BOŽIČNICA, KI JE NIKOLI NI BILO

BOŽIČNICA, KI JE NIKOLI NI BILO

Kreativni razred, 16. januar ― Alenka SottlerSi vis pacem, para iustitiam. / "Če želiš mir, poskrbi za pravico." Zamislim si slovensko izbo, krušno peč, mizo z zvrhano latvico žgancev, ocvirkov in mleka. Zamislim si podobo, prav tako, kot jo je naslikal pred dobrimi stotimi leti slikar Jožef Petkovšek in mi je o njej tako briljantno predaval dr. Tomaž Brejc. Slika se imenuje DOMA. Zamislim si slovensko družino kmečkih posestnikov s posli, otroki, gospodarjem in njegovo ženo v času obeda. Samoumevno je, da so vsi povabljeni k obedu, vsem vedno pripadata stol in lesena žlica. Po uspešnem skupnem delu pripada vsem enaka nagrada. Da, to je podoba doma, zapisana v naših genih. Tako je DOMA. Samo dobrih sto let pozneje se zdi, da sta taka podoba obreda skupnega hranjenja in obred sam le še spomin. Tudi dandanes sedijo za isto mizo različne družbene skupine. Vidim veliko skledo, polno žgancev, a vidim tudi krožnike. In vidim, kako nalagajo nanje vsak po svojih najboljših močeh. Nekateri, močni in iznajdljivi, jih hitro napolnijo, drugi, nespretni, preskromni ali prepočasni, prešibki ali brez dobrih zavezništev in denarja, pa s težavo postrgajo ostanke z mize. Žlic in stolov ni za vse in tisti z veliko žlico zajamejo iz sklede še več in bolj obilno. Vidim pa tudi, da nekaterih nikoli ni za mizo. Tisti opravljajo malo plačana, negotova, a zahtevna dela. Utrujeni sedijo v kotu pri peči in si mislijo svoje. Jezni so in razočarani. Obed je končan, ljudje vstanejo izza mize in se pomešajo med one, ki so sedeli brez hrane v kotu. Prijazno kramljajo z njimi, kot da je vse lepo in prav. Nekateri jim celo povedo, da jim je težko zanje, ker so ostali lačni, ampak saj so si sami krivi, zakaj se ne združijo, zakaj ne protestirajo, zakaj samo nemo sedijo. Da je danes moderno, da se boriš in izvajaš pritisk, da ni več samoumevno, da te povabijo k skupni mizi. Da si je treba svoj prostor izboriti in da so si sami krivi, da jih ni zraven. Povedo jim, da v
V ISKANJU IZGUBLJENE CELOTE

V ISKANJU IZGUBLJENE CELOTE

Kreativni razred, 11. januar ― Alenka Sottler Ustvarjanje je velik kaos. Barve, črte, packe, težko je najti kaj, na kar bi se lahko oprl. Le počasi, z opazovanjem, z razmišljanjem, številnimi neuspelimi, tudi večletnimi poskusi in skicami ti uspe izluščiti red, načrt, vzorec in gradivo preoblikovati v oprijemljivo celoto z ritmom, harmonijo, ravnotežjem in pravimi proporci. Na koncu morajo vsi elementi sodelovati in se podpirati, da se vse skupaj sestavi v celoto. V njej ima vsak najmanjši delec pomembno nalogo in prispeva, da se kaos spremeni v umetnino. Umetniško ustvarjanje nas uči gledati na življenje celovito, holistično. Vedno je treba razmišljati o celoti, o tem, kar velja za vse, o tem, kako graditi, vse od najmanjših pa do največjih delcev, ki se povežejo v smiselno in harmonično enovitost. Ko se ta sestavi, jo prepoznamo kot nekaj lepega ali presežnega, pa naj bo to umetnina ali v smiselno celoto urejena in vodena družba. Humanistične vede in umetnost, ki sta jim lastna celovito gledanje na svet in iskanje tistega presežnega skupnega dobrega, so danes kot zlato, potopljeno na dno družbenega čebra, polnega blatne vode. Izločila sem dva za prekarne delavce in hkrati celotno družbo pomembna dogodka v preteklem letu. Enega črnega, negativnega, in drugega belega, pozivnega. A že med mojim pisanjem je prišlo do hitrega in dramatičnega preobrata, da je bil potreben dodaten komentar. Dogodka na videz nista povezana, a vsak zase in tudi oba hkrati govorita o razpokah in izgubljeni celovitosti naše družbe. 22. NOVEMBER, ČRNI DAN ZA SAMOZAPOSLENE KRPANJE DISPROPORCEV Lansko leto si bomo samozaposleni zapomnili po še eni meji med državljani Slovenije, ki bi jo poslanici lahko odpravili, pa je niso. Zgodil se je črni 22. november 2017. Takrat je državni zbor zavrnil pobudo, po kateri naj bi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) samozaposlenim začel izplačevati bolniško nadomestilo s 15. in ne šele 31. dnem bolniške odsotnosti. Če smo doslej verjeli, da je neizplačevanje boln

