TILEN SEPIČ: KOZMIČNI DEŽ / COSMIC RAIN

TILEN SEPIČ: KOZMIČNI DEŽ / COSMIC RAIN

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. januar ― Mioni so visokoenergijski osnovni delci, ki nastajajo v zgornjih plasteh ozračja ob naletu kozmičnih žarkov iz vesoljskega prostora. Vsak trenutek prehajajo skozi naša telesa, velike naravne mase in človeško infrastrukturo, razpadejo pa večinoma šele v globini Zemlje. Te nam nezaznavne delce obravnava in materializira svetlobno-zvočna postavitev Kozmični dež umetnika Tilna Sepiča. Postavitev sestavlja sedem detektorsko-signalnih enot, ki jih po galerijskem prostoru razprostira in obenem napaja elektrificirana jeklena mreža. Vsak posamezni element vsebuje scintilatorski detektor, narejen po načrtih prosto dostopnega in odprtokodnega mionskega detektorja Cosmic Watch. Ob prehodu miona skozi scintilator nastane šibek svetlobni pulz, ki ga silicijeva fotopomnoževalka ojača in pretvori v električni signal. Vgrajeni mikrokontroler zazna signal, kar sproži močen blisk svetlobe in udarec elektromagnetnega aktuatorja ob mrežo, ki proizvede zvok udarca po struni. Izrazito materialna reprezentacija kozmičnih delcev v obliki svetlobnih in zvočnih dražljajev gledalcu omogoča čutno izkušnjo fizikalnih in kozmičnih dogodkov, ki so vsepovsod okoli nas, a so našim čutilom nedostopni. Delo s funkcionalistično in inženirsko natančno umetniško gesto v prostoru zgolj razpenja detektorsko in signalno mrežo, ki izpostavi maso neprenehnih naletov in trkov mionov, ki so pravzaprav že prisotni v vsakem galerijskem prostoru kot neka nevidna kozmična stalnica »od sveta ločenih« belih in črnih kock. Umetnik: Tilen Sepič. Izdelava vezij in programiranje: Luka Frelih, Staš Vrenko, Brane Ždralo. Umetniško vodenje in besedilo: Maja Burja Tehnična pomoč: Luka Bernetič, Valter Udovičić Zahvala: Institut “Jožef Stefan” (prof. dr. Peter Križan, dr. Andrej Gorišek), Dadamachines (Johannes Lohbihler), Miro Križman Muons are high-energy elementary particles forming in the atmosphere's upper layers during collisions of cosmic rays from space. They pass through our bodies, large natural masses, and human in
IVANA BAJEC: AVGUST

IVANA BAJEC: AVGUST

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. januar ― Ivana Bajec: Avgust, Ravnikar Gallery Space, Ljubljana. Dela Ivane Bajec nastajajo spontano in neobremenjeno. To kar vidimo na njenih platnih, se zgodi bolj ali manj po naključju med igranjem z mediji. Ivana na svoja platna prenaša svoja čustva, trenutek ali pa spomine na nek dogodek. Pravi, da lahko preživi brez figuralike, ji je pa všeč, da tu pa tam poudari kake orise stiliziranih, deformiranih figur. Zelo ji je pomembno, da jo njena umetnost zabava. Na svojih platnih s pomočjo omejene barvne palete in različnih tehnik – od akrila, spreja, flomastra do kolaža kombinira, eksperimentira in raziskuje. Umetnost vidi kot nekaj neobremenjenega, sproščenega in zabavnega, njena dela se prilagajajo prostoru, interpretaciji gledalca in spontanim situacijam. Ivana Bajec (1990, Pula) je leta 2012 diplomirala iz slikarstva pod mentorstvom Marjana Gumilarja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer trenutno končuje podiplomski študij pri mag. Žigi Karižu in dr. Levu Kreftu. Ukvarja se z risbo, grafiko in slikarstvom. Živi in ustvarja v Ljubljani. Sodelovala je na različnih skupinskih razstavah in samostojnih predstavitvah ter na sejmih neodvisnih publikacij kot je Caffeine Hours.
MITJA KONIĆ: AMOR FATI

