Zmorem. Ženska sem. Haha.

Urbani (Jaša Lorenčič), 14. januar 2017 ― Kri je špricala. Tak’ hudo, ja. Kri je dol tekla. Debela, mastna, viskozna, skoraj bordo kri. Ona, iz notranjih organov. Pokol. Kapljala, curljala, odtekala, žvenketala. Zavesa je šla gor (in ne dol) in odkrila vso grozljivost, srhljivost, tragedijo in mentalni razčefuk z enim samim napisom: M-E-D-E-J-A. E, moj dobri stari Evripid. V nas so zazijale, […]

Gospod župan, našli smo knjigo!

Urbani (Jaša Lorenčič), 11. januar 2017 ― Lahko bi se mu gladko, kosmato in bogato zlagal. Pa kako bi se mu bil? Če mu je bilo pa po svoje nerodno. Vprašal me je, kar me je pač moral. Potem ko je bil ves zadihan, ker je iskal knjigo. Jebeno knjigo. Kot mutec je knjižničar skakal po knjižnici, iščoč Evripidovo Medejo. Potem pa […]

Barbinton, a ne za luzerje!

Urbani (Jaša Lorenčič), 6. januar 2017 ― Gonite se. Kako preprosto sporočilo! Simpl. Izi. Gonite se. Pardon, nagonite se. Čeprav… saj to ne omili kaj sporočila, ne? Pa saj. Zakaj bi karkoli omilili. Bam, štrbunk, as, gejm, set, meč! Gonite. Se. Nagonite se. In kdo vam to sporoča? Kaj kdo! Zala Ana Štiglic, monokomedija luzerjev na dveh nogah, to je ta kdo! […]

Skozi hosto, čez njivo, do naroda

Urbani (Jaša Lorenčič), 3. januar 2017 ― Najprej: haha. Franci matoz, čokoladni puding, steklo. Šajba! Umrl. Od smeha. Ker ja. Ker je bila dobra. Ornk dobra. Ni kaj, Boštjan Gorenc Pižama je imel po 70 live predstavah šova 50 odtenkov njive v dveh letih (sam sem live predstavo doživel v mariborskem Narodnem domu) težke – hehe – argumente, da je na prime-time […]

Štempl neskončnega talenta

Urbani (Jaša Lorenčič), 22. december 2016 ― Komot pokličite Branka Čakarmiša na Pop TV. In mu povejte, da lahko Talente kar lepo dol vgasne. Aha. Ko-mot. Ker po takem božičnem koncertu na Drugi… Je, ono, že skoraj brezveze, brez smisla, hvala lepa, nasvidenje, gremo domov. Vežbat do izbezumljenosti. Ker je bilo predobro. Jap. Res. Pre. Dobro. Poldruga ura perfekcije entuziazma in talenta. […]

Šmajser emancipacija

Urbani (Jaša Lorenčič), 13. december 2016 ― Drugače kot s šmajserjem(a) in bombami očitno ne bo šlo. Bi radi vedeli, kako ostanem »lepa in svobodna«? Ni makac! Brzostrelka v ksiht! Ker drugače se ne da, ne bo šlo, nak. Publiko lepo za talce. Več kot je moških, tem bolje. Po 2556 letih šovinizma se ti – kar zgolj falično ugibam – pač […]

Mi, popartiš Slovenci

Urbani (Jaša Lorenčič), 4. december 2016 ― Kaj pa to! Na neki točki smo se pogovarjali hkrati o Mariboru in Dunaju. In ja, tudi o Ljubljani, seveda, itak, walda. Brez tega ne gre, še posebej na razstavah ne. Pogledal sem gor, nad napis Umetnostna galerija Maribor, in skozi okna si videl osenčene in osrečene ljudi. Na platoju se je družila prijetna, glasna […]

Sedeminsedemdesetič!

