Knjižnično nadomestilo

Knjižnično nadomestilo

Biblio terminologija, 29. november ― © University of Wisconsin-Milwaukee Libraries O knjižnem sejmu in o tem, kako se mu reče v drugih jezikih, smo v preteklosti že pisali v tej objavi. Pred nekaj dnevi se je zaključil že 33. Slovenski knjižni sejem, na katerem je sodelovalo okrog 120 razstavljavcev, ob njem pa se je zvrstilo skoraj 300 spremljevalnih dogodkov, posvečenih knjigi, avtorjem, založnikom in seveda bralcem. Istočasno nas je razveselila novica, da bo Sloveniji na slovitem Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2022 pripadlo mesto častne gostje (Ehrengast; Guest of Honour). Knjižni sejem je knjigo in avtorje za nekaj dni spet nekoliko bolj postavil v ospredje. Odnosi med avtorji, založniki in državo, predvsem seveda Ministrstvom za kulturo, so bili predmet množice objav v medijih in tudi nekaterih dogodkov na sejmu, zlasti na Založniški akademiji in v Debatni kavarni. Avtorski honorarji naj bi se od osamosvojitve znižali za četrtino, Javna agencija za knjigo si še vedno ni opomogla od občutnega znižanja sredstev leta 2012, vendar za prihodnje leto napovedujejo dvig vsote za knjižnično nadomestilo, vsi si seveda želijo tudi dvig honorarjev (vsaj za 30 odstotkov?). Kaj je knjižnično nadomestilo, ki se tako pogosto pojavlja v razpravah avtorjev, založnikov in tudi knjižničarjev? Gre za finančno nadomestilo manjšega dela materialne avtorske pravice avtorju za njegova dela, ki se brezplačno izposojajo v knjižnicah. Model knjižničnega nadomestila so že takoj po drugi svetovni vojni uveljavili na Danskem (zasnovan pa je bil že leta 1941), uveljavitev tega pravičnega nadomestila (ang. fair compensation, equitable remuneration) za javno posojanje je tudi zahteva direktive Sveta Evrope iz leta 1992 (Direktiva Sveta 92/100/EGS), ki govori o "pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine". Mednarodni program PLR - Public Lending Right International Network združuje 28 držav, ki si usklajeno pri
Splošne knjižnice praznujejo

Splošne knjižnice praznujejo

Biblio terminologija, 21. november ― Slovenske splošne knjižnice vsako leto 20. novembra s svojimi bralci praznujejo Dan slovenskih splošnih knjižnic. Letošnji festival splošnih knjižnic bo potekal z množico dogodkov po vsej Sloveniji pod motom Gostija v deželi branja kar ves teden, to je od 20. do 24. novembra. Osrednji nacionalni dogodek se je odvijal 20. novembra v Knjižnici Šmarje pri Jelšah, kjer so na prireditvi podelili nagrado za najboljši projekt splošnih knjižnic v letu 2017 Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota in posebna priznanja 12 posameznikom, ki so sodelovali pri projektu Berem, torej sem. Kaj pa so splošne knjižnice in koliko jih je v Sloveniji? "Splošne knjižnice so izobraževalna, informacijska in kulturna središča ter socialna stičišča; so najpomembnejše kulturne institucije v lokalnih skupnostih, katerih poslanstvo je uveljavljanje kulture v njeni etični, socialni, gospodarski in politični razsežnosti ter razvijanje pismenosti, še posebej informacijske pismenosti, in vseživljenjsko izobraževanje celotne populacije. Splošne knjižnice so nepogrešljiv agens lokalne skupnosti, saj so brez zadržkov na voljo vsem članom skupnosti, ne glede na raso, narodno pripadnost, starost, spol, vero, jezik, invalidnost, socialni položaj, zaposlitev in stopnjo izobrazbe." (Združenje splošnih knjižnic). Po podatkih Centra za razvoj knjižnic pri NUK-u je bilo leta 2016 v Sloveniji 58 splošnih knjižnic, med njimi jih deset opravlja tudi dodatne naloge osrednje območne knjižnice. V razvejani mreži splošnih knjižnic po občinah so izvajale svojo dejavnost v 271 krajevnih knjižnicah, na 93 postajališčih premičnih zbirk ter z 12 bibliobusi, ki so se ustavljali na 720 postajališčih. Splošne knjižnice se povezujejo v Združenje splošnih knjižnic, splošne knjižničarke in knjižničarji pa v Sekciji za splošne knjižnice ZBDS. O terminu splošna knjižnica Knjižnica, ki so jo hrvaški leksikografi zasledili že leta 1564, pri nas pa se je menda najprej (podobno kot knjiga) pojavila na Štajerskem in nato
Prvi slovenski računalniški slovar(ček)

