Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. september ― Rad bi začel to kratko razmišljanje o Sicoevem slikarstvu z besedami Zdi se, da je Sicoe … pa bi lahko kakšen šaljivec razumel začetek besedila v kontekstu Nekoč, pred davnimi časi je za devetimi gorami živel …, zato bo bolje, če razmišljanje začnem kar z naslovom znamenitega filma Bilo je nekoč na Divjem zahodu, nekje za prepovedanimi hribi, ki jih Sicoe naslika v času koronskih omejitev. Silvestra Plotajsa Sica vidim pogosto v vlogi samotnega jezdeca, sicer bolj na kolesu, a kot enega izmed tistih umetnikov slikarjev, ki jih (neupravičeno) samo s spretnim sledenjem slovenski likovni (slikarski) sceni vsake toliko opazimo v kakšnem razstavišču ali galeriji. Če bi ga zasledili v muzeju, bi verjetno ta isti šaljivec iz prvega stavka omenil, da je pa to že precej dober znak, saj to pomeni ustrezno strokovno obravnavo in zgodovinjenje njegove produkcije. Sicoeva ustvarjalna vitalnost, brezkompromisnost in predanost vizualnemu raziskovanju bivajo onkraj obstoječega umetnostnega sistema, na njegovem robu in v nekem drugem času, prostoru in med drugimi ljudmi. Morda je prav zato ustrezno označil svoje novejše slike, nastale v zadnjih nekaj letih, kot punk kubizem, ki zaživi med tistimi, ki brez zadržkov priznajo, da so ljubitelji slikarstva in lahko premaknejo pogled iz udobne sredine navidezno sprejemljivih in aktualnih podob, kontekstov in konceptov na sam rob dojemljivega, kajti samo od tam se vidi čez, na drugo stran, kjer lahko doživimo zen v punk naravi oziroma na istoimenski razstavi. Razmišljanje, ki je nekoliko romantizirano, a podkrepljeno z dejstvom, da je pričujoča razstava, njegova prva razstava v Ljubljani po skoraj petih letih, sploh če upoštevamo, da se je v tem času zgodilo kar nekaj poskusov predstavitve sočasne domače slikarske produkcije, v katere ni bil vključen. Kot zanimivost velja omeniti, da se je nazadnje predstavil ljubljanskemu občinstvu ravno v Kazematah na Ljubljanskem gradu leta 2016, z Divjimi v srcu na skupinski razstavi v galeriji As leta

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. julij ― Nova razstava v Galeriji Equrna povezuje izbor slikarskih del, ki so nastala med letoma 2015 in 2023. Gre za preplet vsebin, ki so v svojem bistvu prepojene z osebno poetiko. Med seboj se srečujejo zgodbe, ki povezujejo zunanja in notranja dogajanja. Skozi delo me spremlja zanimanje, povezano z odnosom med družbo in tehnologijo, realnostjo in navidezno realnostjo. V množici informacij se zdi, da je vedno težje ločiti objektivno od subjektivnega. Ta motivna izhodišča se v sliki skozi obdobja spreminjajo, preoblikujejo, so poudarjena ali stopijo v ozadje. V zadnjih letih je več izražanja osebnih izkušenj, ki so spremenila zaznavanje lastnega telesa. Razmišljam o delovanju in sestavi telesa, njegovih problemih in rešitvah, o fasciji kot podpornem tkivu (vezju). Zanimajo me prepletanja, soočenja elementov v sliki, njihovi trki in spoji. Slikarsko polje razumem kot prostor, kjer se vzpostavljajo dialogi in ustvarjajo določeni odnosi. Slike predstavljajo adaptacijo na spremenjeno telo in okolje, ki reprezentira eno določeno realnost. Barbara Drev

