Sodobnost, 25. februar ― Peter Høeg Otroci skrbnikov slonov   ​​​*** Našel sem vrata iz zapora, ki se odpirajo v svobodo, pišem ti pa zato, da ti ta vrata pokažem. Mogoče boš rekel, koliko svobode pa misli, da lahko zahteva, poba, rojen na Finøju, ki mu pravijo danska Gran Canaria, pa še v farovžu, ki ima dvanajst sob in vrt, velik kot park. V farovžu živijo še ata in mama in starejša sestra in starejši brat in stari starši in prababica in pes. Vsi spominjamo na reklamo za nekaj, kar je drago, a dobro za vso družino. In čeprav seveda ne vidim veliko, kadar se pogledam v ogledalo, ker sem pač drugi najmanjši v sedmem razredu finøjske šole, je cel kup starejših in težjih igralcev, ki na stadionu samo gledajo, kako kot surfar šibam mimo njih, in čutijo, da jim grejo kocine pokonci, ko neusmiljeno pribašem gol. Nad čim se torej pritožuje, boš morda rekel, kako pa misli, da se imajo drugi štirinajstletni pobje, in za to sta dva odgovora. Prvi je, da imaš prav, ne smem se pritoževati. Ko pa sta ata in mama izginila in je bilo vse skupaj težko razložiti, sem odkril, da sem nekaj pozabil. Ko so bili časi še jasni, sem pozabil pogruntati, kaj pravzaprav traja, s čim res lahko računaš, ko se začnejo zbirati temni oblaki. Drugi odgovor je hud: Ozri se naokrog in poglej, koliko ljudi je res veselih. Tudi če imaš ata z maseratijem in mamo v krznenem plašču, kar smo svoje dni imeli v farovžu, je to res razlog za vriskanje? In ali potem ni na mestu vprašanje, kaj človeka osvobaja? Zdaj boš morda porekel, da ti, do koder seže oko, ves svet dopoveduje, kam naj greš in kako naj se vedeš, in da sem jaz še eden od njih, in po eni strani imaš prav, po drugi pa je vendarle drugače. Če bi v finøjski cerkvi poslušal atove pridige, preden je ata izginil, bi ga slišal govoriti, da je Jezus pot, in ti rečem, da zna moj ata to povedati tako lepo in naravno, kot da govorimo o poti dol do morja in bomo vsi vsak hip tam. Če bi poslušal službo božjo s pručke ob orglah, na katere je igral

Sodobnost, 25. februar ― Rok Sanda Večna dolžina časa   Zdaj sem samo še ležal. Pozabljen v tej travi. In čas je mineval okoli mene in edino, kar mi je še ostalo, je bilo obžalovanje. Ti zadnji trenutki, ko sem krvavel zadaj za našo domačijo, so trajali celo večnost. Koliko tisočletij se je človeštvo obračalo k nebu v želji po trajanju, ne vedoč, da smrt ne prinaša končne zvestobe trenutku. Da tistih zadnjih nekaj utripov; da tiste zadnje kaplje krvi, ki se pretakajo iz tvojega telesa; da so one tiste, ki prinašajo to časovno veličino neminevanja. Ne bog, ampak kaplje krvi, ujete v tišini ene same dobe. Ko sem ležal tam na travi, sem se spomnil na tisto misel o Ahilu in želvi. O hitrem tekaču, ki nikoli ne dohiti lenih korakov. V trenutku, ko doseže točko, na kateri je želva začela, se ta že premakne naprej; in ko doseže naslednjo, je znova prepozen; dlje in dlje, znova in znova. Tako tudi moja kri beži iz telesa v upadajočem ritmu, ki nikoli ne usahne. Vsak utrip pride kasneje; vendar pride. Vedno počasneje se vrača, utrip za utripom, da se razmiki med ritmičnimi trzljaji raztezajo čez neskončno praznino. Nekoč bom umrl. Ampak do takrat je še daleč. Do moje smrti je še cela razdalja neskončnega časa in v tej večni dolžini ostajam sam. Z obžalovanji. S svojimi mnogimi izgubami. Ostajam sam, medtem ko srce joče iz mene zadnje trenutke življenja. Brat me je dobro poznal. Že kot majhnega me je edini zares razumel. Ničkolikokrat je videl skozi moje male laži, skozi moje pretveze, moje trenutke utvar in prevar. “Kam je izginil denar?” je vprašala mama. Gledala je Ambroža. On je bil starejši. Seveda ga je on ukradel, si je najbrž mislila. Tudi jaz sem ga pogledal. Ambrož pa je pogledal mene in v zadnjem trenutku ujel nasmešek, ki se mi je zabliskal čez obraz. Samo za trenutek sem si dovolil to zmagoslavje, ampak že ta trenutek je bil preveč. Požrl je mamino kazen. Zame jo je požrl. Takrat morda prvič, saj sem šele odkrival sladkobe laži, a vsekakor ne zadnji

