Alenka Kveder: Čas je

Poiesis, 19. februar ― I.   v nekem valu si videla obraz je dobil barvo prsti nekega moškega so se oklenili razklenili in omahnili čas ni bil pravi so le ljudje kraji obale so vsako popoldne lezle pod gladino so kodrali vetrovi in v nekem valu si videla obraz   (pesem izide v zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca 2017)

Kristian Koželj: Lapidis Lacrimae

Poiesis, 16. februar ― Nekdo je premaknil kamen. Prepričan si v to. Leta že hodiš mimo njega in ves čas je ležal tam. Navadil si se nanj. Še včeraj je bil na svojem mestu ob poti. Nepremičen. Danes napol štrli nad prepadom. Gams? Popotnik? Ga je vzela v roko, z blazinico kazalca nekaj časa gladila njegovo kameno strelo in ga odvrgla? Ker je težek. Enkrat se bo dokončno prevalil. To si že videl. Spodaj na poti bodo ljudje. Oče in dva sinova. Upiralo se ti bo zakričati. Morda jih bo zgrešil. Premaknil še en kamen. In še enega. In še … Balvani bodo trgali borovce. Ravnali vasi. Izmaličili struge rek. Ali pa bo pristal spodaj v jezeru. Sam. Pogreznil se bo v mulj, gledal gor in se spraševal zakaj se sonce lomi v barve, zakaj je gora vsa zverižena in razlita in zakaj ribe molčijo drugače kot ljudje.   (pesem izide v zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca 2017)

Ivanka Kostantino: Sinergija

Poiesis, 12. februar ― Lovci se spuščajo po strmini. Sledi jim krdelo psov. Glave potiskajo k tlom. Ovohavajo.   Neverjetna je podobnost med hrti in drevesi, ki z golimi vejami segajo daleč v nebo.   (pesem izide v zborniku Pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca 2017)

Jana Kolarič: Potovanje

Poiesis, 9. februar ― Ne poznate mojega imena. Spremljevalka in opazovalka sem. To naj zadostuje. Bila sem zraven. Takrat, leta 1492, ko je v pristanišču vse vrvelo od dela. Spremljala sem vsak njihov gib. Roke težakov so dvigale težke zaboje in jih nalagale na ladje. Kapitan je nabiral mornarje za posadko. Priprave so bile dolge in naporne.   Spraševala sem se, kaj je tisto, kar jih vleče. Zakaj v neznano, tja – na rob sveta? Bila sem skupaj z njimi, ko so ladijski kljuni zajahali valove. Bila sem družabnica in pomočnica. Neskončne tedne smo bivali skupaj na krovu, strmeli v zvezdnato nebo, se borili z morjem, z vetrom, in sami s seboj. Čas je valovil.   Nekega dne smo pristali. Pljuskanje plitve vode na obali. Kričanje ptičev. Brž ko so začutili trdna tla pod seboj, so zakurili ogenj. Razvili svojo zastavo. Dali svoj pečat Novemu svetu. Nato so začeli raziskovati, primerjati … Vse je bilo tako drugače in vendarle enako. Ptiči so imeli veliko bolj pisano perje, tako kot ljudje – Indijanci, ki so se krasili z njim. Enakomerni valovi. Valovi. Valovi. Valovi. Pred njimi je bil svet, ki ga je bilo treba osvojiti.   Ne poznate mojega imena. Opazovalka in pomočnica sem. Slišite [...]

