Kreativni razred, 14. oktober ― SUZANA ŠVENT SIMULTANI KONTRAST Poležavanje na postelji in prebiranje članka o delu bi lahko tokrat poimenovala tudi simultani kontrast. Ta je v slikarstvu zelo pomemben, saj opredeljuje soodvisnost med barvama. Takisto je najbrž moj počitek vplival na dojemanje dela, ki se je izvajalo v sosednji sobi. Odnos akademske slikarke, ki počiva in bere Delov intervju z Anno Kirah, v drugi sobi pa doktor etnologije in kulturne antropologije piše svoj novi znanstveni članek, je tokratni povod za kratek razmislek o družboslovcih in gospodarstvu, temi, ki se skriva pod naslovom intervjuja »Recept za uspeh: analizirajte svoje nekupce!«* Družboslovci, humanisti, umetniki so družbi v breme! To je prepričanje, ki se ga kar malo bojim in ga premnogokrat zaznavam v pogovoru z znanci, žal pa bi koga s takšnim pogledom našla tudi med svojimi prijatelji. Aplikativno znanje, ki se ga da bojda meriti s številkami, je tisto pravo merilo, ki zares šteje, me preprečujejo. Tukaj se strinjam z Anno, da se vse prevečkrat pozablja na dejstvo, kako je mogoče vse podatke, tako kvalitativne kot kvantitativne, zlohotno interpretirati in manipulirati že z vprašanji na vprašalniku – če postavimo »napačno« vprašanje, dobimo »napačen« odgovor. Lahko bi naredili preprost preizkus in bi direktoricam in direktorjem slovenskih podjetij zastavili vprašanje, ali v svojem kolektivu zaposlujejo antropologinje in antropologe. Po statistični obdelavi podatkov bi verjetno prevladal odgovor, da jih praviloma ne, vsaj ne na način, da bi opravljali takšno delo, ki bi bilo povezano z njihovo formalno izobrazbo. Tako bi lahko sklepali, da jih za uspešno delovanje svojega podjetja ne potrebujejo. Pa vendar Anna Kirah, tudi sama antropologinja in psihologinja, poudarja: »Mislim, da ima lahko korist od družboslovca vsak, ki dela z ljudmi. Antropologi lahko delajo v kadrovskem oddelku, marketingu, prodaji … ko sem delala v Microsoftu, so si me izposojali različni oddelki: od raziskovanja, razvoja do marketinga

Kreativni razred, 12. avgust ― Alenka Sottler KDO BO ZLATA PTIČKA Medtem ko se ves FB sonči na fotografijah plaž, uživa v sončnih zahodih, lesketu kamenčkov ob morju in prepeva Barčica po morju plava, nekdo misli samo in le na denar. Kako ga izčrpati iz dopustniško razigranih in poletno uspavanih prebivalcev Slovenije. Naj bo dež ali huda vročina, v Mostah vztrajno vrtajo in kopljejo stroji. Poleg številnih supermarketov bomo tu dobili še en Fidel in še en Enteršpar. Po radiu smo izvedeli tudi, da potekajo priprave za dograditev Tupernove na Rudniku. Ti trgovinski organizmi bodo dopolnili zbirko neštetih supermarketov, ki v tem trenutku legalno osvajajo Slovenijo in okupirajo njena za trgovino strateška ozemlja. Ja, legalno okupirajo! Nekoč sem imela priložnost videti in prelistati interni sveti gral ene od petih največjih svetovnih korporacij. Velika, debela in v trdne platnice vezana knjiga je bila okrašena s simboli kooperacije in predpisanimi barvami znamke. Pravila za upravljanje, vodenje in protokole v njej spominjajo na zapis vojaške doktrine. Poglavja opisujejo strategije in taktike ter dajejo napotke za upravljanje podjetja v kriznih situacijah, vsak korak pa je predviden in načrtovan. Že drobna pritožba v pismih bralcev je vzeta kot napad na korporativno družbo in obrambni mehanizem tega sodobnega »organizma« se sproži – kot pri mravljah, če kdo dregne v mravljišče. Breskve so zrele, omamno sočne, sladke, na morju prijetno hladi mistral. »O, le naprej, o, le naprej, dokler je še vetra kej,« se razlega po obali. Supermarket kljub vročini raste s silovitostjo tujerodne invazivne rastline. Zjutraj je na nedokončanem gradbišču že zapičena tabla z napisom Odprto od 8h do 21h. Primerjati osvajanja Slovenije z ekonomsko okupacijo se mi zdi ustrezno, saj gre za vojno med trgovinskimi centri za zavzemanje ozemlja. To omogočamo sami s tem, da trgovinskim centrom prodajamo zemljišča. Ozemlja je v vojni treba zavzeti z vojaško silo, mi pa se damo za enkratno plačilo okupirati kar sami

