MILAN ERIČ: SVETLOBE / LIGHTS

MILAN ERIČ: SVETLOBE / LIGHTS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. marec ― Dinamične obžarjene oblike v neznanem V nekaterih slikah Milana Eriča lahko prepoznamo mimobežne oblike, ki spominjajo na nebesna telesa. Zlasti na komete. Da gre res za navdih iz raziskovanja vesolja pričajo slike s podobami lebdečih vesoljcev. V ostalih slikarskih delih pa vidimo neznane oblike, ki bi bili lahko stroji in mehanske tvorbe opazovane, od zgoraj, iz ptičje perspektive. Bolje iz obleta nad novimi temnimi pokrajinami. Neznane tvorbe sestavljene tudi iz več delov se tudi premikajo z na videz veliko hitrostjo preko povsem temnih nebesnih svodov. Slike delujejo tako verodostojno kot da bi jih zabeležile kamere. Abstraktno se v teh delih spreminja v konkretno in jasno, resnično vizijo fantastičnega in hkrati še neznanega. Neznano postaja razvidno. Tako resnično, da je verjetno. Miloš Bašin S svojo minimalistično in ponavljajočo se estetiko poizkušajo animirati pogled gledalca v svojih ritmičnih strukturah in ustvarjati navidezno gibanje. Gledalec s pogledom potuje po različnih strukturnih formatih. Strukture posameznih oblik v povezavi z drugimi tvorijo ritmično celoto. Predmeti, ki stojijo pred nekaterimi risbami ustvarjajo dodatno trodimenzionalno dopolnitev, ki povežejo ploskovito slikovno površino s prostorom po katerem se giblje gledalec. Milan Erič Dynamic glowing shapes in the unknown In some paintings by Milan Erič one can spot passing shapes that resemble heavenly bodies, particularly comets. Paintings depicting floating aliens are further proof that the author gets inspiration from exploring space. In the rest of the artwork we can observe unknown shapes that may well be machines and mechanical structures seen from above, from a bird’s-eye view. Or from flying over new, dark landscapes. The unknown formations that consist of several pieces seem to move at great speed over pitch black firmaments. The paintings thus look as accurate as camera photos. The abstract transforms into a concrete, clear and real vision of something fantastic and unknown. T
ALEKSIJ KOBAL: LOGARITMI EKSPRESIJE / LOGARITHMS OF EXPRESSION

ALEKSIJ KOBAL: LOGARITMI EKSPRESIJE / LOGARITHMS OF EXPRESSION

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. marec ― Samostojna razstava Logaritmi ekspresije združuje slikarska dela iz umetnikovih serij Podtaknjenci, Navzkrižja dilem in Nebeške črvine, katerih dela odlikuje enoten vizualni koncept dinamične igre računalniško koncipiranih vzorcev v kombinaciji s strupenimi fluorescentnimi barvami. Hipnotični učinek krepijo oblikovanje v programu za 3D-animacijo in izvirni tehnični postopki, računalniško dopolnjene ideje pa so nato v tehniki olja precizno preslikane na slikarsko platno. Umetnikova neomajna vnema po tehničnem razvijanju in vizualnem izpopolnjevanju je povzročila nastanek najnovejše serije v obliki manjših formatov, imenovane Nebeške črvine. Serija se od prejšnjih del razlikuje v uporabljeni tehniki, saj je Kobal zaradi želje po še izrazitejšem prikazu detajlov in močnejšem vizualnem učinku, svoje spretne slikarske poteze nadomestil z uporabo tehnike računalniške monotipije na platno. Avtorjeva unikatna tehnika potencira hipnotično valovanje mrežastih struktur v ozadju, ki jih kontrastno prekinjajo puhasti renesančni oblaki. Nebeške gmote oblakov v tej seriji, kakor tudi v prejšnjih, s svojo mehkobo umirjajo in harmonizirajo sicer močno ekspresivna dela. Razstavljena dela lahko razumemo tudi kot zrcalo družbi, saj se dotikajo aktualnih politično-socioloških problematik. Srh vzbujajoči triptih Triglavski kiklopi, na primer, pretresa vprašanja svobode, demokratičnosti in zasebnosti slehernika v današnji družbi. Mitsko bitje Uroboros, kača, ki jé svoj rep, reflektira ujetost družbe v lastne ponavljajoče se vzorce, hkrati pa govori o konstantni ciklični naravi življenja, v kateri smrti vedno sledi ponovno rojstvo. Takšen preplet nasprotujočih si polov, tako vizualnih, kakor vsebinskih, je v umetnikovih delih vseskozi prisoten. Problematika tehnologije in virtualne resničnosti, ki prodira v človekov naravni prostor, je še izraziteje nagovorjena v najnovejši seriji, kjer nebo nadomešča računalniška matrika, izkustvo prave narave pa ostaja zgolj v bežnih oblakih lebdečih zno
BARBARA JURKOVŠEK: PLASTIKA ZA VEDNO / PLASTIC IS FOREVER

