TINA KONEC: EVERGREEN

TINA KONEC: EVERGREEN

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. januar ― S samostojno razstavo in najnovejšimi deli se v UGM Studiu predstavlja mlada akademska slikarka Tina Konec. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je magistrirala leta 2019, vendar je njen izraz izmojstren, kot da bi imela za seboj že dolgo ustvarjalno življenje. Navdih njenim delom je narava, natančneje drevesa, še natančneje iglavci. Na papir ali prosojni pavs papir polaga poteze s svinčnikom ali črnim tušem − počasi, v dolgem meditativnem procesu, eno ob drugo. Umetnica z izjemno preprostimi likovnimi sredstvi ustvarja nadvse kompleksna dela, ki jih odlikuje tako senzibilnost kot tudi izredna prezenca. Čeprav se navdihuje pri najstarejšem možnem viru – naravi, so njene risbe povsem sodobne. Narave ne posnema dobesedno, temveč svoje »krošnje« sproščeno in intuitivno zgošča in razpušča v fino občutenem ritmu. V načinu umeščanja risbe v praznino papirja, v navidezni preprostosti, v skrajno zgoščenem izrazu in poetičnosti ponekod začutimo esenco, ki je značilna za umetnost Vzhoda. Risbe pogled gledalca usmerijo v krošnje in v nebo, kakor da so odprta vrata v nedoumljivo neskončnost. S pogledom potujemo po gostih temnih pokrajinah in posameznih drobnih poganjkih ter povsod srečujemo mir in popolnost. Drevo je eno od osnovnih naravnih oblik, ki ponazarja most med zemljo, v kateri je zakoreninjeno, in krošnjo, ki sega k svetlobi. V simbolnem jeziku predstavlja povezanost vseh stvari v vesolju, most med materialno in duhovno naravo bivajočega. Je tudi simbol človeškega bivanja, razpetega med zemeljskim polom pestre, a trde realnosti in božanskim polom svobode duha, navdiha in ustvarjalnosti. Risbe Tine Konec izhajajo iz materialnega pola sveta (umetnica si v prvi fazi risanja pomaga tudi s fotografijo), vendar se v procesu ustvarjanja zgodi premik v presežno. Umetnici uspe združiti bistveno iz obeh polov in ustvariti prepoznavno in sugestivno celoto, ki k tihemu, meditativnemu popotovanju vabi tudi gledalca. V seriji risb z naslovom Sence umetnica do
MIHA PERNE: STICK TO GRID

MIHA PERNE: STICK TO GRID

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. januar ― V zapisih o sodobni umetnostni produkciji se pogosto perpetuira ideja, da se umetniki kot nekakšni zunanji opazovalci odzivajo na družbo, v kateri živijo, da s svojimi umetniškimi deli družbi ‘nastavljajo zrcalo’ ter so pri tem (praviloma) kritični. Slikarstvo Mihe Perneta pa nam nasprotno potrjuje, da je umetniško ustvarjanje nekaj, kar je sàmo trdno vpeto v družbene okoliščine in ni zgolj reakcija, komentar ali ‘odsev’. Perne zavrne idejo ustvarjanja bodisi pod krinko neiskrene bodisi nemočne družbene kritike in se posveti raziskovanju sveta skozi prepričljivo avtentično, fantazijsko ikonografijo ter neprekosljivo slikarsko intuicijo. V novi seriji slikarskih del je pod navidez togimi pravili zavestno presekal s svojo dosedanjo prakso. V nasprotju s siceršnjim iskanjem podob v široki potezi slikarskega čopiča, je podobe tokrat načrtno pripravil sam. Z organiziranim, metodičnim delom se je lotil raziskave povezav med formo in vsebino, oziroma natančneje, kako mreža (grid) določa formo, ta pa vsebino in obratno. Vse slike so nastale znotraj vnaprej določene osnovne mreže, najpogosteje v zgradbi enot 8×8 ali 16×16, te pa so lahko nadalje razdeljene na polovice, znotraj posameznih enot tudi na tretjine. Ta pristop se zdi rigiden in omejujoč, a v formi odprte kode kontradiktorno ponuja nepregledno število izhodišč. Umetnik je znotraj mreže svoboden, da elemente – po vzoru drugih uspešnih modularnih shem, kot sta na primer pohištvo iz Ikee ali Lego kocke – poljubno sestavi v skladno celoto. Pernetova izpiljena metoda kljub ponavljajoči se formi ne postane monotona, saj se v slikarska dela vendarle vriva tudi kaos. Na ozadjih pogosto uporablja njemu ljubo tehniko dripping, katerega kolorit se ponovi na podobah v ospredju, posebno nepredvidljivo dimenzijo pa slikam doda tudi umetnikova naklonjenost recikliranju, na primer raba lesene embalaže ali plosko zbrušene palete, ki postaneta platno. Podobno neobičajni so tudi motivi; Pernetu so se v osnovni mreži sprva pričele poj
MATEJ MIHEVC: FLAT GAZE

