Katalonija: ne gre za neodvisnost, ampak za demokracijo

Razpotja, 5. marec ― Manuel Castells Poseg španske vlade v katalonske institucije je napad na demokracijo, ki v Evropski uniji nima precedensov. Ustvaril je globok razkol med Španijo in Katalonijo, ki ga bo težko zaceliti brez brezpogojnega dialoga, ki pa ga premier Mariano Rajoy vztrajno zavrača. K sreči so Katalonci zelo miroljubni ljudje in nasilja z njihove strani ne bo. Toda trenutni položaj je mogoče vzdrževati le v pogojih izrednega stanja, ob množični prisotnosti španske policije v Kataloniji. Za razumevanje katalonske krize je treba imeti pred očmi dve dejstvi. Prvič, to, kar zahtevajo katalonski ljudje in institucije, je pravica, da bi izvedli referendum o neodvisnosti – podobno kot so ga izvedli na Škotskem in dvakrat v Quebecu.

Temni Marx akceleracionizma

Razpotja, 18. februar ― Aljaž Zupančič Eno najnedavnejših oživitev Marxove misli predstavlja miselni tok s težko izgovorljivim imenom akceleracionizem. Ker gre pri njem za nadvse heterogen pojav, se bom pri predstavitvi omejil na neko določeno potezo, za katero verjamem, da je bistvena. Pri tem bom zagovarjal stališče, da ima ta poteza akceleracionizma svoje poreklo v Marxovi kritiki politične ekonomije, pri čemer pa pozornost vzbuja dejstvo, da je prav to marksistično jedro akceleracionizma razlog za ogorčenje, ki ga je ta miselni tok ob svojem pojavu požel s strani teoretske levice. Povedano zaostreno: pokazati želim, kako je akceleracionizem razkril in poudaril določeno plat Marxovega dela, ki je za levico naravnost travmatična, ob tem, da je – in kar je še huje – ta plat osrednjega pomena tudi za samega Marxa.

Fojbe so drugi

Razpotja, 10. februar ― Federico Tenca Montini Leta 1983 je srbski dnevnik Politika ekspres v članku z naslovom »Šta znači Laibach« odgovarjal na rastočo priljubljenost kontroverzne slovenske skupine z opominom: »Če sluh va ra, ne varajo oči in spomini, ko je bila Ljubljana nekajkrat obdana z bodečo žico in je imela fašistično ime Laibach. Tako kot omenjena glasbena skupina.« V Jugoslaviji osemdesetih let je bil spomin na drugo svetovno vojno v središču kolektivne zavesti. Zgodba o osvoboditvi izpod fašizma je bila vezivo federacije in se je zato desetletja uspešno prenašala iz roda v rod. Da bi lahko razumeli naravo tematike fojb z italijanskega zornega kota, moramo začeti s precej drugačno kulturo spomina.

Dva fragmenta o enotnosti kulturnega boja

Razpotja, 6. februar ― Andrej Tomažin I Septembra 1970 v enem od številnih robnih tekstov revije Problemi Marko Švabič, ki je pred petindvajsetimi leti preminul nesrečne smrti, zapiše na videz povsem enostavno priliko štirih uredniških glav, ki se pregovarjajo, komu bo pripadel pisarniški material. Razgovor med Tarasom Kermaunerjem, Marjanom Rožancem, Markom Švabičem in Spomenko Hribar v dramoletu Interna kronika navajamo v celoti: »Gospod Rožanc: Zdajle, če bomo tukaj res naredili, kot predlaga Marko za OHO, razstavni prostor, bo treba ven vržti tele stvari. Lahko bi prodali. Gospod Taras: Marči, jaz pa ne vem, če se da to kar tako. Treba je paziti; potem ti pa oni od zgoraj lahko kaj očitajo, saj nikoli ne veš.

Vabilo k pisanju za 35. številko Razpotij: ZVOK

Razpotja, 23. januar ― V današnji izrazito vizualni kulturi pogosto pozabljamo na pomen drugih čutov, ki so prav tako (ali morda še bolj) pomembni za zaznavanje sveta okoli nas. Eden od njih je sluh. Ko že govorimo o poslušanju in slišnem, se največkrat omejujemo na glasbo, ki je verjetno eden najbolje raziskanih zvočnih fenomenov. Onkraj estetskih kategorij pa o poslušanju in zvoku razmišljamo le redko. V naslednjih Razpotjih bi se zato radi posvetili ZVOKU in se podali na raziskovanje različnih form slišnih pojavov ter njihovih političnih, ekonomskih, fizikalnih, socioloških, etnografskih ter nenazadnje tudi pravnih aspektov. Radi bi raziskali zvok kot temeljni element komuniciranja, se ukvarjali s sluhom kot primordialnim čutom in razmišljali o oglašanju.

