MIRSAD BEGIĆ: SLIKE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. marec ― Ogromen opus Mirsada Begića zajema plastike malih dimenzij, javne spomenike in risbe. Ravno Begićeve risbe pa so tisti del njegovega opusa, ki je najbolj obsežen, a širšemu občinstvu hkrati tudi najmanj znan. Begić je doslej razstavljal zelo redko, največjo razstavo njegovih risb so mu pripravili leta 2003 v Obalnih galerijah Piran, kjer je ob tej priložnosti izšel tudi obsežen katalog s spremnim esejem Andreja Medveda. Pri njegovih risbah gre za krokije, skice, pripravljalne in samostojne risbe in kolaže, ki jih je umetnik tako rekoč obsesivno ustvarjal vzporedno ob svojih kiparskih delih. Po formatu so te risbe zelo različnih dimenzij: od miniaturnih pa vse do monumentalnih formatov. Za razliko od javnih plastik in portretov, ki so nastajali bolj ali manj po naročilu, so Begićeve risbe nastajale predvsem iz neke notranje nuje, kar je tudi eden izmed glavnih razlogov, zaradi katerega njegove risbe ohranjajo prvinsko neposrednost. Te umetniške neposrednosti ne skali niti spoznanje, da umetnik riše pravzaprav več, kot kipari, saj je ravno risba tisti medij, s katerim se zanj začne in sklene vsak posamični dan. Hkrati pa risba predstavlja izraz njegovih vsakodnevnih zaznamkov in artikulacij, ki jih umetnik intuitivno zasluti v specifičnih koordinatah, v katerih za en sam mimobežen in težko ulovljiv trenutek sovpadeta sedanjost in preteklost, tostransko in onostransko. Risbe, ki so se od Begićevih študijskih let naprej množile v njegovem ateljeju, je umetnik konec leta 2023 in na začetku leta 2024 spremenil v tisto, čemur sam reče slike. S tem ko so risbe postale slike, bi jih v bistvu morali označevati dve letnici nastanka, prva je letnica nastanka risbe, druga pa letnica umetnikove preobrazbe risbe v sliko. Begić je risbe kaširal na skrbno izbrana platna, jih z ročnimi intervencijami poenotil ter jih tako zlil z novim nosilcem. Platna, na katera so risbe kaširane, tako dobijo funkcijo paspartuja, umetnik pa s hitrimi potezami združi in zlepi robove risbe z nosilcem.

SUZANA BRBOROVIĆ IN MITJA FICKO: FINE TUNING

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. marec ― Svoj pristop in odnos do slikanja bi lahko primerjal z avanturističnim potovanjem. Znana sta mi okvirna smer potovanja in katera sredstva vzamem s seboj. Vse drugo se zgodi na poti in sproti. Gre za prepustitev toku potovanja in bolj ko se spuščajo cilji, namere in pričakovanja, več presenečenj in iznajdb se lahko zgodi na poti (na sliki). Slikanje ima dosti opravka s telesom. Ne samo s fizičnim, grobo snovnim telesom, ki vodi čopič in dela poteze, ampak tudi s finosnovnim telesom, katerega del so tudi kvalitete občutenja. Prek kvalitet lastnega občutenja se lahko potopimo v polje bivanja. Med značilnostmi mojega telesnega občutenja bivanja so živo zgoščeno, kondenzirano energetsko udobje, nenehno polzenje, premikanje, celo brezmejno letenje. Dobro občutenje lastnega bivanja je notranja brezmejna kvaliteta. Ohranjata in poglabljata pa ga usmerjena pozornost, mehkoba in nenavezanost. Proces svojega dela bi lahko poimenoval tudi fluidna navigacija, kjer cilj ni končni objekt, ki ga je potrebno uresničiti, temveč izhodiščna točka poti, po kateri polzim, drsim z vsemi viri zaznavanja. Fine tuning = proces, rahločutno uglaševanje kakovosti in usklajevanja z materialnostjo poti. Mitja Ficko V svojem delu se osredotočam na bivanjsko tematiko, predvsem na razmerje med organskim obstojem in strukturo različnih sistemov okrog nas. Polje raziskovanja kompleksnosti naše eksistence se kaže v večplastnem ustvarjalnem procesu, kjer se barva postopoma nalaga s pomočjo slikarskih tehnik, ki se med seboj prepletajo in s katerimi na sliki pride do izraza odnos med gesto in linearno risbo. Nasproten proces se kaže v kolažih, kjer je med plastmi različnih materialov in barve možno zaznati prostor med njimi in posledično njihove sence. Tematsko se kolaži in slike dopolnjujejo, a vendar kažejo drugačen odnos do prostora. Medtem ko pri slikah velikokrat nalagam in s pomočjo lepilnih trakov odvzemam plasti barve, jih pri kolažih nalagam in jim šele z dviganjem od površine dam končno kompozi

