SKUPINSKA RAZSTAVA / GROUP EXHIBITION: STRUKTURA ILUZIJE / STRUCTURE OF THE ILLUSION

SKUPINSKA RAZSTAVA / GROUP EXHIBITION: STRUKTURA ILUZIJE / STRUCTURE OF THE ILLUSION

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. marec ― SUZANA BRBOROVIĆ, BETI BRICELJ, ANDREJ BOŽIČ, NINA ČELHAR, META DRČAR, DUŠAN FIŠER, ROBERT LOZAR, ROMAN MAKŠE, KATJA PÁL, BORUT POPENKO, SANDI RENKO, JASNA SAMARIN, MARKO TUŠEK. Med sprehodom po zgodovini umetnosti spoznamo, da so se umetniki pogosto spopadali z idejo, kako na dvodimenzionalni podlagi ustvariti vtis prostorske globine in resničnosti. V času renesanse so s pomočjo perspektive ustvarjali vedno bolj prepričljive podobe realnih krajin, ki so se v baroku razbohotile v smeri iluzionizma; umetniki so s poslikavami cerkvenih in posvetnih notranjščin zidove in stropove navidezno razprli v neskončna prostranstva, v katere so zvabile poglede obiskovalcev. Kasneje so te ideje zaznamovali različni sodobni pristopi, posamezniki pa so izoblikovali individualne rešitve. Na tem mestu se je primerno vprašati, kaj sploh je iluzija. Odgovor najdemo v slovarju slovenskega knjižnega jezika: iluzíja -e ž (ȋ) predstava, navadno optimistična, ki ni osnovana na resničnosti; slepilo, samoprevara; // knjiž., navadno z rodilnikom kar daje videz, vtis resničnosti Razstava Struktura iluzije želi predstaviti izbor sodobnih slovenskih umetnikov in umetnic, ki na svojstven strukturiran način ustvarjajo iluzije ter se s tem poigravajo s percepcijo gledalca. Za omenjeno razstavo smo v aktualni slovenski vizualni produkciji iskali tovrstne iluzionizme, ki jih je navdihnila geometrijska struktura. Želeli smo se odmakniti od klasičnega termina geometrijska abstrakcija, saj menimo, da se struktura iluzije prikazuje na mnoge načine, vsekakor pa je zanjo bistvena struktura prostora, ki jo lahko determinira geometrija. Z naslovom razstave apliciramo na idejo, kako umetniki s pomočjo natančno zasnovanih struktur gradijo svoja likovna dela, s katerimi ustvarjajo različne iluzije prostorov, dimenzij in vtisov resničnosti. Pri tem si pomagajo z geometrijsko abstrakcijo, različnimi perspektivami ali zgolj iščejo tretjo dimenzijo. Na razstavi želimo ustvariti preplet slikarskih in kiparskih del te
SANDI RENKO: ČRTE_LINEE

SANDI RENKO: ČRTE_LINEE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. marec ― Na tokratni osebni razstavi v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici tržaški umetnik Sandi Renko predstavlja svoje slikarsko ustvarjanje po letu 2017. Njegova umetniška dela pripadajo geometrijski abstrakciji, a vzbudijo pri gledalcu tudi optične in kinetične učinke. Začetek in izhodišče njegovega dela je največkrat kovinski ali papirnat prostorski model – objekt, ki ga sestavljajo trakovi kvadratov, ti pa lahko sestavljajo popolne kocke ali njihove dele. Kocke in trakovi so osnova prostorske risbe na dvodimenzionalni podlagi, ki služi kot skica ali študijska risba. Osnovno risbo preoblikuje tako, da ustvari še dve dodatni risbi. Tako dobi poglede z leve, desne in čelno, ki sestavljajo osnovno risbo. Med različnimi možnostmi izbere, katere dele »modela« bo uporabil za sliko, kako jih bo zasukal in kako jih bo obarval. Za snovanje slike po študijski risbi že od samih začetkov svojega umetniškega ustvarjanja uporablja valovito podlago. Najprej je bila to industrijska kartonasta valovita lepenka (canneté), ki se uporablja za embaliranje, v zadnjem času pa se odloča tudi za plastične plošče, ki imajo vrezane vzporedne valove, kot so na valoviti lepenki. Na valove podlage riše črte iz treh različnih strani. Črte, narisane na isti strani valov podlage, sestavljajo sliko, ki jo vidi gledalec. Valovitost podlage in premišljeno načrtovanje podobe omogočita občutek gibanja in prehajanja ene podobe v drugo, če se gledalec premika pred sliko. Ko se gledalec dovolj pozorno poigrava z opazovanjem ene podobe, odkrije, da mu ista slika lahko ponuja tudi različne iluzije; ko se zagleda v »vodilno« ploskev kocke, je ta lahko sprednja stran ene kocke ali pa stranica neke druge (učinek Neckerjeve kocke). Renko v svojem umetniškem ustvarjalnem procesu stalno preigrava nove možnosti, preizkuša različne materiale in tehnike ter tehnične pripomočke. Tako denimo raziskovanje optičnih učinkov usmerja tudi v ravnino podlage. Ravno podlago prepogne ali zareže in upogne, da ta del ni več v isti
SILVA LAPIDEA: ČEZMEJNO SODOBNO KIPARSTVO

