Znane so nominiranke za nagrado Sončnica na rami

Sodobnost, 5. maj ― Žirija v sestavi dr. Marijanca Ajša Vižintin (predsednica), Katja Klopčič Lavrenčič (članica) in Alenka Urh (članica) letos ni imela lahke naloge, saj je na natečaj prispelo več kot dvajset prijav vestnih, zavzetih in v vseh pogledih odličnih kandidatk, ki z izvirnimi prijemi spodbujajo branje med mladimi ter tako skrbijo za prihodnost mlajših generacij kot tudi […]

Znane so nominiranke za nagrado Sončnica na rami

Sodobnost, 5. maj ― Žirija v sestavi dr. Marijanca Ajša Vižintin (predsednica), Katja Klopčič Lavrenčič (članica) in Alenka Urh (članica) letos ni imela lahke naloge, saj je na natečaj prispelo več kot dvajset prijav vestnih, zavzetih in v vseh pogledih odličnih kandidatk, ki z izvirnimi prijemi spodbujajo branje med mladimi ter tako skrbijo za prihodnost mlajših generacij kot tudi […]

Nominacije za nagrado za najboljšo kratko zgodbo 2025

Sodobnost, 30. april ― Letos je na natečaj prispelo kar 176 kratkih zgodb. Žirija v sestavi Dušan Šarotar (predsednik), Nada Breznik (članica) in Majda Travnik Vode (članica) je za nagrado nominirala 12 kratkih zgodb. Po odpiranju šifer se je izkazalo, da so njihovi avtorji naslednji (navedeni so po abecednem redu): Monika Bukovec: Pod ključem Mateo Cimperšek: Vse, kar ostane, je tišina Tjaša Hrovat: Budilec ptic Tea Hvala: “Ves svet je naš dom!” Klemen Lah: Izgubljeni sin Dani Rajh: Kos Žiga Šmidovnik: Mesto mrtvih Tanja Špes: Hobotnjače Eva Šubic: Ferrero Rocher Ana Vidmar: Neživa narava Nastja Vidmar: Jelenja ženska Primož Vresnik: Secesijski angeli Najboljša kratka zgodba bo razglašena na Pomladnem srečanju Sodobnosti, 27. 5. 2025, ob 18. uri, v Stari mestni elektrarni (Slomškova 18, 1000 Ljubljana). Na prireditvi bomo podelili tudi nagrado za najboljši esej 2025 ter nagrado sončnica na rami za spodbujanje veselja do branja, ki prvič dobiva mednarodni pečat. Prireditve se bo udeležila tudi predsednica Republike Slovenije in častna pokroviteljica nagrade sončnica na rami dr. Nataša Pirc Musar. Programu bo sledilo sproščeno druženje ob pogostitvi. Vabljeni! The post Nominacije za nagrado za najboljšo kratko zgodbo 2025 appeared first on .

Nominacije za nagrado za najboljši esej 2025

Sodobnost, 30. april ― Žirija v sestavi Alenka Urh (predsednica), Evald Flisar (član) in Tone Peršak (član) je imela letos izjemno težko nalogo. Na natečaj je namreč prispelo 34 esejev, esejistična bera pa je bila izjemna. Žirija je zato za nagrado nominirala 12 esejev, za objavo v reviji pa je predlagala še dodatnih 5 besedil. Po odpiranju šifer so se razkrili avtorji in avtorice letošnjih najboljših esejev. Nominiranci za nagrado za najboljši esej 2025 (po abecednem vrstnem redu) Tina Arnuš Pupis: Pogled k jamboru Rok Doltar: Družba posameznikov Špela Frlic: Jama, v kateri odmeva Helena Koder: Osmega februarja 2025 Jurij Kovič: Iskanje idealne družbene ureditve Dušan Merc: Kaj je primerljivo s športom Teja Močnik: Grem brez cilja in tvoj pes zalaja name Miha Pintarič: Esej o kreativnem pisanju Igor Šmid: Pokopališče izvirnosti Zala Vidic: Dobra literatura Primož Vidovič: Vpijoči v puščavi Lucijan Zalokar: Priročnik za poglobljeno branje Za objavo v rubrikah revije, ki niso strogo esejistične (Mnenja, izkušnje, vizije, Razmišljanja o(b) knjigah) žirija predlaga še naslednje eseje: Poezija Dušana Jovanoviča (Marija Švajncer), Domišljijsko in večplastno pisanje Andreja Predina (Marija Švajncer), O normativnosti (Matjaž Zorec), IZMI (Marko Nemec Pečjak) in Neuvrščene (Tea Hvala). Najboljši esej bo razglašen na Pomladnem srečanju Sodobnosti, 27. 5. 2025, ob 18. uri, v Stari mestni elektrarni (Slomškova 18, 1000 Ljubljana). Na prireditvi bomo podelili tudi nagrado za najboljšo kratko zgodbo 2025 ter nagrado sončnica na rami za spodbujanje veselja do branja, ki prvič dobiva mednarodni pečat. Prireditve se bo udeležila tudi predsednica Republike Slovenije in častna pokroviteljica nagrade sončnica na rami dr. Nataša Pirc Musar. Programu bo sledilo sproščeno druženje ob pogostitvi. Vabljeni! The post Nominacije za nagrado za najboljši esej 2025 appeared first on .

