Vabljeni na Pomladno srečanje Sodobnosti

Sodobnost, 14. maj ― Vabljeni na Pomladno srečanje Sodobnosti v Stari mestni elektrarni (Slomškova ulica 18, Ljubljana), 26. 5. 2026, ob 18. uri. Prisluhnili bomo vrhunski literaturi in podelili tri nagrade, za najboljšo kratko zgodbo in za najboljši esej letošnjega leta ter sončnico na rami, nagrado za spodbujanje veselja do branja. Pokroviteljica sončnice na rami je predsednica Republike Slovenije […]

Povezani s knjigami

Sodobnost, 11. maj ― Projekt Povezani s knjigami vključuje trideset izjemnih literarnih del z različnih koncev Evrope, predvsem s področij manj govorjenih jezikov. Izbrana dela – vse od otroških knjig, mladinskega leposlovja do romanov za odrasle – bodo izšla na slovenskem, poljskem, estonskem, severnomakedonskem, hrvaškem, grškem in italijanskem trgu. V projektu sodelujejo številni avtorji in avtorice, ki so priznani v domovini, ne pa nujno v drugih evropskih državah; njihove nagrajene slikanice in druge knjige za otroke ter drobni književni dragulji omenjenih trgov sicer ne bi dosegli. Da bi izvedli projekt, ki želi povečati prepoznavnost avtorjev iz trinajstih evropskih držav, je moči združilo sedem založb iz različnih držav. Za boljšo promocijo avtorjev, ki ustvarjajo v manj govorjenih jezikih, kot so slovenščina, makedonščina, estonščina, bodo organizirani založniški sestanki tako v Evropi kot drugod po svetu, rezidence za neevropske založnike, poudarek pa bo na prodaji pravic ter udeležbi na mednarodnih knjižnih sejmih. Da bi okrepili prevajalske stike, bo Društvo slovenskih književnih prevajalcev organiziralo tedenski seminar za tuje prevajalce, ki želijo prevajati iz slovenščine v druge jezike. Projekt nagovarja tudi širše občinstvo in med bralci širi zavest o raznolikosti evropske kulture. Tako je denimo cilj t. i. Bralnega vlaka razširiti krog bralcev ter pritegniti več spletnih sledilcev in naročnikov na knjižne škatle. Avtorji in prevajalci, ki v projektu igrajo ključno vlogo, bodo širše občinstvo nagovorili na več dogodkih (14 avtorskih turnejah in 7 literarnih večerih). K uspešni uresničitvi projekta bo v 36 mesecih pripomoglo medsebojno povezovanje 7 založniških ekip, prevajalskega društva, 23 avtorjev, 22 ilustratorjev, 16 prevajalcev, 9 urednikov, 7 oblikovalcev, 25 članov projektnega tima, 10 distributerjev ter 11 urednikov. Skupno število sodelujočih strokovnjakov bo predvidoma 123. jQuery(document).ready(function(){ if(jQue

Bralni seminar: Kritično branje in empatija: Od poglobljenega razumevanja besedila k razumevanju Drugega