SILVA LAPIDEA: ČEZMEJNO SODOBNO KIPARSTVO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. marec ― Razstavljajo / Espongono: Vittorio Balcone, Edi Carrer, Stefano Comelli, Paolo Figar, Arianna Gasperina, Boštjan Kavčič, Vasja Kavčič, Damjan Komel, Anja Kranjc, Roberto Kusterle, Roberto Merotto, Claudio Mrakic, Roberto Nanut, Negovan Nemec, Vladimir Makuc, Giovanni Pacor, Nedeljko Pečanac, Zmago Posega, Gorazd Prinčič, Angelo Simonetti, Nika Šimac, Robin Soave, Franco Spano’, Lara Steffe, Enzo Valentinuz, Ana Žerjal. Silva Lapidea je oksimoron, ki evocira kamniti gozd, zasnovan s kiparskimi deli na Goriškem delujočih sodobnih ustvarjalcev. Ti se predstavljajo v Muzeju Santa Chiara, ki v sebi še vedno skriva sledi nekdanjega samostanskega kompleksa. Razstava je zamisel kuratorke Emanuele Uccello, ki je s sokuratorko Pavlo Jarc avtorica tega čezmejnega razstavnega projekta. Le-ta je nastal na pobudo Občine Gorica, ki z Mestno občino Nova Gorica polno sodeluje prek Kulturnega doma Nova Gorica in Mestne galerije Nova Gorica. Razstava je vključena v program približevanja Nove Gorice in Gorice k Evropski prestolnici kulture 2025 ter prinaša vpogled v stvaritve štiriindvajsetih italijanskih in slovenskih kipark in kiparjev, ki svoja kiparska hotenja udejanjajo v tradicionalnih naravnih materialih, bodisi v lesu bodisi v kamnu. Italijanski ustvarjalci so bili izbrani skupaj s kulturnim društvom za sodobne umetnosti Prologo iz Gorice, ki sodeluje pri projektu. Gre za prvo obširno pregledno razstavo, ki z različnih zornih kotov osvetljuje kiparsko produkcijo v tem čezmejnem prostoru. Poleg še živečih avtorjev, ki odpirajo različne vidike kiparske umetnosti in vzpostavljajo svojevrsten dialog skozi raznolike likovne izpovedi, sloge in tehnike – od bolj ekspresionistične neofiguralike do konceptualističnih zasnov in lirične abstrakcije –, se z vsem dolžnim spoštovanjem spominjamo tudi nekaterih prezgodaj umrlih italijanskih in slovenskih kiparjev z Goriškega, ki so pustili pomembno sled v zgodovini umetnosti in tistih, ki še niso bili dovolj ovrednoteni. Razstava vključuje še