Renata Šribar: Izmikajoči se smisel

Sodobnost, 28. april ― Renata Šribar Izmikajoči se smisel Branje Vegetarijanke Han Kang Južnokorejski roman Vegetarijanka – iz španščine ga je prevedla Urša Zabukovec – je v slovenščini pri Mladinski knjigi izšel leta 2022, dve leti preden si je pisateljica Han Kang z njim prislužila Nobelovo nagrado. Roman je do pripoznanja prepotoval dolgo pot, nato pa v globalni kulturniški javnosti dvakrat vrhunsko udaril: devet let po izdaji izvirnika (2007) je avtorica zanj prejela Bookerjevo nagrado, ki ji je sledil buren bralski odziv, nakar ji je bila podeljena še elitna literarna lovorika. Nobelov odbor za literaturo je podelitev nagrade kot običajno podkrepil z besedami, ki odgovarjajo na »zakaj«: »za intenzivno poetično prozo, ki se sooča z zgodovinskimi travmami in razkriva krhkost človeškega življenja«. Bralka, ki na pričujočem mestu nagrajeno delo reflektira, doživlja njegovo prepomenjanje »poetičnega« z velikim zanimanjem. Knjiga je vsebinsko in slogovno trdno usidrana v sodobna umetniška prerazporejanja stvarnosti in domišljije, ki sta dobi primerno nemalokrat brutalni. Ekscesi kot sindromi, kaj vse je človeško možno. In raztegovanje koncepta človeškega. Običajno ob tem mislimo na človeško v novi simbiozi organizma in tehnike. A zakaj ne misliti nastajajoče človeškosti tudi spričo novih čutno-čustvenih zmogljivosti, denimo koliko in kakšno nasilje je še možno vključiti v tisti »trans« človeškega. Poetičnega v tradicionalnem pomenu je v romanu malo: poslikava telesa. Neizbežna je asociacija na film Petra Greenawaya Pillow Book. Kaligrafsko okrašena telesa iz Utelešenih knjig, kot je bil film naslovljen v slovenski distribuciji, so v romanu zamenjali cvetlični motivi. Poznata jih tako tradicija telesnih poslikav in sodoben body art. V omenjenem filmu je poslikava usodni seksualni fetiš in, mimogrede, tudi Vegetarijanka je prestopila na filmsko platno po scenariju pisateljice in režiserja Woo Seong Lima.[1] V romanu osrednji lik, Yeonghye[2], žena, gospodinja

Maja Murnik: Uprizarjanje družbenih aktualnosti

Sodobnost, 28. april ― Maja Murnik Uprizarjanje družbenih aktualnosti Tin Grabnar in Ajda Rooss: Transport: Odhod. Režija: Tin Grabnar. Lutkovno gledališče Ljubljana. Ogled marca 2025. V zadnjih letih me bolj kot dramsko gledališče pritegnejo t. i. lutkovne predstave. Naj poudarim – tako imenovane, kajti s pridevnikom »lutkovni« merim na vse kaj drugega kot zgolj na premikanje lutk in figur(ic) sem ter tja po odru v okviru bolj ali manj preproste zgodbe ali pa na sinonim gledališča za otroško publiko. Festival Lutke, ki na dve leti poteka v prestolnici, recimo že nekaj let kljub svojemu skromnemu naslovu predstavlja sodobnejši koncept lutkovne umetnosti (tudi za odrasle), ki se vse bolj odpira raznovrstnim izraznim oblikam in postopkom. V takem razširjenem pojmovanju lutkovnega gledališča (zanj se včasih uporablja poimenovanje gledališče animiranih form) lutka pogosto sploh ni več v ospredju; skozi eksperimentiranje in nekonvencionalne pristope ustvarjalci raziskujejo odnos med predmeti, med človekom in predmeti, uporabljajo različne animacijske tehnike, vpletajo tudi igro, zvok, digitalne tehnologije, performans itd. Meje med žanri so v takšnih predstavah pogosto zabrisane; ustvarjalci se včasih navdihujejo pri vizualni umetnosti, pri sinkretičnosti in eksperimentiranju avantgard, rezultat, se pravi predstava, pa je pogosto precej vizualen, multimedijski in – preprosto – zanimiv, kompleksen in subtilen. Zdi se, da je na tem področju še ogromno živo razprtega prostora za inovacije, raziskovanje in svežino, s tem pa za tisto krhko in neizrekljivo čarobnost teatra – morda celo mnogo več kot v dramskem (repertoarnem) gledališču, ob katerem se mi včasih dozdeva, da se je v nekem smislu znašlo v slepi ulici … Uvajanje inovacij v tovrstno gledališče je težavno in skorajda fizično naporno; odvisno je od niza dejavnikov, ki se morajo med sabo ujeti, premakniti pa jih je težko kot naložen voz navkreber. Predstava Transport: Odhod, ki je bila premierno uprizorjena 9. no

Sebastijan Pregelj: Medo in pujsi 2 (Katja Štesl)

