SEM, 14. februar ― SEM na terenu - pustni torek (Podhom pri Bledu in Gorje) Ker se od božiča do pusta v Podhomu pri Bledu ni poročilo nobeno dekle, so fantje po nekaj letih premora letos zopet vlekli ploh. Ploh je smreka, po domače ji rečejo brina, ki so jo posekali v bližnjem gozdu nad vasjo, jo skoraj celo obelili, njen vrh pa okrasili s pisanimi trakovi. Potem je pisan pustni sprevod z nevesto in ženinom na čelu krenil do podhomskega gasilskega doma, kjer so jim starejši možje postavili šrango. Po treh uspešno prestanih preizkusih so sklenili dogovor in začela se je zabava za celo vas. Vmes so ploharji med občinstvom iskali neporočena dekleta, ki so morala poljubiti vrh ploha. Skoraj istočasno je vleka ploha potekala tudi v bližnjih Gorjah, zato smo vmes ujeli še zadnje priprave res impresivnega, kar 37 metrov dolgega ploha, ki so ga vlekli s konjsko vprego. Foto: Miha Špiček

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. oktober 2023 ― Tako kot se kovina spremeni v rjo, se tudi časovne prepreke odpovedo svoji konsistentnosti, ko so zvedene na plasti, iz katerih sestojijo tla, po katerih hodimo. Vsi znani svetovi in časovnice se neizbežno sploščijo. Ključna je smer navzdol, saj razstava kaže pod zemljo ter prikazana dela povezuje skozi spekulativne predore, tokove premikanja prsti ter infrastrukture ekstrakcije. Predrte plasti zemlje razkrivajo sledi opuščenih delitev ter valut neznanega izvora in merila, ostankov zaustavljene rasti, ki obdrgnejo pogled na sedanjost ter se razmnožujejo za mrežnico in živčnimi končiči opazovalcev kot topološki ugrabitelji, katerih naloga je izvesti, kar je bilo iznenada trajno zaustavljeno. Globine zakrijejo le, kar se zdi preveč nevarno ali grozeče, da bi to razpoznali samo na sebi – v polnem merilu in v definiciji, ki razodeva, četudi počasi, postopoma, razmerje med njegovo koncepcijo in zasnovo. S tem, ko se poda v podzemlje, razstava izkoristi razdrobljeno fenomenskost in razišče okolja, kjer svetloba ne izboljšuje pogleda, temveč ga ovira. Prekomerno izpostavljene bele lise in pogoltnjeni robovi; v temi stvari postanejo jasnejše. Tema bi vsekakor lahko bila izvorna abstrakcija, saj zasičenost čutnega sistema z vizualnimi dražljaji zmanjša na absolutni minimum. Oblike nastanejo na pragu domišljije: razcepijo kognitivni aparat ter ga združijo z njegovo presegajočo drugostjo. V popolni temi se obstoječe in zaznano uskladita. Paranoična dvoumnost fizične prisotnosti izruva nezanesljivost vida ter slednjega znova vzpostavi ne kot videz, temveč kot materialno vpisanost. Zunanjemu opazovalcu se prizorišča morda zdijo prežeta s premeščanjem: samih del, njim pripisanega pomena (simbolnega okvirja ali mreže, iz katere izhajajo – vsakršen poskus razumevanja naleti na odpor, premik v noetični podlagi del), pa tudi prsti, zraka in ionov, zaradi katerih sledi železa oksidirajo in se preoblikujejo v krvaveče madeže rje in razbitin. Vendar učinki premestitve bledijo, ko se spu