NAVID NAVAB in MICHAEL MONTANARO: AQUAPHONEIA

NAVID NAVAB in MICHAEL MONTANARO: AQUAPHONEIA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. marec ― Aquaphoneia' je 'alkimistična' instalacija, postavljena v poetiko časovnosti in premenjanj glasu v materijo. Na prvi pogled delo spominja na stare alkimistične asemblaže – ki so očitno prisotni v prostoru, vendar hkrati izgubljeni v času. Prostorsko zvočno delo igrivo protipostavlja materialno-računalniške zgodovine govorečih strojev v imaginarnem asemblažu. Zvoki so v polnosti materializirani in čutno spremenjeni v stvarnost, podobno kot glina ali voda ali celo kot še nerealizirana alkemično-zvočna snov. Prostoru dominira velik rog, ki v spomin kliče duhove Edisonovih, Bellovih in Berlinerjevih naprav. V nasprotju z zgodnjimi posnetki, kjer je zbrana zvočna energija izjedkala vzorce brazd v trdno vinilno materijo, pa ta nenavaden asemblaž preobraža glas v vodo in vodo v zrak. Raztelešeni glasovi zapustijo svoj izvor, da bi lahko zazveneli na robovih velikega roga. Tak odtujen shizo-fon pade v globine lijaka, kjer se stisnjen v prostorsko-časovno neskončnost, kalciniran in utekočinjen končno sprosti. Vodni zvok nadalje teče skozi tri alkimistične komore, kjer se notranji čas preda tempu materialnosti: razvezan, a še vedno luciden in krepak. Tu so še drugi zvočni mehanizmi, ki alkimistično prevajajo zvočne materiale v prozodijo – v nekakšno viskozno alkemistično snov, iz katere vznikajo afektivne tonalnosti. Digitalna revolucija nam je omogočila, da smo oblikovali, izračunali, očistili in oblikovali zvoke kot še nikoli prej, a pogosto za visoko ceno breztelesnosti zvoka, z vmesniki, ki so povezani z zvoki zgolj s plastjo na plast reprezentacij, ločeni od rezonirajočih teles in seksi pretoka zveneče materije. V nasprotju z zlaganim digitaliziranim zvokom 'Aquaphoneia' prinaša intimno rekurzivni odnos med zvočnimi tehnologijami in transmutacijami materialnosti. A large horn floating mid space echoes the ghosts of Edison, Bell, and Berliner’s machines. But unlike early recording, herding sound energy to etch pressure patterns in solid matter, this odd assemblage transmu
ČAS BREZ NEDOLŽNOSTI / NOVEJŠE SLIKARSTVO V SLOVENIJI / RECENT PAINTING IN SLOVENIA

ČAS BREZ NEDOLŽNOSTI / NOVEJŠE SLIKARSTVO V SLOVENIJI / RECENT PAINTING IN SLOVENIA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. marec ― Viktor Bernik, Suzana Brborović, Gašper Capuder, Ksenija Čerče, Nina Čelhar, Tina Dobrajc, Katja Felle, Mitja Ficko, Mito Gegič, Žiga Kariž, Staš Kleindienst, Vladimir Leben z Ercigoj Art, Uroš Potočnik, Adrijan Praznik, Arjan Pregl, Ana Sluga, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Iva Tratnik, Sašo Vrabič, Joni Zakonjšek, Marko Zorović, Uroš Weinberger Kaj je s sliko danes? To je osnovno vprašanje, ki si ga zastavlja razstava novejšega slovenskega slikarstva mlajše generacije, torej umetnikov, rojenih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Slika kot eminentno klasični medij je v premenah umetnosti 20. stoletja doživela revolucionarna prevrednotenja, zato pregled novejše slikarske produkcije nemara razkrije, da slika v novem tisočletju nastaja z zavestjo o temeljno drugačnem slikarskem pogledu. Ta pogled ne upravičuje več nedolžnosti v pojmovanju slike kot izpraznjenega mesta brez spomina in brez zgodovine, niti nedolžnosti, ki bi omogočala ugodje v varnem zavetju avtonomije umetniškega dela ali iluzije o možnem slikarskem zajetju resnice, ki ni kaj več kot le konstrukt, tudi kadar se nanaša na najbolj subjektivne vsebine, na spomin, na intimno, na strahove ali sanje. Vse prej se zdi, da mlajši slikarji medij obravnavajo kot mesto razkrivanja družbenega disenza, vsakdanjih zasebnih, nacionalnih ali nadnacionalnih patologij, zatekanja v zaprte vrtove privatnih tesnob ali cinično frivolnega poigravanja v plitvinah izpraznjenih in v neskončnost pomnoženih medijskih podob, hkrati pa jim vse to ne preprečuje evforičnega poigravanja s podobo, pravega veselja z njenim lahkotnim premeščanjem, izposojanjem, kopipejstanjem, kolažiranjem, sprevračanjem, banaliziranjem itd. Razstava poskuša pokazati, v kakšno kompleksno mrežo je vpeta sodobna slikarska produkcija, mrežo tradicije medija, sodobne virtualne in tehnološke ter medijske predstavnosti, ob hkratni izkušnji prekrivanja meja različnih vizualnih in nevizualnih polj sodobne umetnosti in ob tem še z bolj ali manj
ČAS BREZ NEDOLŽNOSTI / NOVEJŠE SLIKARSTVO V SLOVENIJI / RECENT PAINTING IN SLOVENIA