LUKA ŠIROK: SHAPING CHANGES

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. marec ― Shaping Change je razstava, ki raziskuje odnos do neprestane spreminjajoče se okolice. Naslov nakazuje tako vpliv in moč okolja kot aktivni potencial posameznika za sooblikovanje sprememb. Večina predstavljanjih del na razstavi je nastajala v času kolektivnega pretresa in radikalnih socialnih sprememb, to je v času pandemije, ki je predstavljala tako družbeno osamo kot pretres preskrbovalnih verig. Sočasno pa dela prikazujejo razvoj in spremembo umetniške prakse, ki je bila pogojena z razpoložljivostjo umetniških materialov. Luka Širok slika ekspresivno in svoje cikle ustvarja v skladu s trenutnim počutjem, vseeno pa v svojem procesu pušča prostor za eksperimentiranje in raziskovanje lastne ekspresije. To se kaže v postopnem grajenju dela skozi daljše časovno obdobje. Vsak cikel tako predstavlja zaokroženo celostno introspekcijo v posamično temo ali občutek. Serija Safari (2020), kamor spadajo dela Robocop in lunar park, Finding shoe, Monster behind the mask in What can I say to someone who isn't wearing a mask, predstavlja zametek nadaljnje umetniške usmeritve. Avtor je v času pandemije takrat težko dostopno slikarsko platno zamenjal za plošče PVC in tako ustvaril dela večjih formatov. Na podobah zasledimo veliko mero abstrakcije, iz katerih postopoma izhajajo prepoznavne podobe. Te se v izrazito ekspresivnem stilu zlivajo z ozadjem in ustvarjajo ritmično, skorajda geometrično likovno polje. Prepoznamo lahko tudi maske in druge elemente, ki so zaznamovali čas nastajanja. Sorodno slikarskim delom nastajajo kiparska dela, ki skozi posamične najdene predmete ustvarjajo novo formo, ki v svojem vrtincu ustvarijo nov ekspresiven objekt specifične pomenskosti, prepojene z osebnimi zgodbami. Razvoj in preobrazba slikarske izraznosti, ki je nakazana v seriji Safari, se dovrši v delu Družinski krog, zaključenem konec leta 2024, ki že poznano abstrakcijo ter kasnejšo figuraliko zelo pomensko in premišljeno vključi v kompozicijo. To delo predstavlja novo obdobje, kjer se v osp

LUKA ŠIROK: SHAPING CHANGES

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. marec ― Shaping Change je razstava, ki raziskuje odnos do neprestane spreminjajoče se okolice. Naslov nakazuje tako vpliv in moč okolja kot aktivni potencial posameznika za sooblikovanje sprememb. Večina predstavljanjih del na razstavi je nastajala v času kolektivnega pretresa in radikalnih socialnih sprememb, to je v času pandemije, ki je predstavljala tako družbeno osamo kot pretres preskrbovalnih verig. Sočasno pa dela prikazujejo razvoj in spremembo umetniške prakse, ki je bila pogojena z razpoložljivostjo umetniških materialov. Luka Širok slika ekspresivno in svoje cikle ustvarja v skladu s trenutnim počutjem, vseeno pa v svojem procesu pušča prostor za eksperimentiranje in raziskovanje lastne ekspresije. To se kaže v postopnem grajenju dela skozi daljše časovno obdobje. Vsak cikel tako predstavlja zaokroženo celostno introspekcijo v posamično temo ali občutek. Serija Safari (2020), kamor spadajo dela Robocop in lunar park, Finding shoe, Monster behind the mask in What can I say to someone who isn't wearing a mask, predstavlja zametek nadaljnje umetniške usmeritve. Avtor je v času pandemije takrat težko dostopno slikarsko platno zamenjal za plošče PVC in tako ustvaril dela večjih formatov. Na podobah zasledimo veliko mero abstrakcije, iz katerih postopoma izhajajo prepoznavne podobe. Te se v izrazito ekspresivnem stilu zlivajo z ozadjem in ustvarjajo ritmično, skorajda geometrično likovno polje. Prepoznamo lahko tudi maske in druge elemente, ki so zaznamovali čas nastajanja. Sorodno slikarskim delom nastajajo kiparska dela, ki skozi posamične najdene predmete ustvarjajo novo formo, ki v svojem vrtincu ustvarijo nov ekspresiven objekt specifične pomenskosti, prepojene z osebnimi zgodbami. Razvoj in preobrazba slikarske izraznosti, ki je nakazana v seriji Safari, se dovrši v delu Družinski krog, zaključenem konec leta 2024, ki že poznano abstrakcijo ter kasnejšo figuraliko zelo pomensko in premišljeno vključi v kompozicijo. To delo predstavlja novo obdobje, kjer se v osp

