Leon Zuodar: CiaoCiao

Hiša kulture v Pivki, 29. november ― osebna razstava Leon Zuodar: CiaoCiao5. – 31. 12. 2025 otvoritev 5. 12. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Leon Zuodar je v slovenskem umetnostnem prostoru že dobro uveljavljen slikar, znan po delih, ki nastajajo v komunikaciji s popularno kulturo in v tem okviru še posebej z urbanimi subkulturnimi gibanji. Pri ustvarjanju svojih del se poslužuje značilnih prijemov iz tega okolja, kot so denimo ploskovitost, palimpsestnost, stilizacija, ponavljanje in variiranje motivov, uporaba znakov, sloganov in parol, tipiziranih likov ipd., ki jih avtorsko predela in zaokroži v humoren, včasih tudi ironičen, celo sarkastičen komentar vsakdanjega življenja. Na tokratni razstavi umetnik predstavlja nova dela, ki so nastala kot odziv na njegovo trenutno življenjsko situacijo, polno sprememb, prelomnic in pomembnih odločitev. Iztekanje enega obdobja in začenjanje drugega označuje že naslov – ne samo s svojo podvojeno formo, ki odraža dvoličnost situacije, ampak tudi vsebinsko, saj lahko pomeni tako pozdrav ob srečanju kot (zadnje) slovo, začetek in konec, petko in dvojko. Naslov obenem odraža tudi dvolično zasnovo razstave, saj je le-ta zgrajena okrog dvojcev del, ki sicer ne tvorijo diptihov, ampak celoto, v kateri sta dve samostojni deli postavljeni druga ob drugo. Povezuje ju lahko soroden motiv, podoben izbor barv, uporabljena tehnika ali konceptualna zasnova, določeni elementi, npr. poševni križ ali fraza CIAO CIAO, pa se v različnih variantah pojavljajo pri večini del kot neke vrste označevalci specifičnega osebnega ozadja razstave. Tudi sicer večina upodobljenih motivov predstavlja umetnikove embleme – osebne simbole ali znake, ki se nanašajo na povsem konkretne osebe, dogodke ali stvari iz njegovega življenja (npr. podoba z otroške posteljnine, znamka dolgoletnega avtomobila, lastnoročna pisava matere ipd.). Kot takšni za umetnika predstavljajo ključ do njegovih osebnih notranjih svetov, pozabljenih čustev in intimnih zgodb, kamor neposvečeni gledalec nima dostopa, kljub te

Matic Flajs: Faze; rejv

Hiša kulture v Pivki, 30. oktober ― osebna razstava Matic Flajs: Faze; rejv7. – 28. 11. 2025 otvoritev 7. 11. ob 19. uri kustosinji Mojca Grmek in Silvija Šutej Matic Flajs ustvarja na področju ilustracije, grafike, slikarstva in umetniških publikacij. V svoji umetniški praksi navdih črpa iz skejterske in pankerske subkulture, ki temelji na spontanosti in preizkušanju meja pa tudi na načelu DIY (do-it-yourself / naredi-sam) – vse to je pomembno vplivalo na umetnikov ustvarjalni proces, za katerega je značilna improvizacija, eksperiment, poigravanje z ustaljenimi pristopi in postopki, prav tako pa tudi na izoblikovanje njegovega likovnega jezika in izraza. Čeprav Matic Flajs ustvarja v različnih medijih, se v osnovi opredeljuje kot ilustrator. Izhodišče njegove umetniške prakse je torej risba, ki jo formalno opredeljuje stilizacija, spontana in sproščena poteza, izoliranost motiva ter uporaba stripovskih elementov, na vsebinski ravni pa motivi iz pop- oziroma subkulture, fantazijski, mestoma srhljivi liki ter (črni) humor. Pri gradnji kompozicij umetnik neobremenjeno združuje realistične in abstraktne elemente, natančnost v detajlih in nonšalanco v splošnem planu, na kontrastne učinke pa računa tudi pri rokovanju z barvami in razporejanju svetlobe oziroma sence. Na tokratni razstavi z naslovom Faze; rejv umetnik predstavlja izbor iz svoje produkcije zadnjih nekaj let. Razstavljene so grafike v tehnikah globokega tiska, sitotiski, slike in risbe, v vsakem od teh korpusov pa je tako ali drugače izpostavljena serialnost, variacija ali fazni razvoj. V ospredju razstave je torej sam proces ustvarjanja kot zaporedje faz, skozi katere se postopoma oblikuje podoba, v tem okviru pa še posebej umetnikova odločitev za končno verzijo, ki lahko nastopi v katerikoli fazi. Pri tem posamezna faza predstavlja raziskovanje istega motiva v različnih likovnih kontekstih, tehnikah in nosilcih, pri grafiki pa predvsem v različnih stopnjah priprave in odtiskovanja matrice. Razstava kot celota torej ponuja vpogled v umetniko