BARBARA JURKOVŠEK: PLASTIKA ZA VEDNO / PLASTIC IS FOREVER

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. marec ― Barbara Jurkovšek izhaja iz klasičnega štafelajnega slikarstva, vendar le-to njene ustvarjalnosti ne definira kot tradicionalne, saj predstavlja zgolj izhodišče njenega dela. Njene umetnosti ne zaznamuje nostalgično vračanje v preteklost. Umetnica obravnava tekoče teme tako, da sodobno umetnost na razumljiv način približa širšemu krogu publike, ki mu sodobne likovne vsebine in prakse sicer niso razumljive. Z likovno interpretacijo znanosti si umetnica želi v sodelovanju z raziskovalkami_ci likovni svet približati tudi znanstveni sferi. Njeno delo izhaja iz razmisleka o sodobnosti ter tako ostaja aktualno in navdihujoče. Ideološka izhodišča, ki jih kot ustvarjalka in kot človek vidi kot ključna, so varovanje narave, spoštljiv odnos do vseh živih bitij brez predsodkov do drugih bioloških vrst in nasprotovanje vsem oblikam nasilja. V skladu z le-temi avtorica v svojem umetniškem izrazu pogosto posega po tehniki recikliranja, ki jo vidi ne le kot vir estetske inspiracije, ki bogati umetniški izraz, ampak tudi kot nujnost, ki prispeva k bolj uravnoteženi prisotnosti človeka na zemlji in k neškodovanju drugim živim bitjem. Recikliranje je zanjo orodje, ki lahko vsaj malo umiri onesnaževanje materialnega (in z nasprotovanjem potrošniškim praksam tudi duhovnega) sveta. Z uporabo recikliranih (plastičnih) materialov avtorica afirmira umetnost kot demokratično prakso, ki je lahko dostopna vsakomur. Z izbiro materialov in motivov ter z živahnimi barvami poslikave, ki se spogledujejo s kičem, briše meje in ugovarja razlikovanju med t.i. nizko in visoko umetnostjo, ki sta sinonima družbenega statusa. Takšna umetniška praksa je način, kako graditi enakopravnejši prostor tako v kontekstu umetnosti kot tudi širše z upoštevanjem temeljnih vrednot, ki kličejo po trajnostnem razvoju, v katerem so upoštevana vsa bitja. Umetničin vključujoč in egalitaren pogled na življenje postane izrazit v kontekstu njenega pogleda na naravo. V svojem delu zavrača dominantno, hegemono pozicijo človeka
NEJC TRAMPUŽ: POPOLNOMA DRUGAČNA PRIHODNOST / ANOTHER FUTURE ENTIRELY

