BORIS BEJA: 45.URA / LESSON 45

BORIS BEJA: 45.URA / LESSON 45

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. september ― Izhodišče tega projekta je bilo avtorjevo rekreativno obiskovanje baletnih ur za začetnike. S temeljnimi vajami ob drogu v dvorani z ogledali je dve leti spoznaval osnove baletnega jezika in korake za premagovanje mej telesnih zmogljivosti ob budnem očesu lastnega nadzora in samokritike. Eno izmed glavnih baletnih vaj − Rond de jambe par terre −, s katero plesalec po tleh orisuje navidezni polkrog z nogo do skrajnih zmogljivosti giba, je avtor uporabil za izhodišče osnovnega strukturnega elementa svoje instalacije − »ronda« (kroga). Gre za serijo identičnih, ročno izdelanih peterokotnikov, položenih v raster oziroma geometrijski vzorec na tla simulirane vadnice. Peterokotnik se kot vzorec razgrinja po teritoriju galerije in postane parkur za participatorno vključitev gledalca kot naključnega akterja stihijske koreografije. Pot do izvora avdio-video impulzov 45. ure, ki se skrivajo za ogledalom, je namreč mogoča le z umetelnim gibanjem skozi prepredeno mrežo »rondov«. Repeticija baletnih vaj se odslikava v repeticiji forme, umetniškega objekta; repeticija forme pa odpira nov prostor gibanja in sinhronizacije. »Rond« je tudi sinonim za zamejitev in omejitve telesa, ki ga klasični balet zarisuje in izničuje hkrati. Baletne tehnike omogočajo odkrivanje skrajnih meja koordinacije telesa in sinhronizacije rok, glave, oči in nog ter zapletene gibe navidezno spreminjajo v povsem naravne. Skozi gib, predvsem klasični gib s svojimi pozicijami, koti in simetrijami, ter v odnosu gibajočega se telesa do drugih teles in prostora slutimo prisotnost »intuitivne geometrije telesa«. Telo v gibanju orisuje (geometrijske) like in kompozicije, ki ga obenem zamejujejo. Ta forsythovska ideja o plesu kot slikanju geometrije v prostoru odzvanja v drugem delu instalacije, ki ga Boris Beja naslavlja s še eno sliko baletne vaje − Doublé, battement divisé en quarts. Paravani s prepoznavno mondrijanovsko maniro enobarvnih kvadratov, razmejenih z ravnimi linijami, nastopijo na eni strani kot refe
ART STAYS festival 2020: BREZ TIŠINE / NO MORE SILENCE

ART STAYS festival 2020: BREZ TIŠINE / NO MORE SILENCE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. september ― Umetniki / Artists: Robin Meier, Roberto Pugliese, Michele Spanghero, Alberto Tadiello, Hui Ye, Nicolò Masiero Sgrinzatto, Lynn Book, Zul Mahmod, Marko Batista, Bastiaan Maris, Hans Beckers,Mario Velocci, Robert Jurak, Transversal Project, Silene Arnaldi, Milojka Drobne, Euro Rotelli... Letošnja 18. izvedba festivala nosi naslov NO MORE SILENCE (Brez tišine) in je nadaljevanje preteklih edicij, imenovanih Prihodnost (Future), Krhkost (Fragile) in Naravnost (NaturAL(L)). NO MORE SILENCE je aktualno vodilo festivala ART STAYS, a hkrati tudi opozorilo, saj ponuja kritičen, mestoma dramatično ironičen pristop do časa, v katerem živimo. Že pred časom začeta raziskava, ki temelji na predpostavki, da moramo z najvišjo stopnjo nujnosti prisluhniti ranljivosti našega sveta, če želimo preoblikovati prihodnost, in ki se je danes, v času covida-19, znašla v nepričakovani, s tišino obdani in redefinirani fazi, se ozira na zvok, glasbo, besedo, praznino, notranji in zunanji konflikt ter na človekovo nenehno željo, da omogoči glas prostoru, času, komunikaciji in odnosom. ART STAYS 2020. NO MORE SILENCE. Berimo tišino, da lahko slišimo; osvobodimo se vsega, da lahko spet zaživimo in ponovno razmislimo o samih sebi in svetu. This year’s 18th edition of the festival is titled NO MORE SILENCE and is a continuation of previous editions, entitled Future, Fragile, and NaturAL(L). NO MORE SILENCE is not only the current motto of the Festival ART STAYS, but also a warning, as it offers a critical, albeit occasionally dramatically ironic approach to the times we live in. A research that began some time ago from the premise that fragility of the world needs to be addressed with utmost urgency in order to rethink our future, has now made an unexpected turn into a phase consisting mostly of “silence”, redefining itself in the time of COVID-19; it maintains a vision to sound, music, words, emptiness, internal and external conflicts, as well as to man’s continuous desire to give voice to space,
INTROSPEKTIVA: V.S.S.D. (VEŠ SLIKAR SVOJ DOLG, 1985-1995) +- ALEN OŽBOLT (DELA 1995 - 2018)