MATEJ MIHEVC: FLAT GAZE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. januar ― Maks Valenčič / Odprta skrivnost Umetnost in njen boj s pomenom imata dolgo zgodovino, a zdi se, da je ta vektor v 21. stoletju končno pridobil zalet in legitimacijo. Objekti so se, podobno kot čutno nadčutna forma blaga, (do)končno osvobodili nadzora in potrebe po interpretaciji ter s tem manifestirali poddeterminirano prihodnost. Odprli so točko transformacije, novo fazo integracije, ki je dokončno mutirala ter intencionalnost in semantiko pustila za seboj. Najnovejša umetnost je hladna in brezkompromisna; je umetnost, ki je sposobna zaobiti vse interprete in kvalifikatorje. Njen popoln sprejem pozitivne povratne zanke ter amfibijsko prehajanje med fizičnim in virtualnim, ki je pravzaprav spajanje, pričata o njeni nečloveškosti. O skrivnosti ali Stvari sami, ki je za pojavnim materialom, pri čemer se tega nikoli ne da dokončno objektificirati, to pa dela samo konsumpcijo sodobne umetnosti nekoliko kislega okusa. Stvar na sebi je posebna za znoret’, njene manifestacije pa so vedno bolj (vsebinsko) prazne, saj so tik pred dokončno mutacijo ali fazno transformacijo – avtonomno estetsko produkcijo? – katere objekti so ravno zato peklenski ter odporni na kritike oziroma sodbe nasploh. V procesu samem najdemo približevanje generičnemu bistvu, pri čemer je razlika njegovo generično in generično njegova razlika. Umetnost beži pogledu, podobno kot kapitalizem svojim modelom. Na ravni cirkulacije je sodobna umetnost že razkrila svoje mehanizme delovanja, ki so v drugem desetletju novega tisočletja potencirani ter še bolj zvezani z dinamičnimi načini produkcije in konsumpcije, pri čemer je inherentna nestabilnost umetniškega dela del njegove avratičnosti, ne glede na hitrost njegove diseminacije, brezkompromisnost fragmentacije in reke derivativnih form. A če bi se skrivnost tu ustavila, potem najnovejše umetniške manifestacije ne bi šle onkraj feedback dinamike in ne bi zunanjosti motrile onkraj zmožnosti filozofske anticipacije ali reprezentacije kot take. Involucijske smr
SILVESTER PLOTAJS SICOE: PUNK KUBIZEM

SILVESTER PLOTAJS SICOE: PUNK KUBIZEM

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. januar ― Silvester Plotajs Sicoe (1965) je v slovenskem prostoru uveljavljen kot unikaten slikar, predvsem zaradi uporabe močno kričečih barv: rdeče, rumene, zelene in modre in vijolične, ki jih spremljata črna in bela linija. V njegovem slikarstvu pa ni posebnost le barva, temveč tudi slikarski pristop k risbi v sliki, ki je v treh dimenzijah poudarjena prav z barvnimi odtenki. Slikar zagotovo navdih črpa (tudi) iz nemškega ekspresionizma, katerega primarni diskurz temelji na deformaciji z inovativno uporabo barve, medtem ko recimo kubisti to počno s pomočjo oblike, saj se slikanja predmetov lotevajo iz različnih zornih kotov hkrati oziroma gre za upodobitev raz-stavljenega tridimenzionalnega telesa na dvodimenzionalni površini. Nekje vmes se najde Sicoe. Gre za načrtno »zmešnjavo« definirane linije, ostrih robov, močnih (kričečih) barv in popolno deformacijo stvarnosti, kar je ena temeljnih zahtev ekspresionizma; enak princip uporablja tudi kubizem, s to razliko, da deformacijo dojemata vsak na sebi lasten način: humor, groteska, ekspresija, grafizmi napisov, risbe, odnos med figuro in abstrakcijo v ozadju. Slikar skuša na principih kubizma graditi nov prostor in vanj umestiti figuro kot odziv današnjega časa, ki izraža dvom in razočaranje nad industrializacijo in urbanizacijo, tesnobno občutje ob razkroju humanističnih idealov ter zahteva duhovno preroditev človeka in sveta. Umetnik tako vsakič znova odkriva novo stvaritev, svojo slikarsko smer pa poimenuje Punk-kubizem, pač docela v smislu »še enega -izma«, ki zveni pravzaprav kot absurd današnjega časa. Punk je nekoč predstavljal subkulturo, ki se je upirala masovni produkciji in uveljavljala način DIY (Do It Yourself). Velike glasbene založbe so kmalu začutile tržno priložnost, saj se tudi uporništvo izrazito dobro prodaja. S slavnim podpisom pogodbe med Sex Pistols in založbo A&M pred vrati Buckinghamske palače v Londonu se je zdelo, da je punk postal kapitalistični sen. No, te sanje so se razblinile že teden dni po o
ANNA PONTEL: PREDMETI ZA DRUŽBO / OGGETTI DA COMPAGNIA