Janja Kosi: Blazinjenje

Hiša kulture v Pivki, 27. september ― osebna razstava Janja Kosi: Blazinjenje3. – 24. 10. 2025 otvoritev 3. 10. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Janja Kosi v svojem delu raziskuje odnos med človekom in prostorom v njegovi naravni/ arhitekturni, dani/konstruirani, sodobni/zgodovinski ... pojavnosti. V tem okviru jo zanima sam koncept prostora, kraja in razmerje med njima, se pravi, kako iz prostora vznikne kraj in kdaj se kraj začne razkrajati nazaj v prostor, pojem doma in domačnosti, subjektivna prostorska izkušnja in njeni telesni, mentalni, čustveni vidiki ter družbeni pogled na prostor v različnih kontekstih, npr. urbanističnem, ekonomskem, političnem itd. Za njeno umetniško prakso je značilna integracija različnih medijev v prostorske instalacije, ki so vselej zasnovane v dialogu s posebnostmi razstavnega prostora. Pri tem umetnica izhaja iz osebne izkušnje, saj se njen ustvarjalni proces začne z zbiranjem materialov – informacij, podob, fragmentov, ki jih pridobi v različnih okoljih, največkrat na sprehodih po urbani krajini, in jih skozi delo v ateljeju dekonstruira, manipulira in sestavi v nove ureditve. Prvi korak v tem procesu je risba, ki se s (s)prehajanjem skozi različne medije razvije v kompleksno umetniško delo, kjer se posamezne etape palimpsestno seštevajo, v njem pa ima poleg uporabljenih materialov in oblik enakovredno vlogo tudi svetloba in senca ter medprostor, se pravi praznina, ki jo gledalec napolni s svojimi asociacijami, spomini in izkušnjami. Dela, ki nastanejo skozi ta proces, so odprta za različne interpretacije in osebna branja – vabijo nas, da v njih najdemo svoj lasten domišljijski kraj, ki nam omogoča, da se ponovno naselimo v hiški na drevesu ali izsanjamo svoje gradove v oblakih. Na tokratni razstavi umetnica predstavlja izbrana dela iz ciklusa Yutori, ki nastaja od leta 2023 dalje. Izraz yutori v japonski kulturi označuje koncept ustvarjanja prostora v času, mislih in vsakdanjih aktivnostih, skratka, umirjanja življenjskega sloga. Dela, predstavljena na razstavi, se

Knapič, Koselj Marušič, Topić: Izkopane monade

Hiša kulture v Pivki, 29. avgust ― tematska razstava Izkopane monade Maša Knapič Hannah Koselj Marušič Tim Topić 5. – 26. 9. 2025 otvoritev 5. 9. ob 19. uri kustosinja Maša Žekš Razstava Izkopane monade vključuje site-specific instalacije treh mladih umetnikov, ki znotraj ljubljanske akademije izhajajo iz različnih medijskih smeri: slikarstva, videa, fotografije in grafičnega oblikovanja. Kljub temu v svoji praksi združujejo najrazličnejše elemente ustvarjanja, ki so v duhu prilagajanja, nenehnega spreminjanja in razvijajočih se konceptualnih povezav vedno vezani na identiteto razstavnega prostora. Posamezni umetniški projekti so na podlagi danega tlorisa krožno zasnovani in delujejo po principu paviljonskih prekatov. Ti obiskovalcu omogočajo ekstatično prehajanje med sublimnimi prostori, katere zaznamuje stopnjevano avdio-senzorično izkustvo najrazličnejših materialov, svetlobnih učinkov, pritajenih vonjav, kinetičnih presenečenj, pa tudi čustvenih izpovedi, družbenih prevpraševanj in ponotranjene kritike. Umetniki svojo razdelano avtorsko poetiko in vsebino, ki pritiče anksioznosti, konceptom spominjanja in šopkom osebnih travm, združujejo z racionalnimi odzivi na splošne pogoje lokalnega ustvarjanja, delom z zahtevnim materialom in pragmatičnim razmislekom o samo-pozicioniranju znotraj razstave. Prostorska instalacija Sonce Tima Topića nastopa kot abstrahirana predzgodba umetnikove serije Stena, ki jo je v zadnjem letu razvijal in predstavljal na različnih ljubljanskih razstaviščih. Dvodelna postavitev odslikava umetnikov brezčasni spomin; tak ki hkrati zgolj obstaja, je ambientalen, neobremenjen, pa vendar specifičen, zapomnljiv in merodajen. Nanaša se na vroče poletje; brezciljno premetavanje po postelji, kjer je vročina neznosna, atemporalno brezdelje pa prežemajo vonjave po znoju in postanih cigaretah. V zatemnjeni spalnici utrujeno in pregreto oko zaznava zgolj svetlobni izris roletnih luknjic. Vsebina in struktura spomina sta inherentno prepletena, ujeta v dinamični časovni zanki vzpostavlj

