Kreativni razred, 16. april ― PONOVNO MORAMO ZGRADITI ZAUPANJE Tristan Harris high-tech filozof "Pogosto smo osredotočeni na trditev, da moramo za razumevanje resnice imeti res dober dostop do vseh informacij. A v resnici potrebujemo zaupanje! Mi moramo ponovno zgraditi zaupanje! Kajti, predstavljajte si, da imate popoln dostop do najbolj kvalitetnih informacij, knjižnic, a če ne zaupate informacijam, ni pomembno, kako perfekten dostop do informacij imate, In kar vam tehnologija naredi je, da namenoma erodira našo kapaciteto, da zaupamo čemurkoli.... " Tristan Harris Tristan Harris, ki ga revija The Atlantic imenuje "vest Silicijeve doline", je tri leta kot etik Google Design razvijal okvir, kako naj tehnologija "etično" usmerja misli in dejanja milijard ljudi z zaslonov. Zdaj je soustanovitelj in predsednik Centra za humano tehnologijo, katerega poslanstvo je obrniti "znižanje človeškega statusa" in ponovno uskladiti tehnologijo s človeštvom. Poleg tega je soustanovitelj podcasta Your Undivided Attention Centra za humano tehnologijo s soustanoviteljico Azo Raskin. Tristan je več kot desetletje preučeval vplive, ki ugrabljajo človeško razmišljanje in delovanje. Od otroštva čarovnika do dela v Stanfordovem laboratoriju za prepričljivo* tehnologijo, kjer je študiral prepričljivo tehnologijo, je Tristana začela skrbeti njeni negativni pojavi in pomankanje in potreba po etični in človeški tehnologiji. Marc Benioff, izvršni direktor Salesforce, ugotavlja, da je "Tristan Harris verjetno najmočnejši glas na tehnološkem področju, ki kaže, kam mora ta industrija kreniti. To je poziv na orožje in vsi ga morajo zdaj slišati. "V tem ekskluzivnem intervjuju sem s Tristanom Harrisom spregovoril o tem, kako tehnologije družbenih medijev in pametni telefon uničujeta našo družbo in kaj lahko storimo, da temu ne bo tako. Več v intervjuju v ANG na: https://thoughteconomics.com/tristan-harris/ *Prepričljiva tehnologija je široko opredeljena kot tehnologi

Kreativni razred, 11. april ― Analiza pravilnika o zasebnosti in splošnih pogojev uporabe Facebook / WhatsApp / Instagram  Ste se že kdaj strinjali s pogoji uporabe katere koli aplikacije ali spletnega mesta, ne da bi ga prebrali? Seveda ste. Vsi. Po raziskavi skoraj 91% internetnih potrošnikov soglaša s pogoji, ne da bi jih prebral. In to je v resnici nekako normalno. Večina brošur o pogojih uporabe je precej dolgih in preveč zapletenih, da bi jih razumeli običajni ljudje in danes v tem hitrem svetu nimamo dovolj časa za branje celotnih pogojev in politike zasebnosti. Poleg tega mnogi od nas mislijo, da so te brošure s splošnimi in tehničnimi navodili le formalnosti in zato ne potrebujejo posebne pozornosti. Toda to ni res. Te brošure s pogoji uporabe vsebujejo veliko kritičnih informacij, ki jih moramo upoštevati pri uporabi teh storitev. Zato je zelo treba razumeti, kaj te brošure dejansko pripovedujejo. Več na: https://www.techiearistotle.com/2021/03/analyzing-privacy-policy-and-t-of.html  /Analyzing the Privacy Policy and T&C of Facebook/WhatsApp/Instagram  March 18, 2021 Have you ever agreed with the T&C /terms&conditions/ of any app or website without reading it? Of course, you have. All of us do. According to a survey, almost 91% of internet consumers give consent to the terms and conditions without reading them. And this is kind of normal actually. Most of the T&C brochures are pretty long and too complicated to understand for normal people and today in this rapid world, we don’t have enough time to read the entire T&C and privacy policy. Moreover, many of us think that these T&C brochures are just formalities and hence do not need any special attention. But this is not true. These T&C brochures contain a lot of critical information that we should keep in mind while using those services. So it is very much necessary to understand what these brochures tell actually..../

