Jana Bauer: Zgodba o Pipetu lisjaku

Sodobnost, 28. november ― Jana Bauer Zgodba o Pipetu lisjaku   Nevidni beli lev Pipe lisjak je v gozdu nabral velik kup storžev. Od nekod je privlekel lepilo, stara lesena kolesa in volan, nekaj desk, blazino, kladivo in žeblje. Lepil je storž na storž, zbijal deske, ravnal volan in meril kolesa. Jež je z zanimanjem opazoval, kako nastaja Pipetov […]

Simona Semenič: Bes te lopi (Urban Leskovar)

Sodobnost, 28. november ― Urban Leskovar   Simona Semenič: Bes te lopi. Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Srednji svet; prvi del trilogije), 2025.   Simono Semenič poznamo kot eno najpomembnejših in največkrat nagrajenih slovenskih dramatičark, doslej je prejela tri Grumove nagrade, in sicer za besedila 5fantkov.si, 24ur in Sedem kuharic, štirje soldati in tri Sofije. Morebiti manj znano je njeno […]

Nika Gradišek: Poezija, ki (pre)priča

Sodobnost, 28. november ― Nika Gradišek   Poezija, ki (pre)priča Razmislek o slam poeziji in romanu Pesnica X   Poezijo pogosto razumemo kot najvišjo in najkompleksnejšo rabo jezika. Tako smo Prešernu hvaležni, da je v času narodnega prebujanja dokazoval, da tudi naš jezik premore svojo najvišjo formo, poetičnost, in tako danes, sredi na videz neskončnih diskusij o človečnosti ali […]

Slavko Pregl: Bleščeči košček zgodovine

Sodobnost, 28. november ― Slavko Pregl   Bleščeči košček zgodovine   Najprej sem kajpak pomislil, kaj se je godilo z menoj, ko se je rodilo srečanje Oko besede. Star sem bil pol stoletja, z dvema ženama v teh letih pridobil eno hčer in tri sinove, za seboj sem imel dvajset izdanih knjig in med drugim dobil tudi Levstikovo nagrado […]

Borko Tepina: Slikanica kot celostni projekt

Sodobnost, 28. november ― Borko Tepina   Slikanica kot celostni projekt O razmerju med sliko in besedo   Naj takoj na začetku v zvezi z oblikovanjem oziroma likovno platjo slikanic opozorim na nekaj temeljnih dejstev, na katere se pogosto pozablja, so pa izjemno pomembna za uspešno produkcijo in predstavitev slikanic, tako v javnosti in v medijih kot na policah knjigarn in knjižnic. Vsaka slikanica je sestavljena iz dveh vrst znakov: arbitrarnih in nearbitrarnih. Arbitrarne so črke, nearbitraren je njen slikovni del. Slikanica, tudi tista brez besed, ima naslovnico, ki največkrat sega prek celotnega ovitka – slikovni izraz kot celota mora biti dovolj jasen –, in na naslovnici je obvezno natisnjen naslov. Naslov je izjemno pomembno sporočilo, včasih krajše, včasih malo daljše, je nekakšen logotip slikanice, prvi stik z njo, najpomembnejše pa je, da je berljiv. Pri tem ne mislim na to, da mora biti naslov izpisan s povsem preprostimi črkami. Lahko je oblikovan in sestavljen iz različnih tipografij, lahko vsebuje kombinacijo črk, večjih, manjših, napisanih z roko. Problem se pojavi, ko naslovnico prenesemo v druge medije, ko gre za predstavitev slikanice v različnih publikacijah, tiskanih in netiskanih, v digitalnih in analognih medijih, v projekcijah, na plakatih, v katalogih in zelo majhnih kataloških publikacijah, takrat se pojavi problem vidljivosti. Naslov v naravni velikosti je še mogoče prebrati, v majhnih priložnostnih zloženkah že več ne. Še posebej, če je objava črno-bela, se barvni odnosi zreducirajo na sive tone; kar je na naslovnici, predvsem zaradi živih barv, kontrastno, se v črno-beli izvedbi (včasih pa že v barvni) pri pomanjšavi povsem izgubi. Vijoličasta in rumena sta svetlobno še zelo kontrastni, rdeča in zelena ne. Danes, ko ne izhajamo več iz diapozitivov (foto prosojnic), je to še posebej pomembno. Diapozitiv je analogni medij, ki ga je kadar koli možno primerjati s skeni in korigirati z računalniškimi orodji. Slika na računalniškem zaslonu pa je

