Teža otoka / La isla en peso – Sodobna kubanska poezija / Poesía cubana contemporánea

Poiesis, 23. april ― Dvojezična pesniška zbirka Teža otoka / La isla en peso – Sodobna kubanska poezija / Poesía cubana contemporánea prinaša poezijo osmih sodobnih kubanskih pesnic in pesnikov in je prva nekoliko obširnejša predstavitev kubanske poezije v Sloveniji. Prevodi so nastali v okviru pesniško prevajalske delavnice, ki je potekala ob gostovanju slovenskih književnic in književnikov v Havani oktobra 2016 v organizaciji Centra za slovensko književnost in ob partnerskem sodelovanju Združenja kubanskih pisateljev in umetnikov (Unión de Escritores y Artistas de Cuba, UNEAC) ter s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije. Pesmi so prevedli Brane Mozetič, ki je tudi avtor uvoda, Jana Putrle Srdić, Mateja Rozman in Peter Semolič, uvod in bibliografije kubanskih pesnic in pesnikov je prevedla Barbara Pregelj, fotografija na naslovnici in oblikovanje naslovnice je delo Katje Kuštrin. Knjiga je dostopna na naslednjih povezavah: Brezplačni PDF. Mehka vezava. El poemario bilingue Teža otoka / La isla en peso – Sodobna kubanska poezija / Poesía cubana contemporánea incluye la poesía de ocho poetas cubanos contemporáneos y es la primera presentación más extensa de la poesía cubana en Eslovenia. Las traducciones se hicieron dentro del marco de un taller poético y de traducción, llevado a cabo en ocasión de visita de escritores [...]

Pogovor s Pierrom Bernetom Ferrandom

Poiesis, 19. april ― Kubanska poezija je slovenskim bralkam in bralcem skoraj popolnoma neznana. Ali lahko za začetek najinega pogovora na kratko orišeš glavne značilnosti kubanskega sodobnega pesništva, kateri so njegovi glavni tokovi, smeri … ? Poezija sodobnih kubanskih pesnikov zajema vsa področja Kubančevega življenja: skrb za sedanjost in prihodnost dežele, njeno preteklost, družinske in družbene posledice izseljevanja, posledice izseljevanja za celotno družbo, ljubezen, področje posameznika v njegovem osebnem jazu, poezijo, ki je – zakaj pa ne – intimistična, družbene probleme, ki jih je treba rešiti in so različni, da bo življenje Kubancev polnejše; vprašanje spola, okolja, miru na zemlji itd., skratka, kubanski pesniki pišejo o vsem, kar se dogaja v naši okolici in v svetu. Nekateri uporabljajo jezik, ki je bližji pogovornemu, drugi globok metaforični jezik, ki je povprečnemu bralcu manj razumljiv. Po mojem mnenju na Kubi ni mogoče govoriti o pomembnejših pesniških smereh, pa tudi ne o prelomu med pesniškimi generacijami. Kar se vsebine tiče, obstajajo različni načini soočanja s pesniškim dejanjem in resničnostjo, ki so odvisni od ciljev in preferenc posameznega pesnika glede načina izražanja. V naši deželi je vrsta zelo dobrih pesnikov različnih generacij. Če omenim ene, sem v nevarnosti, da bom izpustil koga, čigar delo bi si zaslužilo posebno [...]

Soleida Ríos: Obisk

Poiesis, 16. april ― Ni astmatik, ni počasen niti v naglici … prišel je z Mesta počitka, v belem oklepu, visok kot prej, močan je odrival zrak … bolje rečeno, vzvaloval je zrak s svojim korakom.   Prišel je v kar je bila moja hiša. Ne asteroid, ne visoko v strmi in suhi Stari Havani. Vstopil je v jasen pravokotnik brez strehe, obkrožen z drevesi.   Videla sem ga, njegova naravnost je bila kot moja. Brez pretirane vzhičenosti ali presenečenja sem šla do njega in mu položila na glavo koralno krono. Listi, vitice in vejice. Sveže rožnata, kjer se ovalni listi ožajo do vitkega vrha in so poudarjeno srčasti na dnu.   In okronan, s cvetočim čelom (Antigonon leptopus), kaj je naredil? Stekel je k majhni mizi ali nekemu grobemu kosu, ki je podpiral pisalni stroj, in se sklonil nadenj, da bi pričel tipkati.   V tišini sem ga opazovala.   Tipkanje se je končalo, vzravnal je močno telo in čeprav ni imel v roki papirja, sem vedela, da je tam pesem.   Prepričano mi je rekel, pisati tako … to je čutil že prej, že preizkusil, je bilo olajšanje.   Govoril je z besedami, ki niso moje. To je prevod.   Njegovo ime [...]

