Filmski kotiček, 15. februar 2018 ― Foto: Lionsgate Slo naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2017 Dolžina: 125',  Imdb Žanri: komedija, drama, vojni Režija: Richard Linklater Scenarij: Darryl Ponicsan, Richard Linklater  Igrajo: Bryan Cranston, Laurence Fishburne, Steve Carell, J. Quinton Johnson, Yul Vazquez, Deanna Reed-Foster Last Flag Flying me je od samega začetka zanimal predvsem zaradi Richarda Linklaterja. Priznam, da bi film kljub odlični igralski zasedbi pri meni imel veliko manj možnosti, če bi na režiserskem stolčku sedel nekdo drug. Linklater je za izhodišče izbral istoimensko knjigo Darryla Ponicsana, iz katere je skupaj s pisateljem pred dobrim desetletjem poskušal izluščiti scenarij. V prvo se ni izšlo in projekt je za nekaj časa obtičal v predalu, a sta se oba znova vrnila k projektu, na novo prilagodila scenarij in projekt je šel v realizacijo v drugi polovici leta 2016.  Ponicsanov roman je nadaljevanje njegovega leta 1970 objavljenega romana The Last Detail, po katerem je Hal Ashby tri leta kasneje posnel odmeven istoimenski film z Jackom Nicholsonom (tri oskarjevske nominacije). In glede na dejstvo, da oba filma govorita o istih protagonistih, a s 30-letno časovno distanco (Linklater je spremenil imena protagonistov), naslovnega lahko do neke mere obravnavamo kot svojevrstno nadaljevanje Ashbyjevega filma. Trideset let kasneje so glavni protagonisti trije moški srednjih let, ki so se nekoč ramo ob rami bojevali v Vietnamu. Sal (Bryan Cranston) je lastnik bara, v katerem večino pijače popije kar sam, Larry "Doc" Shepherd (Steve Carell) še vedno službuje pri ameriški mornarici, nekoč divji ženskar Richard Mueller (Laurence Fishburne) pa je povsem obrnil list in postal duhovnik. Tri desetletja so minila, zdaj smo v letu 2003 in Amerika je spet v vojni. Po 11. septembru je sprožena "vojna proti terorizmu," ki je prerasla v ameriško izvažanje demokracije in človeške pravic v Afganistan in Irak (s pomočjo oklepnikov, letal, raket in podobnih dostavnih

Filmski kotiček, 13. februar 2018 ― Photo by Julia Terjung / Netflix Slo naslov: - Država: Nemčija Jezik: nemščina Leto: 2017 Dolžina: 10 x 60',  Imdb Žanri: krimi, drama, misterij, zf Režija: Baran bo Odar Scenarij: Baran bo Odar, Jantje Friese Igrajo: Oliver Masucci, Karoline Eichhorn, Jördis Triebel, Louis Hofmann, Maja Schöne, Stephan Kampwirth, Brad Painter    Nemška serija Dark se odpre z dogodki v bližnji prihodnosti, natančneje v juniju 2019. V malem mestu Winden se zgodi samomor 43-letnega moškega, nakar njegova mati od pokojnikove žene in sina skrije poslovilno pismo. Nekaj mesecev kasneje se domov iz psihiatrične ustanove vrne pokojnikov najstniški sin Jonas, ki je še vedno zaradi očetove smrti močno travmatiziran. Med njegovo odsotnostjo je izginil sošolec Eric (glavni dobavitelj marihuane na lokalni srednji šoli), policija zaenkrat nima nobenih sledi. Jonas se z nekaj sošolci odpravi v bližnji gozd v upanju, da bodo v jami (ta se nahaja v bližini zaprtega območja, na katerem stoji nuklearna elektrarna), našli Ericovo skrito zalogo marihuane. A nato se zgodi nekaj, za kar je težko najti racionalno razlago. Pod vplivom (magnetne?) sile začnejo v mestu in okolici odpovedovati luči in ostale naprave in zdi se, da je celotno območje pod vplivom nevidne sile. Po nekaj minutah je vsega konec, toda kmalu postane jasno, da je med dogodkom izginil še en otrok. Zdaj se na seznamu pogrešanih znajde še mladi Mikkel, najmlajši potomec Ulricha Nielsena, detektiva, ki preiskuje izginotje prvega najstnika. Zdaj, ko je izginil njegov otrok, je motiv še toliko večji, sploh ob spominu na dogodek izpred 33 let, ko je izginil Ulrichov mlajši brat, ki ga potem niso nikoli našli. Naslednje jutro v gozdu odkrijejo truplo in Ulrich se v paniki odpravi na prizorišče. Ob pogledu na truplo mladega fanta naprej pride olajšanje, nato zmedenost. Olajšanje zato, ker mrtvec ni ne njegov sin, ne od prej pogrešani Eric, zmeda pa zaradi fantovih oblačil (80-ta) in starinskega walkmena, ki ga najdejo pol

Biblio terminologija, 13. februar 2018 ― Čeprav je 14. februarar, kar brez skrbi, ne bom pisal o valentinovem, dnevu zaljubljenih (bolj prizemljeni pravijo, da gre za praznik trgovcev), ki ga menda tako ali drugače obeležuje že toliko ljudi, da ga prekašajo samo še božični prazniki. Bo pa beseda tekla kljub temu o ljubezni, ljubezni do knjige in branja. Kar ni ga več dneva na koledarju, da ne bi praznovali, častili, poveličevali, obeležili, se veselili in spominjali česa pomembnega, lepega, veličastnega, zanimivega… in temu posvetili posebnega dneva (konec januarja je na primer svetovni dan snega, pri nas smo ga proslavili v Planici). Eni dnevi so mednarodni, drugi svetovni, nacionalni ali pa kar tako. Predlagajo in potrjujejo jih mednarodne institucije (npr. OZN), vlade posameznih držav, združenja, civilne iniciative. Mnogi med temi dnevi so jubilejni in spominski, ki poudarjajo in častijo zgodovinske dogodke in osebnosti, vse več pa je tudi takih, ki naj bi nas vzpodbujali k zavedanju pomena, pomembnosti in/ali nevarnosti nečesa (ang. awareness day), npr. čistega zraka, pitne vode, boja proti raku, boleznim srca in ožilja, globalnega segrevanja… Slovenci smo tako uspeli pri Združenih narodih proglasiti mednarodni dan čebel (20. maj). 14. februar so si kot svoj praznični dan izbrali tudi ljubitelji knjig, branja in knjižnic, to sta mednarodni dan darovanja knjig in dan ljubiteljev knjižnic. Mednarodni dan darovanja knjig se je rodil leta 2012 kot International Book Giving Day na združeno iniciativo nekaterih britanskih in avstralskih blogov, posvečenih knjigi, branju in predvsem širjenju branja med mladimi. Ni jasno, zakaj ravno 14. februarja. Gibanje se je naglo širilo in danes ga tako ali drugače obeležujejo že v številnih državah (Avstralija, Kanada, Južna Afrika, Francija, Indija, Irska, Japonska, Nova Zelandija, Singapur, Filipini, Turčija, Velika Britanija, Združene države, Nemčija, Nigerija, Nikaragva, Brazilija, Egipt, Poljska, Grčija, Portugalska, Mehika, Makedonija, Malavi, Madžars