Kreativni razred, 8. april ― BOJAN RADEJ  15 aprila, 2016 Neredki proučevalci denarnih sistemov so zaprepadeni nad spoznanjem, kako malo ljudje na splošno vemo o denarnih alternativah, in kako docela so pozabljene tiste uspešne epizode iz denarne zgodovine, ki so ogrozile vladajoči centralizirani monetarizem. Enega prvih celovitih predlogov za korenito drugačen denarni sistem je na prelomu XX. stoletja v knjigi »Naravni gospodarski red« predstavil Silvio Gesell, ki je dogmo monetaristov postavil povsem na glavo – če ne morda šele na noge. https://marjankogelnik.wordpress.com/tag/bojan-radej/

Kreativni razred, 4. april ― "Prebivalce jemljejo kot otroke" Intervju z vizualno umetnico in politično ilustratorko Samiro Kentrić "V mislih imam vedno eno in isto – da je dobro, če se organiziramo od spodaj navzgor, da ne gremo v vsako bitko, predvsem, da ne gremo v tiste bitke, v katerih smo šibkejši, ampak se dogovorimo s tistimi, ki so nam podobni. Da poleg tega, da gojimo kritiko do obstoječega, hkrati razmišljamo o lastni emancipaciji na različne teme. To zveni zelo utopično, ampak ravno nam te utopije manjka. Ne nazadnje je morda dovolj to, da nekaj, kar nas zmoti, danes zapišemo v svoj dnevnik, jutri mogoče o tem spregovorimo s prijatelji in čez čas bo to prišlo v neki javni diskurz." VEČ NA: https://www.rtvslo.si/kultura/prebivalce-jemljejo-kot-otroke/575146 Vizualna umetnica Samira Kentrić ni samo pozorna opazovalka družbe, je tudi pronicljiva intelektualka, ki s svojim razmišljanjem zadira globoko pod površje. Obsoja individualizem v družbi in nas opominja, da bi se morali več posvečati šibkejšim med nami. Foto: BoBo         

Kreativni razred, 20. marec ― DELO OD DOMA Alenka Sottler January 13, 2021    S prekarnostjo prekarno zaposlenih se na uredništvu ukvarjamo redno. V prvem prispevku, ki ga objavljamo letos, pa razmislek posvečamo prekarizaciji redno zaposlenih. Tistih, ki naj bi imeli dostojno delo zagotovljeno, pa jih pandemija Covida-19 in ukrepi države potiskajo v čedalje bolj negotov položaj. Trend, ki ga zaznavamo, je  zaskrbljujoč.                   Avtorica: Alenka Sottler Alenka Sottler, sourednica portala SOP Današnji čas mineva v znamenju dela od doma. Ko tako delamo, smo vedno sami za vse. Moj poklic je ilustriranje. To je v resnici počasno in zamudno delo, zato zelo pazim, kako bom porabila vsak trenutek. Pazim tudi na sončne in deževne dneve, ker vem, da ob sončnih dnevih delo gladko teče, ob deževnih pa se pogosto zaplete in gredo takrat narejene skice v smeti. Pazim tudi na drobne prehlade, na ponočevanja in neredno spanje. Tudi takrat moje delo ne bo uspešno. Realno gledano bo moj dohodek lahko za toliko manjši. Zapletene prizore je potrebno skicirati in narisati večkrat, vse dokler ne zadostijo pričakovanjem naročnika, a plačan bo le eden od njih. Delu, s katerim se preživljam, se pridružujejo tudi druga dela, ki so povezana s tem, da osnovno lahko teče. Vsak dan moram vsaj enkrat pospraviti atelje. Pogoste so okvare računalnika in popravila je potrebno organizirati, plačati in počakati, da bo delo lahko spet steklo. Tudi tak čas se odšteje od zaslužka. Prav tako je z dopisovanjem, dogovarjanjem, branjem zajetnih besedil (celo včasih po večkrat), dostavljanjem in podobnimi delovnimi nalogami, ki mi omejujejo čas, ko lahko opravim delo, ki mi edino prinaša zaslužek v najnižji dohodninski lestvici. Da vse to izpeljem, moram delati zelo premišljeno in vse urediti tako, da kasneje ne zahteva ponovnih intervencij … Bojim se prehladov, grip in podobnih bolezni, ker bo moj dohodek za toliko dni, kot bom bolna, spet zmanjšan. Povsem drugače deluje moj redno zaposleni mož, ki v