Kreativni razred, 6. marec ― KULT SLOVENSKE MATERE USMILJENKE ALENKA SOTTLER Alenka Sottler: V templju Venerinega telesa V Sloveniji najlepše uspeva kult slovenske matere usmiljenke. To pomeni, da večina v ženskah ne vidi enakopravnih zrelih posameznic, ki imajo pravico do enake obravnave in zdrave ljubezni do sebe, ampak od njih patološko pričakuje, da so dobre in čuteče usmiljenke, odpovedujoče se in samožrtvujoče posameznice, ki se kar naprej odpovedujejo v skupno dobro tudi takrat, ko ne gre več za otroke, ampak so v dialogu z »odraslim« občestvom. Dokazi: Danes v časopisu spet preberem obtožujoče pisanje o dr. Čebašek Travnikovi, ker si je drznila zahtevati plačo, primerljivo s pretežno večino moških, ki prejemajo tako visoke plače že ves čas, a se to večini zdi sprejemljivo in normalno. Po njej udrihajo moški in ženske brez vsakega prizanašanja. Razprave in odmevi o tem, kako je mogoče, da je zahtevala »previsoko« plačo, kar nočejo in nočejo izginiti iz medijev, medtem ko enako ali bolje  plačani moški posamezniki nikogar ne zanimajo. Nihče niti ne pomisli, da si doktor Čebaškova glede na kvalitete, ki jih ima, takšno plačo povsem zasluži ali pa bo celo premalo plačana za tako zahtevno delo. Bolj kot vsebina, je v ospredju vprašanje spola; kako si ženska drzne zahtevati tako veliko? Tisti hip, ko je Tina Maze za svoje delo zahtevala ustrezno plačilo, je bilo ljubezenske ga razmerja med njo in publiko konec. Kot da so vsi njeni uspehi naenkrat ničvredni. Tina je čez noč padla v nemilost, saj, namesto da bi skrbela in se žrtvovala za skupno dobro vseh, egoistično zahteva nagrado le zase in se obnaša kot »hudobna mačeha«. Le kaj ji je bilo tega treba? Zdi se, da je prijazna in optimistična Ilka pravi obliž za po simbiozi hrepeneče množice in novinarjih kar tekmujejo v tem, da kot kvaliteto izpostavljajo in z javnim odobravanjem nagrajujejo Ilkine najbolj »materinske« lastnosti, kot so skromnost, delavnost, prijaznost, nezahtevnost … ipd., medtem ko prezrejo one druge, odrasl
JOYCE IN TOM BARNABY

