Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. julij ― Kuratorska razstava. Sodelujoči umetniki: Suzana Brborović, Nina Čelhar, Matej Čepin, Barbara Drev, Marko Jakše, Staš Kleindienst, Robert Lozar, Ira Marušič, Katja Pál, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Joni Zakonjšek, Nika Zupančič. Kurator: Andrej Medved Razstava gradi na avtorskih poetikah, ki zaznamujejo sodobno slovensko slikarstvo »ta-hip« in »ta-trenutek«, se pravi brez omejitev na posamezne generacije ali letnico rojstva, kot je bil to primer pred dvema letoma na razstavi Čas brez nedolžnosti v ljubljanski Moderni galeriji. Pomembna je torej kakovost del, njihova vrhunskost in aktualnost v smislu so=dobne ustvarjalnosti. Zato ne bo uveljavljenih slikarjev, ki trenutno nimajo presežnih del, niti slikarjev, ki so že ustvarili vrhunska dela in predstavljajo v svojem obdobju zaključene slikarske opuse, a so njihove sodobne slike pomik nazaj, »ponavljanje« ali le poskus nečesa novega, kar ne prinaša v resnici neki novuum ali celo nadaljevanje umetniške rasti v pomenu kakovostnega presežka v njihovem razvoju.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. julij ― Kuratorja / Curators Tomaž in Arne Brejc Umetniki / Artists: Janez Bernik, Bogdan Borčić, Martin Bricelj Baraga, Beti Bricelj, Sandi Červek, Gustav Gnamuš, Tomaž Gregorič, IRWIN, Zmago Lenárdič, Katja Pál, Borut Popenko, Irena Romih, Andraž Šalamun Galerija Equrna vsako leto eno razstavo posveti barvi. Letošnja je modra, ker je Janez Bernik leta 1977 naslikal »Modro epidemijo« in ker zdaj živimo v času epidemije. Barve nikoli ne zastarajo in modra je ena najbolj popularnih barv: v moderni civilizaciji je arhetipska stalnica. Modra predstavlja nebo in vodo, misel in onostranstvo, velike razsežnosti in sublimno, je najprej kozmološka barva; potem je barva miru in harmonije, zrelosti, razumskosti, barva visokih vrednot: zaupanje, iskrenost in zvestoba. In ker je barva ponotranjenosti, melanholije in nostalgije, je lahko zelo subjektivna, pa vendar tudi hladna in distancirana. V slikarstvu je bila modra vedno izjemna, ker je bil pigment (lapis lazuli) redek in dragocen. Ko so v začetku 18. stoletja odkrili ceneni umetni ultramarin, zdaj znan kot pruska ali pariška modra, se je modra naglo razširila in postala lahko dostopna »industrijska barva«. Danes je na voljo toliko odtenkov modre v modi, oglaševanju in medijih, da so se njeni globoki pomeni razblinili v klišeje. V sodobnem slikarstvu je modra razpeta med običajno delovno in uporabno »plavo«, ki samo pokriva predmete in pojave, in modro, ki »razmišlja« o sebi, o svoji identiteti in posebnosti in izgleda »abstraktno«. Toda kaj abstrahira? Zagotovo ne naravnih danosti (nebo, atmosfera, voda itd.) in o abstrakciji kot cilju in namenu sploh nihče več ne razmišlja. Modra barva je zato najprej avtonomen gradnik podobe, je prej snov kot izraz, prej miselna površina kot razodeto čustvo. Zdaj mora modra ustvarjati visoko estetsko občutljivost in slike na razstavi skušajo z različnih pogledov in pristopov pokazati barvni polilog, mnogogovor, kjer se vse vrti okrog modre barve in načina, kako obstaja in učinkuje. Modra je tudi

