Odtujenost v mehurčku

Odtujenost v mehurčku

Airbeletrina, 23. junij ― Zadnjih sedem let sem preživel nekako takole: v Franciji devet mesecev, v Armeniji tri, v Belgiji devet, v Veliki Britaniji osemnajst, v ZDA devet, v Rusiji tri. Preostanek časa (okrog tretjino) sem bil občasno doma, na terenskem delu, na poti na razne konference ali na potovanjih. Moje življenje je bilo v zadnjih letih razpeto med domom in tujino; življenje na obroke. Vsak delček moje poti je imel fiksno dolžino, vse – od prijateljstev in razmerij do članstva v lokalni knjižnici in fitnesu – točno določen, s pogodbo omejen rok trajanja.
Andrej Tomažin: »Dolg pariški korak« na »prašni cesti, ki vodi vse do centra Ljubljane«

Andrej Tomažin: »Dolg pariški korak« na »prašni cesti, ki vodi vse do centra Ljubljane«

Airbeletrina, 19. junij ― Črvi, zadnji roman Andreja Tomažina (Litera, 2016)so plastično, razplasteno spisan roman, ki dogajanje z makroravni prenaša na mikroraven, ki nagovarja ne le z izrečenim, temveč tudi z zamolki; avtor pa v njem v nekem smislu 'izumlja' prozni jezik. Z Andrejem Tomažinom, publicistom in prozaistom, ki je prvenec, žanrsko hibridno delo, Stramorjevi koraki (Litera) izdal leta 2014, sva iskala vstopne točke v Črve, a te, ki sva jih odkrivala skupaj, niso nikakor edine: nabor je širok, interpretacija, ki jo podaja avtor, pa ni nič bolj ali manj 'trdna' od vseh drugih, ki so še mogoče.
Fatamorgana

Fatamorgana

Airbeletrina, 16. junij ― Stiskamo se pred računalniškim ekranom in bolščimo v neskončno peščeno rjavo, v kvadratke in druge večkotnike, v sive krivulje, ki polzijo med njimi. S kurzorjem se pomikam levo in desno, gor in dol, ne vem, kaj točno iščem, vse je videti isto, hribi in doline, vmes kak zaselek, vas, mesto, pa spet doline, hribi … Ustavi se, tu, tukaj je, ali lahko približaš, čez ekran se razlezejo gromozanski piksli, zdaj ne več samo peščeni, temveč tudi zeleni. Od tu do tu je naša zemlja, na njej živi moja družina, starši, sestre in bratje, babica, strici in tete. Vsi skupaj. Veliko prostora imamo. To je naša hiša, tam dalje pa rase več sto granatnih jablan. Zakaj so tu granatna jabolka tako draga? Pri nas nam kar padajo z neba. Strmimo v razmazan piksel in vsak ima pred očmi nekaj drugega.
Dublineska (odlomek)

Dublineska (odlomek)

Airbeletrina, 14. junij ― Riba se zaveda, da je za domišljijo značilno prepričanje, da se nenehno nahaja na koncu nekega obdobja. Do koder mu seže spomin, je neštetokrat slišal govoriti, da se nahajamo v obdobju največje krize, v katastrofični tranziciji k novi kulturi. Toda apokaliptičnost je bila od nekdaj prisotna, v vseh obdobjih. Najdemo jo že v Svetem pismu, v Eneidi. V vseh civilizacijah jo poznajo. Riba razume, da je apokaliptičnost v današnjem času lahko obravnavana zgolj parodično. Če jim bo uspelo proslaviti ta pogreb v Dublinu, to d
Sinja žival žalost