Sodobnost, 6. maj ― 8.45–9.30 Registracija udeležencev in udeleženk 9.30–10.20 dr. Igor Saksida Kritično branje in empatija v času UI. Lahko UI prispeva k poglobljenemu razumevanju besedila in k razumevanju Drugega? 10.25–11.15 dr. Sonja Pečjak Psihološki pogled na bralno kulturo: zakaj in kako jo razvijati? 11.15–11.35 Odmor za kavo 11.35–12.25 dr. Katarina Lia Kompan Erzar Videti nevidno: knjige kot zrcalo in pot do skrivnosti srca 12.30–13.00 Pogovor s hrvaško pisateljico Silvijo Šesto 13.00–13.50 Kosilo 13.50–14.20 Pogovor z italijansko pisateljico Danielo Carucci Tolmačka: Marijana Kerševan 14.20–15.00 Okrogla miza: primeri dobre prakse iz tujine Pogovor s prejemnicami nagrade sončnica na rami, nagrade za spodbujanje veselja do branja, iz Slovenije, Hrvaške in Italije. Tolmačka: Marijana Kerševan 15.00–15.50 Klemen Lah Razumevanje in sočutje do Drugega v književnosti za otroke in mladino 15.50–16.10 Odmor za kavo 16.10–16.30 Pripovedovalski dogodek s Špelo Frlic Večerni program 18.00–19.30 Pomladno srečanje Sodobnosti s podelitvijo nagrad za najboljši esej, najboljšo kratko zgodbo ter nagrade za spodbujanje branja sončnica na rami 19.30 Pogostitev Izpolnite prijavnico → The post Bralni seminar: Kritično branje in empatija: Od poglobljenega razumevanja besedila k razumevanju Drugega appeared first on .

Tomo Umer: Vzgojitelji umetne inteligence

Sodobnost, 28. april ― Tomo Umer Vzgojitelji umetne inteligence Trije različni superračunalniki, ki se združijo in pokončajo človeštvo ter ohranijo le peščico ljudi za mučenje. Umetna inteligenca, ki prevzame nadzor nad vsemi živimi bitji kot paničen poskus ohranjanja življenja po padcu meteorita. Ubijalski roboti, ki v vojni pomorijo celo človeško vrsto. Ali pa roboti, ki ljudi zapakirajo in uporabljajo kot baterije, medtem ko ti živijo v simulaciji. Kaj pa roboti, ki so videti kot ljudje, se pomešajo mednje in jih masovno pobijejo? Ne glede na to, ali govorimo o video igrah, filmih ali knjigah, je umetna inteligenca pogosto povezana z apokaliptičnimi ali distopičnimi scenariji, v katerih smo z lahkoto pogubljeni. To je sicer smiselno za zgodbe, saj bi bile pripovedi, v katerih uspešno rešimo tegobe vsega človeštva, dolgočasne. Tako so nam umetniki in umetnice skozi desetletja burili domišljijo z negativnimi predsodki in opozorili: ko bomo ljudje razvili prepametno umetno inteligenco, bo z nami konec. Pojem umetne inteligence se v praksi uporablja že desetletja. Od prvih programov, ki so uspeli premagati ljudi v šahu, pa do algoritmov, ki priporočajo naslednjo skladbo ali film, ki nam bo všeč. Začelo se je s čisto preprostimi algoritmi in programi, na primer takimi, ki uspejo prepoznati, ali je možno točke v ravnini povezati v črto. Taki algoritmi so logični in jih je mogoče enostavno razložiti. Enačbe premice se naučimo že v šoli in je zlahka razumljiva. Izračunamo naklon ter odstopanje, ki nam pove, kako premica zgleda. Če res želimo, jo lahko tudi ročno izrišemo na milimetrskem papirju. Vsekakor sta vizualen prikaz in razlaga enostavna. Pozneje smo razvili kompleksnejše algoritme, ki ponazarjajo zapletene krivulje in sisteme, a princip ostaja isti: če poznamo enačbo, točno vemo, kaj je algoritem predvidel in kako (in lahko to tudi izrišemo). Takim vrstam algoritmov – pa ne samo za risanje krivulj – se reče strojno učenje in že sodijo pod okrilje umetne inteligence

