FESTIVAL SONICA: KRAJI-NE / SCAPES

FESTIVAL SONICA: KRAJI-NE / SCAPES

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. oktober ― Razstava Kraji-ne, oz. Scapes (spaces – landscapes – escape) išče vzporednice med krajinskim slikarstvom in današnjimi umetniki, katerih orodje je sodobna tehnologija. Motorji, programi, zvočna in svetlobna oprema, so orodja, skozi katera umetniki posnemajo naravo in gradijo krajinske replike sveta: zvočne zapise, skozi katere lahko razbiramo slike podvodnih habitatov, svetlobno manipulirane krajine, mehanske replike naravnih zvočnih sistemov, poetične zvočne premisleke o času in minevanju. Narava vedno bolj postaja grozeča nasprotnica, tuja pokrajina, ki zaradi naše invazivnosti vdira v naša telesa, zaradi česar položaj opazovalca in občudujočega posnemovalca ni več mogoč. Dela na razstavi Scapes lahko beremo na mnogo načinov. Kljub temu pa nas zanima ali jih lahko razumemo tudi drugače – morda skozi opazovanje in po-snemanje zavzemajo do narave tišji položaj, v katerem iščejo še zadnje ostanke povezanosti in narave kot prostora pobega. Zvočne krajine razstavljajo Katarina Petrović, Mike Rijnierse, Allastair McNeill Brown, Dominik Mahnič, Gabey Tjon A Tham, Andreas Trobollowitsch, Robertina Šebjanič, Anna Zaradny in drugi. The Scapes exhibition (spaces – landscapes – escape) looks for parallels between landscape painting and contemporary artists that work with modern technology. Motors, programs, audio and lighting equipment are tools that artists use to mimic nature and create replica landscapes of the world around them: audio recordings by which we can discern images of underwater habitats, photo manipulated landscapes, mechanical replicas of natural sound systems, poetical sonic musings on time and impermanence. Increasingly more, nature is becoming a sinister antagonist, a foreign landscape that invades our bodies just as we invade it, rendering the positions of observer and observing imitator untenable. The works displayed at the Scapes exhibition can be interpreted in many different ways, but we are particularly interested in whether we can interpret their ob
PAPIROLOGIJA / RAZSTAVA ŠTUDENTOV IN ŠTUDENTK ODDELKA ZA SLIKARSTVO ALUO

PAPIROLOGIJA / RAZSTAVA ŠTUDENTOV IN ŠTUDENTK ODDELKA ZA SLIKARSTVO ALUO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. oktober ― Lea Culetto, Polona Drobnič, Manuel Fabris, Rok Horvat, Meta Hrovat, Tina Konec, Dalea Kovačec, Blažka Križan, Branko Lazarević, Blaž Miklavčič, Helena Tahir. Dela na papirju, ali še bolje, dela s papirjem, ki so predmet razstave Papirologija, nam odpirajo vpogled v današnje prakse nečesa, kar je včasih veljalo za pripravljalno fazo pred izvedbo končnih likovnih del, običajno v risarskih ali lažjih slikarskih tehnikah na dvodimenzionalnih površinah – najpogosteje papirja ali česa podobnega. V našem času sta se tako pojem risbe kot pojem papirja preobrazila in dopolnila z novimi pomeni. Če govorimo o risbi, je ta v mnogih individualnih umetniških usmeritvah postala osnovno sredstvo za končno in končano delo – ob tem, da so še vedno v veljavi njene predhodne funkcije zasnove/skice ter konceptualizacije vizualnih in likovnih idej. Vpogled v pojem papirja in njegovo rabo nam razkrije, da danes ne nastajajo samo dela na papirju, pač pa ustvarjalci s papirjem tudi delajo kot s predmetom, nanj odtiskujejo, ga režejo in na novo sestavljajo, ga prelepljajo, premazujejo in končno tudi nadomeščajo z ekrani različnih vrst. V pripravi na to razstavo se je izbira del umetnikov že v izhodišču odvijala z različnih vidikov, z namenom, da se ne le prikažejo različne in raznolike rabe risbe oziroma papirja, ampak da se dobi tudi uvid v tisto, kar se dogaja in nastaja tukaj in zdaj. Rezultat je pričujoča razstava del, ki segajo od skic na papirju prek eksperimentalne risbe in slike na papirju do samostojnih del z risbo in podobami. Danes so razstave s podobnim pristopom – z razstavljanjem risarskih del in vizualnih idej – pogosta praksa evropskih muzejev in galerij, tudi zato, ker ravno skozi take postavitve dobivamo uvide v umetniške svetove, v temelje in razloge različnih imaginacij, ter si tako laže razlagamo umetniške procese. izr. prof. Bojan Gorenc
DELO ALI UMETNOST / WORK OR YOUR ART