Sinja žival žalost

Airbeletrina, 13. junij ― Za osnovni motiv svoje druge knjige, namenjene mladinskemu bralstvu, z naslovom Kit na plaži, je Vinko Möderndorfer izbral tragične zgodbe kitov, ki se nepojasnjeno mečejo na obale v gotovo smrt. Najstnica Nika, protagonistka romana, ima o njih v šoli srce parajočo predstavitev, v kateri se sprašuje, kaj je pravzaprav povod za ta pojav, skozi zgodbo o njeni družini in prijateljih pa se kit na plaži razvije v večplasten simbol drugačnosti, nerazumljenosti, obupa in stiske. Nika je namreč delavna, vedoželjna, kreativna punca, ki izstopa iz povprečja, a tudi najstnica – v obdobju, ko je (navidezno) zelo pomembno, da si del skupine, da pripadaš. Zato se znajde na razpotju, zmedena in predvsem osamljena, polna obžalovanj glede situacije doma.
Bloomsday!

Bloomsday!

Airbeletrina, 12. junij ― Drage prijateljice, dragi prijatelji, za Beletrino je navdihujoča sezona, ki se pred poletnim zatišjem zaključuje s prav posebej veselim dogodkom: vnovičnim odprtjem knjigarne Beletrina na Novem trgu 2 v Ljubljani.
Zvečer

Zvečer

Airbeletrina, 5. junij ― Čez dan večinoma hodimo vsak zase, razen kakšne vljudne besede ob občasnih srečanjih smo tiho. Hodimo. Prekladamo misli, gledamo, včasih vidimo tudi stvari, ki jih ni. Hodimo. Pozno popoldne pa se namenimo proti prenočišču. Po nekaj tednih je to morda osamljen prostor za taborjenje, ki je namenjen bolj izborni družbi, lahko si tudi poiščemo vsaj nekaj civilizacijskega udobja v redko posejanih pohodniških hostlih. A na začetku poti se vsi zbiramo prav ob bivakih.
Naredite Ameriko spet obvladljivo (13.): Ameriški sen

Naredite Ameriko spet obvladljivo (13.): Ameriški sen

Airbeletrina, 31. maj ― Vedno sem verjela, da je na prepričanju, da morajo ljudje prepotovati svet, da bi razumeli človeka, nekaj vulgarnega. Toliko ljudi dnevno zasipa Instagram s fotografijami tujih dežel, obloženimi z romantičnimi pripisi o samospoznavanju, toliko ljudi polni hotele in hostle tega sveta, ne da bi se s tem domet njihove pameti količkaj razširil, toliko ljudi potuje vse življenje, ne da bi jih njihova potovanja kadarkoli pripeljala v bližino razumevanja. Ko je James Clifford v Potujočih kulturah konec devetdesetih pisal o tem, kako omejena je antropologija v svojih pričakovanjih, da bo antropologom v umetnih okoliščinah terenskega dela, ki domorod
Fakti in duša ali kako uporabiti smrt svoje mame

Fakti in duša ali kako uporabiti smrt svoje mame

Airbeletrina, 30. maj ― Svoj zadnji, začetniški zapis sem zaključil z odlomkom iz svoje najzgodnejše ohranjene »knjige«. In obljubil še nekaj razmišljanj – ali vsaj utemeljitev, zakaj je bilo tako trivialnost vredno deliti. Hecno pri tem odlomku je, da v vsej svoji otročji prenapetosti kaže dve stvari, brez katerih ne morem še danes. Po svoje so v ozadju še zmeraj nekateri podobni principi, ki dajejo navdih ali so neke sorte osebne obsesije.
Zakaj smo se odločili zgraditi mesto?

Zakaj smo se odločili zgraditi mesto?

Airbeletrina, 26. maj ― Mesto knjige je dogodekkjer se izmenjujejo ideje. Je knjižni sejem. Je mesto na katerem se odvija festival. Kjer so delavnice, kjer je glasba, kjer so okrogle mize, in predstavitve zapisanega. So tudi sprehodi, je arhitektura, je pogled na nevidno. Je utemeljevanje in odkrivanje novega prostora, je druženje, debatiranje, govorjenje in branje. O temah vse okoli nas. Je tako kot bi moralo biti. »Zgradili naj bi nekaj velikega,« nekaj … smiselnega.
še novic