SANELA JAHIĆ: DELATI ZGINOTJE DELANJA / THE LABOUR OF MAKING LABOUR DISAPPEAR

SANELA JAHIĆ: DELATI ZGINOTJE DELANJA / THE LABOUR OF MAKING LABOUR DISAPPEAR

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. januar ― Trenutni val vseprisotne avtomatizacije in vedno hitrejši razvoj in raba tehnologij napovedovanja radikalno spreminja in reorganizira vse oblike dela. V času, ko prenos nalog na stroje postaja razširjen pojav, se je Sanela Jahić v svojem projektu lotila raziskovanja možnosti strojno zasnovane razstave. Kaj če bi se njeno umetniško ustvarjanje avtomatiziralo? Če bi razvili algoritem, ki bi bil zasnovan na bazi vseh njenih del, raziskav in zanimanj in bi lahko napovedal in določil vsebino ter estetiko njenega naslednjega umetniškega dela, ali bi se algoritem potem obrnil k sebi? Dejstvo, da je algoritem ustvarjen, da interpretira posameznikovo razmerje do tehnologije in način, kako slednja vpliva na naravo dela, tak stroj očitno ujame v določeno zanko. Vendar pa raziskava postavi v nenavaden položaj tudi umetnico. Napovedni algoritem temelji na bazi njenih del ter njenih delovnih metod in bo z nadgradnjo podatkovne baze postal kompleksnejši oziroma naprednejši. V nadaljevanju bi lahko proizvedel kaj presenetljivega, kaj, kar presega naša pričakovanja, in kar bi lahko videli oziroma napačno razumeli kot ustvarjalnost stroja. Kaj pa če se to izkaže za nekaj, s čimer se umetnica bistveno ne strinja? Bi to odražalo njene predsodke v luči dejstva, da ti tehnološki sistemi niso nevtralni, pač pa jih je naredil človek, so politični in reproducirajo vrednote ljudi, ki jih programirajo? Če bi umetnica in algoritem vzporedno ustvarjala dela za razstavo, bi občinstvo lahko ugotovilo, katero delo je zasnoval stroj? Nadalje, ker njena umetniška praksa vključuje proizvodnjo tehnološko podprtih kinetičnih objektov, to za algoritem – ki je sam stroj – pomeni, da koncipira umetniška dela, ki so prav tako stroji. The current wave of pervasive automation and the ever faster development and use of technologies of prediction are radically transforming and reorganising all forms of labour. As the delegation of tasks to machines becomes widespread, Sanela Jahić’s starting position in this p
VADIM FIŠKIN: MALI VELIKI POK /A LITTLE BIG BANG

VADIM FIŠKIN: MALI VELIKI POK /A LITTLE BIG BANG

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. december 2018 ― Predstavljajte si vesolje. Prepolno neštetih delcev in prepolno energije. Vse stisnjeno v eno samo točko. Pred približno štirinajstimi milijardami let je en sam misteriozen dogodek sprožil vse; veliki pok. Pojavili so se atomi in njihovi elektroni, iskali so medsebojna ravnovesja in ustavarjali električno okolje. V milijonih let, ki so sledila, so nastale zvezde in galaksije. In svetloba. Veliki pok je teorija o evoluciji vesolja, ki pa ga še do dandanes ni mogoče zares opisati. Nihče pravzaprav ne ve, kaj se je v resnici zgodilo v začetku. Kar vemo je, da se je takoj po nastanku vesolje začelo širiti. Kaj naj bi bilo prej, kaj je dejansko eksplodiralo in kako se to zgodilo, teorija ne pojasnjuje. Bilo je vroče in gosto okolje, v katerem se je energija manifestirala le skozi trenutni, mimobežni obstoj delcev. Potem so delce posrkale substance in materije, premagujoč antimaterijo. Tu ni bilo nobene eksplozije, le vesolje, ki se je širilo in tudi poka ni bilo, saj ni bilo zraka, ki bi prenesel zvok. Za popolno razumevanje vsega nam instrumenti, ki jih imamo na razpolago, ne zadostujejo, poznani fizikalni zakoni pa pravzaprav prenehajo biti logični. Čas sam po sebi izgleda vrtljiv in nima pravega pomena. Potrebna je nova teorija, takšna, ki bi združila Einsteinovo teorijo relativnosti in kvantno mehaniko, kar že raziskuje na stotine sodobnih znanstvenikov. In Vadim Fiškin tudi. Razpravi se pridružuje z “Lets Sync”, “Stretch Time”, s prikazom in z razstavo, “Mali veliki pok” (A Little Big Bang). Nicola Mafessoni
SAŠA SPAČAL: ZEMLJESTIK / EARTHLINK

