Dejan Berden - Zgodba, ki jo piše pianist

Dejan Berden - Zgodba, ki jo piše pianist

Radio Študent, 17. februar 2017 ― V tokratnih DJ Grafitih se bomo posvetili delu pianista, glasbenega pedagoga, producenta ter skladatelja in improvizatorja Dejana Berdena. Dejan že od samih začetkov stopa po poteh glasbe, ki je zakoreninjena v njegovi družini, pot pa ga je peljala preko jazza in klasične glasbe, aranžiranja in skladanja do tonsko producentskega dela ter v zadnjem odbobju poleg vsega naštetega predvsem improvizacije in presežnega dela kot solist na njegovem primarnem inštrumentu klavirju. Njegova diskografija zajema široko paleto sodelovanj od recimo popa z zasedbo Patetiko, preko kantavtorske glasbe in produciranja različnih bandov, do virtuoznih eskapad v začetnem obdobju z Vaskom Atanasovskim, kasneje pa tudi v zasedbi Džezzva ter drugih sodelovanjih, predvsem pa v solističnem delu, kjer se zrcali globoko poznavanje tako jazza kot klasične glasbe. Dejan je sicer svojo pot pričel na harmoniki, ki mu zvesto služi še danes, on pa z njo suvereno plava v vodah takoimenovanih glasb sveta ter predvsem s polno radostjo gode tradicionalne muzike balkana in okolice, kar pa se pozna po njegovih predelavah tradicionalnih prekmurskih pesmi, iz kjer prihaja, vzgibe le teh pa lahko najdemo tudi v njegovih improvizacijah.   Več o širini domačega ustvarjalca boste izvedeli v pogovoru in poslušanju muzik, ki so prišle izpod magičnih prstov Dejana Berdena. DEJAN BERDEN, prof. glasbe (pianist, skladatelj, aranžer, producent / Rojen leta 1974 v Murski Soboti, se je z glasbo začel ukvarjati v zgodnjih letih svojega otroštva, saj je bila glasba stalnica v družini. Po končani osnovni šoli iz harmonike je s štirinajstimi leti začel z nastopi v svojih prvih glasbenih skupinah s katerimi je nastopal po Sloveniji, Hrvaški, Makedoniji, Srbiji, Avstriji, Madžarski, Bosni in Hercegovini, Nemčiji, Italiji, Švedski, Belgiji...Po nekaj letih nabiranja oderskih, aranžerskih in skladateljskih izkušenj se je vpisal na glasbeni oddelek Pedagoške fakultete v Mariboru, kjer je kot Zoisov štipendist

Umrl je neoavantgardni umetnik Jannis Kounellis

Misli, 17. februar 2017 ― V Rimu je v 81. letu starosti umrl v Grčiji rojeni umetnik Jannis Kounellis, ki je bil v 60. letih minulega stoletja pomemben predstavnik neoavantgardnega gibanja arte povera, poročajo tuje agencije. Italijanski minister za kulturo Dario Franceschini ga je označil za velikega ustvarjalca, ki je s svojimi deli ključno zaznamoval sodobno umetnost.
в крак с времето

