma z naslovom Obtožujem! (od tam naslov), ki ga je takrat v pomembnem pariškem časopisu objavil ugledni pisatelj Émile Zola.  Priča onečaščenja je bil tudi Georges Picquart, eden ključnih mož preiskave zoper Dreyfusa, ki je kasneje povišan v podpolkovnika in nagrajen s položajem vodje vojaške obveščevalne službe. Ravno Picquart je po prevzemu tega pomembnega položaja in vpogledu v vse relevantne informacije izrazil dvom o Dreyfusovi krivdi in nato sprožil dolgo in z mnogimi ovirami posejano preiskavo, ki so jo na vsak način želeli ustaviti ljudje iz samega vojaškega vrha. Obtožujem! je zelo solidna zgodovinska drama z elementi trilerja, ki v očeh mnogih vendarle ima eno zelo pomembno pomanjkljivost. Namreč, film je po odmevni knjižni predlogi angleškega romanopisca Roberta Harrisa posnel Roman Polanski. Prepričan sem, da bi odzivi na film na splošno bili prijaznejši, če bi naslovno zgodbo podpisal režiser z manj kontrover
DAU. Natasha (2020)

DAU. Natasha (2020)

Filmski kotiček, 24. april ― Natalia Berezhnaya & Luc Bigé in DAU Natasha, Photo: Phenomen Film Slovenski naslov: - Država: Rusija, Ukrajina, Nemčija Jezik: ruščina Leto: 2020 Žanri: drama Dolžina: 145',  Imdb Režija: Ilya Khrzhanovskiy, Jekaterina Oertel Scenarij: Ilya Khrzhanovskiy, Jekaterina Oertel Igrajo: Natalia Berezhnaya, Olga Shkabarnya, Vladimir Azhippo, Alexei Blinov, Luc Bigé Berlinski filmski festival je zaenkrat edini uspešno izpeljan festival A kategorije letos. V maju tako ne bo festivala v Cannesu, ki je predstavljen, videli bomo, kaj se bo zgodilo z Benetkami. Ameriški Sundance in Berlinale sta zaenkrat edina ponudila prve vrhunce tekočega leta in videli bomo, kdaj lahko  pričakujemo ostale pomembne premiere, saj veliki festivali vsako leto prispevajo največji delež kakovostne produkcije. DAU.Natasha je v Berlinu bil eden izmed filmov v glavni tekmovalni konkurenci, ki je prejel tudi eno izmed pomembnejših nagrad in sicer srebrnega medveda za izjemen umetniški dosežek, ki je pristal v rokah nemškega direktorja fotografije Jürgena Jürgesa. Režiser in idejni oče projekta je ruski režiser Ilja Kržanovski, ki je naslovno zgodbo so-režiral s sonarodnjakinjo Jekaterino Oertel, obenem pa je potrebno poudariti da je DAU. Nataša del večjega DAU. projekta, h katerem sodi še 13 celovečercev, tv serije, dokumentarci... Ja, prav ste prebrali, saj je DAU eden najbolj ambicioznih projektov v filmski zgodovini – po skoraj 15-letih imamo priložnost videti prve rezultate dolgoletnega projekta, pri katerem je po nekaterih podatkih na avdicijah za različne vloge sodelovalo več kot 300 000 ljudi, skozi to sito pa je prišlo približno 400 igralcev in kakih 10 000 statistov. Vsi filmi so posneti na za to priložnost zgrajenih snemalnih prizoriščih v Ukrajini, ki naj bi bili replika sovjetskega znanstveno-raziskovalnega inštituta lociranega nekje v okolici Moskve.  Prvotna ideja ustvarjalcev je bila posneti biografijo ruskega fizika in dobitnika Nobelove nagrade Leva Landauja
Bull (2019)

Bull (2019)