Poslikana Pivka / Iva Tratnik: 7 palčkov 7 samurajev

Hiša kulture v Pivki, 25. julij ― javna poslikava Poslikana Pivka / Iva Tratnik: 7 palčkov 7 samurajev od 2.7.2025 dalje kustosinja Mojca Grmek Poslikana Pivka je večletni projekt (2022– ) galerije Hiša kulture v Pivki, ki raziskuje stensko slikarstvo, njegov izraz, domet in pomen v javnem prostoru na primeru majhnega mesta, kot je Pivka. Kot je znano, je osrednji pomen stenskega slikarstva v tem, da umetnost prinaša v javno sfero. Na ta način umetniško delo pridobi najširše občinstvo, tudi tisto, ki nikoli ne vstopi v galerijo, hkrati pa (lahko) postane učinkovit medij družbene komunikacije. Glede na to, da Pivka pred tem projektom ni imela nobene javne poslikave, se zdi še posebej primerna za raziskavo, kakšne učinke ima lahko poslikava na prebivalce mesta, odnose med njimi in družbeno ozračje nasploh. Zato Hiša kulture pojmuje projekt kot nekakšen laboratorij za raziskovanje odnosov med umetnostjo in družbo, ob tem pa se nadeja, da bo pomembno prispeval k razvoju vizualne podobe mesta in promociji vizualne umetnosti sploh. Leta 2022 je slikar Leon Zuodar na dvorišču za Hišo kulture izvedel poslikavo z naslovom Artist at Work, ki tematizira delo umetnika, njegov prispevek k razvoju družbe in družbeno percepcijo sodobne umetnosti. Naslednje leto je slikarka in ilustratorka Petra Preželj poslikala steno podpornega zidu ob vrtcu Mavrica. Poslikava s prepletom figur živali, rastlin, ljudi in fantastičnih bitij na ozadju z abstraktnimi vzorci in elementi krajine ostaja odprta za interpretacijo, kar umetnica sugerira tudi z naslovom – Povej zgodbo. Leta 2024 je slikar Marko Šajn izvedel poslikavo na steni objekta v bližini železniške postaje v Pivki. Poslikava z naslovom ODHODI / PRIHODI se nanaša na Pivko kot mesto prehoda, prikazuje jo kot kraj, ki ga vsi zgolj prečkajo ali prehodijo ali prestopijo (na drug vlak) in v katerem se nihče ne ustavi, torej v nekem smislu kot ne-kraj. Letos je slikarka Iva Tratnik izvedla poslikavo na podporni steni zasebne posesti v Radohovi vasi. Poslikava z naslovom 7 p

Pesmi v grafiki (2022–2025) / Pregledna razstava

Hiša kulture v Pivki, 28. junij ― pregledna razstava Pesmi v grafiki (2022–2025)Suzana Brborović Nina Čelhar Jovana Đukić Matic Flajs Marko K. Gavez Simon Kocjančič Andreja Kranjec Miha Majes Erik Mavrič Vanja Mervič Neža Perovšek Monika Plemen Maša Pušnik Adrijan Praznik Nika Rupnik Iva Tratnik 4. – 25. 7. 2025otvoritev4. 7. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Razstava predstavlja dela, ki so nastala v okviru večletnega projekta z naslovom Pesmi v grafiki (2022–2025). Projekt raziskuje povezave med poezijo in likovno umetnostjo skozi medij grafike. Sodelujoči umetniki in umetnice so v povezavi s poezijo znanih regionalnih pesnikov in pesnice – to so Dragotin Kette, Srečko Kosovel, Maksa Samsa in Miroslav Vilhar – ustvarjali grafična dela v tehniki sitotiska. Del naklade so z različnimi likovnim posegi spreminjali v originale in pri tem uporabili tudi tipografijo kot neposredno vizualno vez s poezijo. V štirih letih izvajanja projekta je sodelovalo 16 umetnikov in umetnic, nastalo je skupno 76 grafičnih del in 4 umetniške publikacije. Na razstavi so predstavljena izbrana dela, ki so vključena v stalno grafično zbirko Hiše kulture.