Prvi slovenski računalniški slovar(ček)

Biblio terminologija, 23. oktober ― Prva jugoslovanska računalniška kaseta je izšla pri Radiu študent spomladi leta 1984. Med desetimi programčki, namenjenimi za delo s hišnim računalnikom ZX Spectrum 48K, je bil tudi Dispel, prvi slovenski računalniški slovarček. (levo)Jeseni 1984 je izšel Angleško-slovenski slovarček tudi na samostojni kaseti pri ZOTKS. Tudi risba ptice je nastala z urejevalnikom INES, ki je učinkovito obvladal besedila, grafiko in podatkovne zbirke. (desno) Prvi slovenski slovarji Če ne štejemo krajših seznamov slovenskih besed Trubarja, Krelja, Dalmatina, Bohoriča in še nekaterih avtorjev, je "prvi pravi slovar, ki vsebuje (tudi) slovenščino, Dictionarium quatuor linguarum *1 (Slovar štirih jezikov) Hieronima Megiserja iz leta 1592. Prvi slovar s slovenščino kot izhodiščnim jezikom je slovensko-nemško-latinski rokopisni slovar Krajnsko besedische iz 2. polovice 17. stoletja, ki je deloma prirejen po Megiserjevem mnogojezičnem slovarju iz leta 1603. Prvi natisnjeni slovar s slovenščino kot izhodiščnim jezikom je Tu malu besedishe treh jesikov Marka Pohlina iz leta 1781. Prvi enojezični razlagalni slovar slovenščine je Slovar slovenskega jezika Jože Glonarja iz leta 1936". (Jezikovna Slovenija). Štiristo let kasneje so v digitalni svet kot gobe po dežju vznikali elektronski slovarji, tudi slovenski – majhni in veliki, enojezični in prevajalni, splošni in terminološki, najprej na kasetah in disketah, potem na cederomih, danes praviloma skoraj vsi dostopni na spletu. Prav bogata bera jih je npr. v slovarskih zbirkah Fran in Termania, mnogi pa so kot samohodci razpršeni po spletu in jih je treba pač iskati. Elektronska verzija Slovarja slovenskega knjižnega jezika je prvič izšla leta 1997 na enajstih 3,5-palčnih disketah, kasneje na cederomu, danes je v uporabi več spletnih verzij, nastaja pa tudi nova izdaja. Pri slovarjih, isto velja tudi za leksikone in enciklopedije, je prišlo s prehodom na elektronski medij tudi do povsem novega koncepta organizac
Dan slovarjev

Dan slovarjev

Biblio terminologija, 16. oktober ― © National Day Besedi slovar in dan v 26 jezikih. Med različnimi svetovnimi ali mednarodnimi dnevi zdravja in bolezni, Sonca in Zemlje, vode in zraka, tolerance in sodelovanja, ljubezni in proti sovraštvu, rastlin in živali, telesa in duše, gibanj proti in gibanj za ter še mnogočesa, se je znašel tudi dan slovarjev, ki ga obeležujemo danes, ko ima rojstni dan znameniti ameriški slovaropisec Noah Webster (rojen 16. oktobra 1758, umrl 28. maja 1843). Živel je v za Novi svet pomembnih in prelomnih revolucionarnih časih in goreče je verjel v razvoj porajajoče se kulturne neodvisnosti Združenih držav, pomemben gradnik te pa je bil zanj predvsem tudi jasno opredeljen in razločevalen ameriški jezik z lastnim besednjakom, izgovarjavo in stilom. Po vsem zvetu je znan njegov veličastni opus z naslovom American Dictionary of the English Language, zaradi katerega se je naučil 26 jezikov, med njimi tudi anglosaščino in sanskrt, da bi lahko podrobno in kompetentno proučil ter opisal izvor jezika svoje domovine. Slovar, s katerim je postavil nova izhodišča in standarde leksikografije, je izšel v dveh knjigah leta 1828, obsegal je okrog 70.000 leksikografskih enot, od tega okrog 12 tisoč takih, ki se v drugih slovarjih še nikoli niso pojavile. Tako je po obsegu in tudi normativnosti močno prekosil mojstrovino Britanca Samuela Johnsona (1755). Čeprav je živelo po podatkih popisa (1830) v Združenih državah samo okrog 13 milijonov prebivalcev, je Webster smelo napovedoval, da bo ameriško angleščino govorilo več ljudi, kot bo govorcev vseh drugih dialektov angleškega jezika skupaj. Ni se zmotil. S tem slovarjem je Webster izoblikoval to, kar danes razumemo kot ameriški pravopis. Kot reformator pravopisa je trdil, da so pravopisna pravila angleškega jezika dosti preveč zapletena, zato je v slovarju uvedel nova pravila, npr. pisanje color za colour, wagon za waggon, center namesto centre. Želel je, da bi postale Združene države v kulturi prav tako samostojne, kot so b
Jože Kokole – osemdesetletnik