Sodobnost, 28. april ― Katja Štesl Sebastijan Pregelj in Igor Šinkovec: Medo in Pujsi 2: Prosim in hvala. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2024. Medo in Pujsi kot par antropomorfnih živalskih literarnih junakov v svojih dihotomijah delujeta domačno in poznano: mali in veliki, mlajši in starejši, hitrejši in okornejši, živahnejši in mirnejši, navihan in preudaren – eden, ki ve, in eden, ki se mora še naučiti: o bontonu, skrbi zase, odnosih … Medo, ki hodi v šolo, veliko razmišlja, zato ima veliko glavo, Pujsi, ki hodi v vrtec, pa je radoveden, zato ima velik rilec. Vemo, da živita v mestu, v majhni hiški na vrhu bloka. Ali sta brata, prijatelja, sostanovalca ali vse od tega, se niti ne zdi pomembno, saj tovrstnim rečem ni namenjene veliko pozornosti in podrobnosti, lika nista posebej razdelana in sta oblikovana v skladu s kratkim formatom zgodb v seriji; osredotočeni smo predvsem na nekaj njunih ponavljajočih se lastnosti, ki najbolj izstopajo in ju določajo. Kratke zgodbe sta pisatelj Sebastijan Pregelj in ilustrator Igor Šinkovec prvotno ustvarjala sproti za objavo v reviji Cicido. Kot zbirka so bile prvič izdane leta 2023 v obliki samostojne slikanice, nagrajene z zlato hruško, ki se ji je poleg lutkovne predstave v Ljubljanskem lutkovnem gledališču in animacij s prostim spletnim dostopom lani pridružil še drugi, enako zasnovani del, podnaslovljen Prosim in hvala po naslovu ene izmed vključenih zgodb. V primerjavi s prvim delom, kjer sta na začetku zabavna kratka opisa glavnih junakov, je v drugem delu uvodnih predstavitev več, zato o stranskih likih, ko se pojavijo v zgodbah, nekaj že vemo. Ježa Igor in Boris, Stara Miš, Golob Stanko, Golobica Vera, Želva Maruša in Ježevec Janko niso zaznamovani s stereotipnimi lastnostmi teh živali, kakor bi jih poznali denimo iz basni, ampak se zdi, da raznolikim vrstam pripadajo bolj zaradi razgibanosti in pisanosti druščine – in čisto prav je tako. Njihova narava je le tu in tam upoštevana za kak smešen učinek, npr. ko se Pu

Jure Jakob: Drobne opazke (Lara Gobec)

Sodobnost, 28. april ― Lara Gobec Jure Jakob: Drobne opazke. Ljubljana: LUD Literatura, 2024. Sedma, za Veronikino nagrado nominirana pesniška zbirka pesnika in esejista Jureta Jakoba Drobne opazke se giba na razdalji med naravo in človekom. Stvarne podobe pesniku omogočajo določeno mero zadržanosti, a to začne spodkopavati njegov negotovi eksistencialni položaj. Bivanjska razsežnost zbirko navdaja s podtalno napetostjo, ki se kasneje razplamti, da v nekem trenutku niti ne gre več le za premeščanje pesniških leg in izgrajevanje knjige kot celote, ampak za nezanemarljiv dramaturški lok. Drobne opazke gradi miren, ritmično preudaren jezik, ki se pogosto ustavlja pri stvarnih podrobnostih. Svet, ki ga pesnik doživlja, se skozi natančne upodobitve zdi dokaj trden in ulovljiv, a tovrstno popreproščenje preprečujejo nespregledljive napetosti izbrane pesniške snovi. Odnos med plenilcem in plenom ter udarna živost rastlinja zbirko navdajajo z razpredenostjo in negotovostjo, predvsem slednja pa se še močneje razkrije skozi notranje doživljanje lirskega subjekta, ki stežka prenaša težo gibljivega sveta. Težo lahko razumemo kot nerazrešljivost, ki se pokaže v temeljni pesnikovi kontradikciji, in sicer hkratni vključenosti v naravo (»Letos raste zunaj in pri meni novi gozd.«) in oddaljenosti od nje (»Dovolj sem umaknjen, da ne motim / predaleč, da bi videl / kakšna sila proži in ustavlja jutranji telesi / lovke in plena.«). Sam je, kot je razvidno iz zapisanega, nepovratno vključen v naravo, zaznamuje ga prav to življenjsko vznikanje in propadanje, a ga od njene metodične cikličnosti razločuje človeška nedokončanost in necelovitost. Ko bi zaobjel sebe, bi s tem razčlenil tudi nekatere temeljne zakonitosti stvarnega sveta in s tem presegel omejitve lastne minljivosti. Jure Jakob je najpronicljivejši ravno na mestih, kjer krmari po nasprotujoči si umaknjenosti in hkratni prisotnosti. Logiko človeškega pogleda uporabi, da se zasidra na gibajočih elementih in jim narahlo,

Renata Šribar: Izmikajoči se smisel

Sodobnost, 28. april ― Renata Šribar Izmikajoči se smisel Branje Vegetarijanke Han Kang Južnokorejski roman Vegetarijanka – iz španščine ga je prevedla Urša Zabukovec – je v slovenščini pri Mladinski knjigi izšel leta 2022, dve leti preden si je pisateljica Han Kang z njim prislužila Nobelovo nagrado. Roman je do pripoznanja prepotoval dolgo pot, nato pa v globalni kulturniški javnosti dvakrat vrhunsko udaril: devet let po izdaji izvirnika (2007) je avtorica zanj prejela Bookerjevo nagrado, ki ji je sledil buren bralski odziv, nakar ji je bila podeljena še elitna literarna lovorika. Nobelov odbor za literaturo je podelitev nagrade kot običajno podkrepil z besedami, ki odgovarjajo na »zakaj«: »za intenzivno poetično prozo, ki se sooča z zgodovinskimi travmami in razkriva krhkost človeškega življenja«. Bralka, ki na pričujočem mestu nagrajeno delo reflektira, doživlja njegovo prepomenjanje »poetičnega« z velikim zanimanjem. Knjiga je vsebinsko in slogovno trdno usidrana v sodobna umetniška prerazporejanja stvarnosti in domišljije, ki sta dobi primerno nemalokrat brutalni. Ekscesi kot sindromi, kaj vse je človeško možno. In raztegovanje koncepta človeškega. Običajno ob tem mislimo na človeško v novi simbiozi organizma in tehnike. A zakaj ne misliti nastajajoče človeškosti tudi spričo novih čutno-čustvenih zmogljivosti, denimo koliko in kakšno nasilje je še možno vključiti v tisti »trans« človeškega. Poetičnega v tradicionalnem pomenu je v romanu malo: poslikava telesa. Neizbežna je asociacija na film Petra Greenawaya Pillow Book. Kaligrafsko okrašena telesa iz Utelešenih knjig, kot je bil film naslovljen v slovenski distribuciji, so v romanu zamenjali cvetlični motivi. Poznata jih tako tradicija telesnih poslikav in sodoben body art. V omenjenem filmu je poslikava usodni seksualni fetiš in, mimogrede, tudi Vegetarijanka je prestopila na filmsko platno po scenariju pisateljice in režiserja Woo Seong Lima.[1] V romanu osrednji lik, Yeonghye[2], žena, gospodinja

