Radio Študent,
19. junij 2017
―
Vzporednice med knjigo Kapital 21. stoletja Thomasa Pikettyja in knjigo, ki je predmet današnje recenzije, Skrito bogastvo narodov Gabriela Zucmana se rišejo same po sebi. Piketty z naslovom parafrazira Marxa, Zucman pa Adama Smitha. Metodološko sta deli podobni. Izhajata iz velike količine statističnih podatkov, iz katerih nato izpeljujeta posplošitve. Obe knjigi sta popularni med bralci, ki po navadi ne berejo ekonomskih razprav, in obe sta bili hladno sprejeti v časopisju finančnih elit. Nenazadnje sta Zucman in Piketty akademska kolega in pripadata istemu krogu francoskih heterodoksnih ekonomistov mlajše generacije. Njihov uspeh je verjetno najbolj zanimiv premik v ekonomski znanosti v zadnjih dveh desetletjih, tako da že lahko govorimo o pariški šoli ekonomije, kjer gre bolj kot za novo ekonomsko doktrino za nov način preučevanja in pisanja o ekonomiji.
Tako kot se je Piketty lotil preučevanja ekonomske neenakosti, se Zucman posveti vprašanju davčnih oaz in davčne utaje. Gre za precej hvaležno, celo filmsko temo. Na primer: pred mesecem in pol so v Frankfurtu nemške oblasti aretirale švicarskega vohuna, ki naj bi poskušal ugotoviti, kdo nemškim davčnim oblastem prodaja izpiske iz neprijavljenih švicarskih bančnih računov. Lahko bi govorili tudi o freeportih, torej skladiščih, ki stojijo v brezcarinskih conah nekaterih letališč, kjer se hrani in trguje z umetniškim deli, ne da bi bila ta kadarkoli prijavljena in obdavčena. Ali pa o švicarskih bankirjih, ki so v zobni pasti tihotapili diamante svojih ameriških strank.
Zucman uspe tam, kjer medijem spodleti. Uprl se je namreč skušnjavi, da bi zgodbo o davčnih oazah povedal skozi anekdote, temveč se nasloni na statistične podatke. Ker so ti najpopolnejši za Švico, je ta država tudi v središču njegovega preučevanja. Tudi sicer je Švica prva davčna oaza, ima namreč osrednje mesto tako v tistem delu svetovnega finančnega sistema, ki - čeprav domuje na tropskih otokih - deluje v sencah, kot tudi v zgodovi