ČAS BREZ NEDOLŽNOSTI / NOVEJŠE SLIKARSTVO V SLOVENIJI / RECENT PAINTING IN SLOVENIA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. marec ― Viktor Bernik, Suzana Brborović, Gašper Capuder, Ksenija Čerče, Nina Čelhar, Tina Dobrajc, Katja Felle, Mitja Ficko, Mito Gegič, Žiga Kariž, Staš Kleindienst, Vladimir Leben z Ercigoj Art, Uroš Potočnik, Adrijan Praznik, Arjan Pregl, Ana Sluga, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Iva Tratnik, Sašo Vrabič, Joni Zakonjšek, Marko Zorović, Uroš Weinberger Kaj je s sliko danes? To bo osnovno vprašanje, ki si ga bo zastavila razstava novejšega slovenskega slikarstva mlajše generacije, torej umetnikov, rojenih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Slika kot eminentno klasični medij je v premenah umetnosti 20. stoletja doživela revolucionarna prevrednotenja, zato pregled novejše slikarske produkcije nemara razkrije, da slika v novem tisočletju nastaja z zavestjo o temeljno drugačnem slikarskem pogledu. Ta pogled ne upravičuje več nedolžnosti v pojmovanju slike kot izpraznjenega mesta brez spomina in brez zgodovine, niti nedolžnosti, ki bi omogočala ugodje v varnem zavetju avtonomije umetniškega dela ali iluzije o možnem slikarskem zajetju resnice, ki ni kaj več kot le konstrukt, tudi kadar se nanaša na najbolj subjektivne vsebine, na spomin, na intimno, na strahove ali sanje. Vse prej se zdi, da mlajši slikarji medij obravnavajo kot mesto razkrivanja družbenega disenza, vsakdanjih zasebnih, nacionalnih ali nadnacionalnih patologij, zatekanja v zaprte vrtove privatnih tesnob ali cinično frivolnega poigravanja v plitvinah izpraznjenih in v neskončnost pomnoženih medijskih podob, hkrati pa jim vse to ne preprečuje evforičnega poigravanja s podobo, pravega veselja z njenim lahkotnim premeščanjem, izposojanjem, kopipejstanjem, kolažiranjem, sprevračanjem, banaliziranjem itd. Razstava poskuša pokazati, v kakšno kompleksno mrežo je vpeta sodobna slikarska produkcija, mrežo tradicije medija, sodobne virtualne in tehnološke ter medijske predstavnosti, ob hkratni izkušnji prekrivanja meja različnih vizualnih in nevizualnih polj sodobne umetnosti in ob tem še z bolj ali m
SIMON KOCJANČIČ: NIKOLI NE VEM

