Politika neidentitete: analiza primera Rachel Dolezal

Razpotja, 28. oktober ― Ilustracija: Maja Poljanc Aljoša Kravanja Leta 2015 je bo spletu zaokrožila novica o Američanki Rachel Dolezal. Dolezalova je več let načrtno vzbujala vtis, da je deloma afriškega porekla. To je dosegla s pričesko, slogom oblačenja, tudi z dialektom in celo umetno zagorelostjo. Med študijem je prejemala štipendijo, ki je sicer namenjena študentom manjšinskega porekla. Kasneje je bila krajši čas zaposlena kot skrbnica za enakopravno zastopanost, v prijavi na delovno mesto pa je izrecno navedla, da je (deloma) afriške etnije. Toda njeni vzgibi za lažno predstavljanje niso bili le utilitarni. Delovala je kot aktivistka za državljanske pravice in promovirala rasno raznolikost.

Nova alternativna identiteta desnice

Razpotja, 18. oktober ― Jernej Kaluža V zadnjih nekaj letih se je na diskurzivnem področju, ki ga je tradicionalno obvladovala konservativna desnica, zgodil kvalitativen premik, ki ga najbolje naznačuje pojav tako imenovane alternativne desnice (alt-right). Pojem se ponavadi nanaša na kontekst ZDA, vendar menim, da je analizo diskurzivnih gibanj, ki so pomagala ustoličiti Trumpa, v različnih variacijah mogoče zaznati tudi širše po zahodnem svetu in v vzhodni Evropi. Nenazadnje je ideologija desničarskega identitarizma, za katero je na eni strani značilen odklonilen odnos do migracij, drugih ras in kultur, na drugi strani pa zavračanje t. i. domačih »liberalnih elit«, močno zaznamovala tudi nedavno volilno kampanjo v Sloveniji.

Vabilo k pisanju za 34. številko Razpotij: STROKOVNOST

Razpotja, 14. oktober ― Uredništvo Strokovnjak je nekdo, ki ve, kako se rečem streže. Strokovnjak opozarja, izraža skrb in svari. Ni političen, a vseeno vpliva na volilne izbire drugih. Ni ravno praktik, a ima besedo pri tem, kako naj se izvaja praksa. Prav tako ni vedno enak znanstveniku. Pogosto ne raziskuje in ne poglablja obstoječe vednosti; prej se zdi, da vednost zbira in jo spreminja v neko tehniko vplivanja na druge ljudi. Kdo je torej strokovnjak? Kaj je njegova edinstvenost? To hočemo ugotoviti v naslednji številki revije Razpotja. V reviji bi radi zbrali članke, ki bodo premislili položaj strokovnjaka v naših skupnostih in vlogo stroke pri procesih, kot sta politično odločanje in pridobivanje znanstvene vednosti.

Antropomorfizacija umetne inteligence

Razpotja, 28. september ― Ana Reberc Od Turingovega testa iz leta 1950 do Iztrebljevalca 2049 se umetna inteligenca pogosto pojavlja kot nekaj podobnega človeku. Turing je leta 1950 zasnoval igro imitacije, ki preizkuša, če lahko umetna inteligenca (UI) prepriča človeškega sogovornika v lastno človečnost. V Star Wars sagi je v vsakem delu vsaj en antropomorfiziran android. V mnogih znanstveno fantastičnih filmih so androidi nerazločljivo podobni ljudem, kar je pogosto tudi element glavnega zapleta. Toda zakaj se razumevanje UI sploh povezuje s človeško potrditvijo in zakaj znanstvena fantastika tako pogosto posega po antropomorfizaciji UI? Zgodovina znanstvenega raziskovanja nasploh je polna antropomorfnih in antropocentričnih teorij, ki se v zadnjem času vedno bolj umikajo iz znanstvenega diskurza.

Singularnost

Razpotja, 14. september ― Miha Mazzini “Močno je. Kot čudež.” Pozabili so mu pobriti nekaj dlak na ličnici in tresle so se od navdušenja. “Boš prinesel?” “Bom,” sem sprejel listek, rahlo vlažen, ker ga je tako dolgo stiskal med prsti. Iracionalen strah, da bo bolezen z njegovim znojem zdrsnila vame, mi je za hip razprl prste, zato sem se prisilil in potrepljal bolnika po hrbtišču dlani. Koža me je hladno pričakala, kot bi kosti v njej že izključile gretje. Spustil je opornico in se ugreznil nazaj v blazino. Infuzija je zažvenketala. “O tem piše na internetu,” je rekel. Študirala sva v časih, ko smo o internetu brali, ne pa ga uporabljali.

