Sodobnost,
1. junij
―
Plel sem gredico s perunikami. Vse leto se je nisem dotaknil in skuštrana suha trava je povsem zastirala mlade sočne zeli, kvišku pa so med njimi že hiteli sveži poganjki trave. Z golimi rokami sem se spravil nad vsiljivke in jih najprej surovo pulil v šopih, pozneje pa previdno, eno po eno, da ne bi poškodoval krhkih perunikinih listov. Izvajal sem genocid na dveh kvadratnih metrih, da bi moje izbranke lepše cvetele. Naokrog je vladala trava in se mi smejala v brk, češ, naj ti bo, tokrat, ampak saj veš, dragi Sizif, da boš moral kmalu ponoviti vajo?
V mislih sem soočil njihovo invazivnost s svojo. Tehtal sem, kaj je moralno, kaj je prav, kje so meje in zakaj se kot človek čutim dolžnega opravičevati že za takle majhen pomor. Trave so medtem že pošiljale žilave podtalne prste proti osončeni zaplati, kot da jih je izbris sester samo še podžgal. Spet se bom spravil nadnje, ko se obrne luna, zatiral jih bom povsem mlade, jih pulil iz globin, mlel s kosilnico in trgal njihove družinske vezi kot psihopat. Sem kaj manj zločinec, ker ne bom posegel po kemiji?
Od perunik ne bom imel drugega užitka kot estetskega. Prednost dajem njihovim bohotnim trocvetjem, drobno travniško klasje mi je dolgočasno, k podrasti, kjer si prostor izbojujejo marjetice in kukavice, pa se je treba daleč skloniti in s pozornim očesom motriti fine kontraste. Divja narava je prepoznavna po skuštranosti, na vrtu hočem red in strnjene zaplate barv v izbranem soglasju. Urejenost izdaja skrb, skrb vsebuje namero, brez namere pa ni umetnosti. Da, vrtovi so umetnine in perunike so na pisanem platnu enakovredne paprikam.
Namera umetnosti seveda ni samo estetska, tudi preživetje je v zmesi barv in veščini potez, enkrat z motiko, drugič s čopičem, tretjič s peresom, četrtič … četrtič z golimi prsti in s črno zemljo za nohti. Moj vrt ni za naslovnico nobene ugledne revije, premalo je polikan, še solata, ki spada v strnjene vrste, sme biti skuštrana, da invazivni red ne bi preveč izstopal sredi
