Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. junij ― Spiralaste roke Črnega trga spominjajo na samosestavljive dele, katerih cilj je popolna avtomatizacija. Njihova algoritmična enakomernost izhaja iz vrhunskih oblikovalskih platform, ki se uporabljajo za sodobno proizvodnjo in njihovo snovno manifestiranje. Pravzaprav so to virtualne vizije in interpretacije, ki oblikujejo naše okolje. Bleščeče črne cevi ponazarjajo svoj zemeljski izvor, naftovode, oceanske kable iz optičnih vlaken, morske jegulje, eksoskelete in najzgodnejše oblike cevastih večceličnih mikroorganizmov. Ti predmeti sploščajo čas v prvobitnost prihodnosti, ki zanika človekovo izjemnost.Črni trg je prostor trgovanja zunaj pravnih okvirov. Najbolj znan spletni primer, Svilna pot, premika fizične predmete po zemlji prek svoje lovkaste mreže virtualne komunikacije in izmenjevalnih omrežij. Načeloma je anarhistična – molekularna in rizomatična. Lahko se razprši in združi v neskončne tvorbe, pri čemer se nenehno pomika med minljivim in fizičnim. Po svoji biti je to, kar Keller Easterling imenuje aktivna oblika, organ brez telesa, ki v naši družbi obstaja kot skoraj neviden vzporeden svet, njegov modularni, organski in biotehnični korpus pa razkriva duha za institucijami in politično etiko.Po mnenju avtorjev znanstvene fantastike, kot sta J. G. Ballard ali Stanisław Lem, je zamišljanje prihodnosti vedno način kritiziranja našega lastnega časa. Dandanes neizkoriščen potencial ustvarjanja avtomatiziranih družb radikalne enakosti sicer obstaja, vendar je cilj sedanje korporativne strukture dokončati izčrpavanje čim večje količine materialne in človeške energije na podlagi podivjanega antitehnološkega modela, ki se bolj kot na véliki skok naprej osredotoča na povečevanje potrošnje. Ob uporabi znanstvenih vizij biotehnologije, arhitekture in urbanizma je Črni trg predlog morebitnih prihodnosti, ki zajemajo emancipacijski potencial tehnologije ter ponovni razmislek o vlogi in položaju človeštva v planetarni prepletenosti.Samostojna razstava Andreja Škufce v Mednar

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. junij ― Razstava Mož in sonce predstavlja manjši pregled Lovkove ustvarjalnosti. Izpostavlja tako njegovo slikarsko kot kiparsko izražanje. Razstava prikazuje značilnosti in posebnosti Lovkovega dela in ga potrjuje kot precej samosvojega ustvarjalca. V svojem delu je v vsem obdobju ohranjal figuralno formo. Njegovo slikarstvo je skoraj realistično, izvedeno na nek poseben, avtorski način. Njegove slike so polne historičnih citatov, predvsem iz italijanskega prostora, kjer se je tudi šolal. Zanj je značilen izraziti kolorit in posebna oblika figur. Vsebina vseh njegovih del so medčloveški odnosi, kar se na njegovih slikah kaže v prepletanju figur, kjer skoraj ni prostora za kaj drugega, razen še za simbolne predmete, ki jih postavlja v soodnose z njimi in prostorom. Erik Lovko (Postojna, 1953-2009) je svojo študijsko pot začel leta 1972 na umetnostni akademiji v Benetkah, smer slikarstvo. Po končanem prvem letniku (pri profesorju Edmondu Bacciju) je beneško akademijo zapustil in odšel v Firence. Študij je nadaljeval na tamkajšnji Akademiji lepih umetnosti. Leta 1976 je pri profesorju Silviu Loffredu tudi diplomiral. Po končanem študiju v Italiji je vpisal specialistični študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in ga leta 1979 pri profesorju Slavku Tihcu končal.