Črni dnevi in bela punca

Črni dnevi in bela punca

Radio Študent, 15. februar 2017 ― Med odmevi lanskega festivala Sundance po glasnosti in distorzičnosti morda izstopa prvenec režiserke Elizabeth Wood, naslovljen preprosto White Girl. Sam naslov lahko najbrž deluje banalno, trivialno, prazno – o mladih belkah je bilo vendar posnetih že nešteto filmov -, a se tu glavna junakinja izkaže za posebne pozornosti vredno belo punco, sploh ko ji pot prekriža še ena, malce drugačna. Naša belka, svetlolasa in svetlopolta Leah, se nekaj tednov pred začetkom svojega študija priseli v New York. V iskanju zabave nekega večera pristopi do mladih latino tipov, ki neprestano posedajo in pohajo pred njeno stanovanjsko hišo, s tem pa se njeno dolgočasno življenje spremeni v precej nepredvidljivo avanturo. Spogledovanje z enim izmed njih, s karizmatičnim Bluejem, hitro preraste v resno razmerje, to pa zapluje v nevarne vode, ko začne fant s pomočjo Leah dilati večje količine drog. Zaradi tega hitro pristane v zaporu, Leah pa ostane sama z velikim zavojem kokaina. In ko film zalije neskončna belina, se začne njegova snežna krogla zares valiti, pravi smisel pa vdihne tudi samemu naslovu. White Girl je namreč slengovsko ime za kokain, drogo, ki naši beli mladenki tako zelo popestri življenje. Čeprav skuša Leah svojemu fantu na vse možne načine omogočiti pot na prostost, se tudi med njegovo odsotnostjo nebrzdano zabava, preprodaja bogatim hipsterjem in sama včasih snifa še med seksom. Tako razbija stereotipne spolne predstave in počne stvari, ki si jih lahko privoščijo predvsem belci srednjega razreda, ko v iskanju sprostitve ob izgubi moralnega razsojanja privzamejo white trash brezciljnost. Iz tega polja nemorale White Girl črpa svoj privlačni vitalizem, in tudi ko se ob scenah prestopništva spogleduje s klišeji, te nekako še uspe kontekstualizirati na svoj idiosinkratski način. Njujorška mladost in mlada odraslost, tako pogosto upodobljeni na velikem platnu, tokrat zaradi obrata k neglamuroznosti, ekstravertiranosti in daleč stran od slepega romantiziran
Rose Cousins, Julie Byrne, Worry Dolls

Rose Cousins, Julie Byrne, Worry Dolls

Radio Študent, 15. februar 2017 ― Tokratna oddaja je v znamenju ženskih vokalov in novih albumov. Poslušamo Rose Cousins, Julie Byrne ter Worry Dolls.   Rose Cousins - Freedom Julie Byrne – Sleepwalker Julie Byrne – Morning Dove Julie Byrne – Follow My Voice Julie Byrne – Melting Grid Rose Cousins - White Flag Rose Cousins - Donoughmore Rose Cousins - Lock and Key Rose Cousins - Chains Worry Dolls - Light Oh Light Worry Dolls - Endless Road Worry Dolls - Miss You Already Worry Dolls- Things Always Work Out Alison Krauss - Gentle on My Mind    
BOJLER TAKEOVER

BOJLER TAKEOVER

Radio Študent, 15. februar 2017 ― Svečke še niso popolnoma ugasnile. Ob peti obletnici delovanja se bodo didžeji iz dubioza kolektiva Bojler, v malce okrnjeni postavi, oglasili še na Radiu Študent. Kmn, Peglasus in Futon bodo z b2b2b2b setom v petkovi DJ Seansi reprizentali svoj značilen zvok, ki vsebuje barvit nabor raznovrstnih žanrov nabasirane klubske elektronike. Trenutni stilski okvir Bojler didžejev, ki je spremljal napoved njihovega nedavnega praznovanja z Amy Becker na čelu, vsebuje žanre kot so club, bass, trap, grime, garage in tudi malo bolj eksotične glasbene smeri - dembow, baile funk in dancehall. Post-rojstnodnevno slavje, gneča za mešalko, nalomljeni beati, stari prijatelji, ojačane nizke frekvence in prizadeti dropi - vse to in še več, v živo iz studia Radia Študent!
Call me a fool but I know I'm not

