Ana Sluga: Pozabljeni pogovori

Hiša kulture v Pivki, 2. marec ― osebna razstava Ana Sluga: Pozabljeni pogovori7. – 28. 3. 2025 otvoritev 7. 3. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Ana Sluga je vizualna umetnica, ki deluje v glavnem kot slikarka, ustvarja pa tudi na področju videa in fotografije. Njeno slikarstvo se napaja iz tokov druge polovice 20. stoletja, predvsem poparta, kar izkazuje z značilno ploskovno formo, jasno obrisno risbo in večinoma čistimi barvami, poenostavljanjem in sintetiziranjem realnih oblik, približanimi izrezi, vključevanjem vzorcev in znakov ter uporabo pripomočkov splošne rabe, kot so spreji in za umetnico specifični soboslikarski valjčki. Popartistična forma ima subjektivno obarvano vsebinsko strukturo, saj umetnica v svojih delih raziskuje vprašanja, povezana z identiteto, osebno zgodovino, družinsko arheologijo, socialnimi razmerji in vsakdanjimi situacijami, skozi to subjektivno kukalo pa pogosto odpira vpogled v splošna družbena stanja in probleme. K obravnavanim vprašanjem običajno pristopi s humorjem in (samo)ironijo, zato njena dela kljub resni tematiki na splošno preveva sproščenost, živahnost in svetloba. Na razstavi umetnica predstavlja svoje najnovejše slike, izbrana dela na papirju iz cikla Pasivni torzo in serijo grafik, ki je nastala v grafičnem ateljeju Hiše kulture. Gre za reprezentativna dela iz ciklusa, ki ga umetnica ustvarja v zadnjem času, od leta 2021 dalje. V teh delih zavzema osrednje mesto ženska figura. Postavljena je pred nevtralno ozadje, ki je monokromno ali prekrito z vzorci, narejenimi s soboslikarskimi valjčki. Odeta je v oblačila in obdana s predmeti v nelogičnih in časovno neskladnih sestavih, kar še dodatno poudarja naslikani kolaž, ki mestoma prekriva figuro. Njen obraz nikoli ni izrisan, zato pa komunicira s kretnjami in držo telesa. Očitno je ujeta sredi nekega opravila ali situacije, ki spričo vrzeli in nekonsistence v pripovedi ostaja nejasna. V skladu z navedenim slike preveva vzdušje, kjer se reminiscence na neko nedoločno, nostalgično in domačno preteklost sple

Erik Mavrič: V izobilju

Hiša kulture v Pivki, 2. februar ― osebna razstava Erik Mavrič: V izobilju7. – 28. 2. 2025 otvoritev 7. 2. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Erik Mavrič je v slovenskem umetnostnem prostoru znan po svojih monumentalnih delih, v katerih se ukvarja z eksistencialno tematiko in v tem okviru še posebej z razmerjem med posameznikom in svetom. Kar povezuje vsa ta dela, naj gre za prepis svetopisemskega besedila na odrabljeno embalažo, pozlatitev 400 kg kruha, poslikavo galerije z barvico, portretiranje 325-ih kamenčkov na lesene ploščice ali preris zvezdnatega neba s kemičnim svinčnikom na časopisni papir je v osnovi preprost, a dolgotrajen, enoličen in ponavljajoči se postopek njihovega nastajanja. Umetnik je vsako od njih ustvarjal več mesecev ali celo let, iz povsem običajnih materialov in s pripomočki najširše rabe. S tem, ko je ustvarjanje tesno prepletel s svojim vsakdanjim okoljem in običajnim življenjem, pa je vanj vnesel eksistencialno komponento. Podobno velja tudi za njegove risbe velikih formatov, ki jih ustvarja na različnih nosilcih, papirju, lesu ali gips ploščah, vendar vselej z ogljem. Umetnik je to tehniko izbral predvsem zato, ker nosi v sebi eksistencialno prvinskost; ne samo, da je oglje prva snov, ki jo je človek uporabljal za ustvarjanje, kot dokazujejo prazgodovinske stenske poslikave, ampak tudi na materialni in formalni ravni izraža krhkost in minljivost življenja. Izhodišče za nastanek risbe je motiv, ki ga umetnik vzame iz svojega vsakdana ali sanj, ga prenese na podlago, nato pa sledi asociacijam, ki ga vodijo do drugega, tretjega, četrtega in tako dalje, dokler se ne izriše celota. Risba torej ne nastaja po nekem vnaprejšnjem načrtu, ampak postopno, kot niz motivov, ki asociativno vznikajo drug za drugim iz neporisanega ozadja. Umetnik na tej poti sledi notranji psihološki napetosti, zato podobe, ki se postopoma izvijejo iz njegove (pod)zavesti, večinoma preveva odtujenost, nelagodje ali tesnoba. Četudi smo nelagodja ob njegovih risbah vajeni, se v najnovejših to stopnjuje do