MIRKO RAJNAR: KOPRENA SVETLOBE IN BARV

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. marec ― Razstava akademskega slikarja Mirka Rajnarja povzema bistvo njegovega umetniškega creda. Slikarski opus tega znanega prekmurskega ustvarjalca je namreč od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je odmaknil od svoje precej temačne, z ekspresionizmom prežete figuralike, zelo konsistenten in usmerjen v lirično abstrakcijo, kjer prevladujeta mehkoba barv in svetlobe. Subtilni barvni nanosi ter svetlobni pojavi so zadnjih 25 let ključni formalni gradniki njegovih oljnih platen, s katerimi nam virtuozno približa spokojno vzdušje minimalističnih, zenovsko izpraznjenih pokrajin ter gledalce povabi h kontemplaciji in doživljanju lepote v drobnih, a pomensko bogatih trenutkih. Irma Brodnjak Firbas kustosinja

ANDREJ TROBENTAR: MED NEBOM IN ZEMLJO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. februar ― Andrej Trobentar ima lastno umetniško poslanstvo. Odkrivanje resnice sveta, odkrivanje resnice stvarstva, odkrivanje resnice sebe. Vse to skozi podobe. Andrej Trobentar je tudi glasbenik, vendar primarno slikar. Trobentar se je v svoji karieri slikarsko preizkušal v različnih slogovnih načinih in izvedbenih manirah, uveljavljeno prepoznavnost pa je dosegel v podobah, ki bi jih uvrstili v polje »abstraktne koloristične metafizike«. S to znanstveno precej neopredeljeno terminologijo bi morda zajeli najobčutljivejši delec umetnikove izpovedi, saj se le ta naslanja na racionalno zgradbo kot je geometrija (strukturni vzorec) a hkrati vzporedno sprošča v emotivno, nerazumsko (nadrazumsko) sfero. Vsekakor je Trobentar v doslednem likovnem delovanju lastno izpolnjeno izrazno moč ujel prav v nefiguralni, fabulativno neopredeljivi, poudarjeno agresivno »barvno napeti« podobi. Abstraktni kolorizem je zelo široko razprta struja likovnosti, ki omogoča brezmejnost izrazne sugestivnosti in izpovednosti. Gotovo pa je pri tem najpomembnejša forma, ki se opira na osnovne elemente vizualnega govora. Barva, ki se v medsebojnih razmerjih na poseben način razvije v urejeno kompozicijo, postane obsežno pripovedna. Sugestivnost slik Andreja Trobentarja temelji predvsem na učinku slednjega. Avtor tu ambiciozno izrablja kompozicijsko skladnjo, ki nastaja na podlagi posebne ritmične postavitve črtno-barvnih elementov v slikovno polje. Ubrano zastavljen in uravnotežen dinamični kompleks barvnih ploskev in linij se zbira v nekakšno optično ogrodje, ki na simbolni ravni preko asociacij ustvarja sporočilnost. V izvedbi abstraktnega slikovnega ekrana je avtorjevo dejanje navidezno povsem stihijsko, izpeljano naključno z vehementno gestualnim nanosom barve. Instinktivno čustveni odziv je sicer pomemben, vendar slikar le navidezno povsem spontano gradi podobo. Ustvarjalčeva vehementnost ni povsem prosta vezi razuma. Avtor premišljeno modulira slikovno okolje, kajti tudi abstraktna podoba mora zagoto