Filmski kotiček, 23. april ― Rob Morgan in Annie Silverstein’s Bull (2019) Slovenski naslov: Bik Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama Dolžina: 105',  Imdb  Režija: Annie Silverstein Scenarij: Annie Silverstein, Johnny McAllister  Igrajo: Rob Morgan, Amber Havard, Yolonda Ross, Steven Boyd, Sara Albright, Troy Hogan  Bik, celovečerni prvenec ameriške režiserke Annie Silverstein, je še ena filmska zgodba postavljena na margine ameriške družbe, med "white trash" populacijo in njihove temnopolte sotrpine. Rodea in jezdenja bikov običajno ne povezujemo z Afroameričani in Bik je zgodba, ki v tem smislu razširja obzorja in nas poučuje, da na tam doli na ameriškem jugu svoj prispevek k nadaljevanju tradicije prispevajo tudi temnopolti jezdeci. Abe (Rob Morgan) je eden teh jezdecev, osamljeni kavboj s kopico zdravstvenih težav, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da so njegovi najboljši dnevi mimo.  Konec kariere je nedvomno blizu, toda Abe še vedno zavrača misel, da bi se preživljal s kakršnimkoli drugim delom. Na drugi strani imamo njegovo mlado sosedo, problematično štirinajstletnico Kris (Amber Havard), ki  v slabi družbi hodi po materinih stopinjah (za materino prevzgojo trenutno skrbijo uslužbenci enega izmed državnih zaporov). Ko Kris skupaj s prijatelji vdre v Abovo hišo, tam naredi cel direndaj in jo ta ujame na delu, zdi se, da je dom za mladoletne prestopnike prestopnike njena naslednja destinacija. Toda Abe se zavoljo dobrososedskih odnosov in sočustvovanja z njeno zaskrbljeno babico odloči, da odstopi od kazenskega pregona. A pod enim pogojem: punca mora počistiti hišo in popraviti škodo, ki jo je naredila.   Annie Silverstein se je kot bivša socialna delavka z dolgoletnimi izkušnjami na področju mladoletne delinkvence in odraščanja v problematičnih razmerah gotovo pogosto srečevala s podobnimi zgodbami in eno takšnih je ovekovečila v svoji prvi dolgometraži. Njena glavna junakinja brez prave starševske figure (očeta ne pozna, mati je zaporu) dej
Les Misérables (2019)

Les Misérables (2019)

Filmski kotiček, 20. april ― Les Misérables (2019) © SRAB Films - Rectangle Productions - Lyly Films Slo naslov: Nesrečniki Drugi naslovi: Les Misérables Država: Francija Jezik: francoščina Leto: 2019 Dolžina: 104' ,  Imdb Žanri: krimi, drama, triler Režija: Ladj Ly Scenarij: Ladj Ly, Giordano Gederlini, Alexis Manenti Igrajo: Damien Bonnard, Alexis Manenti, Djebril Zonga, Issa Perica, Al-Hassan Ly, Steve Tientcheu, Almamy Kanoute Informativne oddaje so nam v zadnjih dvajsetih letih pogosto servirale zaskrbljujoče posnetke z nemirnih francoskih ulic. Masovni protesti, razbite izložbe, spopadi s policijo, goreča vozila, kaos. Marsikaj na to temo ima za povedati francosko-malijski režiser Ladj Ly, ki je s celovečernim prvencem Nesrečniki nadgradil svoj kratki filma enakega naslova. Film se je lani, kot edini prvenec, uvrstil v osrednji tekmovalni program festivala v Cannesu in nato prejel nagrado žirije (skupaj z brazilskim Bacurau, režija: Kleber Mendonça Filho). Zgodba je postavljena v pariško predmestje Montfermeil, prav tam kjer je Victor Hugo spisal brezčasno literarno klasiko Nesrečniki. Omenjena četrt je obenem režiserjevo domače okolje, zato lahko že pred ogledom sklepamo, da je pred nami delo filmarja, ki do potankosti pozna materijo, oziroma kraj in ljudi, o katerih nam bo pripovedoval. Nesrečniki so izjemno observacijsko delo in morda najpomembnejši francoski film po Kassovitzovem Sovraštvu (La Haine, 1995), s katerim nam Ly ponudi izjemno precizno sliko življenja v revnih pariških predmestjih. Film izrisuje kompleksno mrežo nevidnih sil in vezi, ki tvorijo začarani krog, v katerega se že od prvih korakov na vročem asfaltu ujamejo prihajajoče generacije. Zgodba postavljena v 36-urni časovni okvir pod drobnogled vzame člane ekipe za boj proti uličnemu kriminalu, h kateri je pravkar pristopil Stéphane Ruiz (Damien Bonnard), policist s podeželja, ki se je nedavno preselil v prestolnico. Dodeljen je ekipi, ki jo s posebnimi, pogosto vprašljivimi metodami vodi Chr
Divino Amor (2019)

