Pogovor z Vero Pejovič

Poiesis, 23. marec ― Začniva na začetku. Odraščala si na Kozini in v Kopru. Kako se spominjaš Kopra iz svoje mladosti? S čim te je Koper zaznamoval? Ne nazadnje gre za multikulturno in večjezično mesto … Otroštvo sem preživela v Hrpeljah in na Kozini, na tako imenovanem Malem Krasu, kjer sem živela do svojega trinajstega leta, nato pa sem živela v Kopru do 18. leta. Rodila sem se v povojnem Kopru, malo po tem, ko je Cona B pripadla Jugoslaviji, oziroma postala del Slovenije. Na otroštvo in mladost imam čudovite spomine, v Koper se tudi redno vračam. Zame je to najlepši kraj na svetu, gotovo zaradi morja in odprtosti v svet, ki se ga začuti v vsakem pristanišču. Kot otrok sem imela to srečo, da sem odraščala v multikulturnem in večjezičnem okolju, saj je v treh blokih na Kozini, v učiteljskem, policajskem in našem, carinskem, živelo veliko otrok in družin različnih narodnosti. Ob otrocih iz slovenskih in mešanih družin se spomnim še otrok ciganov, Madžarov, Srbov, Hrvatov, Črnogorcev in Bosancev, zahajala sem k vsem domov, vsi smo se med sabo družili. Moja mama in oče sta bila zelo vključena v lokalno življenje, oče prek nogometa, mama pa Rdečega križa. Imeli smo prvi telefon v [...]

Darko Cvijetić: Prvi poletni dan

Poiesis, 21. marec ― V otroštvu, na poletnih počitnicah na vasi, sem videval obglavljeno perjad, kokoši brez glav, ki so brezglavo tekale po dvorišču, medtem ko so jim iz vratov brizgali curki krvi. Strina se je nasmejana vračala izza hiše s sekiro v roki, na njenem tenko okrvavljenem rezilu se je zibalo peresce, peresce s kokošjega vratu. Ob večerih smo se nagibali nad kartonsko škatlo, polno piščančkov, starih dve uri, a že sem jih videl obglavljene, kljub vsemu temu cvrkutanju v puhu. S strino sva čebljala z njimi in jih grela v dlaneh. Tako tudi moja že tri leta pokojna soseda. Najprej so ji zaradi raka odstranili eno, potem drugo dojko in nato še desno roko. Sprašujem se, je rekla, komu neki maham s tisto roko iz smrti. Pri hasidih si poročene ženske zakrivajo lase. Lasulja se v jidišu imenuje šejtel. Nekatere hasidske ženske si obrijejo glavo na poročni dan in od takrat pa do smrti nosijo šejtel/lasuljo in si nikoli več ne pustijo rasti lastnih las. Včeraj v mestu na velikem deblu češnje na roko napisan plakat, oglas, v cirilici – KUPUJEM LASE, tik poleg osmrtnice za tukajšnjim starim brivcem. Moja soseda mi gotovo maha z obema rokama. Strine že četrt stoletja ni [...]

Ko me napiše pesem – pesniški večer in predstavitev Zbornika pesniške delavnice Poiesis 2016

Poiesis, 8. marec ― Lepo vabljeni v soboto, 18. marca 2017 ob 19.00 v Hostel Celica, Galerija Srečišče, Metelkova 8 v Ljubljani na pesniški večer in predstavitev Zbornika pesniške delavnice Poiesis 2016 Ko me napiše pesem. Na večeru bodo nastopili Andreja B. Čerin, Sara Fabjan, Barbara Gale, Majda Kočar, Jana Kolarič, Ivanka Kostantino, Kristian Koželj, Alenka Kveder, Marko Skok – Mezopotamsky, Petra Skušek, Vesna Šare in Karmen Vidmar. Večer bo vodil in povezoval Peter Semolič. Foto © Katja Kuštrin Organizacija: Kulturno-umetniško društvo Poiesis Soorganizator: KUD Sestava

Ko me napiše pesem – Zbornik pesniške delavnice Poiesis 2016

Poiesis, 5. marec ― Zbornik pesniške delavnice Poiesis 2016 Ko me napiše pesem prinaša pesmi avtoric in avtorjev, udeleženk in udeležencev pesniške delavnice, ki je spomladi 2016 potekala pod vodstvom Petra Semoliča. Zbornik je do neke mere prerez dela na delavnici, vendar pa je v veliko večji meri predstavitev individualnih poetik njegovih avtoric in avtorjev. V zborniku se predstavljajo pesnice in pesniki različnih generacij in različnih pesniških pisav, ki segajo od lirike prek narativne in mestoma eksperimentalne poezije do angažirane poezije. Bralka in bralec si v zborniku lahko prebereta pesmi Andreje B. Čerin, Sare Fabjan, Barbare Gale, Majde Kočar, Jane Kolarič, Ivanke Kostantino, Kristiana Koželja, Alenke Kveder, Marka Skoka – Mezopotamskega, Petre Skušek, Vesne Šare in Karmen Vidmar. Knjigo je uredil in uvod napisal Peter Semolič, jezikovno jo je pregledala Petra Koršič, naslovnico je oblikovala Katja Kuštrin. Knjiga je dostopna na naslednjih povezavah: Brezplačni pdf. Mehka vezava.  