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. junij ― Naredimo pomladanski rez skozi sodobno likovno umetnost: naj bo ta rez zelena barva v svojih legah, pomenih, pojavnostih in funkcijah. Zelena kot sekundarna mešanica modre in rumene ima neskončno odtenkov tako v naravi kot v umetnosti. Zato je poimenovanje barv zmeraj samo približek, ki ga je mogoče tehnično natančno izmeriti, v umetniški praksi pa imamo opraviti z najbolj nenavadnimi, komaj opisljivimi mešanicami. Zelena ima svojo življenjsko čutnost, ki se je naučimo v naravi, in umetelno vrednost, ki sodi v simbolne in oblikovalske prakse. Tako je prva naloga pričujoče razstave preveriti, kako se zelena znajde v sodobni umetniški podobi, denimo, kakšna je njena pot »nazaj« k naravi. To je še vedno največje mimetično področje, kjer kraljuje zelena. Druga naloga zadeva njeno samostojnost: kako se zelena izraža v abstraktnem prostoru, kateri odtenki so danes v prednosti. Zelena se kaže kot tudi družbena in družabna barva: kakšne površine, predmete, figure pokriva in kako se uveljavlja v medijskem okolju. In navsezadnje: zelena je barva ekologije. Slovenska moderna umetnost je vendarle manj »zelena«, kot si predstavljamo. Res so slikarji vezani na naravno podobo, toda zdaj slikajo naravo in zeleno v njej tako, da najprej vidimo njihovo estetsko in izrazno ravnanje z barvo in kompozicijo; vidimo naravo, ugledamo pa umetnost. Bolj ko se razvija modernizem, bolj izginja zelena barva, oziroma se kaže v »nenaravnih« legah in pomenih. Gre za preobrazbo naravne barve v znakovno barvo in potem še naprej v njeno simbolno in medijsko uporabo. Pri tem se sama predstava zelene kot barve spreminja: kot da ne verjamemo več zeleni, če jo ustvarja umetna inteligenca. Nekdanje predstave o mirni, zadovoljni in pohlevni zeleni (tako je mislil še Ivan Šubic v 19. stoletju in jo predlagal za barvo v stanovanjih), so danes zamenjali svetleči, ostri odtenki, ki opozarjajo nase – kar je samo obratna urbana slika nekdanje naravne klorofilne mimikrije: zelena kot način, kako biti še bolj vide

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 29. maj ― Pregledna razstava risb Živka MArušiča zajema dela, ki so nastala med letoma 1980 in 2020.Odločil se je da na ogled postavi dela na papirju, ki jih je zaznamoval z izrazito svojskim, osebnim pristopom. Gre za intimne risbe, ki jih hrani v svojem osebnem arhivu in so javnosti predstavljene prvič.Papirji, risbe, pasteli, akvareli, kolaži, skice, narejene v različnih slikarskih tehnikah, od uporabe preprostega svinčnika ali grafita-oglja, krede ali pastelov, tuša, kemičnega svinčnika,do vodnih akvaarelov, kolažev in tudi risb, ki so ustvarjenev oljnih barvah. Živko Marušič je mojster slikarskih tehnik. RAzsstavlja intimne študijske skice, s katerimi že v osnovi razsikuje uporabo tehnike, barve, zasnove, osnove, forme, torej vseh slikarskih pravil. Gre za zelo osebne slikarske študije , ki dokazujejo pomembnost figure ter slikarsko resnost in zrelost.Figura že s samo postavitvijo v brezčasni prostor umetniškega dela postane nadrealistična, hkrati pa s svojo mehkobno silhueto oznanja (pogosto že kar kriči) svojo konstantno živost. Subjektivnost disproporcionalne figure preraste v gibanje umetniške substance, v neujemljivo odprtost bivanja, ki omogoča umetnikovo svobodo ustvarjanja in njegov povsem samosvoj izraz. Nina Jeza Figura marušičienne je "spolzka" in gibljiva , "zdrsna", minimalna...Je magična in je magija. Vedno- vedno znova - je jeEden...v pomenu Enosti dveh spolo...,in rajskega giardina. Kjer v resnici pravega, Realnega prostora ni, ampak so le "zasnutki" du dessin, ki je premična in/ali upogljiva , saj kaže na dotik: s prosti, dušo, glavo in temenom...Ki nikdar ne prerase v "figuro grande", v figuralni monstrum, saj kaže le...samoten vzgib, le točkoliko bitje na papirju, le minimalno zapolnitev slikovnega prostora. dr. Andrej Medved