NEJC TRAMPUŽ: POPOLNOMA DRUGAČNA PRIHODNOST / ANOTHER FUTURE ENTIRELY

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. marec ― V novomeški Galeriji Simulaker se z večplastnim umetniško-raziskovalnim projektom Another Future Entirely predstavlja Nejc Trampuž. Razstava umetnika mlajše generacije, ki je nastala pod produkcijsko taktirko zavoda LokalPatriot in konS ≡ Platforme za sodobno raziskovalno umetnost, naslavlja aktualna okoljska vprašanja antropocena in opazuje pospešene spremembe, ki jih s svojim kolesjem poganja pozni kapitalizem, kot sta to na primer globalno segrevanje in izguba biotske raznovrstnosti. Projekt predstavlja pozitivno naravnane odgovore na različne zagate družbe 21. stoletja ter ob tem ohranja smotrn pogled na našo skupno prihodnost. Raziskovalno naravnano delo sestoji iz multimedijske instalacije, ki je bila premierno predstavljena v Galeriji Simulaker, in istoimenske publikacije, ki galerijsko postavitev dopolnjuje, a je obenem vsebinsko in konceptualno svoja samostojna enota. Ubrana metoda pri razvoju razstavljenih del se poslužuje sodobnih raziskovalnih in umetniških pristopov, uporabe sodobnih tehnologij, kot je umetna inteligenca. V svoji srčici se projekt ukvarja z refleksijo aktualnega stanja današnje družbe in ekologij, znotraj katerih bivamo, hkrati pa ustvarja prostor za razmišljanje o drugih možnih prihodnostih. V tem pogledu je imaginarij, ki ga opolnomoča področje umetnosti, ključnega pomena, da lahko mislimo potencialne rešitve in posledično vzpostavimo vzvode za bolj vzdržno prihodnost. Za implementacijo slednjega je ključno interdisciplinarno povezovanje različnih strok ter spajanje znanj in veščin, slednje pa se je med snovanjem projekta odražalo s povezovanjem in gojenjem dialoga s strokovnjaki, z znanstveniki s področja okoljevarstva, z umetniki, s psihologi in z drugimi kritičnimi misleci. Cilj projekta je izzvati naše tradicionalne predpostavke in prepričanja, okrepiti okoljsko ozaveščenost in ustvariti prostor za razmišljanje o bližnji prihodnosti znotraj našega primarnega ekosistema – Zemlje. Določeni posamezniki in korporacije, ki imajo v roka

NEJC TRAMPUŽ: POPOLNOMA DRUGAČNA PRIHODNOST / ANOTHER FUTURE ENTIRELY

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. marec ― V novomeški Galeriji Simulaker se z večplastnim umetniško-raziskovalnim projektom Another Future Entirely predstavlja Nejc Trampuž. Razstava umetnika mlajše generacije, ki je nastala pod produkcijsko taktirko zavoda LokalPatriot in konS ≡ Platforme za sodobno raziskovalno umetnost, naslavlja aktualna okoljska vprašanja antropocena in opazuje pospešene spremembe, ki jih s svojim kolesjem poganja pozni kapitalizem, kot sta to na primer globalno segrevanje in izguba biotske raznovrstnosti. Projekt predstavlja pozitivno naravnane odgovore na različne zagate družbe 21. stoletja ter ob tem ohranja smotrn pogled na našo skupno prihodnost. Raziskovalno naravnano delo sestoji iz multimedijske instalacije, ki je bila premierno predstavljena v Galeriji Simulaker, in istoimenske publikacije, ki galerijsko postavitev dopolnjuje, a je obenem vsebinsko in konceptualno svoja samostojna enota. Ubrana metoda pri razvoju razstavljenih del se poslužuje sodobnih raziskovalnih in umetniških pristopov, uporabe sodobnih tehnologij, kot je umetna inteligenca. V svoji srčici se projekt ukvarja z refleksijo aktualnega stanja današnje družbe in ekologij, znotraj katerih bivamo, hkrati pa ustvarja prostor za razmišljanje o drugih možnih prihodnostih. V tem pogledu je imaginarij, ki ga opolnomoča področje umetnosti, ključnega pomena, da lahko mislimo potencialne rešitve in posledično vzpostavimo vzvode za bolj vzdržno prihodnost. Za implementacijo slednjega je ključno interdisciplinarno povezovanje različnih strok ter spajanje znanj in veščin, slednje pa se je med snovanjem projekta odražalo s povezovanjem in gojenjem dialoga s strokovnjaki, z znanstveniki s področja okoljevarstva, z umetniki, s psihologi in z drugimi kritičnimi misleci. Cilj projekta je izzvati naše tradicionalne predpostavke in prepričanja, okrepiti okoljsko ozaveščenost in ustvariti prostor za razmišljanje o bližnji prihodnosti znotraj našega primarnega ekosistema – Zemlje. Določeni posamezniki in korporacije, ki imajo v roka
SUZANA BRBOROVIĆ: OBSERVATORIJ / OBSERVATORY