ANNA PONTEL: PREDMETI ZA DRUŽBO / OGGETTI DA COMPAGNIA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. januar ― Prepletanje figur in predmetov v delih Anne Pontel jasno namiguje na medosebna razmerja in probleme, ki jih imamo ljudje pri vzpostavljanju intimnih odnosov. Avtorica v svojem delu razmišlja predvsem o kvaliteti medčloveških odnosov in komunikaciji v informacijski dobi, še posebej v času, ki ga živimo, saj je koronakriza najgloblje zarezala prav v jedro človeških relacij. Po drugi strani pa predstavljajo njene skulpture, narejene iz niti , nasprotje klasičnim kiparskim materialom in tehnikam. Ustvarjanje z nitjo najprej povežemo z ženskimi ročnimi deli in njihovo simboliko, pri čemer je pomembna zlasti meditativnost tehnike kvačkanja, saj avtorica potrpežljivo ponavlja isti vbod vrsto za vrsto. Njene skulpture so pravzaprav v popolnem nasprotju s potrošništvom sodobnega časa, ki temelji na logiki "uporabi in odvrzi". Vsakemu predmetu/skulpturi poskuša vtisniti vrednost in pomen, s tem pa namiguje na odgovorno proizvodnjo in porabo dobrin, kar bi moralo postati izhodišče trajnostno usmerjene družbe. Ustvarjalno delo Anne Pontel se morda zdi navidezno igrivo in povezano z otroštvom, a je hkrati tudi družbeno angažirano. S tehnikami, ki jih uporablja, kvačkanjem in frotažem, poudarja proces nastajanja umetniškega dela. Njene skulpture, ki dajejo ob dotiku občutek ugodja in topline, pa imajo poleg estetske tudi uporabno funkcijo, saj v razstavnem prostoru niso namenjene le ogledovanju, ampak se jih obiskovalci lahko tudi dotikajo. Nedotakljivost umetniškega dela je namreč v sodobnem času nadomestila interakcija med umetnino in gledalcem, ki postaja vse bolj pomembna prvina kiparskih postavitev.
SUZANA BRBOROVIĆ in PETER CVIK: THIS APPEARANCE IN THE AIR IS CALLED A MIRAGE

SUZANA BRBOROVIĆ in PETER CVIK: THIS APPEARANCE IN THE AIR IS CALLED A MIRAGE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. december 2021 ― Suzana Brborović (Slovenija) Razstavljam dva sklopa slik, ki sta nastala v preteklem letu. Raziskovala sem teme, ki se na platnih medsebojno dopolnjujejo in prepletajo. Osnovno vodilo v vseh slikah je bilo opazovanje neba in pojavov, ki se dnevno dogajajo in spreminjajo ter kakšen odnos in občutke to vzbuja pri ljudeh. Zanima me kako to doživljamo skozi tehnologijo oziroma digitalno prizmo in kako to lahko upodobim na platnu. Prepletanje in kolažiranje različnih oblakov in sončnih zahodov z ostanki ali zametki tehnoloških konstrukcij se kažeta predvsem v barvnih poljih različno pastoznih nanosov v nasprotju z vgraviranimi tankimi črtami struktur. Naš pogled v nebo bo vedno bolj zasenčen s strani digitalne infrastrukture, ki jo bo v prihodnosti nemogoče spregledati. Naše nebo/vesolje že preletava na tisoče (in še več jih bo) novih internetnih satelitov, ki onesnažujejo vesolje in onemogočajo njegovo raziskovanje. Naša mesta, vasi in ceste bodo postale zasičene s sprejemniki in oddajniki. Zaradi hitre digitalizacije so sončni zahodi le še stvar fotografije z osladnim pripisom na Instagramu. Moje delo je moj razmislek o prihodnosti pogleda navzgor. Kjer se organske oblike srečujejo s tehničnimi črtami. Kjer se sateliti, antene in kupole poigravajo z nastankom in usmerjanjem oblakov. Kjer je ideja o lastnem kreiranju neba več kot le futuristična norost. Kjer se barvni nanosi igrajo z lastno ironijo pompoznosti in absurdnosti. Moje slike so le del mojega miselnega procesa t. i. abstraktnega preigravanja osebnih distopičnih pogledov. Peter Cvik (Slovaška) Serijo razstavljenih slik sem naredil na rezidenci Telegraph studio v Olomouc na Češkem. Predstavlja nov, svež korak, novo smer po zaključenem obsežnem ciklu (50 slik) – Things go smoother when I lose control. Novi cikel temelji na redukciji. Izhodišče je moj spomin. Prvenstveno delam s stvarmi, ki se jih spominjam brez uporabe skic ali fotografij. Ta serija slik temelji na odprtosti in širini gledalčeve interpretacije.
SAŠA SPAČAL: MIKOMITOLOGIJE / MYCOMYTHOLOGIES