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. julij ― Fotografska praksa Sare Rman na prvi pogled morda deluje, kot da spada v katero drugo polje ustvarjanja – njena dela materiale pretresajo in distorzirajo do takšne mere, da v razstavljenih objektih težko prepoznamo njihovo primarno funkcijo. Proces dela umetnice, ki za svoje izhodišče še vedno jemlje fotografijo, se pogosto začne v temnici, kjer se Sara Rman počuti najbolj domače – nabira najrazličnejše fotografske papirje, eksperimentira z emulzijo in osvetlitvijo ter poskuša iz materialov izvabiti nepredvidljive učinke. Do dela pristopa neobremenjeno in z radovednostjo, pogosto uporablja zavržene materiale ali eksperimentira s filmi pretečenega roka. Ker jo zanima predvsem materialnost fotografskega nosilca, ga manipulira tudi na drugačne načine. Izpostavlja ga žganju, krivljenju, kemikalijam, barvam, vodi in drugim elementom, ki ga pretvorijo do neprepoznavnosti. Čeprav končna dela ohranjajo navezavo na fotografijo, je njena praksa zaradi procesa izrazito performativna, tudi zato, ker umetnica procesa nikoli ne šteje za končanega in v njem vedno vidi možnost za nadaljno manipulacijo materiala. Prav na slednjo misel se navezuje naslov razstave, ki opozarja na njeno zavezanost raziskovanju, eksperimentiranju in igri, bistvenim elementom njene umetniške prakse. Na razstavi predstavlja raznolike pristope, s katerimi združuje dela iz serij Medij, 4×5'', Pasteli, Solarna tekstura, Nosilec, Brezno in drugih. Že iz njihovih naslovov je razvidno, da avtorica pri svojem delu preizprašuje medij fotografije, išče njegove alternativne funkcije in spreminjajoče se oblike, pri vsakem posameznem delu pa prevprašuje meje materiala in ga z mehansko manipulacijo spravlja v oblike, ki zamajejo gledalčevo percepcijo o njegovem izvoru. Percepcija gledalca je za Saro Rman prav tako pomembna kot materialnost objekta – z različnimi načini osvetlitve ustvarja prostorske instalacije, ki v odvisnosti od gledalčeve perspektive in kota razkrivajo različne forme in teksture. Tako v delo dodaja

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. junij ― Rezultat interakcije kamere in svetlobe LED diod, ki jih poganja napajanje s pulzno gostotno modulacijo, so fotografije brez motiva. Fotografije ki niso posnetek zunanjega sveta pač pa tako rekoč samoustvarjene podobe, podobe, ki so produkt »dialoga« med dvema tehnologijama. So svojevrstna refleksije o mediju fotografije, ki poteka v značilni formalni ambivalenci, ki evocira velika modernistična slikarska platna. The interaction between the camera and the light from the LEDs, which are operated by pulse density modulation, results in photographs without a subject. Photographs, which are not snapshots of the outside world, but literally self-created images, images that are the product of a "dialogue" between two technologies. They are a kind of reflection on the medium of photography, which takes place in a characteristic formal ambivalence reminiscent of the great paintings of modernism.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. junij ― Za Staša Kleindiensta, letošnjega prejemnika nagrade Riharda Jakopiča, proces slikanja, kot pravi sam, predstavlja neverbalen način poizkusa razumevanja sveta, nekje med mislijo in občutkom, v katerem raziskuje kako upodobiti neubesedlljivo. Tokrat se Kleindienst predstavlja z izborom najnovejših del, med katerimi prevladujejo manjši formati, ki narekujejo zgoščevanje pripovedi. Večinoma večerni in nočni prizori še dodatno poglabljajo nelagodje ob pogledu na dogodke, ki jih umetnik črpa iz njegove okolice, političnega in družbenega stanja, kolektivne podzavesti, nebrzdanega poseganja človeka v naravo in razpada družbenih in moralnih vrednot, obenem pa pričajo o umetnikovi virtuoznosti, tako v raziskovanju likovne problematike, kot tudi razumevanju slikarske tradicije. Kleindienst tako v svojih krajinah, v katerih osrednje mesto zavzema atmosfera, zrcali zablode današnje družbe, obenem pa gledalcu, z upoštevanjem spekulativnega potenciala imaginacije, pušča prostor za lastno interpretacijo. Živa Kleindienst Staš Kleindienst, this year's winner of the Rihard Jakopič Award, understands the process of painting as a non-verbal attempt to comprehend the world, somewhere between thinking and feeling, and explores how to represent the ineffable. In this exhibition, Kleindienst presents a selection of his recent works, most of which are in small format that dictates a condensation of what is represented. These predominantly evening and night scenes deepen the sense of unease that arises when viewing the scenes that the artist draws from his environment, political and social conditions, the collective unconscious, man's rampant exploitation of nature, and the dissolution of social and moral values, but at the same time demonstrate the artist's virtuosity, both in his exploration of the medium of painting and in his understanding of the painterly tradition. In his landscapes, in which the atmosphere takes the main role, Kleindienst thus reflects the delusion and the madness of