Turingov drugi stroj

Razpotja, 4. september ― Jan Kostanjevec Alan Turing je znan predvsem po svojih prispevkih k računalništvu. Turingov stroj, na primer, je standardni abstraktni stroj, tj. matematični model komputacije, ki je še danes temeljni pojem teoretskega računalništva. Tu pa bomo obravnavali nek drug Turingov stroj – tistega, ki se pretvarja, da je filozofska misel, znana pod imenom Turingov test. Turing je idejo objavil v članku Računalniški stroji in inteligenca, kjer je vprašanje »Ali stroji lahko mislijo?« zamenjal z vprašanjem »Ali je mogoče ustvariti stroj, ki bo zmagal v igri imitacije?« Članek je obveljal za klasiko, s tem pa sta se precej zabrisala njegov kontekst in razlog za nastanek.

Zakaj volimo?

Razpotja, 28. avgust ― Martin Hergouth Verjetno najsplošnejša skrb, na katero nas spomnijo povolilni komentarji, je nizka volilna udeležba. Toda preden obupamo nad apolitično apatijo državljanov, bi nemara morali obrniti perspektivo in za začetek priznati, da odhod na volitve res ni samoumevno smiselno dejanje. Težava je poznana tudi kot »paradoks« volitev. Smiselnost svojih delovanj smo namreč navajeni ocenjevati po instrumentalnem pojmovanju delovanja; delujemo zato, da bi nekaj dosegli. No, po tem merilu se volitve odrežejo izjemno slabo. Seveda: veljata »državljanska dolžnost« in »vsak glas šteje«, a potencialni volivec se ob kolebanju glede udeležbe na volitvah prej ali slej znajde pred naslednjima neizpodbitnima dejstvoma: a) dejstvo, kako bo volil, če sploh bo, je popolnoma vzročno neodvisno od in nima nikakršnega vpliva na to, kako bodo, če sploh, volili drugi volivci in b) glas, ki bi se ga odločil oddati, bi izbrani volilni stranki prinesel približno 0,0001 % boljši volilni izid – promile promila.

Volja do paternalizma

Razpotja, 20. avgust ― Mojca Pišek Iz letošnje predvolilne kampanje mi je v spominu najbolj ostala kampanja kulturnikov. Kar je zanimivo, če za trenutek pomislimo. Kulturniki niso politična stranka ali druga oblika politično aktivne civilne skupnosti, a kljub temu so za predvolilno obdobje oblikovali čisto pravo kampanjo in jo tako tudi poimenovali. Kot da bi bili kulturniki ena od strank, ki so se potegovale za mesto v parlamentu. Zadeva je še bolj bizarna, ko se zavemo, da kulturniki ne le, da niso in nimajo svoje politične stranke, pač pa niso niti organizirana, kaj šele koherentna skupnost ali interesna skupina. Kulturniki so v najboljšem primeru močno razdrobljena, nepovezana, nasprotij in konfliktov polna družbena skupina, kar se pokaže vsakič, ko se zberejo na kupu, da bi se poenotili glede … pravzaprav glede česarkoli.

Ubiti kitajskega mandarina: O protislovjih levičarskih interpretacij protikorupcijskih protestov v Romuniji

Razpotja, 16. avgust ― Ioana Macrea–Toma V svojem članku “Ubiti kitajskega mandarina. Moralne implikacije distance” (1994) je Carlo Ginzburg popisal filozofska premišljevanja, od Aristotela do Diderota, o odsotnosti sočutja do soljudi v oddaljenih zgodovinskih okoliščinah, tako v prostoru v času. Toda Ginzburg članek zaključi z nepričakovanim obratom. Opozori, da lahko sodobniki pravzaprav bolje obvladajo oddaljeno preteklost kot polpreteklost. Ne le zato, ker imajo nad preteklostjo večji pregled, temveč zaradi etične razsežnosti: nevednost glede daljne preteklosti rojeva kvečjemu nezanimanje, nevednost glede nedavnih nogodkov pa nas lahko zavede v nespametno ravnanje.

Poziv k pisanju za 33. številko Razpotij: Cankar & Marx

Razpotja, 12. avgust ― Jesensko številko Razpotij bomo posvetili Ivanu Cankarju in Karlu Marxu. Izbira avtorjev je priložnostna, saj letos obeležujemo dvestoto obletnico Marxovega rojstva in stoletnico Cankarjeve smrti. Toda avtorja sta povezana več kot le koledarsko. Oba sta namreč svoje delo zasnovala kot vzvod družbene spremembe; in v tem duhu smo ju Slovenci običajno brali. Slogan, ki ga slišimo na protestu ali v jezni kolumni danes, je zelo verjetno Marxov ali Cankarjev, od bivšega gesla Dela (»proletarci vseh dežel …«) do bolj pesimističnih vzklikov Cankarjevih likov (»za hlapce rojeni …«). Cankar in Marx sta vsak po svoje oblikovala naše politično besedišče; začrtali bi radi natančne poti njunega vpliva.