Aleš Šteger: »Na koncu ostane duša.« V slovo Alojzu Ihanu

Sodobnost, 28. april ― Aleš Šteger »Na koncu ostane duša.« V slovo Alojzu Ihanu Alojz Ihan, rojen 23. 7. 1961 v Ljubljani, študent petega letnika medicine. Od dosedanjih 25 let življenja je 7 let prespal, 5 let se je šel otroške igre, 2 leti in pol je presedel oziroma prestal v šolah, 2 leti je porabil za učenje in študiranje, 1 leto za pot v šolo in nazaj, 1 leto za zajtrke, malice, kosila in večerje. 2 leti je gledal televizijo, kinopredstave, poslušal plošče. 1 leto bral knjige, največ pustolovske, 6 mesecev je treniral in igral rokomet, 1 leto je potoval, hodil v planine, gobaril, pol leta je pomival posodo, okna, iztovarjal kamione in se loteval podobnih priložnostnih del. Pol leta je eksperimentiral v raznih laboratorijih. 1 leto je na Kosovu služil domovini kot topničar. Poleg tega piše. Kadar vse natančno premisli in preračuna, se mu vedno zazdi, da pri vsem tem pisanje nima kaj iskati. Pa vseeno … Dragi pesnik, dragi Lojze! To so stavki, ki si jih napisal kot opis samega sebe na zavih svoje prve pesniške zbirke Srebrnik leta 1986, pred natanko štiridesetimi leti. Zelo nenavaden zapis je to, izjemno odkrit, igriv, hkrati na videz objektiven, že kar statističen in obenem tak, ki za tehtanjem neizpodbitnih resnic odstira nebogljenost človeka, ironijo stvarstva in stvariteljstva. Še posebej zastanem pri zadnjih dveh stavkih: »Kadar vse natančno premisli in preračuna, se mu vedno zazdi, da pri vsem tem pisanje nima kaj iskati. Pa vseeno …« Ta vseeno s tropičjem še danes zbode v oči. Če komu, namreč tebi, dragi Lojze, ni bilo vseeno. In morda je bila prav ta tvoja izjemno neposredna in nepopačena prizadetost, vživetost v življenje in njegove silnice, v situacije in paradokse ta, ki je že v Jugoslaviji očarala bralce in kritike tvoje poezije. Večina pesnikov sledi nekemu notranjemu razvoju, gre skozi vrsto metamorfoz pisanja. Tebe pa so Bogovi ali Muze ali kaj tretjega poslali med nas kot scela narejenega in dovršenega ustvarjalca, ki je od s

Miklavž Komelj: Andrej Medved, učitelj nepovratne misli

Sodobnost, 28. april ― Miklavž Komelj Andrej Medved, učitelj nepovratne misli Nekaj dni po smrti Andreja Medveda se je začela brutalna neizzvana agresija na Iran, deželo, katere duhovnost je Henry Corbin nekoč povezal z besedami »duhovno telo in nebeška zemlja«. Zakaj sem Andreja Medveda sam pri sebi tako tesno povezoval s to deželo? Najbrž zaradi Tomaža Šalamuna, ki je nekoč dejal, da bi morali, če bi hoteli najti takega mistika, kot je on, iti nazaj do Perzije 13. stoletja. Na kaj je mislil? Najbrž je prepoznal neko resonanco med poezijo Andreja Medveda in mistično poezijo perzijskih pesnikov. Ne bi mogli govoriti o podobnosti, pa vendar si predstavljam, kaj je imel v mislih. To, kako se kot učinek gostega, »arabesknega« tkanja ekstatičnih podob vzpostavi nekaj, kar je pred vsemi podobami, kako se kot učinek besednih labirintov vzpostavi nekaj, kar je pred vsemi besedami. Medvedova poezija je do skrajnosti lirska, ampak obenem je tudi pripovedovanje; stkana je iz samih mikropripovedi, pogosto mikropravljic. Medved mi je nekoč pripovedoval, da je do svojega sedemnajstega leta bral samo pravljice. Nato je odkril Joyceov Finnegan’s Wake. Če vzamemo v roke eno od njegovih številnih pesniških knjig, Razlagalec sanj, že naslov zveni kot naslov knjige kakšnega sufijskega pesnika. Ko pa knjigo odpremo, zagledamo prvi verz: »Beseda, ki se zlomi v usta[.]« Neposredna povezava besede s telesom je nekaj, kar je bistveno tako za Medvedovo poezijo kot za njegovo mišljenje. Ta povezava pa se ne zgodi tako, da bi se beseda utelesila; beseda se s telesom poveže preko lastnega zloma. Beseda se zlomi – in s tem ustvari resonančno praznino v telesu. Usta so zlomljena beseda. Ta zlom besedi podari telesnost – ampak ta telesnost je praznina v telesu. Beseda se zlomi, ampak ta zlom ni nekaj, kar bi ji bilo zunanje; zlomi se, da sploh lahko vznikne. Zlom besede je posledica skrajnih napetosti v sami besedi. To je tisto, kar lahko doživimo kot mistično. Da se to zgodi, ni treb