SAŠA SPAČAL: ZEMLJESTIK / EARTHLINK

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. december 2018 ― "Povezovalne sposobnosti postčloveškega subjekta niso omejene na človeško vrsto, ampak vključujejo vse neantropomorfne elemente, začenši z zrakom, ki ga dihamo." —Rosi Braidotti Prostorska biotehnološka postavitev umetnice Saše Spačal v Galeriji Vžigalica želi služiti vstopu v postantropocentrično konstelacijo povezav in odnosov z okoljem, ki omogoča, da človeško delovanje v okolju mislimo bolj dinamično in trajnostno. Naravne spremembe so vpete v neskončno število mikro in makro povratnih zank planeta, ki jih človeštvo tudi kot samooklicana geološka sila zelo težko dojame v vsej njihovi kompleksnosti. Zemlja je potopljena v planetarni metabolizem snovi, ki krožijo med litosfero, atmosfero, hidrosfero in biosfero. Biogeokemijsko kroženje med sferami poganjajo povratne zanke presnove mikroorganizmov, ki povezujejo vse biološke in tehnološke akterje v tok stika vsega z vsem, v intra_fluks izmenjav in odnosov. Z vdihom in izdihom človek vzpostavi intimno vez s planetom, a kaj se zgodi, ko ta postane tehnološko mediirana? Kakšna bo doza, kdo jo odmeri in kdo preživi? Razstava Zemljestik umešča Zemljo v postčloveško sedanjost, ki vsebuje tako seme prihodnosti kot senco minljivosti. Sedanjost kot seme prihodnosti obiskovalec izkusi pri instalaciji Inspirij, kjer se nadiha zemeljske "bakterije sreče" Mycobacterium vaccae. Ritem dihanja narekuje napihovanje balonov za oživljanje, ki naj bi človeka pomirili in mu omogočili sanje o svetli tehnokratski prihodnosti. Trenutek minevanja in poslavljanja se zgodi pri instalaciji Ekspirij, kjer obiskovalci z izdihi prenašajo svoje mikrobiome na pozunanjena pljuča. Kapljice izvlečka pokopališke ciprese Cupressus sempervirens združbe mikrobov vztrajno spirajo. Toda vseh človeških izločkov se ne da prečistiti, zato izgorevajo na suhi zemlji, ki jo onesnažujejo. Med skoraj preteklostjo in skoraj sedanjostjo stoji instalacija Simbiom s črno deteljo Trifolium pratense, ki v simbiozi z bakterijo Rhizobium proizvaja kisik in veže dušik, kar
IŠTVAN IŠT HUZJAN: NAPLAVINE