SIMON KOCJANČIČ: NIKOLI NE VEM

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. marec ― Umetnik Simon Kocjančič se udejstvuje na področjih risbe, slikarstva, grafike in umetniških fanzinov. Pri slikanju snuje gmoto barv in oblik, kjer nedefinirani ali polprepoznavni motivi nagovarjajo v svoji krhkosti in mikavnih kompozicijah. Deformirane podobe se ne podrejajo prepoznavni logiki, temveč izvabljajo raznolike interpretacije. Odsotnost pripovedi nadomesti občutek, slutnja, možnost vživetja in doživetja. Umetnik pravi, da ga zanima vmesnost med figuraliko in abstrakcijo, kjer s poudarjeno slikarsko potezo in lovljenjem naključij nastane odmik od prikazovanja stvarnosti. Kot izhodišče mu največkrat služijo že obstoječe podobe, včasih je dovolj le spomin ali (pretekli) občutek. Platna naseljujejo bolj ali manj abstrahirane podobe, ki brez teže obremenjevanja fragmente sklenejo v novo celoto, ki ima le malo skupnega z začetnim izhodiščem. Pri tem igrajo pomembno vlogo eksperimentalna raziskovanja, ki niso vezana na vnaprej določen cilj. Umetniku je blizu underground scena, ki se zoprstavlja neizbežnemu in očitnemu, to kljubovalno izbiro pa vpeljuje tako v motive kot v barve, ki stremijo k zabrisanosti in neprepoznavnosti. Že od slikarskih začetkov se poigrava z lastnim mešanjem oljnih barv, kjer se izogiba čistim, primarnim barvam. V zadnjih letih sploh za večje formate uporablja tudi akrilne in stenske barve. Ob določanju odtenkov gledalca spravi v zadrego, ko ta ne ve, ali je nekaj sive, modre ali zelene barve. Včasih ga bolj zanese v smer figuralike in se začnejo kazati obrisi hibridnih grotesknih pošasti, spet drugič v mehko abstrakcijo. Največkrat ulovi uravnotežen vmesen prostor, kjer se intuitivno drsenje čopiča kljub tvegani nejasnosti, vmesnoti in zmedenosti sklene v samosvoje, pristno slikovno polje. Razstava Nikoli ne vem predstavlja avtorjeva novonastala dela, ki jih je snoval v umirjenem ritmu ruralnega življenja, vstran od mestnega vrveža. Kljub osebni kritičnosti do današnje družbe in relevantnega dogajanja, le – to stežka enoznačno prevaja na
NEZANESLJIVA OKOLJA / 17 PRIMEROV SODOBNE FOTOGRAFIJE V SLOVENIJI

NEZANESLJIVA OKOLJA / 17 PRIMEROV SODOBNE FOTOGRAFIJE V SLOVENIJI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. marec ― Uroš Abram, Jaka Babnik, Goran Bertok, Vanja Bučan, Jon Derganc, Tomaž Gregorič, Klemen Ilovar, Peter Koštrun, Borut Krajnc, Tanja Lažetić, Peter Rauch, Matjaž Rušt, Bojan Salaj, Jane Štravs, Aleksandra Vajd in Hynek Alt, Tadej Vaukman, Tanja Verlak Predstavitvi sodobne fotografije v Sloveniji smo namenili dvorano sredi razstave del iz zbirke Arteast 2000+; slednja predstavlja umetnost vzhodnoevropskih držav od šestdesetih let do danes in tako pokriva različna obdobja in različne pogoje, ki so sooblikovali naše subjektivnosti. 17 primerov sodobne fotografije v tej navezavi posredno ponuja razmislek o sodobnem okolju in o tem, kako nas je to oblikovalo s pogoji dela in življenja v različnih sistemih v zadnjih šestih desetletjih, od socializma preko tranzicije do zdaj že vse obvladujočega kapitalizma, ki brez prevzemanja odgovornosti za posledice prilagaja svet svojim interesom in profitom. V postavitvi predstavljamo 17 umetnikov s področja sodobne fotografije v Sloveniji. Skupna nit razstavljenih fotografskih del so podobe in situacije, ki dajejo vtis nezanesljivega okolja in s tem odražajo tudi nezanesljivost obstoja v sodobni družbi. Nezanesljivo okolje je fragilno, pogojevano s konflikti in interesi moči, v njem končni izid ni le neznan, ampak težko predvidljiv ali sploh nepredvidljiv, saj je zunaj nadzora posameznika. Tako okolje je nestabilno, preteče, celo ogrožajoče. V njem se ne moremo več zanesti na trajne oblike človeških odnosov, ki postajajo vse bolj fleksibilni, niti na svoje prihodke, niti na svojo percepcijo aktualnega sveta, ki je nenehno motena z vse pogostejšimi dražljaji. Težko se zanesemo tudi na svojo preteklost in zgodovinski spomin, saj se spreminjata v instrument politike ali materialnosti odnosov, vse težje je v obstoječih pogojih razmišljati o tem, kako bomo živeli v prihodnosti. Vse to vpliva na splošno krizo identitete in občutek pripadnosti. To je povezovalni kontekst razstave, ki omogoča asociacijo med posameznimi deli; le-ta so bila izb
ENEJ GALA: UPORABLJAM ALI OPAZUJEM?