Širi poezijo, ne strahu 03

Poiesis, 13. april ― Po daljšem času ponovno začenja z delovanjem facebook stran Širi poezijo, ne strahu. Razlog je preprost, saj govor strahu spet ali še vedno dominira v govoru politikov in medijev. Poezija nima moči, da bi preglasila dominantni govor, lahko pa se vzpostavi kot eden možnih protigovorov. Širi poezijo, ne strahu je mednarodni projekt, katerega avtor je malteški pesnik Antoine Cassar. Projekt je pod naslovom Spread poetry, not fear zagledal luč sveta novembra 2015 v obliki strani na družabnem omrežju facebook. Stran je pisana v angleščini. Tej strani se je v okviru platforme za poezijo Poiesis še isti mesec pridružila stran v slovenščini. Avtorica in urednica slovenske strani je Katja Kuštrin. Slovenski strani sta kasneje sledili še hrvaška in nizozemska stran. Projekt Širi poezijo, ne strahu je nastal kot odgovor na govor strahu, ki je preplavil Zahodne medije in politiko po terorističnih napadih v Parizu 13. novembra 2015. Antoine Cassar je o projektu napisal: »Popolnoma človeško je, da se bojimo. Toda manj razumljivo je, da smo prestrašeni. Soočeni z vzdušjem strahu, militarizacijo, medijsko manipulacijo in naraščanjem sovražnega govora, imamo na voljo kar nekaj vrst zdravil proti stiski in paranoji. Poezija je eden izmed načinov, s katerim si lahko kot posamezniki in kot [...]

Pierre Bernet Ferrand: Alter ego

Poiesis, 12. april ― Ob meni je vedno nekdo, prek katerega se prepoznavam, čeprav ne vidim drugega kot nejasen obris, ki me spremlja, sledi obraznih potez v svetlobah in teminah mojega spomina. Kljub občasnim dvomom, ki me navdajajo, se ravnam po njegovih nasvetih. V vsaki nevarnosti je z mano. Če sem miren, se mi kot zvest pes postavi ob stran, in okoli mojega vratu je šal, ki me varuje pred vlago, pred mrazom. Ko se spusti noč, me gleda, kako spim. Dolga leta je že moj sopotnik, izumil je nešteto načinov, da bi bil z mano, ne da bi ga opazil. Morda pripet na obleko otroškega prijatelja iz otroštva? Morda na obraz mojega očeta ali na korake najmlajšega sina? Morda prekrit s poljubi ljubimk? Morda je moja rastoča zavest, morda moja že odrasla podzavest – narekuje mi izkušnje in me pozna, kot me ne pozna nihče na svetu. Razmišljam in se samotno menim s sabo, kot bi se menil s svojim duhom ali angelom varuhom med vsemi tistimi osebami, ki so jaz.   Prevedel Peter Semolič   (pesem bo objavljena v dvojezični pesniški zbirki Teža otoka / La isla en peso – Sodobna kubanska poezija / Poesía cubana contemporánea, ki izide aprila 2017)  