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. junij ― V sodelovanju z Raziskovalnim laboratorijem za nevrorobotiko Visoke šole Beuth v Berlinu. Cikel performansov in instalacij s skupnim naslovom 7 konfiguracij se osredotoča na izzive, ki jih človeško telo doživlja v dobi umetne inteligence. Z raziskovanjem gibanja, dramaturgije, zvoka, tehnoloških in inženirskih rešitev vsako od del v ciklu združuje človeško telo, robotizirano opremo, program strojnega učenja in mikroorganizme v edinstveno 'konfiguracijo'. Stroji, uporabljeni v ciklu 7 konfiguracij, utelešajo osupljive spoje strojnega in organskega. Te neuporabne proteze so paradoksalni objekti, oblikovani za telo, vendar ne z namenom njegove nadgradnje, temveč zato, da mu odvzamejo določene funkcije: robot, ki z jeklenim nožem reže kožo, obrazna proteza, ki z mehansko roko zastira pogled tistemu, ki jo nosi, in robotizirani hrbtenici, ki delujeta kot dodatna organa brez telesa. Proteze so bile izdelane v sodelovanju z umetnico Ano Rajčević in inženirjem Christianom Schmidtsem. Kiparskemu modelu je sledilo računalniško modeliranje, nato 3D tiskanje posameznih delov in v zaključni fazi ročna dodelava. Pri nekaterih od protez je površina prekrita z bakterijskim biofilmom, ki ga je posebej za projekt pripravila umetnica Margherita Pevere. Vsi roboti izhajajo iz skupnega modela, ki je anatomsko spremenjen in prilagojen glede na potrebe posameznega umetniškega projekta. Proteze so bile zasnovane z namenom, da delujejo kot performerji, kot avtonomni, samodoločujoči akterji, ki vzajemno delujejo s svojimi človeškimi partnerji brez zunanjega nadzora. Razpolagajo namreč z biomimetičnimi nevronskimi mrežami - algoritmi za obdelavo podatkov, ki posnemajo biološki živčni sistem. Nevronske mreže, razvite s sodelovanjem Donnarumme in Raziskovalnega laboratorija za nevrorobotiko Visoke šole Beuth v Berlinu, te stroje opremljajo z umetnimi kognitivnimi in senzomotoričnimi sposobnostmi. Senzorični podatki, beleženi v realnem času, vsaki od protez omogočajo, da zaznavajo tako lastno te

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. junij ― Naslednjih 21 dni bo ključnih | Letna razstava šole Svet umetnosti. Umetnice_ki: Beli sladoled, Nataša Berk, Aldo Giannotti, Adrijan Praznik, Simona Semenič & Nada Žgank, Small but dangers Kuratorska skupina: Vesna Bukovec, Miha Kelemina, Lara Plavčak Pri pripravi in izvedbi razstave sodelujejo udeleženke in udeleženca šole Svet umetnosti: Katarina Bogataj, Ajda Bračič, Blaž Brumen, Janja Buzečan, Hana Čeferin, Matevž Jerman, Maša Knapič, Teja Kosi, Katarina Lipovac, Teja Miholič, Tamara Mlakar, Ana Obid, Sanja Vatić, Eva Žibert, Maša P. Žmitek Prvi sklop umetniških del na razstavi naslavlja vprašanja lastnega nastanka. Umetnica in umetniki se sprašujejo, kako se umetniško delo vzpostavlja, ali je njegov obstoj sploh možen brez aktivnega pogleda gledalke_ca ter pripustitve v umetnostni sistem. Dela prinašajo premislek o razsežnosti ustvarjalnega procesa – od snovanja do izdelovanja in načina predstavitve javnosti v razstavnem prostoru in na družbenih omrežjih. Je morda preživetje umetnice_ka v sistemu sodobne umetnosti odvisno predvsem od spretnosti, prilagodljivosti in iznajdljivosti? Ali zgolj posledica naklonjenosti tistih na pozicijah moči? Nataša Berk se v svoji seriji Imagine More poigrava s pričakovanji gledalk_cev in njihovo aktivno izkušnjo galerijskega obiska, s čimer se navidezno izogne kompleksni izdelavi, stroškom produkcije, pa tudi odgovornosti za vsebino. Adrijan Praznik izpostavlja trivialno plat igranja