SUZANA BRBOROVIĆ: OBSERVATORIJ / OBSERVATORY

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. februar ― Suzana Brborović se v Mestni galeriji Nova Gorica predstavlja z nedavno ustvarjeno serijo slik večjih in srednje velikih formatov. Večletna znanka številnih skupinskih razstav v tej instituciji letos prvič nastopa samostojno, razstavljena pa so dela, ki so nastala med letoma 2020 in 2022. Ta v svojem jedru dovršeno ohranjajo za umetnico značilne strukturalistične arhitekturne elemente, potencirano geometrijo in gradnjo slike z odvzemanjem skrbno nanesenih plasti. S tega vidika umestitev dotičnih slik v apartno ovalno razstavišče predstavlja nenavaden kontrast med na prvi pogled nehvaležnim tlorisom galerije ter nesporno strogostjo in linearnostjo umetnin, ki primarno izžarevajo preciznost, ostrino, disciplino in strukturnost. Pa vendar, navidezno neskladje ustrezno pritiče pojavnosti novih del, katerih nabor označuje prelomnico v umetničini praksi, ki se z nezanemarljivimi spremembami odraža tako na oblikovni kot tudi na vsebinski ravni. Lahko bi se tudi spogledovali z idejo, da je ravno novogoriška galerija, ki s svojo obliko in svodom spominja bodisi na orbito, observatorij ali vežo vesoljnega plovila, ravno prav dopadljiv in ustrezen prostor za avtoričino novo serijo, ki je odločno usmerjena kvišku in fokusirana na nebo. Observatorij nam postreže z deli, katerih osrednja tema je upiranje pogleda v prostranstvo, v nebo in vesolje. Zelo obširno in nemalokrat nedoumljivo izhodišče se v tandemu z življenjskimi spremembami umetnice in gonjo po alteraciji načina dela manifestira v likovnem eksperimentiranju, drzni igrivosti in dopuščeni sproščenosti. Čeprav nove vizualne težnje in vsebinske preobrazbe pri novonastalih delih niso najbolj očitne ali hipoma prepoznavne, je v njih zaznati zračnost, namignjeno imaginarno vsebino, domišljijsko distopijo in sanjave privide. Med očitnejše novitete spadajo fantastične podobe nočnega neba, ki jih zaznamujejo mistična temačnost ter globoke, v teksturah in odtenkih križajoče se črnine. Pridružujejo se jim prevetreni posnetki teles
MIHA MAJES: HI!POTEZE / HI!POTHESES

MIHA MAJES: HI!POTEZE / HI!POTHESES

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. februar ― Miha Majes je vizualni umetnik najmlajše generacije, ki ustvarja na področjih slikarstva, grafike in prostorske instalacije. Svoj vizualni jezik opredeljuje kot milenijski pogled na pop art v poznem kapitalizmu oziroma kot prisvajanje potrošniške estetike za naslavljanje pomanjkljive sposobnosti mišljenja v sodobni družbi. V skladu s tem v svojih delih pogosto uporablja ikonografijo pop- in sub- kultur(e), vanje vključuje različne vsakdanje predmete (igrače, pripomočke, okraske, oblačila…), vse to pa začini z elementi iz osebne mitologije, ki se je izoblikovala skozi odraščanje na slovenskem podeželju. Dela, ki jih predstavlja na tokratni razstavi, povezuje naslov Hi!poteze. Povzet je po izhodiščni sliki celotne razstave, ki prikazuje ogrado, v kateri je zaprto fantastično bitje, sestavljeno iz delov različnih živali, ob njem pa stoji počeno jajce z razprtimi krili. Slika predstavlja na eni strani zaprtost domišljije ali ustvarjalnosti v (umetniški) sistem oziroma strukturo, na drugi pa željo po osvoboditvi. Naslov Hi!poteze torej povzema umetnikovo raziskovanje novih načinov izražanja v umetniški produkciji. Z ozirom na to pridobi izraz hipoteze nekoliko drugačen pomen od običajnega, kar umetnik tudi zaznamuje z medklicajem. Če v polju znanosti označuje trditev, ki jo je potrebno dokazati ali potrditi, tu, v polju umetnosti predstavlja nekakšno antitezo obstoječemu, konceptualno odprto postavko, ki ima lahko več možnih rešitev. Ena od umetnikovih hi!potez se nanaša na način, kako so umetniška dela ustvarjena in posledično tudi razstavljena. Umetnik na razstavi predstavlja slike in objekte, ki jih jukstapozicijsko vmešča v galerijski prostor kot instalacijo. Slike in objekti so nastajali vzporedno, umetnik pa je s tem, ko je prehajal iz slike v objekt in nazaj, puščal formo vseskozi odprto za nove rešitve. Postopnost in eksperimentalnost ustvarjalnega procesa se odraža tudi v kompozicijah, saj jih že na prvi pogled zaznamuje drzen preplet različnih tehnik, materialo
BORUT POPENKO: ODPIRANJA / OPENINGS