DELO ALI UMETNOST / WORK OR YOUR ART

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. oktober ― Umetniki:: Aya Ilida, Kei Karitani, Poppy Nakadoi, Toshi Nishida, Miyuki Nishizawa, Naoki Sasayama, Yuhei Takada V centru drugega največjega japonskega konglomerata mest v pritličnem prostoru poslovne stavbe Namiyoshi na Nambi deluje skupina umetnikov, zbranih okoli galerije Shimbun Onna, kar pomeni »Časopisna ženska« in je umetniško ime Miyuki Nishizawa, performerke, modne oblikovalke, predavateljice ter improvizacijske izdelovalke oblek in skulptur iz časopisa. Kot učenka umetnika Shoza Shimamota, člana slavne skupine Gutai iz Kansaija, ki ji je odprl pot iz visoke mode v umetnost, nadaljuje učiteljevo tradicijo, s tem da pomaga manj izkušenim umetnikom prepoznati lastni potencial in poiskati možnosti za ustvarjanje. Miyuki, ki si je v svoji tridesetletni karieri pridobila bogate izkušnje in zgradila razvejeno mednarodno umetniško mrežo, je skupaj s partnerjem vzpostavila bar-galerijo kot sidrišče umetniške skupnosti. Prostor je živahna mednarodna odskočnica umetniškega kolektiva in večerno zatočišče barvite klientele vseh socialnih slojev, poslovnežev vseh vrst in alternativnih osebnih identitet. Del razstave je posvečen prostoru Shimbun Onne, katerega oblika in statične danosti so določile njegov namen, saj se zdi, da v njem lahko dolgoročno obstane le trdoživ kulturni program z zvestimi podporniki. Galerija v galeriji predstavlja dela skupine umetnikov, ki so se v Osaki javili na nedavni razpis za sodelovanje z Galerijo Vžigalica in so bili izbrani s strani kolektiva. To so Nobuhiro Soke, Mitsunobu Miyamoto, Kenji Sento, Hana Manjushage, Tetsuya Tamaki, Asami Takashina, Yuki Tama, Keiji Terano Guren, Taiji Mori, Isshin Matsumoto, Yumi Twewan in Shonyan. Kot vzporednico tej postavitvi v drugem prostoru Galerije Vžigalica raziskujemo dvojnost položaja japonskega umetnika-delavca skozi fotografije »socialnega fotografa« Toshija Nishide, ki je ujel umetniške kolege Miyuki Nishizawa, Yuheija Takado, Naokija Sasayamo, Keija Karitanija, Poppyja Nakadoija in Ayo Iido n
ZORAN SRDIĆ JANEŽIČ / EPPUR SI MUOVE ILLUMINARE

ZORAN SRDIĆ JANEŽIČ / EPPUR SI MUOVE ILLUMINARE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. september ― Ko se zdani, se prikaže pot iz gozda, svetilnik ponoči nakazuje kopno in z njim rešitev. Svetlobo se v mnogih kulturah povezuje s spregledanjem, razsvetljenjem, znanjem. Za branje in zapisovanje je bila potrebna svetloba sveče in kakor so pri pisavi pomembne praznine med črtami, beline, lahko na arhitekturo gledamo kot na poigravanje s prostorom in svetlobo. Tega se je dobro zavedal tudi Plečnik, ko si je zamislil stopnišče v knjižnici, ki se dviguje k svetlobi, medtem ko stopamo proti znanju. Tudi njegovi stebri-luči na tivolski promenadi so svetlobni otoki, ki nam kažejo pot med drevesi, in prav te stebre se je ekipa Srdića Janežiča odločila preoblikovati v svetilnike – premične komunikatorje. Svetlobni stebri so se namreč pričeli gibati in niso več le statične točke, zanesljive koordinate v temi. Medtem ko se pomikajo po svoji nepredvidljivi poti, med sabo ustvarjajo jezik s pomočjo svetlobnih signalov in si tako sporočajo bližino/oddaljenost. Avtor razvija svojo fascinacijo z mehanizmi, gibanjem in odzivnimi objekti, ki jo je začrtal že s projektoma Corporis animati (2015) in Konjska moč – poetika gibanja (2016). Z masovnostjo in robustnostjo svojih instalacij ponuja protiutež cyber kulturi brezsnovnega in virtualnega, njegovi predmeti-avtomati-živali so še kako fizično prisotni in telesni. V fokusu je bolj nepredvidljivo vedenje teh premičnih, oživljenih teles, kot brezhibno delovanje in namenskost, ki ju od strojev običajno pričakujemo. The light of dawn showing the way out of the woods, a lighthouse leading ships to safe harbor. Many cultures associate light with awareness, enlightenment, knowledge. The light of a candle was necessary for writing and reading, and, much like in writing, where the gaps between lines are crucial, the white voids, we could understand architecture as a game of space and light. Plečnik was well aware of this when he designed the library's stairway, which ascends towards the light just as the visitor ascends towards knowledge. His p
BOŠTJAN NOVAK / STRUKTURA PRAVIH PROPORCEV