TOMAŽ FURLAN: MATI VSEH BOJEV

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 20. februar ― Razstava zajema obdobje od začetka njegovega ustvarjanja leta 2000 pa vse do danes, vključuje pa tudi umetnikovo najnovejšo produkcijo, izvedeno prav za razstavo v Mestni galeriji Ljubljana. Furlan se je v preteklih dveh desetletjih uveljavil v slovenskem in mednarodnem umetniškem prostoru kot avtor t. i. ciničnih strojev, objektov, video del ter performansov, prežetih z družbeno kritičnimi vsebinami in ironičnim humorjem. V svojih delih se že od vsega začetka osredotoča na problematiko človeškega dela v dobi avtomatizacije in robotizacije, ko postaja človek tudi sam vse bolj podoben stroju. Obravnava vedenjske vzorce človeka v kontekstu njegove ujetosti v vsakodnevno rutino in načenja vprašanja o problemu repetitivnih in nesmiselnih opravil ter o vlogi posameznikovega telesa v sodobni družbi. Uprizarja in komentira tudi različna druga patološka družbena stanja. Razstava bo zajela ključne avtorjeve ustvarjalne faze, med drugimi bo predstavljen tudi eden njegovih najbolj znamenitih in uspešnih večletnih projektov, in sicer serija Wear, ki je nastajala od leta 2005 do leta 2015 in je satira na temo izkoriščanja delavca v dobi neo-liberalnega kapitalizma. Postavitev zajema različna avtorjeva ustvarjalna področja, od razširjenega polja skulpture, kinetičnih objektov, instalacij do videa, performansa in knjige umetnika. The exhibition encompass the period from the beginning of his artistic career in the year 2000 to the present day, including the Furlan’s latest production created specifically for the exhibition at the City Art Gallery Ljubljana. During the past two decades, Furlan established himself in the Slovenian and international art scene as the creator of the so-called cynical machines, objects, video works, and performances that are infused with socially critical content and ironic humour. His works have always focused on the issues of human labour in the era of automation and robotization, when humans are becoming increasingly more similar to machines. He addre

NIKA RUPNIK: KONTRA PLAN

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. februar ― Nika Rupnik je vizualna umetnica mlajše generacije, ki ustvarja na področju slikarstva, grafike, risbe in instalacije. V svojem delu raziskuje sodobno življenje, ki ga zaznamuje nasičenost z (vizualnimi) informacijami, hiter tempo, spremenljivost in začasnost, kar v človekovi notranjosti ustvarja občutja preobremenjenosti, odtujenosti, krhkosti in minljivosti. V skladu s tem se v njenih delih pogosto pojavljajo podobe abstrahiranih struktur, kjer se elementi urbane krajine (zgradbe, arhitekturni detajli, kamniti zidovi, tlakovci) prepletajo s fragmenti organskega (zaplate trave, grmovje, deli rastlin ali živali), tako da je težko reči, ali svetovi, ki jih predstavljajo, razpadajo ali se ravnokar rojevajo. To mejno situacijo umetnica ponazarja tudi formalno, saj v svojih delih pogosto kombinira klasične slikarske oziroma grafične tehnike s sodobnimi pristopi in materiali, denimo tako, da v sliko vključi fotografijo ali fotokopijo, v grafiki pa suho iglo uporabi na pleksi steklu ali plastični foliji. Pri vseh teh postopkih ima ključno vlogo svetloba, ki jo umetnica pojmuje kot soustvarjalko svojih del, saj v njih ne nastopa le posredno, kot takšen ali drugačen svetlobni zapis, ampak tudi neposredno, kot ustvarjalka senčne risbe, ki se poraja s presevanjem skozi prosojni nosilec, včasih še dodatno poudarjene z uporabo umetnih svetil, kot so reflektorji, baterijske svetilke ipd. Dela, ki nastajajo na ta način, ustvarjajo občutek neponovljivega trenutka in vzdušje, prežeto z občutji polzenja, uhajanja in neujemljivosti, s tem pa umetnica ponazarja nestalnost in fluidnost sodobnega življenjskega okolja ter nemoč posameznika, ki živi v njem. Vse to velja tudi za razstavo z naslovom Kontra plan, v kateri se umetnica poigrava s transformacijo risbe. V prvem prostoru nam ponudi vpogled v svoj risarski opus skozi nekaj izbranih reprezentativnih del. V osrednjem prostoru sledijo barvne risbe na pleksi steklu, ki se pomočjo svetlobe odslikavajo na steni za njimi, v tej igri kont

