Ko prehitro udari srce

Ko prehitro udari srce

Airbeletrina, 16. avgust ― Prebral sem zadnji Jančarjev roman In ljubezen tudi. Drago je spet v svojem naravnem pisateljskem elementu, v svojem prvinskem pripovednem okrožju – vrnil se je v vojni in povojni čas svojega Maribora, pod svoj tankočutni in za detajle izostreni drobnogled je znova vzel nekaj posameznih človeških usod, ki jih burni zgodovinski piš sredi prejšnjega stoletja zgrabi v svoj vrtinec.
Domovanja

Domovanja

Airbeletrina, 14. avgust ― Ko sem drugi dan januarja 2014 Slovenijo zamenjala za Dansko, se mi je, še študentki, v glavi oglašala želja po novih izkušnjah, srcu je primanjkovalo oprijemljivih snovi za optimistično zrenje v prihodnost, v duši pa je zeval prazen prostor tam, kjer se je prej naseljeval zgodnjemladostniški up, da bom svoje (pre)mnoge interese ter odvečno energijo poklicno lahko izživela doma. Življenje v Sloveniji, ne glede na to, kako aktivno (je bilo) navzven, me je odznotraj obgrizlo do kosti. Občutek nezmožnosti spremeniti stvari ter vplivati na karkoli (ne glede na čas, vložen v dejavnosti, ki naj bi koristile pri nadaljnjem osebnem ter poklicnem razvoju), vztrajno in težko občutenje vsesplošnega negativizma, ki je povzročal zdrse v otopelost, pomanjkanje zaposlitvenih možnosti ter nenadna sprememba v javnem govoru, ki je mojo generacijo (ter druge generacije nekaj let navzdol in navzgor) še 10 let
Paralelni svet

Paralelni svet

Airbeletrina, 11. avgust ― Pri založbi Goga so z izjemnim prevodom romana Peščena gora slovenskemu občinstvu prvič predstavili poljsko avtorico Joanno Bator (1968). Ob izdaji je pisateljica celo obiskala Slovenijo, kjer je nekaj dni preživela v Gogini poletni rezidenci, pri založbi pa so tudi organizirali dva literarna večera, na katerih je bila avtorica glavna gostja.
Ne šov, življenje gre naprej

Ne šov, življenje gre naprej

Airbeletrina, 7. avgust ― Pri rosnih enajstih, ko smo z družino počitnikovali na Kaprijah, na majhnem, redko obiskanem otoku blizu Šibenika, kjer niso dovoljeni avtomobili, kjer biva ali je vsaj takrat bivalo malo ljudi, kjer je malo otrok in dobršen del starega prebivalstva, in lahko zato služi kot blagodejen odmik od zadušljivo glasne civilizacije, sem odkrila Queene in njihovo pesem Show Must Go On. Takrat se mi je zdelo, da se mi je odprlo vsemirje. Vzneseno sem poslušala verze »Inside my heart is breaking, my make up may be flaking, but my smile still stays on. Show must go on«.
Sanjač, garač, oblast in množica tihih junakov

Sanjač, garač, oblast in množica tihih junakov

Airbeletrina, 2. avgust ― Ko spet berem zapis o transcendentalistih, med vrsticami zagledam vpisanega bralca, kako nestrpno vrti palce. Ob tekstu sta se mu postavili dve vprašanji. Prvič: transcendentalisti so v Ameriki glavno idejno gonilo odnosa do narave, hoje, Apalaške poti, jasno in sprejeto. Ampak pot se menda ni naredila kar sama od sebe? Bi se lahko spustili iz transcendence v stvarnost, pa rekli kakšno o možeh, ki so pot lastnoročno, obdani z zverjadjo, izsekali v apalaško divjino? In drugič: ljudje torej hodijo na Apalaško pot, da bi srečali samega sebe v nekem nebuloznem Zelenem tunelu? Resno, to je to?
Patriarhat je bavbav pod posteljo