Pesmi v grafiki / Miroslav Vilhar

Hiša kulture v Pivki, 31. maj ― grafična delavnica in razstava Pesmi v grafiki / Miroslav VilharSuzana Brborović Nina Čelhar Simon Kocjančič Vanja Mervič delavnica2. – 5. 6. 2025 razstava6. – 27. 6. 2025otvoritev6. 6. ob 19. urikustosinja Mojca Grmek Pesmi v grafiki je naslov večletnega projekta (2022–2025), ki raziskuje povezave med poezijo in likovno umetnostjo skozi medij grafike. Projekt se izvaja enkrat letno in vključuje grafično delavnico ter razstavo nastalih del. Tematsko se osredotoča na poezijo znanih regionalnih pesnikov in pesnice. To so Dragotin Kette, Srečko Kosovel, Maksa Samsa in Miroslav Vilhar. Sodelujoči umetniki in umetnice v sodelovanju s pristojno institucijo kot partnerjem pri projektu spoznajo izbranega pesnika/pesnico in njegovo/njeno poezijo ter v tej povezavi ustvarijo novo grafično delo. K grafiki pristopajo eksperimentalno, izven njenih osnovnih parametrov (odtis, reprodukcija), in avtorsko, kar pomeni, da odtise na različne načine spreminjajo v originale. Četrta izvedba projekta se osredotoča na pesmi Miroslava Vilharja. V uvodnem delu so sodelujoči obiskali Grad Kalc, kjer je pesnik nazadnje živel in delal. Tam jim je predstavil njegovo življenje in delo Andrej Rijavec, komparativist in interpret kulturne dediščine, v sodelovanju s Študijskim krožkom Naravna in kulturna dediščina Zgornje Pivke. Sledil je praktični del delavnice, kjer so ustvarjali grafike v tehniki sitotiska. Za izhodišče pri delu so izbrali pesem Miroslava Vilharja in jo uporabili kot navdih za zasnovo grafike v dveh vnaprej določenih barvah. Nato so grafiko odtisnili in tretjino natisnjenih izvodov spremenili v originale s poljubno slikarsko intervencijo. V celotnem procesu so kot likovni element uporabili tipografijo, ki predstavlja neposredno vizualno vez s poezijo. V okviru delavnice so skupaj zasnovali tudi katalog projekta v obliki zina. Vsa nastala dela so predstavljena na razstavi. Projekt sofinancirajo Ministrstvo za kulturo RS, Občina Pivka in Mestna knjižnica Postojna.

Jurij Hartman: Od časa do časa

Hiša kulture v Pivki, 26. april ― osebna razstava Jurij Hartman: Od časa do časa9. – 30. 5. 2025 otvoritev 9. 5. ob 19. uri kustosinji Mojca Grmek in Silvija Šutej Jurij Hartman je vizualni umetnik najmlajše generacije, ki ustvarja na področjih slikarstva, grafičnega oblikovanja, instalacije in multimedijske produkcije. V svoji umetniški praksi povezuje vsa ta področja in jih prepleta z zanimanjem za teoretska polja kulturne analize, medijske teorije in semiotike. Na splošno v svojih delih raziskuje medijsko posredovano podobo, strukturo njene vsebine in vlogo tehnologije ter različnih vmesnikov pri tem, ter učinke, ki jih ima na naše dojemanje in percepcijo. Na razstavi v Hiši kulture umetnik ustvari potovanje skozi tri razstavne prostore, na katerem se gledalec sooči z različno posredovanimi medijskimi vsebinami in svojimi odzivi nanje. V prvi sobi umetnik razstavi izbrana dela iz serije 010058211020, ki prikazujejo tehnološko ozadje različnih vizualnih podob. V diptihih predstavlja digitalne vektorske in fotografske podobe ter njihove tehnološke kode v besedilni obliki, kjer se omeji zgolj na določen segment dela, ki ga pogojuje enoten format serije. V triptihih iz iste serije neskladje med podobo in tehnološko kompleksnostjo njenega ozadja predstavi na primeru filma oziroma videa. Za prikaz časovnosti tovrstne podobe vzame 5 minut in 8 sekund iz filma Dr. Strangelove (1964) oziroma 8 sekund video dokumentacije dela Six Books on 1968 (1969) umetnice Hanne Darboven, jih z optičnim branjem zamrzne in zloži v novo kompozicijo. Tako se izbrani del filma oziroma videa spremeni v statično podobo, pri čemer pa je njegova dinamika prek postopkov kadriranja in montaže ohranjena. V drugi sobi se gledalec sreča z video instalacijo, ki vključuje izmenično črno-belo animacijo na 4 ekranih in zvok, oboje skupaj pa mu ponuja sinestetično čutno izkušnjo medijsko posredovane vsebine. V zadnji sobi se sprehodi skozi 8 monolitnih stebrov, osvetljenih z močnimi reflektorji, ki ustvarjajo ostre sence. Ta postavitev,

