Tisto

Tisto

Airbeletrina, 19. februar ― Ko sem včeraj v eni homogeniziranih stlouiških pivnic v polmraku spremljala, kako je HBO premierno predstavil Atomic Homefront – dokumentarec o odlagališču jedrskih odpadkov, ki so nastali kot stranski (pravzaprav bistveni, a to je že druga zgodba) proizvod projekta Manhattan, nato pa po urah malomarne nočne vožnje pristali na severnem robu predmestji naše provincialne metropole, sem se nehote spomnila na to
Trši sir, mehkejši ljudje

Trši sir, mehkejši ljudje

Airbeletrina, 15. februar ― Ne verjemi, ko ti rečejo, da je San Francisco najbolj evropsko med ameriškimi mesti. V resnici te nič, kar ti povedo, ne more pripraviti na vtis. Je bizarno in eklektično, da se ti zvrti. Kot bi se različna časovna obdobja in njihovi prebivalci pomešali med sabo in ga boš razumela šele, ko se boš sprehodila skozi zajčjo luknjo.
Hipokrizija grške družbe in odnos do žensk

Hipokrizija grške družbe in odnos do žensk

Airbeletrina, 11. februar ― Življenje v okolju, ki predstavlja neko mešanico med Bližnjim vzhodom, Balkanom in Mediteranom, je kulturno bogata izkušnja. Kmalu sem ugotovila, da mi je ravno zaradi te multikulturnosti Grčija zelo pri srcu. Dosti bolj ustreza mojemu značaju. Živim po nekem nenapisanem pravilu da, ko bo “črni seznam”, kamor beležim, kar mi v tej državi ni všeč, daljši od pozitivnega, grem dalje. Na tem abstraktnem seznamu so zadeve, na katere se nikoli ne bom prilagodila, in to zavestno, denimo ignorantski odnos do narave, zanemarjanje živali, odnos do žensk itd.
Madžarski stavek (odlomek)

Madžarski stavek (odlomek)

Airbeletrina, 8. februar ― »(…) spomnim se bleščavega jutra, ko sem odprl oči, izhoda na teraso, vonja borovcev, vzhajajočega sonca na obrazu, grebenov valov, električnega štedilnika Končar, džezve z Baščaršije, močne črne kave, prvega dima Gitanes, kupljenih na tržnici pri Ciganih, trenutka, ko se Joe zbudi in nemudoma prižge glasbo, kot bi se bal tišine, kot da bo iz tišine kot pošast iz megle vzniknilo tisto, česar ne sme slišati, tisto, česar ne more prenesti, spomnim se pogovora o šumenju, ki se ga ne more znebiti, ki ga sliši vsakič, ko zapre oči, ki mu preprečuje, da bi zaspal, zaradi česar se premetava po postelji, dokler končno ne vstane in prižge glasbo, z njo utiša to šumenje telesa, zamolklo bučanje, ki ga proizvaja življenje samo, bučanje, v katerega se zliva kri, ki teče, pljuča, ki se napihujejo, ogabno sikanje organov, zvok trkov celic, mišic, ki se raztezajo, napetih tetiv in bolečih kosti, pokljanje možganov, podobno ognju, ki gori v kaminu, ognju, ki greje in premalo osvetljuje, le tisto, kar je v njegovi bližini, kjer preživljamo življenja, ker verjamemo, da je tako razumno, s čimer svoje riti obračamo tistemu, kar je v temi in mrazu, torej vsemu velikemu, pomembnemu in resničnemu, je govoril in ni lagal, saj je njegova pre
Upanje brez optimizma (odlomek)

Upanje brez optimizma (odlomek)

Airbeletrina, 5. februar ― Objavljamo odlomek iz dela Upanje brez optimizma Terryja Eagletona. Eagleton bo 28. 2. ob 20.00 nastopil kot prvi gost Fabule pred Fabulo, humanističnega fokusa festivala. Fokus Fabule 2018 bo Upanje. Tudi zato bo v festivalski zbirki izšla Eagletonova knjiga Upanje brez optimizma (prevod Aljoša Kravanja, Beletrina, 10 evrov). Objavljeni odlomek med drugim obravnava razliko med upanjem in optimizmom ter analizira pasti liberalne vere v napredek.
Herta, Herte