Kristina Jurkovič s Stano Anželj

Sodobnost, 28. april ― Pogovori s sodobniki Kristina Jurkovič s Stano Anželj Jurkovič: Draga Stana, prvič sva se srečali pred mnogimi leti na poletnem seminarju literarnega prevajanja na Premudi, poznava se torej že precej dolgo, zato bi se kar tikali, če se strinjaš. In v javnosti si se s prvimi prevodi pojavila že kmalu po seminarju, če se ne motim. Da bi pa do teh začetkov zgradili most, bi te spomnila na pogovor pozimi leta 2021 v Vodnikovi domačiji, kjer se je Tanja Petrič pogovarjala s Sovretovo nagrajenko Marjanco Mihelič, z Amalijo Maček in tabo, obe sta bili nominiranki, ti za prevod romana Lakota nizozemskega avtorja Jamala Ouariachija. Ne ravno lahkotno in obsežno čtivo z več kot petsto stranmi. Dejala si, da se tako obsežnih knjig ne bi več lotila, da se vidiš bolj kot ”srednjeprogašico”. Toda Moersov Rumo & Čudeži v temi, leta 2009 tvoj literarni prevajalski prvenec, šteje več kot šeststo strani, Mesto sanjajočih knjig (nagrada za mladega prevajalca 2011) skoraj petsto, Vreščji mojster (častna listina IBBY 2014) ”slabih” štiristo … Tvoji prevajalski začetki so bili takoj teki na dolge proge, bi se strinjala? Resda pa ”špeh” ni enak ”špehu” … Anželj: Draga Tina, strinjam se s tikanjem in imaš prav! Ob tvojem vprašanju sem pobrskala, kako se je na dolgo progo podala sveža diplomantka prevajalstva s svojim prvim tujim jezikom in kako že ”vpeljana” prevajalka, ki se je nizozemščine priučila v odraslosti. Da so bili na začetku prav zamonijski ”špehi” pri založbi Sanje, je bilo srečno naključje. Retrospektivno bi rekla, da sem se v Moersovo fantazijo spustila polna zanosa, da sem si upala veliko jezikovne igrivosti, najbrž nisem bila tako obremenjena z delom predhodnega prevajalca (ki sem ga seveda proučila zaradi izgradnje domišljijskega sveta; v enem ušesu mi je verjetno odzvanjala polemika okrog prevodov Harryja Potterja) in da se še niti nisem dobro zavedala celotnega založniško-prevajalskega kolesja. Priznanja, ki jih omenjaš, so mi dala močan zagon na

Žiga Valetič: Umetnostna inteligenca?

Sodobnost, 28. april ― Žiga Valetič Umetnostna inteligenca? Jezik, glasba, likovnost in video so umetniška področja, v katera se umetna inteligenca ne zariva več le kot orodje, pač pa tudi kot navidezni avtor. Računalniška tehnologija, ki izhaja iz binarne logike in je v zgodovini človeštva dokaj nov pojav, nam je z zadnjimi koraki pokazala, da presenetljivo velik del kulturne produkcije lahko zvedemo na golo matematiko ničel in enic. Nezahtevni računalniški programi in telefonske aplikacije (vsaj kar se tiče njihove uporabe) zmorejo v nekaj sekundah napisati pesem ali zgodbo, prevesti esej, zasnovati poljubno podobo in ustvariti poljudno skladbo na ravni povprečnega radijskega predvajanja. In to vsak trenutek tudi počnejo, v izobilju. Na poti neposredno v naš svet je torej nepregledna vrsta lažnih talentov. V resnici smo bili z njimi soočeni že do zdaj, skrivali so se v produkcijskih prijemih, ki so po novem poenostavljeni na en sam klik. Prvič me je soočenje z umetno inteligenco, ki se pretvarja, da je umetniška, osupnilo, ko sem pred dvema poletjema odkril likovni program Midjourney. V nekaj urah sem se ga naučil uporabljati, potem pa me je med vožnjo v avtu dohitela zgodba, za katero se mi je zdelo, da bi jo, s pomočjo novega programa, lahko pretopil v strip. Doma sem v dveh urah v Wordu napisal fragmentarno zgodbo o tem, kako pretežni del življenja živim ob avtocesti, ki me sicer zelo moti, vendar še nisem našel izhoda iz tega položaja. Potem sem se lotil iskanja črno-belih podob za vsak posamezen fragment. Delal sem krepko čez polnoč, naslednje jutro pa zgodaj vstal ter vse skupaj dokončal prej kot v 24 urah. Nastal je dokaj obsežen strip. To sicer ne bi bilo mogoče, če ne bi imel kot grafični oblikovalec izdatne kilometrine s prelamljanjem knjig v programu InDesign. Sestavljanje je bilo torej ročno, zgodba je bila izvirna, podobe pa ukradene iz celotne človeške zgodovine. Iz nekakšnega kolektivnega nezavednega, ki je s pojavom in razvojem umetne intelig