SAŠA SPAČAL: MIKOMITOLOGIJE / MYCOMYTHOLOGIES

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. december 2021 ― Saša Spačal v svojem delu raziskuje preplet narave in kulture, pri čemer se osredotoča predvsem na vpetost vseh sprememb v neskončno število mikro in makro povratnih zank, ki jih poganja človeškemu očesu nevidna presnova mikroorganizmov. V tokratni, še nastajajoči seriji del MikoMitologije (2020–), ki jo za zdaj sestavljajo dve biotehnološki instalaciji, videoesej in performativna delavnica, se podaja v podzemlje, kjer raziskuje micelij, torej vegetativni del gliv, ki spleta mrežaste nitaste strukture in medsebojno ne povezuje zgolj posameznih dreves, ko med njimi prenaša vodo, dušik, ogljik in druge kemijske elemente, temveč pomeni tudi njihov komunikacijski sistem. A podzemno medmrežje v MikoMitologijah ni obravnavano kot inerten informacijski sistem, ki zgolj zaznava in prenaša sporočila o nadzemeljskih dogodkih, ampak kot kompleksna mnogoterost potreb in strategij podtalnih sil. Instalaciji pripovedujeta zgodbi, ki se odvijata v dveh vozliščih disfunkcionalnega svetovnega tehnomicelijskega omrežja. MikoMitologije: Prelom je biomimetična mikocentrična mreža z osrednjim vozliščem v mikroskopu, opremljenim s programom računalniškega vida. Medtem ko se na okoliških, mite ustvarjajočih zaslonih prikazuje ekstrakcija gob iz okolja, mikroskop presejuje mreže micelija, računalniški vid pa z vsako detekcijo gibanja v hifi micelija sproži zvok in različne glasove, ki ponavljajo stavek: »Ne moremo se vrniti v normalno stanje, ker je normalnost, ki smo jo imeli, problem.« Gibanje delca hranila hkrati povzroči spremembo v kroženju podob. Tako kot se micelij odloči, kam bo poslal hranilne snovi, tudi algoritem mreže izvede lastno premeno videov. Če lahko prvo instalacijo razumemo kot indikator krizne situacije svetovnega spleta, v katerem glasovi kličejo po spremembah, novih zgodbah in novih načinih razmišljanja, instalacija MikoMitologije: Vzorčenje že razvija predloge in metode za izhod iz perečih okoliščin, in sicer z vzpostavitvijo dialoga z ekosistemom gob. Biotehnološka
PIXXELPOINT 2021: GLOBOKI, GLOBOKI GOZD / DEEP DEEP FOREST

PIXXELPOINT 2021: GLOBOKI, GLOBOKI GOZD / DEEP DEEP FOREST

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. december 2021 ― Nezavedno: arhetip divjega, neukročenega gozda. Po Carlu Jungu je arhetip gozda pravzaprav prototip nezavednega, ki je že samo po sebi globoko, nedosegljivo in nedoumljivo. Gozd kot nekaj velikega, neznanega, neraziskanega in zatorej strašnega in nevarnega, nekaj podzavestno agresivnega, kraj, kjer že od pradavnine prebivajo naši demoni in strahovi, ki so zapisani v naš kolektivni spomin. Potovanje junaka: Gozd kot kraj iniciacije in prehoda v zrelost. Gozd kot za človeka ogrožujoč kraj postane prizorišče, kjer je Junak(-inja) postavljen(-a) na preizkušnjo. V gozdu se Junak(-inja) spopade s svojim strahom in ga premaga, ob tem pa v svojem družbenem okolju pridobi nov status. Iniciacijski obredi, ki jih najdemo v mnogih tradicionalnih kulturah, imajo povezavo z gozdom. Dilema Ericha Fromma, imeti ali biti, se tu razkrije z vidika soobstoja koncepta lastništva (agrikultura) in divje, nedotaknjene narave. Vprašanje prisvajanja narave je prisotno na vseh področjih našega življenja: od gradnje velemest do sajenja cvetlic v cvetlične lončke na okenski polici. Fotografsko prisvajanje narave v sodobni družbi postaja nekaj nezavednega in običajnega, nekaj, kar se razrašča in širi na vse vrste s fotografijo povezanih dejavnosti. Alegorični gozd je »osnovna sestavina kaosa«, v tem »zelenem kaosu« si junaki prizadevajo izboljšati svojo človeško naravo. Vstop v temačni, začarani gozd je prehod, je vstop v svet smrti, kjer ležijo skrivnosti narave, ki čakajo, da jih razodenemo in doumemo. Ali lahko gozd predstavlja takšen izziv tudi sodobnemu človeku? Če domnevamo, da v očeh sodobnega človeka lastnosti »divjega« in »sovražnega« niso več utelešene v obliki gozda, potem se postavlja vprašanje: kaj ga je torej nadomestilo? Še bolj zanimivo je razmišljanje o »krajih prehoda« današnjega časa. Ob vseh možnostih, ki se nam odpirajo danes, odkrivanje neznanih prostorov postaja vse težja naloga. Virtualno resničnost lahko vidimo kot nekakšno varno alternativo tega Junakovega potovanja, ki
TEA KRALJ: PRED OGLEDALOM / IN FRONT OF THE MIRROR