Kreativni razred, 13. december 2017 ― BOŽIČNICA, KI JE NIKOLI NI BILO "Zamislim si slovensko izbo, krušno peč, mizo z zvrhano latvico žgancev, ocvirkov in mleka. Zamislim si podobo, prav tako, kot jo je naslikal pred dobrimi stotimi leti slikar Jožef Petkovšek in mi je o njej tako briljantno predaval dr.Tomaž Brejc. Slika se imenuje DOMA."...... Preberite  naprej na naslednji povezavi: http://www.spehnakruhu.com/p…/bozicnica-ki-je-ni-nikdar-bilo
SAMOZAPOSLENI  TRETJERAZREDNI DRŽAVLJANI SLOVENIJE

SAMOZAPOSLENI  TRETJERAZREDNI DRŽAVLJANI SLOVENIJE

Kreativni razred, 1. november 2017 ― KOLAŽ IZJAV V MEDIJIH IN NA SPLETU, KI GOVORE O RAVNANJU DRŽAVE DO SAMOZAPOSLENIH SAME ZASE!  "Globalni kapitalizem ustvarja v državah tretjega sveta izvozno - predelovalne pravne sive cone, ki nastanejo s sodelovanjem države in transnacionalnih podjetij. V teh conah so dovoljene spremembe v splošnih pravilih o delovnih razmerjih na škodo zaposlenih" Vasja Badalič v knjigi za 100€ SAMOZAPOSLENI Z NAJVEČJIM TVEGANJEM REVŠČINE V POKOJU Pri nas skoraj že 40 odstotkov prekarcev Če zgornjim statistikam prištejemo še druge oblike prekarnega dela, je po zadnjih analizah že skoraj 40 odstotkov celotnega delovno aktivnega prebivalstva v Sloveniji aktivnega prek prekarne oblike zaposlitve. "Samozaposleni so v slabšem položaju kot redno zaposleni na številnih področjih. »Številni prekarni delavci se vsak dan srečujejo s povečanim stresom in strahom pred izgubo dela, vse več je revnih zaposlenih. Prav tako je ena izmed večjih težav za prekarnega delavca bolezen. Prekarci se bojijo zboleti, in če zbolijo, pogosto ne zmorejo preživeti meseca. Ob tem ni nepomembno, da takšni delavci skozi oči bank niso posojilno sposobni in jim tudi ne uspe varčevati,« Marko Funkl.https://pro.finance.si/POKOJNINA/8825638/Samozaposleni-z-največjim-tveganjem-revščine-v-pokoju CITATI IZ ČLANKA "SAMOZAPOSLENI, KLJUB PLAČEVANJU PRISPEVKOV, MED BOLNIŠKO OSTAJAJO PREPUŠČENI SAMI SEBI" "Trenutna ureditev sili ljudi v to, da delajo, tudi ko so bolni, po drugi strani pa ogroža njihovo socialno varnost. Problem je resen, ker je samozaposlitev sama po sebi dejavnik zdravstvenega tveganja, tveganje revščine pri samozaposlenih pa je skoraj petkrat večje kot pri zaposlenih," je ob predstavitvi novele poudaril Kordiš in dodal, da je podobno ugotovil že tudi Nacionalni inštitut za javno zdravje, kjer so s pregledom mednarodnih raziskav potrdili domnevo, da je zdravstveno stanje samozaposlenih slabše kot zdravstveno stanje zaposlenih pri delodajalcih. Kordiš ob tem poudarja, da je to sicer