Igor Saksida: Se umetniškost in vzgojnost izključujeta ali povezujeta?

Sodobnost, 28. april ― dr. Igor Saksida Se umetniškost in vzgojnost izključujeta ali povezujeta? Razmišljanje o(b) knjigi Zgodba o Pipetu lisjaku Jane Bauer Pred več kot petdesetimi leti je v drugi številki revije Otrok in knjiga Alenka Glazer razmišljala o razvoju in temeljnih potezah mladinske književnosti, in sicer v prispevku K vrednotenju mladinske književnosti[1], v katerem je predstavljen premik od vzgojnosti k umetniškosti pisanja za specifičnega (tj. mladega) bralca, ki ga avtorica povezuje z navezavo tovrstnega kakovostnega pisanja na izročilo ljudskega slovstva. Pri tem posebej izpostavlja Levstikove Otročje igre v pesencah (Vrtec, 1880), hkrati pa v članku na ozadju zavzemanja za kakovost mladinske književnosti poudarja še enovitost mladinskega in nemladinskega opusa pri posameznih avtorjih ter možnost, da se raziskave mladinske književnosti usmerjajo prav v povezavo med obema naslovniškima zvrstema; mladinski del celovitega opusa namreč lahko nagovori tudi odraslega bralca. V isti številki je bil objavljen tudi eden ključnih esejev na področju interpretacije in vrednotenja mladinske književnosti, Grafenauerjevo besedilo Igra v pesništvu za otroke[2], ki osvetljuje razvoj in značilnosti mladinske književnosti na Slovenskem, čeprav se osredotoča na poezijo. Niko Grafenauer kot temelj kakovostne ustvarjalnosti za mladega bralca izpostavlja igro kot naravnanost odraslega k otroškemu svetu, kar se bistveno razlikuje od utilitaristične vzgojnosti, značilne za starejšo mladinsko književnost. Igrivo upesnjevanje otroškega sveta se po Grafenauerjevem mnenju vzpostavi v Levstikovem ciklu otroških pesmi: »Otroška pesem kot sproščena domišljijska igra, katere poglavitni namen je, da otrok uživa v njej in jo sprejema kot del svojega domišljijskega sveta, se je zato v slovenskem mladinskem slovstvu v resnici uveljavila šele v Otročjih igrah v pesencah.«[3] Ob poudarjanju igre kot osrednje značilnosti kakovostne poezije, ki igro vključuje kot temo in način obliko