TEA KRALJ: PRED OGLEDALOM / IN FRONT OF THE MIRROR

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. december 2021 ― Slikarka Tea Kralj se v RAVNIKAR GALLERY SPACE predstavlja s samostojno razstavo Pred ogledalom. V svojem delu se posveča raziskovanju materialnosti slike, ki ga tehnika olja na platnu hvaležno dovoljuje. V osnovi gre za igro vzorcev in podob, ki se morebiti izrišejo v luknjičastih teksturah; te nastanejo s plastenjem mnogih nanosov olja, med in na katere umetnica prilepi šablone različnih čipk. Do nedavnega je bil njen delovni proces skrbno preračunan in premišljen, saj je s pomočjo računalniškega programa poleg šablon čipk izdelala tudi digitalno izhodišče za sliko, ki jo je v naslednji fazi prevedla na slikarsko platno. V zadnjem času pa je umetničin pristop h grajenju slike postal nekoliko bolj spontan: na enak način kot poprej si pripravi šablone čipk, ki jih od prvega do zadnjega koraka – torej od risanja vektorskih oblik do tiskanja in izrezovanja – izdela sama, nato pa jih naključno plasti. To prilagodljivost, prepuščenost nepredvidljivosti izgradnje slike lahko povežemo z idejo, da Kralj čipke razume kot mreže dogodkov, ki se prav zaradi narave njenih ustvarjalnih postopkov nalaganja in plastenja ob vsakem posegu sproti spreminjajo. Debele, hrapave in razpokane plasti barve bodo, odvisno od časa v dnevu, jakosti svetlobe in vzorca čipk, metale spreminjajoče se sence, kar potencira slikarkine možnosti za nadaljnjo igro tekstur. Umetničino ustvarjanje enigmatičnih slikarskih platen pomembno vlogo dodeli tudi gledalcu, saj se njena želja po raziskovanju fizičnih lastnosti materiala in njegovih danosti pri gledalcu prelevi v željo po občutenju; olja in brazd, ki so ga na njegovi sušeči se površini pustile čipke, se želimo dotakniti. S tem, ko je umetnica slike preoblikovala v trodimenzionalne predmete, ki ne morejo več učinkovati kot ploskovita dekoracija, zlita s steno, jih je naredila vizualno, predvsem pa taktilno vznemirljive. To čutno doživetje sopostavi digitalnemu svetu, v katerem je tovrstna izkušnja nemogoča; prav avtentičnost originalnega slikarskega
34. GRAFIČNI BIENALE LJUBLJANA: ISKRA DELTA