Zimski pesniški večer 02

Poiesis, 6. februar ― V soboto 28. januarja 2017 se je v dvorani Kult3000 na Metelkovi2/b v Ljubljani odvil prvi »Zimski pesniški večer« Kulturno-umetniškega društva Poiesis. Na večeru so nastopili pesnice in pesniki iz Slovenije, Hrvaške in Italije Mladen Blažević, Veronika Dintinjana, Miriam Drev, Petra Koršič, Michele Obit, Sandro Pecchiari, Borut Petrovič Vernikov in Barbara Pogačnik, prebrali pa smo tudi pesem Alena Brabeca, ki se večera žal ni mogel udeležiti. Večer je vodil in povezoval Peter Semolič. Foto (c) Silva Purg in Primož Petrovič Vernikov Organizator: Kulturno- umetniško društvo Poiesis Soorganizator: Kult3000-JSKD   [See image gallery at www.poiesis.si] ” order_by=”sortorder” order_direction=”ASC” returns=”included” maximum_entity_count=”500″]

Majda Kočar: Praznovanje

Poiesis, 5. februar ― Odpremo nekaj čisto navadnih besed, le za nas tri. Kot dobro vino.   Pogovarjamo se počasi, v barvnih odtenkih vode, razredčenost se raztaplja  v prozornost svetlobe.   Gnetemo testo večera v biti skupaj.   Andreja sprašuje, ali naj gre s tabo. Lepo bi bilo, ji praviš.   Z lučmi mesta  se poigravajo zvezde. Stečeš po kapo, ki jo je pozabila, pšenico pustiš razsuto sredi teme.   V žepih  zimskih plaščev potresavamo smeh.   (pesem izide v zborniku Pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca 2017)

Barbara Gale: Otrok

Poiesis, 2. februar ― Nisem prezahteven. Pravzaprav najraje sedim na veliki rumeni žogi ter padam počasi. Na njeno mehko površno obdelano oblogo. Včasih zajočem. Vendar moj jok ne traja dolgo. Skrbno pazijo name. Me skorajda ne izpustijo izpred oči. Ljubijo me. Seveda me ljubijo. Poklanjajo mi igrače. Take, ki govorijo, se smejijo. Vse, samo za moj nasmeh. Najljubša jim je modra barva. Posnetek visokega vala, ki tako naravno in gladko boža rjavi pesek ob obali. Ta isti pesek, ki spolzi skozi moje prste v trenutku. Trudili so se. Da bi vzljubil hladne valove. Meni so se zdeli okrutni. Zato sem zrl v galebe in trepetal skupaj z njimi, ko so se vzpenjali višje in višje nad valove. Veste jaz nisem navaden otrok. Ne znam se obnašati ob tolikih igračah. Pred obraz mi molijo njihove plastične ude in z žagovino zapolnjene praznine. Mirno čakam z zaprtimi očmi ter se bliskovito spremenim v rožnato kurkumo. Na svojem tankem steblu zadovoljno opazujem potek ter pazljivo spremljam vsakršen šum v moji prisotnosti.   (pesem izide v zborniku Pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca 2017)

Sara Fabjan: Manifest s pomanjkljivostmi

Poiesis, 29. januar ― Nič ni narobe s tabo V bistvu si popolnoma sprejemljiv Še več Mogoče bi mi bil lahko celo všeč V določenem časovnem obdobju Z latenco parih mesecev gor ali dol Celo lahko si predstavljam da bi te pripeljala domov (In tega si res nikoli ne morem predstavljati) Jedel bi kosilo Bilo bi ti všeč Meni bi bilo še bolj všeč ker bi se razumel z mojo družino Še bolj kot se razumem jaz Pa je moja in jih najbrž imam rada Saj veš Nisem človek za take zadeve Ti si človek za take zadeve Zato menim da bi definitivno dvignil mojo povprečno raven zadovoljstva z življenjem za kako standardno deviacijo ali dve ali veliko ali ogromno Očitno je jaz ne znam ampak to ni več pomembno Ne vem če sem sprejemljiva dovolj da bi se po parih letih preselila skupaj v stanovanje Táko lépo sončno okrašeno barvno tóplo prijetno z razgledom Ampak ne preveč veliko ker najini plači lahko preživita samo trimestne cifre Rekel bi za vedno Jaz ne verjamem v neskončnost Ko bi verjela vsaj v skupno stanovanje Ampak ne morem ne znam To je dólgo To je tako dólgo Nič ni narobe s tabo Ti bom ponavljala   [...]