в крак с времето

Radio Študent, 17. februar 2017 ― Tranzicija v devetdesetih Bolgariji ni prinesla zgolj banan, marcipana, diskotek, pornografije in belih mercedesov. Zaradi specifične zgodovine represije se tam popularna folk in pop glasba ni mogla razvijati in širiti tako, kot se je na primer na območju bivše Jugoslavije. Bolgarija je namreč kot članica Varšavskega pakta bila pod direktnim vplivom Sovjetske zveze, kar se je odražalo v kulturni politiki države. Bolgarski turbofolk oziroma čalga, kot je tamkaj poimenovan, ima namreč vzhodnjaške, specifično turške korenine (tudi sama beseda čalga je turškega izvora in pomeni "igrati melodijo ali inštrument"), kar pa je v sovjetski kulturni politiki bilo smatrano kot primitivno, nazadnjaško in reakcionarno. Za razliko od na primer, neuvrščene Jugoslavije, kjer je bila kulturna politika veliko ohlapnejša in lahko tako v marsikaterem šlagerju ali narodnjaku zasledimo elemente turške in romske ljudske glasbe. Po delni liberalizaciji v 80. letih, ko je država sponzorirala ljudsko glasbo (seveda očiščeno elementov nezaželjenega Drugega), se je v 90. letih prejšnjega stoletja  s prihodom nove družbene ureditve razširila tudi popularna glasba z ljudskimi koreninami. V čalgi je mogoče poleg standardnih tem ljubezni in zabave zaznati predvsem glorificiranje materialne kulture, denarja, korupcije, seksa in podrejenosti žensk. V tokratnji šlagerici smo se tako posvetili čalgi iz devetdesetih in izbrali nekaj najzanimivejših komadov ter z njimi skušali ilustrirati duh takratnjega časa na bolgarskem ...   1. Diana - Hej bonbonče, daj milionče (3:25) 2. Sevda - Mercedesi mamo (3:45) 3. Kali - Šengen (4:00) 4. Toni Storaro - Nema pari (3:10) 5. Cvetelina - Sekretarka (3:02) 6. Pepa Petrova - Pare, pare (3:04) 7. Nelina - Bjal Mercedes (4:29) 8. Kondio - Money, money (3:46) 9. Cvetelina - 100 Mercedesa (4:34) 10. Luna - Izvadi parite čiče (3:50) 11. Milena - Mercedesi čupka (3:42) 12. Kosta Markov - Karam si trabanta (3:51) 13. Tedi i formacija Zornica - Lasmagi-džasma
Zaperlipopette!, Koromač, oOo

Zaperlipopette!, Koromač, oOo

Radio Študent, 17. februar 2017 ― Klub Gromka, 16. 2. 2017   Serialka Gromki Onkraj je prestala prvi letošnji preizkus priprave glasnega, nepredvidljivega in posledično toliko bolj zanimivega glasbenega dogodka. Kombinacija domačih zasedb Tria oOo in Koromač ter Švicarjev Zaperlipopette! se je izkazala za zvočno primerno in s strani publike dobro sprejeto mešanico. Če bi iskali skupni imenovalec vseh treh zasedb, bi bila to legendarna skladba Batman prav tako legendarne zasedbe Naked City, pa naj gre za asociacijo na zvok, neobremenjenost in eksplozivnost ali stripovski performans. S koncertom je najprej pričel mladi primorski sekstet Koromač, ki je v sklopu karavane Klubskega maratona 2013 dodobra razburkal slovensko klubovje v postavi saksofonista, basista, dveh kitaristov in prav tako dveh bobnarjev. Konec leta 2015 so verzije svojih skladb zabeležili še na dolgometražni plošči Punk Enough?, ki po tokratni postavi zasedbe predstavlja njihov prvenec. Na odru so se pred sicer še bolj plašno publiko suvereno lotili naskoka na svoj le deloma začrtani glasbeni repertoar, ki po zvoku spominja na mešanico večine projektov, pri katerih je sodeloval angleški basist in kitarist Fred Frith. Pri tem se lahko nanašamo tako na bolj jazzerski in z detajli saksofona obogateni zasedbi Naked City in Henry Cow ali pa na avant-rockerje Massacre, ki slovijo po še trših kaotičnih riffih. Svojo izvorno punkovsko izraznost so živahno prenesli na oder Gromke ter jo, kot smo že vajeni, nadgradili s tradicijo jazza, ki so jo presekali tudi s power metal prijemi in avantgardnimi koncepti. Koncert zasedbe Koromač je nato približno na polovici presekal trio oOo, ki je v svoji neobremenjujoči impro maniri predstavil nekaj skladb s svoje januarja izdane plošče oOotroOoške. Seveda pa pesmi še zdaleč niso namenjene najmlajšim, temveč z ironično predstavitvijo le-teh ciljajo na vse druge publike. S sproščenim nastopom kar pod odrom se je prekaljeni ljubljanski trojček loteval ekspresivnega recitiranja pesmi, podk
Bajeslovni aspekt Slovenca