34. GRAFIČNI BIENALE LJUBLJANA: ISKRA DELTA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 16. december 2021 ― Lovka prihodnosti potrpežljivo potrkava po steklu. Z ogretega planeta se dviga gosta para hiperpopa. Resničnost se cepi v odbleskih drugih mogočih svetov. Če ste mislili, da je slovensko/jugoslovansko računalniško podjetje, ki bi lahko po mnenju mnogih postalo svetovna tehnološka sila, po letu 1989 ugasnilo, se motite. Ljubljanski grafični bienale, ki je bil ustanovljen leta 1955 sredi hladne vojne, se je v več kot šestdesetih letih svojega obstoja neumorno odzival na nenehno spreminjajoči se družbenopolitični kontekst, hkrati pa preoblikoval lastno identiteto in strategije. Vse od začetka si je prizadeval preseči geopolitična nasprotja, s čimer je kazal odločenost Jugoslavije, da izbere lastno pot. Bienale še naprej črpa iz svoje zgodovine in konteksta, pri čemer je za 34. izdajo našel spodbudo v posebnem lokalnem primeru tehnološkega razvoja in njegovih neuresničenih potencialov. Iskra Delta je bilo ime računalniškega podjetja iz Slovenije in enega največjih proizvajalcev računalnikov v Jugoslaviji. Podjetje je bilo del širše računalniške industrije, ki se je v okviru projekta modernizacije v socialistični republiki razcvetela po drugi svetovni vojni. Zgodba o vzponu in padcu Iskre Delta je zavita v skrivnost in kot taka nagnjena k različnim projekcijam, ki včasih celo mejijo na teorije zarote, kljub temu pa kot vsaka zgodba o “zamujenih priložnostih” spodbuja domišljijo o tem, “kaj bi lahko bilo”. V času, ki ga preganjajo duhovi "izgubljenih prihodnosti", bienale izkorišča željo, da bi naselili resničnost, ki je drugačna od tiste, ki smo jo podedovali. Na ozadju socialnih in okoljskih nemirov, globoko v pandemiji, ki je naša telesa prikovala na mesto, naše oči pa na zaslone, se Iskra Delta vrne iz prihodnosti, da bi vžgala iskro za zamišljanje in izgradnjo mogočih alternativnih sedanjosti. Sodelavci, sozarotniki in drugi agenti, katerih prakse uporabljajo moč fikcije, špekulativnega oblikovanja, larpinga, videoiger, interneta, popa in nastajajočih tehnologij, ji
KSENIJA ČERČE: KDO SE BOJI ROZA BARVE? / WHO`S AFRAID OF PINK COLOUR?

KSENIJA ČERČE: KDO SE BOJI ROZA BARVE? / WHO`S AFRAID OF PINK COLOUR?

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. december 2021 ― Hibridni naslov razstave Kdo se boji roza barve? z zametkom »provokata na potezi« napoveduje slikarski razmislek o položaju, v katerem se slikarstvo nahaja danes. Dejstvo je, da se je obstoj slikarstva, vključno z lastno negacijo, v preteklosti konstituiral v različnih pojavnih oblikah in da so danes, v postdigitalni in postinternetni situaciji, v slikarstvu na preizkušnji ne le njegova elastičnost, temveč predvsem mehanizmi in potenciali njegove absorbne transgresije. Retorika za slikarstvo specifičnih in integracija njemu nelastnih pojavnosti je v konstantni ekstenziji, zato razglašanje »konca slikarstva« ali »konca umetnosti« v preteklosti danes lahko razumemo zgolj z distanco, kot ugotavlja Isabelle Graw. Prav zato danes ne moremo več govoriti o povratku slikarstva (kot smo lahko v modernizmu ali postmodernizmu). Slikarstvo se ne vrača, ampak je ves čas tukaj. Zagotovo nismo več v situaciji, ko bi bilo slikarstvo prevladujoča ali vodilna disciplina v umetnosti. Hierarhije so se podrle. Meje slikarstva so postale premestljive. Slikarstvo v sedanjosti se poraja z infekcijo in se nahaja v hibridnih oblikah, torej tako v zanj značilnih kot neznačilnih formah. Forme se vzpostavljajo skozi zgodovino. Vendar je slikarstvo podvrženo konstantni ekstenziji, ki ni izključno zgodovinska, še manj linearna ali zvedena na formo, in zgosti pozornost v sliki, ne zgolj kot mediju. Vilém Flusser pravi, da moč evropske kulture temelji prav na nasprotju med podobo in jezikom. Posebaj danes, ko je množičnost/komunikativnost vizualnega podobotvorja do te mere dominantna, da presega jezik, je morda prav slikarstvo tisto, ki v odnosu do formata, skozi katerega komunicirajo podobe, poseduje relevanten glas. Adaptacijo slednjega apliciram na material in njegovo distribucijo. Slike na razstavi v tem oziru emancipirajo materialnost kajenja, silikonskih mas, PVC mrež, urina, odpadnih kopij, iridescentnih barv, mail arta, body arta ... Proteze/naslovi slik, kot so SLADOSTRASTJE − ČEŠNJEVA VOJ
IVANA BAJEC: LAŽNI TOURETTE / TOURETTE`S BY PROXY

