Trubarjeva domačija - Arhiv, 13. marec ― STRITARJEV VEČER: JOSIP STRITAR – POSLEDNJI ROMANTIK? Tako je bilo naslov predavanju zgodovinarja in literarnega zgodovinarja ddr. Igorja Grdine na 5. Levstikovem večeru 5. marca v Levstikovem domu v Velikih Laščah. V ospredje je postavil pesniški opus Josipa Stritarja. Josipa Stritarja sicer v slovenski literarni zgodovini poznamo predvsem kot pomembnega literarnega kritika, pri tem lahko govorimo tudi o najtrajnejšem Stritarju. Bil je zelo dober poznavalec klasike in evropske književnosti. Na nek način je vzpostavil slovensko klasiko. V uvodu v Prešernovih Poezij, ki so izšle v Klasju leta 1866, ki je tudi njegov najvažnejši esejistični spisi, je namreč prvi formuliral Prešerna in njegovo delo. Kot pesniški ustvarjalec je ustvarjal pod psevdonimom Boris Miran. Grdina pravi, da le-ta že sam po sebi nakazuje njegovo zelo nebojevito naravo. Ni se loteval starogrških motivov, je pa v njegovi poeziji moč zaslutiti Prešernove odmeve, ki se kažejo npr. v uporabi pesniških oblik sonetni venec, gazela itd. Je pa v slovensko literaturo uvedel nekatere opazne novosti (cikli popotnih pesmi, mestna tematika), ki so jim pozneje drugi avtorji sledili. Njegove ljubezenske pesmi so zelo realistične, ne naredijo posebnega vtisa v spomin, so pa nasprotno bili zelo živi njegovi, še vedno aktualni Dunajski soneti, v katerih biča staroslovence, njihovo samovoljo in oblastništvo na eni strani ter neznačajnost, klečeplazenje in neodločnost na drugi. Dunajski soneti, ki so izšli leta 1872 veljajo za Stritarjevo najpomembnejšo pesniško delo, nekateri med njimi pa za najboljše primere slovenske satire nasploh. Ob koncu predavatelj poudari pomembnost poznavanja slovenske književnosti in njeno vključevanje v šolski učni načrt, čeprav formalno iz njega postopoma v delih izginja. Pomembno je poznati Trubarja, Levstika, Stritarja in Javorška ter njihovo delo. Pomembno je vedeti! Glasbeni gost večera je bil kantavtor Žiga Bižal, ki ustvarja in nastopa v ribniškem narečju. Med dr