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. maj ― Umetnica Nevena Aleksovski v večpomenskem likovnem jeziku kroji ekspresivne fragmente človeških teles, rastlinja in predmetov. Znotraj minimalističnega, očiščenega likovnega izraza raziskuje, kako s čim manj sredstvi izraziti čim več, posamezen element pa je tako skladišče močnih emocij in različnih pomenov. Redukcija elementov je tudi svojevrsten osebni upor proti informacijski prenasičenosti vizualne krajine in izraža potrebo po počitku in kontemplaciji. Skozi lečo osebnih, intimnih izkušenj odstira pogled na družbene pojave, presečišče med svetovoma pa napolni s humorjem, ironijo, melanholijo, tesnobo in odtujenostjo. Razstava And then so clear je sestavljena iz risb in slik, ki so večinoma nastajale med štirimi zidovi v obdobju karantene. Umetničino sprehajanje po polju odtujenosti v času izolacije sprašuje, kako dodatno odtujiti že tako odtujenega človeka, kako pomemben je dotik in kaj brez njega ter kako se kljub razdalji dotakniti nekoga. Estetski odgovori so sestavljeni iz izmenjevanj in dopolnjevanj abstraktnih in figurativnih elementov, ki se jim kdaj pridružijo tudi barvni izrezki. Preproste, poenostavljene podobe so večkrat igrive in humorne ter nam tako kdaj dajejo uteho, spet drugič nastopajo kot oblika upora in subverzije. Resnobnost umetnica uravnoteži z razmišljanjem o vsakdanjih paradoksih, absurdih in relacijah, ki se ob tem vzpostavljajo, kot so občudovanje pomladnega prebujanja narave in nadležna alergija na cvetni prah, uživanje ob cigareti in slabo počutje takoj po njej, občutek svobode ob samoti in tesnoba ob lastni osamljenosti. Preko razbremenjenega pristopa nam pripoveduje nikoli do konca razkrito zgodbo, del katere je tudi intervencija na steni in avtorski zapis, ki nas potreplja po rami s tolažilnim – polako. Nevena Aleksovski is an artist who carves expressive fragments of human bodies, plants and objects into a multifaceted visual language. Within the minimalist, purified artistic expression, she explores ways of expressing as much as

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. marec ― Helena Tahir predstavlja najmlajšo generacijo umetnic in umetnikov, ki načrtno raziskuje formalne in vsebinske značilnosti klasičnih grafičnih tehnik in s tem aktivno soustvarja sodobno grafiko pri nas. Je izrazita risarka, kar ji omogoča izjemno natančne priprave na gostobesedne vizualne pripovedi, največkrat udejanjene v tehniki linoreza. Klasična grafična tehnika odvzemanja materiala matrici omogoča umetnici, da se posveti vsakemu motivu posebej, kar se odraža na presenetljivih detajlih, vidnih šele na odtisu. Že na prvi pogled je jasno, da so grafike in risbe Helene Tahir rezultat skrbnih priprav in dolgotrajnega procesa dela, ki je nemalokrat tudi fizično utrujajoče in zahteva posebne produkcijske pogoje. Umetnica se osredotoča na figuraliko in z njo vztraja ter tako ustvarja namensko nasičenost likovnega polja z raznimi predmeti in upodobitvami ljudi, predvsem otrok, v izmišljene domišljijske kombinacije, rebuse in pripovedne kolaže. Motive pogosto najde v starih revijah, časopisih in knjigah, iz katerih jih premišljeno izbira in vstavlja v nove kontekste in ustvarja nova vsebinska in domišljijska okolja. Izstopajo