BORUT POPENKO: ODPIRANJA / OPENINGS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 16. februar ― »Vse se začne v praznem prostoru, ki v Popenku sprošča adrenalin,« je pred petindvajsetimi leti ob razstavi v Razstavnem salonu Rotovž zapisala Aleksandra Kostič. Četrt stoletja kasneje se slikar Borut Popenko vrača v Razstavni salon Rotovž, zdaj poimenovan UGM Studio. A izhodišče ostaja isto. Popenka od začetka zanimajo osnovne prvine slikarstva, ki izhajajo iz praznega prostora, od materialnosti slikarskega medija do oblikovanja slikovnega polja. V raziskovanju barv in oblik, razmerij, kompozicij, volumnov in harmonij se sklicuje na abstraktno slikarsko tradicijo, od abstraktnega ekspresionizma, slikarstva barvnih polj, geometrijske abstrakcije do monokromnega slikarstva in minimalizma. Med vzornike navaja velikane abstraktne umetnosti - Mark Rothko, Josef Albers, Morris Louis, Ellsworth Kelly – ter sodobnike - Anish Kapoor, Peter Halley, Gerwald Rockenschaub. Popenko s svojo slikarsko prakso v premislek postavlja napeto razmerje med sliko-predmetom in sliko-podobo - kako prepogibati platno, kako razpreti plasti platna v pahljačo, kako odpreti platno, kakor vrata? Platna ne moremo prepogniti, ne da bi pri tem zlomili podokvir. Plasti platen lahko podrsamo eno čez drugo, le če jih je nanizanih več v vrsti. In platno lahko odpremo le tako, da vanj zarežemo. Pa vendar je učinek Popenkovih slik prav tak – pregibi, zamaknjene plasti, razprta krila vrat. Od tu naprej lahko rešitev iščemo v osnovni prevari slikarstva – iluziji prostora. Učinka pregiba v sliki ni težko ustvariti. Pregib ravne ploskve sta dve stranici kocke, ki jo zna na listu papirja narisati vsakdo. Z osnovnim poznavanjem pravil perspektive, volumna, senčenja in barve hitro prestopimo prag platna v trodimenzionalni slikarski prostor. S tem pa za seboj pustimo ravno nosilec podobe – platno samo. Platno je v tem primeru le okvir odprtine, skozi katero gledamo prostor, ki se nadaljujejo v globino in onkraj roba vidnega polja. A Popenko nas v svojih delih prepriča o obojem – slika je predmet/platno in slika
SKUPINSKA RAZSTAVA: MEANTIME

SKUPINSKA RAZSTAVA: MEANTIME

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. februar ― Avtorji: Suzana Brborović, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Ksenija Čerče, Robert Černelč, Staš Kleindienst, Ema Klinar, Zmago Lenárdič, Miha Majes, Vlado Stjepić, Iva Tratnik, Uroš Weinberger, Jure Zadnikar Decembra 2022 in januarja 2023 je galerija Equrna predstavila mali festival sodobnega slovenskega slikarstva. Z razstav in iz ateljejev so prišle slike slikark in slikarjev, ki so zaznamovali slikarsko produkcijo zadnjih let. Njihova raznovrstnost je posledica vsebinske in oblikovne širine, iz katere se navdihujejo. To sta lahko narava in umetnikovo življenjsko okolje, so množični mediji (zlasti fotografija, film, internet, družbeno-politična situacija, pandemija), pa likovne raziskave, ki segajo od realizma do sublimnih abstraktnih videnj. Izbor se podreja vživetju gledalca, kaže različne tipe slikarstva in se sprašuje, kako v digitalnem času podoživeti »analogne« postopke in učinke slikarskega medija. To razmerje je danes obojestransko: ne le, kaj vse mi slika ponudi, ampak tudi, kaj jaz, gledalec, lahko storim zanjo. Tu se začenja gledalski užitek pričujoče razstave. Arne Brejc kurator
ANDY GRACIE: 2.8B420K