Jože Kokole – osemdesetletnik

Biblio terminologija, 7. julij ― V začetku julija praznuje častitljivi jubilej, osemdeseto obletnico, naš kolega Jože Kokole, znani slovenski bibliotekar, dokumentalist, informatik, prevajalec, telovadec, mednarodni gimnastični sodnik in predvsem dober kolega, na katerega se lahko vedno obrneš po nasvet. Marsikdo med nami ga pozna, od generacije pa je odvisno, v kakšni vlogi. Kar dosti nas je še, ki nam je bil kolega v Centralni tehniški knjižnici in kasneje v Narodni in univerzitetni knjižnici kot vodja Centralnega kataloga in potem svetovalec v takratni Enoti za razvoj knjižničarstva. Več pa vas je najbrž takih srednjih let, ki ste ga srečevali na različnih strokovnih srečanjih, kot predavatelja na takratnem Oddelku za bibliotekarstvo in zagotovo na strokovnih izpitih, kjer je bil izpraševalec in dolga leta omniprezentni predsednik komisije. Jože Kokole se je rodil leta1937 v Ljubljani, na Filozofski fakulteti je diplomiral iz germanistike, v Londonu opravil specializacijo v informatiki in v Zagrebu na tem področju tudi magistriral. V bibliotekarstvu je znal odlično povezovati vsa ta bogata znanja in v osemdesetil letih je postal eden najpomembnejših promotorjev in tudi izvajalcev avtomatizacije knjižničnega poslovanja v Sloveniji pa tudi v takratnem jugoslovanskem prostoru. Že leta 1973 je bil avtor prispevkov in urednik zbornika prvega jugoslovanskega srečanja o uporabi računalnikov v knjižnicah (1. jugoslovenski seminar primeni računara u bibliotekama, Maribor, 8.-9.2.1973), vodil pa je tudi nastanek prvih za knjižnice pomembnih katalogov in podatkovnih zbirk (npr. baza raziskovalnih nalog, ki jih je (so)financirala RSS; eksperimentalna baza tujih monografskih publikacij v SRS ("centralni katalog knjig"); baza naslovov tekoče naročenih tujih serijskih publikacij "centralni katalog tujih revij", kumulativni izpis iz slednje je letno izhajal celo kot posebna številka revije Raziskovalec). Obdelava podatkov je potekala na računalniku v Nuklearnem inštitutu Boris Kidrič, Vinča, in seveda s pomočj
Pismenost

Pismenost

Biblio terminologija, 16. maj ― Med nepismenimi odraslimi je na svetu še vedno dve tretjini žensk, to je skoraj pol milijarde. © theguardianl Ko primemo v roke popisan list papirja, tiskano ali elektronsko knjigo, vržemo pogled na cestni kažipot ali tipkamo po zaslonu telefona, najbrž nikoli ne pomislimo, da znamo nekaj osnovnega in na videz enostavnega, česar pa še vedno ne zna okrog 781 milijonov ljudi na tem svetu. Znamo brati in pisati, smo pismeni. Pismenost je pridobljena sposobnost branja in pisanja, ki po definiciji Unesca vključuje tudi zmožnost razumevanja vsakdanjih sporočil. Stopnja pismenosti države ali regije je glavno merilo pri določanju vrednosti človeškega kapitala in družbene vključenosti, saj je pismene ljudi ceneje izučiti in zaposliti, nepismene pa zaradi neukosti laže načrtno izključevati. Mednarodni dan pismenosti, ki je 8. septembra, že od leta 1966 opozarja na to, da je kljub današnjemu razvoju stopnja pismenosti v mnogih državah sveta še vedno izrazito nizka. Največ nepismenih je v Saharski Afriki ter južni in zahodni Aziji. Na nekaterih področjih Podsaharske Afrike je nepismenost med odraslim prebivalstvom še vedno vse do 94% (Ekvatorialna Gvineja). Ob tem ne moremo mimo dejstva, da je iz različnih vzrokov ženski del prebivalstva v vseh okoljih bistveno bolj prizadet in je nepismenost med njimi, tudi mlajšimi, mnogo bolj razširjena. Tisočletja je bilo znanje branja in pisanja strogo rezervirano samo za redke priviligirane izbrance, tudi marsikatera od kronanih glav je bila nepismena (mogočni Karel Veliki menda ni znal pisati, zato so mu priredili lep podpis, ki ga je lahko "narisal"). Stopnja nepismenosti na Slovenskem je v 18. stoletju znašala približno 97 %, z uvedbo obveznega šolstva leta 1774 pa je pismenost začela izgubljati status spretnosti priviligirane manjšine in je postala vsakodnevna nuja za vsakega posameznika. Danes velja družba, kjer je še vedno večji odstotek nepismenih ali polpismenih, za nerazvito. Pismenost določa "prag civiliziranosti", z
Afna… smo jo (končno) posvojili?