podrobnosti, ki niso upodobljene naključno, temveč so izbrane premišljeno in kompozicijsko pravilno umeščene. Grafike so kot kolaži, sestavljeni iz različnih matric, raznih vzgibov, asociacij in pomenskih zaključkov. So arhaična podoba današnjega časa, ko informacije, simboli in podobe tako rekoč lebdijo nekje blizu in nas nagovarjajo. Prav vse se zdi pomembno, a če v svetu, polnem vizualnih dražljajev, te izločimo ali jih preprosto spregledamo, jim na grafikah Helene Tahir ne moremo ubežati, saj nas tako kompozicija kot tehnično mojstrstvo zapeljeta v vizualno igro raziskovanja upodobljenega.Tiskanje grafik z žlico je zanimiva procesualna nadgradnja, s katero matrico v maniri slikanja s čopičem ali drgnjenja s svinčnikom prenese na papir ali tekstil. Delno zaradi objektivnih pogojev, delno pa je izbira takšnega načina odtiskovanja zavestna odločite

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. marec ― Lucijan Prelog deluje na področju slikarstva in grafičnega oblikovanja, ukvarja pa se tudi s poezijo in glasbo v okviru svojega projekta It's Everyone Else. V slikarstvu ga zanima naključnost, nepopolnost in procesi razpadanja materiala v povezavi s temo minljivosti individualnega in spremenljivosti družbenega življenja. Na razstavi v Hiši kulture bo predstavil svoja najnovejša slikarska dela. Za osnovo teh del uporablja PVC plošče, ki jih izreže v obliki pikseliziranih figur iz računalniških iger zgodnjih 90-ih let. Na to podlago nanaša plasti barv, dokler ne doseže želene prekrivnosti, nato pa vanje intervenira z risbo, nalepkami, naključnimi potezami in skritimi napisi. Motive za te posege črpa na eni strani iz sveta filmov, glasbe in umetnostne zgodovine, na drugi pa iz klubov, ki jih je obiskal na turnejah s svojim glasbenim projektom in katerih stene so večkrat prebarvane, prekrite z nalepkami, grafiti, pisarijami, razjedene od časa, polne kolektivnih zgodb neznancev, ujetih v trenutek. Ti posegi na slikah nastopajo kot nosilci družbenega komentarja in hkrati umetnikovega notranjega življenja. Slike kot celote s svojo silhuetno obliko nosilca, številnimi sloji barv in umetnikovimi posegi vanje delujejo kot novi bogovi, ki pričajo o osebnem in družbenem življenju iz nekega (skoraj) pozabljenega časa. Lucijan Prelog works in the field of painting and graphic design but is also involved in poetry and music as part of his project It's Everyone Else. His painting practice is concerned with the notions of randomness and incompleteness, as well as the processes of disintegration of material in relation to the transience of what is considered individual and the changeability of social life. The exhibition at Hiša kulture will be presenting his latest paintings. PVC panels have been used by the artist as a base for these works, which he cuts up into forms of pixelated figures from the computer games of the early 90’s. He applies layers of paint to this ground until a d

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. februar ― Glorious Twelfth tvori serija dvanajstih del: skulpture ženskih figur iz keramike zajemajo deset glav, dve glavi s torzom in eno celopostavno figuro. Prvi sta leta 2016 nastali »dvojčici« (Blowing Twins, oblikovani z zaščitnima maskama ter opremljeni z bakrenima rogovoma na jeklenih podstavkih),[2] ki so jima sledile ženske figure s pomenljivimi naslovi: Strelka, Opazovalka lune, Meduza, Sister of Mercy, Dekle, ki želi vedeti, koliko je vlažna, Kolesarka, Šahistka, Bralka,[3] Nabiralka biserov, Te-Ta in Slovenski slavček. Dela