Sodobnost, 25. februar ― Včasih se zdi, da se določen zgodovinski dogodek zgodi presenetljivo pozno, čeprav so bili pogoji zanj ustvarjeni že prej. Lahko sicer ugibamo, zakaj določen preobrat, sprememba ali preboj nastopi šele v točno določenem trenutku, ne prej ne pozneje, a zdi se, da sledijo zakonitostim, ki jih v danem trenutku ne moremo docela zapopasti. Zakaj šele zdaj, sem se spraševal tudi, ko je izbruhnila afera ob izidu romana Za angele, da jim ne bo dolgčas Gabriele Babnik Ouattara (v njem je objavila neoznačene odlomke iz dela Samo en ples Maline Schmidt Snoj). Čeprav so se nad definicijo plagiata že dolgo zgrinjali črni oblaki, se je šele takrat zazdelo, da se je razprava razklala na dva neločljiva bregova; ne samo da med razpravljavci ni prišlo do soglasja o tem, ali to delo resnično predstavlja plagiat, zdelo se je, da so se med diskusijo celo najbolj strokovno podkovani vkopali vsak na svojem bregu. Tega do zdaj nismo bili vajeni, spomnimo se le nekaj domačih primerov v zadnjih letih: javnost je enotno obsodila prepisano diplomo nekdanjega mariborskega župana, v kateri je bila originalna le izjava o izvirnosti naloge, prav tako gledališčnika, ki je na javni natečaj za izvirno komedijo poslal plagiat La prova generale italijanskega avtorja Alda Nicolaja, odkritje prepisanih kolumn je za avtorice in avtorje pomenilo takojšnjo odpoved sodelovanja … Plagiat je veljal za plagiat; meja je bila jasno začrtana in sprejeta na najširši družbeni ravni. Vse od davnega leta 1868, ko je bila beseda prvič zapisana v Slovenskem narodu. Kadar je kdo očiten plagiat vseeno branil, je običajno hitro postalo očitno, da nestrinjanje ne izvira toliko iz nejasnosti opredelitve, kaj plagiat je, kot iz vzgibov, pri katerih v ospredju ni strokovna zadrega. Glede osnovne definicije plagiata smo, vsemu navkljub, znotraj literarne stroke dolgo ostajali razmeroma soglasni. Lani pa je to, kar se je doslej zdelo kolikor toliko samoumevno, nenadoma postalo ne samo točka razdora, temveč tudi prec

Sodobnost, 20. december 2024 ― Ivana Zajc Mateja Gomboc: Maks.  Ilustriral Marjan Manček. Ljubljana: Mladinska knjiga (Deteljica), 2023.   Slikanica Mateje Gomboc Maks je premišljeno strukturirano delo z osrednjim likom dečkom Maksom, ki nas pritegne takoj na začetku. Poznamo ga že iz zgodb, ki so izhajale v reviji Cicido, knjiga pa jih zaokroži v prepričljivo celoto. Maks se bralcu v začetnih delih knjige približa s kratko, a zelo iskreno samopredstavitvijo, skozi katero spoznamo njegov notranji svet: »Jaz sem Maks in pravijo, da sem še majhen. Vendar pridno jem in hodim spat, zato bom zrasel in postal velik. Takrat bom Maksimiljan.« Avtorica nam omogoči vpogled v njegovo dojemanje samega sebe, kot tudi v njegove odnose s člani družine, predvsem s starši in babico. Tako denimo opiše svojo mater: »Imam mamo. Skupaj z mano in očijem stanuje v stanovanju v tretjem nadstropju. Zjutraj grem v vrtec, ona pa v službo, zato greva skupaj. Ko govorim, me posluša.« Osrednji lok zgodbe zaznamuje otrokova želja, da bi imel kužka, saj bi se z njim lahko družil, hišni ljubljenček pa bi odgnal tudi njegove strahove. Ker starši niso za to, saj je njihovo stanovanje premajhno, mu najprej kupijo plišastega psa, s katerim deček ravna, kot bi bil pravi. Prikazi dogajanja so osredotočeni na dečkove čustvene naveze, pa tudi na njegove otroške strahove in negotovosti, ki na svojevrsten način obogatijo zgodbo ter ustvarjajo čustveni zaplet. Prav tako so izraziti opisi predmetov, dogodkov in družinskih navad, ki jih deček spoznava ter opazuje in opisuje na svojstven način: »Oči je šel v nočno službo. Ponoči delajo samo pomembni ljudje. In moj oči je med njimi, ker vozi vlak.« Izrazit prvoosebni personalni pripovedovalec in žariščenje pripovedi z vidika otroka sta nekonvencionalna izbira, mlade bralce usmerita v empatično doživljanje protagonista. To je učinkovito, saj je delo namenjeno predšolskim in mlajšim šolskim otrokom, ki med branjem iščejo predvsem like, s katerimi se lahko identificirajo. S

