Zagovor nekega krivca

Zagovor nekega krivca

Airbeletrina, 20. april ― Ti si rekel je še en način javnega vtikanja v zasebni odnos med Sylvio Plath in Tedom Hughesom. Je pa v nasprotju z večino drugačen, ker predstavlja, poleg zadnje Hughesove pesniške zbirke, Pisem za rojstni dan, apologijo javno obtoženega pesnika. Hughes se namreč na medijske očitke in gonjo proti sebi ni nikoli odzval.
Mrežni preplet nevidnih oblasti

Mrežni preplet nevidnih oblasti

Airbeletrina, 17. april ― V bogati rimski četrti se zgodi umor. Žrtev je razvpiti odvetnik, za katerega se šušlja, da je bil v navezi z mafijo. V isti noči se pojavita še dva mrliča: ostareli mafijski šef v zaporu naredi samomor, na avtocesti pa se pojavi truplo brez glave. Če se zdi bralki_cu kriminalke, ki je vajen_a, da besedilo iz žanra vsaj v neki meri sledi vnaprejšnji shemi – o Pogodbi se je doslej pisalo kot o kriminalki oziroma kriminalnem romanu – jasno, da so smrti povezane in jo_ga zlasti zanima, na kakšen način, pa se zdi, da je s tem v resnici zgreši osrednje vprašanje romana, v katerem pravzaprav ni bistveno vprašanje, ali se bo razkrilo pravo ozadje teh (in naknadnih) smrti, t
O argumentu ad jastog

O argumentu ad jastog

Airbeletrina, 16. april ― Kanadskemu psihologu Jordanu Petersonu (intervju z njim najdete nekje na sosednjih straneh) je internet v zadnjih mesecih bliskovito prinesel svetovno slavo. Jasno, tako hitra izstrelitev v svet slavnih je danes možna le na način kontroverze. Njegov vzpon se je začel mimo klasičnih kanalov, na omrežju YouTube, kjer je njegove kritike dominantne univerzitetne kulture pograbila množica mladih gledalcev, ki morda nis
Ambivalenca

Ambivalenca

Airbeletrina, 16. april ― Že od otroštva poslušamo vprašanje Kaj si želiš postati, ko boš velik? Pilot, gasilec in nogometaš se kmalu spremenijo v zdravnika, odvetnika ali arhitekta. Spremembe želja in ciljev so dane. Nekateri jim lahko sledijo že od začetka, drugim pa se jasna slika prikaže šele kasneje v življenju. Tako osebna kot tudi karierna pot ni linearna, temveč so spremembe v življenju pogosto tiste, ki nas popeljejo do izkušenj, ki so nujne za naš razvoj. Kako se na spremembe odzovemo, pa nas potem pripelje do tam, kjer smo danes – in kjer bomo jutri. Kaj pa, ko pridemo do hkratnega uveljavljanja več protislovnih čustev hkrati? To se pogosto zgodi, ko se osebna in karierna pot srečata.
Med #truelove in #hardwork

Med #truelove in #hardwork

Airbeletrina, 12. april ― Lani sem po spletu naključij odkrila Instagram. Pozno, seveda, pogosto sem zadnja na zabavi. Dolgo časa sem ga doživljala kot pač še enega v nizu odvodov civilizacijskega narcisizma, kar seveda tudi je, a sem ga, ko mi ga je prijatelj razkazal, hitro posvojila kot učno orodje v zadevah vizualne kulture. Da sem lahko ustvarila spodobno galerijo, sem od ljudi, ki jim v estetskem smislu zaupam, pokradla celo vrsto uporabnikov in se, ko sem imela čas, posvetila izkopavanju še neodkritih talentov.
München brez dirndla

München brez dirndla

Airbeletrina, 11. april ― Münchna nisem nikoli preveč marala. Ponavadi sem hitela na vlak za kakšno drugo nemško mesto in München mi je ostal v spominu po zanikrnem okolišu okrog železniške postaje z erotičnimi butiki in številnimi prodajalnicami z dodatki za Oktoberfest. S plakatov so se bohotili groteskni oglasi za usnjene hlače in dirndle, ki na festivalu piva ne smejo manjkati. Vedno sem si oddahnila, ko smo se začeli premikati z vlakom in sem se udobno namestila na sedežu, misleč, da v Münchnu zagotovo nikoli ne bom živela. Naključje je hotelo, da sem čez nekaj let postala prebivalka bavarske prestolnice. Sedaj lahko rečem, da sem München na čuden način vzljubila. To bavarsko mesto je polno nepričakovanih, včasih celo bizarnih nasprotij. Je hkrati vaško, celo kmečko mesto, z n
Zgodbe, ki sem jih zamudila

Zgodbe, ki sem jih zamudila

Airbeletrina, 10. april ― V ginekološki ambulanti je stena med čakalnico in sprejemno pisarno tako tanka, da je dostojanstvo najbolje skupaj s plaščem obesiti na hodniku. Niz zelo osebnih vprašanj, na katera sem morala odgovarjati, bom na tem mestu izpustila – dovolj javna so postala že tedaj, ko sem jih morala deliti s šestimi naključnimi dekleti v čakalnici. Ne bom pisala o detajlih, zaradi katerih bi vam moralo biti nerodno. Ustavila se bom le pri vprašanju, ki je prišlo čisto na koncu.
In imaš kritiko