BETI BRICELJ & SANDI RENKO: GEODIALOGI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. februar ― Leteti, lebdeti ali padati? Beseda geodialogi je sestavljenka. Dialog lahko razložimo kot komunikacijo, razgovor, medsebojno izmenjevanje misli in idej med dvema. Predpono geo- pa si v tem primeru lahko razlagamo na dva načina. Prvi je v zvezi z Zemljo, tlemi, tako da lahko misli navežemo na prizemljitev, razumski pristop, premišljenost, načrtovanje, kar so značilnosti ustvarjalnega procesa v geometrični abstrakciji. Umetnik povsem nadzoruje nastajanje dela in tudi svoja čustva, ki so v tem ustvarjanju izključena. Druga razlaga pa je s stališča matematike, katere področje je geometrija, ki se ukvarja z geometrijskimi pojmi, kot so točka, črta, ploskev ali lik in telo ter njihovi odnosi in spreminjanje v prostoru. To pa so tudi motivi in elementi geometrične abstrakcije. Beti Bricelj in Sandi Renko sta slovenska likovna umetnika, aktivna doma in v tujini. Sodita med pomembne ustvarjalce geometrične abstrakcije v mednarodnem merilu. Na razstavi Geodialogi vzpostavljata medsebojni dialog, ki sta ga začela že pred razstavo, med samim procesom snovanja in izbora del za razstavo, na razstavi pa se spogledujeta s prostorom, prek del izmenjujeta mnenja, poglede in idejne rešitve. A tudi umetniška dela vzpostavljajo dialog s prostorom in gledalcem v njem. Da umetnika lahko razumemo, moramo poznati njun način dela, deloma tudi stopnje, ki so pripeljale do sedanjega načina dela. Imata podoben premišljen in načrtovan pristop k ustvarjanju, saj oba preizkušata svoje ideje v številnih variacijah na skicah, ki jih ustvarjata s pomočjo mrežne strukture. Gibanje, učinki in izhodišča Pri obeh umetnikih se pojavljata dve glavni smeri ustvarjanja. Ena je Eksperimentiranje s ploskvami štirikotnih oblik, ki jih nalagata kot plasti in tako oblikujeta navidezen prostor, kar je bližje Beti Bricelj, drugi so kockasti motivi, ki so pogostejši pri Sandiju Renku. Razlikujeta se v izvedbi svojih idej in učinkih, ki jih vzbudita pri gledalcu. Želja in namen obeh pa je, da je gledalec pri ogledu č

DUBA SAMBOLEC: UNIČENJE / SINGULARNOST - DOOMSDAY / SINGULARITY

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. januar ― Razstava z naslovom Uničenje/Singularnost v nekdanji samostanski cerkvi GBJ predstavlja celostno delo umetnice Dube Samobolec, ki se tako odziva na eno izmed (še vedno) grozečih nevarnosti sodobnega časa – globalni jedrski spopad. Umetnica s prostorsko postavitvijo, prilagojeno specifičnemu ambientu razstavišča, naslavlja nevarnosti nakopičenih vojaških arzenalov, ki vključujejo zajetno količino jedrskega orožja. Pri tem se navezuje na vplivno delo Daniela Ellsberga z naslovom The Doomsday Machine: The Confessions of a Nuclear War Planner (2017), ki iz prve roke pripoveduje o nevarnostih totalne jedrske vojne v 50. in 60. letih 20. stoletja. Čeprav se je ljudski strah pred uničujočim jedrskim spopadom v preteklih desetletjih dodobra polegel, je v zadnjih nekaj letih v luči različnih konfliktov ponovno postal del javnega diskurza in s tem stvarna grožnja. Ta strah je v 21. stoletju pridobil še dodatne kontekste, ki so v veliki meri povezani z vse večjo kompleksnostjo globalnega tehnološkega, industrijskega in militarističnega kompleksa. Danes se zdi, da človeštvo obvladuje neka vseprisotna sila, ki poseduje potencial vsesplošnega (samo)uničenja planeta, bodisi zaradi uporabe sodobnih orožij za množično uničevanje, bodisi zaradi možnosti samouničenja zavoljo tektonskih klimatskih sprememb, ki jih postopoma, a vztrajno povzroča nebrzdana človeška aktivnost na planetu. S svojo instalacijo Uničenje/Singularnost (2017-2020) Sambolec neposredno in angažirano naslavlja uničujoče instinkte peščice ljudi na vplivnih položajih v politiki in vojski, pri tem pa svoj narativ gradi z objekti in njihovimi medsebojnimi prostorskimi odnosi, kamor aktivno vključuje publiko, ki tako postane enakovreden in aktiven člen celostne postavitve. The exhibition entitled Doomsday/Singularity in the former monastery church of GBJ showcases work of art by Duba Samobolec, who thus responds to one of the (still) looming threats of the modern era – a nuclear conflict of global proportions. With the