MITJA KONIĆ: AMOR FATI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 20. december 2020 ― Mitja Konić se je v preteklosti predstavil na številnih skupinskih razstavah po Sloveniji, vendar je trenutno bolj prisoten in prepoznaven v mednarodnem prostoru. Kot ustvarjalec, živeč v Münchnu, dojema svoje poslanstvo neposredno iz slikarskega rituala in ustvarja onstran političnih delitev, potrošništva, digitalnih medijev ter novodobnih trendov v vizualni umetnosti. Osredotoča se na filozofski in intelektualni odnos med človekom, naravo in stvarmi. Svojo kontemplativno govorico artikulira s formalnimi, semiotičnimi in pomenskimi elementi ter večino napora posveča sebi lastnim tipologijam. Razstava v nekdanji samostanski cerkvi, kjer prevladujejo monumentalna platna, razgalja jedro Konićeve poetike. Osrednji pojem njegovega razumevanja ustvarjalnosti je tokrat definiran že v naslovu in je hkrati vodilni motiv nekaterih del. Konić namreč vso dogajanje med sabo in platnom, med avtorefleksijo in zunanjo stvarnostjo dojema kot usodo. Ves kreativni proces od ideje prek mišljenja do izbire oziroma kombinacije materialov je zanj alkimija. Rezultat je slika kot osupljivo presečišče različnih svetov oziroma Konićev vmesni svet. V njem se z vidika tradicionalnega, (post)modernističnega in sodobnega slikarstva stapljajo nasprotja. Konićeva platna v prepletu figuralnega in abstraktnega združujejo risarske in slikarske prvine, obenem pa razkrivajo kontrapunkt med ustvarjanjem iluzije gibanja in občutkom zamrznjenosti. Posamezna dela se v detajlih spogledujejo z minulimi umetnostnimi obdobji, kot so denimo aluzije na draperije renesančnih mojstrov ali na baročne angele. Kustos razstave je dr. Robert Simonišek
MARUŠA MEGLIČ, SARA RMAN: POD PRITISKOM / UNDER PRESSURE

MARUŠA MEGLIČ, SARA RMAN: POD PRITISKOM / UNDER PRESSURE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. december 2020 ― Pod pritiskom | Končna razstava 17. generacije šole Svet umetnosti. Umetnici: Maruša Meglič in Sara Rman. Kuratorke: Tia Čiček, Kristina Ferk, Katja Filovski, Lara Mejač, Anja Seničar in Rea Vogrinčič. Razstava Pod pritiskom v ospredje postavlja odnos do materialnosti. Predstavlja dela Maruše Meglič in Sare Rman, ki eksperimentirata z materiali in preizkušata njihove zmožnosti. Pri obeh igra pomembno vlogo proces, v katerem raziskujeta krhkost, vzdržljivost, prilagodljivost in ireverzibilnost materiala. Nepredvidljivost samega procesa in izbire uporabljenih materialov dopušča možnost napak, hkrati pa narekuje vsebino umetniškega dela. Vzporednice v odnosu do materiala samega lahko najdemo tudi v dojemanju prostora, v katerega umetniško delo postavita. Umestitev v prostor sooblikuje posamezna umetniška dela in vsaka nova postavitev vsebinsko nadgrajuje že vzpostavljeno vsebino del. Soočenje del umetnic v Galeriji Škuc oblikuje nove vsebinske povezave, ki temeljijo na premisleku o materialnosti, in nam na ta način omogoča večplastno razumevanje del. Avtorici se preko asociacij, ki jih sprožijo oblike, proces ustvarjanja in postavitev razstavljenih objektov, navezujeta na tesnobnost, s katero se soočamo ob prehodu v samostojno življenje. Maruša Meglič z razmerjem med razstavljenimi objekti, izkušnjo novega prostora in naslovi del nakaže vsebino svojih instalacij, pri čemer izhaja iz refleksije o ponotranjenih družbenih pritiskih, ki jih zaznava v okolici. V dialogu z materialom tako izhaja iz lastnih vprašanj in občutenj, katera želi v premislek posredovati tudi gledalki in gledalcu. Sara Rman prav tako izhaja iz osebnih eksistencialnih vprašanj, a v ospredje postavlja material fotografskega filma, s katerim se je ukvarjala že med študijem. Filma ne vidi kot nosilca podobe, temveč ga osamosvoji iz fotografskega procesa in razume kot samostojen objekt. Med procesom recikliranja, uničenja in manipulacije prevprašuje medij fotografije in preizkuša njegove meje. Z deformac
NORA TURATO: ETO TI NA