ENEJ GALA: UPORABLJAM ALI OPAZUJEM?

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. marec ― Prostorska postavitev Eneja Gale postavlja v ospredje odnos med vizijo in vizionarstvom, predmetnostjo in subjektivnostjo, ob opazovanju aktivnega ustvarjalnega prostora, v odnosu realnost-fikcija, kot nekakšen pogled onkraj, ki ustvarja emocije in aktivno prisotnost gledalca. Umetnik je pozoren opazovalec sodobne družbe, v kateri kriza racionalnega spodbuja razmah pretvarjanja. Ta koncept se krepi v pozitivnem sprejemanju snovanja, projektiranja in predstavljanja, ki ga povezuje svobodna ustvarjalnost. Pri tem se s pomočjo etimologije latinske besede fingere (ustvariti, izdelati) lahko navežemo na katerokoli obliko ustvarjalne pripovedi. Svetovi fikcije se torej na resničnost opirajo s podobnostjo in v komunikaciji z realnim svetom na nivoju fiziološkega, psihološkega, čustvenega in moralnega. Obetaven slovenski umetnik mlajše generacije postavlja odnos med resničnim in umišljenim, med umetnostjo in oblikovanjem, kot motrenjem, opazovanjem umetniškega dela, in njegovo uporabno funkcijo. S serijo Popravljenih predmetovumetnik vtisne škarjam, očalom, puškam, kozarcem, skodelicam, izvijačem … in celo vtičnicam občutljivo konceptualno življenje. To so drobne sledi neke obnovljene, “popravljene”, domišljene in vnovič najdene vsakdanjosti. Izbrani predmeti omogočajo nekakšen oblazinjen, pritajen oziroma previden korak neke poti, premikanja, ki sproža globoko zavedanje samega sebe v odnosu do drugega. Kje živim, kje stanujem, s kom in s čim se povezujem? Nič ne ostane neopaženo in nesluteno, če lahko vsak, še najbolj banalen predmet doživi korenito spremembo, transformacijo, ki ga pogoltne v proces prehoda od tu do tam. Enej Gala nas vodi za roko po tej vznemirljivi poti, da se nam na tanki črti med resničnim in umišljenim razkrije moč čudenja, osuplosti in očaranosti. Galovo insceniranje nadrealne dimenzije se osredinja na preoblikovanje običajnih predmetov v nekaj povsem drugega. Njihova funkcija, uporabnost, zamrzne v negaciji človeškega posega in v onemogočanju njegov
ENEJ GALA: UPORABLJAM ALI OPAZUJEM?

ENEJ GALA: UPORABLJAM ALI OPAZUJEM?