Urbani (Jaša Lorenčič), 2. december 2016 ― »Po sedmih letih, kar igramo to predstavo, in sedeminsedemdesetih odigranih predstavah…« Jap, tako je pred nami razgaljen stal Branko Jordan. Razlagal je na boli te briga. Še sedeminsedemdesetič je v eni roki držal zdravniško haljo, najbolj hvaležen material za kritiko te dni (#stavka), v drugi pa vodič za London, še en hvaležen material za kritiko […]

Kokice… z okusom pleskavice

Urbani (Jaša Lorenčič), 30. november 2016 ― Kdor si je kdaj delal kokice aka pokovko, potem ve, da se jih da kar hitro zajebat. Nepovratno zajebat. Zažgeš, premalo zapečeš, karkoli, hitro lahko ornk zajebeš. Važen je namreč tajming. Pa občutek. In še kaj. Itak. Še posebej, da, v mikrovalovki. Ja, one, ko dobiš celi pakl za manj kot tri evre za štiri […]

Hostarski mojster hrvenščine

Urbani (Jaša Lorenčič), 28. november 2016 ― Tole sploh ni bilo mišljeno kot intervju. Res ne. Ker v nobenem oziru ni. Je pivo dveh tipov, ki sta se spoznala na poti na koncert Oasis na neko pustno soboto. Pa saj, če gre pa za Nika Zagodeta in film Pr’ Hostar ne moreš drugače kot na… Aufbix. Dobila sva se, domenila na ena, dve, […]

Ne morem si/ti pomagat’, sorči

Urbani (Jaša Lorenčič), 23. november 2016 ― Saj veste, kaj je četrti zid, ne? Če ne veste, nič hudega. Tudi jaz dolgo nisem vedel. In ko sem mislil, da vem, kaj je, sem mislil precej narobe. Šele ko se je Roger Waters v Zagrebu zdaj že pet let tega na novo zazidal za zid in ga potem razrušil, sem nekolikanj bolje poštekal. […]

Tovarishia, to je plesna liga prvakov!

Urbani (Jaša Lorenčič), 19. november 2016 ― Večer plesnih miniatur. Okej, nekaj pač, ugibam, so morali napisati na letak, da so pojasnili vnaprej, kako in kaj. Štekam. Ampak hudimana! Če pa to niso bile »miniature«! O, ne. A-a. Nak, to pač ne. To je bil maksimum človeškega potenciala. Presežek! To je bila ura življenja. Jap. Življenja. In ena sama ugotovitev. Kaj imamo mi […]

To je le en milenijec, to nismo “mi”

Urbani (Jaša Lorenčič), 17. november 2016 ― S pico sem se skoraj zadrgnil. Samo da ne bi bil zamudil, skoraj laufal sem. Okej, nisem, ampak vseeno. Lagano sem skenslal pijačo z Žigo in Pižamine pravljice za odrasle v mariborski knjižnici. Ker sem si, pazi to, v Evernote, ki ga po novem uporabljam za zapiske, shranil z velikimi črkami Štiri stvari, ki sem […]

To? Samo v Mariboru!

Urbani (Jaša Lorenčič), 16. november 2016 ― O Emi Kugler nisem vedel praktično nič. Ma… Kaj praktično. Nič. Eto. Pojma nisem imel, kdo je. Pa dobro, saj vsega ne moremo vedeti, ne poznati vseh, ne? Ampak zdaj se mi pa v nulo zdi, četudi sem jo ujel komaj za slabo uro, no, zdaj se mi zdi, da o njej vem… Okej, vsega […]

Ijuuu, kaka šansa, pubeca!

Urbani (Jaša Lorenčič), 13. november 2016 ― Dvoje je nujno, da se pove. Ja. Je. Najprej… Da bi vsi radi bili, če si priznamo ali ne, backvokalisti. Šubidubi backvokalisti. Macarena/račke/asereje backvokalisti. Da, vsi. In… Pomembneje, drugič, vsi tipi se na eni točki sprijaznimo. Da… Nismo Joey. Niti Ross. Ne. Smo Chandler. Saj vem… Preživeta primerjava, itak. Ki je ni naflodral in zlorabil […]
še novic