Dominik Srienc: Meji mejo

Sodobnost, 28. april ― Dominik Srienc Meji mejo Kako biti hkrati, prav tako, napol in ne povsem in skorajda avstrijsko-slovenski, zamejski, manjšinski in svetovni, eno-, dvo- in večjezični, koroškoslovenski dichterpesnik Zamejski avtor sem, aktivni pripadnik zamejskega družbenega življenja in pišem v izvirniku in prevodu. Sem slovenski avtor, ne pišem v slovenščini, sem avstrijski avtor, ne pišem v nemščini. Koroškoslovenski avtor sem, enajst let (četrtino življenja) nisem živel na Koroškem, a vseeno born and raised in Carinthia, in s tem born and raised v zagati, ne pišem samo v slovenščini in ne pišem samo v nemščini. Nimam pojma, v katerem jeziku sploh pišem, a vseeno začutim v sebi neko zvestobo do domačega prostora in obenem zahtevo po svobodni izbiri jezikovne-avtorske identitete. Kje poteka meja, kje je ta črta, ki ločuje, razmejuje, kdo ste vi, kdo smo mi, za mejo, izmenično? Sem logična napaka v več sistemih, neznanka v centru periferije. Morda je prav biti pesnik to, kar me določa v najbolj usodnem pomenu – in s tem potreba po razmejevanju. Zame je pisanje zahteva po več kot samo enem jeziku, po več kot samo enem maternem jeziku in poezija naj se izogiba razumevanju, še več, prepričan sem, da naj proizvaja nerazumevanje kot del razumevanja samega. S tem že vnaprej ubijem voljo po uživanju v gladkem, preglednem besedilu, tovrstni postopek odpira razgibane pomenske prostore pesmi. V nekem intervjuju Erica Johnson Debeljak opozarja na usodo tujih pišočih v Sloveniji, ki predstavljajo tako majhno manjšino, da se ji zdi skoraj smešno: „Smo kot majhna fusnota. Po eni strani smo nepomembni, po drugi strani metafora za kulturno odprtost – ali na žalost, za kulturno zaprtost.” Prav zato moram biti v svojem tujem pisanju, v dvo- in večjezičnem pisanju, bolj vztrajen in bolj odkrit do sebe, da ne bi postal metafora samega sebe. Zdi se, da se nacionalna literatura še vedno in skorajda brez izjeme definira prek jezika in meja nacionalne države. Prav za koroške Slov

(SEMINAR) Branje v 3. tisočletju: strategije motiviranja za branje v digitalni dobi

Sodobnost, 7. april ― 27. 5. 2025 | 9:30 – 17:00 | Stara mestna elektrarna Vabljeni na celodnevni strokovni seminar na temo branja in bralne pismenosti z naslovom Branje v 3. tisočletju: strategije motiviranja za branje v digitalni dobi, ki je namenjen vsem mentorjem in mentoricam branja, vzgojiteljem, vzgojiteljicam, knjižničarjem in knjižničarkam, skratka vsem, ki ste na tak ali drugačen način vpeti v proces opismenjevanja, spodbujanja veselja do branja in dvigovanje nivoja bralne pismenosti. Prisluhnili bomo referatom dr. Ane Vogrinčič Čepič, dr. Igorja Sakside, dr. Milene Mileve Blažić in Klemna Laha. Predavatelji bodo pokrili različne vidike pomembne in aktualne krovne teme, mimo katere promotorji branja dandanašnji pač ne moremo več. Tako bomo izvedeli več o izzivih, s katerimi se soočate promotorji branja, o bralnih motivatorjih v digitalni dobi, o digitalnih orodjih in njihovi zmožnosti (ali nezmožnosti!?) za interpretaciji zahtevnejših knjižnih besedil, nekateri pa bodo svoje razmisleke zastavili še širše in se vprašali, kako lahko družba, ki ne bere, spodbuja mlade k branju. Strokovno že tako bogat seminar bo razgibal pogovor s prejemnicami nagrade sončnica na rami, nagrade za spodbujanje veselja do branja, iz Slovenije, Hrvaške, Italije, Estonije in Severne Makedonije. Za dodatno popestritev bosta poskrbeli estonska ilustratorka Marja-Liisa Plats (Prigode okostnjaka Janka), ki bo v spremstvu prevajalke Julije Potrč Šavli predstavila zanimivosti iz zakulisja svojega ilustratorskega dela, ter pisateljica in igralka Nataša Konc Lorenzutti, ki nas bo nasmejala z dramatizacijo odlomka iz njenega otroškega romana Jutri bom siten kot pes. Udeleženci in udeleženke seminarja boste poleg raznih praktičnih napotkov in poglobitve teoretskega znanja med odmori za kavo in kosilo dobijo tudi priložnost za neformalno izmenjavo različnih mnenj, dragocenih izkušenj in inovativnih bralno-motivacijskih pristopov, zato lepo vabljeni! Prejeli boste tudi mapo z gradivi t

Katarina Šeme: Iz jame (Katja Štesl)