Nika Rupnik: Kontra plan

Hiša kulture v Pivki, 4. januar ― osebna razstava Nika Rupnik: Kontra plan10. – 31. 1. 2025 otvoritev 10. 1. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Nika Rupnik je vizualna umetnica mlajše generacije, ki ustvarja na področju slikarstva, grafike, risbe in instalacije. V svojem delu raziskuje sodobno življenje, ki ga zaznamuje nasičenost z (vizualnimi) informacijami, hiter tempo, spremenljivost in začasnost, kar v človekovi notranjosti ustvarja občutja preobremenjenosti, odtujenosti, krhkosti in minljivosti. V skladu s tem se v njenih delih pogosto pojavljajo podobe abstrahiranih struktur, kjer se elementi urbane krajine (zgradbe, arhitekturni detajli, kamniti zidovi, tlakovci) prepletajo s fragmenti organskega (zaplate trave, grmovje, deli rastlin ali živali), tako da je težko reči, ali svetovi, ki jih predstavljajo, razpadajo ali se ravnokar rojevajo. To mejno situacijo umetnica ponazarja tudi formalno, saj v svojih delih pogosto kombinira klasične slikarske oziroma grafične tehnike s sodobnimi pristopi in materiali, denimo tako, da v sliko vključi fotografijo ali fotokopijo, v grafiki pa suho iglo uporabi na pleksi steklu ali plastični foliji. Pri vseh teh postopkih ima ključno vlogo svetloba, ki jo umetnica pojmuje kot soustvarjalko svojih del, saj v njih ne nastopa le posredno, kot takšen ali drugačen svetlobni zapis, ampak tudi neposredno, kot ustvarjalka senčne risbe, ki se poraja s presevanjem skozi prosojni nosilec, včasih še dodatno poudarjene z uporabo umetnih svetil, kot so reflektorji, baterijske svetilke ipd. Dela, ki nastajajo na ta način, ustvarjajo občutek neponovljivega trenutka in vzdušje, prežeto z občutji polzenja, uhajanja in neujemljivosti, s tem pa umetnica ponazarja nestalnost in fluidnost sodobnega življenjskega okolja ter nemoč posameznika, ki živi v njem. Vse to velja tudi za razstavo z naslovom Kontra plan, v kateri se umetnica poigrava s transformacijo risbe. V prvem prostoru nam ponudi vpogled v svoj risarski opus skozi nekaj izbranih reprezentativnih del. V osrednjem prostor

Jaka Vatovec: Skrivalnice

Hiša kulture v Pivki, 1. december 2024 ― osebna razstava Jaka Vatovec: Skrivalnice6. – 27. 12. 2024 otvoritev 6. 12. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Jaka Vatovec je vizualni umetnik mlajše generacije, ki ustvarja na področju slikarstva, videa, instalacij in publikacij. V svojem delu raziskuje različne marginalnosti v preseku družbenega in individualnega. Zanima ga področje družbenih konvencij, normativov, stereotipov in ritualov v povezavi s psihologijo posameznika, v tem okviru pa še posebej pojem duševnega zdravja in normalnosti, kjer raziskuje mejo med normalnim in abnormalnim ter s tem povezana občutja odtujenosti, anksioznosti, nihilizma ipd. Druga velika tema v njegovem delu je smrt kot prehod v neznano in naš odnos do tega, tako v materialni kot simbolni obliki, v tej povezavi pa tudi celotno področje paranormalnega v najširšem pomenu besede. V skladu s tem se pri snovanju svojih del pogosto poslužuje motivike iz bogate ikonografije grozljivk, kjer mrgoli lobanj, kosti, krst, sveč, pajkov, muh in nožev. Te motive v procesu ustvarjanja jemlje iz konteksta in jih v svojih delih povezuje v novo celoto, kjer mutirajo v nekaj drugega, saj se kljub enakemu videzu njihov pomen spremeni. Pomen se pogosto ustvarja tudi skozi razmerja med samimi deli, zato se njihova interpretacija spreminja v skladu s postavitvijo v galeriji. Na razstavi z naslovom Skrivalnice umetnik predstavlja svoja najnovejša dela, v katerih se ukvarja s pojmom skrivanja / zakrivanja / prikrivanja. V razstavo nas vpelje z delom, kjer obrazstavno besedilo na določenih mestih prekrije, tako da spominja na tajne dokumente. Ob njem na eni strani razstavi sliko, ki nas postavlja pred neprediren črn zid, na drugi pa serijo risb, ki so se mu med skiciranjem narisale »same od sebe«. V osrednji prostor na razstavi postavi delo, pri katerem nas zaintrigira že ponjava, ki se običajno uporablja za prekrivanje, kot nosilec prazne urbane krajine – sprašujemo se, zakaj ni nikjer nikogar, in, kaj se bo zgodilo ali se je nemara že? Še globlje v neznan