INTROSPEKTIVA: V.S.S.D. (VEŠ SLIKAR SVOJ DOLG, 1985-1995) +- ALEN OŽBOLT (DELA 1995 - 2018)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. september ― Veš slikar svoj dolg (V.S.S.D.) je ime umetniškega dvojca, ki sta ga sestavljala Janez Jordan in Alen Ožbolt; pri tem sta bili njuni imeni zakriti v anonimnost, Veš slikar svoj dolg pa sta pojmovala kot samostojno entiteto (in se v prvi osebi ednine tudi izražala v intervjujih in zapisih), kot »razširjeni subjekt«, ki s kolektivnim, deljenim in anonimnim delom presega tedanjo izrazito prevlado »avtopoetik« v umetnosti, še zlasti v slikarstvu. Sodelovati sta začela leta 1983 z ustvarjanjem uličnih grafitov; s prvo, zdaj že ikonično razstavo sta nastopila v Galeriji Škuc leta 1986 in po naslovu razstave, Veš slikar svoj dolg, tudi prevzela ime. V.S.S.D. je deloval med letoma 1985 in 1995, ko se je njuno sodelovanje končalo in je V.S.S.D. kot umetniški subjekt preminil. V.S.S.D. je v relativno kratkem času svojega delovanja ustvaril izjemen, kompleksen, heteronomen in dramatično fascinanten univerzum podobe, ki jo je v spektakelski inscenaciji privzdignil na položaj vseobsegajoče, totalne slikarske-kiparske-umetniške izkušnje, in v takšni produkciji zastavljal ključna vprašanja sodobne umetnosti, ki se še vedno intenzivno ukvarja s temeljnimi vprašanji forme, pogleda, telesa in snovi. Alen Ožbolt od razhoda V.S.S.D.-ja leta 1995 nadaljuje samostojno umetniško delovanje. Njegovo ustvarjanje se v jedru izrašča iz temeljnih estetskih in problemskih izhodišč V.S.S.D.-ja, ki pa v umetnikovem obsežnem samostojnem opusu dobivajo nove razsežnosti in obravnavajo že zastavljena vprašanja z razširitvijo problemskega polja. Umetnikov prehod v samostojno ustvarjanje je spočetka zaznamovan tudi s travmo prekinitve, zanikanja ali distanciranja od dela in dediščine V.S.S.D.-ja, ki pa v poznejših projektih postane »delujoča zgodovina«, konstruktivna podstat tudi za formulacijo novih umetniških konceptov in idej. Veš slikar svoj dolg (V.S.S.D., Painter Do You Know Your Duty) was the name of a tandem of artists Janez Jordan and Alen Ožbolt; remaining individually anonymous, they conceive
S.A.B.A. 1979 - ####