ANDY GRACIE: 2.8B420K

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. februar ― Čez 2,8 milijarde let bo povprečna globalna temperatura na Zemlji dosegla 147 stopinj Celzija. Tedaj bodo izumrli še poslednji ostanki življenja, preprosti podzemni mikrobi, ki so se zatekli na tečaje. Ta izjemno pomemben trenutek v zgodovini planeta bo minil neopaženo. Projekt 2.8B420K predlaga spomenik, znan kot “Objekt”, ki bo obeležil prehod planeta iz biološkega v postbiološki sistem in s tem konec življenja na Zemlji. 2.8 billion years from now, the average global temperature on Earth will reach 147 Celsius. The final vestiges of life, simple sub-terrestrial microbes taking refuge at the poles, will become extinct. This hugely significant moment in Earth’s history will pass unnoticed. The project 2.8B420K proposes a monument, known as ‘The Object’, to commemorate this transition from biological to post-biological, and mark the end of all life on Earth.
KLEMEN ZUPANC: SCHALAR SEE 1413

KLEMEN ZUPANC: SCHALAR SEE 1413

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. februar ― Klemen Zupanc je slikar mlajše generacije, ki za izhodišče svojega ustvarjanja pogosto jemlje banalnosti vsakdana ter ustaljenih načinov bivanja in delovanja v sodobni družbi. V okviru svoje razstave v Pivki umetnik predstavlja stalno zbirko priznanega muzeja za arheologijo jezerske favne Musée de Schalar, ki se osredotoča na življenje Škalarja, šaleške jezerske pošasti, katere obstoj je dolga leta veljal za ljudsko legendo. Začetek muzeja sega v leto 1922, ko so pod gladino jezera v Šaleški dolini začeli opažati nenavadne obrise nečesa, kar je spominjalo na veliko žival. Vzpostavili so raziskovalno ustanovo, ki je zaposlila ugledne strokovnjake z različnih področij, ti pa so v nadaljnjih desetletjih sistematično beležili, analizirali in hranili najrazličnejše dokaze v zvezi z obstojem domnevne jezerske pošasti. Sčasoma se je muzej vse manj ukvarjal z dokazovanjem obstoja pošasti in vse bolj z njeno fiziognomijo in prehranjevalnimi navadami. Ugotovili so, da je Škalar v biološkem smislu svetovni unikum osteokambiarnega organizma, ki zaradi potreb rastoče fizionomije namesto eksoskeletona sporadično menja svoj endoskeleton, vsakokratna menjava pa zahteva ogromen vnos ogljika, ki ga mora organizem v kratkem času zaužiti za izdelavo novega. Pri tem je zanimivo, da se čas domnevne menjave endoskeletona in lokacija življenjskega habitata pošasti presenetljivo natančno ujemata s pojavom Šaleških jezer, kar namiguje na možnost, da je Škalar v šaleškem podzemlju zaužil tako veliko količino premoga, da je povzročil vdrtje površine in nastanek jezer. Na tej točki pa se je situacija za muzejske raziskovalce začela zapletati, saj jih je neizrečena, vendar povsem jasna posledica njihove teorije o karbonogenem prehranjevalnem ciklu osteokambiarov pahnila v nemilost pri socialističnih oblasteh, ki niso hotele priznati obstoja ogromne živali izven njihovega nadzora. Oblasti so razpustile strokovno ekipo in zaprle muzej za nadaljnjih nekaj desetletij. Šele z osamosvojit
NINA ČELHAR: POGLEDI IN ZASTRTJA