Bostjan Kavcic: Impulz

Hiša kulture v Pivki, 27. oktober 2024 ― osebna razstava Boštjan Kavčič: Impulz8. – 29. 11. 2024 otvoritev 8. 11. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Boštjan Kavčič že od leta 2002 ustvarja zaokrožen kiparski opus z naslovom ORGanizmi, ki trenutno šteje 119 kosov. Opus nastaja kot odzraz njegovega specifičnega pogleda na svet, ki vidi univezum kot celoto, kjer je vse v dinamičnem ravnovesju in kjer vse entitete (lahko) sobivajo tako, da to ravnovesje ohranja. Osnovni material, iz katerega so narejeni ORGanizmi, je kamen, ki ga včasih spremlja tudi les ali kovina. Umetnik je kamen izbral zato, ker vsebuje vso zgodovino življenja na zemlji in to življenje skuša skozi proces ustvarjanja osvoboditi. Postopek nastajanja posameznega ORGanizma v osnovi razume kot 'odstiranje stoletij' in kamen obdeluje tako dolgo, 'dokler organizem ne zadiha'. Gre torej za osvobajanje energije, primarne življenjske sile, ki je ostala ujeta v njem. To dokazuje tudi pogled na ORGanizme kot celoto, ki pokaže, da v osnovi izhajajo le iz treh oblik, kroga, trikotnika in redkeje kvadrata, ki se razpnejo v volumen po principu krivulje, najraje spirale, včasih pa tudi sinusiode, parabole, cvetnega venca ali detelje. Volumen se vselej izoblikuje na tak način, da je naglašena os, bodisi tako, da se krivulja suka okrog lastne osi, bodisi z odprtino v središču volumna bodisi os nakazuje nek zunanji element. S principom krivulje in naglašeno osjo umetnik dinamizira volumen skulpture, občutje gibanja pa še dodatno poudarja z dodelavo v obliki zarez, ki potekajo iz skupnega izhodišča, navadno v osi skulpture, proti njenim robovom, navzven in navzdol. Skulptura je končana, ko umetnik začuti, da je skoznjo stekel energijski tok. Vendar pa s tem proces ustvarjanja ORGanizma še ni zaključen, saj umetnika čaka še vmestitev skulpture v prostor. Kot sam pravi, gre pri tem procesu v osnovi za to, da skulpturo vmesti v prostor tako, kot da je že od nekdaj tam, da deluje kot 'ORGan v telesu'. Pri tem upošteva tako elemente (galerijskega) prostora kot znač

Sonja Vulpes: Cake

Hiša kulture v Pivki, 28. september 2024 ― osebna razstava Sonja Vulpes: Cake4. – 25. 10. 2024 otvoritev 4. 10. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Sonja Vulpes je vizualna umetnica, ki se ukvarja z grafiko, risbo in umetniškimi publikacijami. V svojem delu se poglablja v lastno notranjost, na tej poti pa dosledno vztraja v brezkompromisni in brutalni iskrenosti, ne glede na to, v kakšne svetove jo utegne pripeljati. V skladu s tem so njena dela večinoma takšni ali drugačni avtoportreti, v katerih stopa v ospredje osebna izpoved in čustveni izraz. Na razstavi z naslovom Cake (angleški izraz, ki se običajno prevaja kot torta ali kolač, v idiomski rabi implicira vrsto pomenov, ki jih ni mogoče prevesti v slovenščino, zato ostaja brez prevoda) umetnica predstavlja najnovejša grafična dela, v katerih nadaljuje raziskovanje svojih notranjih čustvenih stanj. Izhodišče razstave so njeni spomini na rojstnodnevna prazovanja s torto in rožami z vrta, ki ji predstavljajo intimne rituale ljubezni, neskaljene sreče in brezmejnosti. Umetnica svoje spomine uporabi kot most, ki jo popelje do teh v času odraslosti izgubljenih in pozabljenih občutij. Pri tem se osredotoči na torto (ali rože) kot vodilni motiv, ki na eni strani predstavlja emblem praznovanja kot takega, na drugi pa metaforo za pozitivna občutja, ki so v otroštvu nekako samoumevna, v odraslosti pa se porazgubijo med vsakdanjimi obveznostmi, skrbmi in težavami. Treba jih je ponovno najti, jih znati prepoznati, sprejeti in negovati, prvi korak na tej poti pa je ljubezen do sebe. Umetnica introspektivno pot iskanja ljubezni do sebe zapelje skozi dve grafični seriji, ki se med seboj povezujeta in dopolnjujeta. V sitotiskih kot osnovo uporabi avtoportretne fotografije s torto in rožami ter jih dopolni z risarskimi elementi in izjavami, ki učinkujejo kot afirmacija pozitivnih občutij, ujetih v podobi. V seriji kolagrafij pa stopi še korak dlje, saj s tem, ko poveže tipično podobo torte oziroma njenih značilnih delov (npr. okrasne kupčke smetane, rezino, krono) s figur