BOŠTJAN NOVAK / STRUKTURA PRAVIH PROPORCEV

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. september ― Boštjan Novak doživlja kiparstvo skozi ritem, vživljanje in identifikacijo z materialom ter skladna razmerja. V njegovih umetniških delih in ustvarjalnem procesu je prisotno zavedanje o pomembnosti opazovanja sveta in njegovih pojavov, ki ga prevaja v skladen likovni jezik, pri tem pa črpa iz bogate zakladnice likovne zgodovine. Prisega na stilizirano figuraliko z abstraktnim ključem, ki mu omogoča kompleksno strukturiranje in bogato pripovednost. Začne pri abstraktni kompoziciji, ki mu služi kot model, nato pa skozi raziskovanje materiala preko kontrastov volumnov, ploskev in linij razvija vsebino. Vsebina se tako rodi skozi proces dela. Njegove figuralne kompozicije so refleksija »socialne scenografije«, ki jo definira preko oblačil, detajlov, barv in gibanja figure. Prenos vsakdanjega življenja v dela poteka po formalnem principu, ki uravnava na videz kontrastna razmerja in vzpostavlja skladnost. Njegovi v javni prostor neopazno umeščeni umetniški predmeti služijo kot okras in so ustvarjeni z namenom, da v prostor vnašajo umetnikovo predstavo o redu. Novakovi kipi so večplastni, saj omogočajo odkrivanje vedno novih vsebinskih in oblikovnih povezav v odnosu med okoljem in objektom. Strukturirani so za filmski pogled, sestavljeni so iz različnih kadrov, ki povezujejo celotno zgodbo. Figure so polne informacij, ki jih sestavljajo natančno oblikovani detajli oblek, ornamenti in gibanje. Občutek nasičenosti in serpentinasta struktura intenzivirata interakcijo med posameznimi elementi. V njih Novak reflektira dane realnosti. Ena izmed njih je soočanje s prostorsko stisko znotraj umetnikovega ateljeja in v javnem prostoru Metelkove zunaj njega, kjer se mešajo in prekrivajo obiskovalke_ci, ustvarjalke_ci in likovna dela, ki so za vsakim vogalom. Ta kreativni kaos odsevajo tudi Novakove figure, predvsem tiste v oblačilih, ki so poskus strukturiranja reda v mnoštvu protislovnih dražljajev. Boštjan Novak poskuša v svojem delu usklajevati organskost in impulzivnost mikropros
SVET BREZ NAS / THE WORLD WITHOUT US

SVET BREZ NAS / THE WORLD WITHOUT US

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. september ― Svet brez nas: Zgodbe o dobi nečloveških akterjev Galerija Vžigalica Razstava se sprašuje, kakšen bi lahko bil svet brez nas. A ne zamišlja si postapokaliptičnega scenarija, temveč ta svet opisuje kot rezultat postopnega razvoja, katerega začetki segajo v našo dobo. Razstava, katere iztočnici sta znanstvenofantastična literatura in filozofska šola spekulativnega realizma, se v veliki meri opira na načelo ekstrapolacije. Orodje za ustvarjanje »sveta brez nas« je pri roki. Po naših cestah vozijo prvi avtomobili brez voznikov, novinarske članke sestavljajo algoritmi in stroji prevajajo besedila. Že leta 2009 so s tretjino vseh delnic v Evropski uniji in Združenih državah Amerike trgovali algoritmi. O sedanjem obsegu lahko le ugibamo. V »svetu brez nas« bodo ljudi nadomestili stroji, umetno inteligenco bo optimizirala druga umetna inteligenca in algoritme bodo programirali drugi algoritmi, sposobni samostojnega učenja. Tako bo lahko nastal radikalno drugačen, postantropocentrični svet, v katerem bi se lahko nečloveške življenjske oblike navsezadnje izkazale za bolj prilagodljive od človeka. Naraščajoči vpliv nečloveških akterjev v našem vsakdanjem življenju raziskuje ne le vrsta nedavnih filmskih uspešnic, kot je Ona (Her, 2013), in televizijskih serij, kot sta Črno zrcalo (Black Mirror, 2011) in Resnični ljudje (Äkta människor, 2012), temveč tudi sodobna (medijska) umetnost. Umetniki, ki sodelujejo na tej razstavi in jih je med drugim navdihnilo delo Timothyja Mortona Ekologija brez narave (Ecology Without Nature), raziskujejo možnosti postčloveške ekologije – v postantropocenu, dobi, v kateri bodo nadzor prevzele druge oblike »življenja«, kot so algoritmi, umetna inteligenca, umetno ustvarjeni nanodelci, gensko spremenjeni mikroorganizmi in navidezno pošastne rastline. Ta nova doba – ki se je že začela, pa čeprav neopazno – je doba nečloveških akterjev. kuratorica: Inke Arns produkcija: HMKV in AKSIOMA The World Without Us: Narratives on the age of non-human actors Vž
TECH X SPACE