Alenka Urh: Iz sebe v svet in nazaj. Križemkražem po literarnem opusu Maše Ogrizek

Sodobnost, 28. november ― Alenka Urh   Iz sebe v svet in nazaj  Križemkražem po literarnem opusu Maše Ogrizek   »In kaj vse lahko počnemo s črkami! Le petindvajset jih potrebujemo,  da z njimi napišemo brez konca besed.  Zapomni si, knjigo življenja si piše vsak sam!«  Lisičja luna   Nekoč, ne prav dolgo nazaj, in nekje, ne prav daleč od tod, leži mesto, ki se mu reče Krasnograd. Tam vsi nosijo pisane klobuke najrazličnejših oblik in materialov. Tamle vidimo vrtnarja, ki si je na glavo poveznil klobuk s cvetličnim lončkom, iz katerega poganja bujno cvetje. In učitelja, le poglejte ga, kako se nosi z rdečim polcilindrom z dimnikom, da lahko skozenj puha oblake jeze, ki mu mračijo misli ob slovničnih napakah njegovih učencev. V Krasnogradu živi gospa Klobučnik, ki izdeluje klobuke po meri, in njen mož, gospod Klobučnik, ki prav zdajle pripravlja svoj znameniti kompot iz kutin. Njuna sinova, dvojčka Klavdij in Klement, sta vrla in zavzeta mladeniča; prvega se je prijel vzdevek doktor Knjigca, drugega pa Koder. Oba nosita visoka cilindra in odlično opravljata svoja poklica, dokler nekega dne komarjev pik ne poseže v prijetno mestno konstelacijo in zgodbo obrne v nepričakovano smer.                                                                                                                     Če se v opusu pisateljice Maše Ogrizek odpravimo naprej proti jugu, nas pot pripelje v Koko mesto. Tam med drugim srečamo nergavo kokljo Koko Dajso, dično pudljico Josephino, pa nežno, poeziji naklonjeno čapljo Zofijo. Po mestnih ulicah se podi mladež vseh mogočih živalskih vrst in se igra, zabava, lovi, rolka … skratka, s svojo razigranostjo spravlja Koko Dajso v obup. Stari perjadi seveda nič ne uide, saj cele dni dežura ob oknu svojega pritličnega stanovanja in dobro voljo mimoidočih kompenzira z izbruhi glasnega nerganja. Prava mestna idila, skratka. Bralcem se zdi, da venomer oprezujočo kokljo in ostale junake zelo dobro poznamo, saj prigode prebivalcev Koko mesta du

Nikola Huppertz: Lepa kot osmica

Sodobnost, 28. november ― Nikola Huppertz   Lepa kot osmica   1   Nista me vprašala, ali se strinjam. Ne mami, pa tudi ne očka, čeprav je njegova hči in s tem njegova zadeva. Kar tako meni nič, tebi nič protestirati, ker je Josefine zdaj pri nas, seveda tudi ne morem. Zaradi njene mame. Če je nekdo imel raka […]