NORA TURATO: ETO TI NA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. november 2020 ― Eto ti na je prva slovenska predstavitev v Amsterdamu živeče umetnice Nore Turato. Naslov je buzzword v hrvaščini – stalna besedna zveza, ki jo pogosto uporabljamo, sama pa nima posebnega pomena – in povzema Norin specifični odnos do jezika. Njeni performansi, knjige, murali, plakati in videi premlevajo iz različnih kontekstov iztrgane povedi ter jih mešajo v eklektične pastiše. Jezikovni fragmenti popularne in visoke kulture, oglaševanja, znanosti bolj zvenijo, kot pomenijo, vibrirajo v Norinih glasnih performativnih izvedbah, pisanih stenskih poslikavah in energičnih tipografijah njenih prostorskih postavitev brez nostalgije po svojem izgubljenem kontekstu. Izkušnja razstave in performansov Nore Turato je zato blizu konzumiranju jezika v digitalni dobi: potopljenosti v množico dražljajev, ki nas bolj zadevajo, kot nagovarjajo. Kurator razstave je Vladimir Vidmar. Eto ti na is the first Slovenian presentation by the Amsterdam-based artist Nora Turato. The title is a Croatian catchphrase – a frequently used standard saying without any special meaning – that sums up Turato’s specific attitude towards language. Her performances, books, murals, posters and videos ruminate on the sentences torn from different contexts, fusing them into eclectic pastiches. The linguistic fragments taken from popular and high culture, advertising and science, have more sound to them than meaning, they vibrate in Nora’s loud performative executions, colourful murals and the energetic typographies of her spatial layouts without any nostalgia over their lost context. The experience of Nora Turato’s exhibition and performance therefore comes close to consuming language in the digital age: the immersion in a multitude of stimuli that concern us more than they address us. Curator of exhibition is Vladimir Vidmar.
NORA TURATO: ETO TI NA

NORA TURATO: ETO TI NA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. november 2020 ― Eto ti na je prva slovenska predstavitev v Amsterdamu živeče umetnice Nore Turato. Naslov je buzzword v hrvaščini – stalna besedna zveza, ki jo pogosto uporabljamo, sama pa nima posebnega pomena – in povzema Norin specifični odnos do jezika. Njeni performansi, knjige, murali, plakati in videi premlevajo iz različnih kontekstov iztrgane povedi ter jih mešajo v eklektične pastiše. Jezikovni fragmenti popularne in visoke kulture, oglaševanja, znanosti bolj zvenijo, kot pomenijo, vibrirajo v Norinih glasnih performativnih izvedbah, pisanih stenskih poslikavah in energičnih tipografijah njenih prostorskih postavitev brez nostalgije po svojem izgubljenem kontekstu. Izkušnja razstave in performansov Nore Turato je zato blizu konzumiranju jezika v digitalni dobi: potopljenosti v množico dražljajev, ki nas bolj zadevajo, kot nagovarjajo. Kurator razstave je Vladimir Vidmar. Eto ti na is the first Slovenian presentation by the Amsterdam-based artist Nora Turato. The title is a Croatian catchphrase – a frequently used standard saying without any special meaning – that sums up Turato’s specific attitude towards language. Her performances, books, murals, posters and videos ruminate on the sentences torn from different contexts, fusing them into eclectic pastiches. The linguistic fragments taken from popular and high culture, advertising and science, have more sound to them than meaning, they vibrate in Nora’s loud performative executions, colourful murals and the energetic typographies of her spatial layouts without any nostalgia over their lost context. The experience of Nora Turato’s exhibition and performance therefore comes close to consuming language in the digital age: the immersion in a multitude of stimuli that concern us more than they address us. Curator of exhibition is Vladimir Vidmar.
JASMINA CIBIC: FUNGUS PRIZADEVANJA/THE FOUNDATION OF ENDEAVOUR

