Radio Študent, 25. junij 2017 ― Brockhampton/Empire, 2017   Nocoj v Tolpi bumov poslušamo kolektiv Brockhampton in njihovo debitantsko plato Saturation. Ta je v samozaložbi in z distribucijo Empireja izšla 9. junija letos. Brockhampton je edinstven, raznolik, hitro vzpenjajoč se projekt – njegovi člani so se spoznali prek interneta, leta 2015 v Teksasu zaštartali samozvani vseameriški boyband, se nato vsi skupaj vselili v hišo v eni prestolnic hip-hopa - losangeleškem South Centralu ter v letu 2016 izdali EP All-American Trash in se končno usmerili v snemanje udarnega debitantskega dolgometražca. In plata se res začne udarno. Prvi štirje komadi so demonstracija obvladanja veščine modernega rapa. Suvereni, raznovrstno tekoči vokali nas nagovarjajo v narativi, polni agresije, nasilja ter samohvale – fantje so lačni, jezni in ambiciozni. V tem so drugačni, duhoviti, posebni in domiselni. Uprizarjajo hude besedne igre, popkulturne reference, navezave na sedanjost z redno zlorabo drog. Predelujejo pa tudi osebnostne tegobe iz preteklosti, izpovedi o seksualnosti, skratka ... Brockhampton kažejo vse to, a so še kako daleč od šablonskih, vsakdanjih raperjev. Vsega naštetega ne umanjka niti po minutnem intermezzu z imenom 2PAC, ki plato prelomi in jo uvede v drugačno fazo. Zvok se nekoliko preobrazi in v osrednjem delu plošče se pokaže širina bendovega izraza. Poigravanje z vocoderji in spogledovanje z r'n'b zvokom, ki v hip-hop v zadnjih letih pronica počasi, a zanesljivo, pa upravičujeta samooklic za boyband. Vse skupaj nam Brockhampton servirajo v različnih kombinacijah in izraznih stilih posameznih članov. Tako naprimer kreativni vodja celotne ekipe Kevin Abstract rapa, poje in režira videospote. Dom McLennon lahkotno kombinira vocodersko obogateno petje in brezkompromisno repanje. Roberto, ki ga slišimo v skitih, je web designer in producent. Za produkcijo instrumentalov sicer skrbi približno polovica članov Brockhamptona in tudi ta je raznolika kot kolektiv sam. Grobi, mračn

Radio Študent, 25. junij 2017 ― Cuneiform Records, 2017   <a data-cke-saved-href="http://cuneiformrecords.bandcamp.com/album/tilt" href="http://cuneiformrecords.bandcamp.com/album/tilt">Tilt by The Great Harry Hillman</a> The Great Harry Hillman je švicarski kvartet skorajšnjih tridesetletnikov, ki so do tretje plošče in z njo do frekvenc vašega radia prišli po slabem desetletju skromnega dela. To jih je skozi nekaj turnej in festivalskih pojavitev po pretežno Švici, Nemčiji in Avstriji utrdilo v nekem zvoku, ki na njihovi plošči Tilt deluje jasno in prepoznavno dobro definirano. Čeprav relativno neznani, a tudi že precej očitno utrjeni in izmojstreni, si zaslužijo droben prenos informacij s kratkega promo materiala, ki spremlja njihovo istoimensko spletno stran. Prvo, kar izvemo, je poreklo imena, ki naj bi bilo prevzeto po zlatem olimpioniku, katerega vrhunec se je odvil pred dobrim stoletjem. Da si je zaradi nekega razloga omenjeni športnik sedaj zaslužil še bend, lahko mlademu kolektivu verjamemo na besedo – verjeti pa ni treba, da je njihova glasba polna catchy tunes. To je preverljivo dejstvo. Zmoti pa pričakovano žanrsko umeščanje, po katerem naj bi bili The Great Harry Hillman obetavni predstavniki resničnega novega jazza. Takoj smo se namreč prisiljeni vprašati, o čem ta oznaka govori. Pa pomislimo: zagotovo ne gre za nove poteze svobodnjaškega jazza, niti v njegovi bolj standardizirani različici, kakršno je v Evropo tolikokrat ponesel čudežni aktivni mož iz Chicaga. Tudi ne gre za kako od v zadnjih desetletjih razbohotenih evropskih scen – ne holandski swing ne vladno podprti norveški melanž vsega, kar je v novi muziki kreativnega in robnega. Saksofonski zvok Nilsa Fischerja sicer res nekajkrat nesramno spomni na nujazzovske Wibutee, a to je neodločilna podrobnost. Vseeno pa smo po zaslugi dobro povezane in obveščene ljubljanske organizatorske mreže v zadnjih letih uspeli slišati kar nekaj

Radio Študent, 25. junij 2017 ― V današnji oddaji predstavljamo nekaj nastopajočih na letošnjem Ljubljanskem jazz festivalu (28. 6.–2. 7. 2017), ki s svojo poetiko spadajo v okvir Globalune. Večinoma gre za avtorje, ki združujejo jazz in tradicionalne muzike, kot je denimo naš znanec iz bendov The Comet is Coming in Sons of Kemet. Govorimo seveda o britanskem saksofonistu z barbadoškimi koreninami, Shabaki Hutchinsu, ki je svoj zadnji album posnel z južnoafriškimi jazzerji ter v godbo vpletel tako tradicionalne motive kot prvine spiritualnega jazza. Hutchinsa, ki bo z bendom Shabaka and The Ancestors 2. julija sklenil letošnji festival, bomo na basovskem klarinetu slišali tudi v bendu trobentačice Yazz Ahmed, ki sicer na festivalu ne nastopa. Yazz Ahmed, ki se je rodila v Bahrajnu, živi pa v Veliki Britaniji, v svoji glasbi povezuje principe arabske glasbe in jazza. Podobno počneta bend Karkhana ter trobentač Amir ElSaffar; oboje bomo slišali na festivalu, le da ElSaffar ne pride s svojo zasedbo, temveč bo igral v bendu Archieja Sheppa, ki se bo poklonil Johnu Coltranu. O Coltraneu so v spremljevalnem programu Ljubljanskega jazz festivala predvajali dokumentarec, v istem programu pa nas že pojutrišnjem (27. 7. 2017) v Kinodvoru čaka še dokumentarec Jima Jarmuscha o The Stooges. Zato vrtimo Iggyja Popa v temačnem jazzy šansonu, kakor ga je zapel kot gost pianističnega tria Jamie Saft / Steve Swallow / Bobby Previte. Z vokalnim jazzom se bo v današnji Globaluni in na Ljubljanskem jazz festivalu predstavila Lucia Cadotsch, švicarska pevka, ki smo jo pri nas že videli kot eno od dveh pevk v bendu Schneeweiss + Rosenrot. Cadotscheva ob asketski, a hipnotični spremljavi kontrabasista in saksofonista interpretira jazz standarde, znane večinoma iz repertoarja Billie Holiday in Nine Simone. Slišali bomo naslovno pesem z albuma Speak Low, ki sta jo leta 1943 napisala skladatelj Kurt Weill in pesnik Ogden Nash, ter razvpito samomorilsko temo Gloomy Sunday, ki je kljub preštevilnim različicam še