JOYCE IN TOM BARNABY

Kreativni razred, 26. februar ― ALENKA SOTTLER Ali kdaj gledate  detektiva in višjega inšpektorja Toma Barnabya in njegove UMORE NA PODEŽELJU? Ker Angleži že dolgo prakticirajo kapitalizem, si lahko skozi to nadaljevanko v praksi natančno ogledamo sistem, ki smo ga uvozili v Slovenijo. Inšpektor Barnaby je poročen mož, oče in odgovoren član družbe. Hodi v službo, ki mu vzame večino časa, in neredko mu v glavi ostaja službeni problem še dolgo po vrnitvi domov. Ko najde rešitev, ga družinske obveznosti ne ustavijo, da ne bi v času, namenjenem družini, odhitel v službo in preprečil umor. Če je Tom popolnoma posvečen svojemu službenemu delu, kdo potem skrbi za dom in vsaj občasno za odraslo hči Cully? To je inšpektorjeva žena Joyce. In kaj cele dneve počne Joyce? Joyce ni v službi. Večino čas kuha in si ogleduje kataloge turističnih agencij. Planira dopust, spodbuja Cully pri igralski karieri, hodi k slikarskemu krožku in k pevskih vajam, se ukvarja z dobrodelnimi dejavnostmi, občasno prispeva k uspehu lokalnih prirediteve in predvsem skrbi za dom, kuhanje in sveže inšpektorjeve srajce. To, vidite je bil sistem, ki smo ga uvozili, a z neko pomembno razliko. S prihodom kapitalizma  slovenske ženske niso ostale doma, da bi skrbele izključno za dom in moževe srajce, zbirale kataloge in planirale počitnice, vzgajale otroke in z njimi pisale šolske naloge, ampak so svojo socialistično službo prenesle v kapitalizem. Le da sedaj to ni bila več socialistična služba od 6 do 14h, ki je dopuščala nekaj  družinskega življenja. Danes se službeni čas izračunava po znanstveno določenih parametrih, tako da ugrabi človekov najbolj produktiven čas in ga dobesedno izžame. Ko pride danes človek enkrat po 17. uri v temi domov, je le še izpraznjena jajčna lupina. Vsebino je že posrkal sistem. Ko torej naša zaposlena žena, ki je sistemu že dala vso svojo energijo, pride domov, se sreča z nalogami tiste vrste, ki jih v Umorih na podeželju sicer opravlja Joyce. Le da se sedaj od nje zahteva dvojno; služb
MARJANA PAHOR IN NJENA RESNICA O EKSISTENCI ŽENSKE, UMETNICE V ČASU IN PROSTORU

MARJANA PAHOR IN NJENA RESNICA O EKSISTENCI ŽENSKE, UMETNICE V ČASU IN PROSTORU

Kreativni razred, 20. september 2016 ― ZVOČNI POSNETEK POGOVORA ALENKE SOTTLER Z MARJANO PAHOR     Zadnjič, ko sem delila članek Dese Muc o ženskah, delavkah v kulturi, se je pokazalo, da so predstave o tem, kako žive umetnice t.i. umetnice pogosto povsem nasprotne resnici. V Sloveniji se te dni zadržuje slikarka in grafičarka Marjana Pahor iz Stockholma. Čeprav sva se avgusta v Stari Ljubljani srečali iz prijateljskih razlogov, sem v žep za vsak slučaj vseeno vtaknila snemalnik in ni mi žal. Marjana, mi je povedala napeto zgodbo. Zgodbo pogumne slikarke in grafičarke, ki je nabirala izkušnje v ateljeju Matjaža Vipotnika, v Mirojevih grafičnih delavnicah, se srečala s Tapiesom, diplomirala na Kraljevo akademiji v Stockholmu in se izpopolnjevanje pri NYU v New Yorku pri znanem prof. Krishna Redyu. Vrnila se je v Slovenijo, a njena dolga pot še zdaleč ni bila zaključena. Ponovno je morala oditi na Švedsko. Zakaj in kako danes opisuje svojo življenjsko pot, mi je razkrila v več kot uro trajajočem pogovoru, ki je edinstveno pričevanje ženske umetnice v dananšnjem času in družbi. Medtem se je Marjana že vrnila v Stockholm, kjer bo končno lahko dobila svoji izobrazbi primerno službo profesorice likovnega pouka. Najin precej dolg zvočni zapis pogovora, ki ga je s glasbo dopolnil in zvočno uredil Johan Lund si lahko poslušate TUKAJ:  Zvočni posnetek pogovora z Marjano Pahor Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE

Kreativni razred, 12. maj 2016 ― Prekariat: Pravni obrazi prekariata    Prekarnost ni pravni pojem, obenem pa je še kako vpet v pravne oblike dela. Prekarnost se največkrat kaže kot prikrito delovno razmerje – gre za razmerje, ki ima vse elemente delovnega razmerja in bi zanj morala biti sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, vendar je namesto nje sklenjena pogodba civilnega prava (avtorska/podjemna), delavec dela preko napotnice študentskega servisa ali pa je za ohranitev tega razmerja odprl s.p. Take oblike dela niso zakonite, saj jih izrecno prepoveduje Zakon o delovnih razmerjih, pa so kljub temu v porastu. Delavci v takih primerih mnogokrat ne vejo, da so upravičeni do pogodbe o zaposlitvi, delodajalci pa zaradi nesankcioniranja take prakse pogosto izkoriščajo.Kje je meja med zakonitostjo in nezakonitostjo prekarnega dela? Kakšne so pravice delavcev, ki se znajdejo v prekarnosti? Kakšne možnosti ima delavec, ko delodajalec preprosto »odpove« sodelovanje z njim? Kako takšne primere rešujejo sodišča? Na takšna in podobna vprašanja marsikdo, ki se znajde v nezakoniti obliki zaposlitve nima odgovora in se zato ne odloči za pravno uveljavljanje svojih pravic ter še naprej vztraja v nepredvidljivem položaju.moderator: Sara Bagari,Gibanje za dostojno delo in socialno družbopanelist: Janez Tekavc panelist: Rajko Grimšič, Gibanje za dostojno delo in socialno družbopanelist: Luka Tičar, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani published: May 11, 2016, recorded: May 2016, views: 27 posneto v PRITLIČJU http://videolectures.net/pritlicje_prekariat_pravni_obrazi/
IF YOU FIGHT AGAINST FASCISM YOU MAKE IT GROW!

IF YOU FIGHT AGAINST FASCISM YOU MAKE IT GROW!

Kreativni razred, 6. april 2016 ― Alenka Sottler  "We appeal to all who think that public politics should not be based on biased selection of people for private interests, but rather on emancipation and acknowledgement of equal human rights. Take part in the demonstration against racism and fascism on the International Day Against Racism and Fascism on Saturday, March 19, at 4 p.m. at Zvezda park (Kongresni trg) in Ljubljana." This was the last sentence of a text that came to my address and which triggered off my decision to write this article. I fully agree with everything that has been said in that text, except that I would like to draw your attention to the underlined words which might have fatal consequences. Why? "The more you fight against something, the stronger it gets." I came across these words in a recent interview with Andrej Debeljak, a theologian, former priest and psychotherapist. It seems to me that this rule holds water in life. If you try to resist something that you feel or something that is going on in the society this will only grow stronger. I think it would be well to consider this if you are against something. Against youth unemployment, against fascism, against refugees, against the system abuse, against corruption, against tax evasion, against world hunger, against domestic violence, against labour exploitation, against climate change… History might teach us a thing or two about this. Gorge W. Bush declared war against terrorism. Today, we have not only individual terrorist organisations but also an entire Islamic state. Terrorism has become deeply rooted in our world, by which I mean to say that terrorism is dictating the way we live: airport control, high security costs at international events, generous national budget for defence, security services at conferences… What is more, our lives are intertwined with terrorism and terrorism is counting on us. It counts on our response, on the media insanity selling terrorist messages for free, it counts on panic,
REZULTAT BOJA PROTI FAŠIZMU JE KREPITEV FAŠIZMA!

REZULTAT BOJA PROTI FAŠIZMU JE KREPITEV FAŠIZMA!

Kreativni razred, 23. marec 2016 ― REZULTAT BOJA PROTI FAŠIZMU JE KREPITEV FAŠIZMA! Alenka Sottler   »Prav tako pozivamo vse, ki mislijo, da načelo javnih politik ne sme biti prečiščevanje ljudi za privatne interese, ampak emancipacija in priznavanje enake človeškosti vsem, da se udeležijo demonstracije proti rasizmu in fašizmu , ki bo ob svetovnem dnevu boja proti rasni diskriminaciji v soboto, 19. marca, ob 16. uri v Zvezda parku (Kongresni trg) v Ljubljani.«To je zadnji stavek besedila, ki je prišlo na moj naslov in zaradi katerega sem se odločila napisati ta prispevek. V celoti se strinjam z navedenim, želim pa opozoriti na podčrtane besede v tem pozivu, ki imajo po mojem mnenju usodne posledice. Zakaj?  BOLJ KO SE PROTI NEČEMU BORIŠ, BOLJ SE TO KREPI »Bolj ko se boriš proti nečemu, več je tega v tebi.« Na to dejstvo me je pred nedavnim v intervjuju opozoril Andrej Debeljak, teolog, nekdanji duhovnik in psihoterapevt. Res, to življenjsko pravilo drži kot pribito. Če se proti nečemu boriš, to raste in se krepi, tako pri posamezniku kot v celotni družbi. O tem naj bi dobro razmislili vsi, ki se danes borimo proti. Proti brezposelnosti, proti fašizmu, proti brezposelnosti mladih, proti beguncem, proti zlorabam sistema, proti korupciji, proti neplačevanju davkov, proti lakoti v svetu, proti nasilju v družini, proti izkoriščanju delavcev, proti podnebnim spremembam … Temu v prid govorijo dogajanja v preteklosti.George Bush je napovedal boj proti terorizmu, danes imamo ne samo posamezne teroristične organizacije, ampak celo islamsko državo. Ves svet je globoko povezan s terorizmom, kar se kaže v tem, da ta v veliki meri diktira naše vsakdanje življenje: pregledovanje na letalih, ogromni stroški za zaščito na mednarodnih prireditvah, povečani proračuni za vojaški aparat, službe državne varnosti in varnostne konference … Še več, naša življenja so prepletena s terorizmom in terorizem računa na nas. Računa na naš način odzivanja, na norost medijev, ki do onemoglosti in brezplačno lajajo terorističn

