Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. marec ― Aquaphoneia' je 'alkimistična' instalacija, postavljena v poetiko časovnosti in premenjanj glasu v materijo. Na prvi pogled delo spominja na stare alkimistične asemblaže – ki so očitno prisotni v prostoru, vendar hkrati izgubljeni v času. Prostorsko zvočno delo igrivo protipostavlja materialno-računalniške zgodovine govorečih strojev v imaginarnem asemblažu. Zvoki so v polnosti materializirani in čutno spremenjeni v stvarnost, podobno kot glina ali voda ali celo kot še nerealizirana alkemično-zvočna snov. Prostoru dominira velik rog, ki v spomin kliče duhove Edisonovih, Bellovih in Berlinerjevih naprav. V nasprotju z zgodnjimi posnetki, kjer je zbrana zvočna energija izjedkala vzorce brazd v trdno vinilno materijo, pa ta nenavaden asemblaž preobraža glas v vodo in vodo v zrak. Raztelešeni glasovi zapustijo svoj izvor, da bi lahko zazveneli na robovih velikega roga. Tak odtujen shizo-fon pade v globine lijaka, kjer se stisnjen v prostorsko-časovno neskončnost, kalciniran in utekočinjen končno sprosti. Vodni zvok nadalje teče skozi tri alkimistične komore, kjer se notranji čas preda tempu materialnosti: razvezan, a še vedno luciden in krepak. Tu so še drugi zvočni mehanizmi, ki alkimistično prevajajo zvočne materiale v prozodijo – v nekakšno viskozno alkemistično snov, iz katere vznikajo afektivne tonalnosti. Digitalna revolucija nam je omogočila, da smo oblikovali, izračunali, očistili in oblikovali zvoke kot še nikoli prej, a pogosto za visoko ceno breztelesnosti zvoka, z vmesniki, ki so povezani z zvoki zgolj s plastjo na plast reprezentacij, ločeni od rezonirajočih teles in seksi pretoka zveneče materije. V nasprotju z zlaganim digitaliziranim zvokom 'Aquaphoneia' prinaša intimno rekurzivni odnos med zvočnimi tehnologijami in transmutacijami materialnosti. A large horn floating mid space echoes the ghosts of Edison, Bell, and Berliner’s machines. But unlike early recording, herding sound energy to etch pressure patterns in solid matter, this odd assemblage transmu

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. marec ― Uroš Abram, Jaka Babnik, Goran Bertok, Vanja Bučan, Jon Derganc, Tomaž Gregorič, Klemen Ilovar, Peter Koštrun, Borut Krajnc, Tanja Lažetić, Peter Rauch, Matjaž Rušt, Bojan Salaj, Jane Štravs, Aleksandra Vajd in Hynek Alt, Tadej Vaukman, Tanja Verlak Predstavitvi sodobne fotografije v Sloveniji smo namenili dvorano sredi razstave del iz zbirke Arteast 2000+; slednja predstavlja umetnost vzhodnoevropskih držav od šestdesetih let do danes in tako pokriva različna obdobja in različne pogoje, ki so sooblikovali naše subjektivnosti. 17 primerov sodobne fotografije v tej navezavi posredno ponuja razmislek o sodobnem okolju in o tem, kako nas je to oblikovalo s pogoji dela in življenja v različnih sistemih v zadnjih šestih desetletjih, od socializma preko tranzicije do zdaj že vse obvladujočega kapitalizma, ki brez prevzemanja odgovornosti za posledice prilagaja svet svojim interesom in profitom. V postavitvi predstavljamo 17 umetnikov s področja sodobne fotografije v Sloveniji. Skupna nit razstavljenih fotografskih del so podobe in situacije, ki dajejo vtis nezanesljivega okolja in s tem odražajo tudi nezanesljivost obstoja v sodobni družbi. Nezanesljivo okolje je fragilno, pogojevano s konflikti in interesi moči, v njem končni izid ni le neznan, ampak težko predvidljiv ali sploh nepredvidljiv, saj je zunaj nadzora posameznika. Tako okolje je nestabilno, preteče, celo ogrožajoče. V njem se ne moremo več zanesti na trajne oblike človeških odnosov, ki postajajo vse bolj fleksibilni, niti na svoje prihodke, niti na svojo percepcijo aktualnega sveta, ki je nenehno motena z vse pogostejšimi dražljaji. Težko se zanesemo tudi na svojo preteklost in zgodovinski spomin, saj se spreminjata v instrument politike ali materialnosti odnosov, vse težje je v obstoječih pogojih razmišljati o tem, kako bomo živeli v prihodnosti. Vse to vpliva na splošno krizo identitete in občutek pripadnosti. To je povezovalni kontekst razstave, ki omogoča asociacijo med posameznimi deli; le-ta so bila izb