Call me a fool but I know I'm not

Radio Študent, 15. februar 2017 ―   "It started - for me, it started last Thursday, in response to an urgent message from my nurse. I'd hurried home from a medical convention I'd been attending. At first glance, everything looked the same. It wasn't. Something evil had taken possession of the town." SUED- Untitled Bruce- Before You Sleep Joy Orbison–Rite Ov Massimiliano Pagliara– Time And Again Ripperton- We Are Music (Vocal Mix) Marvin & Guy- Theme From Fire! Fire! Baba Stiltz- Are You Mad Cause I'm Not Mad... Terrence Parker- GOD Is Love Juxta Position- Sutartines Young Marco - The Best I Could Do (With What I Had) Dettmann, Klock- The Tenant Antigone- And When The Sky Was Opened ASC- Soma Dettmann, Klock- Phantom Studies Collin Strange- Private Lives David Morales- Don't Go (Head High Remix) Overmono- Powder Dry  
The Best of Radius Sketchpad 2016

The Best of Radius Sketchpad 2016

Radio Študent, 15. februar 2017 ― V tokratnem RADAR-ju gostimo jagodni izbor čikaške radijke umetniške platformo Radius iz leta 2016. *** Radius is an experimental radio broadcast platform located in Chicago, IL, US "Radius Sketchpad" is an ongoing monthly program on WGXC 90.7-FM presented by the Chicago-based platform, Radius. This episode features selected works from 2016. http://theradius.us/ https://wavefarm.org/

Operna črna komedija Božji delec kot simbioza tolkal in glasu

Misli, 15. februar 2017 ― V sklopu festivala sodobne glasbe Unicum bo praizvedbo doživela operna črna komedija Božji delec. Libreto je napisal Milan Dekleva, avtor glasbe je Pavel Mihelčič. Uporabil je zbir tolkalnih inštrumentov, kožnih, kovinskih, lesenih in glinenih, ki predstavljajo komorni orkester. Premiera bo 21. februarja v Štihovi dvorani Cankarjevega doma.
Gradnja Moderne

Gradnja Moderne

Radio Študent, 15. februar 2017 ― V množici, ki je prejšnji teden preplavila Moderno galerijo, so se redki spomnili na kompleksno genezo same stavbe. Njen arhitekt je Edvard Ravnikar, verjetno najvidnejši Plečnikov učenec, ki pa je prav zaradi Plečnikovega obvladovanja arhitekturnega področja v tridesetih letih prejšnjega stoletja težko izvajal lastne projekte. Danes se je v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje odprla razstava z naslovom Ravnikar, Plečnik in Moderna galerija, ki se dotika prav tega odnosa učitelja Plečnika in učenca Ravnikarja ter njegovega prvega javnega naročila. Moderna galerija je bila sicer ustanovljena na pobudo umetnostnega zgodovinarja Izidorja Cankarja kot muzej sodobne umetnosti. To se je zgodilo leta 1935, ko je Ravnikar že intenzivno sodeloval s Plečnikom pri risanju načrtov za Univerzitetno knjižnico v Ljubljani. Vseskozi si je za pridobitev Ravnikarja prizadeval Cankar, tudi po tem, ko je postal veleposlanik v Buenos Airesu. Zakaj pa si je prizadeval prav zanj? Odgovoril nam je Andrej Hrausky, kritik in poznavalec Plečnikovega življenja in dela. Izjava*   Pri govoru o Moderni galeriji se zato ne moremo izogniti vprašanju o odnosu med Plečnikom in Ravnikarjem, učiteljem in učencem, ki je imel velik vpliv na dinamiko Ravnikarjevega načrtovanja Moderne galerije. Kljub temu pa se je Ravnikar zavestno uprl tendencam Plečnikove šole. Na kakšen način je to storil, Hrausky odgovarja:   Izjava* Razstava bolj kot v same odnose med akterji umetnostnozgodovinske in arhitekturne scene, ki sta vodili tempo gradnje Moderne galerije, ponuja vpogled v sam izvor Moderne galerije kot stavbe. Predstavljeni so tako Plečnikovi kot Ravnikarjevi načrti, Ravnikarjev dnevnik ter fotografije, povezane z gradnjo galerije. Razstava bo na ogled v kapeli fužinskega gradu do 9. aprila. Pod okriljem Striparne Pritličje pa bo ob 20. uri odprta razstava Primoža Bertonclja, ki že dvajset let provocira s svojimi stripi v reviji Joker, v katerih poleg Jokerja redno nastopata še pi
Strupeno prežemanje resnice