Andreja B. Čerin: Rdeči čeveljci

Poiesis, 26. januar ― Še vedno jih sanja. Gladki kot svila in rdeči kot so bila njena lica, ko si jih je prvič nadela. »Adijo, spodobnost«, je zašepetala tistega dne. Je bila to radost, ki jo je klicala po imenu?   Čeveljci so rdeče žareli in žarela je ona. Čudna lakota jo je gnala v vedno isti ples, brez konca, brez konca, brez konca. Na rdečih čeveljcih se kri komaj opazi.   Rdeče so gorela njena stopala, ko se je zmuznila skozi edino špranjo svetlobe in odšla iz svojega pretihotapljenega življenja.   Zastrupljeni rdeči čeveljci, prepovedani in ljubljeni, še vedno vabljivo žarijo. Ona pa pogled odvrne stran.   (pesem izide v zborniku Pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca 2017)

Keshab Sigdel: Barve sonca / Colours of the Sun

Poiesis, 22. januar ― Dvojezična pesniška zbirka Barve sonca / Colours of the Sun prinaša pesmi v nepalščini in angleščini pišočega sodobnega nepalskega pesnika Keshaba Sigdela. Njegovo pisanje jasno odseva sodobno družbeno-kulturno okolje in je zaznamovano z nepopustljivim duhom, ki se skozi umetnost zavzema za družbeno enakost in individualno integriteto. Njegova poezija vzpostavlja pretanjeno ravnotežje med tesnobnim uporom proti nepravičnostim, ki prevladujejo v družbi, in nežnimi občutenji mladega moškega, ki zre na svet okoli sebe s sočutnimi očmi. Pesmi sta iz angleščine prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič, uvod je napisal Bal Bahadur Thapa. Knjiga je dostopna na naslednjih povezavah: Brezplačni pdf. Mehka vezava. The bilingual poetry collection Barve sonca / Colours of the Sun contains the poems by the contemporary Nepalese poet Keshab Sigdel, who writes in Nepali and English. His writings clearly reflect the contemporary socio-cultural milieu and are marked by an indomitable spirit in his artistic advocacy for social equality and individual integrity. His poetry strikes a fine balance between rebellious angst against the injustices prevalent in society and the tender feelings of a young man looking at the world around him with compassionate eyes. The poems have been translated from English by Vera Pejovič and Peter Semolič, preface was written by Bal [...]

Zimski pesniški večer

Poiesis, 20. januar ― Lepo vabljeni na ZIMSKI PESNIŠKI VEČER, ki bo 28. januarja 2017 ob 19.00 v dvorani Kult3000 na Metelkovi 2/b v Ljubljani. Na večeru bodo nastopili Mladen Blažević, Alen Brabec, Veronika Dintinjana, Miriam Drev, Petra Koršič, Michele Obit, Sandro Pecchiari, Borut Petrovič Vernikov in Barbara Pogačnik. Večer bo vodil in povezoval Peter Semolič.   Foto (c) Katja Kuštrin   Organizator: Kulturno- umetniško društvo Poiesis Soorganizator: Kult3000-JSKD