Afna… smo jo (končno) posvojili?

Biblio terminologija, 8. maj ― Simbol @ kot inicialka.Srednjeveška kronika, okrog 1130 - 1187 © Wikipedia Že četrt stoletja in več lahko sporadično beremo razprave strokovnjakov in "strokovnjakov" o primernosti in neprimernosti poimenovanja za znak @ , o tem smo pisali tudi na straneh bloga Bibliotekarska terminologija (@fna, ki ni opica). Huda bralka je na primer v pismih bralcev v Delu leta 2002 polna upanja zaključila: "Upam, da bo moj prispevek izzval preobrat in morda le pripeljal do zamenjave »afne« - morda bi jo lahko namesto angleškega »at« v slovenščini nadomestil kar "pri"? . . . Gre torej za izraz, ki nima tako odurnega prizvoka kot "afna". . . ". Iskrive izjave znanih Slovencev (npr. Jolke Milič, Branka Gradišnika, Jožeta Toporišiča, Mirana Hladnika in drugih) je bilo mogoče zaslediti v dnevnem časopisju pa tudi v bolj strokovnih krogih. Živahna je bila pred leti prav tako razprava med računalniškimi strokovnjaki o razporedu in poimenovanju znakov na standardni slovenski tipkovnici. Poleg danes že povsem udomačenega in sprejetega poimenovanja afna lahko zasledimo v laičnih pa tudi strokovnih krogih samo tu in tam še (znak) at (izg. [æt]) in mogoče pri. Neuspeli poizkusi ajka, polžek, kačica, viseča opica, opičji a, zvijon, zvitko, zvitka, vibček, vibica in še kaj pa niso preživeli. V tem času so afno sprejeli in potrdili tudi nekateri slovarji in priročniki (npr. Računalniški slovarček, Islovar, Wikipedija) pa tudi SSKJ2 jo že navaja. Kako pa jo dojemate vi? Je dovolj udomačena, da ste jo sprejeli, ali vas še vedno zaščemi v ušesu in si želite, da bi se imenovala kako drugače? Tudi v drugih jezikih je mogoče zaslediti pisano paleto inovativnih poimenovanj, od prevzema in asimilacije angleškega at ali prevoda pri, do asociativnega iskanja podobnosti kot so polž, polžek, uho, slonovo uho, zaviti a, obkroženi a, račka, črviček, nori a, slonov rilec, pes, zavitek in še kaj. Vendar je tudi drugod najpogostejša katera od variant, povezanih z opico. angleško @ sign,
Velikonočni zajček