Divino Amor (2019)

Filmski kotiček, 14. april ― aka Divine Love Dira Paes & Julio Machado in Divino Amor (2019), Foto: Imdb Slo naslov: Božanska ljubezen Drugi naslovi: Divine Love Država: Brazilija, Urugvaj, Danska Jezik: portugalščina Leto: 2019  Dolžina: 101' ,  Imdb Žanri: drama, zf Režija: Gabriel Mascaro Scenarij: Gabriel Mascaro, Rachel Daisy Ellis, Lucas Paraizo Igrajo: Dira Paes, Julio Machado, Emilio de Melo, Teca Pereira, Calum Rio Brazilija. Bližnja prihodnost. Joana (Dira Paes) je globoko religiozna ženska, ki na vsak način želi zanositi. Biološka ura 42-letne uslužbenke matičnega urada neusmiljeno bije naprej, a težava je, kot pokažejo preiskave, pri njenemu partnerju. Skupaj z možem Danilom sta na isti valovni dolžini, za dosego cilja pripravljena preizkusiti vse, tudi kakšno izmed alternativnih metod. In če je potrebno nekaj ur dnevno narobe obrnjen viseti na posebni napravi in moda obsevati s posebno svetlobo... Kar se mora, ni težko.  Zakonca sta člana evangeličanske ločine imenovane Božanska ljubezen, prevladujoče religije v futuristični družbi, v kateri že detektorji na vhodih v poslopja zaznajo vaš zakonski stan, poklic in celo eventualno nosečnost. Reprodukcija, kot ena temeljnih krščanskih dolžnosti v družbi ima izjemen pomen in v luči te pomembnosti so nosečnice deležne posebnih privilegijev. Joana, je kot uslužbenka oddelka za ločitve pomagala številnim parom in preprečila tisti najhujši scenarij – ločitev.  Cerkev Božanske ljubezni obenem neguje zelo liberalne poglede na seksualnost in članom v okviru skupnosti omogoča precej smelo raziskovanje in uživanje seksualnosti. Toda navkljub rednim molitvam, pogostim spovedim v zelo priročni drive-in cerkvi in ostalim metodam zdravega življenja v skladu z verskimi zapovedmi, Danilu in Joani nikakor ne uspe spočeti otroka. Za izpolnitev te velike želje zakonca potrebujeta čudež.  Brazilski režiser in scenarist Gabriel Mascaro (August Winds, Neon Bull) s to futuristično vizijo domovine raziskuje, kaj se zgodi, ko go
Freres ennemis (2018)

Freres ennemis (2018)

Filmski kotiček, 12. april ― aka Close Enemies  Matthias Schoenaerts and Reda Kateb in Frères ennemis (2018), Foto: Imdb Slo naslov: - Drugi naslovi: Close Enemies  Država: Francija, Belgija Jezik: francoščina, arabščina Leto: 2018 Dolžina: 111',  Imdb Žanri: krimi, drama, triler Režija: David Oelhoffen Scenarij: David Oelhoffen, Jeanne Aptekman Igrajo: Matthias Schoenaerts, Reda Kateb, Adel Bencherif, Sofiane Zermani, Ahmed Benaissa, Nicolas Giraud, Omar Salim Dober krimič je dandanes redka dobrina. Scorsesejev Irec resda ni dosegel njegovih najboljših kriminalnih dram, vendar je film starega mačka kljub temu, v hudem pomanjkanju resne konkurence, krojil sam vrh tovrstne ponudbe lani. Malenkostno boljši se mi je zdel le še Uncut Gems bratov Safdie, leto prej so čast pravih kriminalk branili Christian Gudegast z Roparskim Gnezdom (Den of Thieves), Matteo Garrone z Dogmanom in Rodrigo Sorogoyen s političnim krimičem Kraljestvo (El Reino).  V moji beležki je že lep čas na priložnost (in angleške podnapise) čakala kriminalka Close Enemys (Frères ennemis) francoskega režiserja Davida Oelhoffena. Oelhoffen me je pred leti navdušil s svojim drugim celovečercem Daleč od ljudi (Loin des hommes, 2014), vojno dramo v vestern preobleki, postavljeno v atlaško gorovje, v kateri Viggo Mortensen in Reda Kateb v času alžirskega boja za neodvisnost po spletu okoliščin postaneta ubežnika pred francosko vojsko. Mortensena tokrat ni zraven, zato pa je zraven ponovno odlični Kateb, ki igra Drissa, osamljenega detektiva oddelka za narkotike, ki vodi tajno operacijo s katero poskuša razbiti dobro organizirano mrežo prekupčevalcev z mamili. Ljudje, preko katerih poskuša zašiti večje mednarodne igralce so fantje iz njegove soseske. Nekoč znanci in prijatelji, danes sovražniki. Na napačni strani zakona sta ostala Manuel (Matthias Schoenaerts) in Imrane (Adel Bencherif), vidna člana alžirske kriminalne družine, ki delujeta pod okriljem njunega vplivnega ostarelega šefa Rajija.  Frères
Never Rarely Sometimes Always (2020)