Kreativni razred, 7. marec ― KEN LOACH: "BOJA NE MORETE PREPUSTITI DRUGIM" Črt Poglajen, Alenka Sottler, Ana Lah                    Foto: Zasebni arhiv Kena Loacha Ken Loach sodi med najostrejše kritike sodobne britanske družbe. Njegovi filmi so osredotočeni na vprašanja, kot so brezdomnost, razpad delavskih družin, neuspeh sledilcev spletnih gurujev, problemi, s katerimi so soočeni ljudje, ko pridejo v stik z rigidno državno birokracijo, in boj za enakopravnost. Loachovo delo je prepoznano po vsem svetu, za filma Veter, ki strese ječmen in Jaz, Daniel Blake pa je na festivalu v Cannesu prejel zlati palmi. Prosili smo ga, da z nami deli svoj pogled na prekariat, na aktivne politike zaposlovanja in na evropski zeleni sporazum. 4. 3. 2021 OBJAVLJENO V MLADINI Ko sem si pred intervjujem ogledal uradne strani britanskega zavoda za zaposlovanje, sem se spomnil časov, v katerih sem sam iskal delo. Hecno se mi je zdelo, ko je na zavodu resnobna predavateljica zbranim skušala pojasniti, kako se pripravi življenjepis, v katerem je mogoče »učinkovito prodati svoje prednosti«. In to kljub temu da je bilo povsem jasno, da sama ne zna napisati prepričljivega življenjepisa, kaj šele kaj prodati. Kako vi gledate na aktivne politike zaposlovanja, katerih del so tudi tovrstna izobraževanja? Rekel bi, da je napačen celoten sistem, v katerem smo. Tu, v Britaniji, kot kaže, pa imate enake težave tudi vi. Sistem krivdo za brezposelnost nalaga na ramena tistih, ki so brez dela, čeprav je jasno, da ni dovolj delovnih mest, da bi lahko bili vsi zaposleni. Posledica kapitalističnega sistema, v katerem delavci tekmujejo drug z drugim, je, da ljudje izgubljajo službe, ostajajo brez sindikalnih pravic, brez plačanega dopusta in dogovorjenega delovnika. Potrebovali bi drug sistem, sistem, v katerem so sindikati močni, v katerem so podjetja v lasti ljudi, ki so v njih zaposleni, in v katerem so močne tako zadruge kot podjetja v lasti lokalnih skupnosti. Glavni cilj podjetij ne bi smel biti proizvodnj