nadaljujejo in nadgrajujejo serijo skulptur ženskih glav v naravni velikosti, široko odprtih ust in tesno zaprtih oči, ki so bile na ogled potopljene v z vodo napolnjene steklene posode in obešene v kletkasti strukturi pod strop. V luči kontinuitete dela, ki sega v leto 2012 k umetniškemu posegu v degradiran Žički dvor na mariborskem Lentu (pet potopljenih glav v okenskih nišah), je umetnik leta 2014 v Miheličevi galeriji na Ptuju razstavil figure šestih »utopljenk« in dveh »ujetnic« kot metaforo za družbeno obrobnost in izključenost – v tem duhu je ustvarjena tudi ena od skulptur nove serije (Slovenski slavček: ženska s potetoviranim obrazom predstavlja priseljenko iz Burme, kjer se s tetovažo dekle izogne temu, da bi ga odpeljali v javno hišo). Tudi tokratna galerijska postavitev funkcionira kot celovit ambient, v katerem smo na prvi pogled priče še enemu nizu discipliniranih ženskih teles (Foucault). Galerijsko prizorišče vidnega pa ne prinaša le ikonično reprezentiranih ženskih figur, ki so zatopljene v neko bolj ali manj ekscesno dejavnost, marveč gledalcem ponuja možnost vživetja v nam tuje izkušnje, mestoma prignane do točke nevzdržnega v obliki klišejev o ženskem telesu in užitku. To je obenem točka suspenza, ki jo umetnik dosega s potezo nalezljivega humorja in z večrazsežnimi nagovori domišljije. Za razliko od običajnega sanjskega scenarija, ki je praviloma v prvi osebi, smo priče fantazijski oz. fantazmatski sceni, ki nas po eni str

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. februar ― ...Vse in vsi v meni, bodimo tu, v tej prijetni mlačni luži skupaj in se spet kot otroci igrajmo z blatom in navdušujmo nad paglavci in njihovimi živahnimi repki.....Ker, drage žabe, jaz sem in želim ostati z vami...za vedno! Ne bi hotel biti kot Jure D. ali Fernando P....ali Franz K....a zdaj je čas, da se vendarle potopim...na dah...nimam več dosti časa, če hočem še malo bivati sceloma na tem božajočem površju...." Nesporno je, da je človek po svojem bistvu religiozno bitje. Vendar ne v obstoječih togih, lažnivih in okrutnih indoktrinacijah, temveč tisto, kar destilira bistvo dobrega in lepega v človeku. Motivacijski element religije mora biti prefinjen instrument, ki pomaga krepiti ali celo sploh ohraniti to dragoceno in zlorabljeno bistvo človekovega bivanja. Ali bi to rešilo človeštvo, dvignilo raven humanosti, medsebojno ljubezen? Ne. Vendar se je treba boriti, četudi je videti brezupno. In natanko tako vidimo umetniška dela Marka Jakšeta: kot zdravilca človeške duše, kot prevajalca duše v njeni pretanjenosti in večplastnosti, sprejemanju neznosne bolečine, kot tolažnika, ki usmerja navzgor (in navzdol), ki sveti z umetnostjo v temi z veščinami čuječega prisluškovalca in pretanjenega znalca, z umetnostjo, najlepšo med človekovimi delatnostmi. Slike, kot so Bela čreda, Rekonvalescenca, Bela žlica in nebroj drugih, vedno novih, destilirajo dobro in lepo, so najtoplejša tolažba in najučinkovitejše zdravilo. To je najtežja naloga, ki jo zmorejo le pravi duhovniki – ne samozvani in poimenovani, ampak taki pravi, redki svečeniki, kot je Marko Jakše. A ni to nekaj najboljšega in najlepšega, kar lahko umetnost da? Aleksandra Kostič "...Everything and everyone in me, let's stay here, in this comfortable lukewarm puddle, and play again with mud like children, and ravish in tadpoles and their perky tails...Because, my dear frogs, I am with you and I wish to stay with you...for good! I wouldn't want to be like Jure D. or Fernando P. or Franz K. ... but now it's time for m