IŠTVAN IŠT HUZJAN: NAPLAVINE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. december 2018 ― Umetnik Ištvan Išt Huzjan je močno vpet v mednarodne umetnostne tokove. Ustvarja in biva med Ljubljano in Brusljem. Ves čas je na tekočem z aktualnim dogajanjem doma in v svetu, kjer ustvarja na rezidencah, kje na poti ali v eni izmed držav, med katerima je njegovo življenje razpeto. Domala vsi projekti, knjige umetnika in performanske stvaritve so rezultat umetnikovih dolgotrajnih predhodnih razmišljanj. V umetnostnozgodovinskem smislu navezuje svojo aktivnost predvsem na neokonceptualne prakse šestdesetih let po »Happeningu« slikarja Allana Kaprowa (1927–2006), pionirja pri oblikovanju koncepta performansa, ki je opisoval svoje delo kot zlitek lastnega življenja in lastne umetniške prakse, kjer meja med življenjem in ustvarjanjem umetnosti ne obstaja več. In kjer umetnost nastane pred interakcijo z gledalcem ali z njim, o čemer (vključno s simboliko ogledal) priča tudi velika nagrada 31. grafičnega bienala v Ljubljani (2015). Atraktivno postavljena instalacija odseva kompleksno mrežo zgodovinskih referenc in formalnih sredstev v vsej njihovi razslojenosti, je polifonija narave in spomina, umetnostne zgodovine in umetnikovih intimnih odzivov. Za vse Huzjanove projekte v zadnjem desetletju in pol je ključno vračanje v polpreteklo zgodovino in lastno mitologijo. Že od študija dalje se je družbeno dogajanje vse bolj izražalo tudi v njegovih delih, čeprav na zelo subtilni ravni. Njegova zelo osebna umetniška poetika se je že pri prvih projektih kazala tudi v naslovih projektov: Veliko tišine v ljubljanski Finžgarjevi galeriji (2004), Jaz sem tisti večni otrok … v koprski Galeriji Meduza (2008), Vračanje k prvemu m2 v ljubljanski Galeriji Gregor Podnar (2011) ali pa Od tu do tu v ljubljanski galeriji ŠKUC (2013). In tako naprej. Vse do performansa Od tu do tu (2014) v losangeleški Blum&Poe Gallery, instalacije Jedra v Reaktorskem centru Podgorica (Institut »Jožef Stefan«, 2016), ki je bila del razstave 8. Trienala sodobne umetnosti U3, in Mere v ljubljanski Mestni galer
PETER RAUCH: PREREZ / CROSS - SECTION

PETER RAUCH: PREREZ / CROSS - SECTION

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. december 2018 ― Prerez iz naslova samostojne razstave Petra Raucha v Galeriji Škuc je treba vzeti dobesedno. Prerez gradi na kirurško ostrih, neprizanesljivih zarezah v materialnost galerije, v tektonskost njenih sten. Posega v površine, ki predstavljajo najneposrednejši temelj za uresničevanje njene funkcije, razstav, ki potrebujejo čim bolj »nevtralno« ozadje. Reze spremljajo tudi konservatorske sonde, naslednji poseg, ki vztraja pri materialnosti prostorskih elementov in istočasno negira funkcijo belih sten kot opore ali ozadja vsebine, ki se vsakokrat nastanjuje v galerijski prostor. Namesto bele kocke ali vsaj nevtralnega ozadja galerijo opredeljujejo barvne lise didaktičnih konservatorskih sistematizacij slojev in manjkajoči kosi sten. Boleče intervencije v občutljivo telo. Pa vendarle omenjene intervencije ne stavijo na moment kritičnosti. Razmislek institucionalne kritike, če ga je sploh mogoče razbrati, popolnoma izzveni vpričo nemih kosov zidu in abstraktnih barvnih vzorcev. Branje omenjenih intervencij v metaforičnem duhu, kot rez v institucionalno telo s ciljem, da ga secira, je tukaj brez sleherne moči. Namesto tega smo priče refleksiji o materialnem, prehodu materije, gmote, v material – obliko, ki jo opredeljuje zaznamek neke volje. Razstava tako sledi umetnikovim siceršnjim interesom, nazadnje artikuliranim v projektu Minimalna razlika med tem in onim, v katerem je Rauch materialni odtis volje spremljal skozi fenomen meta v emulzijo potrebne gostote za zadrževanje ustreznega v-tisa. Zdi se, da je pri pričujoči razstavi še enkrat v ospredju vprašanje materialnosti odtisa (umetnikove) intence, vendar se tokrat artikulira prostorsko obsežneje, kot rez v materialnost (arhitekturnega) prostora. V delu Petra Raucha materialnost kot nova opora za mišljenje nadomesti metaforo. Topologija je drugo ime za ta prehod, ki meri na zapopadenje novega prostora mišljenja. Rauchovo zanimanje za topologijo kot kategorijo nemetaforične ponazoritve temeljnih konceptov psihoanalize gradi
NEJA ZORZUT : ALOHTON

