Sodobnost, 30. oktober ― Malo gledališče s konca sveta, opus 2. Koncept, likovna podoba in izdelava: Ézéquiel Garcia-Romeu. Produkcija: Théâtre de la Massue, Francija. Ogled septembra 2024 v Stari elektrarni v Ljubljani.   V okviru festivala Lutke, katerega glavnina je potekala letos septembra na različnih lokacijah, je bila na ogled tudi predstava francoskega lutkovnega ustvarjalca, režiserja in scenografa Ézéquiela Garcie-Romeuja. Festival zadnja leta ponuja zelo raznovrstno ustvarjalnost; ustrezneje kot kratek in jedrnat naziv Lutke bi ga lahko opisali kot sodobno gledališče animiranih form. V ospredju festivala je izrazito sodoben koncept uprizoritvenih praks, ki ga zaznamujeta prehajanje meja in žanrov ter vključevanje novih prvin v uprizoritev, recimo animacije objektov, plesa, performansa, rabe tehnologije in novih medijev itd. Ta razširjeni koncept lutkovnega gledališča (ki torej še zdaleč ni več sinonim gledališča za otroke) vključuje tudi velik poudarek na raziskovanju polja vizualnega. Ena takih je predstava Malo gledališče s konca sveta, opus 2 (v francoskem izvirniku: Le Petit Théâtre du Bout du Monde, Opus II). Gre za drugi del triptiha, ki je nastal na presečišču med gledališko predstavo in vizualno instalacijo. Tema tega slabo uro trajajočega dogodka, v katerem ni izgovorjenih besed, vsaj razločnih ne, je konec sveta – zahtevna tematika, ki pa so ji ustvarjalci kar dobro kos. V tej precizni, pomensko kompleksni in izvedbeno zapleteni predstavi smo tudi gledalci na preizkušnji. V predstavi namreč ni stolov oziroma sedišč, dogodek je treba spremljati stoje, še več, v gibanju, ob menjavah položajev in kota gledanja. Na sredino dvorane je  postavljeno velikansko prizorišče, privzdignjeno za kak meter, na eni strani pa še nekoliko bolj, tako da je ustvarjena manjša vzpetina. Gledalčevo premikanje po dvorani je skorajda nujno, če želi videti dogajanje, ki se seli naokrog po prizorišču, a pri poskusu videti celoto mu vselej nekaj malega zmanjka. Pogled mu zmeraj d

Sodobnost, 30. oktober ― Majda Travnik Vode Bogomila Kravos: Moj Trst ali komu zvoni?   /…/ V mesto s takšno zgodovinsko osebno izkaznico, in ravno v usodnem informbirojevskem letu 1948, se je rodila teatrologinja, pedagoginja in nekdanja gledališka vodja Slovenskega amaterskega gledališča v Trstu Bogomila Kravos, mlajša sestra pesnika Marka Kravosa in hči domoljuba Josipa Kravosa. Oče Bogomile Kravos je po poroki kupil hišo v četrti Sveti Ivan na severovzhodu mesta, kjer so živeli večinoma Slovenci. Sveti Ivan je bil slovenska vas, ki se je nato zlila z mestom. Pri Svetem Ivanu je bil rojen tudi Vladimir Bartol, avtor Alamuta, in tu je stal tudi slovenski Narodni dom, ki je bil lani po več kot sto letih od požiga obnovljen in znova odprt. Josipa Kravosa so fašisti zaradi domoljubnega delovanja zaprli, mučili in internirali v južno Italijo. Medtem ko so bili Kravosovi v internaciji, jim je letalska bomba – Trst sicer med drugo svetovno vojno ni bil huje poškodovan – do tal porušila hišo. Po vrnitvi je oče hišo v ulici Svetega Frančiška uspel obnoviti in tudi vnovič zagnati krojaško delavnico. Josip Kravos je ostal rodoljub in v hiši so se vrstili (politični) obiski, ki so jih opazovali tudi otroci: »Na naše dvorišče in v očetovo hišo so prihajali ljudje vseh barv: z leve, desne in vmesne, politični prebežniki, domobranci. Oče je sprejemal vse, le ekonomskih migrantov, ki so zabavljali čez Titovo Jugoslavijo, ni maral,« pripoveduje avtorica. Vendar Moj Trst ni avtobiografija ali družinska kronika, ampak nekoliko romansirana pripoved o Trstu ter slovenski skupnosti kot avtohtonem delu mesta. Toda še bolj kot vsebina nas na začetku pritegne avtoričin izjemno zgoščen, lakoničen, skorajda sinkopiran slog. Če bi ga primerjali z verzno gradnjo, bi lahko rekli, da je gosto prepreden s cezurami in fugami, brez enjambementov. Moj Trst je knjiga, v kateri res lahko nazorno opazujemo, kako prepoznaven in nezamenljivo oseben je lahko slog. Gre pravzaprav za zelo moderen, na primer