Mathias Rambaud: Ozon pesmi. Ob izidu francoskega prevoda Kosovelovih Integralov

Sodobnost, 28. april ― Mathias Rambaud Ozon pesmi Ob izidu francoskega prevoda Kosovelovih Integralov Profesorju Janezu Vrečku v znak spoštovanja in hvaležnosti. »Relativnost dela svet lep in človeško delo veliko.« S. Kosovel Če je res, kot je sam Kosovel zapisal, da »fakti preganjajo umetnost«, priznajmo, da so nujen predpogoj za kritiko, in začnimo z njimi. Srečko Kosovel, sin učitelja in družabnice, najmlajši od petih otrok, se je rodil 18. marca 1904 v Sežani. Po premestitvi očeta se je družina preselila v Tomaj, prav tako na Primorskem. Kot rojen v regiji, ki je bila najprej pod cesarsko, nato pa pod fašistično okupacijo – saj so Slovenci na Primorskem, komaj osvobojeni tisočletnega germanskega zatiranja, doživeli italijansko represijo Mussolinijeve vlade –, je Kosovel postal eden tistih pisateljev manjšinskih narodov srednje Evrope, ki jim narod dolguje preživetje svoje nacije in prenos svoje kulture prek literarne rabe svojega jezika. Leta 1916 so starši mladega Srečka poslali v Ljubljano, kjer je začel obiskovati drugi razred gimnazije. Sramežljivi šolar, ki mu je bilo težko v internatu in v samoti velikega vlažnega in sivega mesta, je našel zatočišče v literaturi; kmalu je začel pisati, spodbujali so ga tudi njegovi učitelji. Eno njegovih prvih objavljenih besedil je bil pogrebni govor za prijatelja Branka Jegliča, ki je umrl pri komaj sedemnajstih letih. V zadnjem letu gimnazije je Srečko ustanovil revijo Lepa Vida, ki pa je kmalu propadla in mu prinesila dolgove, ki so še poslabšali njegovo že tako izrazito revščino. Leta 1922 se je proti očetovi volji (ta je želel, da bi postal gozdarski inženir) vpisal na filozofsko fakulteto, kjer je študiral romanske književnosti in jezike, slavistiko, filozofijo in umetnostno zgodovino. V ozračju slovenskega intelektualnega preporoda se je pridružil novim literarnim krogom, se seznanil z avantgardnimi gibanji in sodeloval pri različnih revijah. Kot urednik je zavrnil veliko več člankov, kot

Leena Krohn: Hotel Sapiens in druge iracionalne pripovedi

Sodobnost, 28. april ― Leena Krohn Hotel Sapiens in druge iracionalne pripovedi Varuhi in varovani Stanovalci hiši pravijo hotel Sapiens, ampak seveda to ni noben hotel. Nekoč – tega je gotovo že dolgo – je bila to javna zgradba, čeprav nihče ne ve zagotovo, v kakšne namene so jo uporabljali. Nekateri so slišali praviti, da so bili v njej prostori občinske uprave, drugi so prepričani, da je bila v njej klinika za pljučne bolezni oziroma občinska psihiatrična bolnišnica. Zgradba je dolgo samevala, zdaj pa je tu zatočišče in pribežališče za ljudi. No, nedvomno ima nekaj stanovalcev omračen um, tak je na primer nekdanji diplomirani terapevt, tako da bi na neki način lahko trdili, da je hotel Sapiens še vedno norišnica. Ker so se stanovalci prisiljeni učiti po urniku in skrivnem učnem načrtu Varuhov, če to želijo ali ne, je zgradba tudi izobraževalni zavod. Pa tudi muzej, kajpada, saj smo vsi eksponati iz preteklosti, in dom starejših občanov, ker so številni stanovalci že precej v letih. Hotel Sapiens je begunsko taborišče in evakuacijsko zbirno mesto, ker tisti, ki so se sem zatekli ali so jih sem pripeljali, bežijo pred svetom, v katerega se morda nikoli več ne bodo mogli vrniti. To zgradbo uporabljajo tudi kot bolnišnico in inštitut za raziskave v medicini, ker njene stanovalce proučujejo, kot bi trpeli za redkimi oblikami bolezni. Sicer pa smo res prenašalci nevarne, neozdravljive bolezni – bolezni po imenu človeštvo. Poleg tega je hotel Sapiens tudi zapor in kazenski zavod, pa ne samo zato, ker so tu med drugim nastanjeni nekdanji kriminalci, ampak zato, ker smo vsi zaporniki in vsem nam očitajo, da smo zagrešili kaznivo dejanje. Sploh ni treba vprašati, zakaj smo kaznovani. Naša bolezen, naše skupno kronično obolenje, je tudi naš zločin. Tako rekoč vsaka namembnost poslopja, ki se je lahko domislite, res ustreza hotelu Sapiens. Zgradba je s svojimi merami na pogled prijetna, toda dolga desetletja so na njej pustila sledi. Fasadni omet se kruši, strešno kr