Kreativni razred, 14. oktober 2017 ― SUZANA ŠVENT SIMULTANI KONTRAST Poležavanje na postelji in prebiranje članka o delu bi lahko tokrat poimenovala tudi simultani kontrast. Ta je v slikarstvu zelo pomemben, saj opredeljuje soodvisnost med barvama. Takisto je najbrž moj počitek vplival na dojemanje dela, ki se je izvajalo v sosednji sobi. Odnos akademske slikarke, ki počiva in bere Delov intervju z Anno Kirah, v drugi sobi pa doktor etnologije in kulturne antropologije piše svoj novi znanstveni članek, je tokratni povod za kratek razmislek o družboslovcih in gospodarstvu, temi, ki se skriva pod naslovom intervjuja »Recept za uspeh: analizirajte svoje nekupce!«* Družboslovci, humanisti, umetniki so družbi v breme! To je prepričanje, ki se ga kar malo bojim in ga premnogokrat zaznavam v pogovoru z znanci, žal pa bi koga s takšnim pogledom našla tudi med svojimi prijatelji. Aplikativno znanje, ki se ga da bojda meriti s številkami, je tisto pravo merilo, ki zares šteje, me preprečujejo. Tukaj se strinjam z Anno, da se vse prevečkrat pozablja na dejstvo, kako je mogoče vse podatke, tako kvalitativne kot kvantitativne, zlohotno interpretirati in manipulirati že z vprašanji na vprašalniku – če postavimo »napačno« vprašanje, dobimo »napačen« odgovor. Lahko bi naredili preprost preizkus in bi direktoricam in direktorjem slovenskih podjetij zastavili vprašanje, ali v svojem kolektivu zaposlujejo antropologinje in antropologe. Po statistični obdelavi podatkov bi verjetno prevladal odgovor, da jih praviloma ne, vsaj ne na način, da bi opravljali takšno delo, ki bi bilo povezano z njihovo formalno izobrazbo. Tako bi lahko sklepali, da jih za uspešno delovanje svojega podjetja ne potrebujejo. Pa vendar Anna Kirah, tudi sama antropologinja in psihologinja, poudarja: »Mislim, da ima lahko korist od družboslovca vsak, ki dela z ljudmi. Antropologi lahko delajo v kadrovskem oddelku, marketingu, prodaji … ko sem delala v Microsoftu, so si me izposojali različni oddelki: od raziskovanja, razvoja do marketinga

Kreativni razred, 12. avgust 2017 ― Alenka Sottler KDO BO ZLATA PTIČKA Medtem ko se ves FB sonči na fotografijah plaž, uživa v sončnih zahodih, lesketu kamenčkov ob morju in prepeva Barčica po morju plava, nekdo misli samo in le na denar. Kako ga izčrpati iz dopustniško razigranih in poletno uspavanih prebivalcev Slovenije. Naj bo dež ali huda vročina, v Mostah vztrajno vrtajo in kopljejo stroji. Poleg številnih supermarketov bomo tu dobili še en Fidel in še en Enteršpar. Po radiu smo izvedeli tudi, da potekajo priprave za dograditev Tupernove na Rudniku. Ti trgovinski organizmi bodo dopolnili zbirko neštetih supermarketov, ki v tem trenutku legalno osvajajo Slovenijo in okupirajo njena za trgovino strateška ozemlja. Ja, legalno okupirajo! Nekoč sem imela priložnost videti in prelistati interni sveti gral ene od petih največjih svetovnih korporacij. Velika, debela in v trdne platnice vezana knjiga je bila okrašena s simboli kooperacije in predpisanimi barvami znamke. Pravila za upravljanje, vodenje in protokole v njej spominjajo na zapis vojaške doktrine. Poglavja opisujejo strategije in taktike ter dajejo napotke za upravljanje podjetja v kriznih situacijah, vsak korak pa je predviden in načrtovan. Že drobna pritožba v pismih bralcev je vzeta kot napad na korporativno družbo in obrambni mehanizem tega sodobnega »organizma« se sproži – kot pri mravljah, če kdo dregne v mravljišče. Breskve so zrele, omamno sočne, sladke, na morju prijetno hladi mistral. »O, le naprej, o, le naprej, dokler je še vetra kej,« se razlega po obali. Supermarket kljub vročini raste s silovitostjo tujerodne invazivne rastline. Zjutraj je na nedokončanem gradbišču že zapičena tabla z napisom Odprto od 8h do 21h. Primerjati osvajanja Slovenije z ekonomsko okupacijo se mi zdi ustrezno, saj gre za vojno med trgovinskimi centri za zavzemanje ozemlja. To omogočamo sami s tem, da trgovinskim centrom prodajamo zemljišča. Ozemlja je v vojni treba zavzeti z vojaško silo, mi pa se damo za enkratno plačilo okupirati kar sami