Beti Bricelj: krog = kvadrat

Hiša kulture v Pivki, 29. marec ― osebna razstava Beti Bricelj: krog = kvadrat4. – 25. 4. 2025 otvoritev 4. 4. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Beti Bricelj je slikarka srednje generacije, ki je v preteklem desetletju dosegla mednarodno prepoznavnost, v slovenskem umetnostnem prostoru pa se uveljavlja šele v zadnjih letih. Ustvarja na področju geometrične abstrakcije, kjer umetniška dela temeljijo na matematični osnovi, nimajo reprezentativne vsebine in obstajajo kot neodvisni vizualni objekti. Izhodišče za njena dela je že vseskozi mrežna struktura, iz katere z ritmiziranjem oblik, barv in svetlobe gradi različne abstraktne kompozicije. Ta pristop ji omogoča, da svoje raziskovanje znotraj področja geometrične abstrakcije zapelje v različne smeri, kjer pridejo do izraza posamezni aspekti te specifične slikarske zvrsti. V prvem obdobju delovanja se je umetnica posvečala predvsem raziskovanju možnosti, ki jih ponuja manipulacija mrežne strukture in modeliranje barve. Pri gradnji podob se je osredotočala na detajle mrežnih prepletov in toniranje harmoničnih barv, ki jih je povezovala v različne – linearne, diagonalne ali centralne – kompozicijske zasnove. V skladu s tem so za njeno prvo obdobje značilne vizualno bogate, formalno in barvno nasičene kompozicije, ki jih še dodatno razgibavajo optični učinki migotanja, gibanja ali valovanja. Okrog leta 2015 se njena raziskovanja postopoma obrnejo v nasprotno smer. Namesto razdrobljenega mrežnega prepleta stopi v ospredje izbrani detajl, namesto toniranja kontrast čistih barv, namesto dinamičnih zasnov stroga kompozicija, ki temelji na kvadratu ali pravokotniku in namesto kinetičnih učinkov ustvarja iluzijo prostora. V skladu z novim pristopom nastajajo slike majhnih formatov, z barvnimi in oblikovnimi elementi povezane v velike sisteme, ki jih umetnica v galerijskem prostoru poljubno sestavlja in razstavlja. Z nešteto možnimi kombinacijami ustvarja vsakokrat novo – neskončno – kompozicijo, iz katere se (lahko) porodi tudi vsakič drugačna prostorska iluzi