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. marec ― Prostorska postavitev Eneja Gale postavlja v ospredje odnos med vizijo in vizionarstvom, predmetnostjo in subjektivnostjo, ob opazovanju aktivnega ustvarjalnega prostora, v odnosu realnost-fikcija, kot nekakšen pogled onkraj, ki ustvarja emocije in aktivno prisotnost gledalca. Umetnik je pozoren opazovalec sodobne družbe, v kateri kriza racionalnega spodbuja razmah pretvarjanja. Ta koncept se krepi v pozitivnem sprejemanju snovanja, projektiranja in predstavljanja, ki ga povezuje svobodna ustvarjalnost. Pri tem se s pomočjo etimologije latinske besede fingere (ustvariti, izdelati) lahko navežemo na katerokoli obliko ustvarjalne pripovedi. Svetovi fikcije se torej na resničnost opirajo s podobnostjo in v komunikaciji z realnim svetom na nivoju fiziološkega, psihološkega, čustvenega in moralnega. Obetaven slovenski umetnik mlajše generacije postavlja v sklopu festivala odnos med resničnim in umišljenim, med umetnostjo in oblikovanjem, kot motrenjem, opazovanjem umetniškega dela, in njegovo uporabno funkcijo. S serijo Popravljenih predmetovumetnik vtisne škarjam, očalom, puškam, kozarcem, skodelicam, izvijačem … in celo vtičnicam občutljivo konceptualno življenje. To so drobne sledi neke obnovljene, “popravljene”, domišljene in vnovič najdene vsakdanjosti. Izbrani predmeti omogočajo nekakšen oblazinjen, pritajen oziroma previden korak neke poti, premikanja, ki sproža globoko zavedanje samega sebe v odnosu do drugega. Kje živim, kje stanujem, s kom in s čim se povezujem? Nič ne ostane neopaženo in nesluteno, če lahko vsak, še najbolj banalen predmet doživi korenito spremembo, transformacijo, ki ga pogoltne v proces prehoda od tu do tam. Enej Gala nas vodi za roko po tej vznemirljivi poti, da se nam na tanki črti med resničnim in umišljenim razkrije moč čudenja, osuplosti in očaranosti. Galovo insceniranje nadrealne dimenzije se pri Maravee Fiction osredinja na preoblikovanje običajnih predmetov v nekaj povsem drugega. Njihova funkcija, uporabnost, zamrzne v negaciji člo
NATALIJA ŠERUGA GOLOB: SALVE REGINA III

NATALIJA ŠERUGA GOLOB: SALVE REGINA III

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. marec ― Natalija Šeruga je slikarka. Zadnja leta razvija slikarski model, ki se sklada s temeljno strukturo sveta, v kateri je transformacija stalnica in je konec pogoj ponovnega začetka. Slikarski model, ki ga razvija temelji na pradavnem in večnem v vizualnem ustvarjanju. Slikanje ji pomeni ritual, most med realnim in transcendentnim. Ritual kot standardizirano, ponovljivo vedenje, ki jo poveže s pojmom transcendentalnega. Če predpostavljamo delitev realnega in imaginarnega sveta na dva pola: sveto in profano (kot dve absolutno različni resničnosti) ji ritual ustvarjanja predstavlja most med tema dvema svetovoma. Umetnost je stvar duha in njeno poslanstvo je približevanje smislu življenja. Ni mistike, je davno tega blasfemično zapisala v slikarski dnevnik. Mysterium velja za začudenje nad nadnaravnim, iracionalnim. Misteriozno je tisto, kar je in ostane vseskozi in v vsakem primeru nerazumljivo. (O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati. / Wovon man nicht sprechen kann, daruber muss schweigen. - Ludwig Josef Johann Wittgenstein) Temeljnih filozofskih resnic se lahko le dotaknemo, le nakažemo, jim zgolj prepustimo prostor, v katerem se naselijo ter se razkrijejo same od sebe. Zato se mističnega kot temeljne struktura sveta le dotakne in prepusti prostor, da se razkriva samo. Vizualni in verbalni jezik se nikakor in nikoli povsem ne prekrijeta. S tem ko svet razkosamo na razne metajezike jezike, ga približno definiramo in spoznavamo ter se približujemo spoznanju sveta in s tem spoznavanju samega sebe. Natalija Šeruga Golob: "Slikarska platna z vidnimi šivi šivam na kovinski podokvir. S takšnim nosilcem slike želim vzbuditi asociacije na staro, pradavno, arhaično. Od kar pomnim se v delu osredotočam na čas, minevanje in razkroj. Tega ne upodabljam kot motiv, temveč postaja v zadnjih letih del moje slikarske prakse. Tehnologijo slikanja dobesedno prežemam z uničevanjem. Svoje slike prekrivam s »pepelom« - mešanico belega (PW6) in črnega pigmenta (PBk7) ali z »zemljo«
MAŠA JAZBEC: HIBRIDIZACIJA ŽIVOSTI