OSNUTEK VIZIJE, POSLANSTVA IN MISIJE SKUPINE SKOZI OČI PREKARITA

Kreativni razred, 2. marec ― ALENKA SOTTLER NAŠE POSLANSTVO (spodaj sta dve verziji, katera ti je bolj všeč?) 1. ZARADI NEPRAVIČNIH SOCIALNIH RAZLIK IN POPOLNOMA UNIČENGA EKO SISTEMA, SKUPINA SKOZI OČI PREKARIATA POVEZUJE PREKARIZIRANE DRŽAVLJANJE IZ VSEH PODOČIJ IN NJIHOVE SOMIŠLJENIKE S CILJEM POVEČATI POGAJALASKO MOČ IN SAMOZAVEST PREKARNIH IN DRUGIH RAZDRŽAVLJENIH DRŽAVLJANOV IN JIH ZDRUŽTI V SKUPNEM ZA NOV SOCIALNO PRAVIČEN RED IN ZELEN PLANET! 2. ZARADI OGROMNIH SOCIALNIH RAZLIK, POPOLNOMA UNIČENGA PLANETA IN SISTEMA, KI VODI V KATASTROFO, SE V SKUPINI SKOZI OČI PREKARIATA ZDRUŽUJEMO PREKARNI DRŽAVLJANI IN SOMIŠLJENIKI S CILJEM, DA PREKO POVEZOVANJA, MEDSEBOJNE KOMUNIKACIJE IN DRUŽBENO KRITIČNE EREFLEKSIJE POVEČAMO NAŠO POGAJALSKO MOČ, SAMOZAVEST IN SPOSOBNOST UČNKOVITEGA SAMORGANIZIRANJA ZA VZPOSTAVITEV NOVEGA, NA SOCIALNI PRAVIČNOSTI IN EKOLOŠKEM RAVNOTEŽJU TEMELJEČEGA DRUŽBENEGA SISTEMA: Tako prekarnost kot ekološka ogroženost planeta sta posledica neoliberalnega sistema. Hkrati sta oba problema globalna. Da bomo sploh lahko živeli in se razvijali je nujno trajno prenehanje onesnaževanja in obnovitev ekološkega in družbenega ravnotežja. Dokler bomo imeli neoliberalizem in kapitalizem, bomo imeli prekarnost, saj so pod plačani delavci vzvod kapitala, ki omogoča kopičenje dobičkov. Dokler bomo imeli neoliberalizem, bomo imeli potrošništvo, onesnaževanje in izčrpavanje in uničevanje vseh ekosistemov Dramatične posledice, ki se na koncu vrnejo k povzročitelju in povzročijo njegov propad. "Potrebujemo ne le, da spremenimo sistem proizvodnje, ampak da iz njega povsem izstopimo," Bruno Latour. Vse je povezano z vsem, vse je holokracija kot to v svojem predavanju Ekološka civilizacij to razloži Jeremy Lent nov vodeči princip, ki je pri neoliberalizmu povsem umanjkal. Oba problema lahko rešimo: - s spreminjanjem razmerja družbenih moči - s spreminjanjem pod njim ležečih prepričanj in vrednost - s spreminjanjem medčloveških odnosov - s spremembo sistema. NAŠA VIZIJA (To s

Kreativni razred, 1. januar ― GEN ZA GOLJUFANJE Alenka Sottler Ali lahko v gensko zapisanih vzorcih živalskega obnašanja najdemo vzporednico z ustrojem sodobne človeške družbe? In če ja, ali lahko na podlagi teh vzorcev zastavimo celo novo družbeno paradigmo? Pa poglejmo, katere temeljne vzorce obnašanja živali nam razkrije Robert Sapolsky in če si lahko na podlagi njih zamislimo nov sistem?  Piše akademska slikarka, mednarodno priznana in nagrajena ilustratorka Alenka Sottler. V eseju se vprašuje, ali sedanji sistem ne spodbuja in nagrajuje napačnih vedenjskih vzorcev ter opominja na potenciale sodelovanja, pravičnosti, delitve dobrin in sočutnosti, ki so zapisani v naše evolucijske gene. ESEJ OBJAVLJEN V E-REVIJI MEŠANEC PREBERITE TU: https://mesanec.si/gen-za-goljufanje/ Ilustracija Samira Kentrić