TECH X SPACE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. avgust ― Aleksandra Domanović, Harun Farocki, Vadim Fiškin, Pakui Hardware, Christopher Kulendran Thomas (in collaboration with Annika Kuhlmann), Marko Peljhan, Fatima Al Qadiri and Dalton Caldwell. Nove tehnologije so ključne za pospeševanje kapitalističnih operacij, skladno z njimi pa tudi niso več nujno orientirane na človeške akterje ali instrumentalne zanje. Razstava se osredotoča na vlogo digitalnih tehnologij in planetarne komputacije za organizacijo globalnega prostora, ki ga strukturirajo na načine, v obsegu in s hitrostjo, ki uhajajo človeškim perceptivnim in kognitivnim kapacitetam. Razstava fragmentarno registrira posledice in potenciale premika gonilne sile družbene organizacije na stran avtomatiziranih in vse bolj avtonomiziranih procesov. Ob tem odpira tudi vprašanje, kako sodobna umetnost, ki je kot polje sicer še v veliki meri zavezana svoji humanistični osnovi in (človeškemu) gledalcu, lahko registrira vzpon nečloveških akterjev, mrež in sistemov, ki v organizaciji sodobnih kompleksnih kapitalističnih družb čedalje bolj prevzemajo vodilno vlogo. New technologies are crucial to the acceleration of capitalist operations and, consistent with them, they are no longer oriented primarily towards human actors or instrumental to them. The exhibition is focused on the role of digital technologies and planetary computation for the organisation of global space, which is structured by them in ways, on a scale and at a rate that evade human perceptive and cognitive capacities. The exhibition registers the consequences and the potentials of shifting the driving force of social organisation towards automated and increasingly autonomous processes. Furthermore, it opens the question of how contemporary art, which as a field is still largely bound to its humanist base and (human) spectator, can register the rise of non-human actors, networks and systems, which take on an increasingly leading role in the organisation of complex contemporary capitalist societies. Tjaša Pogačar
MARUŠA ŠUŠTAR: UMOBEŽNIKI / BRAINSEKEERS

MARUŠA ŠUŠTAR: UMOBEŽNIKI / BRAINSEKEERS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. avgust ― UMOBEŽNIKI Maruša Šuštar je magistrirala s področja slikarstva pri prof. Gustavu Gnamušu na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. V svojem slikarstvu se dotika sodobnih tem, ki se odpirajo v današnjem svetu skozi prisotnost medijev, interneta, novih tehnologij in načinov življenja v različnih okoljih po celem planetu. Tako v njenih slikah vidimo namige na begunsko problematiko, beg možganov, nadzor, geopolitične premike, probleme kulturne identitete in podobno. Prav tako pa se ta tematika vedno znova postavlja v kontekst do tako imenovanih »večnih vprašanj«, s katerimi se ukvarjamo ljudje že od pradavnine in nas spremljajo praktično v vseh prostorih ves čas (kdo smo, kam gremo, zakaj smo tukaj, kakšen je smisel našega bivanja ipd). Tako slike Maruše Šuštar razkrivajo in osvetljujejo način, v katerem se dogaja post/moderna komunikacija v sodobni družbi. Kot bi slikarka na popolnoma abstrahirano, matematično natančno določeno matrico, ki jo v vsakdanjem življenju uporabljamo skozi navigacijski sistem globalnega pozicioniranja, skozi visokotehnološke kanale medijev, skozi mreže svetovnega spleta in drugih podlag, omogočila vpogled v neke plasti starodavnih, pozabljenih in tudi na novo prebujenih starih kultov, zemlje in ostankov kultur. In bi s tem nanašanjem jasno prikazala tisto bistveno nezmožnost človeka, da se kljub visoki tehnologiji in napredku, ki ju sam producira, sam tudi prelevil v robotski, natančni miselni stroj, pri katerem se napake minimalizirajo in stvari postanejo med sabo povezane v svojem racionalnem jedru... Brez ostankov čustvenih vozlov in nerazrešljivih vezi že na ravni človekovih samoizpraševanj, kaj šele na ravni medsebojnih zapletov in srečevanj. Tako pa na tej strahotno natančni mreži tehnološke odrejenosti in določenosti začutimo človeške nelogične, naključne in včasih povsem nesmiselne prehode, znake… Vidimo tudi neko neuresničeno željo po povezanosti s plastmi zemlje, pišem vetra v zapuščenih kotičkih sveta, skozi figure vidimo na
32. GRAFIČNI BIENALE LJUBLJANA / THE 32ND BIENNIAL OF GRAPHIC ARTS LJUBLJANA

