Večer, 16. junij 2017 ― Mariborski multipleks Maribox je minuli mesec začel svojim obiskovalcem na povsem prenovljeni spletni strani ponujati novost – art filmski program je s posebnim zavihkom zdaj ločen od preostale komercialne ponudbe, s čimer je mesto ob Dravi vsaj v virtualnem svetu dobilo svoj art kino. Eden od prvih filmov, ki ga prikazovalec te dni ponuja pod to oznako, je španski film 100 metrov, ki je premiero v večini držav sicer doživel preko spletnega ponudnika videa na zahtevo Netflix. Film režiserja Marcela Berrena pripoveduje zgodbo o Ramónu, 35-letnem moškem, ki nenadoma zboli za multiplo sklerozo. Ko mu zdravniki dajo vedeti, da v enem letu ne bo več mogel prehoditi niti 100 metrov, se obupani mladenič s pomočjo družine postavi na nove temelje in se odloči, da bo kljub vse težjemu zdravstvenemu stanju začel trenirati triatlon, njegov končni cilj pa je tekmovati na Iron Manu, eni najtežjih športnih preizkušenj nasploh. Film se že iz opisanega sinopsisa kaže kot dokaj predvidljiva, po hollywoodskem kopitu strukturirana zgodba o premagovanju življenjskih ovir, ki v največji meri stavi na karto vzbujanja navdiha pri svojem občinstvu. To se tudi potrdi – Berrena se je filma v režijskem smislu lotil po očitnem zgledu primerljivih ameriških filmov, saj njegov slog nenehno izraža željo po čim bolj neposrednem, že skorajda didaktičnem naslavljanju gledalca. A če tovrstni filmi z onstran luže dobesedno briljirajo v fiktivnem uprizarjanju vsakdanjih situacij iz resničnih življenj, je španski režiser v svoji mizansceni opazno preveč okoren, kar filma oropa naturalizma, ki bi ga tovrstna zgodba nujno potrebovala. Filmi, kakršen je 100 metrov, tradicionalno nekoliko zmedejo kinoprikazovalce po Evropi Iz teh ugotovitev je zato treba postaviti neko drugo vprašanje: ali je zgolj evropsko zaledje pri uprizarjanju takšne očitno hollywoodsko inspirirane zgodbe dovolj, da film klasificiramo kot art film, kakor to počne mariborski multipleks? Filmi, kakršen je 100 metrov, tr