Kreativni razred, 6. marec 2017 ― KULT SLOVENSKE MATERE USMILJENKE ALENKA SOTTLER Alenka Sottler: V templju Venerinega telesa V Sloveniji najlepše uspeva kult slovenske matere usmiljenke. To pomeni, da večina v ženskah ne vidi enakopravnih zrelih posameznic, ki imajo pravico do enake obravnave in zdrave ljubezni do sebe, ampak od njih patološko pričakuje, da so dobre in čuteče usmiljenke, odpovedujoče se in samožrtvujoče posameznice, ki se kar naprej odpovedujejo v skupno dobro tudi takrat, ko ne gre več za otroke, ampak so v dialogu z »odraslim« občestvom. Dokazi: Danes v časopisu spet preberem obtožujoče pisanje o dr. Čebašek Travnikovi, ker si je drznila zahtevati plačo, primerljivo s pretežno večino moških, ki prejemajo tako visoke plače že ves čas, a se to večini zdi sprejemljivo in normalno. Po njej udrihajo moški in ženske brez vsakega prizanašanja. Razprave in odmevi o tem, kako je mogoče, da je zahtevala »previsoko« plačo, kar nočejo in nočejo izginiti iz medijev, medtem ko enako ali bolje  plačani moški posamezniki nikogar ne zanimajo. Nihče niti ne pomisli, da si doktor Čebaškova glede na kvalitete, ki jih ima, takšno plačo povsem zasluži ali pa bo celo premalo plačana za tako zahtevno delo. Bolj kot vsebina, je v ospredju vprašanje spola; kako si ženska drzne zahtevati tako veliko? Tisti hip, ko je Tina Maze za svoje delo zahtevala ustrezno plačilo, je bilo ljubezenske ga razmerja med njo in publiko konec. Kot da so vsi njeni uspehi naenkrat ničvredni. Tina je čez noč padla v nemilost, saj, namesto da bi skrbela in se žrtvovala za skupno dobro vseh, egoistično zahteva nagrado le zase in se obnaša kot »hudobna mačeha«. Le kaj ji je bilo tega treba? Zdi se, da je prijazna in optimistična Ilka pravi obliž za po simbiozi hrepeneče množice in novinarjih kar tekmujejo v tem, da kot kvaliteto izpostavljajo in z javnim odobravanjem nagrajujejo Ilkine najbolj »materinske« lastnosti, kot so skromnost, delavnost, prijaznost, nezahtevnost … ipd., medtem ko prezrejo one druge, odrasl
JOYCE IN TOM BARNABY