Karmen Vidmar: Nekaj sem morala prihraniti

Poiesis, 2. marec ― nekateri spomini ne izginejo in ostanejo pripeti na zgodnje otroštvo mislim da sem bila še kot nepopisana tabla v učilnici spominjam se kako nisem razumela materinih besed sosed je umrl jutri bo pogreb nenavadno čudno sem pogledala  in si mislila  sem narobe razumela rekla sem  saj ne moreš umreti toda z odraščanjem sem opustila misel nona ki je bila katoliško usmerjena me je dobronamerno učila o peklu in nebesih ter bogu in angelih ki so za oblaki in nas gledajo neskončno dolgo sem zrla v nebo nič nisem rekla le čakala kdaj se bodo prikazali ja natanko tako je bilo    (pesem bo objavljena v Zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem”, ki izide marca 2017)

Vesna Šare: Luna

Poiesis, 28. februar ― tvoj obraz je moja ahilova peta nikoli ne vem koliko se ga smem dotakniti da se bo obračal k meni kot moja luna zato ujamem vetrove jih odnesem na širna polja in pustim tam da ne razpihajo tvojega odseva na gladini mojih prstov   (pesem bo objavljena v zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem”, ki izide marca 2017)

Petra Skušek: Starka

Poiesis, 26. februar ― Pred hišo me pozdravi starka, skoraj je ne bi opazila, ker so se njene sončne pege zlile s šekastim ometom. Nasmehne se, kot da bi pravkar odkrila vso očarljivost življenja,  njena vlažna zrkla počasi mežikajo. Na roki nosi prstan, čeprav je dragulj že zdavnaj odpadel in je zdaj le še kovinski okvir, prazna postelja. Pohitim mimo in se spomnim, kako sta babica in dedek premetala cele kupe zemlje, sta želela premakniti svet? Potem sta dolgo stala pred oknom in strmela v prazno.   (pesem bo objavljena v zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem”, ki izide marca 2017)

Marko Skok – Mezopotamsky: Ne zgibaj barčic, Ljubec!

Poiesis, 23. februar ―   Ne zgibaj barčic, Ljubec!   Elegije mrtvih oči zagrinjajo gladino morja,   grabijo za nedosegljivim soncem in vse bolj nedostopno obalo.   Brez prestanka bledijo mrtve duše angelov in smrtnikov,   jekajo zapoznele misli iz razvalin bolečemrtvih jezikov,   amputirane zgodbe neutišanega razčlovečenja.   Čutiš, kako je prenasičen s soljo in do obisti zamorjen sleherni val?   Cefraj papir v bele rože, v jate rož. Ljubec, v beli so vse barve,   je mavrični most za Onkraj. Utopi z njimi vso neizmerno žalost,   brez pomisleka zasuj še mene. Enaki smo, živi in mrtvi, tu in tam ljudje.   Cefraj papir v bele rože, v jate rož.   Ne zgibaj barčic, Ljubec!   (pesem bo objavljena v zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem”, ki izide marca 2017)

Alenka Kveder: Čas je

Poiesis, 19. februar ― I.   v nekem valu si videla obraz je dobil barvo prsti nekega moškega so se oklenili razklenili in omahnili čas ni bil pravi so le ljudje kraji obale so vsako popoldne lezle pod gladino so kodrali vetrovi in v nekem valu si videla obraz   (pesem izide v zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca 2017)

Kristian Koželj: Lapidis Lacrimae

Poiesis, 16. februar ― Nekdo je premaknil kamen. Prepričan si v to. Leta že hodiš mimo njega in ves čas je ležal tam. Navadil si se nanj. Še včeraj je bil na svojem mestu ob poti. Nepremičen. Danes napol štrli nad prepadom. Gams? Popotnik? Ga je vzela v roko, z blazinico kazalca nekaj časa gladila njegovo kameno strelo in ga odvrgla? Ker je težek. Enkrat se bo dokončno prevalil. To si že videl. Spodaj na poti bodo ljudje. Oče in dva sinova. Upiralo se ti bo zakričati. Morda jih bo zgrešil. Premaknil še en kamen. In še enega. In še … Balvani bodo trgali borovce. Ravnali vasi. Izmaličili struge rek. Ali pa bo pristal spodaj v jezeru. Sam. Pogreznil se bo v mulj, gledal gor in se spraševal zakaj se sonce lomi v barve, zakaj je gora vsa zverižena in razlita in zakaj ribe molčijo drugače kot ljudje.   (pesem izide v zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca 2017)

