Radio Študent, 23. april 2017 ― Uprizarjanju Biblije bi lahko hitro pritaknili misel na megalomanskost, saj vendar gre za konstituent zahodnega sveta, za “knjigo vseh knjig”. Poleg tega je tema nečimrnosti tista, ki v veliki meri zaposluje heterogene spise Svetega pisma. Napuh, kot kaže, je magnetna sila, okoli katere kroži režijska misel Jerneja Lorencija. Kontinuiran privlak bi lahko naznačili v Iliadi ali Kralju Ubuju, medtem ko bi določeno stalnico lahko našli tudi v vračanju k tekstom, ki so po svojem izvoru stari in v svoji pramitološkosti usmerjeni v univerzalnost, denimo Tibetanski misterij Črimekundan in babilonski Ep o Gilgamešu. V enem izmed intervjujev režiser v določenem odporu do iskanja novega v gledališču pojasni, da je treba vztrajati na rečeh, ki preprosto delujejo. Vztrajati je treba v gledališki lenobi, ki poseže v akceleracionistične produkcijske modele in njene privlačne, vselej spreminjajoče režijske paketke. Biblija, prvi poskus, deluje kot krpanka strategij in kot poskus antispektakelske gledališke skromnosti. Režija smeri se ponovno spremeni v določeno odsotnost. Nakaže pot in ustvarja okoliščine, iz katerih se zlagoma poraja material. Brez njegovega pretiranega kopičenja in množenja. Biblija je bila - kot eno izmed najbolj kolektivnih literarnih del v zgodovini, ki je tako raznorodno, da lahko vanj vstopiš na katerikoli točki in potem potuješ, zvezuješ in razvezuješ pomenska vozlišča (iz intervjuja v Dnevniku) - hvaležen material za različne partikularne investicije igralske zasedbe. Odprtost Biblije je postala tudi odprtost predstave. Umski prijemi bi delovali kvečjemu kot ovira, treba je bilo vzgojiti določeno raziskovalno odprtost, da bi zajeli žanrsko, jezikovno in vsebinsko heterogenost biblijskih besedil (Ciglenečki). V ta heterogeni material je zdaj že stalni kolektiv vstopil z minimalnimi dramaturškimi črtami Matica Starine. Predstava se utiri v iskanje zvočnosti in mesenosti besede in se oddalji od nekaterih prejšnjih poskusov časovno-prostorsk

Na stalnem naslovu najinega početja, 22. april 2017 ― Score No. 27-29: IZ RAZ PADANJA V VEČNOST Stoječi, mirujoči »živi kipi« so množična turistična poživitev na trgih svetovnih metropol. Prednje spustiš kovanec, pa ti pomežikne, dvigne roko, zamahne z angelskim krilom. Kako je mogoče, se takrat vprašaš, da je zmožen v tako mirujočem stanju zdržati ure in ure? Fotografija: Urša Valič Ampak mirujoče telo, ki vztraja v svoji statični točki, je gotovo moč lažje obvladati, kakor telo, ki se giblje, a svojo namero gibanja upočasni do take mere, da jo je komaj moč zaznati, pa je vselej nenehna in pri opazovalcu doseže učinek, ki ga poznamo, kadar nek predmet opazujemo v naravi, pa se nam zaradi gibanja / trepetanja zraka zdi, da se premika predmet. Tako kot takrat, ko zvečer zremo v nebo in se zdi, da se zvezde gibljejo. Ta izjemen učinek dosežeta performerja v predstavi do take mere, da te tvoje z gravitacijo omejeno telo zaboli, ko proces komaj zaznavnega gibanja opazuješ in dojameš, da so edino, kar gravitacije v njunem polju ni preseglo, kovanci, ki vsake toliko canknejo v vedro – edini zares statični element te »živeče skulpture«. Kako je mogoče, se vprašaš, da telo nikoli nenadzorovano ne zaniha, klecne in da se umetnika slišita, vidita, čutita tako dobro, da njuno gibanje nikoli ni neusklajeno, četudi sta obrnjena drug od drugega stran? Je to popolno nadzorovanje telesa, duha, prostora ali časa? Je nadzorovanje ali prepuščanje? Umetniška dela, še posebej kiparska ( s svojo materialno formo) so lovilci večnosti. Umetniški performans pa, še posebej kadar gre za enkraten dogodek ( celo serijo takih dogodkov sta Radharani in Gregor doslej že izvedla; imenujeta jih »score«) in nenazadnje tudi zaradi mačehovskega odnosa do te umetniške zvrsti, le malokdaj. Radharani in Gregor sta s svojim dogodkom za vselej zaznamovala galerijski prostor Jakopičeve galerije, in tisti, ki smo dogodek spremljali, bomo odslej zagotovo  pozorneje prisluškovali skulpturam, ki ujete v prostor in čas razstavnega prostora, na videz negibno