Radio Študent, 20. marec 2017 ― Komentar h gostovanju opere Julij Cezar v Egiptu (Cankarjev dom, 17. 3. 2017) - - - Če sodobno umetnost med drugim razumemo v luči degradacije izvirnikov in krhanja vsebinskih fundamentov, da bi s tem sama struktura pridobila na veljavi, lahko opero beremo kot zaveznico originalov. Danes je to zavezništvo pri njej, žal, nemalokrat tako dobesedno, da ne gre več le za spoštljivost do nekega izvirnega materiala in zgodovinskega časa, ampak za idejno stagnacijo njenih poustvarjalcev oziroma samozadostno stališče, da naj bi bila doživljajska sila že sama po sebi vpisana v spoj visokih glasovnih razsežnosti, orkestralne glasbe, razkošne podobe in podčrtanih emocij. Včasih pa se izkaže, da ima nedotakljivost in predpisana forma opere pravzaprav večji potencial vstopanja v zavest sodobnega gledalca in gledalke, saj sta, prav na račun novodobnih umetniških de-konstrukcij, pogosto oropana izkušnje in podoživljanja temeljnih arhetipskih vzgibov, historičnih reminiscenc in mitološkega praspomina. Opera kot sinonim za trdno, zaokroženo in dramaturško dosledno platformo se lahko ob izčiščenem konceptu izkaže za zmagovalno kombinacijo, toda pod pogojem, da se jo misli nadvse sodobno, aktualno, da se vanjo vsadi moment verjetnosti. Verjetnosti v smislu, da opera ne nastopa kot izhod iz naše realnosti, ampak v samo realnost prodira – ne le na nivoju režijskih principov oziroma prostora, pač pa predvsem na nivoju identifikacije in prepričanja, da zgodba, ki jo gledamo, ni vnaprej izoblikovana reprodukcija, ampak se razvija pred našimi očmi; se pravi, njen (scenski) čas in naš (intimni) čas sta identična, speta v paralelno izkušnjo in natančno zrežirano občutje, kakor da dogajanje, izvajalci in mi »enakovredno« ne vemo, kam nas bo odrski tok odpeljal. Nepredvidljiva naracija, ki bdi nad celotnim dogajanjem, je neznanka občinstvu, a obenem vzbuja občutek, da tudi samemu odrskem dogajanju. To pa je tisto, kar na neki način razdre pričakovano, ustaljeno hierarhijo med