Darko Cvijetić: Páraolímpijske hímne / Paraolìmpījskē hîmne

Poiesis, 2. april ― Dvojezična pesniška zbirka sodobnega bosansko hercegovskega pesnika Darka Cvijetića Páraolímpijske hímne / Paraolìmpījskē hîmne prinaša petindvajset pesmi enega najzanimivejših pesniških glasov s področja nekdanje Jugoslavije. »Smrt in rane so vodilni motivi te poezije, ki v spektru individualnih usod, nikoli dovolj enakih in nikoli dovolj različnih, vijugajo skozi Cvijetićev opus. Seveda to ni nikoli naravna človeška smrt, ampak je udejanjena na podlagi vojne kot resničnosti, ki je onkraj racionalnega in ki jo sprožajo živalski nagoni, za katere se zdi, da imajo trajno mesto v človeku. Skoraj vsako Cvijetićevo besedilo tako ekshumira neko ekscesno smrt ali invalidnost (tako telesno kot duševno), pri čemer se pri svojem namenu tudi samo pretvori v eksces – eksces (pesniškega) jezika.« (Andrijana Kos Lajtman, Poetika izkopavanja, kartografija ranljivosti) Pesmi sta prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič, predgovor je napisala Andrijana Kos Lajtman, jezikovni pregled prevoda je opravila Petra Koršič, fotografija na naslovnici in oblikovanje naslovnice je delo Katje Kuštrin. Knjiga je dostopna na naslednjih povezavah: Brezplačni PDF. Mehka vezava. Dvojezična zbirka poezije suvremenog bosanskohercegovačkog pjesnika Darka Cvijetića Páraolímpijske hímne / Paraolìmpījskē hîmne donosi dvadeset i pet pjesama jednog od najzanimljivijih pjesničkih glasova s područja bivše Jugoslavije. „Smrt i rane provodna su mjesta ove poezije koja u spektru [...]

Ko me napiše pesem 02

Poiesis, 30. marec ― V soboto, 18. marca 2017, se je v Hostlu Celica, v Galeriji Srečišče, odvil pesniški večer in predstavitev Zbornika pesniške delavnice Poiesis 2016 »Ko me napiše pesem«. Na začetku je predsednik Kulturno-umetniškega društva Poiesis Jaka Železnikar predstavil delovanje in cilje društva, v nadaljevanju pa smo prisluhnili poeziji desetim izmed dvanajstih avtoric in avtorjev, ki so prispevali svoje pesmi za zbornik. Nastopili so: Andreja B. Čerin, Barbara Gale, Majda Kočar, Jana Kolarič, Ivanka Kostantino, Kristian Koželj, Alenka Kveder, Marko Skok – Mezopotamsky, Petra Skušek in Karmen Vidmar. Branja se žal nista mogli udeležiti Sara Fabjan in Vesna Šare. Večer je vodil in povezoval Peter Semolič. Organizacija: Kulturno-umetniško društvo Poiesis Soorganizator: KUD Sestava [See image gallery at www.poiesis.si] ” order_by=”sortorder” order_direction=”ASC” returns=”included” maximum_entity_count=”500″]

Darko Cvijetić: Golobnjak

Poiesis, 28. marec ― Bojujemo se z golobi. Cela stolpnica govori le o invaziji golobov. Starke na klopcah okoli stolpnice so pripomnile, da je vrana smrtni sovražnik golobov. Toda kako se pride do vran, kako jih privabiti k rdeči stolpnici. Golobi gnezdijo, poletje je, balkoni so odprti in hodijo v sobe, udomačili so se, med otroškimi igračami najdeš perje, pravi soseda iz tretjega. Eden je še posebej osovražen, siv in ošaben. Povsod smo ga prepoznali. Dvakrat je prišel v mojo sobo, medtem ko sem pisal, slišal sem ga za hrbtom tapkati po laminatu. Mlada soseda je kričala v spalnici zaradi njega. Vsaj tako pravi. Potem so se združili. »A« stran stolpnice proti ošabnemu golobu, ki so ga označili za kolovodjo med napadalci na našo posest. Nekako so ga uspeli ubiti. Ležal je na pločniku pred nebotičnikom. Morda meter bolj desno od tam, kamor so položili truplo soseda, ubitega v fotelju v devetem nadstropju, leta dvaindevetdeset. Vrane dolgo pomnijo. Soseda je še naprej kričala v spalnici, perje je še naprej naletavalo na otroške igrače …   Prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič   (pesem bo objavljena v dvojezični pesniški zbirki Darka Cvijetića Páraolímpijske hímne / Paraolìmpījskē hîmne, ki izide aprila 2017)