NINA ČELHAR: POGLEDI IN ZASTRTJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 30. januar ― Ustvarjalno delo slikarke Nine Čelhar, diplomantke ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, temelji na raziskovanju človekovega odnosa do njegovega bivalnega okolja. Navdih za dela, v katerih raziskuje relacijo človek – predmet – prostor, je sprva črpala iz lastnih bivalnih prostorov. Pozneje pa je kot slikarske predloge začela uporabljati fotografije sodobnih enodružinskih hiš, ki jih je našla na svetovnem spletu – a ne kakršnihkoli. Podobe hiš, ki jo najbolj pritegnejo, imajo formalno izhodišče v modernistični arhitekturi, ki se odlikuje po funkcionalnosti, jasnih geometrijskih linijah, uporabi naravnih materialov, velikih steklenih površinah in povezanosti z zunanjo krajino. V vseh primerih pa gre za objekte, ki predstavljajo po njenem mnenju idealno bivalno okolje sodobnega človeka: arhitekture, ki vzbujajo občutja miru, tišine, varnosti, domačnosti, udobja in lepote. Slike, ki jih je Nina Čelhar ustvarila v zadnjih letih, lahko razvrstimo v dva motivna sklopa. Prvi prikazuje nekakšne portrete enodružinskih hiš, upodobljene z bistvenimi stavbnimi elementi, ki nakazujejo zgolj njihovo osnovno obliko in ritem odprtin. Na posameznih slikah opazimo tudi različne variante iste hiše, ki je upodobljena z različnih perspektiv. Avtorico namreč zanima, ali se s spreminjanjem zornega kota naslikanih arhitektur spreminja tudi vzdušje na slikah. V primerjavi s preteklimi deli, na katerih je bila narava zgolj nekakšna organska kulisa ob golih betonskih hišah, zavzema krajina na novih slikah pretežni del slikovnega polja. Narava je prikazana kot sestavni, nepogrešljivi del človekovega bivalnega okolja, saj so grajeni elementi popolnoma zliti z zelenjem v enovito celoto. Hkrati pa zelene površine, ki so upodobljene s hitrimi, skicoznimi potezami, dinamizirajo stroge geometrične oblike stavb in ustvarjajo na slikah vtis neprestano spreminjajoče se stvarnosti. Prikaz razpoloženja prevladuje tudi na upodobitvah interjerjev, ki predstavljajo drugi sklop razstavljen
LUKA ŠIROK: BREZOBRAZI

LUKA ŠIROK: BREZOBRAZI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. januar ― V delu Brezobrazi je tema s katero se Luka Širok ukvarja odnos do samega sebe in drugih. Na razstavi predstavlja »portrete«, ki se prikazujejo in izginjajo iz navidez naključnih barvnih nanosov na pretežno sivem ozadju in so vsakokrat drugačni, odvisno pač od razpoloženja, volje in domišljije gledalca. Na osnovni ravni slike torej govorijo o fluidnosti identitete, o ustvarjanju identitete skozi pogled drugega, o anonimnosti, brezosebnosti ali brezobzirnosti, lahko pa v njih vidimo tudi likovno metaforo za naključnost (ne)obstoja – zdaj nekaj je, že naslednji hip ni več.
IZA PAVLINA: DRUŽBA TVEGANJA / RISK SOCIETY

