Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. julij ― Ob stoletnici umetniške šole Bauhaus se Igor Andjelić predstavlja z novim umetniškim projektom. Andjelić se po uspešni razstavi Cinecittà (Galerija Fotografija, 2018), ki je črpala navdih v črno-belem svetu italijanskega neorealizma, tematsko naslanja na véliko tradicijo nemškega Bauhausa. Na Bauhaus se ne navezuje skozi dobesedni prenos motivov, pač pa ga interpretira ideološko. Glavno vodilo pri ustvarjanju njegovega novega projekta je slavna ideja Walterja Gropiusa, ki izpostavi povezovanje vseh področij ustvarjanja, rušenje meja med »visoko« in »obrtno« umetnostjo, ki šele lahko pripelje do končnega cilja vseh vizualnih umetnosti oziroma gesamtkunstwerk-a. Tako se tudi Andjelić v svojem delu ne omejuje na en sam medij, temveč s svojo univerzalnostjo stopa na različna področja ustvarjanja. Razstava vključuje dela, ki so nastala v najrazličnejših kontekstih Andjelićevega umetniškega življenja. Predstavlja fotografska dela, v katera intervencijsko posega in jih spreminja v reliefne, skoraj arhitekturne konstrukcije. Njegov vir navdiha pri kolažnih podobah je prav minimalistična in funkcionalistična arhitektura, kakršno je promoviral tudi Bauhaus, pod njegovim objektivom pa se spremeni v abstrahirane kompozicije in geometrijske forme. A Bauhaus, posebej v arhitekturi, nikakor ni glavni vir navdiha za umetnika – arhitekturo nemške šole vseskozi navezuje tudi na funkcionalizem Malapartejeve hiše na otoku Capri, objektom Andjelićeve večne fascinacije. Temu posveti tudi maketo lastne arhitekture, ki se v Malapartejevi maniri dviga s tal in živi v simbiozi z vzhajanjem in zahajanjem sonca. Odmev italijanske povojne umetnosti je opazen tudi v kolesih, ki jih umetnik razstavlja kot intervencijske objekte – z njimi se je v obliki fotografije predstavil v projektu Cinecitta v povezavi z De Sicinim filmom Tatovi koles, tokrat pa je tematika drugačna. Na italijanski neorealizem se navezuje v smislu kolesa kot družbenega objekta, predmeta z veliko in podcenjeno vrednostjo. Kole

Zapiski (Alenka Pirman), 23. julij ― Dieta od aprila 2019: enkrat mesečno recenzija muzejske razstave v časopisu Dnevnik. Razstave so v muzejski dejavnosti le vrh ledene gore, a tudi o njem je treba razmišljati. Za naslove in gladkost člankov je soodgovorna Tanja Lesničar Pučko, urednica rubrike za kulturo. [april] Moja Ljubljanica Bogata preteklost, nasmetena sedanjost Moja Ljubljanica na Vrhniki je edina stalna muzejska razstava, posvečena slovenski reki. Obiskovalcu ponuja topografski vpogled v civilizacijske dosežke prebivalstva, ki je živelo oziroma še živi v njenem porečju od prazgodovine do danes … https://www.dnevnik.si/1042883865 Razstavišče: Kulturni center Vrhnika Producent: Muzej in galerije mesta Ljubljane Kustosinja: Irena Šinkovec http://mojaljubljanica.si/ [maj] Šport …

ARS Arsov forum, 23. julij ― Politika, vera in identiteta v najstarejši vzhodnoslovanski državi skozi prizmo pridig, življenjepisov svetnikov in zakonikov, nastalih v 11. stoletju Nekako ob koncu 9. stoletja je v ravnicah vzhodne Evrope, med Baltikom in Črnim morjem, začela nastajati prva državna tvorba vzhodnih Slovanov, tako imenovana Kijevska Rusija. Ta je svoj vrhunec dosegla nekje v sredini 11. stoletja, nato je začela zlagoma slabeti, dokončno pa je propadla pod pritiskom mongolskih vdorov v 13. stoletju. Toda teh 400 let Kijevske Rusije je pustilo neizbrisen pečat v kulturni, verski in politični zgodovini slovanskega vzhoda in še danes se Belorusi, Ukrajinci in Rusi – kadar pač mislijo svojo preteklost in identiteto – sklicujejo natanko na zgodnjesrednjeveško državo v porečju Dnjepra. S čim je torej Kijevska Rusija tako zaznamovala ta prostor, da danes, v času zaostrenih odnosov med Rusijo in Ukrajino, med tamkajšnjimi intelektualci – še bolj pa menda med politiki – plamti debata o tem, čigava naj bi Kijevska Rusija pravzaprav bila, kdo si jo sme lastiti in, kajpada, kakšne politične konsekvence bi morali iz posedovanja te preteklosti potegniti v geopolitičnih razmerah zgodnjega 21. stoletja? To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Arsovem forumu, pri čemer pa se, menda razumljivo, bolj kakor sedanjosti in politiki posvečamo preteklosti in kulturi. Pred nedavnim je namreč pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšla knjiga Pismenost in kultura Kijevske Rusije, ki prinaša prevode in komentarje izbranih spomenikov vzhodnoslovanske pismenosti 11. stoletja. Kako je v luči teh dokumentov, zdaj prvič dostopnih v slovenščini, videti Kijevska država, se bomo pogovarjali z Aljažem Glaserjem in dr. Simonom Malmenvallom, ki sta stara besedila prevedla in bogato komentirala, ter z dr. Blažem Podlesnikom, ki je za pričujočo knjigo poskrbel po uredniški plati in ji pripisal spremno besedo. V oddaji bomo ponovili pogovor, ki je bil na sporedu na 1. programu,  5.7.201