Ana Sluga: Pozabljeni pogovori

Hiša kulture v Pivki, 2. marec ― osebna razstava Ana Sluga: Pozabljeni pogovori7. – 28. 3. 2025 otvoritev 7. 3. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Ana Sluga je vizualna umetnica, ki deluje v glavnem kot slikarka, ustvarja pa tudi na področju videa in fotografije. Njeno slikarstvo se napaja iz tokov druge polovice 20. stoletja, predvsem poparta, kar izkazuje z značilno ploskovno formo, jasno obrisno risbo in večinoma čistimi barvami, poenostavljanjem in sintetiziranjem realnih oblik, približanimi izrezi, vključevanjem vzorcev in znakov ter uporabo pripomočkov splošne rabe, kot so spreji in za umetnico specifični soboslikarski valjčki. Popartistična forma ima subjektivno obarvano vsebinsko strukturo, saj umetnica v svojih delih raziskuje vprašanja, povezana z identiteto, osebno zgodovino, družinsko arheologijo, socialnimi razmerji in vsakdanjimi situacijami, skozi to subjektivno kukalo pa pogosto odpira vpogled v splošna družbena stanja in probleme. K obravnavanim vprašanjem običajno pristopi s humorjem in (samo)ironijo, zato njena dela kljub resni tematiki na splošno preveva sproščenost, živahnost in svetloba. Na razstavi umetnica predstavlja svoje najnovejše slike, izbrana dela na papirju iz cikla Pasivni torzo in serijo grafik, ki je nastala v grafičnem ateljeju Hiše kulture. Gre za reprezentativna dela iz ciklusa, ki ga umetnica ustvarja v zadnjem času, od leta 2021 dalje. V teh delih zavzema osrednje mesto ženska figura. Postavljena je pred nevtralno ozadje, ki je monokromno ali prekrito z vzorci, narejenimi s soboslikarskimi valjčki. Odeta je v oblačila in obdana s predmeti v nelogičnih in časovno neskladnih sestavih, kar še dodatno poudarja naslikani kolaž, ki mestoma prekriva figuro. Njen obraz nikoli ni izrisan, zato pa komunicira s kretnjami in držo telesa. Očitno je ujeta sredi nekega opravila ali situacije, ki spričo vrzeli in nekonsistence v pripovedi ostaja nejasna. V skladu z navedenim slike preveva vzdušje, kjer se reminiscence na neko nedoločno, nostalgično in domačno preteklost sple

Erik Mavrič: V izobilju

Hiša kulture v Pivki, 2. februar ― osebna razstava Erik Mavrič: V izobilju7. – 28. 2. 2025 otvoritev 7. 2. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Erik Mavrič je v slovenskem umetnostnem prostoru znan po svojih monumentalnih delih, v katerih se ukvarja z eksistencialno tematiko in v tem okviru še posebej z razmerjem med posameznikom in svetom. Kar povezuje vsa ta dela, naj gre za prepis svetopisemskega besedila na odrabljeno embalažo, pozlatitev 400 kg kruha, poslikavo galerije z barvico, portretiranje 325-ih kamenčkov na lesene ploščice ali preris zvezdnatega neba s kemičnim svinčnikom na časopisni papir je v osnovi preprost, a dolgotrajen, enoličen in ponavljajoči se postopek njihovega nastajanja. Umetnik je vsako od njih ustvarjal več mesecev ali celo let, iz povsem običajnih materialov in s pripomočki najširše rabe. S tem, ko je ustvarjanje tesno prepletel s svojim vsakdanjim okoljem in običajnim življenjem, pa je vanj vnesel eksistencialno komponento. Podobno velja tudi za njegove risbe velikih formatov, ki jih ustvarja na različnih nosilcih, papirju, lesu ali gips ploščah, vendar vselej z ogljem. Umetnik je to tehniko izbral predvsem zato, ker nosi v sebi eksistencialno prvinskost; ne samo, da je oglje prva snov, ki jo je človek uporabljal za ustvarjanje, kot dokazujejo prazgodovinske stenske poslikave, ampak tudi na materialni in formalni ravni izraža krhkost in minljivost življenja. Izhodišče za nastanek risbe je motiv, ki ga umetnik vzame iz svojega vsakdana ali sanj, ga prenese na podlago, nato pa sledi asociacijam, ki ga vodijo do drugega, tretjega, četrtega in tako dalje, dokler se ne izriše celota. Risba torej ne nastaja po nekem vnaprejšnjem načrtu, ampak postopno, kot niz motivov, ki asociativno vznikajo drug za drugim iz neporisanega ozadja. Umetnik na tej poti sledi notranji psihološki napetosti, zato podobe, ki se postopoma izvijejo iz njegove (pod)zavesti, večinoma preveva odtujenost, nelagodje ali tesnoba. Četudi smo nelagodja ob njegovih risbah vajeni, se v najnovejših to stopnjuje do