JASMINA CIBIC: FUNGUS PRIZADEVANJA/THE FOUNDATION OF ENDEAVOUR

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. november 2020 ― Umetnica črpa iz zgodovinskih študij primerov, ki pozornost ponovno usmerjajo na zapleteni odnos med kulturo in državo ter imajo neposreden odmev v današnjem času, v katerem je kultura postala bojišče sil populizma v njihovem sistematičnem napadu na kritično misel. Jasmina Cibic je znana po svojem prevpraševanju »mehkih« mehanizmov moči ter strategij izgrajevanja in instrumentalizacije nacionalne kulture. Njeni projekti – filmi in teatralne instalacije – predstavljajo rezultat temeljitega arhivskega raziskovanja in produkcijskih sodelovanj, usmerjenih v izpostavljanje trenutkov, vzorcev in učinkov, ki sicer ostajajo nevidni. Za umetnico je to oblika performativne prakse, kritična vaja v seciranju državništva. V ospredju razstave Fundus prizadevanja so kulturne oblike, ki so v ključnih posttravmatskih trenutkih evropske identitete dvajsetega stoletja služile kot politična sredstva. Toda ti »zgodovinski ready-made« primerki, kot jih imenuje umetnica, niso bili državna naročila, temveč darila, ki so si jih podarjali vplivneži na vrhu političnih hierarhij, da bi preprečili konflikt in spodbudili kohezijo na državni in mednarodni ravni. Razstava se začne s prvim poglavjem filma Jasmine Cibic Darilo (2019), posnetim na lokacijah stavb, ki so same po sebi primeri političnih daril (Palača narodov v Ženevi, PCF Paris in spomenik na Buzludži v Bolgariji). Zgodba sledi zadnjemu krogu tekmovanja treh alegoričnih likov, darov Umetnosti, Glasbe in Plesa, ki iščejo popolni dar, s katerim bi združili razklani narod. Scenarij dialoga sloni na arhivih razprav o »mehki moči« in vlogi kulturne diplomacije, ki so botrovale nastanku ikoničnih arhitekturnih in umetniških manifestacij političnih darov v evropskem prostoru tekom velikih konfliktov preteklega stoletja. Osrednje teme filma se prelijejo v teatralno mizansceno, ki naseljuje sosednje razstavne prostore muzeja. Performativna instalacija v prvi sobi črpa iz nerealiziranih glasbenih kompozicij, doniranih Palači narodov. Mala bobna
SKUPINSKA RAZSTAVA: NOVA DOBA

SKUPINSKA RAZSTAVA: NOVA DOBA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. november 2020 ― Razstava predstavlja dela treh umetnic in umetniške skupine iz Slovenije, ki se v svojih ustvarjalnih praksah dosledno in dolgoročno posvečajo odnosu med človekom in naravo. Izbrana dela prinašajo globok premislek o človekovih intervencijah v naravno okolje in o trenutnem družbenopolitičnem in ekonomskem ustroju, ki temelji na principu rasti proizvodnje in potrošnje. V Lapidariju so v dialog postavljena tematsko raznolika dela tandema PLATEAURESIDUE, Maje Smrekar, Robertine Šebjanič in Tanje Vujinović. Te ustvarjalke in ustvarjalci se s sredstvi vizualne umetnosti posvečajo aktualnim temam sodobnega časa kot so človekovo razumevanje okolja, potreba po kolonizaciji narave in analiza okoljskih politik, ki danes še vedno temeljijo predvsem na konceptu neskončne modernizacije. V zgodovini moderne in sodobne umetnosti so premisleki umetnikov o fenomenu naravnega okolja na ravni reprezentacije prisotni že vse od pojava industrijskih revolucij, a so v preteklih desetletjih nekateri umetniki prevzeli aktivnejšo vlogo in začeli svoje ustvarjalne prakse interdisciplinarno povezovati z znanostjo in drugimi polji družbenega delovanja. To usmeritev povzema tudi pričujoča skupinska razstava, ki predstavlja analitične in angažirane ustvarjalne odzive umetnic in umetnikov na aktualne teme kot so ekologija, posledice poseganja v prostor, razmerje med človeškim in nečloveškim, preseganje dualizma kultura-narava in prihodnost človeške vrste.
ENEJ GALA: PRAV ZVITA ZVER/PREDATOR`S TURN