Kreativni razred, 30. november 2020 ― BOŽIČNICA, KI JE NI NIKDAR BILO Alenka Sottler    December 13, 2017                                                Jožef Petkovšek, Doma (1861) Zamislim si slovensko izbo, krušno peč, mizo z zvrhano latvico žgancev, ocvirkov in mleka. Zamislim si podobo, prav tako, kot jo je naslikal pred dobrimi stotimi leti slikar Jožef Petkovšek in mi je o njej tako briljantno predaval dr. Tomaž Brejc. Slika se imenuje DOMA. Zamislim si slovensko družino kmečkih posestnikov s posli, otroki, gospodarjem in njegovo ženo v času obeda. Samoumevno je, da so vsi povabljeni k obedu, vsem vedno pripadata stol in lesena žlica. Po uspešnem skupnem delu pripada vsem enaka nagrada. Da, to je podoba doma, zapisana v naših genih. Tako je DOMA. Samo dobrih sto let pozneje se zdi, da sta taka podoba obreda skupnega hranjenja in obred sam le še spomin. Tudi dandanes sedijo za isto mizo različne družbene skupine. Vidim veliko skledo, polno žgancev, a vidim tudi krožnike. In vidim, kako nalagajo nanje vsak po svojih najboljših močeh. Nekateri, močni in iznajdljivi, jih hitro napolnijo, drugi, nespretni, preskromni ali prepočasni, prešibki ali brez dobrih zavezništev in denarja, pa s težavo postrgajo ostanke z mize. Žlic in stolov ni za vse in tisti z veliko žlico zajamejo iz sklede še več in bolj obilno. Vidim pa tudi, da nekaterih nikoli ni za mizo. Tisti opravljajo malo plačana, negotova, a zahtevna dela. Utrujeni sedijo v kotu pri peči in si mislijo svoje. Jezni so in razočarani. Obed je končan, ljudje vstanejo izza mize in se pomešajo med one, ki so sedeli brez hrane v kotu. Prijazno kramljajo z njimi, kot da je vse lepo in prav. Nekateri jim celo povedo, da jim je težko zanje, ker so ostali lačni, ampak saj so si sami krivi, zakaj se ne združijo, zakaj ne protestirajo, zakaj samo nemo sedijo. Da je danes moderno, da se boriš in izvajaš pritisk, da ni več samoumevno, da te povabijo k skupni mizi. Da si je treba svoj prostor izboriti in da so si sami

Kreativni razred, 23. september 2020 ― LETO 2017- V ISKANJU IZGUBLJENE CELOTE      Alenka Sottler   January 7, 2018    ilustracija Alenka Sottler                                            Ustvarjanje je velik kaos. Barve, črte, packe, težko je najti kaj, na kar bi se lahko oprl. Le počasi, z opazovanjem, z razmišljanjem, številnimi neuspelimi, tudi večletnimi poskusi in skicami ti uspe izluščiti red, načrt, vzorec in gradivo preoblikovati v oprijemljivo celoto z ritmom, harmonijo, ravnotežjem in pravimi proporci. Na koncu morajo vsi elementi sodelovati in se podpirati, da se vse skupaj sestavi v celoto. V njej ima vsak najmanjši delec pomembno nalogo in prispeva, da se kaos spremeni v umetnino. Umetniško ustvarjanje nas uči gledati na življenje celovito, holistično. Vedno je treba razmišljati o celoti, o tem, kar velja za vse, o tem, kako graditi, vse od najmanjših pa do največjih delcev, ki se povežejo v smiselno in harmonično enovitost. Ko se ta sestavi, jo prepoznamo kot nekaj lepega ali presežnega, pa naj bo to umetnina ali v smiselno celoto urejena in vodena družba. Humanistične vede in umetnost, ki sta jim lastna celovito gledanje na svet in iskanje tistega presežnega skupnega dobrega, so danes kot zlato, potopljeno na dno družbenega čebra, polnega blatne vode. Avtorica: Alenka Sottler Izločila sem dva za prekarne delavce in hkrati celotno družbo pomembna dogodka v preteklem letu. Enega črnega, negativnega, in drugega belega, pozivnega. A že med mojim pisanjem je prišlo do hitrega in dramatičnega preobrata, da je bil potreben dodaten komentar. Dogodka na videz nista povezana, a vsak zase in tudi oba hkrati govorita o razpokah in izgubljeni celovitosti naše družbe.NOVEMBER, ČRNI DAN ZA SAMOZAPOSLENEKRPANJE DISPROPORCEVLansko leto si bomo samozaposleni zapomnili po še eni meji med državljani Slovenije, ki bi jo poslanici lahko odpravili, pa je niso. Zgodil se je črni 22. november 2017. Takrat je državni zbor za

