Globalne politične implikacije ljubljanskega heglovstva

Razpotja, 27. avgust ― Ilustracija: Saša Kerkoš Jernej Kaluža Po ulicah Beograda so ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih letih strašile trenirkarske dizelaške mafijske tolpe. V istem času so v podalpskem raju, čigar osamosvojitev je morda bolj kot katerikoli drugi politični projekt povezana s filozofijo (kar sicer ne pomeni, da je ta povsem nepovezana z mafijo), potekali povsem drugačni spopadi; spopadi med heglovci, heideggerjanci, postmodernisti, marksističnimi silami kontinuitete, itd. Z današnjega gledišča, ki ga zaznamuje post-vsebinska piarizacija javnega, družbeno-političnega prostora, se zdijo tovrstne sektaške identitarne delitve, ki so se oblikovale glede na pripadnost določenemu filozofskemu sistemu, povsem nadrealistične.

Razpotja 40: Hegel

Razpotja, 12. avgust ― Ilustracije naslovnice in tematskega sklopa: Saša Kerkoš Uredništvo Uvodnik Zabava Filozofija mora predvsem zabavati – ali vsaj vznemirjati. To ne bi smelo biti tako presenetljivo stališče, saj enako pravzaprav velja za vso znanost. To morda ni očitno le zato, ker se resnost neke znanosti meri po tem, kako osrediščen in discipliniran je njen sistem vznemirjanja: določanja, katere izjave so dolgočasno trivialne, katere usodnega pomena in katere tako škandalozne, da nujno zahtevajo odziv. Filozofija kot akademska disciplina v tem oziru ni posebej osrediščena. Zoprna posledica je, da v notranji ekonomiji sodobne znanosti (igra objav, točk in zasedanja stolov) obstajajo realni ekonomski pritiski k varnim strategijam gojenja specialistično zamejenih vrtičkov, ograjenih z ogradami nezanimivosti navzven; ljubosumna privatizacija vznemirljivosti, tako rekoč.

Obris otoka

Razpotja, 11. avgust ― Paul Cézanne, Les Grandes Baigneuses Ana Svetel I. Sedim na topli, položni skalici na Visu, gledam, deček v plitvem priobalnem pasu dela stoje, »Tata, gledaj me,« kliče proti plaži. »Tata, gledaj me,« pravi. Deček se ne vidi, a si predstavlja, da je kaj videti, da nekaj zna, da bi ga vendar moral kdo pogledati, pa ne kdor koli, ne na primer neka punca, ki iz svoje skalice spremlja vsak njegov obrat, »Tata, gledaj me.« Oziram se proti skupinici odraslih, ki poseda po brisačah in je družabna. Kdo izmed njih je tata malega plavalca? Zakaj se ne odzove? Starši govorijo eden čez drugega, ženske so negovane, lepe, smejijo se dovtipom svojih partnerjev in s kotičkom pozornosti registrirajo zagorela telesca otrok v morju.

Vabilo k pisanju za Razpotja 41: Praznina

Razpotja, 8. julij ― Slika: Popotnik nad morjem oblakov, Caspar David Friedrich, priredba David Bokeh, http://davidbokeh.com Uredništvo Zdi se, da je mnogo stvari v našem vsakdanjem življenju prežetih s praznino, da pa se posebnostim teh praznin kar nekako izogibamo. Zato se je treba vprašati, o kakšnih in katerih prazninah sploh govorimo? So tank za gorivo, mesto, duša ali želodec enako prazni? Kaj sploh določa praznino? V katerem trenutku ali stanju rečemo, da je nekaj prazno ali pa izpraznjeno? Mar takrat, ko jo nujno potrebujemo, da se nam neka celovita ali vsaj zaključena predstava o svetu izpolni? Gre preprosto zgolj za rob nekega mišljenja ali zaznave? Kaj se s praznino dogaja v času?

Demarginalizacija trasha in njegova samoparodija

Razpotja, 27. junij ― Ilustracija: Enej Gala Robert Kuret Trash in vzpostavitev koordinat Območje trasha lahko zarišemo znotraj dveh nasprotij: namernost/spodletelost, margina/center. Če lahko prvo razširimo v namernost/spodletelost bodisi producenta bodisi režiserja, lahko drugo razširimo v margino/center finančnega zaledja, dostopa do publike, pozicije v kulturnem polju … Prav v teh razširitvah se nakazuje več vzporednih polij, ki soobstajajo in ki jih radi ubesedimo kot visoko in nizko kulturo. Rečeno drugače: film, knjiga itd. ima lahko visok proračun, honorarje, medijsko pokritost in dostop do publike, a še vedno ostaja na periferiji (ali pa še to ne) kulturnega imaginarija oz.

