Borštnikovo srečanje, 23. september ― Danes mineva 100 let od smrti Ignacija Borštnika, prvega slovenskega poklicnega igralca, ki je pustil močan pečat v slovenskem gledališču tudi kot režiser, gledališki pedagog in nenazadnje tudi kot pisec in prevajalec. Vsestranski gledališki ustvarjalec Ignacij Borštnik se je rodil 1. julija 1858 v Cerkljah na Gorenjskem. Od 1882 je redno nastopal v gledališču v Ljubljani, v letih 1885 in 1986 pa se je kot štipendist Dramatičnega društva izpopolnjeval na dunajskem konservatoriju. Po vrnitvi je postal prvi igralec, režiser in umetniški vodja slovenskega gledališča ter igralski vzgojitelj. Napisal je tudi več dramskih prizorov in ljudsko igro Stari Ilija (1890). Leta 1892 je sodeloval pri odprtju novega Deželnega gledališča in v ta namen priredil Jurčičevo Veroniko Deseniško, jo zrežiral in nastopil v njej. V sezoni 1893/94 je dvakrat gostoval v zagrebškem gledališču, naslednje leto pa sta z ženo Zofijo sprejela povabilo za igranje v zagrebški Drami, kjer je ostal skoraj do smrti in bil med najpomembnejšimi dramskimi umetniki. Večkrat je gostoval tudi v Ljubljani in se dogovarjal za vrnitev, v krizni sezoni 1913/14 pa je tudi vodil ljubljanske dramske predstave. Leta 1919 se je vrnil v Ljubljano kot član obnovljenega gledališča in profesor na novem konservatoriju ter v Ljubljani tudi umrl dva tedna po zadnjem nastopu, 23. septembra 1919. Po njem se imenuje tudi naš osrednji slovenski gledališki festival, Festival Borštnikovo srečanje, ter Borštnikov prstan, najvišja nagrada za igralsko ustvarjalnost. Vir: http://sigledal.org/geslo/Ignacij_Bor%C5%A1tnik Pokopan je na ljubljanskih Žalah, za njegov grob skrbi Združenje Dramskih Umetnikov Slovenije.  V arhivu Slovenskega gledališkega inštituta (SLOGI) hranijo tudi fotografije njegovih vlog ter plakate, besedila in pesmi, ki jih je pisal v zrelih letih. Slovenski gledališki inštitut skozi gledališko delavnico Srečanje z Borštnikom življenje velikega igralca približuje tudi mladi gledališki publiki.

Kamra.si, 23. september ― Leta 1919 je bilo ustanovljeno prvo slovensko poklicno gledališče v Mariboru, z nazivom Slovensko mestno gledališče, ki je dobilo domovanje v gledališki zgradbi na Slomškovem trgu, zgrajeni konec leta 1851 in leta 1865 povezani z dokončanim kazinskim delom poslopja. V njej je vse do konca 1. svetovne vojne delovalo poklicno nemško dramsko in operno gledališče.  Slovenske uprizoritve dramskih besedil, glasbenih iger in operet sta sprva prirejala Slovanska čitalnica ter Bralno in pevsko društvo Maribor (od leta 1899 v Narodnem domu), leta 1909 pa je bilo ustanovljeno Dramatično društvo, ki je slovenske uprizoritve dvignilo skoraj na profesionalno raven. Gledališka dejavnost je imela velik pomen za ohranjanje in utrjevanje slovenstva v Mariboru.