Kreativni razred, 4. december 2015 ― Barbara Korun POROČILO O PROSTOVOLJNEM DELU Z BEGUNCI ALI ZAKAJ BOM ŠLA 1O. DECEMBRA NA DEMONSTRACIJE „Če hočeš pomagati, moraš pogledati vstran“ - ?!            V begunskih centrih sem delala desetkrat v mesecu od 25. oktobra do 21. novembra (vmes sem bila 12 dni na potovanju, kar pomeni, da sem bila prostovoljka vsaj vsak drugi dan). Bila sem v bivši tovarni Beti, v skladišču v Brežicah, kasneje na Dobovem 2, na Šentilju in največkrat v vojašnici Stara Vrhnika.   Prvič „na terenu“               Kot prostovoljka sem se za delo z begunci k Slovenski filantropiji prijavila že septembra, zato sem komaj čakala, da so me končno le poklicali „na teren“. Peljala sem še 4 druge prostovoljce iz Ljubljane. Proti Dobovi smo vozili zjutraj, malo pred sedmo. Ravno se je počasi danilo, polja so bila pokrita z meglo, bilo je mraz in vlažno. V daljavi smo nenadoma zagledali odsev močnih reflektorjev, kot jih imajo za nogometne tekme. Ko smo se približali bivši tovarni Beti v Dobovi, pa skoraj nismo mogli verjeti:  helikopterji, sirene, vojaki, marice, gasilski avtomobili, prizorišče pa osvetljeno z žarometi, da bi lahko videl šivanko na tleh (ko bi ne bila blatna) … predvsem pa se spominjam, kako mi je v oči bíla številnost pripadnikov specialnih enot, oblečenih v popolno bojno opravo, do zob oboroženih policistov, vojakov z mitraljezi v rokah – vsi ti so bili v neverjetnem nesorazmerju z utrujenimi, mokrimi, prezeblimi in pomanjkljivo oblečenimi ljudmi (nekateri so bili vsaj ogrnjeni s sivimi dekami UNHCR), bilo je precej družin z majhnimi otroki, pa tudi starci in starke, bili so tudi bolni in poškodovani. „Se je zgodilo kaj posebnega?“  „Ne, dobrodošla v realnost begunskega taborišča!“ mi je zaklicala prostovoljka, ki je odhajala z izmene. Nisem si mogla pomagati – prizor me je tako zelo spomnil na filme o nemških koncentracijskih taboriščih, da me stisnilo pri srcu. Ljudje v stiski za ograjo, zunaj pa patruljira vojska in policija … da bi jih stražili, da ne bi kdo
TOWEL WAR IN EUROPE