JOYCE IN TOM BARNABY

Kreativni razred, 26. februar 2017 ― ALENKA SOTTLER Ali kdaj gledate  detektiva in višjega inšpektorja Toma Barnabya in njegove UMORE NA PODEŽELJU? Ker Angleži že dolgo prakticirajo kapitalizem, si lahko skozi to nadaljevanko v praksi natančno ogledamo sistem, ki smo ga uvozili v Slovenijo. Inšpektor Barnaby je poročen mož, oče in odgovoren član družbe. Hodi v službo, ki mu vzame večino časa, in neredko mu v glavi ostaja službeni problem še dolgo po vrnitvi domov. Ko najde rešitev, ga družinske obveznosti ne ustavijo, da ne bi v času, namenjenem družini, odhitel v službo in preprečil umor. Če je Tom popolnoma posvečen svojemu službenemu delu, kdo potem skrbi za dom in vsaj občasno za odraslo hči Cully? To je inšpektorjeva žena Joyce. In kaj cele dneve počne Joyce? Joyce ni v službi. Večino čas kuha in si ogleduje kataloge turističnih agencij. Planira dopust, spodbuja Cully pri igralski karieri, hodi k slikarskemu krožku in k pevskih vajam, se ukvarja z dobrodelnimi dejavnostmi, občasno prispeva k uspehu lokalnih prirediteve in predvsem skrbi za dom, kuhanje in sveže inšpektorjeve srajce. To, vidite je bil sistem, ki smo ga uvozili, a z neko pomembno razliko. S prihodom kapitalizma  slovenske ženske niso ostale doma, da bi skrbele izključno za dom in moževe srajce, zbirale kataloge in planirale počitnice, vzgajale otroke in z njimi pisale šolske naloge, ampak so svojo socialistično službo prenesle v kapitalizem. Le da sedaj to ni bila več socialistična služba od 6 do 14h, ki je dopuščala nekaj  družinskega življenja. Danes se službeni čas izračunava po znanstveno določenih parametrih, tako da ugrabi človekov najbolj produktiven čas in ga dobesedno izžame. Ko pride danes človek enkrat po 17. uri v temi domov, je le še izpraznjena jajčna lupina. Vsebino je že posrkal sistem. Ko torej naša zaposlena žena, ki je sistemu že dala vso svojo energijo, pride domov, se sreča z nalogami tiste vrste, ki jih v Umorih na podeželju sicer opravlja Joyce. Le da se sedaj od nje zahteva dvojno; služb
MARJANA PAHOR IN NJENA RESNICA O EKSISTENCI ŽENSKE, UMETNICE V ČASU IN PROSTORU

MARJANA PAHOR IN NJENA RESNICA O EKSISTENCI ŽENSKE, UMETNICE V ČASU IN PROSTORU

Kreativni razred, 20. september 2016 ― ZVOČNI POSNETEK POGOVORA ALENKE SOTTLER Z MARJANO PAHOR     Zadnjič, ko sem delila članek Dese Muc o ženskah, delavkah v kulturi, se je pokazalo, da so predstave o tem, kako žive umetnice t.i. umetnice pogosto povsem nasprotne resnici. V Sloveniji se te dni zadržuje slikarka in grafičarka Marjana Pahor iz Stockholma. Čeprav sva se avgusta v Stari Ljubljani srečali iz prijateljskih razlogov, sem v žep za vsak slučaj vseeno vtaknila snemalnik in ni mi žal. Marjana, mi je povedala napeto zgodbo. Zgodbo pogumne slikarke in grafičarke, ki je nabirala izkušnje v ateljeju Matjaža Vipotnika, v Mirojevih grafičnih delavnicah, se srečala s Tapiesom, diplomirala na Kraljevo akademiji v Stockholmu in se izpopolnjevanje pri NYU v New Yorku pri znanem prof. Krishna Redyu. Vrnila se je v Slovenijo, a njena dolga pot še zdaleč ni bila zaključena. Ponovno je morala oditi na Švedsko. Zakaj in kako danes opisuje svojo življenjsko pot, mi je razkrila v več kot uro trajajočem pogovoru, ki je edinstveno pričevanje ženske umetnice v dananšnjem času in družbi. Medtem se je Marjana že vrnila v Stockholm, kjer bo končno lahko dobila svoji izobrazbi primerno službo profesorice likovnega pouka. Najin precej dolg zvočni zapis pogovora, ki ga je s glasbo dopolnil in zvočno uredil Johan Lund si lahko poslušate TUKAJ:  Zvočni posnetek pogovora z Marjano Pahor Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE

Kreativni razred, 12. maj 2016 ― Prekariat: Pravni obrazi prekariata    Prekarnost ni pravni pojem, obenem pa je še kako vpet v pravne oblike dela. Prekarnost se največkrat kaže kot prikrito delovno razmerje – gre za razmerje, ki ima vse elemente delovnega razmerja in bi zanj morala biti sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, vendar je namesto nje sklenjena pogodba civilnega prava (avtorska/podjemna), delavec dela preko napotnice študentskega servisa ali pa je za ohranitev tega razmerja odprl s.p. Take oblike dela niso zakonite, saj jih izrecno prepoveduje Zakon o delovnih razmerjih, pa so kljub temu v porastu. Delavci v takih primerih mnogokrat ne vejo, da so upravičeni do pogodbe o zaposlitvi, delodajalci pa zaradi nesankcioniranja take prakse pogosto izkoriščajo.Kje je meja med zakonitostjo in nezakonitostjo prekarnega dela? Kakšne so pravice delavcev, ki se znajdejo v prekarnosti? Kakšne možnosti ima delavec, ko delodajalec preprosto »odpove« sodelovanje z njim? Kako takšne primere rešujejo sodišča? Na takšna in podobna vprašanja marsikdo, ki se znajde v nezakoniti obliki zaposlitve nima odgovora in se zato ne odloči za pravno uveljavljanje svojih pravic ter še naprej vztraja v nepredvidljivem položaju.moderator: Sara Bagari,Gibanje za dostojno delo in socialno družbopanelist: Janez Tekavc panelist: Rajko Grimšič, Gibanje za dostojno delo in socialno družbopanelist: Luka Tičar, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani published: May 11, 2016, recorded: May 2016, views: 27 posneto v PRITLIČJU http://videolectures.net/pritlicje_prekariat_pravni_obrazi/
IF YOU FIGHT AGAINST FASCISM YOU MAKE IT GROW!

IF YOU FIGHT AGAINST FASCISM YOU MAKE IT GROW!

Kreativni razred, 6. april 2016 ― Alenka Sottler  "We appeal to all who think that public politics should not be based on biased selection of people for private interests, but rather on emancipation and acknowledgement of equal human rights. Take part in the demonstration against racism and fascism on the International Day Against Racism and Fascism on Saturday, March 19, at 4 p.m. at Zvezda park (Kongresni trg) in Ljubljana." This was the last sentence of a text that came to my address and which triggered off my decision to write this article. I fully agree with everything that has been said in that text, except that I would like to draw your attention to the underlined words which might have fatal consequences. Why? "The more you fight against something, the stronger it gets." I came across these words in a recent interview with Andrej Debeljak, a theologian, former priest and psychotherapist. It seems to me that this rule holds water in life. If you try to resist something that you feel or something that is going on in the society this will only grow stronger. I think it would be well to consider this if you are against something. Against youth unemployment, against fascism, against refugees, against the system abuse, against corruption, against tax evasion, against world hunger, against domestic violence, against labour exploitation, against climate change… History might teach us a thing or two about this. Gorge W. Bush declared war against terrorism. Today, we have not only individual terrorist organisations but also an entire Islamic state. Terrorism has become deeply rooted in our world, by which I mean to say that terrorism is dictating the way we live: airport control, high security costs at international events, generous national budget for defence, security services at conferences… What is more, our lives are intertwined with terrorism and terrorism is counting on us. It counts on our response, on the media insanity selling terrorist messages for free, it counts on panic,
REZULTAT BOJA PROTI FAŠIZMU JE KREPITEV FAŠIZMA!

REZULTAT BOJA PROTI FAŠIZMU JE KREPITEV FAŠIZMA!