MIHA GODEC: H2OFFGRID: PLUVIO COLLECTOR

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. januar ― Naprava ni le ekološko in tehnološko izpopolnjena rešitev za prečiščevanje deževnice ali drugih naravnih vodnih virov, temveč tudi simbolni sistem in estetski objekt. Poleg prečiščevanja deževnice ter vode iz potokov, rek in jezer, H2Offgrid: Pluvio Collector obiskovalce vabi k pogansko - futurističnem obredu, ki vzbuja upanje na širok in trajnosten dostop do pitne vode. Voda v mnogih kulturah že od nekdaj nosi očiščevalno moč - tako na fizični kot duhovni ravni. Naprava je del serije Mihe Godca, ki raziskouje čistilne in prečiščevalne procese vode ter naključja v organskem in fizikalnem svetu. Tok prečiščevanja vode v njegovih delih služi kot podatkovna osnova za generiranje zvoka. Ta raziskuje subtilne signale iz narave in njihovo povezanost s fizikalnimi zakonitostmi sveta. zvok, ki nastaja ob prečiščevanju vode, naj prispeva k "čiščenju" senzoriuma obiskovalca in odpira prostor za refleksijo o paradoksih sodobne oskrbe s pitno vodo. Ti paradoksi izvirajo tako iz tehnoloških kot ekoloških zakonitostih tega, kar je bilo nekoč povsem naravni proces, danes pa postaja tehnološko posredovan. Morda je prav umetniški raziskovalni pristop tisti, ki omogoča usklajevanje teh procesov, saj združuje umetnost, znanost in tehnologijo v enakovreden dialog. V pričujočem sistemu je uporabljeno dvofazno filtriranje: keramični filter zagotavlja mehansko filtracijo, ultaviolična luč pa biološko filtracijo. Instalacija uporablja programsko kolje Pure data (PD) za ustvarjanje generativne zvočne krajine. Ta temelji na naključnem padanju kapljic na senzorje, ki delujejo kot organski algoritemski sprožilci zvočnih zaporedij. Peter Purg kurator

AVA TRIBUŠON OVSENIK: GOOD MORNING, AND IN CASE I DON T SEE YA, GOOD AFTERNOON, GOOD EVENING, AND...