Sodobnost, 30. oktober ― Madeleine Thien Preprosti recepti   Za pripravo riža obstaja preprost recept. Tega me je naučil oče, ko sem bila še otrok. Takrat sem velikokrat sedela na kuhinjskem pultu in ga opazovala, kako je z dlanmi preséjal zrna, zanesljiv in uren, odstranjeval smeti ali pesek, drobne nepopolnosti. Krožil je z rokami po vodi in postala je motna. Ko je drgnil in spiral riževa zrna, je bilo slišati kot brenčanje s travnika, polnega žuželk. Oče je ničkolikokrat spral riž, odlil vodo in spet napolnil lonec. Navodila so preprosta. Ko je spiranje končano, odmeriš vodo, tako da položiš konico kazalca na površino riža. Voda ti mora segati do prvega členka. Oče ni potreboval navodil niti meric. Zaprl je oči in otipal raven vode. Včasih v sanjah še vedno vidim očeta, njegove bose noge na podu, ko stoji sredi kuhinje. Oblečen je v staro srajco in obledele hlače trenirke z vrvico v pasu. Obdan s sijajem kuhinjskih površin, med ostrimi vogali štedilnika, hladilnika, bleščečega korita je videti, kot da nekako ne sodi tja. Ta spomin nanj je tako močan, da me včasih osupne, kako jasno ga lahko vidim. Vsak dan pred večerjo je oče opravil ta obred – spiranje in odlivanje, potem je postavil lonec na štedilnik. Ko sem bila že starejša, je to nalogo prepustil meni, vendar je nikoli nisem opravljala tako skrbno. Izvajala sem enake gibe, pljuskala vodo naokoli, s prstom preverjala višino vode. Kakšen večer je bil riž kot sluzast močnik. Skrbelo me je, da nisem sposobna opraviti tako preproste naloge. »Oprostite,« sem rekla omizju s tihim in osramočenim glasom. Oče je v odgovor jedel naprej, si tlačil riž v usta, kot da sploh ni pričakoval česa drugega, kot da ni opazil razlike med tistim, kar je on delal tako dobro, jaz pa tako slabo. Pojedel je vse do zadnjega grižljaja, njegove paličke so brzele po krožniku. Potem je žvižgaje vstal in pospravil mizo in vsaka njegova kretnja je bila tako čista in zanesljiva, da me je prepričal, da je na svetu vse prav. *** /…/

Sodobnost, 30. oktober ― Maja Novak Delirium tremens   Ura je ena po polnoči, vendar ne morem spati, ker sosed prestavlja pohištvo. Trenutno proti vratom svojega stanovanja potiska nekaj težkega. Predstavljam si, da je omara. Predstavljam si, da je težka zato, ker sosed v njej hrani spomine na deda, ki je bil, vsaj tako si predstavljam, kovač. Eden od tistih iz Krope. Ampak ne, to ni posebej verjetno. Moj sosed najbrž ni kroparske gore list. Zato si predstavljam, da je Albanec s Kosova, ki se je v domovini navadil pred spanjem z omaro zabarikadirati vrata svoje hiše, da Srbi vanje ne bi metali molotovk. In potem si predstavljam, da je Srb s Kosova, ki se je v domovini navadil pred spanjem z omaro zabarikadirati vrata svoje hiše, da Albanci vanje ne bi metali molotovk. Ja, to je boljše. Vsaj simetrično je. Ali pa, in ta bo najbrž tista prava, sosed doživlja delirij, ker je iznenada nehal piti, zato bi rad zadelal vrata, da se mu v stanovanje ne bi vsuli ščurki, ki se, kot je prepričan v svoji zmedeni glavi, v hodniku grmadijo do stropa. Zoprna stvar, takle delirium tremens. Po navadi nastopi prvi ali drugi dan nenadnega abstiniranja; začne se s prisluhi in nadaljuje s prividi ter taktilnimi utvarami, vse troje pa te navdaja s strahom, z občutkom ogroženosti. Sosed bi se človeku skoraj zasmilil. Vseeno se mi ne bo, ker je zdaj začel na kuhinjska tla metati premičen inventar. Na laminat najprej trešči nekaj, za kar si predstavljam, da je knjiga. Debela. Zaprašena. Vezana v usnje, kot so bile nekdaj. Mar sosed bere? No, mogoče je knjiga zgolj kuharica njegove pokojne mame. Potem sledi nekaj, kar bi po mojih predstavah morala biti zajemalka. Za juho. Kovinska. Ravno pravšen zven ima, kot nekaj polkrožnega z dolgim ročajem. In nazadnje se po tleh zakotali nekaj manjšega, okroglega, z lesenim zvenom, veliko takih majhnih stvari, kot da bi sosed na tla stresel pehar orehov. Kotalijo se in kotalijo. Predstavljam si, da v sosedovem stanovanju živi mačka, ki se zdaj igra tako, d