Jure Vuga: Tri pravljice

Sodobnost, 28. november ― Jure Vuga Tri pravljice   Jadrnica, ki je postala gozd   Staro barkačo, ki je nekoč plula po morjih vsega sveta, so zdaj mornarji peljali na zadnjo plovbo. V pristanišču so natovorili zabojnike s čajem in odrinili proti domu. Jadrnica je vedela, da je to njena zadnja plovba, to je razbrala iz besed mornarjev. Slišala je, da bodo kupili novo ladjo, boljšo, hitrejšo. Imela bo motor in propeler in dimnik, iz katerega bodo puhali črni oblaki dima. Izdelana bo iz železa, so govorili. Jadrnica se je čudila tem besedam, saj ni mogla razumeti, kako lahko železna ladja plava na vodi, saj je težka kot kamen. Mislila si je: »Ubožci, saj ne vedo, kaj delajo, nekdo jih je ogoljufal, ko pa se bodo vkrcali na železno ladjo in jo napolnili s tovorom, bo tako težka, da bodo potonili, še preden bodo izpluli. Samo vrv bodo odvezali od pomola in glu, glu, glu, glu …« Jadrnica je v mislih že videla, kaj se bo zgodilo z grdo sajasto železno ladjo. Najlepše jadrnice smo od nekdaj lesene, sloke, z visokimi jambori …, ne pa iz železa kot žlice in lonci, ali iz porcelana kot čajniki, ali iz opek in kamenja kot hiše. Jadrnica vendar ne more biti iz stekla kot kozarec, saj bi gusarji videli skozi njen trup, ugotovili bi, kaj prevaža, in bi jo takoj napadli. Predstavljajte si jadrnico s steklenimi jambori in jadri, galebi jih ne bi videli in bi se zaleteli vanje. In če bi steklena jadrnica v pristanišču čisto rahlo trčila ob pomol, bi se zdrobila na tisoč koščkov, zato bi morala biti obdana z debelimi, mehkimi blazinami. In če bi otroci s pomola vanjo vrgli žogo ali kamen, bi v njej nastala luknja, kot takrat, kadar se razbije okno. Kako bi jo potem pokrpali? Ne, ne, to ne gre, ladje morajo ostati lesene, in to je to. Več kot sto let že plujem po morju, in če sem se kdaj poškodovala, nasedla na čer, se obdrsala, so me mornarji zmeraj zakrpali in popravili z lesom najrazličnejših dreves, ki so ga našli v pristaniščih na najrazličnejših koncih sveta. To so bili dedki in o

Alenka Urh z Andrejem Rozmanom Rozo

Sodobnost, 28. november ― Pogovori s sodobniki Alenka Urh z Andrejem Rozmanom Rozo   Urh: Prav letos ste praznovali pomemben jubilej, ob vašem sedemdesetem rojstnem dnevu pa so darilo dobili tudi bralci in bralke, izšla je namreč vaša zbirka pesmi (ki so bile prvotno objavljene v Cicibanu med letoma 2022 in 2025) Ko razsaja rimoza. Čeprav ste se pred […]

Klemen Lah: Slika, vredna tisoč besed. Branje v 21. stoletju

Sodobnost, 28. november ― Klemen Lah Slika, vredna tisoč besed Branje v 21. stoletju   Fred R. Barnard, ameriški oglaševalec iz agencije Printers, je sicer na debelo lagal, ko je leta 1921 trdil, da je misel Slika pove več kot tisoč besed (»One look is worth a thousand words«) stara kitajska modrost. Daleč od tega, šlo je za oglaševalsko domislico, ki jo je označil za kitajsko zgolj zato, »da bi jo ljudje vzeli bolj resno« (čez nekaj let jo je, meni nič, tebi nič, označil za japonsko). A to ne pomeni, da nič ne pomeni, da gre za puhlico. Nasprotno, ta modrost se v številnih različicah pojavlja v jezikih povsod po svetu, tudi v kitajskem (»Bǎiwén bù rú yī jiàn« ali Bolje videti enkrat kot slišati stokrat), in sicer zaradi preprostega dejstva – ker drži. Pomislimo, recimo, na naslednji dve sliki: na sliko nove finske osrednje knjižnice Oodi v Helsinkih in na sliko nove Narodne in univerzitetne knjižnice (t. i. NUK II) v Ljubljani. Na prvi bomo videli stavbo, ki velja za eno največjih arhitekturnih mojstrovin v zadnjem desetletju. Nova knjižnica Oodi, s katero so Finci počastili stoletnico svoje neodvisnosti leta 2017, je zasnovana kot prostor, ki ni zgolj ogromno skladišče za vse izdane knjige in druge pisne dokumente, temveč sodobno in ustvarjalno kulturno središče, ki ljudipovezuje ter jih spodbuja k razmišljanju, izobraževanju, pogovoru in ustvarjanju. Že s samo obliko, ki poudarja odprtost in dostopnost, ter s premišljeno umeščenostjo v prostor – stoji nasproti finskega parlamenta – razkriva zavezanost k najbolj temeljnim demokratičnim vrednotam ter tako opozarja na tesno povezavo med stopnjo bralne pismenosti in stopnjo demokracije. Resnična demokracija, sporoča ta knjižnica, je možna le v deželi, kjer so ljudje dovolj bralno pismeni, da lahko prebirajo gradiva tudi o najbolj zahtevnih temah ter o slednjih tudi razpravljajo. Če ta kamen spodmaknemo, je demokracija samo še privid. Tako v Helsinkih. Pa v Ljubljani? Tam, kjer bi se morala že desetletja bleščati nova a