Dušan Čater: Vodnjak

Sodobnost, 28. april ― Dušan Čater Vodnjak Miha Pred štirimi meseci, ko je še živel doma, je Miha s službenega potovanja v Skopje, kakor ga je poimenoval, čeprav ni imelo potovanje nikakršne zveze s poslom, prinesel v črn okvir zapisano misel ali kako bi temu rekli. Utre, ako bude ljubov, budi me rano. V okvir zapisano željo je postavil v kopalnico in ga prislonil ob vodovodno pipo pred ogledalom. Vedel je, da bo Nives, ko bo odprla oči, najprej šla v kopalnico. Bil je delovni dan in v svojem biroju je morala biti vedno do potankosti urejena, za kar je porabila dobre pol ure, kot je rekla, ampak vedno je minilo veliko več časa. Sorazmerno z leti, tako rekoč. Verjetno je videla napis, a Nives ni znala brati cirilice. Ni ga zbudila. Pa tudi če bi znala brati cirilico in bi razumela makedonsko, ga ne bi zbudila. V hiši v Rožni dolini na cesti VII. ni bilo več ljubezni. Moderna hiša, z zunanjostjo, ki je z obilico stekla in marmorjem kazala na družbeni status, je vsakemu mimoidočemu padla v oči. In to je bil tudi namen. A znotraj stekla in marmorja je bila hiša v Rožni dolini na cesti VII. mrtva. Kot Natan. Po vsej verjetnosti. Medtem ko je Miha z obličem brusil polkno, ki se mu je vedno zagozdilo, ko ga je hotel odpreti ali zapreti, je razmišljal o tem, da se ime njegovega izginulega sina bere naprej in nazaj isto. Saj ni prvič mislil te misli, daleč od tega, pa vseeno … Kdo od njiju se je spomnil takega imena? Zdi se mu, da ni bil on. Ime mu nikoli ni preveč sedlo, pa še pomen in izvor sta mu bila, milo rečeno, tuja. Verjetno je Nives vztrajala pri tem imenu, ampak v tistih časih ji ni bilo treba preveč vztrajati. Sveže zaljubljen je Miha sprejel vsako njeno idejo in zdela se mu je nadvse super. Prav tako kot ona. A to je bilo pred leti. Zdaj Natana ni bilo več. Morda je prav to razlog, da ga tistega avgustovskega petka pred štirimi meseci zjutraj ni zbudila. Žalost se zavleče v telo. Sede na kosti. Boli. Huh, kako boli! Ob vsakem premiku, ob vsakem dotiku,