32. GRAFIČNI BIENALE LJUBLJANA / THE 32ND BIENNIAL OF GRAPHIC ARTS LJUBLJANA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. avgust ― 32. izdaja grafičnega bienala v sodelovanju in koprodukciji s številnimi partnerji ponovno prinaša obsežen sklop razstav in dogodkov. Izbor umetnikov za osrednjo bienalsko razstavo z naslovom Kriterij rojstva, ki je na ogled v MGLC (Grad Tivoli) in v ravnokar prenovljeni stavbi Švicarije, je tokrat sledil zanimivemu eksperimentu. Šlo je za preprost mehanizem: prejemniki velike nagrade z zadnjih petih bienalov – Jeon Joonho (2007), Justseeds (2009), Regina José Galindo (2011), María Elena González (2013) in Ištvan Išt Huzjan (2015) – so bili povabljeni, naj predlagajo po enega umetnika, ki bo sodeloval na tokratnem dogodku; ti so bili nato povabljeni, naj imenujejo naslednjih pet sodelujočih umetnikov. Proces je obsegal še pet krogov in na koncu 32. bienale oskrbel z imeni najmanj tridesetih sodelujočih umetnikov. S tem je postavila 32. izdaja bienala za svojo izhodiščno točko transgresivni moment, ki meri na radikalno preoblikovanje – ne le vsebine dogodka, temveč tudi njegove strukture. To nakazuje že njegov naslov, Kriterij rojstva, ki namiguje na pesem modernističnega pesnika iz 20. stoletja Jureta Detele – pesem, ki je ponudila impulz za samorefleksijo, kakršne se je lotil bienale. Ali z drugimi besedami, celo kadar 32. grafični bienale zavrača okvir tematske razstave, izhaja iz pesmi, vendar take, ki razstavi ne ponuja vodilne teme, ampak s svojim radikalnim preizpraševanjem vseh polarnosti kliče po prelomu. Prelom, ki ga vpelje pesem Jureta Detele, odzvanja v rizomski strukturi letošnjega bienala, ki – brez osrednje figure kuratorja – namesto tega deluje kot entiteta, ki proizvaja samo sebe. Z izstopom iz območja ugodja, naj gre za tradicijo bienala ali pa uveljavljene protokole snovanja razstav sodobne umetnosti, Kriterij rojstva postavlja v ospredje raznovrstna razmerja – mnogoterost, ki nima enega samega, združevalnega koncepta, namesto tega pa obstaja kot nepretrgan tok pomenov in ponudi množico potencialnih povezav in interakcij med umetniškimi deli. The
VELIKO JE LEPO / BIG IS BEAUTIFULL The Great Landscape in Slovenian Painting