NEJA ZORZUT : ALOHTON

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. december 2018 ― Dvojna zanka. V veliko slikovno površino na podstavku, ki ga je Neja Zorzut poimenovala "Stvar", je vpisana prostorska zanka ali zasuk, v katerem se znotraj in zunaj izmenjuje glede vidnosti. Prezentacija zasuka spodmika demarkacijsko črto , ki deli prostor . Predstavlja zdrs ločnice ali meje med subjektom in objektom. Kaže na njeno izmuzljivost in propustnost ter nakazuje nihanje pogleda, v katerem je gledalec vseskozi v zamiku, v odnosu do tistega , kar vidi. Sprevračanje ali zamik naslikane scene je hkrati vselej zasuk gledalčeve pozicije in prav sprevračanje prepoznave oziroma zamik znanega v skrito in tuje je isti zasuk, ki gledalca performativno zagrabi in pripne v dogajanje. Torzija v sliki, v kateri prizor naenkrat ni samo to, kar je , zarisuje prelom vidnosti, ki kaže na nemožnost sklenitve ali totalizacije predstavnega polja. Funkcija podstavka slike je vpisana natanko v zanko, ki jo oblikuje torzija slikovnega polja. Zato podstavek ni preprosto držalo slike , ločnica z okoljem. Nasprotno. je hkrati ločen in povezan s slikovnim poljem , tako da se v prostorskem zasuku oziroma zamiku križata. Je v notranje zunanji povezavi s sliko. Slikarka napravi vidno inherentno razsrediščenost slikovnega polja. Prostorski zasuk, ki je na delu v sliki in v njenem razmerju do podstavka, kaže na ireduktibilno vrzel, meri na nekaj v tej vrzeli, kar zavrača kakršno koli sklenitev. Dvojna zanka, zamik naslikane scene, ki ekstendira v prostorski zasuk slike in podstavka in obratno , se kot nekaj prezentnega razkriva le skozi nemožnost sovpadanja vidnosti s seboj. Oblikuje razmerje , v katerem se prepoznava nikoli povsem ne izide. Zdrs prepoznave sproža potujitveni učinek. Stava Zorzutine "Stvari" je natanko v tem , da gledalec obstaja kot gledalec zgolj, kolikor obstaja preostanek, ki ga ni mogoče zajeti, presežek, v katerem se ne more prepoznati. Sergej Kapus
NEŽA KNEZ: PREMESTITVE

NEŽA KNEZ: PREMESTITVE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. december 2018 ― Neža Knez je vizualna umetnica mlajše generacije, ki se v svojem delu ukvarja s prehajanjem meja med umetnostjo in vsakdanjim življenjem, na način, ki gledalca spodbudi, da začne o svetu razmišljati drugače. Njen interes je usmerjen v vsakdanje stvari, pojave in situacije, ki so tako samoumevni, da o njih ne razmišljamo več. S svojo umetniško prakso, ki vključuje raziskovanje percepcije z različnimi čuti, mišljenje skozi telo, komunikacijo med telesom, prostorom in predmeti v njem..., skuša to samoumevnost razbiti in pokazati na »nekaj vmes», nekakšne zmuzljive »slepe pege«, ki jih ni mogoče izraziti z jezikom ali podobo. Njena dela, ki izhajajo iz te prakse, delujejo kot nekakšni rezi v vsakdanje življenje, ki razkrivajo obstoječe družbene meje, jih razpirajo in krivijo po svoji lastni logiki, s tem pa nudijo možnosti za nov in drugačen pogled na svet. Izhodišče tokratne razstave Neže Knez je performans z naslovom Branje (2017), ki ga je izvedla v javni knjižnici v Milanu. V okviru performansa je sedeč med ljudmi v knjižnici glasno brala poezijo T. S. Eliota v italijanskem jeziku, čeprav ga ne govori in ne razume. S tem se je v dejanju branja ustvaril prostor neznanega, saj glas ni bil podrejen običajnemu pomenu besed, ampak je skozi odsotnost razumljivega ustvarjal svoj lastni pomen. Razstava je rezultat ponovnega premisleka performansa in poskus njegove premestitve v novo obliko, ki bo odprl prostor za nove vmesnosti in neujemljivosti, s tem pa tudi iskanje novih pomenov. Neža Knez (1990) je študirala kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2014 diplomirala in tri leta kasneje magistrirala. Svoje delo je predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini in zanj prejela več nagrad in priznanj, med drugim univerzitetno Prešernovo nagrado in nagrado skupine OHO. Živi in dela v Ljubljani.
ADRIJAN PRAZNIK : ČISTA ŠPEKULACIJA