MAŠA JAZBEC: HIBRIDIZACIJA ŽIVOSTI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. februar ― Kaj danes razumemo kot življenje? Različne definicije z znanstvenimi odkritji padajo, nadomeščajo jih vedno nove in nove. Bio entiteta kot osnovni gradnik vsega živega izgublja svoj smoter. Nadomešča jo skupek dosežkov znanosti, razvoja tehnologije, simulaker realnosti, v katerega projiciramo tudi vse svoje želje, hrepenenja in strahove. Postavlja se vprašanje, ne več kdo smo in kam gremo, temveč kdo ali kaj nas bo nasledil. Življenje v naši psihološki matrici predstavlja ne samo začetek, ampak tudi konec vsega in vseh. Ne glede na to po kateri poti hodimo, katere bogove častimo, kakšne vrednostne sisteme instaliramo, vedno pridemo do geneze. Torej, mi kot stvarjenje, Homo Sapiens kot "božje delo". Homo Sapiens kot produkt bioloških mutacij in evolucije. V naši neizmerni želji po dokazovanju ter preseganju meja sedaj zmoremo prvič poseči v svoje bistvo. Postajamo Bogovi, Prometeji, prinašalci svetlobe. Homo Sapiens kot stvaritev se sam postavlja v vlogo stvarnika. Maša Jazbec se s temi vprašanji sooča na obeh poljih človekovega delovanja. Kot znanstvenica in raziskovalka najbolj naprednih mejnih tehnologij kibernetike in androidne znanosti ter na drugi strani kot vizualna umetnica - producentka, ki problematizira temeljna eksistenčna in etična vprašanja. Kdo so torej apologeti nove civlizacije????
GERGELY SARRETI: DVOJNI VIDIKI

GERGELY SARRETI: DVOJNI VIDIKI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. februar ― Premisleki Gergely Sarretija odpirajo pri gledalcu nekakšen dvojni pogled, dvojni vidik, kot nakazuje sam naslov razstave. Gledalec se namreč srečuje s podobnimi dvomi kot se srečujejo tudi znanstveniki ob njihovem delu na Kemijskem inštitutu (kjer poteka razstava) - o tem, kaj se gleda in kaj se ob pogledu dejansko sploh vidi. Kako preverjati resničnost tam, kjer se resnica meri tako s preverljivostjo kot tudi celo z ovrgljivostjo? Sprehod po delih Gergely-ja Sarretija je sprehod po svetu na videz čisto preprostih metafor, skozi katere pa se odpirajo miselni prehodi v vedno bolj kompleksne fenomenološke premisleke o pomenih in globinah naših razmerij med mislijo, občutki, čuti in svetom, o naši ujetosti v privzgojene in genetsko preddoločene nevrološke procese. Njegova dela hkrati odpirajo premisleke o naši vpetosti v kulturno določene strukture, ki jim ne moremo ubežati preko bližnjic navidezne prostosti, kakršno sicer uživamo v evropskem, zahodnem vsakdanjiku. Galerija Kemijskega inštituta Ljubljana.
JELKA FLIS: GEOMETRIJA BIVANJA