S.A.B.A. 1979 - ####

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. avgust ― Umetnika: Silvia Amancei & Bogdan Armanu (s.a.b.a.). Retrospektiva. V okviru razstave je povsem jasno, kaj pomeni: dobesedno »gledanje nazaj« na že uveljavljen umetniški opus. Čas opredeljujejo umetnostni strokovnjaki, ustanove in umetnostni trg, nanje pa vplivajo okus, politika, geografije, osebni odnosi, gospodarske možnosti in dostop do sredstev za dosego le-teh. V svoji umetniški praksi s.a.b.a. zavestno sopostavljata svoj položaj in dejavnike uspeha v sodobnem svetu: Romunija igra vlogo evropskega vira poceni delovne sile, s.a.b.a. pa se borita proti pomanjkanju dostopa do institucionaliziranega sveta umetnosti. Takšni politični, zgodovinski in biografski elementi so stalnica njune naracije. Skozi izmišljeno pripoved namreč povezujeta nesorodne zgodovine in razpravljata o politiki v nejasnosti naše realnosti. Tak ironičen povzetek zanimanja umetnostnih institucij za vzhodnoevropske umetniške prakse je Body of Work ’79–’83 (2013–2015), v katerem s.a.b.a. arhivirata fotografije in zgodbe svojih začetkov s performansi od leta 1979 naprej. S posnemanjem od sveta umetnosti zveličane estetike se navidezno pridružujeta kanonu znanih umetnikov. Z majhnimi namigi se posmehujeta želji biti prepoznan na Zahodu, vsakdanjemu ekvivalentu nevidnega sistema, ki odloča o umetniških trendih in o tem, kdo si zasluži retrospektivo. Izhajajoč iz tega arhiva, je delovanje s.a.b.a prevedeno v retrospektivo njunega preteklega in prihodnjega ustvarjanja, pri čemer popolnoma ignorirata moč institucionalnega pripoznanja in tržne strategije (ponovnega) kreiranja dogodkov[1] prevračata v predvidljivo gesto, ki kliče po razvrednotenju. Drug način zamejevanja »gledanja nazaj« je lahko opisovanje zapletenih odnosov zgodovinskih sledi, političnih odločitev ali osebnih občutkov, ki ustvarijo nek dogodek in njegovo dojemanje v zgodovinskem času. Kurator: Maximilian Lehner Artists: Silvia Amancei & Bogdan Armanu (s.a.b.a.) A retrospective. In the context of an exhibition, it is quite clear what i
TINA DOBRAJC : ŽIVAL SEM, UJETA V TVOJ VROČ BETON / I`M ANIMAL, TRAPPED IN YOUR HOT CONCRETE

TINA DOBRAJC : ŽIVAL SEM, UJETA V TVOJ VROČ BETON / I`M ANIMAL, TRAPPED IN YOUR HOT CONCRETE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 20. avgust ― Umetnica Tina Dobrajc, predstavnica mlajše generacije sodobnih likovnih umetnikov, v svojem delu združuje tradicionalno, folklorno s sodobnim in aktualnim. V slikarskih delih raziskuje ter meša različne vzorce vzhodnoevropske tradicije oblačenja, ki brez razlike sooblikujejo in označujejo pozicijo ženske v družbi ter narekujejo meje svobodi; ne gre namreč zanemariti dejstva, da podoba ženske v tradicionalni narodni noši na njenem telesu nosi sporočilo o povezanosti nacije ter ženske kot simbola njene samoreprodukcije. Umetnica na slikarski način raziskuje koncepta identitete in družbenega etiketiranja – z združevanjem na videz nezdružljivih podob sodobnosti in motivov tradicije ustvarja nove kontekste in odpira nova gledišča tako glede sodobnosti kot glede preteklosti. Nacionalni tradicionalizem je v nenehni kontradikciji s sodobnim časom, tako v smislu reproduciranja mitologij, preoblečenih v zgodovinska dejstva, kot negativnega odnosa do progresivnih družbenih sprememb, položaja odrinjenih družbenih skupin in vloge žensk v družbi. Tina Dobrajc v svojih delih spretno sprevrača to pričakovano tradicionalno simboliko. Ženske, upodobljene v njenih delih, nosijo pokrivala na dovolj drugačen način, da ustvarjajo ravno prav občutljivo in pretanjeno zarezo v prevladujočo etnocentristično, patriarhalno in heteronormativno ideologijo. Umetnica Tina Dobrajc z domiselno vpeljavo angažirane vsebine slikarska dela nadgradi ter jih s pomočjo narativne ikonografije odpre za razmislek, sintezo tradicije, sodobnosti in upora. Vse našteto dodatno poudarijo elementi, kot so vezenine, besede, filmsko umeščeni podnapisi, umetne rože … Ti kot del celote umetniškega dela zasedejo svoj, bistven prostor. V Galeriji Kresija se umetnica predstavlja z novejšo slikarsko produkcijo, v kateri nadaljuje in nadgrajuje dosedanji koncept svojega ustvarjanja. Tina Dobrajc is a young contemporary artist whose work mixes traditional, folk motifs with modern and contemporary ideas. In her paintings, the
TILEN ŽBONA: CHARTAZA/INTERNALCLUTTER