ADRIJAN PRAZNIK : ČISTA ŠPEKULACIJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. november 2018 ― Adrijan Praznik se v Galeriji Miklova hiša predstavlja s serijo slik na platnu, nastalih v zadnjem ustvarjalnem obdobju. Slike velikih dimenzij z začetka umetnikove kariere so zamenjali manjši formati, ki se lahko sestavijo v kompozicije mnogoterih možnosti. Podobe superjunakov, filmskih pošasti in »pin-up« deklet, ki so razkrivale umetnikovo navezanost na čas odraščanja, so nadomestile pretežno monokromne površine, s poudarkom na teksturi barve, ustvarjeni z uporabo pleskarskih valjčkov z vzorcem. Če so teorije abstrakcije v preteklosti govorile o osvobajanju iz ujetništva podobe, o univerzalnih vrednotah in o čistem izrazu, je umetnikov pristop k abstrakciji popolnoma drugačen. O svojem delu ne razmišlja zgolj v kontekstu umetniškega ustvarjanja in umetniškega trga, marveč v širšem družbenem kontekstu. Umetniško delo obravnava kot stranski produkt v procesih njegove produkcije in reprodukcije, ki vse bolj določajo materialno in pomensko vrednost umetniškega dela. V svoji špekulativni praksi ustvarja predmete, ki se izdajajo za slike, v upanju, da se znajdejo digitalizirane na spletu. Čista špekulacija obstaja v prekarnem prostoru med pristno individualnostjo umetnikovega ustvarjanja in totalno dematerializacijo umetniškega dela. Zdaj je mogoče vse! Kustos Jure Kirbiš
NEXT of SKIN: ŽIVA BOŽIČNIK REBEC, ANDREJ ŠKUFCA, NEON & KLADNIK

NEXT of SKIN: ŽIVA BOŽIČNIK REBEC, ANDREJ ŠKUFCA, NEON & KLADNIK

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. november 2018 ― Izhodišče projekta Next of Skin so sodobne razmere: če pozicija izvzetosti ni možna, koncepti in oblike lahko vznikajo le sredi globalnih tokov kapitala in tehnologije. Razstavni projekt Next of Skin predstavlja dela Žive Božičnik Rebec, Andreja Škufce in tandema Kladnik&Neon, katerih prakse balansirajo na preseku korporativne in digitalne estetike, produktnega oblikovanja ter wellness industrije. Afirmirajo jezik in estetiko kapitalističnega dizajna, a brez cinične distance. Razstava ne išče izstopa iz procesov abstrakcije, alienacije, artificielnosti, simulacije itn. ampak jih vpreže kot to, kar zamaje same temelje razstavnega formata, orientiranega na človeškega gledalca. »V vsakem primeru: čudežna so pota apropriacije oziroma nekakšne sodomije, kot bi jo poimenoval Deleuze. In blagor tistim, ki še zmorejo ločevati med détournementom in rekuperacijo. Če je revizionizem podkategorija apropriiranja, je to morda pojem, okoli katerega se vrti razstava Next of Skin. Revizionizem tistega, kar šele prihaja.« Marko Bauer: Next of Skin
MATTHEW BIEDERMAN: A GENERATIVE ADVERSARIAL NETWOORK

MATTHEW BIEDERMAN: A GENERATIVE ADVERSARIAL NETWOORK

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. november 2018 ― Delo Generativna antagonistična mreža (A Generative Adversarial Network; v tem kontekstu zanimiv in agresiven izraz) prek niza podatkov, ki jih je v javnost posredovala ameriška Administracija za varnost v prometu (TSA), nevralno mrežo uči generirati portrete človeških teles. Hibridne slike, ki nastanejo v tem procesu, niso podobe določenih oseb, temveč “halucinacije” omrežja, skoznje pa se razkriva proces njegovega “učenja”. Nizi podatkov, ki so v delu uporabljeni za strojno učenje, so prav tisti, ki v procesu skeniranja nastanejo vsakič, ko oseba v ZDA in v nekaterih drugih državah vstopi na letališki terminal. TSA je te slike javnosti posredovala v upanju, da bi s pomočjo javnosti razvili algoritem, ki bi avtomatično zaznal “grožnje”. Delo sestavlja več prikazov, ki ponujajo vpogled v sistemsko učenje za generiranje slik. Prikazuje nenavadno zanko stroja, ki se uči oponašati podobe, zbrane prek biometričnih podatkov in drugih artefaktov z rabo algoritma generativnega antagonističnega omrežja. Delo v sklopu EM HORIZONS, je del evolutivnega kompleta orodij, ki ga Matthew Biederman skupaj z Markom Peljhanom že dvajset let razvija z mislijo na vnovično preiskovanje in redefiniranje našega odnosa do političnih, filozofskih in fizičnih pogojev (obravnave in uporabe) elektromagnetnega spektra.
MARKO PELJHAN in MATTHEW BIEDERMAN: EM HORIZONS / ZVEZDNA DOLINA (IKAR)

