Peter Semolič: Pred praznim listom papirja 02

Poiesis blog, 12. april 2015 ― Beseda navdih izhaja iz besede dih, dihanje. Dihanje je bistvena telesna funkcija vsakega živega bitja, ko se dihanje ustavi, živo bitje umre. Dihanje pa je še na drugačen način pomembno tudi za pesnike in pesništvo. Pesnikov dih ni samo dih, saj se skozi dihanje izraža najpomembnejši del pesmi, ritem. Biti zvest svojemu ritmu v veliki meri pomeni biti zvest lastnemu dihu. Pisanje pesmi je tako v prvi vrsti stvar telesa, telesnosti, ne glede na to, v kolikšni meri je pesem, ki jo pišemo, abstraktna.  Pogostost vzdihov in izdihov ter dolžina posamičnih dihov v marsičem določata ritmično strukturo pesmi. Alan Ginsberg je v zvezi s svojo pesnitvijo Tuljenje povedal, da mu je njegov lastni dih nadomeščal metrum in da so verzi tako dolgi zato, ker ima velika pljuča. Charles Olson pa je leta 1950 objavil manifest Projektivni verz, v katerem se je zavzel za verz, ki ne bo več temeljil na logiki, skladnji in metrumu, ampak na pesnikovem dihu – takšen verz naj bo odprt, asociativen, zvočen. Toda tudi mimo tako programsko zastavljenih pogledov lahko opazimo pomembne povezave med dihom in verzom, vendar pa ju ne smemo enačiti – če pesnik piše kratke verze, to še ne pomeni, da je njegovo [...]

Katja Kuštrin: Jezik določa naše pojmovanje

Poiesis blog, 9. april 2015 ― V prejšnjem blogu sem predstavila svoje (lahko bi rekla prvo) srečanje s poezijo. Šele danes mi je jasno, kako malo nas v šoli naučijo o poeziji in pomembnosti jezika, ki ga uporabljamo. Danes spoznavam, kako močno vlogo ima jezik v našem življenju, katere se po večini niti ne zavedamo. Priznam, da nisem še dojela celotne slike o tem, kaj jezik je in kaj lahko povzroči v svetu in dvomim, da jo sploh kdaj bom, vendar mi je zanimivo opazovati, v kolikšni meri jezik kreira različne svetove: našo realnost, psihološko vedenje, poezijo … In stvar je precej presenetljiva, lahko bi rekla, da mi odpira pogled v širše razumevanje. Če navedem enega od primerov iz svoje prve izkušnje, pesem, v kateri pišem o svoji mami. Ker je moja mama zbolela in je bil njen dih hropeč, sem v pesmi to predstavila z metaforo lokomotive. Vsi si lahko predstavljamo, kako stare lokomotive delujejo, in tako sem eno realnost nadomestila z drugo realnostjo. Kaj se ob tem zgodi? S pomočjo metafore sem pripeljala dve različni izkušnji (mamino težko dihanje in »sopenje« lokomotive) v neposredno bližino, s tem pa ustvarila neko novo realnost. Pomembnost tega je v tem, da lahko na ta način spremenimo naš [...]

Katja Kuštrin: Moje prvo srečanje

Poiesis blog, 16. marec 2015 ― Pisati o pesništvu ali kako se je pesništvo prikvačkalo v moje življenje, to je zdaj vprašanje! Da prebijem led, se bom vrnila v čas nekaj dni pred božičem oziroma v čas pred štirimi meseci. Tu se moja zgodba s pisanjem pesmi šele začne. Pa da ne bi izpadlo, da sem triintrideset let čakala na to, da končno zapišem pesem, oziroma da ona zapiše mene, ne, stvar je sila bolj groteskna in vsaj zame precej šokantna. Če se spomnim mladosti, lahko rečem, da moje branje knjig ni nikoli izstopalo iz povprečja, brala sem sicer rada, nikoli pa nisem prestopila bralnih stopničk v nekaj več, kot je bilo zahtevano. Doma nisem prejela vzorca bralne kulture, čeprav je moj oče znan po tem, da lahko prebere nekaj knjig na teden, mama pa je bila ljubiteljska bralka lahkih romanov. Sama sem skozi leta odraščanja v roke jemala predvsem knjige z bolj psihološkimi temami, katere sem znala požirati drugo za drugo. Temu pa je sledil leta dolg bralni premor, ki je trajal, dokler nisem spoznala Petra. To je bilo moje prvo srečanje s poezijo. V mladosti sem imela s poezijo toliko stika, kolikor so mi ga nudile šolske klopi. Se pravi zelo malo. Tako je bil [...]

Peter Semolič: Pred praznim listom papirja 01

Poiesis blog, 16. marec 2015 ― Sedim pred računalnikom in strmim v sveže odprt dokument. Danes bom napisal pesem. Toda ali se pesem res lahko napiše na ta način, da se odločim zanjo? In četudi jo lahko napišem, ali bom to pesem sploh imel za pravo pesem? Ali pa je prava pesem samo tista pesem, ki me zasači nepripravljenega, v trenutku, ko sploh ne razmišljam o poeziji in se izlije na papir ali v računalnik sama po sebi in brez preostanka? Sem izrazito kampanjski pesnik, torej takšen, ki k pisanju poezije sede le sem ter tja, na vsake toliko let, v upanju, da mu bo pero steklo, ga tipke ubogale. Zaradi tega sem se vedno počutil nekoliko krivega. Spomnim se, kako sem se v prvi polovici devetdesetih, ko sem živel v Parizu, dobil s Tomažem Šalamunom, ki je bil gost neke umetniške rezidence. Sedla sva na trg St-Sulpice, pila kavo in Tomaž me je vprašal, ali kaj pišem. Ja, sem rekel, pred dvema tremi meseci sem res nekaj poskusil, a pesem mi ni uspela in sem odstopil. Tomaž, ki je bil takrat v Parizu kakšna dva tedna, me je malo čudno pogledal in rekel, da je od prihoda v Francijo napisal že okoli sto pesmi. Zdaj [...]
še novic