»This machine kills fascists«

Razpotja, 17. junij ― Foto: John Gillespie / Flickr Igor Bijuklič Let je trajal 8 ur, brez posebnosti. Potniki so bili mirni. Reguliran zrak v kabini ima manj kisika, to se čuti. Vsak od nas je imel pred seboj svoj zaslon in večina se je kmalu zatopila vanje, potem so pocepali. Tako bo kmalu tudi v avtomobilih, ko bodo ti postali samovozeči. Gledam skozi okno. Na desetih kilometrih višine to nima kaj dosti smisla. Nerazločna belina. Dan pred odhodom sem pred trafiko srečal znanca, ki mi je povedal, da na določenih linijah letalsko osebje naroči potnikom naj zastrejo okna, in sicer zato, da lahko nemoteno spuščajo chemtrailse, s katerimi pasivizirajo prebivalstvo. Naročil mi je, naj v takem primeru ne ubogam in zadevo slikovno dokumentiram.

Dediščina leta 1989 za oporečništvo danes

Razpotja, 7. junij ― Viktor Orbán. Hősök tere, 16.6.1989, Foto: Tóth István Csaba (MTI) Barbara J. Falk Leto 1989 lahko razumemo bodisi kot sinonim za agendo nenehnega raziskovanja, zakaj in kako so se dogodki tistega leta zgodili, kakor so se, kot tudi za niz zgodovinskih naukov in dediščin za organiziranje družbenih gibanj in aktivizma, zlasti proti avtoritarnim režimom. Ko rečemo, da ima oporečništvo »agendo« in »dediščino«, mislimo na dve različni zadevi. »Agenda« namiguje na bodočo uporabnost, medtem ko »dediščina« napotuje k ponovnemu preizpraševanju preteklosti. Pri tem ne gre le za pogled na preteklost kot preteklost (takšno, kot smo jo tedaj videli), temveč je vsaj toliko pomembno, kako smo svoje pripovedi o preteklosti spremenili skozi prizmo sedanjosti.

Ameriški čebelar v Sloveniji

Razpotja, 20. maj ― Slika: Čebelarski muzej Radovljica William Blomstedt Čebelar v Sloveniji bom. Ta misel me je prešinila, ko sem čisto sam sedel v anonimni hotelski sobi s pogledom na kitajsko mesto, osemkrat večje od Ljubljane. Nebo je bilo svetlo, enolično sivo, strehe avtomobilov so se plazile vzdolž ceste pod mojim oknom. Rahlo hrumenje vlakov, tovarne, nečesa, je sobi pridajalo občutek zloveščosti. Do pred dvema dnevoma še nisem slišal za to mesto, zdaj pa sem bil tu in pogledoval na par milijonov življenj, ki se vrtinčijo skozi svoj dan. In nihče izmed njih ni vedel, da sem tu. Ta pogled in moja osamljenost sta pospešila odločitev. Čebelar v Sloveniji. Američanom, mojim rojakom, ta stavek zveni nekoliko smešno.

Idiotska hierarhija. Skupno dobro v katoliški perspektivi

Razpotja, 7. maj ― Jean Bourdichon: Sv. Dionizij hodi s svojo glavo (15. stoletje) Marc Barnes Težko je zagovarjati dejstvo, da je hierarhija ključna za doseganje dobrega pri človeških bitjih. Beseda ima sicer pozitiven izvor, »ureditev angelov«, a v naši razčarani dobi jo uporabljamo skoraj izključno v pomenu ureditve od najvišjega do najnižjega člena v nekem sistemu, v splošni zavesti pa se beseda nanaša na nekakšno nepresojno piramidno shemo. Odpor do tega pojma ni neutemeljen. Ljudje »hierarhijo« ponavadi izkusimo kot zatiranje in korupcijo, bodisi znotraj korporacij, kjer mezdno suženjstvo spodnjih slojev služi zaslužku zgornjih, ali znotraj birokracij, kjer tisti spodaj trpijo zaradi napak tistih zgoraj.

Milenijsko branje

Razpotja, 6. maj ― Anja Zidar Ne glede na to, kako se skušamo izogniti govoru o milenijski generaciji, bolj nas dejansko preganja. Milenijska generacija je generacija, ki je stara nekje od 18 do 33 let in trenutno predstavlja okrog četrtino celotnega prebivalstva. Če gre verjeti monologom raznih internetnih uporabnikov, je to tudi generacija, ki je uničila tradicionalna oziroma do zadnjih let veljavna prepričanja o skorajda vsaki bolj ali manj relevantni temi, od koncepta oblačil (npr. hlač) do nepremičninskega trga. Sem spadajo tudi debate v okviru kulture memov, o tem, kako si milenijci ne morejo privoščiti svojih stanovanj, ker denar porabijo za svojo fair trade kavo oziroma avokado sendviče, ki posplošujejo težave, ki jih ima dotični starostni segment znotraj sodobne družbe.