Nika Rupnik: Kontra plan

Hiša kulture v Pivki, 4. januar ― osebna razstava Nika Rupnik: Kontra plan10. – 31. 1. 2025 otvoritev 10. 1. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Nika Rupnik je vizualna umetnica mlajše generacije, ki ustvarja na področju slikarstva, grafike, risbe in instalacije. V svojem delu raziskuje sodobno življenje, ki ga zaznamuje nasičenost z (vizualnimi) informacijami, hiter tempo, spremenljivost in začasnost, kar v človekovi notranjosti ustvarja občutja preobremenjenosti, odtujenosti, krhkosti in minljivosti. V skladu s tem se v njenih delih pogosto pojavljajo podobe abstrahiranih struktur, kjer se elementi urbane krajine (zgradbe, arhitekturni detajli, kamniti zidovi, tlakovci) prepletajo s fragmenti organskega (zaplate trave, grmovje, deli rastlin ali živali), tako da je težko reči, ali svetovi, ki jih predstavljajo, razpadajo ali se ravnokar rojevajo. To mejno situacijo umetnica ponazarja tudi formalno, saj v svojih delih pogosto kombinira klasične slikarske oziroma grafične tehnike s sodobnimi pristopi in materiali, denimo tako, da v sliko vključi fotografijo ali fotokopijo, v grafiki pa suho iglo uporabi na pleksi steklu ali plastični foliji. Pri vseh teh postopkih ima ključno vlogo svetloba, ki jo umetnica pojmuje kot soustvarjalko svojih del, saj v njih ne nastopa le posredno, kot takšen ali drugačen svetlobni zapis, ampak tudi neposredno, kot ustvarjalka senčne risbe, ki se poraja s presevanjem skozi prosojni nosilec, včasih še dodatno poudarjene z uporabo umetnih svetil, kot so reflektorji, baterijske svetilke ipd. Dela, ki nastajajo na ta način, ustvarjajo občutek neponovljivega trenutka in vzdušje, prežeto z občutji polzenja, uhajanja in neujemljivosti, s tem pa umetnica ponazarja nestalnost in fluidnost sodobnega življenjskega okolja ter nemoč posameznika, ki živi v njem. Vse to velja tudi za razstavo z naslovom Kontra plan, v kateri se umetnica poigrava s transformacijo risbe. V prvem prostoru nam ponudi vpogled v svoj risarski opus skozi nekaj izbranih reprezentativnih del. V osrednjem prostor

Jaka Vatovec: Skrivalnice

Hiša kulture v Pivki, 1. december 2024 ― osebna razstava Jaka Vatovec: Skrivalnice6. – 27. 12. 2024 otvoritev 6. 12. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Jaka Vatovec je vizualni umetnik mlajše generacije, ki ustvarja na področju slikarstva, videa, instalacij in publikacij. V svojem delu raziskuje različne marginalnosti v preseku družbenega in individualnega. Zanima ga področje družbenih konvencij, normativov, stereotipov in ritualov v povezavi s psihologijo posameznika, v tem okviru pa še posebej pojem duševnega zdravja in normalnosti, kjer raziskuje mejo med normalnim in abnormalnim ter s tem povezana občutja odtujenosti, anksioznosti, nihilizma ipd. Druga velika tema v njegovem delu je smrt kot prehod v neznano in naš odnos do tega, tako v materialni kot simbolni obliki, v tej povezavi pa tudi celotno področje paranormalnega v najširšem pomenu besede. V skladu s tem se pri snovanju svojih del pogosto poslužuje motivike iz bogate ikonografije grozljivk, kjer mrgoli lobanj, kosti, krst, sveč, pajkov, muh in nožev. Te motive v procesu ustvarjanja jemlje iz konteksta in jih v svojih delih povezuje v novo celoto, kjer mutirajo v nekaj drugega, saj se kljub enakemu videzu njihov pomen spremeni. Pomen se pogosto ustvarja tudi skozi razmerja med samimi deli, zato se njihova interpretacija spreminja v skladu s postavitvijo v galeriji. Na razstavi z naslovom Skrivalnice umetnik predstavlja svoja najnovejša dela, v katerih se ukvarja s pojmom skrivanja / zakrivanja / prikrivanja. V razstavo nas vpelje z delom, kjer obrazstavno besedilo na določenih mestih prekrije, tako da spominja na tajne dokumente. Ob njem na eni strani razstavi sliko, ki nas postavlja pred neprediren črn zid, na drugi pa serijo risb, ki so se mu med skiciranjem narisale »same od sebe«. V osrednji prostor na razstavi postavi delo, pri katerem nas zaintrigira že ponjava, ki se običajno uporablja za prekrivanje, kot nosilec prazne urbane krajine – sprašujemo se, zakaj ni nikjer nikogar, in, kaj se bo zgodilo ali se je nemara že? Še globlje v neznan