Velikonočni zajček

Biblio terminologija, 17. april ― © eBay V preteklosti smo ob velikonočnih praznikih v objavi Pirhi, pisanice, pisanke, remenke že spregovorili o pirhih in njihovem poimenovanju v nekaterih tujih jezikih, tokrat naj pade kakšna beseda o drugem po vsem svetu znanem velikonočnem simbolu – velikonočnem zajčku. Velikonočni zajček naj bi v noči pred veliko nočjo prinesel pirhe, sladkarije in danes predvsem tudi igračke, pogosto že elektronske, ter jih pustil v košarici skrite nekje v hiši ali na vrtu, da jih otroci zjutraj poiščejo. V Sloveniji poznamo zajčka prejkone samo kot simbol velikonočnih praznikov, v ZDA pa ima pomembnejšo vlogo in je tradicija skrivanja velikonočnih jajčk bolj izrazita. Zajčka, ki prinaša pirhe, so si izmislili v Nemčiji, od koder se je hitro razširil tudi drugod po svetu. Prvič je omenjen v delu Georga Francka von Frankenaua leta 1682, ki govori o velikonočnih jajcih, njegovo delo "De ovis paschalibus" je v latinščini. Frankenau opisuje alzaško navado, da jajca prinese zajec, prav tako pa tudi že opozarja, da ima lahko pretirano uživanje kokošjih jajc negativne učinke na zdravje. Krščanstvo je sprejelo velikonočne zajčke tako kot še marsikatere druge poganske navade. Ker so jih ljudje stežka in neradi opuščali, so jih pač prenesli v krščansko religijo. V drugem stoletju so v pomladnem času v Evropi praznovali praznik tevtonske boginje plodnosti Eastre, katere sveta žival je bil poljski zajec. Iz njega se je razvil danes poznani velikonočni zajec, ki je pravzaprav kunec, ker so kunci v večjem delu Evrope veliko bolj pogosti kot poljski zajci. Pomladno praznovanje plodnosti se je preneslo v krščanstvo in spomin na to, da zajčki ne poveličujejo Jezusa temveč slavijo plodnost, se je izgubil. (Povzeto po Živalske novice in Marmelina). Kako pa veliko noč in velokonočnega zajčka imenujejo v drugih jezikih?   velika noč velikonočni zajček albansko Pashka, pashkët lepur Pashkëve, lepurin e Pashkëve angleško Easter, Pascha, Ressurrection
Plagiatorstvo (2)

Plagiatorstvo (2)

Biblio terminologija, 11. april ― © PaperRater Plagiatorstvo je goljufija, hotena ali povzročena iz površnosti in pogosto tudi neznanja, ki obsega tako krajo intelektualnega dela nekoga drugega kot tudi kasnejše prikrivanje tega dejstva. Prisvajanje celotnega dela še nekako sprejemamo in razumemo kot plagiatorstvo (npr. t.i. literarna kraja), pri kopiranju in uporabi delov, odlomkov, idej pa se pogosto spozabljamo in spregledamo resnost dejanja (Wikipedia ima med navodili za avtorje prav posebno poglavje, namenjeno t. i. copy & paste "metodologiji"). Plagiatorstvo namreč predstavljajo vse oblike prisvajanja in nespoštovanja tujega avtorskega dela, zlasti pa predstavljanje tujega dela kot lastno. Sem sodi tudi kopiranje oziroma prepisovanje tolikšne količine besedila ali idej iz drugega vira, da predstavljajo večji del novega dela, ne glede na to, ali je vir korektno naveden ali ne. (Kaj več o plagiatorstvu in njegovem preprečevanju glej Kanič, I: Plagiatorstvo in njegovo preprečevanje, Knjižničarske novice 9/10, letnik 26 (2016), str. 7-11; prosto dostopno brez gesla tudi v formatu HTML). Pred kratkim smo v objavi Plagiatorstvo na blogu že spregovorili o rabi slovenskih terminov plagiat, plagiator, plagiatorka, plagiatorstvo, plagiarizem, plagirati, plagiirati, plagiatorski, samoplagiat, samoplagiatorstvo, plagiatstvo, plagiatirati, plagiranje, plagiran, plagirajoč in protiplagiatorski ter prikazali ustreznike za termina plagiat in plagiator v 31 drugih jezikih. Tokrat poglejmo izraze, ki se uporabljajo v zvezi s plagiatorstvom v sobesedilu. Prominentni profesor jezikoslovja na Univerzi v Birminghamu Wolfgang Teubert je strnil svoj pogled na pomen in vlogo sodobnih računalniških jezikovnih tehnologij v kratko trditev: "Dandanes je korpus osnovni vir skoraj vsakomur, ki se ukvarja z jezikoslovjem. Nobena introspekcija si ne more lastiti verodostojnosti brez preverjanja v avtentičnem jezikoslovnem gradivu. Korpusna analiza je postala ključni element skoraj vseh jezikoslovnih študij." (Teub
Plagiatorstvo