Never Rarely Sometimes Always (2020)

Filmski kotiček, 10. april ― Sidney Flanigan in Never Rarely Sometimes Always (2020), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: ZDA, VB Jezik: angleščina Leto: 2020 Žanri: drama Dolžina: 101',  Imdb Režija: Eliza Hittman Scenarij: Eliza Hittman Igrajo: Sidney Flanigan, Talia Ryder, Theodore Pellerin, Sharon Van Etten, Ryan Eggold Režiserka in scenaristka Eliza Hittman (It Felt Like Love, Beach Rats) preko pogovora glavne junakinje in socialne delavke, zgolj z omejitvijo na štiri preproste odgovore (nikoli, redko, včasih in vedno), umirjenim glasom spraševalke in kamero, fokusirano na obraz odlične debitantke Sidney Flanigan, kreira čustveni vrhunec njenega tretjega celovečerca. Motiv nezaželene najstniške nosečnosti in osporavane pravice do splava sicer spremljajo za problematiko tipične okoliščine (problematično domače okolje, negotova protagonistka, ki se umika na družbeno margino), vendar režiserki kljub temu uspe vnesti dovolj svežine v to mnogokrat obravnavano temo. Romunski režiser Cristian Mungiu je s svojo mojstrovino 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva (2007) ustvaril verjetno najbolj surovo, morasto in napeto zgodbo na to temo in čeprav Never Rarely... nima intenzitete romunskega predstavnika, film vseeno premore druge/drugačne kvalitete, zavoljo katerih ga mnogi upravičeno postavljajo ob bok najboljšim stvaritvam s tovrstno tematiko. Izkušnja 17-letne Autumn, ki se v družbi sorodnice/najboljše prijateljice Skylar odpravi v New York, kjer ji lahko ponudijo ustrezno medicinsko pomoč, je subtilna, umirjena študija najstnice ujete v konzervativno okolje, ki še vedno bodisi ignorira, bodisi stigmatizira pravico do prekinitve nosečnosti. Never Rarely... je obenem observacijsko naravnana drama, ki nam pokaže pot, ki jo junakinja mora premagati, če ne želi postati mladoletna mamica. Ena izmed ključnih kvalitet filma je pristnost situacij in navidezna preprostost subtilnega doziranja ključnih informacij, s katero Eliza Hittman potrpežljivo gradi neko večjo sliko, iz katere lahko
Psychobitch (2019)

Psychobitch (2019)