Herta, Herte

Airbeletrina, 28. januar ― Na naših oknih je veliko mest. Ta včasih vznikajo kot eno mesto: kot strehe, stolpi, balkoni, kot mimoidoči ali kot prazne ulice, kot žerjavi, pogledi na morje ali pogledi v sosedovo stanovanje, kot banke, male trgovine, nakupovalni centri, kot nočne luči v daljavi in okrutno bleščanje jutranje svetlobe skozi škure. Če so dvojna, mesta delijo prostor, ne pa tudi časa, zato s pogledom na ulico vidimo v njih tudi svoja davno raztrgana kolena, vidimo ljudi, ki so nas spremljali do vhodnih vrat, svojo šolsko torbo in mamin prastari Mercedes, s katerim smo se pozimi pogovarjali, in bilo nam je jasno, da avtomobili ne peljejo na bencin, temveč na dobrikanje, in ko jih dovolj pohvališ, nato pa predejo po ulici kot kakšni zadovoljni mački in si ti točno na cilju.
Življenjska umetnost

Življenjska umetnost

Airbeletrina, 23. januar ― Po prvi uprizoritvi Pohujšanja, decembra 1907, je Vladimir Levstik v eni od Cankarju bolj naklonjenih kritik zapisal, da so si ogledali zelo »cankarskega Cankarja«. Fran Govekar, bistveno manj mil, pa je dodal, da je tekst kvečjemu predpustna burka, ne pa satira ali farsa, saj so se gledalci krohotali, ne da bi jih dregnila kakršna koli ost. Cankar naj bi, tako Govekar, »bičal sence, ki niso bolele prav nikogar«.
Preboleti Prago

Preboleti Prago

Airbeletrina, 22. januar ― Pred časom – niti približno davnim – je Prago in Ljubljano povezoval Plečnik. Natančneje EuroCity Ex 101 Jože Plečnik, lokomotiva rdeče barve, ki je prevažala potnike iz enega ‘srednjeevropskega’ plečnikastega mesta s smešno kompliciranim jezikom v drugo, malo večje ‘srednjeevropsko’ plečnikasto mesto s smešno kompliciranim jezikom. Iz Male Prage v Veliko Ljubljano in obratno.
Na drugi strani

Na drugi strani

Airbeletrina, 20. januar ― Skoraj ne mine mesec, ko ne bi spremljali novic o terorističnih napadih po svetu. Mediji nas obsuvajo z izčrpnimi poročili s krajev bombnih napadov, pokola s tovornjakom, streljanja … Nastopajo številke, ki zaobjemajo peščico ali množico umrlih ali ranjenih. Ko izvemo, da je teroristični napad slabo uspel in je bilo le malo smrtnih žrtev ali poškodovancev, si oddahnemo. Na ta način racionaliziramo skrajnost, ki bi nas sicer dotolkla s težo svoje absurdnosti.

Umestitev Umetnine

Airbeletrina, 18. januar ― Dnevi, ko sem prebirala Zolajevo Umetnino, so korelirali z dnevi, v katerih je postalo jasno, da Delo za vsaj tri mesece prekinja sodelovanje z zunanjimi (prekarnimi) sodelavkami_ci, da kulturne ter umetniške institucije letošnje leto kljub »koncu krize« začenjajo z nižjimi državnimi sredstvi kot v letih krize, da so nekatere – med njimi tudi vrhunske institucije – ostale povsem brez finančne podpore, da število kritiških zapisov o slovenski literarni in gledališki produkciji upada, narašča pa – tudi v polstrokovnih medijih, ki so nekdaj objavljali resne analitične kritiške tekste – pojavnost režiranih recepcij ter recepcij, vezanih na idejne preference.
In imaš nagrado

In imaš nagrado

Airbeletrina, 15. januar ― V prejšnjem tekstu sem čudež, ko avtorju izide prva knjiga, vzporedil z rojstvom prvega otroka – s šokom, ki mora šele priti za tabo. Nisem mislil na ljudi, ki knjigo napišejo po službeni dolžnosti ali z določenim konkretnim namenom – mislim na ljudi, ki so zase o nečem takem sanjarili že vse od otroštva; z izidom knjige kot nekega ideala lastne fantazije, lastne misli, tudi če ne veš, kam ta fantazija sploh pelje. In se potem pri dobrih tridesetih letih znajdejo pred produktom. Vsak tak porod se zgodi v kontekstu. Torej, nekaj več o kontekstu rojstva omenjenega prvenca nesrečnega videza.
še novic