Andrijana Kos Lajtman: Poetika izkopavanja, kartografija ranljivosti

Poiesis, 26. marec ― Pesniški opus Darka Cvijetića je poseben pojav in to ne samo v okviru sodobne bosanske književnosti, temveč v celotnem južnoslovanskem in tudi srednjeevropskem literarnem kontekstu. Govorimo o pesništvu, ki s svojimi formalnimi gestami zanimivo in inovativno izkorišča celoten spekter modernih in postmodernih jezikovno-stilskih rekvizitov, medtem ko je na semantični substrukturni ravni globoko izpolnjeno s prevpraševanjem razčlovečene podobe človeka in sveta ob koncu 20. in v začetku 21. stoletja, še posebej na področju nekdanje Jugoslavije. Osnovni motivni kontekst je seveda za Cvijetića Bosna, kot poriv, ki mu je avtobiografsko in dokumentarno najbližji, in tudi kot habitus, v katerem so nasprotja, paradoksi in tragičnost nekega časa ter prostora dobili najbolj jasno, neredko groteskno obliko. Če bi želeli Cvijetićevo poetiko zaobjeti z enim označevalcem kot z emblemom, bi najverjetneje kartografija ranljivosti bila tista oznaka, ki bi o njej povedala največ, s smrtjo in ranami kot njenim temeljnim semantičnim oporiščem, odločilno zaznamovanim s kategorijami  nesmiselnosti, paradoksalnosti in nasilja. Galerije mrtvih in ranjenih se izpisujejo od ene do druge Cvijetićeve zbirke, ki so različne v svoji posamičnosti in nezamenljivosti ter enake v svoji nesmiselnosti in bolečini. Smrt in rane so vodilni motivi te poezije, ki v spektru individualnih usod, nikoli dovolj enakih in nikoli dovolj [...]

Pogovor z Vero Pejovič

Poiesis, 23. marec ― Začniva na začetku. Odraščala si na Kozini in v Kopru. Kako se spominjaš Kopra iz svoje mladosti? S čim te je Koper zaznamoval? Ne nazadnje gre za multikulturno in večjezično mesto … Otroštvo sem preživela v Hrpeljah in na Kozini, na tako imenovanem Malem Krasu, kjer sem živela do svojega trinajstega leta, nato pa sem živela v Kopru do 18. leta. Rodila sem se v povojnem Kopru, malo po tem, ko je Cona B pripadla Jugoslaviji, oziroma postala del Slovenije. Na otroštvo in mladost imam čudovite spomine, v Koper se tudi redno vračam. Zame je to najlepši kraj na svetu, gotovo zaradi morja in odprtosti v svet, ki se ga začuti v vsakem pristanišču. Kot otrok sem imela to srečo, da sem odraščala v multikulturnem in večjezičnem okolju, saj je v treh blokih na Kozini, v učiteljskem, policajskem in našem, carinskem, živelo veliko otrok in družin različnih narodnosti. Ob otrocih iz slovenskih in mešanih družin se spomnim še otrok ciganov, Madžarov, Srbov, Hrvatov, Črnogorcev in Bosancev, zahajala sem k vsem domov, vsi smo se med sabo družili. Moja mama in oče sta bila zelo vključena v lokalno življenje, oče prek nogometa, mama pa Rdečega križa. Imeli smo prvi telefon v [...]

Darko Cvijetić: Prvi poletni dan

Poiesis, 21. marec ― V otroštvu, na poletnih počitnicah na vasi, sem videval obglavljeno perjad, kokoši brez glav, ki so brezglavo tekale po dvorišču, medtem ko so jim iz vratov brizgali curki krvi. Strina se je nasmejana vračala izza hiše s sekiro v roki, na njenem tenko okrvavljenem rezilu se je zibalo peresce, peresce s kokošjega vratu. Ob večerih smo se nagibali nad kartonsko škatlo, polno piščančkov, starih dve uri, a že sem jih videl obglavljene, kljub vsemu temu cvrkutanju v puhu. S strino sva čebljala z njimi in jih grela v dlaneh. Tako tudi moja že tri leta pokojna soseda. Najprej so ji zaradi raka odstranili eno, potem drugo dojko in nato še desno roko. Sprašujem se, je rekla, komu neki maham s tisto roko iz smrti. Pri hasidih si poročene ženske zakrivajo lase. Lasulja se v jidišu imenuje šejtel. Nekatere hasidske ženske si obrijejo glavo na poročni dan in od takrat pa do smrti nosijo šejtel/lasuljo in si nikoli več ne pustijo rasti lastnih las. Včeraj v mestu na velikem deblu češnje na roko napisan plakat, oglas, v cirilici – KUPUJEM LASE, tik poleg osmrtnice za tukajšnjim starim brivcem. Moja soseda mi gotovo maha z obema rokama. Strine že četrt stoletja ni [...]
še novic