SILVA LAPIDEA: ČEZMEJNO SODOBNO KIPARSTVO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. marec ― Sodelujoči umetniki: Vittorio Balcone, Edi Carrer, Stefano Comelli, Paolo Figar, Arianna Gasperina, Boštjan Kavčič, Vasja Kavčič, Damjan Komel, Anja Kranjc, Roberto Kusterle, Roberto Merotto, Claudio Mrakic, Roberto Nanut, Negovan Nemec, Vladimir Makuc, Giovanni Pacor, Nedeljko Pečanac, Zmago Posega, Gorazd Prinčič, Angelo Simonetti, Nika Šimac, Robin Soave, Franco Spano’, Lara Steffe, Enzo Valentinuz, Ana Žerjal Silva Lapidea je oksimoron, ki evocira kamniti gozd, zasnovan s kiparskimi deli na Goriškem delujočih sodobnih ustvarjalcev. Ti se predstavljajo v Muzeju Santa Chiara, ki v sebi še vedno skriva sledi nekdanjega samostanskega kompleksa. Razstava je zamisel kuratorke Emanuele Uccello, ki je s sokuratorko Pavlo Jarc avtorica tega čezmejnega razstavnega projekta. Le-ta je nastal na pobudo Občine Gorica, ki z Mestno občino Nova Gorica polno sodeluje prek Kulturnega doma Nova Gorica in Mestne galerije Nova Gorica. Razstava je vključena v program približevanja Nove Gorice in Gorice k Evropski prestolnici kulture 2025 ter prinaša vpogled v stvaritve štiriindvajsetih italijanskih in slovenskih kipark in kiparjev, ki svoja kiparska hotenja udejanjajo v tradicionalnih naravnih materialih, bodisi v lesu bodisi v kamnu. Italijanski ustvarjalci so bili izbrani skupaj s kulturnim društvom za sodobne umetnosti Prologo iz Gorice, ki sodeluje pri projektu. Gre za prvo obširno pregledno razstavo, ki z različnih zornih kotov osvetljuje kiparsko produkcijo v tem čezmejnem prostoru. Poleg še živečih avtorjev, ki odpirajo različne vidike kiparske umetnosti in vzpostavljajo svojevrsten dialog skozi raznolike likovne izpovedi, sloge in tehnike – od bolj ekspresionistične neofiguralike do konceptualističnih zasnov in lirične abstrakcije –, se z vsem dolžnim spoštovanjem spominjamo tudi nekaterih prezgodaj umrlih italijanskih in slovenskih kiparjev z Goriškega, ki so pustili pomembno sled v zgodovini umetnosti in tistih, ki še niso bili dovolj ovrednoteni. Razstava vključuje še umetn
JAKA VATOVEC: FALSE MAGIC 3 IN FALSE MAGIC 9

JAKA VATOVEC: FALSE MAGIC 3 IN FALSE MAGIC 9

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. marec ― False Magic povezuje razstavi v Galeriji Škuc in Galeriji Alkatraz. Ključni pomisleki o projektu so temeljili na načinu naslavljanja nove produkcije, ki predstavlja vpogled v življenje z obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM). Osebne zgodbe ustvarjalk_cev ostajajo bistven vir za interpretacijo umetniških del, hkrati pa lahko voajerski vpogled arhetipizira njihova življenja kot bodisi romantizirana bodisi neželena (npr. trpinčeni umetnik genij). Namen projekta in obeh razstav ni poučevanje javnosti in/ali predstavljanje življenja z OKM, temveč soočenje z umetniškim materialom, ki stoji kot metafora prvoosebne pripovedi o doživljanju motnje. Susan Sontag je v eseju konec 70-ih spregovorila proti rabi bolezni kot metafore. Razumeti bolezen posameznice_ka kot metaforo (npr. kot božjo kazen, kot rezultat neizživete energije) ni le neresnično, je tudi kaznovalno. Če jo metaforično uporabljamo za razlago družbe in drugih fenomenov, bolezen sama izgublja na resnosti in postaja vse bolj abstraktna. Jaka Vatovec po drugi strani ravno s prisvajanjem metafor izumlja vizualni jezik, ki ni niti diagnostičen niti površinski, v katerem lahko spregovori o svojem doživljanju OKM. Uro/žago lahko beremo kot simbol nevrodivergentnega časa (pod krovnim imenom krip čas). Bodisi izgubljenega bodisi v očeh družbe neproduktivnega in neunovčljivega. Žepke časa zapolnjujejo kompulzije/rituali, ki ponudijo začasno olajšanje, svoj čas pa zahtevajo tudi obsesije/vsiljive misli, ki se kot plesen nenadzorovano širijo. OKM je anksiozna motnja, za katero so značilne mučne, ponavljajoče se vsiljive misli – obsesije, ki vzbujajo strah, zaskrbljenost ali tesnobo, ter vzorci vedenja v obliki kompulzij (t. i. ritualov), ki naj bi jih ublažili. Številčnejša pričevanja o duševnem zdravju na družbenih omrežjih so pomagala razširiti razumevanje bolezni, motenj in oviranosti iz zgolj simptomatskega (zunanji medicinski pogled) v doživljajsko (prvoosebna pripoved). Destigmatizacija duševnih motenj je nujno potrebna,
ALEKSANDRA VAJD: OD ZNOTRAJ DOL IN OD ZGORAJ