Filmski kotiček, 8. april ― Jonas Tidemann & Elli Müller Osborne in Psychobitch (2019) Slovenski naslov: - Država: Norveška Jezik: norveščina Leto: 2019 Žanri: drama, romantični Dolžina: 109 ',  Imdb Režija: Martin Lund Scenarij: Martin Lund Igrajo: Jonas Tidemann, Elli Müller Osborne, Henrik Rafaelsen, Jannike Kruse Marius (Jonas Tildemann) je dober dečko. Vzoren učenec in do vseh spoštljiv mladenič, s katerim so zadovoljni njegovi starši in učitelji. 15-letnik je eden tistih, ki že ima začrtano pot: ve kje bo nadaljeval šolanje in kaj želi početi v prihodnosti. Pogruntal ni samo še tega, kako osvojiti srce sošolke Leje, ki ga že lep čas močno privlači. Prve seksualne izkušnje so tema, ki okupira fante v tej fazi odraščanja – o tem pogosto razmišljajo, se zafrkavajo in kujejo smele načrte. Marius ni izjema, vendar njegove delnice pri puncah po prepričanju sošolcev ne kotirajo prav visoko. Uporniška Frida (Elli R.M. Osbourne) je na drugi strani pravo nasprotje svojih sovrstnikov. Zavoljo ekscesnega obnašanja in psihičnih težav je postala izobčenka, s katero nihče ne zna vzpostaviti stika. Načrtov za prihodnost nima in se ves čas upira učiteljem in psihologom, ki jo poskušajo vrniti v korito normalnosti. Pobudo za šolski projekt učenja v parih je sprožil Marius in učitelji so mu v skladu z njegovo reputacijo za učno partnerko dodelili Frido. Po začetnih nesporazumih se Marius in Frida iz dneva v dan bolje razumeta in fant na problematično sošolko postopoma začne gledati z drugačnimi očmi. Psychobitch je najstniška romantična drama, ki sicer obkljuka večino standardnih rom-kom klišejev, od klasičnega zapleta, do srečnega konca na maturantskem plesu, vendar film kljub temu te železne motive obravnava z dovolj svežine in prepričljivosti. Vse kar se godi junakom deluje kredibilno do te mere, da med ogledom nisem čutil potrebe po povpraševanju večine dejanj in posledic, ki zgodbo ženejo naprej. Norveški režiser in scenarist Martin Lund (o njegovem drugem celovečercu The Almos
Vivarium (2019)

Vivarium (2019)

Filmski kotiček, 5. april ― Jesse Eisenberg and Imogen Poots in Vivarium (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: Irska, Danska, Belgija Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: grozljivka, misterij, zf  Dolžina: 97',  Imdb  Režija: Lorcan Finnegan Scenarij: Lorcan Finnegan, Garret Shanley Igrajo: Imogen Poots, Danielle Ryan, Eanna Hardwicke, Senan Jennings Vivarij je beseda, s katero označujemo zaprt življenjski prostor z zemljo, vodo in rastlinjem, v katerem običajno vzgajamo rastline, kopenske in vodne živali, ali kombinacijo vsega naštetega. Vivarij je, kakorkoli obrneš, nasprotje občutka svobode, ki ga vsak živi organizem lahko izkusi, ko ni omejen, oziroma ujet v prostor ograjen s takšnimi nepremagljivimi ovirami. Gemma (Imogen Poots) in Tom (Jesse Eisenberg) sanjarita o idiličnem življenju v hiški v predmestju in ravnokar vstopata v tisto najbolj pomembno fazo, ko je dejansko potrebno preudarno izbrati hišo v predmestju. Zato tudi vstopita v prodajni salon korporacije, ki je v predmestju zgradila popolnoma novo naselje družinskih hiš, ki jih zdaj ponujajo zainteresiranim kupcem. Gemmaa in Tom bi morda lahko več pozornosti namenila rahlem nelagodju, ki sta ga začutila ob prvem stiku z dokaj čudnim, izumetničenim predstavnikom podjetja, ki jim je ponudil brezplačen ogled hiš(e) v novem naselju, ki se bojda zelo hitro prodajajo. Kajti kmalu po prihodu v veliko naselje srhljivo identičnih zelenih hišk sta najbrž že čutila, da življenje v tako sterilnem okolju ni prava izbira. In ravno ko sta se pripravljala stopiti do prodajalca in se mu zahvaliti za njegov čas, je ta izginil. Na tej točki naša junaka še ne vesta, da sta ujeta v nekakšen vivarij, iz katerega ne bosta znala najti izhoda, saj se bo vsak poskus odhoda končal na izhodiščni točki, pred hišo, ki sta si jo ogledala. Vivarij je drugi celovečerec Lorcana Finnegana, s katerim je Irec nadgradil pred osmimi leti posneti kratki film Foxes. Finneganova vizija in scenarij sta očitno prepričala Imogen Poots in J
Queen & Slim (2019)