Keshab Sigdel: Buffis*

Poiesis, 19. januar ―   V taborišču Dadabab v Somaliji ali v taborišču Sanichare v Jhapi čakajo na možnost, da bi se nastanili v tretji državi: tam so nepotrpežljivost, tesnoba in predvsem obupano čakanje!   Prijatelji so odšli, odšli so sosedje, časopisi prinašajo novice o njihovem spremenjenem življenju in v osamljenem telefonskem pogovoru znanka poroča o svoji izkušnji z boeingom, to naredi čakanje vrednejše, a tesnoba narašča.   Moj prijatelj z univerze čaka na pogovor za vizo. Njegovi kolegi so odšli, celo gimnazijci so odšli, na družabnih omrežjih so objave o njihovem novem spremenjenem statusu in v kratkih pogovorih prek spleta sočustvujejo z njim, ki še vedno tiči v žalostnem starem kraju; to ga dela nemirnega in tesnoba narašča.   Šele včeraj je Roshani rekla: »Dai, končno grem.« »Kam?« sem jo vprašal. Nasmehnila se mi je v odgovor. Postalo me je sram, da ne poznam svojih sanj.   V taborišču, na univerzi, po naših domovih, živimo z buffisom, upanjem in tesnobo, da bomo ujeli impale**, naše sanje!   * Buffis je afriški/somalski izraz, ki označuje tesnobo, ki jo čutimo, ko čakamo, da se bo zgodilo nekaj dobrega. ** Impala je redka vrsta antilope v Ugandi, še posebej v regiji okoli Kampale. Obstaja prepričanje, da je [...]

Bal Bahadur Thapa: Od razburkanosti do spokojnosti: Bežen vpogled v pesmi Keshaba Sigdela

Poiesis, 15. januar ― Vsak pesnik živi v svojem času. Zato ni presenetljivo, da Sigdelove pesmi odsevajo čas, v katerem živi. Kljub njegovi neutrudljivi obsedenosti z raziskovanjem narave resničnosti lahko v pesmih opazimo skrb za njegovo deželo in ljudi. V Sencah vojne portretira hudo stisko navadne nepalske ženske ironično. Ženska vztraja v čakanju na svojega moža, ki je bil ubit in pokopan na dvorišču lastne hiše. Ironija tako le še poudari hudo stisko stotin ljudi med maoistično vstajo v Nepalu. Zdi se, da Sigdela še vedno trajajoče obdobje tranzicije v Nepalu ne navdušuje. V Metamorfozi prikaže deželo kot »neresnično mesto«. Zaradi svoje ignorance se ne zavedamo stvari, ki jih imamo, in zato postanemo plen obljub zvijačnih politikov prav v zvezi s stvarmi, ki jih že imamo. In pripravljeni smo, da »sprejmemo lastno popačenje« v zameno za obljubljene spremembe. Na drugi ravni pa lahko še vedno čutimo sled pesnikove prevzetosti z naravo resničnosti. Neresnično je sestavljeno iz resničnega. To je še nekaj, česar se mnogi izmed nas ne zavedamo in kar ima za posledico popačenje in izdajstvo. Volja do moči prav tako razgalja hipokrizijo nepalskega naroda. Tako imenovani nosilci sprememb se nočejo sami podvreči spremembam. In marsikdo se sprašuje, ali sploh obstaja možnost za spremembe. [...]

Keshab Sigdel: Identiteta

Poiesis, 12. januar ― 12 črk mojega imena, skupaj, sem pomislil, oblikuje mojo identiteto. Meditiral sem o svojem imenu. Moje ime, NAPISANO Z VELIKIMI ČRKAMI, moje ime, Napisano z Malimi Črkami in Velikima Začetnicama, moje ime, v Times New Roman, velikost pisave 12, moje ime s pripono, moje ime s predpono, moje ime je prestalo niz sprememb in se spremenilo v burko!   Kdo sem? Ime! Toda tudi ime, o katerem sem meditiral, je že zdavnaj postalo številčna entiteta. 1/147: uprava preveri registracijo in potrdi mojo identiteto; 2492318: imigracijski urad preveri, ali se ujemam z vpisom in potrdi mojo nacionalnost. Moje ime mi preprečuje, da bi se identificiral; moje ime prispeva k moji ranljivosti; moje ime samo izkazuje moje neobstajanje.   Zato sem se tiho odločil, da odgrnem tančice svojega imena, da bi videl, kako moje začasne identitete tonejo v pozabo.   Prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič   (pesem je iz dvojezične pesniške zbirke Keshaba Sigdela Barve sonca / Colours of the Sun, ki izide pri Kulturno-umetniškem društvu Poiesis januarja 2017)
še novic