Kulturo s ceste v Hišo … in nazaj

Hiša kulture v Pivki, 29. avgust 2024 ― skupinska razstava Kulturo s ceste v Hišo … in nazaj Ana Batistič Jovana Đukić Petra Grmek Rina Jurjevčič Anja Majcen Tim Matkovič Maša Pušnik Zala Reberc Ana Stevanovski Ana Ščuka Eva Švigelj Kresna Dara Valečič 6. – 27. 9. 2024 otvoritev6. 9. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Razstava z naslovom Kulturo s ceste v Hišo … in nazaj je plod sodelovanja med Hišo kulture in neformalno skupino umetnic in umetnikov s Krasa, ki so se povezali v okviru projekta Kulturo na cesto! Projekt sta zasnovali Jovana Đukić in Maša Pušnik kot promocijsko spodbudo mladim v kreativnem sektorju na Krasu. Potekal je v obliki dveh kulturno-umetniških dogodkov v javnem prostoru v Sežani (2021 in 2022), ki sta se odvila z namenom predstaviti mlade kreativce in kreativke s Krasa, jim ponuditi možnost, da zavzamejo svoj prostor, pokažejo svoje delo in se med seboj spoznajo. Izhajal je iz ugotovitve, da v Sežani primanjkuje prostorov, kjer bi se mladi kreativci zbirali, si izmenjevali ideje in razstavljali svoje delo. Ustvarjalne prostore so zato vzpostavili kar na ulicah Sežane – zakupili so plakatna mesta, običajno namenjena oglaševanju, jih preoblekli v belo barvo in tako ponudili »ulični atelje« za ustvarjanje v živo. Udeleženci in udeleženke dogodkov so se povezali v neformalno skupino in se odločili, da raziščejo, kam jih lahko pripelje skupna vizija – razstava Kulturo s ceste v Hišo … in nazaj je eden izmed njihovih prvih projektov. V skladu z izhodiščnim projektom je razstava zasnovana kot interakcija med zaprtim razstavnim prostorom in ulico. Kot uvod v razstavo sodelujoči predstavljajo zgodovino projekta Kulturo na cesto! v obliki skupne umetniške publikacije. Sledi predstavitev individualnih umetniških del, ki so nastala na umetniški rezidenci v Istri, kjer so sodelujoči skozi osebno, intimno videnje skupnega urbanega prostora skušali odgovoriti na vprašanja, kam sodi umetnost, kje se lahko z njo srečamo in kdo vse jo (so)ustvarja, in prek tega razmišljali o nastajanju, prezentaciji

Poslikana Pivka / Marko Šajn: ODHODI / PRIHODI

Hiša kulture v Pivki, 1. julij 2024 ― javna poslikava Poslikana Pivka / Marko Šajn: ODHODI / PRIHODI od 1.7.2024 dalje kustosinja Mojca Grmek Poslikana Pivka je večletni projekt (2022–2025) galerije Hiša kulture v Pivki, ki raziskuje stensko slikarstvo, njegov izraz, domet in pomen v javnem prostoru, na primeru majhnega mesta, kot je Pivka. Kot je znano, je osrednji pomen stenskega slikarstva v tem, da umetnost prinaša v javno sfero. Na ta način umetniško delo pridobi najširše občinstvo, tudi tisto, ki nikoli ne vstopi v galerijo, hkrati pa (lahko) postane učinkovit medij družbene komunikacije. Glede na to, da Pivka pred tem projektom ni imela nobene javne poslikave, se zdi še posebej primerna za raziskavo, kakšne učinke ima lahko poslikava na prebivalce mesta, odnose med njimi in družbeno ozračje nasploh. Zato Hiša kulture pojmuje projekt kot nekakšen laboratorij za raziskovanje odnosov med umetnostjo in družbo, ob tem pa se nadeja, da bo pomembno prispeval k razvoju vizualne podobe mesta in promociji vizualne umetnosti sploh. Leta 2022 je slikar Leon Zuodar na dvorišču za Hišo kulture izvedel poslikavo z naslovom Artist at Work, ki tematizira delo umetnika, njegov prispevek k razvoju družbe in družbeno percepcijo sodobne umetnosti. Naslednje leto je slikarka in ilustratorka Petra Preželj poslikala steno podpornega zidu ob vrtcu Mavrica. Poslikava s prepletom figur živali, rastlin, ljudi in fantastičnih bitij na ozadju z abstraktnimi vzorci in elementi krajine ostaja odprta za interpretacijo, kar umetnica sugerira tudi z naslovom – Povej zgodbo. V letošnjem letu je slikar Marko Šajn izvedel poslikavo na steni objekta v bližini železniške postaje ob glavni cesti skozi Pivko. Umetnik je poslikavo zasnoval v povezavi z lokacijo, kjer se nahaja, saj prikazuje zamrznjen posnetek vsakodnevnega vrveža – ljudi, ki hitijo po opravkih, nakupih ali v službo, s potovalnimi torbami tečejo na vlak ali z nahrbtniki na ramenih iščejo prostor za avtostop. Kar jim je skupno, je gibanje; vsem se bolj ali manj mudi in ni