»Družbeni pravičniki«: zmagoslavje volje in nestrpnosti

Razpotja, 9. avgust ― Raphael Tsavkko Garcia Aktivisti za človekove pravice že dlje časa opozarjamo na nevarnost, ki jo predstavlja razrast pojava tako imenovanih Social Justice Warrios (SJW) oziroma »borcev za družbeno pravičnost«. To je neposrečen pojem, ki se je prilepil na sektaške fanatike »identitarnih gibanj«, ki pod krinko zaščite pravic družbenih manjšin svoj aktivizem usmerjajo v iskanje grešnih kozlov in širjenje sovraštva, pri čemer povzročajo nezanemarljivo škodo naprednim gibanjem, saj rušijo politična zavezništva in vsakogar, ki se zoperstavlja njihovim taktikam, razglašajo za sovražnika. Nekateri ta gibanja označujejo kot postmoderna, drugi kot »identitarna«, a v končni fazi ne gre za nič drugega kot za »profesionalce sovraštva«, ki strategije aktivističnega delovanja oropajo političnega konteksta in jih spreminjajo v mehanizem grešnega kozla, prek katerega utrjujejo svoj vpliv.

Razpotja 32: Identitetne politike

Razpotja, 5. avgust ― Naslovnica: Maja Poljanc UVODNIK V zadnjih tridesetih letih se je Sloveniji nezaznavno zgodila globoka kulturna sprememba. Prvič v zgodovini smo vezani na anglosaško kulturno sfero. To je seveda posledica globalizacije, a Slovenija je za Skandinavijo in Beneluksom država EU z najvišim znanjem angleščine. Ker je znanje zgodovine pri nas porazno, velik del sodržavljanov črpa svoje intelektualne in politične reference iz sveta, ki ga v resnici slabo pozna, in jih stežka veže na procese, ki so zaznamovali našo zgodovinsko izkušnjo. To se vidi pri sodobnih identitetnih politikah. Kriza liberalizma pod pritiski identitetnih zahtev manjšin bi nam morala biti znana: je najboljši povzetek politične zgodovine Avstro-Ogrske, kjer je prebujo identitet manjšinskih narodov spremljal zdrs nemškega, madžarskega in italijanskega liberalizma v šovinistični identitarni nacionalizem.

Umetna inteligenca znanstvenofantastičnih blockbusterjev: Bi nam replikanti morali zameriti?

Razpotja, 1. avgust ― Natalija Majsova Zgodovino prevladujočega odnosa zahodne znanstvene fantastike do umetne inteligence je močno zaznamovala gledališka igra R. U. R. Čeha Karla Čapka iz leta 1920. Sintetične ljudi, vzrejene iz revolucionarne organske spojine z namenom služenja človeku, je namreč prvič v zgodovini poimenoval s skovanko »roboti«, ki naj bi jo sicer izumil njegov brat Josef. Nadalje, napovedal je, da se bodo ti sčasoma uprli človeškemu gospostvu in da imajo dobre možnosti za odpravo ne le zanje neugodnih razmerij moči, temveč kar celotne človeške vrste. To seveda tudi storijo. Jim lahko zamerimo? Gre za upravičeno potezo? Zamero do pragmatične geste Čapkovih robotov zasledimo v številnih poznejših popularnokulturnih inkarnacijah premislekov o prihodnosti sobivanja z vse naprednejšo umetno inteligenco.

Umetna inteligenca kot postvaritev

Razpotja, 17. julij ― Aljoša Kravanja V pričujočem članku bi rad shematično predlagal marksovsko interpretacijo pojma umetne inteligence. »Marksovsko« pravim zato, ker umetne inteligence ne bom poskušal razumeti v običajnih marksističnih kategorijah (recimo skozi razredni boj ali kritično teorijo ideologije), temveč s pomočjo pojmov, ki jih je razdelal Marx kot filozof. Pri tem bi se rad posvetil zlasti pojmu postvaritve (oziroma »reifikacije« z latinsko tujko ali »Verdinglichung« v Marxovem izvirniku). Trdil bom, da lahko umetno inteligenco razumemo bolje, če v njej vidimo pojav, ki je blizu procesu postvaritve, vendar hkrati razločen od njega.

Nevidni stroji

Razpotja, 10. julij ― Vladan Joler Mi, kot človeški delci omrežene družbe, smo vidni skorajda v vsakem trenutku interakcije s tehnologijo. Ves čas se nam sledi, se nas kvantificira, analizira in poblagovlja. Toda v nasprotju s našo hipervidnostjo pa je mnogo faz rojstva, življenja in smrti omreženih naprav pokritih s plaščem nevidnosti. Z nastopom popularnih naprav, ki so podprte z osrediščeno umetno inteligentno infrastrukturo in nevidnimi vmesniki, kot so denimo glasovni, se zdi, da plašč nevidnosti postaja še večji. Dosegli smo točko, ko je gladka in bleščeča aluminijasta površina naših naprav brez vijakov, brez vidnega vhoda, izgubili smo tipkovnice, ki so nam omogočale kodiranje in ustvarjanje novih svetov.
še novic