Plagiatorstvo

Biblio terminologija, 5. april ― © Madmagz Študijska in raziskovalna dejavnost zahtevata stalen stik in tesno povezanost z znanjem ter zamislimi drugih ljudi, beremo njihova besedila, poslušamo njihova predavanja, z njimi razpravljamo in njihove misli vključujemo v svoje pisanje. Ob tem sta nujno potrebna spoštovanje njihovega dela in nedvoumno priznavanje njihovega deleža v našem prispevku. Uporaba teh idej in besedil brez jasne navedbe vira informacij ter deleža in zaslug drugih avtorjev ni dopustna, v akademskem okolju še najmanj. Nekorekten odnos do intelektualne lastnine in njeno prisvajanje, pa naj bo to namerno kot kraja ali nenamerno zaradi nepoznavanja in iz površnosti, je eden večjih problemov informacijske družbe, ki se ga mnogo premalo zavedamo. Plagiatorstvo pogosto razumevamo zelo poenostavljeno samo kot kopiranje vsebine drugega dela v celoti ali uporabo izposojenih idej nekoga drugega, vendar izraza kopiranje in izposojanje nehote prikrivata resnost prestopka. Zanimiva je zgodovina plagiatorstva, ki je dobilo negativno oznako nemoralnega dejanja v Evropi šele v 18. stoletju. Pred tem so skozi vso zgodovino civilizacije avtorje in umetnike vzpodbujali h kar se da vernemu posnemanju mojstrov in vzornikov, da bi se izognili "nepotrebnemu izumljanju". Nov moralni koncept obsojanja takega početja se je razvil najprej v akademskem okolju, nato še v novinarstvu. Danes je plagiatorstvo akademska sleparija in sramota, v novinarstvu pa kršitev novinarske etike, v obeh primerih z resnimi posledicami. V umetnosti so stvari še vedno precej drugačne, delno zaradi še vedno prisotne težnje po (študioznem) posnemanju mojstrov preteklosti in sodobnosti, delno pa zaradi mnogo bolj nedoločljive podobnosti med izvirnikom in plagiatom. Izrezovanje in ponovna uporaba (po domače copy & paste) dokumentov ali njihovih delov z internetnih strani je postalo "tolerirani" fenomen današnjih dni, ki se ga večji del pišočih in drugače ustvarjajočih pogosto sploh ne zaveda oziroma mu pripisuje povsem min
Prvoaprilska šala

Prvoaprilska šala

Biblio terminologija, 1. april ― Prvi april je zaznamovan kot poseben dan, ko je dovoljeno lagati in se s potegavščinami ponorčevati iz svojih bližnjih pa tudi manj bližnjih . . . Ta običaj, čeprav ne vedno ob istem datumu, je znan menda še iz predantičnih časov, pa tudi stari Rimljani so praznovali marčevsko enakonočje s praznikom Hilaria, ki je bil bolj vesele in norčave narave. Zgodovina nejasno pripisuje zasluge za ta dan tudi Chaucerju, ki naj bi v Canterburyjskih povestih eno od zgodb, kjer lisica opetnajsti petelina, postavil na 1. april, kritiki pa trdijo, da je v resnici prepisovalec Chaucerjeveda besedila zamočil pri datumih in naj bi šlo za mesec maj. V Srednjem veku so po starem koledarju v večjem delu Evrope praznovali novo leto 25. marca, iz njih pa so se seveda norčevali tisti, ki so praznovali 1. januarja in jih imenovali za norce - Fools´ Day se je za 1. april v angleščini ohranil do danes. Komedija zmešnjav torej že pri sami opredelitvi tega pomembnega "praznika". Norčavi prizvok je povezan s tem datumom skoraj povsod po svetu, čeprav na različne načine, kar odraža tudi njegovo poimenovanje. V Italiji in francosko govorečih državah je povezan z ribo, od tod vzklik "aprilska riba" in običaj, da osmoljencu na hrbet prilepijo iz papirja izrezano ribo. Skoraj povsod pa je navada, da na ta dan tudi sicer zelo resni mediji objavijo kako izmišljeno, vendar na videz dovolj verjetno in po možnosti provokativno zgodbo, ki ji ljudje nasedejo in jo verjamejo. Nekaj "največjih" prvoaprilskih šal iz svetovnih medijev si lahko ogledate tukaj. Kako pa se imenuje prvoaprilska šala v nekaterih tujih jezikih? angleško April Fool joke, April Fool's Day Hoax bolgarsko първоаприлска шега češko aprílový žert dansko aprilsnar estonsko aprillinalju finsko aprillipila, aprilli francosko poisson d’avril grško αστείο Πρωταπριλιά hrvaško prvotravanjska šala islandsko aprílhlaup italijansko pesce d'aprile katalonsko peix d'abril
Buzzword?

Buzzword?