MARKO PELJHAN in MATTHEW BIEDERMAN: EM HORIZONS / ZVEZDNA DOLINA (IKAR)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 6. november 2018 ― EM Horizons: Situacije za vzpostavljanje čuječnega in poučenega občestva. Da bi elektromagnetne sile uporabili, jih lahko oblikujemo in moduliramo, preiskujemo in spreminjamo. V seriji del EM HORIZONS Marko Peljhan in Matthew Biederman uporabljata mehansko učenje, SDR radijsko tehnologijo in tehnike pretvarjanja, z njimi razkrivata nabor strategij, ki odsevajo njihove sodobne rabe ter hkrati kažeta v smer bodočih raziskav na tem področju.Druga situacija, ZVEZDNA DOLINA (IKAR) naslavlja trenutni položaj in razprave o pojmih ter strukturiranju zasebnosti, državnega nadzora, varnosti in aktivnega državljanskega potenciala, da bi se soočili ter ponovno premislili odnose med državljani, državami, korporacijam in obrambnim oz. vojaškim gospodarskim sektorjem ter njihovimi vidnimi, pol-preglednimi in skritimi strukturami. Ker se projekt razvija prek uporabe algoritmov za strojno učenje, lahko zgrajene sisteme uporabimo kot orodje za pridobitev podatkov o zasedbi, uporabi in morebitni zlorabi infrastrukture za globalno množično obveščanje. ZVEZDNA DOLINA (IKAR) je sestavljena iz iskrišča, ki zasede in nadvlada lokalne signale. Oddajnik kontrolira računalnik, povezan na nevronsko mrežo (oz. umetno inteligenco), ki se je učila imen preteklih ameriških vojaških operacij in njihovih opisov, da bi porodila nova imena, prizorišča in direktive “namišljenih” operacij, pa naj gre za tiste iz preteklosti ali prihodnje projekcije. Tako delo še dodatno izpostavlja načrtno zastiranje dejstev pred javnostjo. Dela v sklopu EM HORIZONS, so del evolutivnega kompleta orodij, ki ga Peljhan in Biederman že dvajset let razvijata z mislijo na vnovično preiskovanje in redefiniranje našega odnosa do političnih, filozofskih in fizičnih pogojev (obravnave in uporabe) elektromagnetnega spektra. EM HORIZONS: Situations for an alert and knowledgeable citizenry. Electromagnetic forces can be shaped and modulated, examined or transformed in order for them to be utilized. In this series of works we use ma
TANJA VUJINOVIĆ: ELIXIR DISTILLERS

