Večer, 11. avgust 2017 ― Z uveljavljenimi kulturnimi dogodki je pač tako. Ker se nanje vse prehitro navadimo, je vznemirjenje vsakokrat, ko se znova obetajo, blažje. Na drugi strani pa življenju dajejo gotovost in poskrbijo za vsaj malo prazničnosti, ko se leto preveša h koncu. Podobno velja za festival Štajerska jesen. Graška poletja so vroča in soparna, zrak stoji. Jesen je prepoznavna po megli, ki zapolni celotno kotlino, zato popestritev v obliki avantgardnega festivala pride ravno prav. Historiat festivala Trenutno še intendantka Veronica Kaup-Hasler je cilj pobudnikov festivala v letu 1968 opisala z naslednjimi besedami: "Nekoč je vladala velika želja, da bi razkrili vse sile, ki so delovale v mestu." Veronica Kaup-Hasler bo prihajajočo jesen še zadnjič vihtela intendantsko taktirko. Na začetku, od leta 1968, je Štajersko jesen krasil pisan preplet programov velikih in pomembnih graških hiš: graške Opere, graške Drame, Nove galerije, kulturnega združenja Forum Stadtpark in avstrijske radiotelevizije, ki je prispevala "glasbeni protokol" s sodobnimi kompozicijami. Za koordinacijo programa so v kuratorijih in direktorjih uvodoma skrbeli ravnatelji omenjenih hiš. Festival je pravega intendanta dobil šele leta 1983. To je čez čas privedlo do tega, da se je festival osamosvojil od svojih matičnih hiš – seveda ne da bi okrnil širino vsebine. Tudi program v prvih letih še nikakor ni dihal permanentne sodobnosti, s katero ga povezujemo dandanes. V operni hiši je bil v rojstnem letu uprizorjen Falstaff, v gledališču Kaspar Petra Handkeja, v koncertnem programu je bilo mogoče slišati Mozarta kot tudi Ligetija, v hramu združenja Forum Stadtpark, o katerega literatih se je govorilo širom po Avstriji, pa je gostoval tako v Nemčiji kot Avstriji kot humorist poznani Dieter Hallervorden, ki je s svojo satirično monokomedijo Seltsame Begegnung (Nenavadno srečanje), predvsem pa z naslovom slednje, zadel bistvo. Dandanes so pričakovanja občinstva verjetno nekoliko drugačna in tisti "vmes"