Biblio terminologija, 28. marec ― © Shutterstock V angleščini se za novo, priljubljeno in modno, pogosto kar pretirano popularno besedo, ki navadno izhaja iz kakega specializiranega področja in zato zveni kot pomembna, tehnična beseda, uporablja simpatična beseda buzzword. Sestavljena je iz besede buzz, ki ima več pomenov, najpogostejši so brenčanje, brnenje, šumenje, govorice oz. nekaj, ob čemer ti "zazvoni", in word oziroma slovensko beseda. Njen glavni namen je, da govorec narediti čim večji vtis na laike, v besedilu pa je dostikrat povsem redundantna in sporočilno brez vrednosti. Za določen čas, lahko tudi krajši, postane zelo priljubljena, nekatere potem izginejo, kakšna pa se lahko v jeziku kasneje tudi ugnezdi. Modne besede pogosto izhajajo iz tehničnih terminov, vendar je večina strokovnega pomena iz njih odstranjena. Izvirajo lahko tudi iz žargona, akronimov in neologizmov. Politični, poslovni in jezik oglaševanja so še posebej dovzetni za tovrstne besede, ki se kot mašilo pojavljajo povsod, tudi tam, kjer nimajo kaj iskati. Sinergija, dinamično, kiber, strategija, "misliti zunaj okvirjev" ipd. so primeri, tudi globalizacija je tipičen buzzword, modna floskula, ki se veliko uporablja, v večini besedil pa nima dovolj jasnega pomena. Lansko leto so bili buzzword na primer startupi, top šit ipd. V angleščini imenujejo kombinacijo dveh ali več takih besed tudi buzz phrase. Buzzword je navadno kaj od naslednjega: beseda, povezana z določeno novo, popularno, modno dejavnostjo oz. temo, ki je postala na hitro zelo priljubljena, izmišljena beseda, ki naj bi poenostavila pogovore o novih tehnologijah, modna beseda, besedna zveza, ki se uporablja bolj za to, da naredi vtis kot da bi kaj pojasnila, in spominja na besedno mašilo, tehnični termin, katerega pomen razume le majhna skupina ljudi, in niti ni predvideno, da ga bi razumeli tudi neposvečeni, beseda, besedna zveza, ki dobi večji pomen s ponavljanjem ali rabo v določenem kontekstu, beseda iz tehničnega žargona, ki jo nepravilno
Dvajset letnikov revije Knjižnica na spletu

Dvajset letnikov revije Knjižnica na spletu

Biblio terminologija, 28. februar ― Revija Knjižnica je znanstvena revija za področje bibliotekarstva in informacijske znanosti, izdajata jo Zveza bibliotekarskih društev Slovenije (ZBDS) in Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK). Z izidom zadnje lanske številke bo Knjižnica zaključila šestdeseti letnik, saj izhaja že nepretrgano in vztrajnoo od leta 19957. Velik napredek pri zagotavljanju dostopnosti revije Knjižnica slovenskim bibliotekarjem je bila postavitev njene spletne različice leta 2000, najprej na lastnem strežniku, kasneje pa na spletnem mestu s podporo sistema Open Journal System (OJS), kjer so sedaj objavljene tekoče številke, ob njih pa še arhiv revije nazaj do leta 2000. Del arhiva člankov za obdobje 1997-2011 je še vedno dostopen na starem spletnem mestu, ob tem pa tudi celotno bibliografsko kazalo za obdobje 1957-2011. Digitalizirani so bili tudi članki iz obdobja 1956-1996, vendar so omejeno dostopni samo na posebnih računalnikih v čitalnici NUK, saj (še) niso urejena avtorskopravna vprašanja z avtorji. Vseh šestdeset letnikov (skupaj 2479 člankov) je arhiviranih na portalu dlib.si, vendar pred letom 1997 omejeno dostopnih samo v NUK-u. V zadnjih dvajsetih letih je tako v elektronski izdaji Knjižnice izšlo skoraj sedemsto objav, prosto dostopnih na spletu, od tega dobrih šeststo strokovnih in znanstvenih člankov. O čem so pisali? Najpogostejše ključne besede so splošne knjižnice, knjižnice, bibliotekarji, visokošolske knjižnice, bibliotekarstvo, digitalizacija, katalogizacija, biografije, Narodna in univerzitetna knjižnica, uporabniki, knjižničarji, knjižnični fondi, statistični podatki, informacijska pismenost, standardi, šolske knjižnice, založništvo, iskanje informacij, zasebne knjižnice, knjige . . . Ključne besede so zbrane v spodnjem oblaku besed (večje črke, večja pogostost ključne besede). © Wordle Z nekaj sreče bo obširnejša jezikovna in terminološka analiza člankov zadnjih dvajsetih let objavljena v prvi letošnji številki revije Knjižnica.
Mednarodni dan maternega jezika