TANJA VUJINOVIĆ: ELIXIR DISTILLERS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. november 2018 ― Tanja Vujinović: 'Destilatorji eliksirjev' 'Destilatorji eliksirjev' so instalacije, ki se ukvarjajo z gradnjo tehnološkega »drugega«, pričemer se poslužujejo različnih antropomorfnih in abstraktnih agentov. Od starodavnih mitoloških bitij do agentov, ki nam omogočajo simulirati inteligenco v domenah virtualnega, ta nastajajoča bitja prehajajo skozi resnič na, utopična in distopična kraljestva. Dela raziskujejo različne vloge tehnoloških dejavnikov, od taoističnih nesmrtnih, telesnih in podobnih subjektov, ki so del grške mitologije, prek avtomatonov, avatarjev ali robotov vse do sodobnih kreacij umetneinteligence, s katerimi poskušamo posnemati značilnosti človeške zavesti. Skozi zgodovino je prizadevanje tako za filozofski in duhovni kot tudi dejanski »eliksir življenja« motiviralo in prineslo nešteto eksperimentov in del v proto-znanstvenih kontekstih ter filozofiji, religiji in mitologiji. Konceptualno zasnovana objekta A in B, ki se pojavljata v projektu, sta navdihnila zgodovina antropomorfizacije, in sta, kot bi zapisala Sherry Turkle, »predmeta, s pomočjo katerih mislimo«. Objekt A predstavlja našo težnjo k ustvarjanju sintetič nega bitja, medtem ko objekt B zastopa človeško bitje v prehodnem stanju – robomorfno bitje, ki postaja kiborg. V instalaciji Spiritus Agens alkohol teče skozi objekt A in nato kaplja v vsebnik, ki hrani drugi objekt –objekt B, ta je potopljen v predelano alkoholno “kvintesenco". Z uporabo Morsejeve abecede objekt B oddaja »signal življenja« v obliki znane izjave »Še vedno sem živ«, izposojene od znanega konceptualnega umetnika On Kaware, ki je izjavo prvi uporabil v svojem umetni škem delu. Legendarni in tudi ekscentrični znanstvenik Nikola Tesla, znan po svojih izumih in številnih napovedih razvoja prihodnjih tehnologij, je v enem izmed svojih intervjujev dejal, da je alkohol nekakšen eliksir življenja. Mnogi alkimisti, predhodniki sodobnih znanstvenikov, so alkoholu pripisovali vse vrste lastnosti in ga obravnavali kot "kvintesenco
OLIVER PILIĆ: TOČKA IZGINOTJA

OLIVER PILIĆ: TOČKA IZGINOTJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. november 2018 ― Oliver Pilić je vizualni umetnik, ki se ukvarja z manipulacijo podobe na presečišču med analognim in digitalnim, materialnim in nematerialnim, sodobnim in tradicionalnim v polju ideologij(e). V samem procesu dela združuje lesorez kot najstarejšo reprodukcijsko tehniko in sodobne postopke računalniške grafike. Gre za paradoksalen postopek, pri katerem podobe, najdene na internetu, digitalno (pre)oblikuje, jih z nožki in dleti prenese na lesene plošče in ročno odtisne na papir. Grafike, ki nastanejo na ta način, so umetnikov komentar digitalne (hiper)produkcije podob in informacij nasploh v določenem družbenem in političnem kontekstu. Na tokratni razstavi umetnik povezuje tri grafične serije, nastale v zadnjih nekaj letih, v novo celoto z naslovom Točka izginotja, v kateri komentira aktualno politično situacijo v svetu. Predstavljene so grafike iz serije From New York to Dallas (2017), kjer se podobi dveh ameriških predsednikov transformirata druga v drugo, matrice iz serije Fiktivni portreti (2016/17), v kateri se podoba voščene skulpture Him (2001) italijanskega kiparja Maurizia Cattelana staplja s podobami Donalda Trumpa, in grafična serija Destruction (2018), ki prikazuje podobe z vojnih območij, posnetih z droni in predvajanih na televiziji. Celostna postavitev del z reminiscencami na politično zgodovino 20. stoletja, politično propagando in populizem, medijske vojne, tehnologije uničevanja in ubijanja ... odpira vprašanje, kam trenutna politična situacija v svetu pelje, če sploh kam. Točka izginotja? Oliver Pilić (1978) je diplomiral iz likovnih umetnosti na Akademiji za vizualno umetnost A.V.A. v Ljubljani. Deluje kot samostojni ustvarjalec na področju sodobne vizualne umetnosti. Svoje delo je predstavil na več samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2013 je bil nominiran za nagrado skupine OHO. Živi in dela v Kamniku.
MAJA BABIČ KOŠIR: I HAVE TO GO BOLLOCKS