JELKA FLIS: GEOMETRIJA BIVANJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. februar ― Pregledna razstava Jelke Flis v Galeriji sodobne umetnosti Celje je do sedaj najobsežnejša predstavitev umetničinega opusa. Jelka Flis ima za sabo več kot tridesetletno ustvarjalno pot, znotraj katere je ustvarila bogat slikarski opus, ki ga poleg likovne virtuoznosti odlikuje vztrajno, kontinuirano razvijanje izbranega likovnega koncepta. Velik del njenega opusa predstavlja sestavljena slika, za katero so značilni ponavljanje, vzorec in ritem. Razvila je specifičen in zanjo značilen model velike slike, ki je, kot poudarja, utemeljena v notranjem izkustvu, v osebnem in izpovednem, značilna za njeno pojavnost pa je poudarjena monumentalnost. S formo slike, pri kateri se številne enote posameznih poslikav dvodimenzionalnega nosilca malega formata sestavljajo v monumentalno podobo, v katero so vključene tudi praznine vmesne stene, natančno oblikovane v mrežo, pravokotnike in druge geometrijske like, je nedvomno močno zaznamovala slovensko likovno ustvarjalnost. Takšno sestavljeno sliko - z izrazitimi povezavami s simbolnim in arhetipskim -, je razvila sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja in z njo pomembno prispevala k spremembam in premikom v takratnem slikarstvu. Vsaka posamezna enota v njej bi večinoma lahko funkcionirala tudi kot samostojna celota (slikarka zase pravi, da je v tem smislu vedno ostala zvesta tradicionalnemu slikarskemu nosilcu pravokotnika), njena inovativnost in velikopoteznost pa sta jo vodila v raziskovanje vedno novih kompozicijskih sestavov in repetitivno tvorjenje abstraktne podobe, ki invazivno zaseda nove, večje površine, dokler nazadnje ne naseli celotne površine galerijskega prostora. Ta način gradnje slike je Jelka Flis ohranila do danes. V zadnjih letih je z deli, ki nastajajo od leta 2017, principu sestavljene slike pridružila ustvarjanje avtonomne, od prostorskih danosti neodvisne slike. Med njimi so tudi slike, v katerih se za razliko od prej abstraktnega načina izražanja in raziskovanja večinoma likovnih vprašanj pojavita človeš
ZORAN SRDIĆ JANEŽIČ: FLANEURON

ZORAN SRDIĆ JANEŽIČ: FLANEURON

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. januar ― Trenutna uporaba nevronskih celic v znanosti o živih sistemih vodi na eni strani v preizkušanje zdravil in na drugi v ustvarjanje organskih tkiv, ki bi imela drugačne lastnosti kot računalniki in boljše sposobnosti učenja, saj se samostojno razvijajo in spreminjajo. Nevrone lahko preprosto razumemo kot aktivno samorazvijajoče se vezje, po katerem informacije potujejo v obliki električnih signalov. V korenu besede umetnost beremo zlog um, ki v pričujočem umetnikovem delu podvaja um kot umovanje, ki se je emancipiralo od človeške kulture in je stopilo v nedefiniran ter s človeško dejavnostjo nereguliran prostor dogajanja. Umetniška gesta iz mimetičnega vstopi v neposredno ustvarjanje živega, kar odpre prostor za vznik estetike, za katero nimamo opor v teorijah o umetniških prvinah. Smo v situaciji, kjer se je potrebno opreti na filozofijo znanosti, etiko in zavest o družbeni realnosti, ki jo vedno bolj regulirajo visokotehnološke aplikacije. Lahko, da je učinek disfunkcionalnosti očitno delujočega hibrida nabit s patafizičnim, toda bolj natančno zavedanje o ranljivosti življenja na vse bolj toksičnem planetu odpira bolj sublimne razsežnosti 'FlaNeurona', ki se počasi sestavlja v vedno bolj kompleksno obliko živosti. 'FlaNeuron*' je v avtorjevem delu nov premik k še večji povezanosti gibalnih mehanizmov z biološkim materialom, ki s tem ustvari bionično prepletenost elektronike in nevronskih celic. Spoj računalniškega vezja in celične kulture je hibridna konstrukcija pol-živega organizma, do katerega je potrebno razviti odnose in protokole, ki skrbijo za to novo kibernetično bitje. V status kiborgov je še danes vpisana njihova fragmentirana, nestabilna, v družbenem polju še nepopisana identiteta, ki pomenjanje šele ustvarja. The current use of neuron cells in the science of living systems deals with testing medication on one hand and creating organic tissues on the other, the latter trying to create systems that have different characteristics from computers and better l
SANELA JAHIĆ: DELATI ZGINOTJE DELANJA / THE LABOUR OF MAKING LABOUR DISAPPEAR