Ivanka Kostantino: Sinergija

Poiesis, 12. februar ― Lovci se spuščajo po strmini. Sledi jim krdelo psov. Glave potiskajo k tlom. Ovohavajo.   Neverjetna je podobnost med hrti in drevesi, ki z golimi vejami segajo daleč v nebo.   (pesem izide v zborniku Pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca 2017)

Jana Kolarič: Potovanje

Poiesis, 9. februar ― Ne poznate mojega imena. Spremljevalka in opazovalka sem. To naj zadostuje. Bila sem zraven. Takrat, leta 1492, ko je v pristanišču vse vrvelo od dela. Spremljala sem vsak njihov gib. Roke težakov so dvigale težke zaboje in jih nalagale na ladje. Kapitan je nabiral mornarje za posadko. Priprave so bile dolge in naporne.   Spraševala sem se, kaj je tisto, kar jih vleče. Zakaj v neznano, tja – na rob sveta? Bila sem skupaj z njimi, ko so ladijski kljuni zajahali valove. Bila sem družabnica in pomočnica. Neskončne tedne smo bivali skupaj na krovu, strmeli v zvezdnato nebo, se borili z morjem, z vetrom, in sami s seboj. Čas je valovil.   Nekega dne smo pristali. Pljuskanje plitve vode na obali. Kričanje ptičev. Brž ko so začutili trdna tla pod seboj, so zakurili ogenj. Razvili svojo zastavo. Dali svoj pečat Novemu svetu. Nato so začeli raziskovati, primerjati … Vse je bilo tako drugače in vendarle enako. Ptiči so imeli veliko bolj pisano perje, tako kot ljudje – Indijanci, ki so se krasili z njim. Enakomerni valovi. Valovi. Valovi. Valovi. Pred njimi je bil svet, ki ga je bilo treba osvojiti.   Ne poznate mojega imena. Opazovalka in pomočnica sem. Slišite [...]

Zimski pesniški večer 02

Poiesis, 6. februar ― V soboto 28. januarja 2017 se je v dvorani Kult3000 na Metelkovi2/b v Ljubljani odvil prvi »Zimski pesniški večer« Kulturno-umetniškega društva Poiesis. Na večeru so nastopili pesnice in pesniki iz Slovenije, Hrvaške in Italije Mladen Blažević, Veronika Dintinjana, Miriam Drev, Petra Koršič, Michele Obit, Sandro Pecchiari, Borut Petrovič Vernikov in Barbara Pogačnik, prebrali pa smo tudi pesem Alena Brabeca, ki se večera žal ni mogel udeležiti. Večer je vodil in povezoval Peter Semolič. Foto (c) Silva Purg in Primož Petrovič Vernikov Organizator: Kulturno- umetniško društvo Poiesis Soorganizator: Kult3000-JSKD   [See image gallery at www.poiesis.si] ” order_by=”sortorder” order_direction=”ASC” returns=”included” maximum_entity_count=”500″]

Majda Kočar: Praznovanje

Poiesis, 5. februar ― Odpremo nekaj čisto navadnih besed, le za nas tri. Kot dobro vino.   Pogovarjamo se počasi, v barvnih odtenkih vode, razredčenost se raztaplja  v prozornost svetlobe.   Gnetemo testo večera v biti skupaj.   Andreja sprašuje, ali naj gre s tabo. Lepo bi bilo, ji praviš.   Z lučmi mesta  se poigravajo zvezde. Stečeš po kapo, ki jo je pozabila, pšenico pustiš razsuto sredi teme.   V žepih  zimskih plaščev potresavamo smeh.   (pesem izide v zborniku Pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca 2017)

Barbara Gale: Otrok

Poiesis, 2. februar ― Nisem prezahteven. Pravzaprav najraje sedim na veliki rumeni žogi ter padam počasi. Na njeno mehko površno obdelano oblogo. Včasih zajočem. Vendar moj jok ne traja dolgo. Skrbno pazijo name. Me skorajda ne izpustijo izpred oči. Ljubijo me. Seveda me ljubijo. Poklanjajo mi igrače. Take, ki govorijo, se smejijo. Vse, samo za moj nasmeh. Najljubša jim je modra barva. Posnetek visokega vala, ki tako naravno in gladko boža rjavi pesek ob obali. Ta isti pesek, ki spolzi skozi moje prste v trenutku. Trudili so se. Da bi vzljubil hladne valove. Meni so se zdeli okrutni. Zato sem zrl v galebe in trepetal skupaj z njimi, ko so se vzpenjali višje in višje nad valove. Veste jaz nisem navaden otrok. Ne znam se obnašati ob tolikih igračah. Pred obraz mi molijo njihove plastične ude in z žagovino zapolnjene praznine. Mirno čakam z zaprtimi očmi ter se bliskovito spremenim v rožnato kurkumo. Na svojem tankem steblu zadovoljno opazujem potek ter pazljivo spremljam vsakršen šum v moji prisotnosti.   (pesem izide v zborniku Pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca 2017)
še novic