TILEN ŽBONA: CHARTAZA/INTERNALCLUTTER

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. julij ― Slika, ki je predmet ustvarjalnega akta umetnika je v preleminarni stopnji nastajanja komplementarna struktura razvejanega polja faktorjev v katerem se združujeta nagonska in miselna pozicija. Verjetno v sprostitvi udejanjenja privre na dan prikritost umetnikovega izkustva, hotenje, zgoščeni nabor individualnosti v izvoru pripovednih podlag. Postavljena je točka soočanja, ki jo artefakt - umetnina v svoji brezfunkcionalni obliki splošno udejstvuje na sebi, kjer se znotraj izraznega medija »dogodi« interakcija ustvarjalčeve izbire, njegove kreativne sugestije in gledalčeve možnosti, sposobnosti recepcije. Tako se v smislu dojemanja, doživljanja umetnine, ki jo pri slikarstvu sprejemamo kot komunikacijski stadij predmetne pojavnosti, v razbiranju razgrne tudi gledalec sam. Veliko je neutemeljeno skrivnega, iracionalnega, nezavestnega pa vendar ne brez smisla, ampak posredovanega v obliki kodiranega sporočila, ki je izvirni profil umetniškega dejanja. Morda nezavedno, pa vendar ima vsak umetnik lasten »izpovedni program«. Mnogokrat neodkrita realnost ni samo in konsistencaustvarjalnega povoda, temveč neponovljivo vodilo pri predstavljanju možnosti doživetja. Doživljaj, ki odpira stanja zavesti, zavednega je refleksibilno reverzibilen pojav, ki deluje kot nekakšna mentalna razpredelnica, kot aktivno torišče idej, ki v okviru ponujenega umetnikovega predloga »naganja« gledalca v stanje doživljanja. Gledalec je v pogledu nekako ujet v umetnikov koncept, vendar se kot ekvivalentni tvorec podobe s svojimi emotivno racionalnimi postavkami kot soustvarjalec lahko počuti povsem svobodnega. Umetnikovo »neponovljivo vodilo pri predstavljanju možnosti doživetja« je vsekakor predispozicija v omejenem, ki pa ne more povsem prekriti dojete vsebine... Tilen Žbona je slikar mlajše generacije likovnih umetnikov, ki so trenutno aktivni na slovenski obali. Pri svojem delu razvila različne likovne prakse med katerimi pa ima slikarstvo posebno mesto. Pred nami je njegov najnovejši cikel sl
VOJSKA V MESTU: SKUPINSKA RAZSTAVA

VOJSKA V MESTU: SKUPINSKA RAZSTAVA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. julij ― Hiša kulture Pivka, razstava Vojska v mestu. Sodelujejo: Mina Fina, Denis Kraškovič, Lela B. Njatin, Klara Sax, Marko Šajn, Bruno Toič, Jaka Vatovec, Leon Zuodar. Razstava z naslovom Vojska v mestu povezuje Pivko in Kočevje, dve mesti, ki sta zaznamovani z zgodovinsko prisotnostjo vojske. Ta je v obeh mestih vplivala na urbanistično strukturo, njuno naravno okolje, vsakdanje življenje in gibanje ljudi, odnos prebivalstva do vojske, nenazadnje pa tudi na umetniško produkcijo. Kustosinji razstave sta k sodelovanju povabili umetnike in umetnice, ki so tako ali drugače povezani z enim od obeh mest. V delih, ki so jih prispevali za razstavo, prikazujejo vojsko iz drugačne, predvsem humorno-ironične perspektive, kar spodbuja nov in svež način razmišljanja o njej. Vse to povzema tudi naslov razstave, ki se nanaša na znano TV serijo Seks v mestu (1998-2004); če serija na zabaven način prikazuje življenje sodobne urbane ženske in njen pogled na spolnost, si razstava ogleduje fenomen vojske (v mestu) kot specifično moško zadevo, ki ima korenine v seksualnosti. Če je serija v času, ko je nastala, razbijala tabuje o spolnosti, razstava postavlja pod vprašaj stereotipe o pomenu vojske nasploh in njeni vlogi v vsakdanjem življenju.
ANDREJ ŠKUFCA: ČRNI TRG / BLACK MARKET