TOWEL WAR IN EUROPE

Kreativni razred, 27. avgust 2015 ― ANG  Alenka Sottler In some areas along the Adriatic sea shore in Croatia municipal wardens have started removing empty beach towels weighted with rocks. The problem is that tourists have firmly adopted the habit of laying the towels on the beach in the late evening or early morning hours to secure their favorite spot. Some tourists even take the trouble of getting up really early and carrying towels to the beach to occupy ‘their’ territory. To make matters worse, the vacation apartment landlords themselves do not mind fulfilling their guests wishes by securing the beloved spot on the beach. Let me rephrase the above example by saying that we are dealing here with the occupation of a small part of a territory for the benefit of a few people – why does that ring a bell to me? Isn’t that because the countries of Western Europe have similarly marked their part of the planet by building protective boarder fences, forcing their regulations and threatening with power? I noticed a bug crossing my threshold earlier this day. Is there a law forbidding the bugs to trespass my territory? If we look beyond the beach towels, stones, the law, customs and refugee centers we can see the laws which apply to universal human rights. The right of every living being to live freely in this Universe and on our planet Earth, to breathe the air, drink clean water, to go swimming and sunbathe, to eat and to move to a place where it feels it can survive. Let me go back to the beach towels for a moment. I saw a sign in front of a beach in Vodice. It said:  “It is forbidden to leave your personal belongings during the night and early morning on the beach for reservation purposes. Any items left unattended shall be removed by municipal wardens.” The offenders were risking a fine of 100 KUN (13€). So far, municipal wardens have only removed the beach towels occupying the beach without giving fines. However, Vodice are not an isolated example. City authorities on
REZIDENCA ZA UMETNIKE, KI NE DELAJO UMETNOSTI, KJE JE POTEM UMETNOST?

REZIDENCA ZA UMETNIKE, KI NE DELAJO UMETNOSTI, KJE JE POTEM UMETNOST?

Kreativni razred, 23. november 2014 ―  SLO  Milena KosecRezidenca za umetnike na počivanju in ekološko vrtnarjenje Pred dobrim letom je po e-pošti do mene prišel nenavadni razpis Residency for Artist on Hiatus (RFAOH) s pripisom, naj se vsekakor prijavim. Razpis je vabil umetnike na rezidenco za nekaj mesecev, največ za eno leto pod pogojem, da v tem času ne bodo delali kot umetniki. Ob prijavi je bilo potrebno navesti, zakaj želiš začasno prekiniti umetniško ustvarjanje, kako boš porabil tako pridobljeni prosti čas in se odločiti za neko vrsto poročanja o svoji dejavnosti v času RFAOH rezidence, ko sicer ostaneš v svojem kraju in si z organizatorji in drugimi rezidenti povezan samo preko spletne strani:   http://residencyforartistsonhiatus.org/ Tu objavljaš svoja poročila in lahko komentiraš ostala. Obvezati si se moral, da karkoli boš v času rezidence počel, ne boš nikoli uporabil pri svojem umetniškem delu ali proglasil za umetniško delo. Za vsak mesec rezidence je bilo obljubljeno plačilo 30 kanadskih dolarjev. Po krajšem razmisleku sem se res prijavila na rezidenco za eno leto z željo, da v tem času na domačem vrtu izpopolnim ekološki zelenjavni vrt in o tem enkrat mesečno napišem kratko poročilo. Na moje presenečenje sem bila sprejeta. Izkazalo se je, da sta si rezidenco kot svoj umetniški projekt zamislila dva umetnika Japonka Shinobu Akimoto in Kanadčan Matthew Evans. Pripravila sta internetni razpis in spletno stran. Izmed več kot trideset prijav s celega sveta sta izbrala šest med seboj zelo različnih umetnikov. Prva RFAOH rezidenca se je začela 1. oktobra 2013 in zaključila 30. septembra 2014. Rezidenca za novo skupino udeležencev se prične 1. novembra 2014.   MEDITIRANJE, VOZNIŠKI IN SPREJEMNI IZPIT, PROSTOČASNE DEJAVNOSTI, RAZMIŠLJANJE O DEPRESIJI IN VRTNARJENJE  Vsak rezident je na svoj način izkoristil rezidenco: Skupina MomenTech iz New Yorka si je vzela čas za meditiranje, Farid Rakun iz Indonezije za poučevanje, mlada Egipčanka Batool Mohammed je opra

Spoštovane kolegice in kolegi!