Bajeslovni aspekt Slovenca

Radio Študent, 17. februar 2017 ― Kot ponavadi tudi danes slovenska kulturna sfera ponuja pester izbor dogodkov za vse ljubitelje kulturnega udejstvovanja. Tako se bo danes ob 19-ih v galeriji UAUU otvorila razstava Maje Poljanc Encyclopedia Mythologica Slovenica. Razstava bo predstavila dvajset ilustracij bajeslovnih bitij iz slovenskega kulturnega prostora, med katerimi se znajdeta tudi železna kokoš s trinajstimi zlatimi jajci in vodna vila Rusalka. O odnosu Slovencev do lastne mitologije smo povprašali avtorico ilustracij Majo Poljanc. *Izjava Ob petih popoldne bodo v Trubarjevi hiši literature predstavili srbski prevod Integralov, ki so nastali izpod peresa Srečka Kosovela in bili prvič izdani posthumno leta 1967. Prevod v srbščino je opravil Josip Osti. Ni naključje, da je izid knjige ravno na današnji dan, skoraj stoletje od njenega nastanka. Kosovel namreč ravno v tem trenutku in prostoru predstavlja odličnega sogovornika o krizi evropske identitete, svetovne politike in o poslanstvu pesnika v času, ko se pesniška oblika sooča z mnogimi izzivi. Kdor pa se želi za vse kulturne dogodke tudi lepo obleči in hkrati narediti dobro delo, se lahko ob štirih udeleži že 44. Izmenjevalnice, ki se bo odvila v prostorih Rdečega križa na Viču. Projekt sloni na principu menjave hrane in higienskih izdelkov za kupončke, ki jih lahko nato zamenjate za prenovljena oblačila, knjige, skodelice in podobno. Zbrane dobrine obogatijo osnovne pakete pomoči Rdečega križa. Ker pa se prostovoljci tudi sami umetniško udejstvujejo in predstavljajo na dogodku, smo o unikatnih izdelkih povprašali dolgoletno prostovoljko Gajo Najo Rojec. *Izjava Kulturne novice je za vas pripravil Benjamin Zajc.    
Linije časti

Linije časti

Radio Študent, 17. februar 2017 ― Med prezrtimi izidi prejšnjega leta se je med drugim znašel tudi roman Čast turške pisateljice Elif Shafak, ki ga je prevedla Barbara Skubic, izšel pa je pri založbi Sanje. Elif Shafak je pisateljica, ki svoj čas deli med Arizono in Istanbulom. Svetovno javnost je opozorila nase po izidu romana Pankrt iz Istanbula. Zaradi domnevne “protiturškosti” romana se je namreč znašla na sodišču, s čimer se je pridružila še nekaterim drugim turškim piscem, ki so se zaradi protiturške vsebine znašli na sodišču, kot recimo Orhan Pamuk. Tretjeosebni vsevedni pripovedovalec večinoma koherentno slika podobo turško-kurdske izseljenske družine, ki se je v iskanju boljšega jutri odpravila v London. V ozadju tega pa živijo duhovi polpreteklega življenja, ki so ga pustili za sabo. Celotno dogajanje je osredinjeno okrog družinske tragedije, bralec pa ga doživlja večplastno prav zaradi uporabe različnih perspektiv in časov. Konflikt med ženo Pembe in njenim možem Ademom je bralcu predstavljen z vidika Pembinega otroštva in odraščanja v kurdski vasi, obremenjenosti z materino neuresničeno željo po sinu. Na podoben način je konflikt predstavljen z vidika Ademovega otroštva, zaznamovanega z očetovim alkoholizmom in materinim nenadnim odhodom. Ni namreč samoumevno, da sta končala skupaj v zakonskem stanu in v njem ne uživala. Medtem ko se starša vse bolj razhajata v želji, da bi se zbližala, njuni otroci zrastejo in se identificirajo s povsem drugačno kulturo od turške, iz katere so izšli. Iskender, ki ga je mati vedno ščitila bolj kot druge, pristane v svetu islamskega ekstremizma na eni strani in neonacizma londonske družbe na drugi. Esme [ezme] najstniško išče svoj prostor pod soncem kot pisateljica, kar je glede na Esmino kulturno ozadje do neke mere avtobiografski moment same avtorice. Yunus, čeprav še rosno mlad, se pridruži skvoterjem. Kot neke vrste pisma iz tujine in drugega časa se oglaša tudi Pembina sestra dvojčica Džamila, ki živi nekje na prehodu v kurdski del Turč
BARGOU 08 - MAMCHOUT