Kreativni razred, 7. maj 2020 ― Državna proizvodnja brezposelnosti in prekarnega dela        ALENKA SOTTLER  February 9, 2018                        Pogosto se kot v povzročitelje prekarnega  zaposlovanja upirja prst le v kapitaliste, globalne koncerne in novodobne podjetnike, država pa zagotavlja, da dela in se trudi,  da bi se prekarnost kar najhitreje odpravila. Pa je temu res tako? Foto: Črt Poglajen ZAKON O URAVNOTEŽENJU JAVNIH FINANC 29. 6. 2012 je začel veljati Zakon o uravnoteženju javnih financ, ki je omejil zaposlovanje, sklepanje pogodb v javnem sektorju.  S tem zakonom je država odprla vrata prekarizaciji v javnem sektorju. Veliko delavcev se je takrat lahko zaposlilo le začasno, večina pa sploh ne. Kjer se je zanje pozneje našel denar, so jih zaposlili redno, mnogi med njimi pa so v prekarnosti oz. brezposelnem statusu obtičali. Leta 2016 je nastal intervju z direktorjem Drame in igralcem Igorjem Samoborom, v katerem ta je opisal posledice tega zakona in obtožil državo, da spodbuja prekarizacijo in proizvaja brezposlenost. Dejal je: »Zmanjševanje števila zaposlenih je povzročilo veliko kadrovsko luknjo, ki jo dopolnjujemo z zaposlitvami, ki jih financiramo iz lastnih sredstev. To je drugi, zelo pereč problem: v zadnjih nekaj letih so se nam sredstva, ki jih imamo na razpolago za program, znižala za približno 40 odstotkov« In dalje: »Zmanjševanje sredstev zavodom pomeni državno proizvodnjo brezposelnosti in prekarnega dela, namesto da bi bil njen trud obraten.« ŠOLSKE INŠTITUCIJE Znanko, profesorico na fakulteti, sem prosila, da bi me, ker sva se iz prireditve vračali v isto smer, odpeljala proti domu. »Hecno,« pravi »ali veš, da se zgodi, da ko glasujemo na sestankih fakultete, roke dvigne le manj kot polovica profesorjev. Glasujejo namreč lahko le stalno zaposleni, ostali pa samo nemo prisostvujemo sestanku.« »Kaj še vedno nisi redno zaposlena«, se  začudim, saj vem, da poučuje na fakulteti  za pol nižjo plačo že več kot štiri leta. »Še vedno ne,«

Kreativni razred, 12. september 2019 ― ALENKA SOTTLER SRČNI PROSTORI NOVE UMETNOSTI Med ljudi in kraje, ki jih zapuščajo banke, marketi, blagovnice, ambulante in pošte, na izpraznjene in opustele prostore prihaja nova, drugačna umetnost. Tista, ki jo inicirajo sami umetniki, ki ne želijo več stati v vrsti pri kulturni plutokraciji in izbirajo neposredni, človeški stik z svojo publiko. In na veliko presenečenje jih ljudje vse bolj razumejo...Predstavljam štiri projekte, za katere menim, da ilustrirajo to dogajanje. Vsem je skupen poudarek na povezovanju in druženju z ljudmi, za delom za prostore in ljudi, ki za sistem več ne prinašajo koristi. Je ta nov zasuk v slovenski umetnosti ustvarjalni odgovor na realnost statusa umetnikov in vse večjo prekarizacijo državljanov v naši družbi? ŽLEBE / Hiša na hribu, LOGJE / Poslednji muzej moderne umetnosti, VOLČE/domačija pri Lukatelu, BREGINJ / Brunarica pri Kakočiču, so samo nekateri kraji oziroma dogodki, ki jim je skupno to, da so opuščeni kot nezanimivi za potrošniško ideologijo. V tem prispevku napovedujem intervju z umetnico Zvonko Simčič, inicjatorko umetniškega dogodka Hiša na hribu. ŽLEBEHIŠA NA HRIBUZvonka Simčič  "Večina rezidenc in umetniških dogodkov se zgodi v mestih, v urbanem okolju. Mi pa na novo povezujemo sodobno umetnost z naravo, jo na ta način umirjamo, poglabljamo ter tako ustvarjamo okolje za drugačen, polnejši in subtilnejši pretok med publiko in umetniškimi deli. Ekološka angažiranost umetniških del se nam zdi samoumevna.Ustvarjamo prostor naklonjen srečevanjem, pogovorom, iskanjem, … prostor, ki je lahko tudi zatočišče. Hiša na hribu postaja živa socialna instalacija, kjer umetnost dobiva razsežnosti poslušalca, spovednika, prijatelja" SOAVTORJI  DOGODKA 2019Alenka Spacal / pisateljica, ilustratorka in pravljičarka Franc Cegnar / režiser Keiko Miyazaki / vizualna umetnica Mateja Kavčič / slikarka Mihaela Ciuha / kiparkaMojca Senegačnik / slikarka Mojca Sfiligoj / strokovna sodelavka na področju kulturne dediščineŠtreklov Jelko

