Airbeletrina, 8. februar ― Pred tremi leti sem se s prijatelji prvič na 8. februar odpravila v Kranj. Vsa leta prej sem namreč kulturni dan večinoma preživljala doma, uživala ob dobri knjigi, filmu ali seriji ter se kot najbrž večina prebivalcev Slovenije veselila, da bo to dela prost dan (letos je to druga pesem). Na takšne dni se mi nikoli ni kaj pretirano dalo riniti v množice ljudi, hoditi v muzeje ali galerije, na brezplačne dogodke, v kino ali gledališče – vse to namreč počnem že čez vse leto. Kljub temu so, tega se zavedam, pobude raznoraznih kulturnih ustanov pomemben del naše kulture, saj na ta dan v svoje prostore pritegnejo ljudi, ki na katerikoli drug dan v letu tja najbrž ne bi zašli. Čeprav se velik delež naše kulture financira z državno pomočjo in razpisi, bi bilo lepo – in morda naivno – verjeti, da bi kulturniki lahko živeli tudi od obiska prireditev, prodaje knjig, vstopnic in drugih oblik neposrednega stika z občinstvom. Kljub temu so, tega se zavedam, pobude raznoraznih kulturnih ustanov pomemben del naše kulture, saj na ta dan v svoje prostore pritegnejo ljudi, ki na katerikoli drug dan v letu tja najbrž ne bi zašli. Prešernov smenj v Kranju (Fotografija: Urška Bračko) Pred tistimi tremi leti se je moj odnos do množic ljudi, ki »rinejo« v prostore, polne kulture, malce spremenil. Množica me ni več motila, središče Kranja pa sem prvič videla v drugačni luči. Kadarkoli prej, ko sem obiskala Kranj, je bilo mesto bolj kot ne prazno, po navadi smo šli v kino ali pa na kak kulturni dogodek, ki je bil zelo ciljno obiskan. Takrat pa smo v Kranj šli na povabilo Layerjeve hiše, ki je pod okriljem Hane B. Kokot organizirala dogodek Layer x Fige (ki poteka tudi letos), katerega del je bila tudi predstavitev antologije erotične kratke proze z naslovom Spreganje glagola prihajati. Srečali smo se z živahnim in izjemno polnim mestnim središčem, kjer so tisti dan potekali umetniška tržnica, tržnica dobrot, branja, koncerti, vse prodajalne in muzeji so imeli dan o