igre, ki se imenuje umetniška kariera. Zanima ga, kako sistem določeno delo prepozna kot umetniško in vzpostavlja njegovo avro. Izpostavlja vlogo umetniškega portfolia in ga primerja z vrednostnim papirjem, s katerim kotira na »borzi« umetnostnega sistema. Je način, kako se umetnica_k predstavi strokovni in širši javnosti, celo pomembnejši od samega umetniškega dela? To vprašanje postavlja tudi dvojec Beli sladoled in z značilnim humornim pristopom komentira obet uspešne umetniške kariere, ki naj bi jo prinesla zmaga na tekmovanju za najboljše mlade

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. maj ― Leon Zuodar je v slovenskem umetnostnem prostoru že dobro uveljavljen slikar, znan po delih, ki nastajajo v komunikaciji s popularno kulturo in v tem okviru še posebej z urbanimi subkulturnimi gibanji. Pri ustvarjanju svojih del se poslužuje značilnih prijemov iz tega okolja, kot so denimo ploskovitost, palimpsestnost, stilizacija, ponavljanje in variiranje motivov, uporaba znakov, sloganov in parol, tipiziranih likov ipd., ki jih avtorsko predela in zaokroži v humoren, včasih tudi ironičen, celo sarkastičen komentar vsakdanjega življenja. Na tokratni razstavi umetnik predstavlja več del, ki jim je skupen motiv mreže, postopek sestavljanja in reciklaža. Delo New Body of Work (2020) sestavlja okrog 170 starejših, neuspelih in zavrženih risb, ki jim je umetnik dodal nov, vsem skupen motiv in jih vmestil v mrežo iz vrvi, s tem pa jim na ironičen način povrnil življenje in mesto v umetniškem sistemu. Serija slik Puzle (2020-21) je nastala z reciklažo ostankov starih (poslikanih) platen, ki jih je umetnik s pomočjo šivalnega stroja sestavil v nova ozadja in z ročno izvezenimi motivi v nove zgodbe, pri čemer se je poigraval z učinki palimpsestnega prekrivanja različnih tehnik in motivov iz svojega slikarskega ustvarjanja skozi čas. Poleg omenjenih serij risb in slik umetnik predstavlja tudi slikarsko instalacijo, ki vključuje napis DRIP, sestavljen iz več manjših neposlikanih slikarskih platen, obešenih na steno (2004), in sliko iz sešitih kosov platna, ki se »razliva« v prostor (2021), v njej pa na ironičen način tematizira dripping kot enega od značilnih slikarskih postopkov (angl. drip = kapljanje). Razstava kot celota je odraz umetnikovih razmišljanj o procesu slikarskega ustvarjanja kot takšnem in v kontekstu celotne umetniške produkcije. Podobno kot ostala področja človekovega delovanja, je dandanes namreč tudi umetnost prenasičena z deli, ki nastajajo z veliko hitrostjo, potujejo z razstave na razstavo, se kopičijo v depojih in preprodajajo na sejmih. V nasprotju s

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. maj ― Spremenjeni pogoji produkcije v zadnjem letu so pretresli načine snovanja razstav, zato se zdi smiselno, da se fokus s spektakla odprtja prestavi na razstavo kot organizem, polje povezav, ki ga poganjajo odnosi med posamezniki, vključenimi v proces. Prav na ta način delujejo umetnice, ki predstavljajo svoje delo na razstavi This situation has developed over a long time. Njihovo raziskovanje medija razstave kot ustaljenega načina dajanja v vidno – točke udejanjanja razmerij moči med ključnimi akterji umetnostnega sistema, pa je v času poplave spletnih kulturnih vsebin še toliko bolj vredno premisleka in pozornosti. Vprašanja praks produkcije in institucionalizacije umetnosti, ki smo jih