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. januar ― Trenutni val vseprisotne avtomatizacije in vedno hitrejši razvoj in raba tehnologij napovedovanja radikalno spreminja in reorganizira vse oblike dela. V času, ko prenos nalog na stroje postaja razširjen pojav, se je Sanela Jahić v svojem projektu lotila raziskovanja možnosti strojno zasnovane razstave. Kaj če bi se njeno umetniško ustvarjanje avtomatiziralo? Če bi razvili algoritem, ki bi bil zasnovan na bazi vseh njenih del, raziskav in zanimanj in bi lahko napovedal in določil vsebino ter estetiko njenega naslednjega umetniškega dela, ali bi se algoritem potem obrnil k sebi? Dejstvo, da je algoritem ustvarjen, da interpretira posameznikovo razmerje do tehnologije in način, kako slednja vpliva na naravo dela, tak stroj očitno ujame v določeno zanko. Vendar pa raziskava postavi v nenavaden položaj tudi umetnico. Napovedni algoritem temelji na bazi njenih del ter njenih delovnih metod in bo z nadgradnjo podatkovne baze postal kompleksnejši oziroma naprednejši. V nadaljevanju bi lahko proizvedel kaj presenetljivega, kaj, kar presega naša pričakovanja, in kar bi lahko videli oziroma napačno razumeli kot ustvarjalnost stroja. Kaj pa če se to izkaže za nekaj, s čimer se umetnica bistveno ne strinja? Bi to odražalo njene predsodke v luči dejstva, da ti tehnološki sistemi niso nevtralni, pač pa jih je naredil človek, so politični in reproducirajo vrednote ljudi, ki jih programirajo? Če bi umetnica in algoritem vzporedno ustvarjala dela za razstavo, bi občinstvo lahko ugotovilo, katero delo je zasnoval stroj? Nadalje, ker njena umetniška praksa vključuje proizvodnjo tehnološko podprtih kinetičnih objektov, to za algoritem – ki je sam stroj – pomeni, da koncipira umetniška dela, ki so prav tako stroji. The current wave of pervasive automation and the ever faster development and use of technologies of prediction are radically transforming and reorganising all forms of labour. As the delegation of tasks to machines becomes widespread, Sanela Jahić’s starting position in this p

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. december 2018 ― Predstavljajte si vesolje. Prepolno neštetih delcev in prepolno energije. Vse stisnjeno v eno samo točko. Pred približno štirinajstimi milijardami let je en sam misteriozen dogodek sprožil vse; veliki pok. Pojavili so se atomi in njihovi elektroni, iskali so medsebojna ravnovesja in ustavarjali električno okolje. V milijonih let, ki so sledila, so nastale zvezde in galaksije. In svetloba. Veliki pok je teorija o evoluciji vesolja, ki pa ga še do dandanes ni mogoče zares opisati. Nihče pravzaprav ne ve, kaj se je v resnici zgodilo v začetku. Kar vemo je, da se je takoj po nastanku vesolje začelo širiti. Kaj naj bi bilo prej, kaj je dejansko eksplodiralo in kako se to zgodilo, teorija ne pojasnjuje. Bilo je vroče in gosto okolje, v katerem se je energija manifestirala le skozi trenutni, mimobežni obstoj delcev. Potem so delce posrkale substance in materije, premagujoč antimaterijo. Tu ni bilo nobene eksplozije, le vesolje, ki se je širilo in tudi poka ni bilo, saj ni bilo zraka, ki bi prenesel zvok. Za popolno razumevanje vsega nam instrumenti, ki jih imamo na razpolago, ne zadostujejo, poznani fizikalni zakoni pa pravzaprav prenehajo biti logični. Čas sam po sebi izgleda vrtljiv in nima pravega pomena. Potrebna je nova teorija, takšna, ki bi združila Einsteinovo teorijo relativnosti in kvantno mehaniko, kar že raziskuje na stotine sodobnih znanstvenikov. In Vadim Fiškin tudi. Razpravi se pridružuje z “Lets Sync”, “Stretch Time”, s prikazom in z razstavo, “Mali veliki pok” (A Little Big Bang). Nicola Mafessoni