IVANA BAJEC: LAŽNI TOURETTE / TOURETTE`S BY PROXY

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 29. november 2021 ― Ivana Bajec ustvarja na področju slikarstva, risbe in grafike. Njena izhodišča pri ustvarjanju so improvizacija, eksperiment in novost. Pri tem se zaveda, da je danes nemogoče ustvariti kaj povsem novega, zato ji zadostuje, da raziskuje in preizkuša vse, kar predstavlja novost zanjo. Na tokratni razstavi z naslovom Lažni tourette predstavlja risbe večjih formatov, v katerih raziskuje tourettov sindrom. Izraz označuje skupek simptomov, ki jih je prvi popisal francoski nevrolog Gilles de la Tourette (1857–1904) in jih poimenoval bolezen tikov. Gre za kompleksno nevrološko-psihiatrično motnjo, za katero so značilni telesni in vokalni tiki, spremlja pa jo lahko tudi vrsta drugih motenj, kot so obsesivna kompulzivnost, hiperkinetičnost, panični napadi, depresija, anksioznost. Telesni tiki se kažejo v obliki trzljajev, mežikanja, kriljenja z rokami, zategovanja ust ali ramen, miganja s prsti ipd. Vokalni tiki so navadno smrkanje, kašljanje, spuščanje neartikuliranih glasov, lajanje, kruljenje ipd. V redkih primerih se lahko zgodi, da vokalizacija vsebuje socialno neprimerne besede (kletvice, zmerljivke, žaljivke) in stavke, ki jim rečemo koprolalija. Slednje je umetnico še posebej pritegnilo, saj v kontekstu skrajne politične korektnosti na eni strani in povsem razpuščenega trolanja na drugi deluje kot edini način za nepreračunljivo in iskreno izražanje osebnega mnenja. Umetnica je raziskovala tourettov sindrom na internetu, še posebej posnetke, ki jih osebe s to motnjo objavljajo na youtube kanalih, in polnila zvezek s skicami osebnih interpretacij njihovih izjav. Na podlagi skic so nastale risbe, ki jih predstavlja na razstavi. Kustosinja razstave: Mojca Grmek Ivana Bajec works in the field of painting, drawing and printmaking. The starting points for her work are improvisation experimentation and innovation. She is aware that it is impossible to create something completely new nowadays, so she likes to explore and test out everything that is new to her. In this exhibit
MATEJ MIHEVC in LIARA T`SONI: KAMBRIJSKI VMESNIKI / CAMBRIAN INTERFACE

MATEJ MIHEVC in LIARA T`SONI: KAMBRIJSKI VMESNIKI / CAMBRIAN INTERFACE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. november 2021 ― Intermedijska razstava lanskega glavnega nagrajenca za študentski intermedijski projekt festivala MFRU, Mateja Mihevca in Farah Sare Kurnik aka Liare T’Soni z naslovom ‘Kambrijski vmesniki’, eksperimentira s spekulativnim oblikovanjem prototipnih uporabniških vmesnikov, realiziranih s spojem 3D natisnjenih ohišij in animacije… Morda se najbolj bizaren element, povezan z vznikom interneta, kiberkulturo in proliferacijo novih tehnologij, tiče ravno njihove množičnosti, nepreglednosti in bizarnosti, ki se morajo kot ekološke niše najprej prilagoditi na informacijsko krajino in diseminirati lastni potencial in stanje - verzijo prihodnosti. A ti futuristični zastavki se nikakor ne ujemajo s trenutnim mankom slednje. Ideja (ali mit) razvoja je še tu, a deluje mnogo bolj utilitaristično in racionalno. Namesto morja potencialov in nedorečenih možnosti se srečujemo z vedno bolj determinističnimi prijemi in prevlado neumne tehnologije. Verjetno res drži, da so ideje anarhokapitalistične prihodnosti mnoštva kriptovalut, kolapsa nacionalnih držav in radikalno decentraliziranega UTD-ja bile nadomeščene z bojaznijo o tehnofevdalizmu in novih oblikah gospostva. To nas privede do tehnike fiktivljanja (angl. fictioning ) in dela Mateja Mihevca in Liare T'Soni. S tehničnega vidika se je vsekakor vredno zazreti v prelom tisočletja in preverjati možnosti implementacije različnih tehnologij: pametnih asistentov, hologramov, kompleksnih vmesnikov, psevdo- (ali meta) jazov itn. Šele od pred kratkim, denimo zaradi razvoja jezikovnega modela GPT-3, si znamo predstavljati potencialno učinkovitost tovrstnega sodelovanja, a v imaginariju devetdesetih let prejšnjega stoletja in na začetku novega tisočletja podjetja s tem niso imela težav. Tedaj ni bila ključnega pomena tehnična izvedljivost, temveč vzdušje (angl. mood) in nova afektivna krajina, katere imaginarij in percepcijo so krojili znanstvena fantastika, milenijski hrošč in temačni zvoki novega začetka – nove tehnološke faze človeštva. Po
IVA TRATNIK: IGRAČE IN KOSTI / TOYS AND BONES