ALEKSANDRA VAJD: OD ZNOTRAJ DOL IN OD ZGORAJ

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. februar ― Pregledna razstava Aleksandre Vajd Od znotraj dol in od zgoraj predstavlja več kot dvajset let dela mednarodno priznane v Pragi živeče slovenske umetnice, ene najpomembnejših ustvarjalk na področju sodobne fotografije. Razstava se osredotoča na fotografski medij kot tak in sledi vidiku njegovega razvoja in spreminjanja s časom, še zlasti od srede devetdesetih let preteklega stoletja do danes. Poleg orisa tega, kako se je medij spreminjal v obdobju, odkar je v njem začela delati Aleksandra Vajd, in njenih pristopov k njegovi rabi, razstava poudarja tudi umetničino prakso vračanja nazaj k izvornim trenutkom njegovega nastanka, k njegovim ontološkim začetkom in k današnji arheologiji fotografskega medija. S tem pristopom se umetnica osredotoča na njegove bistvene komponente, ostaline in esenco materije, ki ohranja potencial za preoblikovanje in generiranje v nekaj novega, na kar se nanaša tudi naslov razstave. Dodaten aspekt umetničinega dela predstavljajo občasna sodelovanja v dialogu z umetnicami in umetniki, ki primarno uporabljajo druge medije in preko tega potiskajo fotografijo onkraj njenih meja, s čimer uvajajo nove, hibridne ali združene artefakte. Na razstavi se tako v skupnih projektih in v dialogu kot metodi umetniške prakse predstavljajo še Hynek Alt, Jimena Mendoza in Anetta Mona Chişa, ki je celotno razstavo postavila tudi v oblikovni kontekst. Nenazadnje razstava izpostavlja tudi umetničino vpetost v pedagoški proces in s tem razstavni prostor spreminja v vključujoč in povezovalen element, oblikovno zasnovan v pričakovanju novih vsebin, ki bodo prostor dopolnile in ga pognale v gibanje. Razstava Od znotraj dol in od zgoraj se začne s serijo konceptualnih fotografij, na katerih je umetničin oče in ki je nastala kmalu po njegovi smrti in zaradi nje. Gre za izpeljavo postavitve v Mali galeriji v Ljubljani, ki jo je Moderna galerija v sodelovanju z umetnico organizirala leta 2004. Tovrstno prepletenost ustvarjalne prakse z zasebnim življenjem, ki temelji na
GIGO DE BREA: PODOBE MOJE KATALONSKE DUŠE (HOMMAGE ZA ANNO DODAS)

GIGO DE BREA: PODOBE MOJE KATALONSKE DUŠE (HOMMAGE ZA ANNO DODAS)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. februar ― Gigo de Brea je med obiskom Barcelone, od koder je bil doma njegov ded, spoznal poezijo katalonske pesnice Anne Dodas y Noguer (1962-1986), ki ga je takoj pritegnila. Ob branju njenih pesmi je začutil skladnost njenih pesniških metafor s svojimi podobami vulkanskih pokrajin. Vedno ga je privlačila zemeljska površina in naravni pojavi v vseh njihovih geoloških in atmosferskih raznolikostih in spreminjanju, ki se likovno kažejo v različnih strukturah. To zanimanje je poglobil s selitvijo iz Gorice na Kras pred več kot dvajsetimi leti. Med potepanji po kraških hribih je opazoval konfiguracijo kraške pokrajine, njeno skalno erozijo, ki je v resnici razkroj, razpadanje. Naslikana predmetnost materije na njegovih slikah pa je pogojena s stanjem duše in ne z imitacijo narave. Kaotično pokrajino prevaja v likovni jezik, ki ga požene čut za organizacijo likovne snovi. Tako se zgodi nujni notranji boj med privlačnostjo destrukcije in urejanjem-harmoniziranjem barvne materije. Andrej Medved je v katalogu ob njegovi razstavi v galeriji Meduza v Kopru leta 2011 med drugim zapisal: "Kajti ta dela so SIMULACRUM podzavestnega popotovanja in pokrajin,povezanih s čustveno vsebino, fantazme nedotaknjene celote, ki je še možna v duši. Vnovič najden izgubljeni paradiž, ki ga vodi avtorjeva želja:veselje,sla,naslada,užitek v slikanju čustvene in čutne,lahko bi rekli "animalne duše."
SMALL BUT DANGERS: POBERKOVANJA / GLEANING