Razpotja 39: Hierarhije

Razpotja, 29. april ― Ilustracije naslovnice in tematskega sklopa: Leon Vidmar Uredništvo Uvodnik Nelagodna vertikalnost O hierarhijah marsikdo razmišlja kot o dediščini krivičnejših dob. Po drugi strani se zdi, da je naš čas – z vseprisotnimi Top 10 seznami, nagradami in rangiranji – z njimi naravnost obseden. Redkokdo pa pomisli, kako globoko so vpisane v naš vsakdan. Vsakdo od nas živi na naslovu, ki ga določajo kraj, ulica, hišna številka, stopnišče. Samoumevno se nam zdi, da so državni zakoni nad občinskimi uredbami, in v pravdah vselej računamo na možnost pritožbe na višjo stopnjo – vse do Strasbourga, če je treba! Na oddelku, ki je del fakultete, ki je del univerze, so nas naučili poglavja diplomske naloge označiti z 1.1, 1.1.2 … z njo smo si pridobili izobrazbo na lestvici, ki ima skoraj toliko stopenj, kot je nebeških sfer.

Pojasniti vzhodno Evropo: Nelagodje posnemanja

Razpotja, 18. april ― Ivan Krastev in Stephen Holmes Mary Shelley v svoji grozljivki Frankenstein iz leta 1818 opisuje izumitelja, ki ga žene prometejska ambicija, da bi ustvaril humanoidno kreaturo, sestavljeno iz človeških delov, pobranih iz »secirnice in klavnice« ter celo iz »vlažnih neposvečenih grobov« (the unhallowed damps of the grave). Vendar eksperimentator Victor Frankenstein kmalu obžaluje svoj častihlepni podvig, da bi ustvaril kopijo lastne vrste. Pošast, zagrenjena in zavistna zaradi sreče svojega stvarnika, začuti, da ji bosta usojeni osamljenost in zavrnitev. Zato se nasilno znese nad prijatelji in družino svojega izumitelja ter uniči njihov svet, tako da za seboj pusti zgolj obžalovanje in zlomljeno srce kot edini zapuščini zgrešenega eksperimenta človeške samorazmnožitve.

Veš pevec (karaok) svoj dolg?

Razpotja, 10. april ― Peter Karba Pred mesecem ali več sem se znašel sredi pogovora o ponudbi karaok v Ljubljani oziroma v ljubljanskih lokalih in ugotovili smo, da nekdo, ki bi se želel družbeno uveljavljati kot pevec karaok, zaradi pomanjkanja priložnosti v tem okolju takih možnosti nima in je obsojen na to, da prepeva svoji družini, prijateljem ali pa zgolj samemu sebi. A seveda to ne bi držalo brez izjeme – enkrat na leto se večer karaok znajde na urniku določenega festivala in se odvije v sprejemnici oziroma v lokalu prizorišča festivala. Soočenje z dejstvom, da so karaoke v Ljubljani dobrina, ki je redkejša od marsikatere novejše ali bolj sofisticirane ponudbe, je v meni prebudilo strast, da bi se to leto večera karaok udeležil tudi sam.

Utopija suburbije

Razpotja, 4. april ― Foto: Google maps Tomaž Pipan Odgovor na vprašanje o vesolju, življenju insploh o vsem naj bi bil 42. Po Douglasu Adamsu v kultnem Štoparskem vodniku po galaksiji je bila celotna Zemlja zgrajena z namenom razvozlati vprašanje, odgovor na katerega je kriptično kartezičen. V tragikomični paraboli sodobnega sveta se v klasični anglosaški tradiciji poleg kopice smeha skriva zelo praktičen odgovor na vprašanje, kaj je življenje. In sicer da ga je preprosto treba živeti in doživeti, da se ga razume. Z vprašanjem o pomenu mesta je podobno, saj lahko mesto vidimo kot velikanski eksperiment življenja, ki odstira pogled na vrsto biti, ki jo to mesto poraja. Tako nam osvetljuje vprašanje družbenega ustroja – kdo ima dostop do mesta in svobodo do odločanja o mestu.

Ex libris – poletje 2019

Razpotja, 30. marec ― Ana Geršak Poletje je udarilo s polno (so)paro, dolgi, lenobni popoldnevi pa so nadvse primerni za epizodična branja o – klimatskih spremembah, otroških strahovih in (neuspelih) družbenih sprevračanjih. Vse napisano v primerno plažno berljivem tonu, se razume. Poletje pač terja svoj davek. In ker je tokratna številka Razpotij posvečena tematiki mesta, ni odveč razmisliti o kakšnem obmorskem sprehodu po znano-neznanih robovih Trsta, Benetk in – zakaj pa ne? – Odese! Poleg običajne predstavitve zanimivih založniških novosti nas tokrat torej čaka še tematsko razpraševanje arhivov. Torej le veselo pot pod prste! * Jan Morris: Trst in kaj pomeni nikjerPrevod: Staša GrahekCankarjeva založba, Ljubljana 2011 (Zbirka S poti) Ko o Trstu govori Jan Morris, postane njuna zveza emblematična.
še novic