Kreativni razred, 11. julij 2014 ― Po nekajmesečnem  premoru je KREATIVNI RAZRED spet na delu. Močno upam, da boste ta odmor razumeli kot sestavni del prekarnega načina bivanja in da boste v časovni nepopolnosti videli zametek novega in drugačnega principa delovanja. Po daljšem obdobju mirovanja se, čudno, ni nič spremenilo.   »Čeprav delam od jutra do večera, nimam niti dneva delovne dobe ali centa plačanih socialnih prispevkov, nisem kreditno sposoben ali upravičen do dopusta, prekariat se od proletariata razlikuje le po tem, da ima poleg minimalne plače minimalne pravice,«   berem danes v Večeru besede letošnjega Stritarjevega nagrajenca, mladega literarnega kritika  Aljoše Harlamova. Družbeni sloji se med seboj pulijo za ostanke proračunskega denarja, medtem ko prekarnega razreda, samozaposlenih in tistih, ki ne morejo več vplačevati visokih prispevkov in so zato ob vsak status, nihče niti ne omenja. Njihova brezpravnost je postala normalna stalnica, nepravičnost prekarnega in podobnih statusov pa uzakonjena samoumevnost, ki nikogar ne moti. Mimo prekariata, na čigar plečih slonita program in obstoj marsikatere inštitucije in podjetja, se dogovarjajo za prerazporejanje proračunskih sredstev v njegovo škodo. Čeprav smo pred volitvami, še nisem slišala, da bi katera stranka obljubila prizadevanje za pravice prekarnega razreda. Ta tiha delitev ljudi globoko škoduje vsej družbi in njenemu dostojanstvu. Danes več nihče v javnem sektorju ne more trditi, da ima delovno mesto zaradi svojih sposobnosti. Krivično je, da:   - so odpravili zaposlovanje v javnem sektorju, ki zaposluje zlasti izobražene ljudi, potem pa se sprenevedajo, češ da ni služb za mlade izobražence;    - samozaposlenim ne priznavajo bolniške v prvem mesecu bolezni, hkrati pa ugotovijo, da ti   vplačujejo  premajhne prispevke v zdravstveno zavarovanje in jim zato še povišajo mesečni   zdravstveni prispevek;   ­- so obdavčili  avtorske pogodb

CROWDSOURCING IN SODOBNI KREATIVNI DELAVCI

Kreativni razred, 11. julij 2014 ― Marko Rop, ilustrator Sledeči zapisek izraža predvsem moja lastna subjektivna stališča in izkušnje ter ne poskuša le teh izpostaviti kot pravilnega načina gledanja na reči. Je polemičen zapisek, ki vabi k odzivu in komunikaciji o problemih omenjenih v sledečih vrsticah, za katere se mi zdi, da so medijsko precej zapostavljeni a zelo aktualni. Beseda crowdsourcing v najbolj osnovnem smislu besede pomeni predvsem prakso pridobivanja storitev, idej in vsebin, ki jih (so)ustvarjajo skupine ljudi, največkrat preko spleta. Gre se za razmeroma nov fenomen, neposredno povezan z razvojem samega spleta in spletnih tehnologij. Prve množične razprave o množicanju (en izmed slovenskih prevodov besede) je sprožil članek, ki ga je leta 2006 za časopis Wired napisal Jeff Howe. V omenjenem članku se avtor med drugim ukvarja s fenomenom iStockphoto, eno izmed prvih velikih crowdsoursing spletnih platform, na katero lahko posamezniki prenesejo svoje (digitalne/digitalizirane) fotografije in jih potem prodajajo. V članku avtor izpostavi situacijo profesionalne fotografinje, ki ugotovi, da svojih fotografij ne more več prodati po ustaljeni ceni 150 dolarjev, saj njen klient medtem odkrije iStockphoto, kjer lahko posamezne fotografije kupi na primer po ceni 1 dolar. Situacija s katero se bodo v prihajajočih letih spopadli številni drugi fotografi, prav tako pa postopoma še cel kup drugih industrij, ne zgolj kreativna industrija. Če je po eni strani razvoj crowdsourcinga pomenil izgubo službe ali padec honorarjev delavcem v klasičnih, nedigitalnih medijih, je razvoj po drugi strani ustvaril nova delovnih mest, nove profesije ter, kar radi izpostavljajo zagovorniki crowdsourcinga- omogočil ljudem iz tretjega sveta, da imajo od tega dela globalizacije tudi sami korist. Mnogi kot konstruktiven aspekt crowdsourcinga izpostavljajo decentralizacijo. Iz mojega stališča in izkušenj je povezovati crowdsourcing z decentralizacijo nekaj podobnega, kot povezovati decentralizacijo z globaliza
še novic