ENEJ GALA: PRAV ZVITA ZVER/PREDATOR`S TURN

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. oktober 2020 ― Dogodek združi več segmentov: slikarstvo, ki je v »ozadju«, skulpture, marionete, »lisico, ki je zvita zver«, Von Kleistovo pripoved O gledališču marionet … in čisto Igro. Enej o svoji postavitvi že prej zapiše: »da gre za preobrat, kjer plen in lutka … ukaneta opazovalca« z dvojno izključitvijo rešitve. Gre za ne- in proti-intiutivno razrešitev slikarjeve uganke, za dvopomenskost zvitosti, ki jo razreši (vsak) opazovalec … Kot da obstoji (nekakšna) zvitost, pravilnejša od same zvitosti gledalca, ki se vsakič znova postavlja pred ogledalo, da bi preveril zvijačnost v pravljičnosti dramske igre. Kipi in slike so vpete, ujete v lutkovno predstavo, so protagonisti postavitve, njene Dejavnosti – razgradnje na razstavne eksponate. Slika = zatajitev njene avtonomnosti in marionete so »vprašljive«, kot tudi njeno gibanje in akcija, ki se prav vsakič znova oddalji od (nekega) posnemanja človeške anatomije. Posamezni segmenti kipov zmrznejo v poljubnem vrstnem redu. V ospredju je lisica = zvitost, ki se roga iz daljave, kot lutka, brez (vsake) gravitacije, v plesu, ki presega (vsakega) plesalca in je v resnici analogen le idealnemu gledalcu. V. J. Propp je v delu Morfologija skazki o pravljici zapisal: »Pravljica se odlikuje z ustaljeno kompozicijo, strukturo, ustaljeno poetiko … V ospredju pa je njena estetska funkcija.« V pravljici sta čas in kraj nedoločena, osebe so nedoločene, pravljica ljubi nasprotja, kategorično in apodiktično sodbo s čustvenim predznakom. Gre za tragičnost, ki se hkrati vzpostavlja in ukinja. Nekakšen čudež se zgodi, nekakšna čarobnost, s pomočjo katere se ukinja zlo in nemoralnost v vsakdanjem življenju. Nekakšen čudež in čarobnost, kot nek »obred« figur, konstantnih in nekonstantnih elementov: funkcij delujočih bitij in oseb. Strukturno je Enejeva predstava: ne-struktura in ne-red v novem Redu, ki kot artistov arhetip obvlada sceno/svet. Predvsem pa je ta postavitev čista igra. Pri tem moramo odmisliti vsako antropologijo, psihologijo in fenomenol
SKUPINSKA RAZSTAVA: ŽIVI OBJEKT

SKUPINSKA RAZSTAVA: ŽIVI OBJEKT

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. oktober 2020 ― V sklopu razstave se predstavljajo Špela Petrič, Maja Smrekar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič in Polona Tratnik. Sodobne tehnologije vdirajo v vse pore našega življenja, družbe in kulture, tako da se nam ob posledicah pospešenega in naraščajočega (bio)tehnološkega manipuliranja ne postavlja samo vprašanje, kaj je človek, temveč tudi, kakšna je narava našega razmerja z živalmi, rastlinami in drugimi entitetami živega. Človek namreč pogosto ne zaznava raznovrstnih oblik življenja, ki ga obkrožajo, če so v drugem merilu kakor on sam. Nekatere vrste mikroorganizmov so celo pomemben sestavni del našega telesa, kot so na primer bakterije in glive, ki živijo na naši koži in v nas. S prehajanjem iz telesa v zunanje okolje in nasprotno izpodjedajo predstavo o človeku kot enovitem subjektu. Številni izmed razstavljenih projektov so bili izvedeni v laboratorijih kot plod interdisciplinarnega sodelovanja s strokovnjaki s področij naravoslovnih in humanističnih znanosti, vsi pa so plod dolgotrajnih procesov in raziskav. Ponujajo vpogled v odnos med človekom, živaljo in rastlino v luči heterogenosti, hibridnosti, skupnega ustvarjanja, interkognicije in vzporedne evolucije, znotraj katerih pojma subjekt in objekt postaneta pretočna, saj je tudi človek na primer reduciran na celico/telo/objekt in kot takšen material za obdelavo. Z naglaševanjem povezanosti našega telesa z okoljem, razstava Živi objekt razkriva našo vez z nečloveškimi akterji in omogoča zavedanje, da je nujna skrb za naravo in v njej živeče sisteme ne zgolj kot vir, ki ga lahko izkoriščamo, temveč kot živo tkivo, ki je nujno za naše preživetje. Na razstavi vizualnih, zvočnih in interaktivnih instalacij sodelujejo uveljavljene umetnice, ki že desetletja delujejo na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije, v polju obsežnega in mnogokrat problematičnega termina »bioumetnost«. Ustvarjajo projekte, ki so bili predstavljeni na najpomembnejših mednarodnih razstavah in platformah sodobne umetnosti, v njih pa s povezo
BRAD DOWNEY: FUCK OFF ILLUSION