Kreativni razred, 23. marec 2016 ― REZULTAT BOJA PROTI FAŠIZMU JE KREPITEV FAŠIZMA! Alenka Sottler   »Prav tako pozivamo vse, ki mislijo, da načelo javnih politik ne sme biti prečiščevanje ljudi za privatne interese, ampak emancipacija in priznavanje enake človeškosti vsem, da se udeležijo demonstracije proti rasizmu in fašizmu , ki bo ob svetovnem dnevu boja proti rasni diskriminaciji v soboto, 19. marca, ob 16. uri v Zvezda parku (Kongresni trg) v Ljubljani.«To je zadnji stavek besedila, ki je prišlo na moj naslov in zaradi katerega sem se odločila napisati ta prispevek. V celoti se strinjam z navedenim, želim pa opozoriti na podčrtane besede v tem pozivu, ki imajo po mojem mnenju usodne posledice. Zakaj?  BOLJ KO SE PROTI NEČEMU BORIŠ, BOLJ SE TO KREPI »Bolj ko se boriš proti nečemu, več je tega v tebi.« Na to dejstvo me je pred nedavnim v intervjuju opozoril Andrej Debeljak, teolog, nekdanji duhovnik in psihoterapevt. Res, to življenjsko pravilo drži kot pribito. Če se proti nečemu boriš, to raste in se krepi, tako pri posamezniku kot v celotni družbi. O tem naj bi dobro razmislili vsi, ki se danes borimo proti. Proti brezposelnosti, proti fašizmu, proti brezposelnosti mladih, proti beguncem, proti zlorabam sistema, proti korupciji, proti neplačevanju davkov, proti lakoti v svetu, proti nasilju v družini, proti izkoriščanju delavcev, proti podnebnim spremembam … Temu v prid govorijo dogajanja v preteklosti.George Bush je napovedal boj proti terorizmu, danes imamo ne samo posamezne teroristične organizacije, ampak celo islamsko državo. Ves svet je globoko povezan s terorizmom, kar se kaže v tem, da ta v veliki meri diktira naše vsakdanje življenje: pregledovanje na letalih, ogromni stroški za zaščito na mednarodnih prireditvah, povečani proračuni za vojaški aparat, službe državne varnosti in varnostne konference … Še več, naša življenja so prepletena s terorizmom in terorizem računa na nas. Računa na naš način odzivanja, na norost medijev, ki do onemoglosti in brezplačno lajajo terorističn

Kreativni razred, 4. december 2015 ― Barbara Korun POROČILO O PROSTOVOLJNEM DELU Z BEGUNCI ALI ZAKAJ BOM ŠLA 1O. DECEMBRA NA DEMONSTRACIJE „Če hočeš pomagati, moraš pogledati vstran“ - ?!            V begunskih centrih sem delala desetkrat v mesecu od 25. oktobra do 21. novembra (vmes sem bila 12 dni na potovanju, kar pomeni, da sem bila prostovoljka vsaj vsak drugi dan). Bila sem v bivši tovarni Beti, v skladišču v Brežicah, kasneje na Dobovem 2, na Šentilju in največkrat v vojašnici Stara Vrhnika.   Prvič „na terenu“               Kot prostovoljka sem se za delo z begunci k Slovenski filantropiji prijavila že septembra, zato sem komaj čakala, da so me končno le poklicali „na teren“. Peljala sem še 4 druge prostovoljce iz Ljubljane. Proti Dobovi smo vozili zjutraj, malo pred sedmo. Ravno se je počasi danilo, polja so bila pokrita z meglo, bilo je mraz in vlažno. V daljavi smo nenadoma zagledali odsev močnih reflektorjev, kot jih imajo za nogometne tekme. Ko smo se približali bivši tovarni Beti v Dobovi, pa skoraj nismo mogli verjeti:  helikopterji, sirene, vojaki, marice, gasilski avtomobili, prizorišče pa osvetljeno z žarometi, da bi lahko videl šivanko na tleh (ko bi ne bila blatna) … predvsem pa se spominjam, kako mi je v oči bíla številnost pripadnikov specialnih enot, oblečenih v popolno bojno opravo, do zob oboroženih policistov, vojakov z mitraljezi v rokah – vsi ti so bili v neverjetnem nesorazmerju z utrujenimi, mokrimi, prezeblimi in pomanjkljivo oblečenimi ljudmi (nekateri so bili vsaj ogrnjeni s sivimi dekami UNHCR), bilo je precej družin z majhnimi otroki, pa tudi starci in starke, bili so tudi bolni in poškodovani. „Se je zgodilo kaj posebnega?“  „Ne, dobrodošla v realnost begunskega taborišča!“ mi je zaklicala prostovoljka, ki je odhajala z izmene. Nisem si mogla pomagati – prizor me je tako zelo spomnil na filme o nemških koncentracijskih taboriščih, da me stisnilo pri srcu. Ljudje v stiski za ograjo, zunaj pa patruljira vojska in policija … da bi jih stražili, da ne bi kdo
še novic