Queen & Slim (2019)

Filmski kotiček, 4. april ― Daniel Kaluuya and Jodie Turner-Smith in Queen & Slim (2019), Foto: Universal Pictures Slovenski naslov: Queen in Slim  Država: ZDA, Kanada Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama, krimi, romantični Dolžina: 132',  Imdb  Režija: Melina Matsoukas Scenarij: Lena Waithe Igrajo: Daniel Kaluuya, Jodie Turner-Smith, Bokeem Woodbine, Chloë Sevigny, Flea Črna Bonnie in Clyde je pogosta primerjava, zapisana v prispevkih o celovečernem prvencu ameriške režiserke Meline Matsoukas, uveljavljene režiserke glasbenih spotov, ki je v 15-letni karieri posnela spote za številne zvezde svetovnega formata. V njenem dosedanjem opusu med ostalim najdemo tudi dve epizodi priljubljene serije Moster of None – informacija je zanimiva zato, ker je režiserka ravno med sodelovanjem pri tem projektu srečala scenaristko Leno Waithe, ki ji je kasneje ponudila režijo naslovnega prvenca.  Queen & Slim je eden tistih filmov, ki nas brez veliko ovinkarjenja, po le nekaj minutah, vrže v vrtinec dogajanja.  Mladi temnopolti par se po prvem neuspešnem zmenku verjetno več ne bi srečal – njuna zgodba bi se skoraj zagotovo končala v trenutku, ko bi ona izstopila iz avta – če ju pred tem ne bi ustavil rasistični policist. Toda rutinska kontrola se iz navidez banalne situacije nepričakovano razvije v incident, ko mož postave pokaže s kakšnim veseljem pritisne na petelina, ki se na muhi znajde človek pretemne polti. Mladenič in punca sta naenkrat potisnjena v boj za golo življenje in ko pride do ravsanja je policist tisti, ki potegne najkrajšo. Par v paniki pobegne s kraja dogodka, njun beg pred roko pravice pa se hitro sprevrže v medijsko atrakcijo, saj v javnost pride posnetek, ki ga je posnela varnostna kamera iz vozila mrtvega policista. Daniel Kaluuya and Jodie Turner-Smith in Queen & Slim (2019), Foto: Universal Pictures Izhodišče, na katerem režisersko-scenaristični tandem gradi osnovni zaplet je realnost številnih temnopoltih Američanov, ki so na svoji koži obč
Koirat eivät käytä housuja (2019)

Koirat eivät käytä housuja (2019)

Filmski kotiček, 1. april ― aka Dogs Don't Wear Pants Krista Kosonen in Dogs Don't Wear Pants (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: Psi ne nosijo hlač Angleški naslov: Dogs Don't Wear Pants Država: Finska, Latvija Jezik: finščina Leto: 2019 Žanri: drama, romantični Dolžina: 105' ,  Imdb  Režija: J-P Valkeapää Scenarij: J-P Valkeapää, Juhana Lumme Igrajo: Pekka Strang, Krista Kosonen, Ester Geislerová, Ilona Huht Štirinajst dni režiserjev je ena izmed zanimivejših sekcij canskega festivala, ki vsako leto ponudi kopico zanimivih filmov. V senci osrednjega tekmovalnega programa najdemo veliko naslovov, ki bi jih bilo škoda zamuditi in v to kategorijo po moji oceni sodi tudi Psi ne nosijo hlač, ki ga podpisuje finski režiser J-P Valkeapää.  Uvod v zgodbo je tragičen. Popoldanski spanec glavnega junaka Juha prekine kričanje njegove petletne hčerke. Njen odziv je takšen zato, ker je mami pred nekaj minutami skočila v jezero in več ni priplavala na površje. Prisebni Juha je hitro razumel situacijo in skočil v vodo. Toda vse je bilo zaman in malo je manjkalo, da objokana deklica v enem dnevu izgubi oba starša.  Juha je ženo na dnu jezera iskal tako dolgo, da je tudi sam nevarno hodil po črti med življenjem in smrtjo. Rešil ga je ribič, ki ga je iz vode potegnil ravno v trenutkih, ko je ta „vstopil v svetlobo“ in v družbi mrtve soproge zakorakal proti onstranstvu. Deset let kasneje je Juha še vedno žaluje, in je še vedno pod močnim vplivom obsmrtne izkušnje, ki jo je doživel tistega nesrečnega dne. Njegovo vsakodnevno rutino očeta samohranilca in depresivnega vdovca prekine naključen vstop v BDSM studio in srečanje z domino Mono, ki za svoje stranke organizira različne S&M programe. Psi ne nosijo hlač je drzna sadomazohistična ljubezenska zgodba, s katero nam režiser in scenarist J-P Valkeapää pokaže lepšo, do neke mere celo romantično dimenzijo sadomazohizma. Glavni junak je po desetletju žalovanja depresivna razvalina, ki živi na avtopilotu, skrb za mladoletno hčerko je ed
The Gentlemen (2019)