VELIKO JE LEPO / BIG IS BEAUTIFULL The Great Landscape in Slovenian Painting

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. julij ― Razstava BIG IS BEAUTIFUL/VELIKO JE LEPO kustosov Dušana Fišerja in Jerneja Forbicija je največja predstavitev slovenske umetnosti na festivalu doslej. Na več kot 2500 kvadratnih metrih so na ogled postavljena velikoformatna dela skoraj 50 slovenskih likovnih umetnic in umetnikov, ki segajo v zadnja desetletja prejšnjega stoletja pa vse do najnovejših likovnih produkcij. Podnaslov razstave »Velika krajina v slovenskem slikarstvu« pa namiguje na povezanost razstavljenih del z aktualno tematiko 15. edicije festivala Art Stays. Umetniki: Igor Banfi, Nikolaj Beer, Emerik Bernard, Suzana Brborović, Tina Dobrajc, Mitja Ficko, Dušan Fišer, Jernej Forbici, Mito Gegič, Herman Gvardjančič, Janez Hafner, Irwin, Marko Jakše, Zmago Jeraj, Boris Jesih, Duša Jesih, Jurij Kalan, Simon Kajtna, Sergej Kapus, Dušan Kirbiš, Aleksij Kobal, Metka Krašovec, Gani Llalloshi, Robert Lozar, Albin Lugarič, Dominik Mahnič, Ira Marušič, Živko Marušič, Franc Novinc, Karel Pečko, Polona Petek, Uroš Potočnik, Gregor Pratneker, Mirko Rajner, Viktor Rebernak, Jasna Samarin, Silvester Plotajs Sicoe, Apolonija Simon, Andraž Šalamun, Maruša Šuštar, Miha Štrukelj, Sašo Vrabič, Uroš Weinberger, Jure Zadnikar in Joni Zakonjšek. A new special venue of over 2500m2 host an exhibition BIG IS BEAUTIFUL, curated by Dušan Fišer and Jernej Forbici showing almost 50 Slovenian artists with large scale landscape paintings from the 1960 until today. A deep overview of Slovenian Contemporary landscape painting. Artists: Igor Banfi, Nikolaj Beer, Emerik Bernard, Suzana Brborović, Tina Dobrajc, Mitja Ficko, Dušan Fišer, Jernej Forbici, Mito Gegič, Herman Gvardjančič, Janez Hafner, Irwin, Marko Jakše, Zmago Jeraj, Boris Jesih, Duša Jesih, Jurij Kalan, Simon Kajtna, Sergej Kapus, Dušan Kirbiš, Aleksij Kobal, Metka Krašovec, Gani Llalloshi, Robert Lozar, Albin Lugarič, Dominik Mahnič, Ira Marušič, Živko Marušič, Franc Novinc, Karel Pečko, Polona Petek, Uroš Potočnik, Gregor Pratneker, Mirko Rajner, Viktor Rebernak, Jasna Sa
EARTH WITHOUT HUMANS II / ZEMLJA BREZ LJUDI II

EARTH WITHOUT HUMANS II / ZEMLJA BREZ LJUDI II

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. julij ― To, kar se je še pred nekaj leti zdelo kot znanstvena fantastika, sedaj živimo v realnem času, v katerem spremljamo nastajanje pozitivne utopije, ki v kratkem napoveduje spremembo vsega: kako potujemo, kako komuniciramo, kaj jemo, v kaj se oblačimo, kako odločamo, kako participiramo, kako trgujemo … skratka, kako živimo. Pred našimi očmi se odvija zgodovinsko pomembno preurejanje centrov moči na Zemlji, ki se geostrateško seli v vesolje. Prevzemajo ga uspešne vsebinske platforme (Google, Amazon, Uber, Facebook …), ki v transnacionalnost vesolja zrcalijo transnacionalnost interneta in drugih telekomunikacijskih tehnologij. Za razliko od vesoljske tekme v 60. letih prejšnjega stoletja, v kateri sta svetovni sili tekmovali za Luno, je danes ultimativni obet dominacije tekma za Mars. V tej perspektivi se znanstvene raziskave in nove tehnologije, ki razvijajo tehnične pogoje za preživetje na Rdečem planetu, kažejo kot drugo ime za konec življenja na Zemlji. Katastrofični scenarij, ki predvideva exodos na druga vesoljska telesa, lahko beremo čez nabor tehničnih rešitev, ki se razvijajo za preživetje na Marsu. Radikalni pogoji, biotehnologije, sintetična biologija, eksoživljenje, ekstremofili, umetno življenje, umetna inteligenca, kvantno in spominsko gnano računalništvo, robotska arhitektura, itd. se berejo kot tisto najnaprednejše in nasvetlejše, kar lahko danes ponudi človeštvo. Komaj opazna razlika med avantgardnostjo vesoljskih aplikacij v prejšnjem stoletju, ki je napovedovalo izboljšanje življenja na Zemlji, in tehnološkimi presežki, o katerih govorimo danes, nadvse pomenljivo vpeljuje možnost življenja na Marsu kot rešitev namesto življenja na Zemlji. Očitno za nekatere Zemlja ni več opcija oziroma si modri planet predstavljajo v rdečih odtenkih. Izsušen, s toksično atmosfero in nekaj kolonijami, v katerih je življenje organizirano biopolitično. Skratka: Mars kot pozdrav iz prihodnosti. What might have been considered science fiction a few years ago, can now be exp
MARIA BONOMI: ZA VEDNO GRAFIKA / PRINTMAKING FOREVER