Pesmi v grafiki / Maksa Samsa

Hiša kulture v Pivki, 26. maj 2024 ― grafična delavnica in razstava Pesmi v grafiki / Maksa SamsaErik Mavrič Neža Perovšek Adrijan Praznik Iva Tratnik delavnica3. – 6. 6. 2024 razstava7. – 28. 6. 2024otvoritev7. 6. ob 19. urikustosinja Mojca Grmek Pesmi v grafiki je naslov večletnega projekta (2022–2025), ki raziskuje povezave med poezijo in likovno umetnostjo skozi medij grafike. Projekt se izvaja enkrat letno in vključuje grafično delavnico ter razstavo nastalih del. Tematsko se osredotoča na poezijo znanih regionalnih pesnikov in pesnice. To so Dragotin Kette, Srečko Kosovel, Maksa Samsa in Miroslav Vilhar. Sodelujoči umetniki in umetnice v sodelovanju s pristojno institucijo kot partnerjem pri projektu spoznajo izbranega pesnika/pesnico in njegovo/njeno poezijo ter v tej povezavi ustvarijo novo grafično delo. K grafiki pristopajo eksperimentalno, izven njenih osnovnih parametrov (odtis, reprodukcija), in avtorsko, kar pomeni, da odtise na različne načine spreminjajo v originale. Tretja izvedba projekta se osredotoča na poezijo Makse Samsa. V uvodnem delu so si sodelujoči umetniki in umetnice ogledali stalno razstavo o pesnici in njenem delu v Knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici. Sledil je praktični del delavnice, kjer so ustvarjali grafike v tehniki sitotiska. Za izhodišče pri delu so izbrali pesem Makse Samsa in jo uporabili kot navdih za zasnovo grafike v dveh vnaprej določenih barvah. Nato so grafiko odtisnili in tretjino natisnjenih izvodov spremenili v originale z intervencijo v (tekstilnem) kolažu z vzorci. V celotnem procesu so kot likovni element uporabili tipografijo, ki predstavlja neposredno vizualno vez s poezijo. Vsa nastala dela so predstavljena na razstavi. Projekt sofinancirajo Ministrstvo za kulturo RS, Občina Pivka in Knjižnica Makse Samsa Ilirska Bistrica.

Suzana Brborović: Kolektivna iluzija

Hiša kulture v Pivki, 28. april 2024 ― osebna razstava Suzana Brborović: Kolektivna iluzija10. – 31. 5. 2024 otvoritev 10. 5. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Slikarka Suzana Brborović se v svojem delu osredotoča na bivanjsko tematiko, zanima jo predvsem dinamično razmerje med našim organskim obstojem in strukturiranostjo različnih sistemov okrog nas, ki ga raziskuje v preseku med nastajanjem in minevanjem skozi tok časa. Kompleksnosti tematike ustreza zapleten proces ustvarjanja, za katerega je značilno nalaganje in postopno odvzemanje barvnih plasti, uporaba različnih perspektiv in pogledov, prepletanje geometrijskih mrež, struktur in linearne risbe na eni strani ter slikanja s svobodno potezo, toniranjem, senčenjem, na drugi. Slike, ki nastanejo skozi ta proces, so nasičene z izobiljem vizualnega. V njem imajo osrednje mesto konstrukcije, ki v starejših delih (pred letom 2020) spominjajo na zapletene infrastrukturne objekte, trdno zasidrane v prostoru, v novejših pa se postopoma otresejo materialnosti in kot breztežna abstraktna ogrodja lebdijo v prostranosti dnevnega ali nočnega neba. Konstrukcije so prepredene z barvnimi polji organskih oblik, ki se razkrijejo skozi proces odstranjevanja barvnih plasti, in sproščenimi potezami s čopičem, ki mednje zarišejo igrivo barvno risbo. Na ta način umetnica v slike vnaša organskost in do določene mere tudi naključnost. Ta komponenta se v starejših delih povsem podreja konstrukciji, kot njena senca ali vanjo zaprta snov, ki izbruhne samo priložnostno, v novejših pa seže prek njenih okvirov, jo vse bolj prekriva in ponekod že povsem prevlada. Vzporedno s tem se tudi konstrukcije rahljajo, posamezni elementi lezejo vsaksebi, razpadajo in se razblinjajo, do točke, ko s slike popolnoma izginejo. V najnovejših slikah, predstavljenih na tokratni razstavi, se poudarek pri preučevanju mrež in struktur, v katere je vpeto naše bivanje, premakne iz materialnega, industrijam in tehnologijam podrejenega življenjskega okolja v prostrani svet duha, kjer se porajajo naše mi