BRAD DOWNEY: FUCK OFF ILLUSION

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 16. oktober 2020 ― Dejstvo, ki bode v oči ob razstavi ameriškega umetnika Brada Downeyja Fuck off Illusion je vsekakor letnica nastanka ali pa vsaj dokončanja razstavljenih del. Razstavo bi lahko brali kot retrospektivo sedanjega trenutka. V vsej svoji protislovnosti in zagonetnosti. Kot da bi ujetost, v kateri se je znašel in še vedno traja, bila poskus odgovora na vprašanje, ki ga je zastavil ob svojem prvem v Izoli realiziranem delu kmalu po izbruhu epidemije: »Ali gre za obliko množičnega psihološkega mučenja?« Ali pa za: nov svetovni red? Katera je torej iluzija, ki jo moramo, kot veleva naslov razstave, odjebati? Je to svet, kot smo ga poznali, ali pa je to svet, ki smo mu priča zdaj, svet, ki je obvisel. In naj se zdi ta kar se da aktualen, tudi hipni odziv na zgodovinske okoliščine preuranjen, bom v nadaljevanju poskusil pokazati, na kakšen način vendarle zajema vsa svoja nasprotja. Zakaj hipno in pričujoče ima vselej v Bradovem delu svoj pendant v daljnem in odloženem. Kolikor je plasti časa ali prostora, ki se raztezajo med elementi, ki jih spretno in igrivo sopostavi, toliko je zajetega tega, kar ne moremo zlahka integrirati v razumevanje ali pa videti s prostim očesom, in s čimer ne moremo preprosto opraviti, kot z nečim poljubnim. Zaradi omenjenega ne morem mimo etimologije besede iluzija (lat. illusio – prevara, zasmehovanje, posmeh, iz ludere – igrati se, zasmehovati, prevarati). Ker svet, za katerega smo rekli, da je obvisel in zastal, ni nikakor prekinil nezadržne igre postajanja in znotraj te iste igre tudi prilaščanja, prikrivanja in zavajanja. Daljno povezavo z Izis nam ponudi Plutarh, ki navaja, da je na templju te egipčanske boginje v Saisu napis: »Jaz sem vse, kar je, vse, kar bo, in vse, kar je bilo. In še zmeraj ni noben smrtnik odgrnil moje tančice.« Po drugi strani pa je povezava s festivalom IZIS resnična v vsej banalnosti vsakdana, če pomislimo na karantensko družino, ki se v Bradovi ujetosti v Izoli izoblikovala. Živi medčloveški odnosi v času, ko smo pov
UROŠ WEINBERGER: PROJECTORIES

UROŠ WEINBERGER: PROJECTORIES

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. oktober 2020 ― V sklopu 100. obletnice novomeške pomladi se v Galeriji Simulaker z novimi deli predstavlja akademski slikar Uroš Weinberger. Zanj so značilne velikoformatne slike, ki uprizarjajo distopične motive bližnje prihodnosti. Čeprav se umetnik poslužuje tehnike slikanja z oljnimi barvami, je izhodišče za njegovo delo digitalni kolaž, pri katerem uporabi podobe, najdene na spletu in drugod. Na pričujoči razstavi so na ogled umetnikova dela, ki so nastala od leta 2019 do leta 2020. Čeprav svoja dela zelo dosledno gradi v širši kontekst serije, lahko opažamo tudi nekatere premike. Pri določenih slikah (npr. Holiday Inn) si avtor pripravi slikarsko podlago s kapljanjem [dripping] barv, ki dajejo slikam nekoliko bolj materialen (haptičen) izgled. Tudi osnovni ikonografski elementi, ki povezujejo njegova dela v posamezne sklope, so se zamenjali. Nekoliko starejše slike so napolnjevale cevi ali maske, v novejših pa so kot tujki prisotni droni in molekule. Če nadaljujemo z oblikovnimi značilnostmi njegovih slik, je zanimivo, da se avtor odloči grobost in fragmentiranost izhodiščnega kolaža zabrisati v gladek slikarski spoj, ki ustvari poenoten, homogen izgled umetnine. Strategija je morda ta, da želi avtor vzpostaviti pogoje za gledalčevo potopitev v iluzijo. Gre torej za strukturirano koreografijo, ki želi s slikarskimi prijemi gledalca pripraviti do tega, da preizprašuje skupek podob, ki nam jih posredujejo slikarska platna. Pri Weinbergerjevih delih zato ne govorimo o slikah kot objektih, kot tudi ni material ta, ki prihaja v ospredje. Gre za sliko, ki jo lahko razumemo kot okno oziroma še bolje rečeno – sliko kot ekran. Slednje še dodatno potrjuje paleta barv, ki jih umetnik uporablja. Tu gre za nasičene barve, ponavadi v izboru različnih komplementarnih odtenkov (npr. zelena, rdeča), ki ob pravi osvetlitvi »neonsko« zažarijo. Za razumevanje umetniških del Uroša Weinbergerja je pomembno, da razumemo, za kakšnega umetnika gre. Čeprav kategoriziramo slikarstvo pod likovno umetno
NIKA ERJAVEC: (NE)VIDNA KRAJINA