Sodobnost, 20. december 2024 ― Mateo García Elizondo Zmenek z lady Odlomki iz romana   Hipnotično pretresljiv roman pripoveduje o potovanju v osrčje teme, v pekel odvisnika od heroina, ki pobegne v skoraj zapuščeno mehiško vas, kjer namerava umreti. V blodnjah in preganjavicah, v katerih se mu prikazujejo mrtvi prijatelji, tudi ljubimka, ki jo je prav on speljal na pot odvisnosti in je umrla zaradi predoziranja, se odloči, da bo zabeležil, kako se smrt občuti, saj se pod vplivom drog večkrat znajde na oni strani, od koder pa se po spletu naključij vsakič znova tudi vrne. Nahajajoč se v telesnem in duhovnem predpeklu se nenehno sprašuje, ali je sploh še živ ali pa je le izgubljena duša, ki išče vrata na drugo stran. Pa tudi, ali je med prvim in drugim sploh kakšna razlika.   ***   V Zapotal sem prišel, da bi že končno umrl. Ko sem izstopil v vasi, sem se znebil vsega, kar sem imel v žepih, ključev hiše, ki sem jo zapustil v mestu, vseh kartic, vsega, na čemer je bilo moje ime ali moja fotografija. Ostalo mi je le še kakih tri tisoč pesov, dvajset gramov surovega opija in četrt unče heroina, in to mi bo moralo zadostovati, da se ubijem. Če mi ne bo, ne bom imel niti toliko, da bi si plačal sobo, pa tudi ne, da bi si kupil še kaj bele lady. Niti za bedno škatlico cigaret ne bom imel in bom umrl od mraza in lakote tam zunaj, namesto da bi se počasi in nežno ljubil s svojo ljubico, kot sem si zamislil. Rekel bi, da bi mi to, kar imam, moralo zadostovati, ampak že nekajkrat nisem dobro odmeril, pa sem se še vsakič zbudil. Očitno imam še nekaj neporavnanih računov. Že dolgo sem si želel opraviti to potovanje. To je bila moja poslednja želja v tem življenju, ki je že izpraznjeno vseh želja. Že nekaj časa odmetavam, kar me je vezalo na to eksistenco; moja ljubica je umrla, moj pes tudi. Porušil sem mostove z družino in prijatelji, prodal televizor, gospodinjske aparate, pohištvo. Kot bi se šel tekmo s samim seboj, ali si bom priskrbel dovolj horsa in imel dovolj keša, da odid

Sodobnost, 20. december 2024 ― Neža Zajc: Sredostičišče   Neža Zajc  Sredostičišče     V sencah   V sencah se rojevajo bitja in prehod v pročelja let pomeni daljše izgubljanje zaznavanja sebe tu.   Kakor bi ne znal shoditi do morja, do starega pomola, se ogniti pošasti ogromni nezaznamovanih ljudi,   zreš le sence menjave prostorov.           Nad Trstom   Drugačno ime bliska, izvabljanje videza v natančno imenovanje usode pogreza dežela se trstike.   Tista pokrajina dežja in upa, tista celota zla in polsna, prosjačenja vseh podob brez oltarja, brez mrtvih predstava golot, ki mečejo mrak v molk,   da se mrene trgajo, zarožlja v višjih, in komaj zadržiš iz stekla črepinj sestavljen šesti čut:   iz nedoumetih bolečin kakor v cerkvi iz pajčevin, spoznaš preteklost obeliska –   dahneš v vodo visoko. The post Neža Zajc: Sredostičišče appeared first on .