Singularnost

Razpotja, 14. september ― Miha Mazzini “Močno je. Kot čudež.” Pozabili so mu pobriti nekaj dlak na ličnici in tresle so se od navdušenja. “Boš prinesel?” “Bom,” sem sprejel listek, rahlo vlažen, ker ga je tako dolgo stiskal med prsti. Iracionalen strah, da bo bolezen z njegovim znojem zdrsnila vame, mi je za hip razprl prste, zato sem se prisilil in potrepljal bolnika po hrbtišču dlani. Koža me je hladno pričakala, kot bi kosti v njej že izključile gretje. Spustil je opornico in se ugreznil nazaj v blazino. Infuzija je zažvenketala. “O tem piše na internetu,” je rekel. Študirala sva v časih, ko smo o internetu brali, ne pa ga uporabljali.

Turingov drugi stroj

Razpotja, 4. september ― Jan Kostanjevec Alan Turing je znan predvsem po svojih prispevkih k računalništvu. Turingov stroj, na primer, je standardni abstraktni stroj, tj. matematični model komputacije, ki je še danes temeljni pojem teoretskega računalništva. Tu pa bomo obravnavali nek drug Turingov stroj – tistega, ki se pretvarja, da je filozofska misel, znana pod imenom Turingov test. Turing je idejo objavil v članku Računalniški stroji in inteligenca, kjer je vprašanje »Ali stroji lahko mislijo?« zamenjal z vprašanjem »Ali je mogoče ustvariti stroj, ki bo zmagal v igri imitacije?« Članek je obveljal za klasiko, s tem pa sta se precej zabrisala njegov kontekst in razlog za nastanek.

Zakaj volimo?

Razpotja, 28. avgust ― Martin Hergouth Verjetno najsplošnejša skrb, na katero nas spomnijo povolilni komentarji, je nizka volilna udeležba. Toda preden obupamo nad apolitično apatijo državljanov, bi nemara morali obrniti perspektivo in za začetek priznati, da odhod na volitve res ni samoumevno smiselno dejanje. Težava je poznana tudi kot »paradoks« volitev. Smiselnost svojih delovanj smo namreč navajeni ocenjevati po instrumentalnem pojmovanju delovanja; delujemo zato, da bi nekaj dosegli. No, po tem merilu se volitve odrežejo izjemno slabo. Seveda: veljata »državljanska dolžnost« in »vsak glas šteje«, a potencialni volivec se ob kolebanju glede udeležbe na volitvah prej ali slej znajde pred naslednjima neizpodbitnima dejstvoma: a) dejstvo, kako bo volil, če sploh bo, je popolnoma vzročno neodvisno od in nima nikakršnega vpliva na to, kako bodo, če sploh, volili drugi volivci in b) glas, ki bi se ga odločil oddati, bi izbrani volilni stranki prinesel približno 0,0001 % boljši volilni izid – promile promila.

Volja do paternalizma

Razpotja, 20. avgust ― Mojca Pišek Iz letošnje predvolilne kampanje mi je v spominu najbolj ostala kampanja kulturnikov. Kar je zanimivo, če za trenutek pomislimo. Kulturniki niso politična stranka ali druga oblika politično aktivne civilne skupnosti, a kljub temu so za predvolilno obdobje oblikovali čisto pravo kampanjo in jo tako tudi poimenovali. Kot da bi bili kulturniki ena od strank, ki so se potegovale za mesto v parlamentu. Zadeva je še bolj bizarna, ko se zavemo, da kulturniki ne le, da niso in nimajo svoje politične stranke, pač pa niso niti organizirana, kaj šele koherentna skupnost ali interesna skupina. Kulturniki so v najboljšem primeru močno razdrobljena, nepovezana, nasprotij in konfliktov polna družbena skupina, kar se pokaže vsakič, ko se zberejo na kupu, da bi se poenotili glede … pravzaprav glede česarkoli.

Ubiti kitajskega mandarina: O protislovjih levičarskih interpretacij protikorupcijskih protestov v Romuniji

Razpotja, 16. avgust ― Ioana Macrea–Toma V svojem članku “Ubiti kitajskega mandarina. Moralne implikacije distance” (1994) je Carlo Ginzburg popisal filozofska premišljevanja, od Aristotela do Diderota, o odsotnosti sočutja do soljudi v oddaljenih zgodovinskih okoliščinah, tako v prostoru v času. Toda Ginzburg članek zaključi z nepričakovanim obratom. Opozori, da lahko sodobniki pravzaprav bolje obvladajo oddaljeno preteklost kot polpreteklost. Ne le zato, ker imajo nad preteklostjo večji pregled, temveč zaradi etične razsežnosti: nevednost glede daljne preteklosti rojeva kvečjemu nezanimanje, nevednost glede nedavnih nogodkov pa nas lahko zavede v nespametno ravnanje.