Klara Sax: Punk me to the end of love

Hiša kulture v Pivki, 29. marec 2024 ― osebna razstava Klara Sax: Punk me to the end of love5. – 26. 4. 2024 otvoritev 5. 4. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Skrivnostna umetnica Klara Sax prihaja domnevno iz New Yorka, najverjetneje je rojena okrog leta 1997. Kot je znano, se v svojem delu ukvarja z instalacijami, v katerih raziskuje odnose med zvočnimi in prostorskimi intervencijami, pri tem pa kot svoje osnovno orodje uporablja humor in element presenečenja. Umetnica svoje instalacije vselej snuje v povezavi s prostorom, v katerem razstavlja. Pred leti, ko je prvič razstavljala v Hiši kulture, se je navezala na delo Avgusta Černigoja, ki je med drugim deloval v širši okolici Pivke, tokrat pa jo je navdihnila kar Hiša kulture sama. V zvezi s tem je treba pripomniti, da je bila Hiša kulture v preteklosti lokalno središče alternativne kulture in hkrati eno od presečišč klubske mreže, ki je v devetdesetih letih 20. stoletja povezovala mesta iz vseh koncev Slovenije in tvorila živahno klubsko sceno. V klubih, kjer so se odvijali različni kulturni dogodki, so se zbirali pripadniki subkultur, glasbeniki, umetniki in sploh vsi, ki jih je povezovala ljubezen do različnih oblik alternativne kulture. V obdobju od leta 1998 do 2011, ko je Hiša kulture delovala kot eno od teh središč, se je v njenih prostorih zvrstilo več sto dogodkov z različnih kulturno-umetniških področij. V sedanji galeriji so se odvijale razstave, ustvarjalne delavnice in tečaji, pa tudi okrogle mize in predavanja o aktualni (ali zgodovinski) družbeni problematiki, predstavitve knjig in filmov, gledališke in plesne predstave. V kletnih prostorih, kjer je delovala Ćuza, d.o.o., in kasneje v dvorani XXL so potekali koncerti, glasbeni festivali in plesni večeri. Dogajanje je seglo tudi izven matičnega prostora. Že od leta 1997 se vsako poletje v gozdičku nad vasjo Trnje pri Pivki odvija Festival drugačne glasbe Trnje, v prvih petih letih delovanja so na različnih lokacijah v okolici Pivke potekale likovne kolonije, v letih 2007–2012 pa je pod

Tina Dobrajc: Je to vse, kar je?

Hiša kulture v Pivki, 26. februar 2024 ― osebna razstava Tina Dobrajc: Je to vse, kar je?8. – 29. 3. 2024 otvoritev 8. 3. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Tina Dobrajc je uveljavljena vizualna umetnica, ki je najbolj prepoznavna po svojem slikarstvu, ustvarja pa tudi na področju ilustracije in scenografije. Za njena dela je značilno prepletanje tradicije s sodobnostjo, saj v njih združuje elemente slovenske folklore in mitologije z motivi iz vsakdanjega življenja in pop kulture, skozi ta preplet pa odpira različna družbeno kritična vprašanja, s posebnim poudarkom na problematiki medčloveških odnosov in človekovega odnosa do narave. Na tokratni razstavi umetnica predstavlja nova slikarska dela, v katerih nadgrajuje svojo prepoznavno ikonografijo z novostmi. Osrednje prizorišče njenih slik je navadno divja (gozdnata) pokrajina, ki jo spričo nenaravnih barvnih poudarkov in svetlobe prežema skrivnostnost, sanjskost, celo mističnost. V novejših slikah se v krajino zajedajo podaljški civilizacije, kot so posamezni elementi infrastrukture, osamljene stavbe, zapuščeni trampolini in igrala, zato deluje kot nekakšen rob civilizacije. Glavne figure na slikah so vselej deklice ali mladenke, odete v oblačila iz različnih časov in noš, ponekod s pustnimi dodatki, drugod razgaljene, spremljajo jih avtohtone gozdne ali domače živali kot njihove družabnice, sopotnice in vse bolj tudi zaveznice. V starejših delih so figure upodobljene frontalno, s pogledom, strmo uprtim v gledalca, in postavljene v prvi plan slike, pred krajino kot prostorom, ki ga s svojim telesom zaslanjajo. V novejših delih pa se vse bolj umikajo v ozadje, postajajo del krajine in se včasih celo zlijejo z njo do točke, ko jih skoraj ne opazimo več. Hkrati se stopnjuje njihova obrambna drža, postajajo vse bolj grozeče in napadalne, ali pa se, prav nasprotno, brezbrižno obračajo stran od nas in vračajo »nazaj k naravi«. Tam se je vzdušje medtem spremenilo – običajni skrivnostnosti in temačnosti se spričo atmosferičnih barv z obeh koncev spektra, ki prikl