Mednarodni dan maternega jezika

Biblio terminologija, 19. februar ― Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo Unesco je razglasila 21. februar za mednarodni dan maternega jezika. Letos bo posvečen materinščini kot pomembnemu gradniku kakovostnega izobraževanja in večjezičnosti za prihodnost. Združeni narodi praznujejo mednarodni dan maternega jezika kot praznik raznolikosti in pestrosti jezikov po svetu in v spomin na ubite študente, ki so 21. februarja 1952 v Bangladešu v protestih zahtevali uradno rabo svojega maternega jezika, to je bengalščine. Skladno s cilji Unescove Agende 2030 so tema letošnjega mednarodnega dne maternega jezika kakovostno izobraževanje, jezik/jeziki poučevanja in koristi za prihodnost, ki jih prinaša izobraževanje v globalnem mnogojezičnem okolju. Poudarjen je izjemen pomen ustreznega jezika poučevanja v zgodnjih letih šolanja, navadno je to materni jezik. Osnovno izobraževanje v maternem jeziku nedvomno močno dvigne kakovost učenja in učnih dosežkov s poudarkom na razumevanju in ustvarjalnosti, ne pa samo na ponavljanju in pomnjenju. V ta namen so vsako leto organizirani različni dogodki, srečanja in seminarji (npr. International Mother Language Day 2017), na Facebooku pa je tudi posebna družbenokulturna spletna stran. Evropa je jezikovno zelo razgiban in bogat prostor in prav jezik je ena najbolj prepoznavnih prvin identitete in kulture. Z vstopom Hrvaške je sedaj v EU 24 uradnih jezikov. Jezikovna pisanost in različnost v EU je zato dejstvo in sodelovanje z drugače govorečimi je neizogibno del našega vsakdanjika. Zato je eno izmed vodilnih načel EU na področju kulture in izobraževanja prizadevanje, da naj bi vsakdo poleg maternega govoril še vsaj dva tuja jezika. Po Unescovih podatkih naj bi bilo na svetu med šest in sedem tisoč jezikov, v Evropi je 76 različnih jezikov. Mnogim jezikom po svetu grozi možnost izumrtja, najbolj tistim, ki jih govori le še majhna skupina ljudi (ponekod le še ena oseba ali ena družina!) in seveda tistim, ki nimajo zapisane oblike. Po nekaterih oce
Hešteg, haštag ali ključnik?

Hešteg, haštag ali ključnik?

Biblio terminologija, 2. februar ― © Children’s Mental Health Network Pri pisanju uporabljamo poleg črk in najpogostejših znakov (npr. ločila) tudi nekatere posebne znake, ki so se v računalniškem in mobilnem okolju zasidrali v naš vsakdan. Taka sta na primer @ in # . Brez njiju ne moremo več živeti in normalno funkcionirati, že leta ju uporabljamo, vendar smo ob njunem poimenovanju še vedno zadržani če ne celo nesrečni (o poimenovanju nekaterih znakov smo tukaj že pisali: Kako se imenujejo nekateri znaki?). V rabi sta najpogostejši poimenovanji afna in lojtra, vendar marsikdo s tem ni zadovoljen in predvsem za # še pogosto slišimo in tudi beremo izvirno angleško poimenovanje hash, izg. [hæʃ]. Če naj bo stvar zanimiva, je treba seveda še nekoliko zaplesti. Že leta uporabljamo angleški termin tag in ga bolj ali manj neuspešno slovenimo kot oznaka, značka, metaoznaka in še kaj, pri tem pa preradi pozabimo, da so bili že desetletja pred tem v nekaterih strokah (npr. bibliotekarstvo, dokumentalistika) v rabi slovenski termini oznaka, vsebinska oznaka, tematska oznaka, predmetna oznaka, ki pa marsikomu niso bili dovolj fensi in jih je nadomestil tag, izg. [tæɡ], pa potem seveda še cela družina izpeljank (tegirati ali tagirati, tegiran ali tagiran ipd., tudi o tem smo že pisali v sestavku Tag in tagiranje ali teg in tegiranje . . . ali morebiti kako drugače?). Zgoraj opisana termina smo združili v enega novega in dobili hashtag, izg. [ˈhæʃtæɡ], to je oznako, ki jo uvaja znak #. Hashtag se uporablja za kategorizacijo vsebin in zasledovanje tematik na družbenih omrežjih. Začelo se je s Twitterjem, ki je leta 2009 uvedel tako označevanje svojih popularnih in udarnih vsebin, kmalu pa so hashtagging (označevanje s temi oznakami) prevzeli tudi uporabniki. Danes je uporaba teh oznak za vsebino objav doma na večini družbenih omrežij, poznajo jih npr. Google Plus, Instagram, Facebook, Pinterest, Tumblir ipd. Avtor lahko označi vsebino objave z eno ali več oznakami, vendar pretiravanje v njihovem št
še novic