Poziv k pisanju za 33. številko Razpotij: Cankar & Marx

Razpotja, 12. avgust ― Jesensko številko Razpotij bomo posvetili Ivanu Cankarju in Karlu Marxu. Izbira avtorjev je priložnostna, saj letos obeležujemo dvestoto obletnico Marxovega rojstva in stoletnico Cankarjeve smrti. Toda avtorja sta povezana več kot le koledarsko. Oba sta namreč svoje delo zasnovala kot vzvod družbene spremembe; in v tem duhu smo ju Slovenci običajno brali. Slogan, ki ga slišimo na protestu ali v jezni kolumni danes, je zelo verjetno Marxov ali Cankarjev, od bivšega gesla Dela (»proletarci vseh dežel …«) do bolj pesimističnih vzklikov Cankarjevih likov (»za hlapce rojeni …«). Cankar in Marx sta vsak po svoje oblikovala naše politično besedišče; začrtali bi radi natančne poti njunega vpliva.

»Družbeni pravičniki«: zmagoslavje volje in nestrpnosti

Razpotja, 9. avgust ― Raphael Tsavkko Garcia Aktivisti za človekove pravice že dlje časa opozarjamo na nevarnost, ki jo predstavlja razrast pojava tako imenovanih Social Justice Warrios (SJW) oziroma »borcev za družbeno pravičnost«. To je neposrečen pojem, ki se je prilepil na sektaške fanatike »identitarnih gibanj«, ki pod krinko zaščite pravic družbenih manjšin svoj aktivizem usmerjajo v iskanje grešnih kozlov in širjenje sovraštva, pri čemer povzročajo nezanemarljivo škodo naprednim gibanjem, saj rušijo politična zavezništva in vsakogar, ki se zoperstavlja njihovim taktikam, razglašajo za sovražnika. Nekateri ta gibanja označujejo kot postmoderna, drugi kot »identitarna«, a v končni fazi ne gre za nič drugega kot za »profesionalce sovraštva«, ki strategije aktivističnega delovanja oropajo političnega konteksta in jih spreminjajo v mehanizem grešnega kozla, prek katerega utrjujejo svoj vpliv.

Razpotja 32: Identitetne politike

Razpotja, 5. avgust ― Naslovnica: Maja Poljanc UVODNIK V zadnjih tridesetih letih se je Sloveniji nezaznavno zgodila globoka kulturna sprememba. Prvič v zgodovini smo vezani na anglosaško kulturno sfero. To je seveda posledica globalizacije, a Slovenija je za Skandinavijo in Beneluksom država EU z najvišim znanjem angleščine. Ker je znanje zgodovine pri nas porazno, velik del sodržavljanov črpa svoje intelektualne in politične reference iz sveta, ki ga v resnici slabo pozna, in jih stežka veže na procese, ki so zaznamovali našo zgodovinsko izkušnjo. To se vidi pri sodobnih identitetnih politikah. Kriza liberalizma pod pritiski identitetnih zahtev manjšin bi nam morala biti znana: je najboljši povzetek politične zgodovine Avstro-Ogrske, kjer je prebujo identitet manjšinskih narodov spremljal zdrs nemškega, madžarskega in italijanskega liberalizma v šovinistični identitarni nacionalizem.

Umetna inteligenca znanstvenofantastičnih blockbusterjev: Bi nam replikanti morali zameriti?

Razpotja, 1. avgust ― Natalija Majsova Zgodovino prevladujočega odnosa zahodne znanstvene fantastike do umetne inteligence je močno zaznamovala gledališka igra R. U. R. Čeha Karla Čapka iz leta 1920. Sintetične ljudi, vzrejene iz revolucionarne organske spojine z namenom služenja človeku, je namreč prvič v zgodovini poimenoval s skovanko »roboti«, ki naj bi jo sicer izumil njegov brat Josef. Nadalje, napovedal je, da se bodo ti sčasoma uprli človeškemu gospostvu in da imajo dobre možnosti za odpravo ne le zanje neugodnih razmerij moči, temveč kar celotne človeške vrste. To seveda tudi storijo. Jim lahko zamerimo? Gre za upravičeno potezo? Zamero do pragmatične geste Čapkovih robotov zasledimo v številnih poznejših popularnokulturnih inkarnacijah premislekov o prihodnosti sobivanja z vse naprednejšo umetno inteligenco.

Umetna inteligenca kot postvaritev

Razpotja, 17. julij ― Aljoša Kravanja V pričujočem članku bi rad shematično predlagal marksovsko interpretacijo pojma umetne inteligence. »Marksovsko« pravim zato, ker umetne inteligence ne bom poskušal razumeti v običajnih marksističnih kategorijah (recimo skozi razredni boj ali kritično teorijo ideologije), temveč s pomočjo pojmov, ki jih je razdelal Marx kot filozof. Pri tem bi se rad posvetil zlasti pojmu postvaritve (oziroma »reifikacije« z latinsko tujko ali »Verdinglichung« v Marxovem izvirniku). Trdil bom, da lahko umetno inteligenco razumemo bolje, če v njej vidimo pojav, ki je blizu procesu postvaritve, vendar hkrati razločen od njega.