Monika Plemen: (Ne)stabilna matrica

Hiša kulture v Pivki, 29. januar 2024 ― osebna razstava Monika Plemen: (Ne)stabilna matrica2. – 23. 2. 2024 otvoritev 2. 2. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Monika Plemen je ena vidnejših umetnic mlajše generacije, ki ustvarjajo na področju grafike. V svojem delu se veliko ukvarja s pojmom grafične matrice in njenim mestom v polju sodobne umetnosti. Po tradicionalnem pojmovanju je osrednja naloga grafične matrice izključno reproduktivne narave, namenjena razmnoževanju grafičnih listov. V skladu s tem se matrice niso nikoli razstavile ob svojih odtisih, saj so bile zgolj produkcijsko sredstvo in po zaključeni nakladi pogosto tudi uničene. To pojmovanje se začne spreminjati proti koncu 20. stoletja, ko se grafična matrica pojavi v galerijskih prostorih ob odtisnjenih grafičnih listih. Njena prisotnost odpira vpogled v proces nastajanja grafičnih listov, še posebej v tisti del, ki je razviden samo na matrici, ter dokazuje prisotnost tistega, ki je vanjo posegel, in obenem odsotnost odtisa, ki je nastal kot posledica te intervencije. Iz te perspektive je grafična matrica osrednje delo njenega ustvarjalca, ustvarjalke, odtisnjen grafični list pa njen stranski produkt. Umetnica na razstavi predstavlja dva projekta, kjer na različne načine obravnava pojem grafične matrice. V projektu z naslovom Outline (2022–2023), ki temelji na umetničinem eksperimentalnem pristopu do linoreza, je matrica že na meji klasične definicije, saj deluje kot samostojna enota in je tako tudi razstavljena. Grafični list, ki je predstavljen ob njej, je ustvarjen zgolj zato, da nakaže njeno primarno vlogo – kot ilustracija dejstva, da je naklada grafičnih listov še vedno mogoča. Projekt z naslovom 365 (2021–2022) izhaja iz aluminijastih plošč, ki jih je umetnica v času enega leta vsakodnevno nosila s seboj kot neke vrste skicirko in vanje v tehniki suhe igle zarisovala podobe, ki so jo tistega dne najbolj fascinirale. Tako nastalo matrico je vsak dan fotografirala in fotografijo objavila na družabnih omrežjih. Nato je iz st

Small but dangers: Paberkovanje

Hiša kulture v Pivki, 29. december 2023 ― osebna razstava Small but dangers Paberkovanje5. – 26. 1. 2024 otvoritev 5. 1. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Umetniška praksa dvojice Small but dangers (SBD) že od vsega začetka temelji na prepletu dveh produkcijskih načinov, na eni strani ustvarjanja novih del, na drugi pa zbiranja najdenih predmetov, ki jih umetnika obravnavata enakovredno kot ustvarjena dela. Izhodišče te prakse je kritičen odnos do ideologije novega, saj umetnika menita, da je vsaka novost reakcija na nekaj, kar je že obstajalo. To pomeni, da se v vsaki novosti obenem razkriva tudi kontinuiteta starega. V skladu s tem konceptom gradita svoj celoten umetniški opus. Na razstavah predstavljata nova dela ob starih in tudi razstave se, vsaj deloma, navezujejo druga na drugo. Tokratna je nadaljevanje razstave Odlomki, okruški in ostanki iz leta 2022 (Center in galerija P74, Ljubljana), s katero sta začela nov cikel. Za razliko od prejšnjega, ki je predstavljal ustvarjena dela v dialogu z galerijskim prostorom, so težišče novega cikla najdeni predmeti. Kot namiguje že naslov razstave (paberkovanje = iskanje, nabiranje ostankov; priložnostno, nesistematično zbiranje), zbirka najdenih predmetov SBD ne nastaja po vnaprej določenem konceptu, saj umetnika pri odločitvi, kaj bosta vključila vanjo in kaj ne, sledita neopredeljivim estetskim kriterijem. Kljub temu pa zbirko povezuje neka (ne sicer povsem nepretrgana) rdeča nit – predmeti, ki jo tvorijo, večinoma predstavljajo takšne ali drugačne sledi civilizacije, s tem pa tudi sledi različnih načinov človekove dominacije nad naravo, urejanja družbenih struktur, poteka vsakdanjega življenja, pa tudi vsakovrstnih ideologij, saj umetnika verjameta, da so v material vtisnjene ideje tistih, ki ta material oblikujejo. Gre torej za ostanke človeške prisotnosti v svetu v pravem in prenesenem pomenu besede. Umetnika s tem, ko te ostanke zbirata in jih postavljata v nove konstelacije v galeriji – takšne, kot sta jih našla, okvirjene, na podstavkih, kot del sestav