IVA TRATNIK: IGRAČE IN KOSTI / TOYS AND BONES

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. november 2021 ― Iva Tratnik se v svoji umetniški praksi suvereno sprehaja med vizualno umetnostjo, kjer ustvarja v različnih medijih, kot so slika, risba, kolaž, skulptura, fotografija, video, instalacija, in performansom, kjer raziskuje glas, gib, masko. Vizualno in uprizoritveno povezuje tudi na razstavah, saj svoja slikarska dela pogosto postavi prostorsko, kot neke vrste scenografijo, in jih nadgradi s svetlobo in zvokom, kar omogoča gledalcu in gledalki, da jih doživljata s celim telesom in vsemi čuti. Tokratna razstava na Gradu Rajhenburg je razdeljena na dva dela, glavnina, ki vključuje slike in tekstilne kolaže, se nahaja v Veliki dvorani in je zaradi specifičnih zahtev prostora ter njegove rabe postavljena klasično, v Okrogli dvorani pa je ločeno predstavljena še prostorsko-zvočna instalacija. Vsa dela na razstavi so nastala v obdobju zadnjih 10 let, s posebnim poudarkom na najnovejših. Za ta dela – kot tudi za njeno slikarstvo nasploh – je značilno, da jih naseljujejo različni predmeti, rastline in živali ter njihovi fragmenti in ostanki, ki so vsak zase dokaj običajni in prepoznavni, skupaj pa tvorijo imaginarne, fantastične celote. Umetnica to napetost ustvarja tako, da motive izbira iz povsem različnih, celo nasprotujočih si okolij (naravno-umetno, organsko-industrijsko, sedanjost-preteklost), na slikah pa jih razporeja mimo vseh fizikalnih zakonov. Bodisi tako, da so prostorska razmerja med njimi (groteskno) nesorazmerna, bodisi lebdijo brez teže v nedefiniranem »prostoru«, ki je presek bolj ali manj fantastičnih krajin, ali pred ploskim ozadjem, ki je monokromno ali prekrito z različnimi vzorci. V večini primerov ti vzorci spominjajo na dekoracijo notranjih prostorov, tu in tam pa so iz tega okolja tudi dobesedno vzeti in uporabljeni za ozadje, kot na primer odeja v kolažu Klovnovo srce (2014) ali talna obloga pri Doubt is Beautiful (2011). Umetnica vzorce uporablja za ustvarjanje sinestetične razsežnosti svojih del, za spodbujanje določenih občutkov in zaznav, kot j

BARBARA DREV: PREPLETANJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. november 2021 ― V Galeriji Simulaker se z razstavo Prepletanje z najnovejšimi deli predstavlja slikarka Barbara Drev. Gre za zrelo umetnico, ki kontinuirano gradi na svoji ateljejski praksi. Tekom ustvarjalnega procesa se koncept spreminja in z njim se predrugači tudi podoba slike. Lahko bi rekli, da slikarko pri delu vodi intuicija, ki za naš umetniški prostor ni značilna. Prav to naredi njene slike svojevrstne. Z dosedanjimi deli nam Barbara Drev daje občutek koherentne celote, a pri novi seriji se to spremeni. Dela so fragmentirana in v ospredje pride neposreden dialog med telesom in posamezno sliko. Avtorica ostaja pri večjih srednjih formatih, ki se približujejo proporcem kvadrata. Tehnološko se drži zanjo značilne klasične slikarske podlage na lanenem platnu. Izhodišče pri grajenju umetniškega dela je mreža, a je v tokratni izvedbi le-ta zabrisana in potisnjena v ozadje. V začetnih slojih slike se umetnica poslužuje pršilcev barve, ki ustvarijo brezoblično izhodišče za nastanek dela. Čeprav so v prvih nanosih barve nasičene, je končni rezultat pretežno nekromatičen. Slednje je tudi največja razlika od njenih dosedanjih likovnih ciklov. Nova dela so namreč prekrita z gestualnimi premazi sive barve, ki nam ob gledanju ustvarijo hladno, morda za nekatere mračnjaško, atmosfero. Navkljub dominantnim sivim barvam, slikam ne umanjka intenzivnost njihove avre. Gre namreč za vsebine, ki so v svojem bistvu prepojene z osebno poetiko umetnice. Druga ob drugo trčita dve zgodbi, ki prepletata notranja in zunanja dogajanja avtorice. V poplavi informacij se umetnici zdi vedno težje ločiti objektivno od subjektivnega. Med črnim in belim, ki nista več črna ali bela, je nešteto sivin. Kot drugo, je tu enakovredno prisotna osebna izkušnja, ki je slikarki spremenila zaznavanje lastnega telesa. Poškodba jo je prisilila, da si vzame premor od ustvarjanja. Ko se je ponovno vrnila k sliki, je pričela razmišljati o drugačni vrsti mreže – fasciji. To je tanka in elastična vrsta vezivnega tkiva, ki se
še novic