Nevidni stroji

Razpotja, 10. julij ― Vladan Joler Mi, kot človeški delci omrežene družbe, smo vidni skorajda v vsakem trenutku interakcije s tehnologijo. Ves čas se nam sledi, se nas kvantificira, analizira in poblagovlja. Toda v nasprotju s našo hipervidnostjo pa je mnogo faz rojstva, življenja in smrti omreženih naprav pokritih s plaščem nevidnosti. Z nastopom popularnih naprav, ki so podprte z osrediščeno umetno inteligentno infrastrukturo in nevidnimi vmesniki, kot so denimo glasovni, se zdi, da plašč nevidnosti postaja še večji. Dosegli smo točko, ko je gladka in bleščeča aluminijasta površina naših naprav brez vijakov, brez vidnega vhoda, izgubili smo tipkovnice, ki so nam omogočale kodiranje in ustvarjanje novih svetov.

Vladavina populizma na Madžarskem 

Razpotja, 18. junij ― Ferenc Laczó     V zadnjem desetletju – začenši z letom 2006, s pospešitvijo in navidezno konsolidacijo v obdobju 2008–2011 in dodatno radikalizacijo predvsem od leta 2015 dalje – se je populizem utrdil v madžarski politiki in postal njena prevladujoča značilnost. Še več, od leta 2010 je desničarski populistični slog madžarske politike postal tako vidna značilnost vladnih ukrepov, da Madžarsko pod vodstvom Fidesza pogosto označujejo za pionirko protiliberalnega obrata v Evropski uniji, ki se je nato razširil v države, kot sta Poljska in Velika Britanija in ki bi lahko, kot opozarjajo nekateri alarmantni glasovi, v bližnji prihodnosti celo resno ogrozila projekt evropske integracije.

Gibanje proti cepljenju kot zanikovanje znanosti

Razpotja, 18. april ― Bojan Dolinar V manj kot enem letu smo bili priča nenadnemu vzniku besed in besednih zvez, kot so alternativna dejstva, lažne novice in postresničnost. Skeptikom, ki že dolgo opazujemo družbeni pojav zanikovanja znanosti, bi moral biti ta razvoj dogodkov všeč, saj pripomore k popularizaciji naše dejavnosti in dvigu zavesti o njenem pomenu za javno razpravo. Toda sam sem bolj ciničen in sumim, da je toliko pompa nastalo predvsem zato, ker so se tokrat na napačni strani palice znašle interesne skupine z močjo. Nikoli ni prepozno za popularizacijo kritičnega razmišljanja, ki je ena najbolj podcenjenih veščin, a ne verjamem, da bodo do nje privedli ti novi trendi.

Spomin na Katalonijo

Razpotja, 13. april ― Drago Jančar Voznik taksija s pritiskanjem na gumb radijskega sprejemnika išče glasbo, morda poročila, vsekakor nekaj, kar bi želel poslušati v tem nervoznem popoldnevu, ko se vozimo po Avinguda Paral.lel, mogoče tudi po kakšni drugi avingudi, vsekakor nekam proti Plaça de Catalunya. Brisalec na prednji šipi pred menoj odriva kaplje dežja, cesta je mokra, polna vozil, glasna, hupajoča, videti je, da so vsi nekoliko živčni, voznik še posebej, ko išče glasbo ali nemara poročila, ki jih hoče poslušati in ga pri tem nič ne zanima, ali bi hoteli to poslušati trije njegovi sopotniki: jaz na prednjem sedežu, na zadnjih pa Jaume Cabré in Simona Škrabec. 

Poziv k pisanju člankov za 32. številko Razpotij: Identitete

Razpotja, 13. april ― »Spoznaj samega sebe«, je pisalo nad vhodom v preročišče v Delfih. Ta izrek se je obračal k posamezniku; nalagal mu je dolžnost, da ugotovi, kdo je on sam. Identiteta, ki nas bo zanimala v naslednjih Razpotjih, je drugačne vrste. Gre za identiteto, ki se ne tiče le posameznika in njegove usode, temveč je postala javna stvar: gre za identiteto kot predmet politike. V zadnjih letih pogosto slišimo izraz – ki pogosto meji na psovko – »identitetna politika«. Bistvo identitetne politike je, da postavlja v ospredje javne razprave tiste vidike človeškega življenja, ki po definiciji ne morejo biti skupni vsem: spol, raso, vero ali etnijo.
še novic