SANELA JAHIĆ: DELATI ZGINOTJE DELANJA / THE LABOUR OF MAKING LABOUR DISAPPEAR

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. januar ― Trenutni val vseprisotne avtomatizacije in vedno hitrejši razvoj in raba tehnologij napovedovanja radikalno spreminja in reorganizira vse oblike dela. V času, ko prenos nalog na stroje postaja razširjen pojav, se je Sanela Jahić v svojem projektu lotila raziskovanja možnosti strojno zasnovane razstave. Kaj če bi se njeno umetniško ustvarjanje avtomatiziralo? Če bi razvili algoritem, ki bi bil zasnovan na bazi vseh njenih del, raziskav in zanimanj in bi lahko napovedal in določil vsebino ter estetiko njenega naslednjega umetniškega dela, ali bi se algoritem potem obrnil k sebi? Dejstvo, da je algoritem ustvarjen, da interpretira posameznikovo razmerje do tehnologije in način, kako slednja vpliva na naravo dela, tak stroj očitno ujame v določeno zanko. Vendar pa raziskava postavi v nenavaden položaj tudi umetnico. Napovedni algoritem temelji na bazi njenih del ter njenih delovnih metod in bo z nadgradnjo podatkovne baze postal kompleksnejši oziroma naprednejši. V nadaljevanju bi lahko proizvedel kaj presenetljivega, kaj, kar presega naša pričakovanja, in kar bi lahko videli oziroma napačno razumeli kot ustvarjalnost stroja. Kaj pa če se to izkaže za nekaj, s čimer se umetnica bistveno ne strinja? Bi to odražalo njene predsodke v luči dejstva, da ti tehnološki sistemi niso nevtralni, pač pa jih je naredil človek, so politični in reproducirajo vrednote ljudi, ki jih programirajo? Če bi umetnica in algoritem vzporedno ustvarjala dela za razstavo, bi občinstvo lahko ugotovilo, katero delo je zasnoval stroj? Nadalje, ker njena umetniška praksa vključuje proizvodnjo tehnološko podprtih kinetičnih objektov, to za algoritem – ki je sam stroj – pomeni, da koncipira umetniška dela, ki so prav tako stroji. The current wave of pervasive automation and the ever faster development and use of technologies of prediction are radically transforming and reorganising all forms of labour. As the delegation of tasks to machines becomes widespread, Sanela Jahić’s starting position in this p
VADIM FIŠKIN: MALI VELIKI POK /A LITTLE BIG BANG

VADIM FIŠKIN: MALI VELIKI POK /A LITTLE BIG BANG

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. december 2018 ― Predstavljajte si vesolje. Prepolno neštetih delcev in prepolno energije. Vse stisnjeno v eno samo točko. Pred približno štirinajstimi milijardami let je en sam misteriozen dogodek sprožil vse; veliki pok. Pojavili so se atomi in njihovi elektroni, iskali so medsebojna ravnovesja in ustavarjali električno okolje. V milijonih let, ki so sledila, so nastale zvezde in galaksije. In svetloba. Veliki pok je teorija o evoluciji vesolja, ki pa ga še do dandanes ni mogoče zares opisati. Nihče pravzaprav ne ve, kaj se je v resnici zgodilo v začetku. Kar vemo je, da se je takoj po nastanku vesolje začelo širiti. Kaj naj bi bilo prej, kaj je dejansko eksplodiralo in kako se to zgodilo, teorija ne pojasnjuje. Bilo je vroče in gosto okolje, v katerem se je energija manifestirala le skozi trenutni, mimobežni obstoj delcev. Potem so delce posrkale substance in materije, premagujoč antimaterijo. Tu ni bilo nobene eksplozije, le vesolje, ki se je širilo in tudi poka ni bilo, saj ni bilo zraka, ki bi prenesel zvok. Za popolno razumevanje vsega nam instrumenti, ki jih imamo na razpolago, ne zadostujejo, poznani fizikalni zakoni pa pravzaprav prenehajo biti logični. Čas sam po sebi izgleda vrtljiv in nima pravega pomena. Potrebna je nova teorija, takšna, ki bi združila Einsteinovo teorijo relativnosti in kvantno mehaniko, kar že raziskuje na stotine sodobnih znanstvenikov. In Vadim Fiškin tudi. Razpravi se pridružuje z “Lets Sync”, “Stretch Time”, s prikazom in z razstavo, “Mali veliki pok” (A Little Big Bang). Nicola Mafessoni
še novic