NIKA ERJAVEC: (NE)VIDNA KRAJINA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. oktober 2020 ― V delu kiparke mlajše generacije Nike Erjavec se stikajo različne problematike kiparstva in umeščajo v kontekst dražljajskih sprememb, ki so posledica industrializacije in digitalizacije družbe. V središču njenega interesa je relacija med vidnim in tistim, ki se temu izmika, predstavlja pa podstat nemotene percepcije in izkušnje sveta. Gre za sistemska vprašanja zaznave, njenih materialnih temeljev in krhkih odnosov med njenimi elementi. Nika Erjavec na razstavi (Ne)vidna krajina predstavlja novo kiparsko instalacijo, sestavljeno iz kinetičnih struktur, slonečih na fizikalnem fenomenu, ki se mu dosledno posveča zadnja leta: vibraciji. Čeprav je na ravni zdrave človeške percepcije zaznana kot odklon od določene "ravne gladine" našega uravnoteženega položaja, je vibracija na naši najbolj bazični, atomski ravni vseprisotna. Vse vibrira in v vsakem trenutku. Spremembe v valovanjih, ki omogočajo natanko določene intenzitete valovanj in jih zaznavamo kot vibracijo, postanejo v tem projektu predmet kiparskih vprašanj. V delu Nike Erjavec efemerno dobi fizična znamenja, medtem ko se materialno izmika in čedalje manj kaže kot trdna opora. Kiparska instalacija v Mali galeriji Banke Slovenije predstavlja takšno šelestečo krajino, v kateri stik nevidnega in snovnega ustvarja izmikanje jasnosti, na kateri sloni naše zaupanje v svet in naše mesto v njem. Vibracija se namreč ne prenaša samo z neposrednim fizičnim, taktilnim stikom, temveč zaznamuje tudi pogled ter tako ustvarja vzporeden, nestanoviten sistem, v katerem se ne počutimo več doma. S svojo instalacijo je umetnica prizanesljiva do obiskovalcev, saj jim dovoli, da kontaminacijo svoje zaznave na razstavi kontrolirajo. V njeno kiparjenje z vibracijo smo povabljeni tudi sami, saj na duhovit, nekoliko samoironičen način nekaj svojih skulptur podredi kontroli igralne konzole. Vendar prej kot sklep o igrivosti percepcije razstava subtilno napeljuje na premislek o tem, na katere načine so naši posegi usodni ne samo za nas kot f
SONICA: VRT, KI GA PREGANJA RAJ