Barbara Pregelj: Manifest književne raznolikosti

Sodobnost, 29. oktober ― Barbara Pregelj Manifest književne raznolikosti Književna raznolikost je pojem, ki na področje knjige in založništva prenaša pojem kulturne diverzitete. Pojem se je najprej začel uporabljati v Latinski Ameriki, v Čilu, nato pa se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja razširil med špansko in francosko govorečimi. Danes gavečinoma uporabljajo neodvisni založniki, avtorji in nevladne organizacije, ki […]

Tina Arnuš Pupis: Modrosti mačjega vojvode (Ivana Zajc)

Sodobnost, 28. oktober ― Ivana Zajc   Tina Arnuš Pupis: Modrosti mačjega vojvode. Ilustriral Iztok Sitar. Maribor: Založba Pivec, 2024.     Struktura besedila nove knjige za starejše otroke Tine Arnuš Pupis z naslovom Modrosti mačjega vojvode spominja na memoarje mačka, ki opisuje lastno življenje v svečanem tonu. Gre za prvoosebno pripoved o dogajanju v družinskem krogu razširjene družine […]

Boris A. Novak: Pesniška duša Dušana Šarotarja

Sodobnost, 28. oktober ― Boris A. Novak   Pesniška duša Dušana Šarotarja   Pri avtorjih, ki so umetniški poligloti in se izražajo v več literarnih vrstah oziroma zvrsteh, se pogosto dogaja, da – vsaj v očeh javnosti – prevlada ena izmed osnovnih »osebnih izkaznic« umetniške poklicanosti, ki posledično izrine in prikrije druga, za samega avtorja enako pomembna izrazna sredstva. […]

Marijanca Ajša Vižintin: Vedno na poti

Sodobnost, 28. oktober ― Marijanca Ajša Vižintin Vedno na poti   Kot ima pes rad verigo   Vedno je bil taka reva. Bežal je pred njimi, se skrival za namišljenim delom in se zavijal v oblake cigaretnega dima. Ljubil je ljubico tam daleč stran, namesto da bi ljubezen množil doma z materjo svojih otrok. Svojo uborno plačo je zapravljal […]

Majda Travnik Vode z Andrejem Ilcem

Sodobnost, 28. oktober ― Pogovori s sodobniki Majda Travnik Vode z Andrejem Ilcem   Travnik Vode: Čeprav kot urednik na Založbi Mladinska knjiga delujete že od leta 1996, sprva kot naslednik Nika Grafenauerja za otroško in mladinsko književnost, od leta 2001 pa tudi kot vodja uredništva za leposlovje, se gotovo na različne načine večkrat vračate na začetek. Katere okoliščine, […]

Štefan Vevar: Slovenski Faust kot velika igra dobitkov in izgub

Sodobnost, 28. oktober ― Štefan Vevar   Slovenski Faust kot velika igra dobitkov in izgub Poskusi z Goethejem     Goetheja sem odkril kot mlad študent germanistike. V knjižici Nemška književnost Helene Stupan, profesorice nemške književnosti, knjižici, ki je postala moj »mali brevir«, je nekaj prevodnih okruškov iz Goethejevih besedil, med njimi tudi znamenita Popotnikova nočna pesem, Druga, ki […]
še novic