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 16. junij ― Matej Čepin je umetnik, ki se izraža skozi klasično stilizirano figuralno slikarstvo. Čepin ima izjemen občutek za formo s katero nagovarja in popelje gledalca v poglobljeno izpovedno raven. Slikarsko operira z elementi optično neposrednega, kar pomeni, da je podlaga izraznosti njegovih podob udejanjena skozi madež, packo, teksturo, materialno površino oziroma izbrani kolažni kontekst. Slikovno površino tvorijo različni materiali, ki ponekod povsem reliefno prekrivajo površino platna. Figuralna zasnova, ki je neposredni nosilec pripovedi, pa je s stilizacijo vizualnega pogleda objektivno vidneg, posebej nevsakdanja. Figure so izgotovljene v avtorsko določeni obliki, ki jo odlikuje živobravnost in natančna obdelava v detajlu. Vstavljene v precej monokromatsko polje površine izstopajo, a hkrati se skladno prelivajo v kompleksnem vizualnem izrazu slik. Avtor kompozicije običajno ne razvija v horizontu krajine, ampak v vertikalno zoženem zornem kotu, ki se odpira v globino prostora. Perspektiva ima tu posebno vlogo. V celostnem pogledu je barva opredeljena z bazično sivo-rjavkasto kromatiko zemeljskega. Uprizorjeni prostor prekriva vegetacija, ki je ošiljena, ostra in spominja na zimsko krajino. Razstava postavlja pred gledalce podobe iz obsežnega cikla »Vrtovi«, kjer umetnik nadaljuje lasten avtorski princip umetniške sporočilnosti. Vpletena je zgodba gospe R. Ta nosi zametek velike skrivnostni … Vsekakor je umetnikova izpoved izrazito fabulativna. Pripoved, ki je nastavljena skozi zagonetno uprizoritev se razvija v več smeri. Nesporno pa se v naslovu Prečudoviti vrtovi gospe R skriva misterij sveta, ki je precej nenavaden. Čepinovi vrtovi so zaprti vrtovi. Vrtovi poseljeni z ljudmi, hišicami, zanimivimi objekti in enigmatičnimi figurami, ki so predstavljene v okolju turobnega robidasto olesenelega, zimsko porjavelega travnika ali slamnato zamrznjene gozdnate planote. Figure so togo vsajene v krajino, v kateri začutimo tenzijo, nemir v pričakovanju dogodka. Morda gre z

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. junij ― ...Dom je za Kunšiča polje večnega boja med na eni strani ujetostjo v zasidranih pričakovanjih in družbenih normativih konservativnega okolja, na drugi zasanjanim svetom pastoralnih radosti in domotožja v vzvratnem pogledu rožnatega ogledala. Kje je tu mesto za fanta tenkočutnega značaja in umetniške dispozicije? Kunšič se notranje shizme loti z metodo hiperidentifikacije. Camp, prej senzibiliteta kakor estetska kategorija, je način, ki mu omogoča osvoboditev iz zunanjih definicij doma v lastno konstrukcijo pomena doma. Pojem camp lahko razumemo kot način gledanja in strategijo preživetja; samoniklo je izšel iz kvirovske kulture, v eseju Zapiski o campu pa ga je utemeljila Susan Sontag. Camp s pretiravanjem in potenciranjem družbene klišeje in kalupe pripelje do točke sublimacije in jih tako razgali ter razoroži njihovih represivnih vzvodov. Sontag deli camp na tistega, ki se zgodi ponesreči, ki je iskren in naiven, ter onega, ki se zaveda samega sebe, ki je sredstvo za sporočanje. Pri obeh gre za kodirani jezik, ki ne izhaja iz samega besedila ali forme, marveč iz dojemanja besedila ali forme pri sprejemnici_ku, bralki_cu, gledalki_cu. Gre za skrivno govorico znotraj skupnosti istomiselnih, za praznovanje fantastičnega, čudovitega, izjemnega v pogosto vsakdanjem, preprosto slabem ali celo zavržnem. Kunšič ljubezen do doma, domoljubje – ideološko obremenjen in politično zlorabljan pojem – skozi prizmo campa iztrga iz primeža zloveščih tradicionalnih vrednot in nacionalistične instrumentalizacije ter ponudi drugo, neustrašno, ljubečo in pomirjujočo – tudi lastnosti njegovih Varuhov – interpretacijo doma. Blut und Boden postaneta skupnost in prostor, če si privoščimo nekaj patetike. Kunšičev Heimat Camp je, po Sontag, oboje, iskren in naiven hkrati, pa tudi usmerjen, namenski, kakor kdaj in kakor kje. Glavni gradniki Kunšičevih podob so figura, ornament in besedilo. Navdih črpa v figuraliki, moški figuri, tudi lastni, ki se giba med fizično močjo herojske hrabrosti te