The Gentlemen (2019)

Filmski kotiček, 29. marec ― Matthew McConaughey in The Gentlemen (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: Gospodje Država: ZDA  Jezik: angleščina  Leto: 2019 Žanri: akcija, komedija, krimi Dolžina: 113' ,  Imdb  Režija: Guy Ritchie Scenarij: Guy Ritchie, Ivan Atkinson Igrajo: Matthew McConaughey, Charlie Hunnam, Hugh Grant, Colin Farrell, Michelle Dockery, Henry Golding, Jeremy Strong, Eddie Marsan Pogled na avtorski opus Guyja Ritchieja iz moje perspektive je miks zabavnih filmov o gangsterjih in izletov v drugačne žanrske vode, ki so me praviloma puščali ravnodušnega. Med filmi, ki v ospredje ne postavljajo gangsterje je razmeroma soliden bil zgolj prvi del dvojčka o Sherlocku Holmesu in do neke mere Mož iz agencije U.N.C.L.E.., vse ostalo, od eksperimenta z bivšo ženo, do adaptacije klasične Disneyjeve pravljice, sodi v koš, v katerega običajno odvržem sladice, jogurte in podobne reči z nič kalorijami. Njegove gangsterjade so zame vedno bile sila zabavna izkušnja, četudi drži, da Anglež po zelo obetavnem začetku in biserčkih Lock, Stock and Two Smoking Barrels in Snatch, več ni našel takšnega navdiha. Kljub temu je moje potrebe zadovoljil že povsem solidni RocknRolla in nekje v isto raven s to pogruntavščino uvrščam tudi naslovno stvaritev. Ritchie nam ponovno prinaša zanj tipično, dialoško nabrito zgodbo s kopico zabavnih likov, ki jih upodabljajo uveljavljena igralska imena. Matthew McConaughey je Mickey Pearson, otoški kralj proizvodnje in distribucije vseh vrst marihuane, ki je svojo pot začel na dnu, od koder se je z brezkompromisno eliminacijo nasprotnikov in podjetniško žilico prebil na sam vrh piramide. Mickey je v zadnjem obdobju veliko premišljeval o upokojitvi, zato je navezal stike z ameriškim milijonarjem (Jeremy Strong), kateremu želi prodati svojo proizvodno-distribucijsko mrežo. A tako kot vedno, ko se kralj pripravlja zapustiti tron, svojo priložnost začutijo mladi upi, ki so pripravljeni storiti vse, da zavzamejo njegovo mesto. Eden teh je nadebudneže
The Invisible Man (2020)

The Invisible Man (2020)