Tina Kozin z Veroniko Simoniti

Sodobnost, 28. april ― Pogovori s sodobniki Tina Kozin z Veroniko Simoniti Kozin: Ko sta imeli leta 2018 s Tino Jurkovič intervju za Sodobnost, je bil tvoj roman Ivana pred morjem tik pred izidom. Leta 2020 si za roman prejela kresnika, osem let po izidu pa knjiga še vedno živahno nadaljuje svojo pot – v katere jezike je prevedena oziroma se prevaja? Kaj ti tovrstna dolgoživost pomeni kot avtorici? Simoniti: Ivana je prevedena v šest jezikov. Ker sem privržena članica Društva slovenskih književnih prevajalcev (DSKP), ki si prizadeva za vidnost prevajalcev, naj jih torej naštejem: v hrvaščino jo je prestavila Anita Peti Stantić, v makedonščino Darko Spasov, v slovaščino Martina Vannayová, v italijanščino Sergio Sozi in v kitajščino Bao Jie. Še neizdani srbski prevod je delo Iva Antića, nekaj drugih jih je menda še v dogovarjanju. Narejena sta tudi vzorčna oziroma revijalna prevoda v španščino (Maria Florencia Ferre) in angleščino (Adele Gray). Sicer pa sem podobnega mnenja kot Claudio Magris, ki je na predstavitvi nekega svojega prevoda pokazal na izvirnik in rekel, da je avtor te knjige on, potem pa še na prevedeno knjigo z besedami, da sta s prevajalko njena soavtorja. Za dolgoživost knjig so torej zaslužni ti žlahtni soavtorji (če si besedno zvezo sposodim pri imenu primorskih literarnih večerov). Njim gre zahvala za dolgoživost Ivane, za to, da se lahko »pogovarjam« z ljudmi, katerih jezika ne znam, da jih lahko nagovarjam s temami, ki se tičejo našega prostora, pa so – vsaj tako si domišljam – vendarle dovolj univerzalne. Podaljšana oziroma razširjena identiteta prevodov je seveda podvržena različnim recepcijam in zanimivo je videti, kateri vidiki zgodbe zanimajo bralce v nekem tujem jeziku. Kozin: Bila si med najbolj izpostavljenimi slovenskimi avtorji v času našega častnega gostovanja na Frankfurtskem knjižnem sejmu – izpostavljen pa ni bil le roman Ivana pred morjem, pač pa tudi tvoja krajša pripovedna dela. Kakšni so tvoji spomini na ta knjižni sejem

Tea Hvala: Neuvrščene

Sodobnost, 28. april ― Tea Hvala Neuvrščene Esej o podobah in samopodobah možatih žensk Kako si prisvojiti zmerljivko in jo pomensko predelati v svoj prid? Čemu to sploh početi? Mar ni lažje iznajti nove besede ali iz tujega jezika vzeti izraza, ki v tvojem jeziku še ni vrednostno zaznamovan? Bo nevtralen ali pozitiven izraz za človeka, ki ga družba zavrača, pripomogel k njegovemu sprejetju? V tem eseju se posvečam slabšalnemu označevalcu »možača« in vprašanju, ali bi njegova feministično-kvirovska predelava označenim ženskam lahko olajšala življenje. Družbena gibanja ljudi, ki so bili – ali so še – izključeni iz pojma univerzalnosti, odgovarjajo pritrdilno. S prisvajanjem žaljivk vračajo pogled ali nastavljajo ogledalo ljudem, ki jim (tudi z) z zmerjanjem očitajo partikularnost in odrekajo univerzalnost, v katero so sami že vključeni – ne po lastni zaslugi, pač pa zato, ker imajo to srečo, da je zaenkrat ukrojena po njihovi meri. Ženske, še posebej lezbične in trans ženske si marsikje šele utiramo pot v to novo, razširjeno univerzalnost, a tudi tam, kjer smo vsaj na zakonski ravni vanjo že vključene, nam jo odrekajo ali pa zahtevajo, da se v zameno za vključitev odrečemo posebnostim svojega spola, telesa in jezika. Žensko gibanje in LGBTIQ+ gibanje sta si v teh krajih prisvojila že veliko izrazov, četudi pozitivna raba »babe«, »lezbe« in »pedra« ostaja zamejena na sami gibanji, kar še toliko bolj velja za šaljive in ljubkovalne izpeljanke teh pojmov. Tudi destigmatizacija ženske maskulinosti ali možatih žensk najdejavneje poteka v teh krogih, četudi niti približno ne obsegajo in ne dosegajo vseh žensk, ki trpijo zaradi družbenega zavračanja »možač«. Kdo vse je na tnalu? Je »možača« res izključno slabšalen izraz? Ga je kakšna ženska že uporabila zase? Odgovore sem skušala najti v medijih, ki – tako kot jezik – hkrati odsevajo in oblikujejo našo družbeno stvarnost. A začela sem drugod: s slovarskimi definicijami, ki odražajo jezikovno rabo, ta pa vsaj v primeru