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. januar ― S serijo slik in objektov, nastalih v preteklem letu, se na svoji prvi samostojni institucionalni razstavi predstavlja v Londonu delujoča umetnica Ava Tribušon Ovsenik. Razstavo prirejamo v sodelovanju z galerijo VIN VIN na Dunaju in v Neaplju. V novi seriji slik Ava Tribušon Ovsenik interpretira fenomen množic – skupin ljudi – in polje asociacij, ki jih te porajajo: paradoks individualizma znotraj mase, srh enoumja ali povezanost v trenutku, dogodek, kot vezivo skupnosti ali potrošniški proizvod. Vir navdiha so impresije s poti, podobe iz umetničinega osebnega arhiva, komponirane v gomazeče gmote, ki počasi posegajo in zavzemajo slikarski prostor. V umetničinem opusu izhaja zanimanje za množice iz slike, ki je nastala na podlagi povabila britanskega parlamenta študentom Royal College of Art ob smrti kraljice Elizabete II. Tribušon Ovsenik, takrat študentka na RCA, je imela v dnevih pred pogrebom priložnost spremljati zadnji poklon javnosti britanski kraljici v okolici westminstrske opatije. Nastala je slika, ki ne sledi tradiciji slikarstva državniških pogrebov oziroma »lying-in-state«, denimo upodobitve Churchillovega pogreba (1965) slikarja Alfreda Egertona Cooperja iz zbirke britanskega parlamenta, marveč se je umetnica odzvala na kolektivno, skoraj evforično vzdušje okoli dogodka. Slikarska dela na razstavi v UGM Kabinetu so v formalnem in vsebinskem smislu nadaljevanje umetničinega raziskovanja človeških gmot. »V gravitiranju proti nečemu tako očitnemu kot je množica ljudi, vendar z navidezno višjim ciljem umetniškega raziskovanja, občutim neko temeljno zadovoljstvo. Kakor si sama razlagam, mi sledenje množicam omogoča, da bolje razumem potrebo ljudi po občutku prisotnosti, smotra, pomembnosti – ob tem pa to potrebo izpolnjujem predvsem sebi. Hkrati me veseli, da imam delavni material, ki se najde praktično na vsakem koraku – ena udeležba na obljudenem dogodku lahko zadošča za leto dni načrtovanega dela. Ko je gostota množice največja, čutim med opazovanjem na

SKUPINSKA RAZSTAVA: INTERIERJI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. januar ― Razstavljajo: Boris Beja, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Stefano Garbuglia, Janja Kosi, Metka Krašovec, Uroš Potočnik, Anže Sever, Manja Vadla. Včasih so notranjščine v umetnosti razkazovale bogastvo in modno naprednost lastnikov, to so bili prostori lepote in optimizma, ki so bili namenjeni javnemu pogledu. Šele modernizem pokaže drugo plat kovanca: zdaj naletimo na zasebnost, ki jo povzročajo človekove osebne krize, bolezni, družinske težave ali celo politična ilegala. Na drugi strani tega predstavnega modela je meščanski barvni intimizem, poln tihega in mirnega branja, premišljevanja in sanjarjenja, kot bi se v čudovitih barvnih akordih čas zaustavil. Potem pa se je v postmodernizmu ta »žanr« razletel na vse strani. V to področje vstopa naša razstava. V kateremkoli prostoru ali njegovem fragmentu, ob kateremkoli predmetu ali pojavu v njem, ob kateremkoli času ali samo trenutku – vsakič vas bo zadelo občutje nečesa neugodnega, dtujenega, odvečnega, odvrženega , ne nujno neznanega, ne nujno grozečega, ne nujno vsiljivega (itd.), pa vendar bo tudi znano postavljeno v okolje, ki je izgubilo lastnosti in vrednosti, ki jih v interieru najbolj potrebujemo in cenimo: intimo, občutek varnosti in bližine, toplote in trajanja. Stvari, ki ga sestavljajo, so dejansko čudne, četudi bolj znane in rabljene ne morejo biti. Lahko izgledajo srečne ali zapeljive, vendar niso v resnici privlačne ali zabavne. Unheimlich je beseda iz Freudovega slovarja, ta posebna »nedomačnost domačega« pojasni razpoloženje ali pa samo začudenje, da se v okolju, ki ga najbolj podrobno poznamo ali smo ga celo sami naredili, počutimo odvečne ali celo tujce. Kot bi že na vhodu v razstavo pisalo, kar smo včasih videli v muzejih in razstavnih lokalih: dotikanje ali otipavanje stvari je prepovedano. Arne Brejc kurator