Natečaj za podobo Mesta knjige 2019

Razpotja, 23. januar ― Ekipa festivala Mesto knjige Bliža se poletna edicija knjižnega festivala Mesto knjige, z njim pa tudi nuja po novi vizualni opremi. Tokrat smo se odločili, da vključimo tudi vas, in sicer z javnim razglasom v obliki natečaja. Letošnja tema festivala so VODE, zato vas vabimo, da nam pošljete svoje tematske predloge za podobo do 22. februarja 2019 na katja.pahor@razpotja.si. Zaenkrat ne iščemo dokončane podobe, temveč ilustracije, ki bodo kar najbolje predstavile vašo interpretacijo teme in slog. Avtorju sprejetega predloga ponujamo honorar v višini 500 eur, samostojno razstavo v kulturnem stičišču Carinarnica in predstavitev v medijih ter na socialnih omrežjih.

Miren prenos oblasti: retorika inavguracijskega govora predsednika ZDA

Razpotja, 21. januar ― Blaž Kosovel Vsaka štiri leta smo 20. januarja okoli poldneva (po washingtonskem času) priča ustoličenju novega predsednika ZDA. Čeprav so volitve že v začetku novembra, se po stari tradicionalni maniri predsednik ustoliči šele dva meseca in pol kasneje. Po uradni prisegi, s katero izvoljeni posameznik tudi dejansko postane predsednik ameriške federacije, sledi še inavguracijski govor, kjer novi predsednik nagovori ljudstvo. Ta govor pa ni zgolj retorična formalna vaja v slogu. To je temeljni način funkcioniranja oblasti ZDA kot republike. Funkcioniranja republike kot različne do monarhije, hkrati pa tudi kot različne do Evrope.

Razpotja 34: Strokovnost

Razpotja, 17. januar ― Ilustracija: Matija Medved UVODNIK Propaganda in imunski sistem V osemdesetih letih 20. stoletja se je med geji in Afroameričani razširila govorica, da je ameriška vojska razvila smrtonosni virus. Spustila ga je iz laboratorija in ga razširila med neželenimi skupinami prebivalstva, med katere sodijo tudi sami. Zgodba se je zdela verjetna. Vsi so že slišali za skrivnostno novo bolezen (aids), ki se je prenašala s spolnimi odnosi in je najbolj prizadela gejevsko in črnsko populacijo. O domnevni povezavi med aidsom in ameriško vlado so poročali mediji po svetu in navajali strokovnjake, ki so potrdili teorijo o umetnem nastanku virusa HIV.

Problem z Angleži: Anglija noče biti le še en član ekipe

Razpotja, 8. januar ― Nicholas Boyle Glede referenduma o Brexitu se prodaja velika laž: da je izrazil voljo britanskega ljudstva. Vzorec glasovanja je pokazal velikansko razhajanje med Anglijo in njenim valižanskim priveskom na eni ter Škotsko in Severno Irsko na drugi strani. To razhajanje je bilo veliko pomenljivejše od katerekoli delitve med »metropolitskimi elitami« in »tistimi, ki jih je globalizacija pustila za sabo«. Ali v Edinburgu ali Belfastu ni elit? Ali ni globalizacija nikogar pustila za sabo v škotskih in irskih obrobjih? In tudi če je tovrstna delitev prisotna po vsem Združenem kraljestvu in celo v vsem zahodnem svetu, kar očitno je, zakaj se je le v Angliji izrazila v obliki tako silovitega odpora do EU?

Zakaj se bojimo črnega moža

Razpotja, 21. december 2018 ― Miha Kosovel Pred kratkim sem nekajtedensko delovno klavzuro preživel v eni izmed slovenskih vasi, kjer sem se en dan po sprehodu in nakupih zatekel na kavo v tamkajšnjo gostilno in bil priča vroči debati o sodobnih migracijah. No, ni bila ravno vroča, niti debata zares ni bila – čez celotno gostilno so se od mize do mize glasno strinjali s tem, da se je treba z vsemi sredstvi, pa naj bodo še tako kruta, zoperstaviti priseljevanju iz muslimanskih držav, saj s sabo nosijo njihovo kulturo, ki je povsem drugačna od naše in zato ogroža temelje naše kulture in našega načina življenja. Ker ne verjamem, da je slovenski človek tako krut po naturi, niti ne moremo takšnega govorjenja pripisati afektu, saj so od začetka begunske krize, ki je vmes praktično že ponehala, pretekla že tri leta, morajo biti razlogi za takšno radikalizacijo osnovani na nečem drugem, na nečem realnem, na neki resni ogroženosti, ki jo lahko razumemo le, če razumemo, kako Slovenija sploh funkcionira.