Sodobnost, 31. marec ― Katja Štesl Katarina Šeme: Iz jame. Ljubljana: VigeVageKnjige, 2024. Iz jame je drugi dolgometražni strip avtorice obetajoče nove generacije slovenskih vizualnih pripovedovalk in pripovedovalcev. Leta 2022 nas je z izidom knjige Sumatra: leto na tropskem otoku, ki govori o njenem življenju med štipendirano študijsko izmenjavo v Indoneziji, presenetila z obsegom in zahtevnostjo naloge, ki si jo je zadala, saj se stripovsko ustvarjanje pogosteje pričenja s krajšimi deli in postopnim usvajanjem pristopov k mediju. Če je bila Sumatra preizkus potrpežljivosti in vzdržljivostni trening, je Iz jame izraz učljivosti in umetničinega napredovanja v razumevanju stripovske forme in implementaciji novih znanj ter opažanj, ki se kaže v premišljeni strategiji pripovedovanja in preudarni rabi konvencij. Dogajanje pokriva medijsko odmevno, več kot 30 ur trajajočo jamarsko reševalno akcijo na Notranjskem aprila 2023, katere del je bila tudi avtorica. Zaradi odpadanja kamenja se je hudo ponesrečila jamarka iz skupine raziskovalcev, za nameček pa se je to primerilo v težko dostopnem predelu jame. Gre za resnično osebno izkušnjo, ne pa tudi za osebno izpovednost; kljub temu da je avtorica na podlagi opravljenih intervjujev vključila perspektive več sodelujočih v intervenciji, niso v ospredju njihovi karakterji, temveč profesionalnost, v ključnih trenutkih pa je skozi predanost nalogi reševanja življenja prikazana tudi njihova nemara še pomembnejša človečnost. Dokumentarni strip je s svojimi specifikami in omejitvami, ki jih prinaša nefikcijska narava snovi, zahteven žanr. Ker sta potek posameznih dogodkov in delovanje vključenih ljudi znana in določena, ni manevrskega prostora za poljubne domišljijske variacije, zastranitve in dodatke. Obenem gre za osebe, ki živijo med nami, za trenutke, ki so bili za vpletene mučni in strašni, zato morajo avtorji verodostojno in dostojanstveno poročati, skrbeti za pravilnost in celovitost prikazanega. Odgovornost ni majhna,

Ivo Svetina: Mal di mare (Vid Karlovšek)

Sodobnost, 31. marec ― Vid Karlovšek Ivo Svetina: Mal di mare. Ljubljana: Založba Književno društvo Hiša poezije (Zbirka Poetikonove lire), 2024. Gaspara Stampa (1523–1554) velja za največjo in najpomembnejšo pesnico italijanske renesanse. Rojena je bila v premožno padovsko plemiško družino; po očetovi smrti se je družina (poleg Gaspare še sestra Cassandra, brat Baldassaro in njihova mati) preselila v Benetke, kjer se je pesnica poglobljeno seznanila s takratno umetnostjo. Napisala je 311 pesmi, večinoma ljubezenskih, v dnevniški formi. Poleg pesnjenja se je ukvarjala tudi z glasbo; igrala je na lutnjo in ustvarila vrsto madrigalov, ki jih je tudi sama izvajala. Njeno življenje je pomembno, pravzaprav ključno zaznamovala ljubezenska afera z grofom Collaltinom di Collaltom, ki je navdihnila večinski del njene lirike. Razmerje se je končalo leta 1551, kar je Gasparo pahnilo v dolgotrajen obup, žalost in bolečino; večina njenih pesmi naj bi nastala prav v tem obdobju. Leta 1554, kmalu po Gasparini smrti, je njena sestra Cassandra izdala vse avtoričine pesmi v zbirki Rime di Madonna Gaspara Stampa. Razlog Gasparine smrti je bila nekajtedenska huda bolezen, ki so jo spremljale mrzlica, visoka vročina in kolike. To bolezen so takrat imenovali mal di mare. Mal di mare je najnovejše literarno delo priznanega pesnika, dramatika in esejista Iva Svetine. Za svoj okvir jemlje Gasparino življenjsko zgodbo z izrazitim poudarkom na pesničinih ljubezenskih čustvih. Ob natančnejši zvrstni opredelitvi besedila se bralec znajde pred nekakšno dilemo – na prvi pogled se namreč zdi, da gre za zbirko (sicer tematsko in dramaturško medsebojno povezanih) 125 pesmi. Slog je namreč izrazito pesniški, poetičen; prav tako je zgodba oziroma fabula (tj. zunanje dogajanje) prikrita in zgolj nakazana ter nikakor ni v ospredju. Delo je razdeljeno na 125 krajših enot, ki bi jih lahko zlahka dojemali kot posamezne pesmi v prozi; kot dele konceptualne pesniške zbirke. Toda – delo je podnaslovljeno

Andrej Blatnik: Besedi na sledi

Sodobnost, 31. marec ― Andrej Blatnik Besedi na sledi /…/ Tkanine gladine Iz Purija sem letel do Kalkute, ki se mi je zdela prehrupna in prekaotična za moje trenutno kaotično razpoloženje, tako da sem tam zdržal samo dve noči, na hitro pogledal knjigarne in nadaljeval do Sundarbanov, z mangrovami gosto poraščenega in s kanali prepredenega območja ob bangladeški meji. Tja me je pripeljal Amitav Ghosh z romanom Lačna plima. Kraje za pot si izbiramo vsak po svoje, zaradi priporočil prijateljev, zaradi ljubih jedi ali pa gremo preprosto tja, kamor je mogoče leteti najceneje. Sam grem rad po sledeh besede in vem, da nisem edini. Ko je Sonja Porle leta 1997 objavila uspešnico Črni angel, varuh moj, se je število slovenskih obiskovalcev Burkine Faso podeseterilo. Nekateri so se ji po vrnitvi sicer pritoževali, da zakaj je tako lepo opisovala to deželo, če pa res ni lepa, a vsaj šli so tja, videli in presodili. V Parizu neprestano srečujete ljudi, ki obiskujejo kavarne, v katerih je posedal Sartre, iščejo, kje je stanovala Gertrude Stein ali kje je hotel Rachou, v katerem so se drogirali bitniki. V Mehiki je Cuernavaca postala moja postaja na poti zaradi osrednje vloge v romanu Malcolma Lowryja Pod ognjenikom, v Tangerju pa se je bilo treba usesti v kavarno, kjer je svoj čaj pil Paul Bowles. (Bowles je petdeset let živel v Tangerju in je v mestu brez posebnih turističnih mikavnosti postal ena glavnih izletniških točk.) Vendar Portu Moresbyju (zanimivo, da Bowlesov lik nosi enako ime kot glavno mesto Papue Nove Gvineje!) iz Zavetja neba nisem sledil skozi Saharo. Morda v naslednjem življenju, trenutno je vendarle prekratko za vse poti, na katere bi rad stopil. Tudi pot do Lačne plime je bila svojevrstna. Ko sem pred leti nekje v Goi kolesaril od svojega prenočišča proti obali, se je bilo treba ustaviti in spiti kak vroč čaj, da bo vročina vsenaokrog znosnejša, in zaklepetal sem se z Angležinjo, ki se je zadnje desetletje, tako mi je povedala, trudila s komaj kdaj obl