SMALL BUT DANGERS: POBERKOVANJA / GLEANING

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 15. februar ― Umetniška praksa dvojice Small but dangers (SBD) že od vsega začetka temelji na prepletu dveh produkcijskih načinov, na eni strani ustvarjanja novih del, na drugi pa zbiranja najdenih predmetov, ki jih umetnika obravnavata enakovredno kot ustvarjena dela. Izhodišče te prakse je kritičen odnos do ideologije novega, saj umetnika menita, da je vsaka novost reakcija na nekaj, kar je že obstajalo. To pomeni, da se v vsaki novosti obenem razkriva tudi kontinuiteta starega. V skladu s tem konceptom gradita svoj celoten umetniški opus. Na razstavah predstavljata nova dela ob starih in tudi razstave se, vsaj deloma, navezujejo druga na drugo. Tokratna je nadaljevanje razstave Odlomki, okruški in ostanki iz leta 2022 (Center in galerija P74, Ljubljana), s katero sta začela nov cikel. Za razliko od prejšnjega, ki je predstavljal ustvarjena dela v dialogu z galerijskim prostorom, so težišče novega cikla najdeni predmeti. Kot namiguje že naslov razstave (paberkovanje = iskanje, nabiranje ostankov; priložnostno, nesistematično zbiranje), zbirka najdenih predmetov SBD ne nastaja po vnaprej določenem konceptu, saj umetnika pri odločitvi, kaj bosta vključila vanjo in kaj ne, sledita neopredeljivim estetskim kriterijem. Kljub temu pa zbirko povezuje neka (ne sicer povsem nepretrgana) rdeča nit – predmeti, ki jo tvorijo, večinoma predstavljajo takšne ali drugačne sledi civilizacije, s tem pa tudi sledi različnih načinov človekove dominacije nad naravo, urejanja družbenih struktur, poteka vsakdanjega življenja, pa tudi vsakovrstnih ideologij, saj umetnika verjameta, da so v material vtisnjene ideje tistih, ki ta material oblikujejo. Gre torej za ostanke človeške prisotnosti v svetu v pravem in prenesenem pomenu besede. Umetnika s tem, ko te ostanke zbirata in jih postavljata v nove konstelacije v galeriji – takšne, kot sta jih našla, okvirjene, na podstavkih, kot del sestavljenega artefakta ipd., manipulirata s sledovi civilizacije. V njih namreč še vedno obstaja delček celote, kot nej
SO_OBSTOJ: BORIS BEJA, MAJA SMREKAR, URŠA VIDIC, MIHA GODEC

SO_OBSTOJ: BORIS BEJA, MAJA SMREKAR, URŠA VIDIC, MIHA GODEC

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. februar ― Naslov razstave se navezuje na misel filozofa Timothyja Mortona, ki v svoji knjigi Dark Ecology: For a Logic of Future Coexistence opredeli ekosistem kot medsebojno povezanost in ekološko misel kot razmišljanje o medsebojni povezanosti in kakšna bi morala biti okoljska filozofija v antropocenu. Štirje uveljavljeni intermedijski umetniki (večina ustvarja na stičišču umetnosti, znanosti in novih tehnologij) bodo v svojih najnovejših projektih na temo razmerja etika-civilizacija-okolje razmišljali o nekaterih ključnih segmentih razmerja med človekom in naravo, ki so družbo pripeljali do roba dopustnega ravnanja z okoljem. Štiri sicer različne umetniške prakse povezuje skupna pozicija in odnos do problematike naše skupne prihodnosti onkraj trenutnega antropocentrizma, kjer človek mora sestopiti iz nadrejene pozicije v vključujoč odnos z naravo, saj predstavlja le delček našega celotnega ekosistema Čeprav gre za večno temo, je njena obravnava vedno znova dobrodošla. V zadnjem času je skorajda preplavila velik del umetniških projektov, kar kaže, kako aktualna je in kako je vsaka progresivna umetniška izjava v tej smeri hkrati družbeno odgovorna gesta, ki vodi k premisleku, kar je eden od pomembnih izzivov sodobne umetnosti, pa tudi programa Mestne galerije Ljubljana. Kot pravi nemški sociolog Ulrich Beck v svojem delu Risikogesellschaft (Družba tveganja), je bila že družba dvajsetega stoletja ,vulkan civilizacije‘, tik pred izbruhom. Izbrani umetniki bodo skozi svoja dela predstavili, kako oni razmišljajo in vidijo realnost 21. stoletja, v katero smo »pravkar« vstopili. The exhibition’s title relates to the thought of the philosopher Timothy Morton, who, in his book Dark Ecology: For a Logic of Future Coexistence, defined the ecosystem as interconnectedness and ecological thought as thinking about interconnectedness, as well as what should philosophy of ecology be in this Anthropocene era. Four established intermedia artists (who mostly focus on the intersection of art, s
SKUPINSKA RAZSTAVA: ČU ČU MADAFAKA / ŽIGA KARIŽ, DENIS KRAŠKOVIČ, RONE84