MARIA BONOMI: ZA VEDNO GRAFIKA / PRINTMAKING FOREVER

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. julij ― Delo Marije Bonomi uveljavlja grafiko kot izrazno sredstvo, pri katerem papir ni več fizična meja medija, ampak je v službi neskončnega eksperimentiranja. Spretno ustvarja kontraste med drzno abstraktno podobo v močnih barvah in s tankim, finim riževim papirjem, skozi katerega barve presevajo in ustvarjajo transparentne barvne tančice.V grafiki ni nič odvečnega in nič vsakdanjega. Je umetnost, ki je namenjena "možganom duše", pravi najglasnejša zagovornica ustvarjalne moči sodobne grafike Maria Bonomi. Ena od najpomembnejših predstavnic brazilske sodobne umetnosti in kulture ter tudi mednarodno priznana umetnica, je na ljubljanskem grafičnem bienalu že večkrat sodelovala. Njeno delo je ne glede na vsebino, globoko osebno, vseskozi optimistično, polno entuziazma, radovednosti in veselja do življenja. Njene grafike so izrazno močne, hkrati pa jih odlikujeta krhkost in navidezna preprostost. Likovni jezik Marie Bonomi je zaznamovan z lesorezom, s poudarkom na posebni obravnavi tridimenzionalne matrice, čeprav uporablja tudi litografijo, sitotisk in digitalno manipulacijo podob. Je zagovornica komunikativne in sodelovalne umetnosti, njene grafike pa artikulirajo inteligenco in senzibilnost. Kustosinji: Barbara Savenc in Breda Škrjanec. There is nothing excessive or mundane in printmaking. It is an art form designed for the "brains of the soul", as Maria Bonomi, the most vocal advocate of the power of contemporary graphic arts, says. She is one of the most important representatives of Brazilian contemporary art and culture as well as an internationally renowned artist and she already participated in the Ljubljana Biennial of Graphic Arts on several occasions. Her work is, regardless of its content, deeply personal and always optimistic, filled with enthusiasm, curiosity and joy for life. Her prints are expressive, yet defined by fragility and apparent simplicity. The art language of Mara Bonomi is one of woodcuts, with an emphasis on special treatment of the three-dimens
NINA ČELHAR in BORIS BEJA: NEKONKRETNO

NINA ČELHAR in BORIS BEJA: NEKONKRETNO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. junij ― Boris Beja in Nina Čelhar: Nekonkretno Na skupni razstavi z naslovom Nekonkretno so v sklopu seriala Inside Out predstavljena nova/novejša dela Borisa Beje in Nine Čelhar. Njuni praksi se često subtilno povezujeta na različnih pomenskih ravneh, saj trenutno oba obravnavata pojav, rabo in razumevanje betona kot tistega materiala, ki je ključno zaznamoval moderno dobo in zato na sebi nosi številne simbolne pomene. Boris Beja and Nina Čelhar: Inconcrete At a joint exhibition entitled Inconcrete, the new/newer works by Boris Beja and Nina Čelhar are presented as a part of the serial Inside Out. Their practices often subtly intertwine on different levels of meaning, since they are currently both focused on the occurrence, use and understanding of concrete as a material which crucially marked the modern age and thus carries various symbolic meanings. In the past century, the achievements in the areas of society, culture and art were frequently conditioned by the progress of technology. At the turn of the 19th and 20th century, industrial materials prevailed in applied arts and architecture. In buildings such as industrial plants or public exhibition grounds, the combination of steel and glass became prominent, while in the more representative construction, concrete gradually began to dominate as the ultimate raw and durable material that sums up and marks the modern age. However, concrete is not an invention of the modern era. It was known by various ancient peoples; for instance, it enabled the Roman civilisation to experience a great urban and artistic flourish with elements such as arches, vaults and domes. After centuries of abandonment, concrete reappeared in the 19th century as a by-product of industrial revolution, and after 1945, as a driving force behind the ambitious urban projects. If concrete is the main material of the collective housing units and public buildings, such as libraries and universities, the corporate world has, on the other hand, focused on the
SVETLOBNA GVERILA 2017: SPOMINI / LIGHTING GUERILLA 2017: MEMORIES