ANDREJ ŠKUFCA: ČRNI TRG / BLACK MARKET

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. junij ― Spiralaste roke Črnega trga spominjajo na samosestavljive dele, katerih cilj je popolna avtomatizacija. Njihova algoritmična enakomernost izhaja iz vrhunskih oblikovalskih platform, ki se uporabljajo za sodobno proizvodnjo in njihovo snovno manifestiranje. Pravzaprav so to virtualne vizije in interpretacije, ki oblikujejo naše okolje. Bleščeče črne cevi ponazarjajo svoj zemeljski izvor, naftovode, oceanske kable iz optičnih vlaken, morske jegulje, eksoskelete in najzgodnejše oblike cevastih večceličnih mikroorganizmov. Ti predmeti sploščajo čas v prvobitnost prihodnosti, ki zanika človekovo izjemnost.Črni trg je prostor trgovanja zunaj pravnih okvirov. Najbolj znan spletni primer, Svilna pot, premika fizične predmete po zemlji prek svoje lovkaste mreže virtualne komunikacije in izmenjevalnih omrežij. Načeloma je anarhistična – molekularna in rizomatična. Lahko se razprši in združi v neskončne tvorbe, pri čemer se nenehno pomika med minljivim in fizičnim. Po svoji biti je to, kar Keller Easterling imenuje aktivna oblika, organ brez telesa, ki v naši družbi obstaja kot skoraj neviden vzporeden svet, njegov modularni, organski in biotehnični korpus pa razkriva duha za institucijami in politično etiko.Po mnenju avtorjev znanstvene fantastike, kot sta J. G. Ballard ali Stanisław Lem, je zamišljanje prihodnosti vedno način kritiziranja našega lastnega časa. Dandanes neizkoriščen potencial ustvarjanja avtomatiziranih družb radikalne enakosti sicer obstaja, vendar je cilj sedanje korporativne strukture dokončati izčrpavanje čim večje količine materialne in človeške energije na podlagi podivjanega antitehnološkega modela, ki se bolj kot na véliki skok naprej osredotoča na povečevanje potrošnje. Ob uporabi znanstvenih vizij biotehnologije, arhitekture in urbanizma je Črni trg predlog morebitnih prihodnosti, ki zajemajo emancipacijski potencial tehnologije ter ponovni razmislek o vlogi in položaju človeštva v planetarni prepletenosti.Samostojna razstava Andreja Škufce v Mednar
ERIK LOVKO: MOŽ IN SONCE

ERIK LOVKO: MOŽ IN SONCE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. junij ― Razstava Mož in sonce predstavlja manjši pregled Lovkove ustvarjalnosti. Izpostavlja tako njegovo slikarsko kot kiparsko izražanje. Razstava prikazuje značilnosti in posebnosti Lovkovega dela in ga potrjuje kot precej samosvojega ustvarjalca. V svojem delu je v vsem obdobju ohranjal figuralno formo. Njegovo slikarstvo je skoraj realistično, izvedeno na nek poseben, avtorski način. Njegove slike so polne historičnih citatov, predvsem iz italijanskega prostora, kjer se je tudi šolal. Zanj je značilen izraziti kolorit in posebna oblika figur. Vsebina vseh njegovih del so medčloveški odnosi, kar se na njegovih slikah kaže v prepletanju figur, kjer skoraj ni prostora za kaj drugega, razen še za simbolne predmete, ki jih postavlja v soodnose z njimi in prostorom. Erik Lovko (Postojna, 1953-2009) je svojo študijsko pot začel leta 1972 na umetnostni akademiji v Benetkah, smer slikarstvo. Po končanem prvem letniku (pri profesorju Edmondu Bacciju) je beneško akademijo zapustil in odšel v Firence. Študij je nadaljeval na tamkajšnji Akademiji lepih umetnosti. Leta 1976 je pri profesorju Silviu Loffredu tudi diplomiral. Po končanem študiju v Italiji je vpisal specialistični študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in ga leta 1979 pri profesorju Slavku Tihcu končal.
ZELENI REZ / GREEN CUT