z umetnicami Pio Louwerens, Adrijano Gvozdenović in Nino Goropečnik raziskovale v procesu snovanja razstave, so tako dobila nove razsežnosti, saj so se pogoji za delo in načini vzpostavljanja vidnosti fundamentalno spremenili. Prakse sodelujočih umetnic so v prvi vrsti performativne in raziskovalne, problematizirajo svoj odnos do dokumentacije in raziskujejo potenciale dogodkovnosti. Ta pa ima trenutno spremenjene parametre in časovnost − namesto fizične prisotnosti in ustvarjanja začasnih kolektivih prostorov daje prednost novim načinom pozornosti in aktivacije gledalca. Z razstavo poskušamo odpirati prostor za premislek konvencij postavljanja razstav in pogojev, na katere pri tem pristajamo. Da v polju vidnega sploh lahko izjavljamo, moramo posnemati že obstoječe strategije, jih apropriirati, ne navkljub, ampak zaradi silnic v polju umetnosti. Ko uporabljamo in delamo s tem, kar nam je že na voljo v instituciji, reapropriiramo okvir razstave in razmišljamo o načinih naseljevanja prostora, da bi tako morda ustvarile pogoje za drugačne pristope k ustvarjanju območij vidnosti. Poleg dejanskega prostora umetnice nagovarjajo predvsem diskurzivno raven – kontekst Galerije Škuc, v katerega vstopajo in ga nagovarjajo. Za to uporabijo orodja, kot so izhajanje iz ostankov prejšnje razstave, u

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 18. april ― Na skupinski slikarski razstavi Tihožitja, se predstavlja 16 slovenskih umetnic in umetnikov starejše in mlajše generacije, ki s sodobnimi motivi opozarjajo na pomembnost upodobitve motiva natura morta (mrtva narava) kot samostojnega in še vedno popularnega "lajtmotiva" v slovenski likovni umetnosti. Na razstavi sodelujejo: Metka Krašovec, Zmago Jeraj, Franc Mesarič, Bogoslav Kalaš, Živko Marušič, Sandi Červek, Andrej Brumen Čop, Robert Lozar, Silvester Plotajs Sicoe, Tadej Tozon, Matej Čepin, Ana Sluga, Barbara Jurkovšek, Iva Tratnik, Gašper Capuder in Ira Marušič. Kustosinja razstave je Nina Jeza. Najstarejša slika na razstavi je Nož umetnika Zmaga Jeraja iz leta 1967. Narcise Metke Krašovec iz leta 1977 so iz obdobja njene rdeče-črne faze, prav tako pa so naslikane v postmodernem duhu. Tudi umetnik Franc Mesarič, znan kot začetnik hiperrealizma pri nas, to dokazuje s sliko Kanti, ki je sicer šele iz leta 2001; predstavlja vsakdanje predmete z močno simboliko plastičnih posod za smeti, Bogoslav Kalaš pa predstavlja tihožitje vsakoletnega kmečkega opravila kolin. Živko Marušič je v našem prostoru vodilni figuralik, a skoraj ob vsaki njegovi figuri se pojavlja največkrat sadje, zelenjava ali kakšni drugi zanimivi predmeti. Sandi Červek je poznan po svojih črnih abstraktnih slikah, a že nekaj let ustvarja opus Intermezzo, pri katerem se Sandi prelevi v Aleksandra ter očitno uživa v ustvarjanju tihožitij, ki so sicer narejena v abstraktni maniri. Andreja Brumna Čopa poleg mrčesa in figur konstantno spremljajo tihožitja; po navadi upodablja vsakdanje predmete, ki jih slika jv svojem prepoznavnem slogu, na sivkasto platno z uporabo različnih materialov in pigmentov. Robert Lozar je prav tako figuralik, ima pa tudi več drugih opusov, kot so recimo ikebane. Tadej Tozon je sicer poznan bolj kot figuralik, a se tihožitij nikakor ne izoogiba. Enako velja za Silvestra Plotajsa Sicoa, ki je v našem prostoru tako v barvni kombinaciji živih barv, kot tudi v vsebini pravzaprav un