Sodobnost, 30. oktober ― Tepina: Na začetku najinega pogovora bi ti najprej čestital za letos prejeto Prešernovo nagrado za življenjsko delo ter ti hkrati postavil na videz precej oguljeno vprašanje, kaj ti to pomeni. In ob tem še, ali ima takšna nagrada večji pomen za nazaj, priznanje za vse tvoje umetniške dosežke in dosedanje delo, ali je morda njen namen tudi ohranjanje neke tradicije, smisla in pomena ter hkrati povezovanja preteklih izkušenj na področju izražanja umetniških videnj in hotenj, ki kljub razlikam in ob vsej raznolikosti novih strategij lahko prispeva v sistemu umetnosti danes in jutri? Gvardjančič: Meni slikarstvo tako veliko pomeni, da sem vesel takšne nagrade. Nagrada je vendarle ocena nekega dela. Zato si nagrade, takšne pa še posebej, lahko v resnici vesel. Prešernova nagrada za življenjsko delo je tako veliko priznanje, da je skoraj nesmiselno iskati vzporednice. Seveda pa so priznanja in nagrade pomembni spodbujevalci pri oblikovanju kulturne krajine. Tepina: Ob vsej umetniški dejavnosti, ki si ji namenil največ svojega časa, si bil tudi pedagog. Skozi “tvoje roke” je šlo precejšne število poznejših umetnic in umetnikov, ki so pomembno oblikovali naš čas in prostor; nanje si prenašal lastne skušnje, pridobljene tudi s pomočjo svojih profesorjev v času študija na ALU, Akademiji za likovno umetnost (danes ALUO, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje). Vendar se je že v času tvojega študija svet zelo spremenil. Povezave s svetovno sceno in osrednjimi likovnimi prizorišči so bile zaradi razvoja in dostopnosti javnih medijev vse boljše, s tem pa so se izboljševale tudi možnosti sočasnega informiranja o dogodkih po svetu. Danes informacije seveda potujejo še bistveno hitreje. Ortodoksni modernizem, ki v bistvu nikoli ni bil povsem mrtev, je v tujini najprej presekal pojav poparta. Na kakšen način so največkrat prihajale novice do vas v t. i. železnih časih in kako je to vplivalo na vas? Kako so se nanje odzivali vaši profesorji? Gvardjančič: Med moj

Sodobnost, 30. oktober ― Dušan Šarotar Počivališča na poti Ko pomislim na konec poletja, ga spontano povežem s svetlobo. Vedno znova se čudim, ko opazujem nenavadno intenzivno barvno paleto, od rožnato rdeče, svečano vijoličaste do zamaknjeno modre, ki zasije v tem letnem času že zgodaj popoldne, takoj ko se težko, a še vedno toplo sonce nagne čez zenit; čeprav je še pred zgolj nekaj dnevi, mogoče še pred nekaj minutami, bilo videti kot razbeljen disk, bel, ponosen in neuničljiv, je zdaj njegova luč postalamehkejša, skorajda mila in ljubeče topla. V času počasnega zahajanja se svetloba popolnoma sprosti … kot stara duša, ki se hrepeneče veseli dneva in njegovih pisanih darov, hkrati pa v njej ves čas potiho tlijo slutnje, da se vesolje vse hitreje širi in ohlaja. Občutek je podoben neusahljivi melanholiji, o kateri nam poročajo pesniki, a duša ve, da je mrzla noč še daleč. In tudi takrat bodo zvezde še sijale na nebu. Še vedno nas varuje svetloba v avgustu. Nebo je kot skrivnostna in popolna slikarija, razkošna, svečana in mogočna, nekaj prazničnega je na poznopopoldanskem horizontu v drugi polovici avgusta. Po prazniku Marijinega vnebovzetja je za pozorno oko že vse drugače, kdor se za hip ustavi na samem, nekje na robu kopnine, bodisi polja, reke, morja ali na obrobju mesta, tam, kjer se oko lahko prosto izgubi pred prizorom nebeške tapiserije, torej tisti, ki opazuje čudežno prelivanje barv in spreminjanje svetlobe, lahko sliši počasno minevanje časa. Zdaj pomislim, spominjajoč se oddaljenega časa, ko sem bil še otrok, vse se počasi seli in po čudežu, kot je svetloba, sije v spominu tudi takrat, ko zaprem oči; torej, vse se dviga v blago poletno nebo, pogledi, misli, svetloba. ​Obstajata dve mesti, dva prostora, ki se nikoli popolnoma ne prekrivata, čeprav sta si povsem podobna. Obe mesti nosita isto ime, njun tloris, s cestami, ulicami in hišami, je identičen. Še več, tudi njuni prebivalci, meščani, naključni prišleki ali naseljenci, za katerimi se je že morebiti izgub