Bostjan Kavcic: Impulz

Hiša kulture v Pivki, 27. oktober 2024 ― osebna razstava Boštjan Kavčič: Impulz8. – 29. 11. 2024 otvoritev 8. 11. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Boštjan Kavčič že od leta 2002 ustvarja zaokrožen kiparski opus z naslovom ORGanizmi, ki trenutno šteje 119 kosov. Opus nastaja kot odzraz njegovega specifičnega pogleda na svet, ki vidi univezum kot celoto, kjer je vse v dinamičnem ravnovesju in kjer vse entitete (lahko) sobivajo tako, da to ravnovesje ohranja. Osnovni material, iz katerega so narejeni ORGanizmi, je kamen, ki ga včasih spremlja tudi les ali kovina. Umetnik je kamen izbral zato, ker vsebuje vso zgodovino življenja na zemlji in to življenje skuša skozi proces ustvarjanja osvoboditi. Postopek nastajanja posameznega ORGanizma v osnovi razume kot 'odstiranje stoletij' in kamen obdeluje tako dolgo, 'dokler organizem ne zadiha'. Gre torej za osvobajanje energije, primarne življenjske sile, ki je ostala ujeta v njem. To dokazuje tudi pogled na ORGanizme kot celoto, ki pokaže, da v osnovi izhajajo le iz treh oblik, kroga, trikotnika in redkeje kvadrata, ki se razpnejo v volumen po principu krivulje, najraje spirale, včasih pa tudi sinusiode, parabole, cvetnega venca ali detelje. Volumen se vselej izoblikuje na tak način, da je naglašena os, bodisi tako, da se krivulja suka okrog lastne osi, bodisi z odprtino v središču volumna bodisi os nakazuje nek zunanji element. S principom krivulje in naglašeno osjo umetnik dinamizira volumen skulpture, občutje gibanja pa še dodatno poudarja z dodelavo v obliki zarez, ki potekajo iz skupnega izhodišča, navadno v osi skulpture, proti njenim robovom, navzven in navzdol. Skulptura je končana, ko umetnik začuti, da je skoznjo stekel energijski tok. Vendar pa s tem proces ustvarjanja ORGanizma še ni zaključen, saj umetnika čaka še vmestitev skulpture v prostor. Kot sam pravi, gre pri tem procesu v osnovi za to, da skulpturo vmesti v prostor tako, kot da je že od nekdaj tam, da deluje kot 'ORGan v telesu'. Pri tem upošteva tako elemente (galerijskega) prostora kot znač

Sonja Vulpes: Cake

Hiša kulture v Pivki, 28. september 2024 ― osebna razstava Sonja Vulpes: Cake4. – 25. 10. 2024 otvoritev 4. 10. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Sonja Vulpes je vizualna umetnica, ki se ukvarja z grafiko, risbo in umetniškimi publikacijami. V svojem delu se poglablja v lastno notranjost, na tej poti pa dosledno vztraja v brezkompromisni in brutalni iskrenosti, ne glede na to, v kakšne svetove jo utegne pripeljati. V skladu s tem so njena dela večinoma takšni ali drugačni avtoportreti, v katerih stopa v ospredje osebna izpoved in čustveni izraz. Na razstavi z naslovom Cake (angleški izraz, ki se običajno prevaja kot torta ali kolač, v idiomski rabi implicira vrsto pomenov, ki jih ni mogoče prevesti v slovenščino, zato ostaja brez prevoda) umetnica predstavlja najnovejša grafična dela, v katerih nadaljuje raziskovanje svojih notranjih čustvenih stanj. Izhodišče razstave so njeni spomini na rojstnodnevna prazovanja s torto in rožami z vrta, ki ji predstavljajo intimne rituale ljubezni, neskaljene sreče in brezmejnosti. Umetnica svoje spomine uporabi kot most, ki jo popelje do teh v času odraslosti izgubljenih in pozabljenih občutij. Pri tem se osredotoči na torto (ali rože) kot vodilni motiv, ki na eni strani predstavlja emblem praznovanja kot takega, na drugi pa metaforo za pozitivna občutja, ki so v otroštvu nekako samoumevna, v odraslosti pa se porazgubijo med vsakdanjimi obveznostmi, skrbmi in težavami. Treba jih je ponovno najti, jih znati prepoznati, sprejeti in negovati, prvi korak na tej poti pa je ljubezen do sebe. Umetnica introspektivno pot iskanja ljubezni do sebe zapelje skozi dve grafični seriji, ki se med seboj povezujeta in dopolnjujeta. V sitotiskih kot osnovo uporabi avtoportretne fotografije s torto in rožami ter jih dopolni z risarskimi elementi in izjavami, ki učinkujejo kot afirmacija pozitivnih občutij, ujetih v podobi. V seriji kolagrafij pa stopi še korak dlje, saj s tem, ko poveže tipično podobo torte oziroma njenih značilnih delov (npr. okrasne kupčke smetane, rezino, krono) s figur