ZELENI REZ / GREEN CUT

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. junij ― Naredimo pomladanski rez skozi sodobno likovno umetnost: naj bo ta rez zelena barva v svojih legah, pomenih, pojavnostih in funkcijah. Zelena kot sekundarna mešanica modre in rumene ima neskončno odtenkov tako v naravi kot v umetnosti. Zato je poimenovanje barv zmeraj samo približek, ki ga je mogoče tehnično natančno izmeriti, v umetniški praksi pa imamo opraviti z najbolj nenavadnimi, komaj opisljivimi mešanicami. Zelena ima svojo življenjsko čutnost, ki se je naučimo v naravi, in umetelno vrednost, ki sodi v simbolne in oblikovalske prakse. Tako je prva naloga pričujoče razstave preveriti, kako se zelena znajde v sodobni umetniški podobi, denimo, kakšna je njena pot »nazaj« k naravi. To je še vedno največje mimetično področje, kjer kraljuje zelena. Druga naloga zadeva njeno samostojnost: kako se zelena izraža v abstraktnem prostoru, kateri odtenki so danes v prednosti. Zelena se kaže kot tudi družbena in družabna barva: kakšne površine, predmete, figure pokriva in kako se uveljavlja v medijskem okolju. In navsezadnje: zelena je barva ekologije. Slovenska moderna umetnost je vendarle manj »zelena«, kot si predstavljamo. Res so slikarji vezani na naravno podobo, toda zdaj slikajo naravo in zeleno v njej tako, da najprej vidimo njihovo estetsko in izrazno ravnanje z barvo in kompozicijo; vidimo naravo, ugledamo pa umetnost. Bolj ko se razvija modernizem, bolj izginja zelena barva, oziroma se kaže v »nenaravnih« legah in pomenih. Gre za preobrazbo naravne barve v znakovno barvo in potem še naprej v njeno simbolno in medijsko uporabo. Pri tem se sama predstava zelene kot barve spreminja: kot da ne verjamemo več zeleni, če jo ustvarja umetna inteligenca. Nekdanje predstave o mirni, zadovoljni in pohlevni zeleni (tako je mislil še Ivan Šubic v 19. stoletju in jo predlagal za barvo v stanovanjih), so danes zamenjali svetleči, ostri odtenki, ki opozarjajo nase – kar je samo obratna urbana slika nekdanje naravne klorofilne mimikrije: zelena kot način, kako biti še bolj vide
ŽIVKO MARUŠIČ: CARNETS

ŽIVKO MARUŠIČ: CARNETS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 29. maj ― Pregledna razstava risb Živka MArušiča zajema dela, ki so nastala med letoma 1980 in 2020.Odločil se je da na ogled postavi dela na papirju, ki jih je zaznamoval z izrazito svojskim, osebnim pristopom. Gre za intimne risbe, ki jih hrani v svojem osebnem arhivu in so javnosti predstavljene prvič.Papirji, risbe, pasteli, akvareli, kolaži, skice, narejene v različnih slikarskih tehnikah, od uporabe preprostega svinčnika ali grafita-oglja, krede ali pastelov, tuša, kemičnega svinčnika,do vodnih akvaarelov, kolažev in tudi risb, ki so ustvarjenev oljnih barvah. Živko Marušič je mojster slikarskih tehnik. RAzsstavlja intimne študijske skice, s katerimi že v osnovi razsikuje uporabo tehnike, barve, zasnove, osnove, forme, torej vseh slikarskih pravil. Gre za zelo osebne slikarske študije , ki dokazujejo pomembnost figure ter slikarsko resnost in zrelost.Figura že s samo postavitvijo v brezčasni prostor umetniškega dela postane nadrealistična, hkrati pa s svojo mehkobno silhueto oznanja (pogosto že kar kriči) svojo konstantno živost. Subjektivnost disproporcionalne figure preraste v gibanje umetniške substance, v neujemljivo odprtost bivanja, ki omogoča umetnikovo svobodo ustvarjanja in njegov povsem samosvoj izraz. Nina Jeza Figura marušičienne je "spolzka" in gibljiva , "zdrsna", minimalna...Je magična in je magija. Vedno- vedno znova - je jeEden...v pomenu Enosti dveh spolo...,in rajskega giardina. Kjer v resnici pravega, Realnega prostora ni, ampak so le "zasnutki" du dessin, ki je premična in/ali upogljiva , saj kaže na dotik: s prosti, dušo, glavo in temenom...Ki nikdar ne prerase v "figuro grande", v figuralni monstrum, saj kaže le...samoten vzgib, le točkoliko bitje na papirju, le minimalno zapolnitev slikovnega prostora. dr. Andrej Medved
NEVENA ALEKSOVSKI: IN POTEM TAKO JASNO

