Borštnikovo srečanje, 6. april 2018 ― V Cankarjevem domu v Ljubljani je včeraj, 5. aprila, potekal jubilejni, deseti Kulturni bazar, katerega osrednja tema je bila Evropsko leto kulturne dediščine 2018, posebnost pozornost pa so namenili Cankarjevemu letu 2018 ter medgeneracijskem povezovanju na področju kulture. Z našo novo celostno grafično podobo, ki je delo priznanega oblikovalca Radovana Jenka, smo nagovorili predstavnike vzgojno-izobraževalnih ustanov in druge obiskovalce tudi mi, saj letos na Festivalu Borštnikovo srečanje uvajamo nov programski sklop. Še pred uradnim pričetkom 53. edicije bomo v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom in projektom Prvi prizor izvedli dvodnevno usposabljanje za strokovne delavce in gledališke ustvarjalce, ki bo vključevalo ogled raznovrstnih uprizoritev za mlade in preizkus novega modela analize, zaključilo pa se bo s posvetom o gledališču za mlade, in sicer skozi različne perspektive: umetniško kreiranje, gledališko kritiko in sodobno pedagogiko. Na skoraj 50 dogodkih se je včeraj zvrstilo okoli 1000 udeležencev – strokovnih delavcev iz vse Slovenije, Kulturni bazar pa se je v desetih letih uveljavil kot prepoznan prostor za kulturno-umetnostno vzgojo. "Tukaj se že deset let srečujemo, spoznavamo, navezujemo partnerstva in uspešna sodelovanja vsi, ki nas kultura bogati, pa tudi vsi, ki se zavedamo njenega pomena," je dejala nacionalna koordinatorica za kulturno-umetnostno vzgojo na ministrstvu za kulturo Nataša Bucik. Ne zamudite 53. Festivala Borštnikovo srečanje, ki bo v Mariboru od 15. do 28. oktobra ponudil bogat mednarodni in spremljevalni program, ob slovenskih in tujih gledaliških predstavah pa si boste lahko ogledali še zanimive razstave, glasbene nastope in filmski program. Festivalsko jedro bodo seveda v tekmovalnem programu zbrane vrhunske slovenske gledališke uprizoritve, ki se bodo potegovale za festivalske nagrade.

Borštnikovo srečanje, 27. marec 2018 ― Gledališče noče predstave, hoče dogodek. Noče predstavljati, hoče biti. Scela navzoče. Do kraja prisotno. Hoče se dogoditi tukaj in zdaj, v krhkem in praznem in krutem presečišču med odrom in avditorijem, v absolutnem sedanjiku. Noče ponavljanja in predvidljivosti; noče moraliziranja, noče pridige. Prezira novo, ki je novo zgolj zaradi novega. Želi si negotovosti, nepredvidljivosti, nevarnosti. Hoče zapeljevati in odbijati. Božati in mrcvariti. Dolgočasiti in čarati. In pogosto vse to hkrati. Gledališče hoče, da na iste, znane in poznane reči pogledamo drugače. Obsedeno je z ljubeznijo, smrtjo, samoto, strahom, posameznikom in skupnostjo. In z vsemi kombinacijami. In neskončnimi variacijami. Gledališče ve, da nobena variacija ni prava, ni končna in ni dokončna. A hkrati ve, da je konec prav takrat, ko gre za lažno kombinacijo, za prikrit posnetek, za preračunljivo variacijo. Predvsem pa ve, kdaj smo skupaj. In kdaj vsak zase. Jaz sem režiser, ker so igralci. Sem moški, ker imam ženo. Oče, ker sta Pipa in Jakob. Profesor, ker so študentje. Mlad, ker sta Mile Korun in Dušan Jovanović. Star, ker so Nina Ivanišin, Maruša Majer in Aljaž Jovanović. Debel, ker je Matej Puc. Visok, ker je Bojan Emeršič. Neumen, ker je toliko pametnejših. Pameten, ker nisem najneumnejši. Ateist, ker so verujoči. Slovenec, ker so Francozi, Čilenci in Sirci. Sem zgolj v odnosu. Sem vsota odnosov. Sam sem nič. Pod povečevalnim steklom gledališča – ker v gledališču je vse malo veliko – je moj nič še bolj ničev, če se čvrsto ne vpnem v mrežo odnosov. Ko zlorabljam oder za to, da kažem sebe. Ko, kadar sem gledalec, sedim v parterju, ker se spodobi. Gledališče me hoče celega, z vsem, kar sem; gledališče ne dela razlik, ne sodi, ne moralizira. Gledališče hoče, da hočem, da hočem zares. Hoče pa tudi, da se prepustim, da se skorajda razblinim. Da sem torej do kraja jaz in hkrati tudi nekak nejaz, ki je ti in je on in je vi. Ko se je pred davnimi ča