SKUPINSKA RAZSTAVA: ČU ČU MADAFAKA / ŽIGA KARIŽ, DENIS KRAŠKOVIČ, RONE84

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. februar ― Dinamična postavitev razstave, raznolika raba medijev in naslov se neposredno navezujejo na predanost, brezkompromisnost, direktnost, šaljivost in flegmatičnost, ki na tak ali drugačen način označujejo načine delovanja izbranih avtorjev. Na prvi pogled nezdružljive in vsebinsko izjemno raznolike ustvarjalce povezujejo direktna, povedna in dostopna dela, prepredena s humorjem, cinizmom, kritičnostjo in venomer prisotno afiniteto do forme ter vnemo do iskanja novih oblik. Na prvi pogled nekompleksna dela privabijo s krotkim vzdušjem in likovno preprostostjo, s svojim družbeno-političnim, aktivističnim in osebnostnim izhodiščem ter formalno iznajdljivostjo pa potešijo tudi konceptov, paradoksov in patosa željno publiko. Če se RONE84 navdušuje nad surovo urbano estetiko slovenskih železnic, Denis Krašković k življenjskemu ciklu in človeški neumnosti pristopa na spoliran, barvit in varljivo naiven način. Njuna siceršnja navezava na okolico in javni prostor se po eni strani odraža v napol adrenalinskem športu in vandalizmu, po drugi pa v demonstraciji mehke moči stiliziranega kraljestva živali; potencirana dela Žige Kariža nato z drznejšimi in bolj neposrednimi navezavami na sodoben metaforičen svet raziskujejo predsodke predsodkov. Njihov vedno bolj oster jezik (brez dlak) nam pod krinko živahnih barv in prijetnih oblik nastavlja neizprosno ogledalo, v drobcih pa reflektira tudi delčke njih samih. Maša Žekš kuratorka
TEJKA PEZDIRC: PROTI SEBI

TEJKA PEZDIRC: PROTI SEBI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 30. januar ― Razstava "Proti sebi" avtorice Tejke Pezdirc v Galeriji Velenje prinaša osupljiv vpogled v umetniški svet in razvoj umetnice. Tejka Pezdirc je s svojim inovativnim pristopom h kiparstvu ustvarila dela, ki odsevajo njeno potovanje od figuralnega k abstraktnemu. Umetnica, ki s svojimi prostorskimi instalacijami presega tradicionalne meje kiparstva. V njenem najnovejšem delu poglobljeno raziskuje odnos med prostorom in človeškim telesom. S poudarkom na premišljeni prostorski postavitvi in tehnični dovršenosti materialov, kot so marmor, epoksi smola, tekstil in lesene konstrukcije, umetnica ustvarja prostorske atmosfere, ki vzbujajo ambivalentna čustva. Vsak eksponat je del širše prostorske instalacije, ki gledalca nagovarja in mu ponuja možnost aktivnega dialoga z umetnostjo.
SAŠA SPAČAL IN KAITLIN BRYSON: RADIOTROFNI FUNGARIJ ALI KAKO NAREDITI PLAŠČ ZA MARIE CURIE