NEVENA ALEKSOVSKI: IN POTEM TAKO JASNO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. maj ― Umetnica Nevena Aleksovski v večpomenskem likovnem jeziku kroji ekspresivne fragmente človeških teles, rastlinja in predmetov. Znotraj minimalističnega, očiščenega likovnega izraza raziskuje, kako s čim manj sredstvi izraziti čim več, posamezen element pa je tako skladišče močnih emocij in različnih pomenov. Redukcija elementov je tudi svojevrsten osebni upor proti informacijski prenasičenosti vizualne krajine in izraža potrebo po počitku in kontemplaciji. Skozi lečo osebnih, intimnih izkušenj odstira pogled na družbene pojave, presečišče med svetovoma pa napolni s humorjem, ironijo, melanholijo, tesnobo in odtujenostjo. Razstava And then so clear je sestavljena iz risb in slik, ki so večinoma nastajale med štirimi zidovi v obdobju karantene. Umetničino sprehajanje po polju odtujenosti v času izolacije sprašuje, kako dodatno odtujiti že tako odtujenega človeka, kako pomemben je dotik in kaj brez njega ter kako se kljub razdalji dotakniti nekoga. Estetski odgovori so sestavljeni iz izmenjevanj in dopolnjevanj abstraktnih in figurativnih elementov, ki se jim kdaj pridružijo tudi barvni izrezki. Preproste, poenostavljene podobe so večkrat igrive in humorne ter nam tako kdaj dajejo uteho, spet drugič nastopajo kot oblika upora in subverzije. Resnobnost umetnica uravnoteži z razmišljanjem o vsakdanjih paradoksih, absurdih in relacijah, ki se ob tem vzpostavljajo, kot so občudovanje pomladnega prebujanja narave in nadležna alergija na cvetni prah, uživanje ob cigareti in slabo počutje takoj po njej, občutek svobode ob samoti in tesnoba ob lastni osamljenosti. Preko razbremenjenega pristopa nam pripoveduje nikoli do konca razkrito zgodbo, del katere je tudi intervencija na steni in avtorski zapis, ki nas potreplja po rami s tolažilnim – polako. Nevena Aleksovski is an artist who carves expressive fragments of human bodies, plants and objects into a multifaceted visual language. Within the minimalist, purified artistic expression, she explores ways of expressing as much as
LUKA SAVIĆ: SPLOŠNA FILOZOFIJA IN IZPOVED POSAMEZNIKA

LUKA SAVIĆ: SPLOŠNA FILOZOFIJA IN IZPOVED POSAMEZNIKA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. maj ― Luka Savić na podlagi študija zahodne filozofije in estetike uporablja različne medije za ustvarjanje enigmatičnih instalacij, ki vključujejo in prilagajajo umetnostnozgodovinske reference ter filozofske ideje. Predvsem ga zanima, kako se abstraktni, univerzalni koncepti nanašajo na individualno izkušnjo: Kako naj, denimo, umetnik uporablja ikonografske motive – vizualne simbole in znake, ki jih umetniki uporabljajo že tisočletja – za komunikacijo s svetom, obenem pa upošteva tudi specifičnosti lastnih izkušenj? Savić nas nato vodi k naslednjemu vprašanju: Ali ima umetnost, ki stremi k univerzalno razumljivemu jeziku, večje izrazne možnosti od tiste, ki ne? Tako kot zamišljena muza v sloviti Melanholiji I Albrechta Dürerja – umetniškem delu, ki ga je Erwin Panofsky, čigar študije ikonografije so prelomnega pomena, opisal kot »objektivni izraz splošne filozofije in subjektivno izpoved posameznika«[1] – vandramo skozi Savićeve instalacije, gnani s simboli navidezno racionalnega in univerzalnega sveta, obenem pa ugibajoči o vlogi oblikovanja mitov in ustvarjalnosti pri prepoznavanju lastnega mesta znotraj njega. Instalacija Negativna teologija (2017) predstavlja izhodišče te razstave, iz katerega izhaja najnovejše Savićevo delo. Vključuje monokromatično sliko, kos marmorja, v razmerju zlatega reza razrezan na dva dela, in štiri sprehajalne palice iz lesa (Savić pravi: »Sprehajalne palice so iz izleta s prijatelji v hribe z razgledom na Spoleto v Italiji in bi jih lahko razumeli kot referenco na Mojzesovo magično sprehajalno palico«). Vse je pobarvano v belo. Umetnik pojasni, da sta naslov instalacije in monokromatičnost neposredni referenci na sliko Belo na belem (1918) Kazimirja Maleviča, njena kritična interpretacija pa poklon negativni teologiji – ideji, razširjeni v mističnih, nedogmatičnih religijah, po kateri najvišjega bivajočega ni mogoče definirati pozitivistično, znanje pa naj bi nastajalo v asketskem procesu izpraznjenja samega sebe ali v stremljenju k tišin
BOJAN BENSA: POMEMBNE ZGODBE MOČNO ŽARIJO