Patriarhat je bavbav pod posteljo

Airbeletrina, 1. avgust ― Nekoč je za devetimi gorami in devetimi vodami živela ... »deklica, ki ji je bilo vseeno, kaj si drugi mislijo o njej. Nekaterim je bila všeč njena iskrenost, drugim se je zdela neotesana. Margaret je samo skomignila z rameni in nadaljevala po svoje.« Ne, železna lady, ki je ukinila brezplačno mleko za šolarje, res ni prototip klasične pravljične junakinje. A ravno v tem je lepota knjige Zgodbe za lahko noč za uporniške punce: lik močne ženske ne sodi v en sam, jasno predpisan kalup. Zgodb je toliko, kolikor je žensk, ki so, z besedami Marie Callas, sklenile biti »točno toliko težavne, kolikor je bilo treba«, da so postale najboljše.
Prizadevati si za nežnost

Prizadevati si za nežnost

Airbeletrina, 27. julij ― Preden je življenje Clinta Eastwooda postalo resničnostna serija na TV mreži E! in preden je njegov sin Scott nastopil v videospotu za pesem Wildest Dreams Taylor Swift, je leta 1969 čisto blizu nas, v avli hotela Union, spil pivo in si popravil lase. V tistem času je intenzivno sodeloval z režiserjem Donom Sieglom, ki mu je v nekaj letih dodelil pet glavnih vlog v svojih filmih – v letu 1971 kar dve, najbolj slavno je postal Umazani Harry, bolj neopazno pa gonilna moška sila filma Preslepljene (The Beguiled), mačo južnjaške gotike, narejene po knjižni predlogi The Painted Devil Thomasa P. Cullinana. V istem letu se je ameriškemu filmu zgodilo še nekaj pomembnega – rod
Na kraju zapisano (6): Solovki, Rusija

Na kraju zapisano (6): Solovki, Rusija

Airbeletrina, 26. julij ― Rusija je prevelika, preveč kompleksna in kontradiktorna, da bi jo lahko interpretirali celostno, zato jo številni poskušajo interpretirati preko fraktala, preko drobca, v katerem se domnevno zrcali celota. Soloveški otoki, arhipelag šestih večjih in številnih manjših otokov v Belem morju, nedaleč od meje s Finsko, je v zadnjih letih pogosto služil kot izbran kamenček za razumevanje celotnega mozaika. Razlogov za to je več. Biološko gledano gre za majhen rajski vrt nekaj sto kilometrov južno od polarne meje, kjer vladajo posebni pogoji in so temperature višje kot na kopnem. Na otokih je več kot tisoč sladkovodnih jezer, gosti gozdovi in relativno ugodni pogoji za preživetje. Na več otokih so ostanki starodavnih kultur, ki segajo v 3. ali 4. tisočletje pred našim štetjem. Solovki je s svojim monumentalnim samostanom iz 15. stoletja eno od najpomembnejših religioznih središč pravoslavne Rusije, je vzorčni primer prežemanja posvetne in cerkvene moči, mogočno samostansko obzidje priča o 600 letih sožitj
Warriorsi srečajo šminkerje

Warriorsi srečajo šminkerje

Airbeletrina, 24. julij ― Neke zime, verjetno nekje v kakšen šestem razredu, sem preboleval eno od svojih običajnih angin, ko sem se naveličal branja in vzel bratov kasetofon. Moj starejši brat je poslušal Deep Purple, Led Zeppelin, Uriah Heep ipd., jasno tako naglas, kolikor je dopuščal tisti stari gramofon EI Niš oziroma prenosni kasetar. Enako jasno sta se starša ves čas pritoževala nad »razbijanjem in opičjim kričanjem« iz njegove sobe in kot desetletnik sem se za vsak slučaj rad pridruževal njunemu zgražanju. Tisti dan pa, ko sem sam ležal v postelji in mi je mama prinesla kasetar, da vsaj malo poslušam radio …
Vdove, tujci, sirote

Vdove, tujci, sirote

Airbeletrina, 20. julij ― Na vrtec imam slabe spomine. Vzgojiteljice so mi ves čas govorile, da sem poredna in da se ne znam obnašati. Očitki glede mojega vedênja so kot kakšno prekletstvo viseli nad mano vso osnovno šolo, počutila sem se precej tesnobno, v gimnaziji pa sem se končno lahko delala, da mi je za to vseeno. Danes se mi zdi, da se (je) marsikdo počuti(l) tako. In da je to pravzaprav popolnoma naravno.
Čisto drug čas