SONICA: VRT, KI GA PREGANJA RAJ

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. oktober 2020 ― Razstava predstavlja nova dela petih mednarodnih umetnikov, ki delujejo na presečišču zvoka in drugih medijev. Nastala so v sklopu umetniških rezidenc festivala SONICA, ki umetnikom nudijo prostore podpore in umika, v katerih lahko nastanejo ideje in zametki novih del. Obenem pa smo razmišljali, kako bi lahko otoke oddiha umestili tudi zunaj galerijskih prostorov. Proti koncu življenja, ko se je že soočal z boleznijo, se je Derek Jarman umaknil v kočo Prospect v sivi in surovi pokrajini Dungeness v bližini jedrske elektrarne in začel gojiti vrt. Njegov vrt je bil skrbno načrtovan: del pred hišo je bil urejen, del za hišo pa kaotičen, oba sta bila posuta s skulpturami in najdenimi predmeti in čeprav je bila pokrajina groba, je Jarmanu uspelo vzgojiti nekatere nove rastlinske vrste. Tako je sčasoma vrt dobival nov pomen: rastline so se upirale močnemu vetru, sonce, kot iz Doline smrti, se je spajalo z Derekovim bojem z boleznijo, se ji nato zoperstavljalo, in ko so rože vzcvetele, je Jarmanovo zdravje začelo pešati. V svojih vrtnarskih dnevnikih je Jarman zapisal: »Vse vrtove preganja raj. Toda samo nekateri so rajski. Moj je en od njih.« Ko Jarman razmišlja o vrtu, razmišlja o vztrajnosti, bujnosti, trdoživosti, o kontrastih, o nepravilnostih namesto o nadzoru. Vrt tako postaja časovna umetnost. Vrt kot prostor kontemplacije in kot celosten prostor služi kot ozadje festivala. Vrt kot osebni in zasebni, a kljub temu estetski in na pol javni prostor, namenjen obiskovalcem; in kot metafora za dialog s silami narave; vrt kot oblika odmika od sveta; vrt kot simbol eskapizma, identete in lastnine. Vrt kot kos zemljišča, prostor, h kateremu se lahko vračamo, navkljub – ali ravno zaradi – napetosti zunaj. Vrt, ki vedno raste, tudi, ko je zaprt; in vrt, ki ga oblikujejo okoliščine in ki ga preganja podoba raja. Razstava v Equrni bo predstavila nova dela, ustvarjena posebej za to razstavo, ki vizualno umetnost prečijo z zvokom in se skozi video, grafiko, performans dotikajo vi
BORIS BEJA: 45.URA / LESSON 45

BORIS BEJA: 45.URA / LESSON 45

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. september 2020 ― Izhodišče tega projekta je bilo avtorjevo rekreativno obiskovanje baletnih ur za začetnike. S temeljnimi vajami ob drogu v dvorani z ogledali je dve leti spoznaval osnove baletnega jezika in korake za premagovanje mej telesnih zmogljivosti ob budnem očesu lastnega nadzora in samokritike. Eno izmed glavnih baletnih vaj − Rond de jambe par terre −, s katero plesalec po tleh orisuje navidezni polkrog z nogo do skrajnih zmogljivosti giba, je avtor uporabil za izhodišče osnovnega strukturnega elementa svoje instalacije − »ronda« (kroga). Gre za serijo identičnih, ročno izdelanih peterokotnikov, položenih v raster oziroma geometrijski vzorec na tla simulirane vadnice. Peterokotnik se kot vzorec razgrinja po teritoriju galerije in postane parkur za participatorno vključitev gledalca kot naključnega akterja stihijske koreografije. Pot do izvora avdio-video impulzov 45. ure, ki se skrivajo za ogledalom, je namreč mogoča le z umetelnim gibanjem skozi prepredeno mrežo »rondov«. Repeticija baletnih vaj se odslikava v repeticiji forme, umetniškega objekta; repeticija forme pa odpira nov prostor gibanja in sinhronizacije. »Rond« je tudi sinonim za zamejitev in omejitve telesa, ki ga klasični balet zarisuje in izničuje hkrati. Baletne tehnike omogočajo odkrivanje skrajnih meja koordinacije telesa in sinhronizacije rok, glave, oči in nog ter zapletene gibe navidezno spreminjajo v povsem naravne. Skozi gib, predvsem klasični gib s svojimi pozicijami, koti in simetrijami, ter v odnosu gibajočega se telesa do drugih teles in prostora slutimo prisotnost »intuitivne geometrije telesa«. Telo v gibanju orisuje (geometrijske) like in kompozicije, ki ga obenem zamejujejo. Ta forsythovska ideja o plesu kot slikanju geometrije v prostoru odzvanja v drugem delu instalacije, ki ga Boris Beja naslavlja s še eno sliko baletne vaje − Doublé, battement divisé en quarts. Paravani s prepoznavno mondrijanovsko maniro enobarvnih kvadratov, razmejenih z ravnimi linijami, nastopijo na eni strani kot refe
še novic