SAŠA SPAČAL IN KAITLIN BRYSON: RADIOTROFNI FUNGARIJ ALI KAKO NAREDITI PLAŠČ ZA MARIE CURIE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. januar ― Z delom Marie Curie in njenih sodelavcev na začetku dvajsetega stoletja je odkritje radioaktivnosti sprožilo velik znanstveni in tehnološki napredek. Vzporedno so se odvijale manj znane zgodovine pravne, socialne in čustvene odpornosti. Medtem so se ranljive družbene skupine borile in se še vedno borijo za preživetje. Potem ko je sevanje povzročilo telesni propad Marie Curie, so ji v radioaktivni gozd sledili številni drugi. Vsak od njih je prispeval nove nauke za tiste, ki so preživeli. Leta 1928 so radijeva dekleta, tovarniške delavke, ki so barvale številčnice ur s samosvetlečo barvo, na sodišču začele svoj dolgotrajni boj za delavske pravice proti delodajalcem, ki jih niso obvestili o tveganju lizanja čopičev, namočenih v radijevo barvo. Leta 1945 je na Sadako Sasaki v Hirošimi padal črni dež radioaktivnega pepela. Deset let pozneje je Sadako v upanju na preživetje začela zlagati tisoč papirnatih žerjavov, kar je trajalo do zadnjega dne njenega življenja. Od leta 1950 rudarji urana Diné, znani tudi kot Navajo, neprostovoljno prakticirajo socialno in ekonomsko odpornost, medtem ko jim smrtonosni radioaktivni izotopi z zanimivim imenom radonske hčere še naprej povzročajo raka na pljučih. Leta 1991, pet let po jedrski eksploziji v Černobilu, so v reaktorju številka štiri našli dvanajst vrst radiotrofnih gliv, ki proizvajajo melanin. Melanizirane glive presnavljajo radioaktivnost v energijo in uspevajo v enem najbolj toksičnih okolij, kar jih pozna človek. Le nekaj mesecev po tem, ko so jih oblasti evakuirale z izključitvenega območja Černobila, se je skupnost starejših žensk vrnila v edini dom, ki so ga poznale. Černobilske babuške kljub nevarni stopnji sevanja še danes živijo na tem območju. Zanje je moč pripadnosti močnejša od strahu pred radioaktivno nevarnostjo. Leta 2018 so bile radiotrofne gobe prvič poslane na Mednarodno vesoljsko postajo, kjer so jih preizkusili kot ščit pred sevanjem. Radiotrofni fungarij je poklon (ne zgolj) ljudem, ki so trpeli in dali s
LARA REICHMANN: LOADING SUNS

LARA REICHMANN: LOADING SUNS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. januar ― Loading Suns zažarijo v odsotnosti človeškega pogleda. Namesto njega ASTER, MODIS, MISR, CERES in MOPPIT satelit pripravijo na potovanje skozi neizprosne razmere v vesolju. Terra, znana tudi kot EOS AM-1, je večnacionalni znanstvenoraziskovalni satelit, katerega nadzorna misija poteka v heliosinhroni orbiti okoli planeta, kjer pet glavnih senzorjev, ASTER, MODIS, MISR, CERES in MOPPIT, nadzoruje zemeljsko ozračje, kopno in vodo. Loading Suns gledalce vabi, da spremljajo zgodbo o Terri vse od njenih skromnih začetkov do kasnejšega zatona in propada. Tudi ona bo nekega dne prenehala služiti svojemu namenu. Njena zgodba je predstavljena skozi polifonijo antropomorfiziranih glasov, notranjih naprav, s katerimi kognicija, refleksija in pomnjenje postanejo ponazoritve skupne prerokbe. Lara Reichmann k animaciji pristopa z logiko aditivnega reza: z nizanjem fragmentov pripovedi in oblik ustvarja rezultate, ki poleg svojih sestavnih delov odražajo motnje in šum procesa sintetiziranja. Notranji svet Terre odraža sešito tkanino sveta, katerega je primorana nadzorovati in opazovati – satelitska slika planeta, računalniško rekonstruirana iz neštetih fragmentiranih podob. Refleksija v smislu kognicije in samozavedanja nastane kot posledica neprekinjenega toka, kot posledica združevanja in izračunavanja. Razvoj pripovedi se razcepi na točkah, kjer sam šiv vstopi v tok podatkov, ki jih je mogoče opazovati. V vsem tem šumu se prekarna oblika kognicije prične soočati s svojo neizbežno razgradnjo, njeno skrbno nadzorovanje in opazovanje pa se spremenita v žalovanje za lastnim ikarjevskim padcem. Loading Suns spark up in the absence of a human gaze. In its stead, ASTER, MODIS, MISR, CERES and MOPPIT brace the satellite for its journey through the harsh conditions of space. Terra, also known as EOS AM-1, is a multinational scientific research satellite, its monitoring mission set in the Sun-synchronous orbit around the planet, where five core sensors, ASTER, MODIS, MISR, CERES and MOPP
MICHELE SPANGHERO: TRACKS