IZA PAVLINA: DRUŽBA TVEGANJA / RISK SOCIETY

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. januar ― Iza Pavlina, avtorica del, v katerih subtilno obravnava družbene anomalije predvsem skozi vprašanja, ki se dotikajo seksualnosti in pornografije, se v Galeriji sodobne umetnosti Celje tokrat predstavlja z novim razstavnim projektom Družba tveganja. Z večmedijsko razstavo, ki jo v veliki meri sestavljajo nova dela, se z različnimi sredstvi od risbe, fotografije, dokumentacije performansa do instalacije ter večplastno − tako z raziskavo in faktografskim pristopom, fiktivnimi scenariji, ki izhajajo iz znanstvenih ocen trenutne situacije, kot tudi skozi lastno izkušnjo – dotika globalnih problematik aktualne družbene stvarnosti. Osredotoča se na sodobno družbo, ki s tveganji in povzročanjem nestabilnosti obremenjuje in ogroža sebe in planet ter ustvarja svet, ki ga zaznamujejo strah, zaskrbljenost in negotova prihodnost. Razstava je njena najobširnejša samostojna predstavitev doslej. Iza Pavlina v svojem novem razstavnem projektu Družba tveganja premišljuje o sodobni družbi, obremenjeni s tveganji, ter o nestabilnostih in negotovostih, ki so se vanjo globoko vpisale, in z instalacijo Onkraj velikega filtra (2022) že na samem začetku postavi gledalca v temačno vzdušje apokaliptičnega dogodka. Kljub temu da s semenskimi kroglicami iz glinene zemlje, komposta in semen ajde ter skulpturami iz ajdovih luščin in žagovine vanjo vpiše možnost, da življenje nekoč v prihodnosti ne bo povsem izbrisano, z delom, ki se nanaša na globalno segrevanje, predvsem izriše konec sveta, kot ga poznamo. Možno dokončnost dodatno poudari z instalacijo Ostanki antropocena (2022), nekakšno arheološko zbirko izkopanih predmetov (nekoč divjega odlagališča), ki govori o obstoju in uničenju civilizacije, ki že danes vedno težje obvladuje nevarnosti, ki jih je sama ustvarila. S tematiziranjem najbolj kritičnih globalnih sprememb in groženj sodobnega časa se zdi ob popolni usmerjenosti kapitalizma v profit ter izrabljanje okolja (in človeka) Pavlinino vprašanje, kaj se zgodi, če gredo prestopanja meja
ZMAGO LENARDIČ: EINE ZEIT EXTREMEN ELENDS / ČAS SKRAJNE BEDE

ZMAGO LENARDIČ: EINE ZEIT EXTREMEN ELENDS / ČAS SKRAJNE BEDE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. januar ― V enem od svojih romanov M.Houellebecq položi v usta glavnemu junaku (sicer uspešnemu umetniku) naslednjo izjavo: “Biti umetnik je nekdo, ki je PODREJEN. Podrejen skrivnostnim, nepredvidljivim sporočilom, ki jih je bilo treba zaradi pomanjkanja boljšega izraza in zaradi odsotnosti kakršnekoli vere poimenovati INTUICIJA. In vendar so ti ta sporočila zapovedovala s kraljevskim, kategoričnim glasom in niso dopustila niti najmanjšega ugovora - razen seveda za ceno izgube integritete in spoštovanja do samega sebe. Ta sporočila so lahko terjala uničenje enega dela ali celo serije del, umetniku narekovala radikalno drugačno usmeritev ali ga celo pustila brez usmeritve, brez najmanjšega projekta, najmanjšega upanja za nadaljevanje. Edino zaradi tega je bilo umetnikovo življenje včasih lahko označiti za TEŽAVNO. In edino in zgolj na podlagi tega se je razlikovalo od drugih poklicev ali PREPROSTIH DEL. ”V takšnih primerih ostaja kaj malo prostora za “lucidna” preizpraševanja, spektakelske koncepte, reševanje sveta v povezavi z “znanostjo” ali sproščene pobege v svet domišljije. Pozornost je usmerjena na misli, ki te dosežejo nepričakovano v določenem trenutku in te zapustijo tako hitro, da v resnici niti ne veš, ali je bila misel kot ideja dovolj močna ali ne. Posamezni motivi so v nasprotju z barvno temperaturo ali po principu “layerjev” nepovezani v končni podobi. Kdo bi vedel, a precej intrigantna je misel, da se na ta način približajo poeziji… Zakaj sploh še slika? Res ni zapomnljiva kot fotografija ali dominantni teoretični spremljevalni teksti sodobnih umetniških del, ima pa briljantno sposobnost rahljanja emotivne dimenzije in empatičnosti - torej tistega, kar v sodobni družbi ni več najbolj zaželjeno oz. je vrednoteno zgolj kot potencialno manipulativno blago. Avtor tudi na pričujoči razstavi sledi sintagmi “sekvenčno slikarstvo”, kar je razvijal pri prostorskih postavitvah Tekoči prostor / Liquid Space (Fireworks, Network, Suicide) in Liquid Space II ter v nekaterih
še novic