Čisto drug čas

Airbeletrina, 18. julij ― Daljši roman naj bi odražal svoj čas. Od Vojne in miru ali ciklusa Človeške komedije ne pričakujemo le tega, da nam bosta povedala neko zgodbo; od njiju si obetamo tudi celovit portret navad, družabnosti in razmerij, značilnih za Rusijo ali Francijo na začetku 19. stoletja. Daljši romani, se pravi besedila nad 400 ali 500 strani – oziroma dela, ki jih z manj tehničnim izrazom imenujemo »špehi« – pa imajo tudi neko drugo razmerje s časom. Dolg roman se mora soočiti z nalogo organizacije pripovednega časa. Urediti mora to dolgo trajanje, opisano na tisoč ali več straneh.
Simona Semenič: »Svet, ki je preveč po moško urejen, temelji na strukturah, ki ne dihajo in ne predvidevajo življenja.«

Simona Semenič: »Svet, ki je preveč po moško urejen, temelji na strukturah, ki ne dihajo in ne predvidevajo življenja.«

Airbeletrina, 17. julij ― So intervjuji, ki se zdijo bolj kot klepet, v katerem se ideje, koncepti in celo lokus pogovora gradijo sami, povsem sproščeno in naravno. Takšen občutek mi je dal tudi intervju s Simono Semenič, slovensko dramatičarko, dramaturginjo, avtorico (izdala je tudi žanrsko hibridni tekst Me slišiš?), performerko, ki je v pogovor, ki sva ga izpeljali ob izidu njene zbirke dram Tri drame (Beletrina), ves čas spretno vključevala številne različne družbene kontekste.
Prodajanje slovenskega pisatelja

Prodajanje slovenskega pisatelja

Airbeletrina, 15. julij ― Ljudje dobijo poseben izraz na obrazu, ko jim v branje priporočiš knjigo slovenskega pisatelja. Tak previden, čaki-a-ti-to-meni-resno, pending-joke izraz. Včasih gre za plažne bralce, ki poleti radi preberejo kakšno knjigo, samo če je kot njihova sončna krema – lepo mazljiva, brez vonja, se hitro vpija in je primerna za zelo občutljivo kožo. A pogosto gre tudi za dobre bralce, ki sicer sledijo raznim bookerjem, goncourjem in novim izdajam svojih najljubših prevajalcev, toda ko jim omeniš izvirno knjigo, trikrat pljunejo čez ramo in se pokrižajo.
Transcendenca

Transcendenca

Airbeletrina, 12. julij ― Zavijati z očmi nad ameriškimi pohodniki, ker jih večina ne ve kaj dosti (oziroma nič) o transcendentalistih, je po eni stani nekoliko oholo. Prvi spisi Emersona, Thoreauja in drugih transcendentalistov bodo vsak čas stari dvesto let. So neobičajna mešanica beletristike, verskega pisanja in filozofije. Velikokrat so nalašč napisani dvoumno. Z obilico ironije, ki je tako vezana na svoj čas, da jo je danes težko zaznati k
Mlade kritike (Aleš Čeh, Katarina Gomboc in Marta Rataj)

Mlade kritike (Aleš Čeh, Katarina Gomboc in Marta Rataj)

Airbeletrina, 7. julij ― Objavljamo kritike, prispele na natečaj Mlada kritika, organiziran v okviru Festivala Pranger, festivala pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije (v sodelovanju z Radijem Študent in Društvom slovenskih literarnih kritikov). Zmagovalec natečaja je po izboru žirije, ki so jo sestavljali Goran Potočnik Černe (Festival Pranger), Matjaž Zorec (Radio Študent), dr. Aljoša Harlamov (AirBeletrina) in Veronika Dintinjana (Društvo slovenskih literarnih kritikov), postal Aleš Čeh.
še novic