M. Paller: Hodim, dokler ne dosežem površja

Hiša kulture v Pivki, 28. oktober 2023 ― osebna razstava Mia Paller Hodim, dokler ne dosežem površja3. – 23. 11. 2023 otvoritev 3. 11. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Mia Paller ustvarja na področju slikarstva, grafike, gibljive slike in analogne fotografije, pri čemer uporablja metode kolažiranja, prehajanja med mediji in vizualnih analogij. Izhodišče njenega ustvarjanja je že vseskozi sled, ki jo razume kot dokaz, da je nekaj bilo ali da se je nekaj zgodilo, kot stezo, neposredni odtis, posledico zoba časa. Sledi običajno najde na javnih površinah v urbanih naseljih med vsakodnevno hojo po opravkih. Tiste, ki jo pritegnejo, zabeleži s pomočjo fotografij, zapisanih misli in risb, te vizualne dnevniške zapiske pa uporablja kot skicirko, iz katere črpa navdih za svoja dela. Z ozirom na to svoje ustvarjanje razume kot popis določenega prostor-časa skozi sledi njegove obrabe. Na tokratni razstavi predstavlja novo grafično serijo z naslovom Hodim, dokler ne dosežem površja. Serija je nastala v Rotterdamu, kjer umetnica trenutno živi in dela, navdihnil pa jo je specifičen mestni predel z oznako M4H, nekdanje pristanišče ob izlivu reke Maas v morje, danes pa kreativno središče, kjer raznovrstni umetniški ateljeji in mlada podjetja sobivajo z industrijsko proizvodnjo. Soseska je spričo svoje ustvarjalne strukture že sama po sebi polna najrazličnejših vizualnih dražljajev, k njeni slikovitosti pa pripomore tudi bogastvo industrijskih zvokov in morskih oziroma rečnih vonjav. Umetnica je na svojih vsakdanjih poteh množico teh vtisov na različne načine dokumentirala s fotografijo in risbo, iz tako nastalih podob pa izbrala nekatere najbolj zanimive in jih uporabila kot navdih za zasnovo grafik. Skozi ustvarjalni proces, ki ne odraža le vizualne kompozicije določenega vtisa, pač pa tudi način njegovega nastanka (npr. osnova za grafiko Serpentine je fotografija odluščene barve na kovinski ograji; umetnica jo je pretvorila v tribarvni lesorez, ki odraža zaporedje barv, s katerimi je bila ograja nekoč pobarvana; pri t

M. Sajn: Hibridi

Hiša kulture v Pivki, 28. oktober 2023 ― osebna razstava Marko Šajn Hibridi24. 11. – 22. 12. 2023 otvoritev 24. 11. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Marko Šajn deluje na področju slikarstva, grafike, risbe in umetniških publikacij. Osrednji motiv v njegovih delih je človeška figura, ki je skrajno stilizirana, celo tipizirana, saj se vselej pojavlja brez obraznih potez, z enako pričesko in v enakih oblačilih. Figura je postavljena v nedefiniran prostor, ekvivalenten platnu, kjer zavzema različne položaje, iz katerih razbiramo njena čustva in razpoloženja, izražena zgolj z držo telesa, s kretnjami ali gibi. Ko se ji pridruži še ena ali več figur, skupaj vzpostavijo različne kompozicije, v katerih se skozi vizualno govorico teles odražajo njihova medsebojna razmerja, (skupne) težnje in delovanja. V teh kompozicijah umetnik ohranja koreografijo gibov dovolj nedorečeno, da pušča interpretacijo odnosov odprto – ni namreč vselej jasno, ali so figure med seboj prijateljske ali sovražne, ali se igrajo ali ruvajo, rokujejo ali merijo moči, objemajo ali dušijo... Spričo te dvoumnosti se zdi, da je umetnik skuša prikazati predvsem šum v komunikaciji med upodobljenimi figurami, kot se to pogosto dogaja tudi v našem vsakdanu. Ta proces se v najnovejših delih, predstavljenih na tokratni razstavi, še stopnjuje. Na teh slikah so figure tako tesno povezane in prepletene med seboj, da tvorijo nekakšno gmoto, iz katere ni več mogoče razbrati logičnega poteka posameznih teles. S tem namesto posameznika in njegovih odnosov z drugimi stopi v ospredje kolektiv, človeška gmota, v kateri posameznik izgubi obliko. Ni naključje, da je umetnika do teh upodobitev pripeljal ovinek preko spleta. Razstavljena dela so namreč nastala kot plod njegovega »sodelovanja« z umetno inteligenco, natančneje, s spletno platformo gencraft.com. Platforma je na podlagi vnesenih navodil (npr. »3 človeške figure, ki se tolažijo«) in vzorov, ki jih je našla na spletu, pripravila podobo, ki jo je umetnik nato uporabil kot osnovo za svojo sliko. Pri tem je

še novic