SVETLOBNA GVERILA 2017: SPOMINI / LIGHTING GUERILLA 2017: MEMORIES

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. junij ― Enajsti mednarodni festival Svetlobna gverila se v letu 2017 osredotoča na temo Spomini. Z vsebino festivala izpostavljamo pomen in vlogo spomina, kakor se ta kaže bodisi na ravni posameznikove subjektivne izkušnje bodisi na širši družbeni ravni. Spominjanje je svojstvena človeška lastnost: z njeno pomočjo posameznik osmišlja in konceptualizira pretekle izkušnje, hkrati pa marsikdaj utemeljuje sedanjost in celo prihodnost. S pomočjo spominjanja človek gradi svojo individualnost in določa svoj položaj v svetu. Sodobni človek živi sredi uskladiščenega spomina: mnoga orodja, od knjig do interneta, kot tudi številne institucije, so namenjene hrambi spomina na pretekle čase in izkušnje. Kljub temu je spomin nekaj krhkega in netrajnega, zaradi česar je nemalokrat podvržen manipulaciji. Program festivala vsebuje vrsto projektov, ki raziskujejo in odkrivajo različne vidike spomina in spominjanja. Sodelujoči umetniki se ozirajo k tehnični, umetniški in kulturni dediščini, ki jim služi kot vir navdiha, ali pa se podajajo na pot raziskovanja (lastne) preteklosti in izkušenj, s pomočjo katerih nemalokrat prevprašujejo tudi svojo identiteto. Oziranje v preteklost predpostavlja kategorijo časa, ki je minil, a slednji hkrati odpira tudi pot v prihodnost, s čimer se razpirajo različne dimenzije časa in prostora. Kategorija spomina se v sodobni vizualni govorici kaže kot zahtevna, a domala neizčrpna in še kako povedna tema, ki zmore pri gledalcu vzbuditi tako čustva kot domišljijo. The Lighting Guerrilla international festival is dedicated to the presentation of artistic creations whose main medium of expression is the medium of light. The majority of festival projects is situated in the public space with which we want to stress a different image of the urban spaces and to familiarize the widest audience possible with the contemporary art. The mission of the festival emphasizes the city as a living formation, as a space of creativity that encourages the imagination and dictates a di
METKA KRAŠOVEC: POTOVANJA / RISBE IN SLIKE 1968 - 2014

METKA KRAŠOVEC: POTOVANJA / RISBE IN SLIKE 1968 - 2014

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. junij ― Pregledna razstava akademske slikarke, letošnje Prešernove nagrajenke za življenjsko delo za področje slikarstva, temelji na različno zasnovanih risbah in slikah. Razstava predstavlja zaokroženo predstavitev del iz vseh obdobij njenega ustvarjana in njenih upodobitvenih načinov. Navdih za svoje slike Metka Krašovec črpa iz življenja. Številna potovanja in spremembe okolja so zaznamovali njeno življenje že od ranega otroštva, kar je močno vplivalo na njeno samohodniško držo, barvno nasičene impresije pa na izoblikovanje njenega umetniškega izraza. Potovanje v zrcala tukajšnjega in novega sveta Svet je vse, kar vidimo v podobah njegovega resničnega videza. V svoji stvaritvi in na videz neskončnem bivanju je skrajno natančen, vizualno lep in estetski, če vanj ne poseže želja po oskrunitvi in uničenju. Metka Krašovec v svojih umetninah ustvarja nove likovne svetove iz svojih mnogih potovanj, ki so miselno in vizualno brezkončna. Upodobitve iz njenih trenutnih videnj v času ustvarjanja ohranjajo njeno željo po vsem lepem in hkrati vztrajajo v stalnem iskanju novega in samo njenega vedenja o bivanju narave same. Metka Krašovec je vedno ustvarjala svoje likovne podobe, ki so umeščene v določen čas ali točno določeno okolje. Spomini in dogodki iz njenega življenja se vrstijo v in na njih kot kadri likovnih filmov in kot spominski dokumenti vsega, kar je doživela na potovanjih tu in drugod. V njenih delih je vedno prisotna hipnost, zaustavljen trenutek. V teh podobah svet ljudi postaja čuten in upočasnjen. Čas se zaustavlja. In postaja podoba, kjer je svet, v katerem bivamo, samo njegova resnica. Stvaritve Metke Krašovec so neskončne estetske upodobitve njenega doživljanja. V njih se nahajamo kot gledalci in opazovalci njenega erosa. Obzorja in obnebja novih pokrajin obvladujejo njeno videnje vsega, kar doživlja. V njih je vedno prisotna pretanjena svetloba. To je svetloba, ki umirja naše bivanje in pogled nanj. Je svetloba, ki sveti v nas pozno popoldan ali proti večeru. Ta
še novic