Pogovori s sodobniki: Alenka Urh s Tino Bilban

Sodobnost, 31. marec ― Pogovori s sodobniki Alenka Urh s Tino Bilban Urh: Ste urednica, literarna kritičarka, raziskovalka, pisateljica, predsednica slovenske sekcije IBBY, članica strokovne komisije za izdajo Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig, skratka, književnosti oziroma, natančneje, mladinske književnosti se poklicno lotevate z več vidikov. Vam je katera od teh poti najljubša in ali ji sorazmerno s tem tudi uspete nakloniti največ časa? Od kod sploh zanimanje za mladinsko književnost? Bilban: Različne poti, po katerih se srečujem z mladinsko književnostjo, so se oblikovale postopoma – začelo se je z literarno kritiko, ko sem že nekaj časa pisala za danes že pokojni Ampak in Literaturo, so me povabili k sodelovanju pri Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig. Tam me je še posebej pritegnila stvarna literatura za mlade bralce oziroma tako imenovane poučne knjige, ki so v našem prostoru pogosto spregledane. In tako se je zgodba počasi odvijala naprej. Čeprav so moji začetki na teh poteh pogosto povezani s književnostjo za odrasle, sem se vedno bolj posvečala mladinski književnosti. Produkcijo mladinske književnosti, tako domačo kot mednarodno, dobro poznam, skupaj z njenimi specifikami, in na tem področju se dobro počutim, hkrati pa tudi tu z veseljem prehajam med svetovi. Srečevanje z mladinsko književnostjo z različnih vidikov – v vlogi urednice, kritičarke, avtorice – seveda zahteva nekaj distanciranja od del, pri katerih sodeluješ. Po drugi strani pa so izkušnje z druge strani pogosto izjemno koristne – kot sicer v življenju je tudi tu razumevanje perspektive drugega dragoceno. Kot urednica lažje razumem avtorske zagate, kot avtorica lažje umeščam kritiške odzive itn. Urh: Presečišča vseh zgoraj naštetih vlog so bržkone uredniško/kritiško presojanje, vrednotenje, razločevanje … Kaj pri literarnem delu ocenjujete kot najpomembnejše in kaj menite, da mora kakovostna mladinska literatura prinašati bralcem? Bilban: Vsa odlič

Žiga Valetič: Zapuščina Mance Košir in pobuda za slovenski dan branja

Sodobnost, 31. marec ― Žiga Valetič Zapuščina Mance Košir in pobuda za slovenski dan branja /…/ Slovenski dan branja? Zgodba z organizacijo Mančinega dneva branja, ljubezni in navdiha je nekoliko krajša, upam pa, da bo njen učinek daljnosežen. Profesor Marko Pavliha je dan po Mančinem pogrebu na Facebooku objavil poziv, ki ga je primarno naslovil na različne organizacije: »Predlagam, da 5. marec, rojstni dan dr. Mance Košir (1948–2024), matematičarke, novinarke, univerzitetne profesorice, pesnice, pisateljice, manekenke, filmske igralke, strastne bralke, prostovoljke, ambasadorke radostnega staranja, darovalke, matere, babice in prijateljice, razglasimo za Mančin dan ljubezni in književnosti. Praznovali bi ga z nizom literarnih dogodkov, ki bi se vsakič odvili v drugem kraju in knjižnici po Sloveniji. Namenjeni bi bili zlasti promociji bralne kulture in povezovanju dobrohotnih ljudi v imenu ljubezni do književne umetnosti, ne glede na starost, spol, izobrazbo, versko ali politično prepričanje ali katero koli drugo osebno okoliščino. Na ta svečani dan bi takisto podelili Mančino nagrado za najboljšo literarno stvaritev, o čemer bi odločala posebna žirija po vzoru Rožančeve komisije za esejistiko. Mančin sklad bi se napajal s prostovoljnimi prispevki, dobrodelnimi akcijami in iz drugih domačih in evropskih virov. Nekoč bi morda lahko omogočil tudi kakšno štipendijo. Pri uresničitvi tega predloga sem kajpak pripravljen pomagati po svojih najboljših močeh, da ne bo ostal zgolj pri dobrih namerah in besedah. Prosim vas, da razmislite o tej pobudi, jo delite naokoli in jo aktivno podprete.« Poziv so ljudje delili kar 355-krat, toda v naslednjega pol leta ni nobena od institucij vzela te pobude povsem za svojo. Ko sem med sestavljanjem Mančinih knjig videl luč na koncu tunela, se pravi možnost, da lahko uspešno zaokrožim projekt, sem obenem pomislil na to, da bi, če nič drugega, 5. marca vsaj nekaj Mančinih prijateljev in prijateljic povabil na spominsko srečanje v