Kreativni razred, 4. april 2019 ― Alenka Sottler: “Ne bom več luzerka: Film prekarne generacije”                              So filmi, ki zadenejo v bistvo stvari. Iskreno in skozi oči človeka. Ne heroja, ne tistega, ki vse ima in se bojuje za dobro človeštva. In film Urše Menart je gotovo tak. Govori jezik generacije, ki nima iluzij, da se bodo stvari popravile same po sebi. Ima pa moč in voljo za to, da bo sodelovala pri njihovi spremembi. Alenka Sottler objavljeno 4. 4. 2019 na http://www.spehnakruhu.com/skozi-oci-prekariata/ne-bom-vec-luzerka-film-prekarne-generacije Nedavno sem v zdravstveni ambulanti čakala na recept in se zapletla v klepet z gospo, staro nekaj čez osemdeset. Vprašala sem jo, kje najde motiv za življenje v poznih letih in ali se počuti kaj osamljeno. Odgovorila je, da ne, saj ima tri vnukinje. A žal je zato pogosto tudi žalostna. Predvsem zaradi najmlajše vnukinje. »Veste,« mi je dejala, »najmlajša, je bila najbolj pridna, najbolj pametna in je najbolj izobražena. Študirala je humanistične vede, a pri petintridesetih še nima redne službe. Pravkar je spet izgubila začasno delo v neki organizaciji. Zato se zdaj dodatno izobražuje in upa, da bo imela več možnosti za redno zaposlitev.« Tik preden mi je sestra izročila recept in sem se morala posloviti, je moja sogovornica dodala še: »Tako me boli ta krivičnost, da tudi spati ne morem, ko premišljujem o tem«. Včeraj sva se z možem odločila, da si ogledava film »Ne bom več luzerka« mlade režiserke Urše Menart, z igralko Evo Jesenovec v glavni vlogi. Ta resnično izvrstni film te popolnoma posrka v svojo temo, igralci pa so prepričljivi, da jim popolnoma verjameš. Govori o našem tukaj in zdaj v Sloveniji in o problemih, katerih začetke sem opazovala in doživljala na svoji koži. Zgodba je daleč od klišejev, prizori so sveži in nepredvidljivi in film ne špekulira z všečnostjo izvoznega artikla. Govori o generaciji, stari od trideset do štirideset let, o pametnih, izobraženih, pridnih mladih v sistemu, v katerem
RAZDRŽAVLJANJE

