Črni dnevi in bela punca
Radio Študent,
15. februar 2017
―
Med odmevi lanskega festivala Sundance po glasnosti in distorzičnosti morda izstopa prvenec režiserke Elizabeth Wood, naslovljen preprosto White Girl. Sam naslov lahko najbrž deluje banalno, trivialno, prazno – o mladih belkah je bilo vendar posnetih že nešteto filmov -, a se tu glavna junakinja izkaže za posebne pozornosti vredno belo punco, sploh ko ji pot prekriža še ena, malce drugačna.
Naša belka, svetlolasa in svetlopolta Leah, se nekaj tednov pred začetkom svojega študija priseli v New York. V iskanju zabave nekega večera pristopi do mladih latino tipov, ki neprestano posedajo in pohajo pred njeno stanovanjsko hišo, s tem pa se njeno dolgočasno življenje spremeni v precej nepredvidljivo avanturo. Spogledovanje z enim izmed njih, s karizmatičnim Bluejem, hitro preraste v resno razmerje, to pa zapluje v nevarne vode, ko začne fant s pomočjo Leah dilati večje količine drog. Zaradi tega hitro pristane v zaporu, Leah pa ostane sama z velikim zavojem kokaina.
In ko film zalije neskončna belina, se začne njegova snežna krogla zares valiti, pravi smisel pa vdihne tudi samemu naslovu. White Girl je namreč slengovsko ime za kokain, drogo, ki naši beli mladenki tako zelo popestri življenje. Čeprav skuša Leah svojemu fantu na vse možne načine omogočiti pot na prostost, se tudi med njegovo odsotnostjo nebrzdano zabava, preprodaja bogatim hipsterjem in sama včasih snifa še med seksom. Tako razbija stereotipne spolne predstave in počne stvari, ki si jih lahko privoščijo predvsem belci srednjega razreda, ko v iskanju sprostitve ob izgubi moralnega razsojanja privzamejo white trash brezciljnost.
Iz tega polja nemorale White Girl črpa svoj privlačni vitalizem, in tudi ko se ob scenah prestopništva spogleduje s klišeji, te nekako še uspe kontekstualizirati na svoj idiosinkratski način. Njujorška mladost in mlada odraslost, tako pogosto upodobljeni na velikem platnu, tokrat zaradi obrata k neglamuroznosti, ekstravertiranosti in daleč stran od slepega romantiziran