MAJA BABIČ KOŠIR: I HAVE TO GO BOLLOCKS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. oktober 2018 ― Ilustratorka, slikarka in kiparka Maja Babic Kosir se po desetih letih življenja in dela v tujini predstavlja s svojo prvo samostojno (slikarsko) razstavo doma, katera tudi tokrat odseva avtoričino iskanje lepote v življenju, ne žalosti in bolečine. Njeno ustvarjanje ostaja zavezano intimni eksistencialni izkušnji, kjer se vedno znova podaja na introvertirano iskanje notranjih osebnih in zasebnih doživljajev in počutij. Ob avtoričinem raziskovanju umetnosti kot terapije so se začele rojevati impulzivne podobe, za katerimi se je največkrat skrival močan čustven naboj. V katarzičnih risbah in slikah lahko še vedno najdemo sledi kiparke, ki se med drugim kažejo v bogatih nanosih barve na platno. Intuitivnost, priklic in povezava s (preteklimi) občutji in hrepenenji so omogočili nezaveden prihod besed, ki v delih delujejo spontano, igrivo in sproščeno. Z razstavo »I have to go /// bollocks« umetnica nadaljuje s postavljanjem vprašanj identitete, dojemanja žensk in ženskosti, seksualnosti, (razočarane) ljubezni in hrepenenja po njej. Kot sama pravi, ko ustvarja je brez cenzure. Tako ne slači le figur, ampak nam pokaže kako se osvoboditi družbenih norm, pravil in teže »normalnosti« ter ustvariti vsaj prepih za patriarhalno postanost. Having lived and worked abroad for ten years, illustrator, painter and sculptor Maja Babič Košir returns home to present her first solo exhibition (of paintings) here. As is typical for her, the works displayed will reflect the author’s search for beauty in life rather than pain and sorrow. Her work remains committed to intimate existential experience, always embarking on an introverted search for personal and private happenings and moods. The artist’s research into art as therapy has led to impulsive images, which, in most cases, were hiding a strong emotional charge. The cathartic drawings and paintings yet contain the traces of a sculptor, such as thick layers of paint on canvas. Intuition, evocation and connection with (past) feelings and
MENAŽERIJA: VŠEČNO & KUPLJIVO

MENAŽERIJA: VŠEČNO & KUPLJIVO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. oktober 2018 ― Menažerija je nastala kot rezultat raziskav ekonomije umetnosti, umetniškega trga in trga povpraševanja in ponudbe, vpliva trendov in preučevanja življenjskih slogov ter prioritet, ki jih je umetnica Iris Pokovec podrobneje predelala v svoji magistrski nalogi z naslovom Všečnost in Kupljivost. Prva dela Menažerije so bila predstavljena kot praktični del magisterija jeseni 2017. Menažerija je brand umetniških in dekorativnih del. S tem je mišljeno, da so dela lahko oboje, da lahko visijo v galeriji kot umetniška dela, ali služijo dekoraciji doma. Če sodimo po naslovu razstave, avtorico zanimata predvsem pojma všečnost in kupljivost in odnosi med njima in namen je bil ustvariti prav to – umetniška dela, ki so všečna in kupljiva. Menažerija se ne posveča prodaji del na umetniškem trgu, temveč prodaji umetniških del na splošnem trgu, torej trgu povpraševanja in ponudbe. Celotna ideja je po svoji naravi povsem ekonomska, vendar se od drugih tovrstnih poskusov loči po tem, da je hkrati tudi umetniška. Menažerija želi popularizirati likovno umetnost, ne da bi ji s tem odvzela umetniško vrednost. Popularizacijo umetnosti vidi kot nujnost, saj umetnost in kultura žal ne igrata pomembnih vlog v vsakdanu potrošnika, pogosto zaradi nerazumevanja sodobne umetnosti, ki navadno zahteva določeno strokovno podlago. Takšna umetnost izpostavlja problematike, s katerimi se potencialni gledalec ne more poistovetiti in jih posledično ne zna ceniti, oziroma svoj prosti čas raje preživi ob dejavnostih, ki so mu v zabavo in sprostitev. Menažerija sledi trendom všečnega, kar v kombinaciji s klasičnim razumevanjem umetniških del (slike, kipi, grafike) pretvori v umetniška in dekorativna dela, ki gledalca nagovarjajo z vizualno preprostim jezikom, s čemer so takoj bolj dosegljiva splošni javnosti, ter poskrbi, da so vsi aspekti predstavitve projekta (od zasnove razstav in vse do opisa vsakega dela) osnovani na zabavni izkušnji ter, da je obisk Menažerijinih dogodkov, gledalcu v veselje in zaba
še novic