RAZDRŽAVLJANJE

Kreativni razred, 10. december 2018 ― Alenka Sottler Spodaj objavljeni razmislek je bil objavljen v skrajšani obliki v posebni številki MLADINE spomladi 2018, na tem mestu pa ga lahko prvič v celoti preberete. Nekatere stvari niso več aktualne, nekatere pa so medtem postale že tako normalne, da se nam več ne ljubi pogovarjati o njih. Sama menim, da je bilo govorjenja o prekarnosti, o potiskanju državljanov stran od pravic, ki jih zagotavlja država dovolj in da bi bil čas za naslednji korak, namreč da se preuči pravne kršitve položaja posameznih družbenih skupin v naši državi in se pogleda, ali se lahko pripravi podlago za njihovo pravno uveljavitev. RAZDRŽAVLJANJE V obdobju neoliberalizma se pri nas, podobno kot povsod po svetu, s prihodom krize in s presežki delavcev pospešeno  začel vzpostavljati pravna siva cona. V njej država pokriva pravice iz delavnopravne zakonodaje ponekod pomanjkljivo, ponekod v celoti, ponekod pa sploh ne in tako vzpostavlja pogoje za razmah prekarizacije. V statusu prekarnosti se znašli samozaposleni v kulturi, samostojni podjetniki, študenti, pa agencijski in tuji delavci in tudi oni, ki so iz teh statusov zdrseli še bolj na dno, jih sploh nihče ne šteje več. Ti statusi se smatrajo kot izjemni, v bistvu pa gre za postopno izključevanje. Ti državljani so na poti izločenosti iz države, oziroma se počutijo bolj in bolj izključene. Na delu je proces razdržavljanja. ALI PREKARNI DELAVCI RES PREMALO PRISPEVAJO V DRŽAVNO BLAGAJNO? V javnosti se je uveljavila ideja, da prekarni delavci premalo prispevajo v skupno blagajno in na ta način škodijo državi. Kajti če ne prispevajo dovolj, ali so potem sploh upravičeni do normalnih penzij, delitve dobička in dobrobiti socialne države? Pa je sploh res tako tako? DELAJ VITKO Nekdanji direktor Luke Koper Bruno Korelič v intervjuju za Delo takole  oceni, kolikšen je dobiček luke na račun prekarnih delavcev:  »V katerih pristaniščih po svetu imajo samo redno zaposlene? Pred leti so jih imeli na Kitajsk

DELO NA PROSTEM TRGU ALI ZAKAJ PREKARIAT NI NOVODOBNA IZNAJDA

Kreativni razred, 28. marec 2018 ― Bojan Maraž Šempeter, 28. marec 2018 Alenka Sottler je ena tistih slovenskih prekarnih "delavcev", ilustratorjev, ki prav gotovo ve, kaj pomeni odnos naročnika do izvajalca oz delodajalca do delojemalca. Kakšno je ljubezensko razmerje med partnerjema? Sam živim taisto življenje se bolj radikalno širom po svetu. Verjetno oba veva, kaj pomeni izziv, kje so čeri in kje svoboda, ki jih prekarna oblika dela prinaša. Ta članek bi bil povsem nepotreben, če bi država z vsemi svojimi veleumi dojela, da je veliko bolj strateško ponuditi vsem državljanom minimalno garantirano mesečno vsoto in vzporedno ustvariti striktno davčno politiko. Ker pa se zdi taka zdrava, kmečka logika visoka filozofija je država ne dojema...ali...o tem drugič. Torej ostanemo pri razmišljanju o posledicah, ki jih a priori negative no razmerje med delodajalcem in delojemalcev ustvarja. Torej je spodnji tekst zgolj razlaga, kako lepotičiti že itak grd medčloveški in delovni odnos, če se izrazim banalno. Kaj pravi stroka o prekarnem delu? "Prekarnost lahko razumemo kot družbeno tendenco posploševanja socialne negotovosti, ki izvira iz sodobnega ekonomskega in zaposlovalnega sistema družbe. Slednji je utemeljen v idejah ekonomistov iz sedemdesetih let 20. stoletja, ki so razvijali neoliberalni ekonomski model. Pri tem so predpostavljali, da rast in razvoj temeljita na tekmovanju na trgu. Tako so razvili zahtevo, da se vsi vidiki življenja podredijo tržnim načelom. Na področju dela je to pomenilo, da so pričeli tveganja in negotovosti prenašati na zaposlene in njihove družine. Prekarizacijo- spremlja še sklicevanje delodajalcev in politikov na strahove o sposobnosti tekmovanja in konkuriranja v globaliziranem svetu, privatizacija storitev, produkcija v zadnjem možnem momentu in fleksibilno upravljanje s človeškimi viri. Bistvene razlike med redno zaposlitvijo in prekarnimi oblikami zaposlitve se kažejo v tem, da prekarni delavci v večini nimajo zagotovljenega plačila za prež
še novic