Pismo Sofi Oksanen: Ne potrebujemo Melaniine pomoči

Pismo Sofi Oksanen: Ne potrebujemo Melaniine pomoči

Airbeletrina, 20. oktober ― Sofi Oksanen, priznana pisateljica, ki je v okviru festivala Fabula letos gostovala v Ljubljani, je pretekli teden napisala pismo Melanii Trump, naj pomaga ”vzhodnoevropskim” ženskam. Pismo je bilo objavljeno v več skandinavskih medijih. Manca G. Renko je napisala odgovor, ki ga je v angleščini in švedščini včeraj objavil švedski časopis Expressen.
Šola v naravi

Šola v naravi

Airbeletrina, 19. oktober ― Pretekli teden sta se Hollywood in svet ukvarjala z afero producenta Harveyja Weinsteina, za katerega se je izkazalo, da je trideset let spolno nadlegoval in posilil na desetine žensk iz filmske industrije. Pri tem sta najbolj presunljivi dve stvari. Prvič, kako je mogoče, da nobena od najslavnejših in najbogatejših zvezdnic, ki imajo ves mogoč dostop do javnega prostora, o tem nikdar ni odkrito spregovorila? (In posledično, seveda – koliko je bilo zlorabljenih žensk na nižjih mestih, ki tudi delajo v filmski industriji?) Ter drugič, zakaj kljub temu da je bila to javna skrivnost, problema nihče ni jemal resno, ampak so ga občasno le zakrili v šalo v slogu: ”Ja, naš Harvey je pač razigran fant,” in šli dalje? Preprost in škodoželjen odgovor bi bil, da ženske za slavo in denar pač stiskajo zobe. A z nekoliko več empatije, morda celo osebnimi izkušnjami, vemo, da žrtve mnogokrat ne spregovorimo, ker nam je nerodno, ker storilcem nočemo povzročati težav in jih zapletati v konflikte (spolni predatorji so velikokrat tudi izjemno
Ozka pot človečnosti

Ozka pot človečnosti

Airbeletrina, 13. oktober ― Ozka pot globoko do severa je četrti v slovenščino preveden Flanaganov roman, za katerega je prejel tudi nagrado Man Booker. Fabula ga je gostila leta 2010. Za samo fiktivnostjo romana stoji dejanska zgodba: Flanaganov oče je bil namreč eden od ujetnikov, ki so za Japonce med drugo svetovno vojno gradili železnico v Burmi (njemu je roman tudi posvečen). In ravno okoli teh dogodkov se odvija jedro romana.
Kdor ne išče, ta je najden

Kdor ne išče, ta je najden

Airbeletrina, 12. oktober ― Kar nekaj časa svoje zveze sva živela narazen. Jaz v Ljubljani (in večino časa s pripravljenimi potovalkami, zdoma, po raznovrstnih lutkovnih in stripovskih festivalih, umetniških rezidencah, s prenosnikom na rami, v leteči maniri svobodnega poklica), Deyan pa v Berlinu (z daljšimi postanki v Madridu in Barceloni). Enkrat me je obiskal on, drugič jaz njega, tretjič sva šla skupaj na mojo “službeno pot”, četrtič na njegovo. Seveda sva razmišljala o “skupnem gospodinjstvu”, nekega dne, ko opravim še tole, ah, pa zaradi tegale bi tudi moralo še nekaj časa tako ostati ... dokler iz dveh ni nastal tretji in je za življenje v skupnem gnezdu zmanjkalo izgovorov. Najprej smo se naselili v Berlinu, zaradi Deyanovega dela. Berlin sem poznala in ga čutila kot izumetničeno in prenapeto mesto v smislu “jaz sem še bolj ustvarjalen kot ti in moja ideja je še bolj posebna od tvoje”. Nemški temperament in severna klima t
Boj

Boj

Airbeletrina, 10. oktober ― Na TV-sprejemniku se pravkar blešči lik, ki je premagal včerajšnjega sebe. Ožarjen je. Zamišljam si nenavaden, nekonvencionalen rumen ring, na katerem piše: Sam proti sebi. S tem zadnjim bojem je junak nedvomno presegel svoj osebni rekord, star šele nekaj ur. Črke, ki gnezdijo v ringu, vsekakor pozivajo na veliki boj.
moji prijatelji

moji prijatelji

Airbeletrina, 9. oktober ― moji prijatelji ne verjamejo več v mir / moji prijatelji stanujejo na podstrešjih in v lopah / imajo knjižne police in uokvirjene slike krokarja na steni in pogosto zastarele pesmi v predalu, pogosto obešajo zastave ali bandere z balkonov z oken
Nobelova nagrada za čustva

Nobelova nagrada za čustva

Airbeletrina, 5. oktober ― Lanskoletna podelitev Nobelove nagrade Bobu Dylanu je očitno prinesla odjugo; vsaj tako kaže glede na pravkar razglašenega dobitnika največjega literarnega priznanja, Kazua Ishiguro, ki se je s svojimi romani, tudi po zaslugi njihovih ekranizacij, zasidral v številna srca. Ostanki dneva ter Ne zapusti me nikdar sta romana, ki se ukvarjata s čustvi, ljubezenskim odnosom v nemogočem sistemu, sistemu, ki zahteva absolutno podreditev višjim ciljem (= slojem). Ali kakor je to ubesedila švedska akademija: gre za romane, polne izjemne čustvene moči, ki razkrivajo brezno pod našim občutkom za povezanost s s
Mrazomrznež