Ivan Verč: O pretoku informacij

Sodobnost, 31. marec ― Ivan Verč O pretoku informacij Prevod kot dodatek in nadomestilo. Ko prevajalec prenaša v italijansko besedilo slovenske žlikrofe, izbira med dvema možnostma: a) ohrani izvorni leksem in ga opremi z ležečim tiskom, navednicami ali opombo pod črto; b) z leksemom ravioli prenese slovensko nacionalno jed z idrijskega območja v italijanski jezikovni svet nacionalnih jedi z območja Emilije Romanje (priprava jedi je podobna). V prvem primeru bo italijanski bralec dobil dodatno informacijo, v drugem jo bo nadomestil z informacijo o lastni prehrambni kulturi oziroma o tem, kar že pozna. Slovenski žlikrofi širijo bralčevo kulturo in njen jezikovni znak, italijanski ravioli ga potrjujejo v prepričanju, da je drugost mogoče nadomestiti z lastnim jezikom. Prevod, usmerjen na izvor, je prisoten v akademskih tekstno-kritiških izdajah, založniška industrija ima raje prevod, usmerjen na ciljnega bralca. Knjiga je tržno blago in dodatna informacija, ki spodkopava kulturno samozadostnost kupca, lahko bralca odvrne od nakupa. Prevlada ciljnega prevoda. Nadomestno usmerjeni prevod je znan že iz antike. Za Grke je bil barbar, kdor ni bil njihove kulture, Rimljani so še neosvojeni, vojaško nezaščiteni in neznani prostor poimenovali z oznako hic sunt leones (»tu so levi«). V srednjem veku so na zemljevidih Evrope, Afrike in Azije kartografi delili prostor na krščanski in poganski. Kjer so ljudstva sprejela krščanstvo, so njihovo ozemlje pobarvali v rdeče, preostalemu svetu niso pripisali prepoznavnega kulturnega znaka. V pričakovanju, da mu kdo dodeli status edine prave (krščanske) kulture, je bil prostor na drugi strani rdečega območja mišljen kot svet, ki mu ni mogoče pripisati pomena. Ni bil drugačne kulture, bil je brez kulture. Na geografski karti so barbari Grkov, levi Rimljanov in v rdeče pobarvani svet kristjanov pomenili ločnico: tu je civilizacija, tam divjina, tu je red, tam nerazločni hrup, tu je kozmos, tam kaos. Ločnica je premična kategorija in o

Slavko Pregl: Otožne razglednice

Sodobnost, 31. marec ― Slavko Pregl Otožne razglednice Šport in kultura Časopis Dnevnik je 14. februarja 2025 v rubriki Modrosti na 16. strani, ki ima nadnaslov Magazin, citiral deskarja na snegu Žana Koširja, ki je v reviji Lady izjavil: »Država letno za šport nameni 40 milijonov evrov, čeprav športniki zmagujejo na največjih tekmovanjih in se lahko postavijo ob bok največjim športnim velesilam, kulturi pa namenijo 280 milijonov evrov, pa čeprav nimamo ne oskarjev ne grammyjev.« Podobno izjavo je pred meseci prvi dal smučar Jure Košir. Zatem je bralec v rubriki Mnenja podal nekoliko širšo sliko (finančnih) razmerij med športom in kulturo ter zapisal, da bo letos šport od države prejel 53 milijonov evrov, kultura pa 325 milijonov. Poleg zelo zanimivih primerjav (višina Bloudkove in Prešernove nagrade itd.) je med drugim zapisal: »… a se vendarle sprašujem, ali sta slovenska kultura in umetnost v primerjavi s športom res toliko več ‘vredni’. Sploh če primerjamo, koliko naših državljanov se aktivno ukvarja s športom in telesno aktivnostjo ter na drugi strani s kulturo in umetnostjo, in če primerjamo domačo ter mednarodno odmevnost in publiciteto našega športa ter kulture in umetnosti …« Verjetno bi bilo za vse bralce revije Lady in tudi vsesplošno slovensko javnost zanimivo, če bi »oba« Koširja pojasnila, kaj zajemajo njune milijonske številke in česa ne. So v to vključene investicije v nove objekte, so všteta sponzorstva, gre le za podatke iz proračuna države ali tudi za proračune občin … Morda bi bilo obema športnikoma dobro pojasniti, da poleg oskarjev in grammyjev obstaja še kaj, kar je izjemen kulturni dosežek. Izjemnih posameznikov in skupin z velikimi mednarodnimi uspehi pri nas je preveč, da bi jih našteval. Je pa seveda res, da ob njihovih dosežkih ne grmijo tisoči na stadionih in mediji jim razen nujnih odmerkov ne posvečajo pretirane pozornosti. O množičnem kulturnem udejstvovanju, o svojih več deset tisoč članih (pevskih zborih, dramskih sk

Novice

Sodobnost

Znane so nominiranke za nagrado Sončnica na rami

Znane so nominiranke za nagrado Sončnica na rami

Nominacije za nagrado za najboljšo kratko zgodbo 2025

Nominacije za nagrado za najboljši esej 2025

Renata Šribar: Izmikajoči se smisel

Maja Murnik: Uprizarjanje družbenih aktualnosti

Sebastijan Pregelj: Medo in pujsi 2 (Katja Štesl)

Jure Jakob: Drobne opazke (Lara Gobec)

Renata Šribar: Izmikajoči se smisel

Kristina Jurkovič s Stano Anželj

Žiga Valetič: Umetnostna inteligenca?

Dominik Srienc: Meji mejo

Rezultati literarno-likovnega natečaja NMK 2025

(SEMINAR) Branje v 3. tisočletju: strategije motiviranja za branje v digitalni dobi

Katarina Šeme: Iz jame (Katja Štesl)

Ivo Svetina: Mal di mare (Vid Karlovšek)

Andrej Blatnik: Besedi na sledi

Pogovori s sodobniki: Alenka Urh s Tino Bilban

Žiga Valetič: Zapuščina Mance Košir in pobuda za slovenski dan branja

Ivan Verč: O pretoku informacij

Slavko Pregl: Otožne razglednice