Filmski kotiček, 27. marec ― Elisabeth Moss in The Invisible Man (2020), Foto: Imdb Slovenski naslov: Nevidni človek  Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2020 Žanri: grozljivka, misterij, triler Dolžina: 124',  Imdb  Režija: Leigh Whannell Scenarij: Leigh Whannell Igrajo: Elisabeth Moss, Aldis Hodge, Storm Reid, Harriet Dyer, Oliver Jackson-Cohen Toksična razmerja prej ali slej dosežejo fazo, v kateri upanja na boljše jutri povsem zbledi. Tega se dobro zaveda tudi Cecilia Kass (Elisabeth Moss), za katero so srečni trenutki le oddaljen spomin. Toda pobeg iz nezdravega razmerja za žensko pogosto ni tako enostaven in včasih celo meji na nemogoče. Naša junakinja je ena teh nesrečnic, ujeta v osamljeni moderni vili, opremljeni s tehnološko dovršenimi varovalnimi sistemi, ki so hišo spremenili v pravo malo trdnjavo, v katero je praktično nemogoče vstopiti nepovabljen. Obenem jo je enako težko zapustiti, ako vse vajeti v svojih rokah drži nekdo, ki ti ne dovoli oditi. Nekdo, ki s patološko obsedenostjo nadzira vsak tvoj korak.  Leigh Whannell, ki je nase opozoril z zanimivim prvencem Nadgradnja (Upgrade,2018), zgodbo odpre z napetim Ceciliinim pobegom iz trdnjave, v katero jo je zaklenil njen mož, sicer briljantni znanstvenik, bogatin s praktično neomejenimi finančnimi resursi. Njegov imperij je zrasel na temeljih inovativnih tehnologij, s katerimi je njegovo podjetje postavilo smernice tehnološkega napredka. Nevidni človek je tako kot številni predhodniki za izhodišče vzel istoimenski roman Herberta Georgea Wellsa (roman je v večji ali manjši meri navdihnil kar 20 različnih filmov), čeprav se je Whannell s svojim scenarijem precej oddaljil od iz izvirnega gradiva in ga prilagodil duhu tehnološko obarvane sedanjosti. Te prilagoditve so le delno uspešne, saj Whannell večino časa vleče predvidljive poteze in po nepotrebnem poudarja očitno. Jasno je, da v zakup moramo vzeti pomanjkljivost, ki je glede na izvirno gradivo očitna in izražena že v samem naslovu. Povsem je jasno, da
The Last Black Man in San Francisco (2019)

The Last Black Man in San Francisco (2019)

Filmski kotiček, 25. marec ― Jimmie Fails & Jonathan Majors in The Last Black Man in San Francisco (2019), Foto: A24 Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama Dolžina: 121' ,  Imdb  Režija: Joe Talbot Scenarij: Joe Talbot, Rob Richert, Jimmie Fails Igrajo: Jimmie Fails, Jonathan Majors, Rob Morgan, Tichina Arnold, Mike Epps, Finn Wittrock, Danny Glover Zadnji črnec v San Franciscu je eden izmed impresivnejših prvencev lanskega leta, ki je na lanskem Sundanceu prejel nagrado za režijo in posebno nagrado žirije za kreativno sodelovanje, namenjeno ustvarjalcem, z nadpovprečno ustvarjalno simbiozo. To je nivo, ki ga lahko dosežeta ustvarjalca, ki se zelo dobro poznata - režiser Joe Talbot in glavni igralec in ko-scenarist Jimmie Fails sta se spoznala in začela družiti že v prednajstniških letih. Skupaj sta odraščala v San Franciscu, s snemanjem kratkih filmov pilila njune filmske veščine in zdaj posnela še celovečerec, v katerem njuno rojstno mesto ima prav posebno vlogo.  Jimmie Fails igra nekakšno napol fiktivno različico samega sebe, mladeniča obsedenega z lepo, v viktorijanskem slogu zgrajeno hišo, ki je nekoč pripadal njegovi družini. Jimmie je v hiši, ki jo je po njegovih spoznanjih zgradil njegov stari oče preživel otroštvo, a se je družina nato morala izseliti. Vse „zasluge“ za izgubo družinskega doma pripadajo njegovemu od mamil in kockanja odvisnem očetu in tega mu Jimmie ni nikoli odpustil. Zdaj surfa na kavču najboljšega prijatelja Montgomeryja, ki razume njegovo potrebo, da na stari družinski hiši občasno popravi kakšno malenkost: prebarva poličko, zamenja dotrajano desko, očisti žlebove... Dejstvo, da tam zdaj živi nekdo drug, ga ne ustavi. Izbrati je le treba čas, ko lastniki niso doma. In ko se zakonca, ki sta v zadnjih letih tam živela ločita in izselita, Jimmie začuti svojo priložnost. Skupaj z Montgomeryjem se vselita v hišo navkljub zavedanju, da bo hiša kmalu dobila nove lastnike.  Jimmie Fails, Jonathan Majors &
še novic