BOJAN BENSA: POMEMBNE ZGODBE MOČNO ŽARIJO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. maj ― Bojan Bensa predstavlja izbor slikarskih del vse od leta 1983 pa do svojih zadnjih slik, ki so nastale v obdobju, ko se je umetnik pripravljal na svojo najobsežnejšo razstavo v Ljubljani. Razstava že s poetičnim naslovom opredeli najbolj izrazito polje umetnikovega ustvarjanja, kot so močne, živahne, tudi divje barve. Skozi domišljeno, a občasno tudi impulzivno nebrzdano barvno silovitost pred nami nastaja svet podob, svet, prežet s figuraliko tako ljudi kot živali, in predvsem likovni svet, ki niha med konkretnostjo oziroma naslonom na določene vsebine ter med meditativnostjo z rahlo navezavo na magičnost ali celo na nadrealnost upodobljenega. Bensa uresničuje podobe večinoma v komplementarnih barvnih odnosih, saj tako še okrepi kontraste ter ustvarja potrebno dramatičnost likovne zgodbe ter določeno mero skrivnostnosti, ki mu je še posebej blizu: predvsem daljni, neobičajno privlačni in občasno težje razumljeni ter skrivnostni svet Azije, zlasti japonske kulture. Ustvarja vzporednosti med zgodbeno realnostjo in zgodbeno mističnostjo, pri čemer vedno ostaja na ravninah prepoznavnosti in določene logičnosti, ki sliko zapakirajo v vabljivo barvno, vsebinsko likovno energijo, ki žari s sten in zaobjame gledalca ter ga popelje v svet likovne kontemplacije. Kustos razstave: dr. Sarival Sosič The academy trained painter Bojan Bensa is this time presenting a selection of paintings from as early as 1983 until recent works, created in 2020. The exhibition poeticaly entitled Important Stories Shine Powerfully, identifies the most prominent field of Bensas creation, namely strong, vibrant, even wild colours, already in the title itself. Precisely through the otherwise imaginative, but also occasionally impulsive , unbridled colour forcefullness, a world of images emerges before us, a world imbued with the figurality of both humans and animals, and above all, the artistic world oscillating between concreteness, leaning on certain contents, and meditativeness, with a slight aff
ENEJ GALA: NA RAMENIH PRITLIKAVCEV / ON THE SHOULDERS OF DWARFS

ENEJ GALA: NA RAMENIH PRITLIKAVCEV / ON THE SHOULDERS OF DWARFS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. maj ― Prvi, ki se mu pripisuje znameniti rek "nanos gigantum humeris insidentes" je Bernard Chartreški. Rek, ki se je v popularni kulturi zasidral v eni od različic sedečih na ramenih velikanov, je v zgodovini neutrudljivo služil kot skromno opravičilo tako za sposobnost kakor za nesposobnost številnih, predvsem pa intelektualnih velikanov. Njegova parafraza preizprašuje perspektivo sodobnega subjekta, iz katere izhaja odnos do ideoloških velikanov, ki prepogosto zastirajo pogled, namesto da bi nudili svoja ramena v prid daljnovidnosti pritlikavih. Razstavni prostor se prelevi v laboratorij, kjer je lutkovni performans osrednji dogodek, čeprav fizično nastopi kot obstranski in tako poskrbi, da se sam temelj razstave izogne središču pozornosti kakor piker sinonim prakse zapostavljenih subjektov. "Bonton" je instalacija dveh lutkovnih odrov, ki sta po obliki nekje med terarijema, celicama na zaprtem psihiatričnem oddelku in miniaturnima belima kockama, ki s steklom razmejujeta lutki od publike. Dvojina je minimalno odstopanje od izjeme – ko se dvakrat ponovi ista napaka, je to prvi korak k pravilu. Kot specializirana znanstvenika se performerja vidno vzpenjata nad poizkusna dvojčka – substituta teles skupnega imenovalca žive in nežive narave, pri čemer se znanstveni pristop izpostavi kot eden glavnih nosilcev dogmatičnosti današnjega časa. Oglene okončine lutk beležijo sledi njunih gibov in se hkrati vzpostavijo kot osnovno orodje za sporazumevanje. Tako sta obe vlogi, lutkarja-znanstvenika in lutke kot vrste opazovanega subjekta, enakovredno (raz)vrednoteni v medsebojnem prepletu aktivnosti, kjer se ena od druge učita prav tistih dinamik soodvisnosti, od katerih je odvisen njun obstoj. Pozornost na osrednji steni krade monumentalna kompozicija slik, ki preizprašuje slikarski subjekt skozi enciklopedično rekonfiguracijo na prvi pogled očitnih taksonomij. Ironija je prisotna že v sami slikarski tehniki, kjer se nepravilnosti v figuraliki prepletajo z navidezno rigidno analiz
še novic