BARGOU 08 - MAMCHOUT

Radio Študent, 17. februar 2017 ― Bargou 08 - Mamchout (album Targ; Glitterbeat Records, 2017)   https://www.facebook.com/Bargou08/https://bargou08.bandcamp.com/album/targ http://bargou08.bandcamp.com/album/targ" href="http://bargou08.bandcamp.com/album/targ">Targ by Bargou 08
Umetnost in zgodovina – tretjič: zgodovinska antropologija likovnega

Umetnost in zgodovina – tretjič: zgodovinska antropologija likovnega

Radio Študent, 17. februar 2017 ― Pozdravljeni v 283. izdaji oddaje Art-Area, oddaje, v kateri dvakrat mesečno predstavljamo in komentiramo dogajanje na prizorišču sodobnih vizualnih umetnosti. V tokratni oddaji se bomo še v tretje dotaknili relacije umetnosti in zgodovine v moderni dobi. V tem procesu se bomo, prek bržkone daljšega ovinka, v prvi fazi osredotočili na antropološko bazo tematizacij umetnosti v okviru humanističnih znanosti, katerih predmet je umetnost, nato pa se natančneje posvetili zgodovinski antropologiji likovnega. Do specifik zgodovinske antropologije likovnega, disciplinarnega fokusa, ki v največ primerih izhaja iz tako imenovane nove umetnostne zgodovine oziroma njene krize v 80-tih letih prejšnjega stoletja, se bomo poskušali dokopati primerjalno. V ta namen bomo primerjali predvsem pristopa iz knjižnega prispevka Antropologija podobe: osnutki znanosti o podobi v prejšnji oddaji omenjenega umetnostnega zgodovinarja Hansa Beltinga in knjige Tehnike opazovalca: videnje in modernost v devetnajstem stoletju Jonathana Craryja. MODERNA ANTROPOLOGIZACIJA UMETNOSTI Preden pa preidemo na primerjavo, se bomo nekoliko ustavili pri samem procesu tako imenovane antropologizacije umetnosti v moderni dobi, pri čemer se bomo znova gibali v okvirih formirajočih se humanističnih znanosti. Kot smo že rekli v prejšnji oddaji, se specifika raziskovalnega pristopa humanista v drugi polovici 19. stoletja praviloma vzpostavlja v primerjavi z naravoslovcem. Pri tem naj bi razlike med obema izsilile specifičnosti predmeta, ki predpostavljajo deloma drugačne raziskovalne postopke obeh. Človeške stvaritve naj bi bilo tako mogoče spoznati le prek njihove »mentalne ponovitve in poustvaritve«. Material humanista, v našem primeru predvsem umetnostnega zgodovinarja, je tako treba v procesu spoznavanja poustvariti, ponovno realizirati misli in koncepte, ki so vtisnjeni v »mrtvo materijo«. Da ta potencialno nevarna dejavnost ni povsem subjektivna, pa najpogosteje jamči ravno predpostavka, da
še novic