Mrazomrznež

Airbeletrina, 3. oktober ― Prva knjiga. – Ko sem končal Mraz, sem imel vtis, da gre za poslednje Bernhardovo delo. Tekst je izjemno črnogled, druga avtorjeva dela izpadejo ob njem skoraj vesela; pripoved je zelo okleščena, poglavja bi se lahko večinoma zvrstila v poljubnem vrstnem redu, ne da bi tekst izgubil koherence. Bernhardova fiksacija na bolezen in nizkotnost človeštva dosežeta v Mrazu vrhunec; zato sem bil presenečen, ko sem odkril, da je knjiga v resnici avtorjev prvenec. Zasnova pripovedi je enostavna. Neimenovanega pripovedovalca, študenta medicine, pošlje njegov predstojnik v Weng,
Evnuhova senca (odlomek)

Evnuhova senca (odlomek)

Airbeletrina, 2. oktober ― Cel popoldan je preždel v Narodni knjižnici, se skušal pregristi skozi pojme infrastrukture in suprastrukture, za katere je profesor zgodovine trdil, da so zastareli, da so stvar marksistov, in da je historični materializem izmišljotina leninizma (vsi so brskali po slovarjih in iskali besede kot so leninizem, historični in materializem, tako kot smo, ko smo bili še smrkavci, iskali kurba ali kurac in jih nismo našli, ker v tedanjih slovarjih založbe Vox takšnih besed ni bilo). Toda profesor filozofije je trdil, da so to seveda še vedno veljavni pojmi in nam je pomagal, da smo razlikovali med Marxovim in Webrovim pojmovanjem, a pri tem smo imeli občutek, da je
Au-au-avtonomija

Au-au-avtonomija

Airbeletrina, 29. september ― Pred kratkim sem dopolnila 32 let. To ni častitljiva, je pa dostojna starost, ki jo zaznamuje kopica paradoksov. Mlajši tridesetletniki smo zataknjeni nekje med brzice dvajsetih in mangrove krize srednjih let, ne meče nas dovolj, da bi bili zanimivi za javnost, sorodnike ali klinično osebje. Čeprav smo razgledani in smo prestali nekaj življenjskih mejnikov, nismo dovolj modri, da bi nas ljudje lahko jemali resno, večina nam priznava približno toliko teže kot zmernim pomladnim padavinam.
Katarina Marinčič: »Grozno je brati pobožnega Prousta, ali ni?«

Katarina Marinčič: »Grozno je brati pobožnega Prousta, ali ni?«

Airbeletrina, 28. september ― Izdaja »klasika«, kakršen je Proust, je vselej vsaj malo 'dogodek', a pričujoči intervju je morda nekoliko manj vznesen, kot bi pričakovali. S pisateljico in profesorico na oddelku za romanske jezike in književnosti Katarino Marinčič, ki je tokrat nastopila v vlogi prevajalke, sva se pogovarjali o pred kratkim objavljenem prevodu zbirke Radosti in dnevi, Proustovega prvenca, o katerem je Katarina Marinčič v spremni besedi mdr. napisala: »Proustova mladostna novelistična zbirka je smešno pretenciozna knjižica, ob kateri niti najbistrovidnejši sodobniki niso mogli zaslutiti njegove poznejše veličine. Pač pa jo, kot v nekakšnem negativu, za nazaj, zlahka zaslutimo mi, ki to neznatno delce jemljemo v roke zaradi mogočnega cikla, zaradi tistega, čemur d
Sabo se je ustavil (odlomki)

Sabo se je ustavil (odlomki)

Airbeletrina, 27. september ― Kje je te dni njegov prostor za žalost? Prostor, v katerem bi bil z njo brez bolečine in žalosti, a bi v njem obenem za njo žaloval in jo objokoval? Med študijem madžarščine je pri Kostolanyju (preveč pocukranem, da bi ga kdo vprašal za mnenje) prebral, da je naslov mrtvih samo v naših srcih. To se mu zdaj zdi banalno in pocukrano do slabosti, toda stavek je bil, če se ga prav spomni, tak. Ni prepričan, da mu je zato, ker ve, kje je njen naslov, kaj lažje. Razcepljenost. Razpokan gral. Bodičasto polje, po katerem vsak dan hodi. O njej premišljuje, kot bi bila živa, obenem pa joka za njo, ker je mrtva. Še vedno živi v istem stanovanju, ima iste navade, kot sta jih imela, kot da se bo jutri vrnila, obenem pa za njo joka, ker je mrtva. Vpraša me, kako naj jo nagovori, ne da bo šlo za pogovor njega s samim sabo. Pravi mi, ne, to pogosto ponavlja, da se počuti osamljeno in izgubljeno. Kadi in pije, vsak večer, prekomerno, toda vztrajno in disciplinirano. (Menda se ni kot dezerter v JNA zaman naučil in se kot manijak držal discipline!) Izgubljeno in osamljeno. Tega mi ne pove, to je očitno, če ga malo bolje pogledam. Kadi in pije, ko s
Črno-beli blues

Črno-beli blues

Airbeletrina, 26. september ― Pred nekaj tedni je po pošti prispela plošča Arbos estonskega skladatelja Arva Pärta. Letnik 1987, z oznako münchenske založbe ECM, v izjemno dobrem stanju. Arbos ni pretirano redek ali kulten album, zato sem zanj odštel približno toliko, kot bi v drogeriji na Čopovi plačal za vinilno reizdajo Kind of Blue ali Houses of the Holy. Ko sem odprl pošiljko in pokukal v ovitek, sem z otroškim navdušenjem, podobnim tistemu, s katerim sem pred lokalno trafiko kot otrok odpiral paketke s sličicami košarkarjev, ugotovil, da me čaka nekaj dodatnih presenečenj. Božič sredi poletja! Plošči je bilo priloženo prgišče skrbno izrezanih člankov o
še novic