Rešiti berača z belo krizantemo

Razpotja, 11. december 2018 ― Petra Kolenc »Zmirom sem bil rad v samoti. Prijetna pa je samota le tedaj, kadar je radovoljna, kadar človek ve, da bi prav tako lahko živel v družbi zvestih prijateljev. Občutek osamelosti, ne samote, pa je nekaj nadvse strašnega … Rad bi že enkrat vedel, kaj se to pravi sreča! Kadar se smejem, se smeje v mojem imenu dolenjski cviček,« je nekoč samorefleksivno svojo nemoč, svoj »socializacijski (družbeni) problem« (stalno trenje individualizma s socialnim občutjem) priznal Ivan Cankar. Problem, ki je morda izviral tudi »iz večne revščine«, telesne šibkosti in dejanske fizične majhnosti, bržkone že iz otroštva, koder je iskati izvor Cankarjeve nikoli zadovoljene potrebe po varnosti, toplini, težnji po odkrivanju, raziskovanju, uveljavljanju, osamosvajanju in zmeraj znova in znova znani »lakoti po ljubezni«.

Razpotja 33: Cankar/Marx

Razpotja, 6. december 2018 ― Uvodnik PARADOKS BRIVCA Tokratna številka Razpotij s svojo temo ne poskuša biti ekstravagantna. Gre za komemorativno temo; za obeleženje obletnic avtorjev, ki sta vsak v svojem kontekstu kanonska. Sta še več kot to, sta obči mesti, celo do te mere, da sta oba uspela proizvesti tako rekoč svoj svet: tako »cankarjansko« kot »marksistično« sta izraza, katerih pomen se je uspel do neke mere osamosvojiti nanašanja na avtorja sama. Oba sta tudi na svojo stran dobila kakšno politično tvorbo, ki si je med drugim zadala nalogo ohranjanja njune podobe – Cankar vsaj Slovenijo, Marx pač kar celotno zgodovinsko-politično epoho »kratkega 20.

(Sub)kulturalizacija razrednega boja: Levičarstvo kot identitetna politika

Razpotja, 27. november 2018 ― Muanis Sinanović Biti antikapitalist danes ni nujno posebej naporno. Če so levičarji še pred leti lahko legitimno trdili, da je danes kritiko brez večjega upiranja javnosti in centrov moči mogoče nasloviti na karkoli, le na produkcijski način ne, pa se zdi, da to ne velja več. Kulturna industrija je polna kritike kapitalizma kot produkcijskega načina, nekateri intelektualci pa lahko na ta račun postanejo tudi zvezdniki. Kapital se je izkazal za lahko tarčo besednih napadov, saj je popolnoma abstrakten. Tudi ko se učloveči, ne postane težji nasprotnik. Goldman Sachs pač vsi sovražijo. Poleg sfere kulturne industrije antikapitalizem vstopa tudi v politično.

Politika neidentitete: analiza primera Rachel Dolezal

Razpotja, 28. oktober 2018 ― Ilustracija: Maja Poljanc Aljoša Kravanja Leta 2015 je bo spletu zaokrožila novica o Američanki Rachel Dolezal. Dolezalova je več let načrtno vzbujala vtis, da je deloma afriškega porekla. To je dosegla s pričesko, slogom oblačenja, tudi z dialektom in celo umetno zagorelostjo. Med študijem je prejemala štipendijo, ki je sicer namenjena študentom manjšinskega porekla. Kasneje je bila krajši čas zaposlena kot skrbnica za enakopravno zastopanost, v prijavi na delovno mesto pa je izrecno navedla, da je (deloma) afriške etnije. Toda njeni vzgibi za lažno predstavljanje niso bili le utilitarni. Delovala je kot aktivistka za državljanske pravice in promovirala rasno raznolikost.

Nova alternativna identiteta desnice

Razpotja, 18. oktober 2018 ― Jernej Kaluža V zadnjih nekaj letih se je na diskurzivnem področju, ki ga je tradicionalno obvladovala konservativna desnica, zgodil kvalitativen premik, ki ga najbolje naznačuje pojav tako imenovane alternativne desnice (alt-right). Pojem se ponavadi nanaša na kontekst ZDA, vendar menim, da je analizo diskurzivnih gibanj, ki so pomagala ustoličiti Trumpa, v različnih variacijah mogoče zaznati tudi širše po zahodnem svetu in v vzhodni Evropi. Nenazadnje je ideologija desničarskega identitarizma, za katero je na eni strani značilen odklonilen odnos do migracij, drugih ras in kultur, na drugi strani pa zavračanje t. i. domačih »liberalnih elit«, močno zaznamovala tudi nedavno volilno kampanjo v Sloveniji.
še novic