Nominacije za nagrado za najboljši esej 2026

Sodobnost, 23. april ― Letos je na natečaj prispelo 27 esejev, po besedah žirije pa je bila esejistična bera izjemna; iz nje je razvidno, da imamo številne sijajne esejiste. Žirija v sestavi Alenka Urh (predsednica), Evald Flisar (član) in Urban Leskovar (član) se je tako soočila z zahtevno nalogo izbire nominirancev. Za nagrado je nominirala 12 esejev, po odpiranju […]

Nominacije za nagrado za najboljšo kratko zgodbo 2026

Sodobnost, 23. april ― Letos je na natečaj prispelo nekaj manj kratkih zgodb kot lani – prejeli smo jih 116 –, med zgodbami, ki jih je prebirala žirija v sestavi Dušan Šarotar (predsednik), Nada Breznik (članica) in Majda Travnik Vode (članica) pa je bilo več dobro napisanih in tematsko presenetljivih pripovedi. Žirija je za nagrado nominirala 12 kratkih zgodb. […]

REZULTATI LITERARNO-LIKOVNEGA NATEČAJA NMK 2026

Sodobnost, 23. april ― Mladi bralci in bralke so tudi letos pridno poprijeli za nalivnike in likovni pribor in napeli svoje domišljijske in ustvarjalne žilice. Presenetili ste nas z lepim številom odličnih likovnih in besednih umetnin. Po dolgih urah prebiranja, ogledovanja in ocenjevanja smo prišli do letošnjih zmagovalcev: I. stopnja: vrtec, 1. razred Knjiga: Eva Papoušková: Vombat Jurček. Ilustrirala Galina Miklínová. Prevedel Klemen Pisk. NASLOV LIKOVNEGA IZDELKA: Vombat Jurček s prijatelji. Ali knjiga: Melita Rundek: Kiki, radi te imamo! Ilustrirala Vanda Čižmek. Prevedla Sara Virk. NASLOV LIKOVNEGA IZDELKA: Družinski portret Kikijeve družine. Žirija se je znašla sredi pravega morja umetnin, ki bi ga zavidala marsikatera galerija. Izbrati najboljše je bil zato velik izziv, a po dolgem občudovanju smo prišli do končnega izbora: Nagrajenci: 1. Učenci in učenke 1. b-razreda OŠ Mislinja Pod mentorstvom Nine Rožej in Jane Miler so v kombinirani likovni tehniki ustvarjali imenitne izdelke po motivih slikanice Kiki, radi te imamo. Likovni izdelki so žirijo prepričali s prekrasnimi hišicami, v katerih so otroci ustvarili barvit in topel dom za Kikijevo družino. Rezultat je čudovit, kot se lahko prepričate na fotografiji enega primerka umetnine spodaj levo. 2. Ajda Kompara iz 1. razreda OŠ Frana Erjavca Nova Gorica je pod mentorstvom Mateje Krušič in Tjaše Škrlj ustvarila barvito in topline polno risbo Kikijeve družine, je žirije popolnoma očarala. Čestitke nagrajencem in mentoricam za ves vložen trud in izjemne izdelke! II. stopnja: 2. in 3. razred Knjiga: Majda Koren: Njam, njam, marmelada. Ilustrirala Ana Maraž. NASLOV SPISA: Marmemačka v naši domači shrambi. Ali knjiga: Aino Havukainen in Sami Toivonen: Tine in Bine: Pošastna pošast. Ilustrirala Aino Havukainen in Sami Toivonen. Prevedla Julija Potrč Šavli. NASLOV SPISA: Noč, ko je strašila velikanska kokoš. Nagrajenki: Iza Moškrič in M

še novic