SWAMP_MATTER: KAMNI SO LE NA VIDEZ NEŽIVI / THE STONES ONLY APPEAR TO BE NON-LIVING

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. januar ― Neizmerno mnogo kapljic vrezuje podzemne votline v gmoto apnenca – obredi, grobišča, zavetišča na vratih v podtalje – spust raziskovalca v mračno ustje jame – vlažne gladke površine se vijejo neznano v globino – blisk magnezijevega traku – sedimenti, siga, zavese, stebri, ponvice – klini, karbidovke, elektrika, beton – ultrazvočni klici netopirjev – poplave, naplavine, dihalniki – Reka izgine v podzemlje v glušečem šumu. Duo Swamp_Matter v projektu Kamni so le navidez neživi kraški sistem vodnih jam obravnava kot časovno in materialno mnogotero odložišče podnebne zgodovine. Potopitvena instalacija je nastala na podlagi situirane in utelešene raziskave Škocijanskih jam in gradi spekulativno in večplastno prizorišče preobrazb ter razsežnosti onkraj človeškega, ki dejavno proizvaja nove načine odprtosti v svet. Navidez večna, atmosfersko stabilna in okamenela jama je v okvirih globokega geološkega časa okolje nestalnosti. Kot prvinska heterotopija, ki v sebi združuje nasprotja živega in neživega, znanega in neznanega, stalnosti in prehodov, davne preteklosti in oddaljene prihodnosti, v zgodovini apropriacije naravnih okolij predstavlja motnjo, glitch – nerazpoznavno, neenovito in nestanovitno področje, ki se upira jasnim mejam in ločnicam, tudi od površja. Območje nenehnega pronicanja v globine, ki odpira vedno nova nedostopna območja, in obenem stalnega nalaganja usedlin sige in materiala iz nadzemlja, oblikuje reka Reka, ki v instalaciji postane nosilka heterokronične pripovedi podtalja. Prehajanje med različnimi razsežnostmi reke – od kaplljic do ponora – posreduje zvok, ki telesa razkraja in jih usmerja v podzemlje. Kot vpleteni raziskovalki, k poskusu izgradnje vmesnika za interakcijo s podzemnim svetom, ki je onkraj opazovanja ali branja, pristopita z mnogoterimi – nezadostnimi, delnimi, spodletelimi in kontradiktornimi – sredstvi posredovanja. Tako artikulirata novo območje, ki glitch v popolnosti sprejema in vzpostavlja kanal za izraz mnoštva možnih razsežnosti

MFRU30: PRAZNE POLICE / OFF THE SHELF

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. januar ― Trideseta edicija MFRU, Mednarodnega festivala računalniške umetnosti, z naslovom Prazne police. Postpotrošniške vizije po koncu poslovanja, raziskuje položaj digitalne in medijske umetnosti v smeri trajnostnih in socialnih oblik življenjskih ekonomij in trgovanja z blagom. Ob opazovanju globalne polikrize in vse pogostejših razpravah o opuščanju kapitalistične logike se poraja vprašanje, kako bi bila ta prihodnost videti in kako bi jo lahko dosegli. Namesto iskanja vnaprej pripravljenih rešitev festival poziva k nekonvencionalnemu razmišljanju, eksperimentalnemu okolju in procesom, ki se osredotočajo na skupnost, pri čemer si predstavljamo, kako bi bil lahko postpotrošniški svet strukturiran in kako bi deloval. Program festivala združuje gospodarstvo, ekologijo in intermedijski diskurz in se osredotoča na temeljna področja, kot so nepremičnine in urbana regeneracija, prehrana in osnovne potrebe, moda in lepota, tehnologije in zabava, pa tudi nostalgija in rituali ter splošna kritika življenjskega sloga, povezanega z bogastvom posameznika. Sodelujoči umetniki v svojih delih razmišljajo o teh razsežnostih in zavzemajo kritično stališče do skupnih vrednostnih sistemov, hkrati pa uporabljajo njihova protislovja za razvoj vizij in orodij za družbeno življenje, ki se ne osredotoča zgolj na potrošnjo. Aktualna festivalska edicija Prazne police išče izvedljive alternative za projekte z majhnim vplivom na okolje, ki so regenerativni, usmerjeni v skupnost in ki v kontekstu izrednih podnebnih razmer prispevajo k snovanju radikalne reorganizacije družbe. – Lara Mejač & Davide Bevilacqua Sodelujoči Xcessive Aesthetics, Simon Browne, freštreš, Dasha Ilina, Rok Kranjc, MFRU30 team, Kaja Pogačar, Pablo Somonte Ruano, Alice Strete, Elena Tammaro, Undoing.Studio, Piet Verkleij, Borut Wenzel, Inari Wishiki Thirtieth edition of MFRU, the International Festival of Computer Arts, titled Off the Shelf. Post-Consumerist Imageries When the Business Left the Building, explores the positioni