In imaš kritiko

Airbeletrina, 8. april ― Par kolumn nazaj sem omenil, kakšno danes težko predstavljivo število medijev za literarno kritiko je obstajalo v času izida moje prve knjige (niti dvajset let ni tega!). Če bodo komisije za štipendije avtorjem kot »objektivno merilo« za točkovanje še naprej uporabljale tudi število kritik, bi se spodobilo, da sofinancirajo še nekaj (vsaj glavnih nacionalnih) medijev, da bi ti še naprej spremljali tudi kakšno drugačno vrsto fikcije kot tisto, ki jo z njihovih naslovnic tržijo politiki in ekonomisti. Mogoče je ta vrsta fikcije kdaj
Evropski problem

Evropski problem

Airbeletrina, 3. april ― Nevšečnosti, ki jih Katalonija povzroča Evropi, nas opominjajo, da so nepredvidljivi dogodki med najbolj zanimivimi in nevarnimi pojavi v življenju. Ko se posamezniku ali družbi vsili nepoznana situacija, se nemudoma aktivira splet bolj ali manj nezavednih obrambnih mehanizmov, s katerimi jo skušamo zavreči ali jo na čim bolj estetski in poceni način integrirati v hegemonske sheme.
Velikonočna sobota

Velikonočna sobota

Airbeletrina, 31. marec ― Na velikonočno soboto je cerkev hladna. Ulice, po katerih smo se pripeljali na blagoslov jedi, so vlažne od pomladnega dežja. Velika noč je letos pozno in muhasti aprilski dež nas je presenetil, zato smo od avta do vhodnih vrat v cerkev hiteli brez dežnika. Po mojem dežnem plašču drsijo kaplje in roka, za katero me drži Filip, je mokra. V drugi nosim veliko košaro, pokrito z belim prtičkom, na katerem je izvezena podoba jagnjeta. Zaskrbljeno opazujem majhno košarico, ki jo nosi Filip, da se ne bi iz nje skotalilo kakšno velikonočno jajce in počilo. Svit je nekaj korakov pred nama in se prebija skozi polno cerkev. Spredaj je nekaj klopi še praznih, mi trije sedemo, košaro o
Dragi Bruselj

Dragi Bruselj

Airbeletrina, 29. marec ― Dragi Bruselj, nedelja zvečer je in končno sem zbrala pogum, da ti napišem nekaj vrstic. Morda ravno zato, ker je nedelja: odkar živim sama, daleč stran od družine in večine prijateljev, me ob nedeljah velikokrat zagrabi domotožje. Tvoji deževni, sivi dnevi so kot nalašč za melanholijo. Ah, ti sploh ne veš, kolikokrat se skrijem pred tabo, si natočim kozarec vina, zavrtim glasbo, ki me spominja na dom, in se utapljam v morju spominov. Podoživljam prebujanje ljubljanske pomladi, ko se s prijatelji dobimo na kavi, ki se prelevi v kosilo in celo
Manifest maternjavi

Manifest maternjavi

Airbeletrina, 28. marec ― Pozvana si bila, rdeča mehkoba notranjosti, da se pretočiš iz sebe, za sebe, in nikogar drugega. Ne dovoli, da bi kdo govoril drugače. Poglej, oči so uroki in v roki imaš razpelo vsemirja. Vse kar potrebuješ za nevihte in poplave – sonce, prah, škržate in kaplje, ki rojevajo polja in klešejo smrt v strupene kristale za jezdece preteklih prestolov. Protokol moči je razpuščen. Pandemonij izdrt vehementno zate, ki so te imenovali druga. Meso si in volja. In več kot svetost stvari, rojena iz sanj tistih, ki so imeli od nekdaj besedo. Zapisano je bilo, da si majhna, voljna, pokorna in odprta za prepihe prvorojenih. Podpisani bodo dokumenti za tvoj
Londonski razpokani zidovi

Londonski razpokani zidovi

Airbeletrina, 26. marec ― Pred nekaj dnevi so delavci končali z rušenjem zahodnega trakta verjetno najbolj razvpite brutalistične zgradbe v Londonu. Robin Hood Gardens oziroma Vrtovi Robina Hooda, kot bi lahko poslovenili ime kompleksa, so javno mnenje razdvajali že vse od izgradnje leta 1972. Nastali so v zadnjem valu gradnje socialnih stanovanj, tik preden se je nekdaj mogočna britanska socialna država prevesila v svoje nasprotje, popolni laissez-faire Margaret Thatcher. Kot da bi se zgradba legendarnih arhitektov Alison in Petra Smithsona že od začetka zavedala, da je njen nastanek nezaželen, njeno uničenje pa samo vprašanje časa, se je obdala z vrsto obrambnih ukrepov, ki so bolj kot na modernistično sosesko spominjali na srednjeveško utrdbo. Stanovanjski trakti so b
Nazaj v osemdeseta

Nazaj v osemdeseta

Airbeletrina, 23. marec ― Od časov, ko so postali osebni računalniki, mobilni telefoni in internet pri nas splošno razširjeni, mineva že dobrih dvajset let. Vendarle v sodobni slovenski literarni produkciji le redko najdemo naslove, ki se – z vidika odnosa do tehnologije – berejo kot »tu in zdaj«. Sodobni slovenski literarni liki redko uporabljajo (če naštejem povsem naključno) Google Maps, javno dostopni Wi-Fi, e-knjige, Skype, Dropbox, Google Docs, Quoro, Happy Cow, YouTube ali nenazadnje Biblos (kaj šele kaj bolj specifičnega). Redko igrajo računalniške igre in ne »downloadajo« filmov ter serij. Sredstva in načini komunikacije pogosto niso v skladu s časom in prostorom in zdi se, da se celo Facebook in Gmail pojavljata zlasti v funkciji obligatorne, precej brezvsebinske časovne
še novic