MICHELE SPANGHERO: TRACKS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 15. januar ― The exhibition, organised by the Institution in collaboration with Galleria Alberta Pane, entitled Tracks and curated by Stefano Coletto, presents itself as an attempt to reinterpret Spanghero's production through a selection of works and materials, some of which have never been seen before. In the small and refined exhibition space of the Venetian Palazzetto, works belonging to different periods, realised over almost twenty years of research, alternate, combining the analytical reflection on the architecture of the exhibition spaces, the meticulous design research around the materialisation of sound language and, in the installation, the combination of sculpture, audio, video projection and photography. The relationships created by the arrangement of the exhibition in the different rooms bring the public closer to the complex themes that have always characterised the artist's research. Tracks’, a solo show by Michele Spanghero, at Fondazione Bevilacqua La Masa, Palazzetto Tito, in Venice. Curated by Stefano Coletto and organized in collaboration with the gallery. Exhibition ‘Tracks’ features sound installations, sculptures, videos, drawings and photographies. Nato a Gorizia nel 1979, considerato tra i migliori artisti della sua generazione nell’ambito delle ricerche sulla sound art, presenta a Venezia la sua prima vera retrospettiva. La mostra, realizzata dall’Istituzione in collaborazione con la Galleria Alberta Pane, dal titolo Tracks e curata da Stefano Coletto, si presenta come un tentativo di rilettura della produzione di Spanghero attraverso una scelta di opere e materiali anche inediti. Nel piccolo e prezioso spazio espositivo del Palazzetto veneziano si alternano opere appartenenti a periodi diversi, realizzate in quasi vent’anni di ricerca, accostando l’analitica riflessione sull’architettura degli spazi espositivi, la meticolosa ricerca progettuale attorno alla materializzazione del linguaggio sonoro e, nell’installazione, la combinazione di sculture, au
UROŠ WEINBERGER: NEOANTROMI

UROŠ WEINBERGER: NEOANTROMI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. januar ― Weinbergerjeve slike: Življenje pod kupolami Definicije Antromi so antropogeni biomi, naravna okolja ali habitati, ki jih človek preoblikuje po svoji potrebi. Z vplivi industrijske revolucije se je začelo okolje pospešeno preoblikovati, po letu 2000 je antromov že več kot biomov. Antromi vključujejo strnjena naselja (mesta in mešana naselja), vasi, obdelovalne površine, pašnike ter polnaravna zemljišča in notranje prostore. (Wikipedia) »Sam bi dodal še dva nova antroma, ki nista fizične narave in ju posledično biologija ne obravnava. To sta prostor zunaj fizičnih zaznav in virtualna realnost. Tu vidim nadaljevanje procesa z gradnjo terarijev ter herbarijev za proizvodnjo hrane in raznih megastruktur kot mikrobivalna okolja človeka (možni prenos v vesolje). Od tod slike s temi strukturami, Terrarium, Plantasia … Taka okolja sem poimenoval Neoantromi, torej neo – nov, antrom – umetni ekosistem, se pravi, novi umetni ekosistemi.« (Uroš Weinberger) Podobe Lokacija Slikar lahko izgradi svoj svet iz delcev, ki pripadajo različnim ravnem bivanja (življenje na Zemlji, v vesolju in astralnem onostranstvu), upodobi stvari, ki veljajo za težko upodobljive ali celo nevidne, se premika v času in prostoru v vse smeri in v takšnem megaprostoru preoblikuje staro in naseli novo življenje. Za Weinbergerja je idealna predpodoba/prispodoba geodezična kupola, najlažja in istočasno najtrdnejša, najmočnejša kdajkoli izmišljena struktura. Konstruiral jo je ameriški vizionar, izumitelj, filozof Buckminster Fuller. Oblikovana je po principih samozadostnosti, saj kupola nima temeljev, narejena pa je iz trikotnih, pentagonalnih in heksagonalnih oblik. V njej odmeva osnovna geometrija vesolja – sveta geometrija. V njeni obliki je zajeto vse – od male molekularne strukture do relacij med zvezdami. Brez kakršnekoli notranje podpore lahko prekrije prostor, večji od katerekoli druge konstrukcije takšne vrste. Če se bomo kdaj preselili na druge planete, je ta struktura najprimernejša notranjost za p
še novic