Strupeno prežemanje resnice

Radio Študent, 15. februar 2017 ― Hanif Kureishi v zadnjem romanu Zadnja beseda problematizira biografsko pisanje kot tisto, ki odpira novo poglavje v bralni kulturi. To se v slogu polnem ironije in sarkazma odpira preko odnosa med fiktivnim svetovno znanim indijskim pisateljem Mamoonom Azramom in njegovim literarnim življenjepiscem Harryem. Kureishi se vrača k socialni kritiki predhodnih del, ki razgaljajo družbeni zemljevid Velike Britanije v postkolonialnem času, in obenem predpostavlja idejo o razstrupljanju realnosti s fikcijo. Ta po njegovem v norost dejanskega sveta prinaša norost pisateljevanja. Kureishi je osrednji model zgodbe klasično strukturiranega romana Zadnja beseda, vzel iz resničnosti. Gre za zgodbo Nobelovega nagrajenca za literaturo V. S. Naipaula in njegovega biografa Patricka Francha, ki ga je Naipaul med procesom pisanja življenjepisa povabil k sebi domov. Biografijo, ki nosi naslov The World Is What It Is: The Authorized Biography of V. S. Naipaul in je izšla leta 2008, so kritiki označili za »confession biography«. Takšen življenjepis se osredotoča in razgalja skrite in temnejše plati pisateljevega življenja, vse od perverznosti, prešuštva in fizičnega ter psihičnega nasilja v pisateljevem življenju. V romanu ti dve poziciji zasedeta Mamoon in Harry. V prostorih elizabetinske Hiše obetov sredi idilične angleške pokrajine se v romanu soočamo s skoraj vsemi mentalitetami, ki jih lahko ponudi sodobna postkolonialna Velika Britanija. Srečamo priseljenca iz nekdanje kolonije, ki ga prežema duh zahodne kulture in civilizacije, ki ni nikoli »govoril s stališča kolonialnega subjekta ali podrejenega«, temveč skozi »identifikacijo s kulturo kolonizatorjev«, srečamo povojne malomeščanske liberalne demokrate in še zmeraj konzervativno podeželsko miselnost. Razmerja med osebami se izrisujejo skozi slogovno zaznamovan jezik, ki se iz umetelno visokih dialogov neslišno pretaka v sarkastično in ironično naracijo. Že v uvodnih poglavjih se izrisuje kritika pisanja življenjepi
Štigličeva nagrada za življenjsko delo za Filipa Robarja Dorina

Štigličeva nagrada za življenjsko delo za Filipa Robarja Dorina

Misli, 15. februar 2017 ― Društvo slovenskih režiserjev (DSR) je letos nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije podelilo Filipu Robarju Dorinu. Ta velja za družbeno-kritičnega ustvarjalca. "Težko bi med kolegi vseh generacij našli tako inventivnega, angažiranega in pravzaprav neustrašnega avtorja," piše v utemeljitvi.
še novic