ALI BRAMWELL : OBLJUBA O DELU / PROMISE OF WORK

ALI BRAMWELL : OBLJUBA O DELU / PROMISE OF WORK

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. julij ― Učijo nas, da je delo dobro. Da krepi osebnost in duha. Da moramo biti hvaležni, ko nam nekdo narekuje delo v zameno za drobiž. Od umetnika se ta občutek plemenitosti in zadovoljstva ob dodeljenem mu delu družbeno še intenzivneje pričakuje, saj vlada prepričanje, da bi moral biti zadovoljen tudi, ko opravlja delo zastonj oziroma za drobiž. Zgolj imeti delo in delati pomeni najti bistvo lastne moralne vrednosti. Zato je obljub o umetniškem delu veliko, toda ob ponudbi vedno obstaja predpostavka, da se obljuba lahko prelomi, ko metafizična vrednost dela zadene ob konkretno. Kaj je torej umetniku obljubljeno delo? Razstavni projekt Obljuba o delu se osredotoča na obljube, ki nam jih je družba dala – da nas bo delo zgolj zaradi dela samega oplemenitilo in izpolnilo v življenju. Umetnica raziskuje banalno, ponavljajočo se in neizogibno realnost začasnih nekvalificiranih del, kot sta čiščenje in delo za tovarniškim trakom, kakršna ljudje, tudi številni umetniki, dnevno opravljajo v praznini prelomljenih obljub. Ali Bramwell (Auckland, Nova Zelandija, 1969) je akademska kiparka in performerka, ki se osredotoča na kinetične instalacije v povezavi z lastnim telesnim naporom in vključevanjem. V serijo umetniških projektov s skupnim nazivom Delovne skice vgrajuje možnosti izrabe, obrabe, začasnosti, nesmiselnosti in okvare.
12 RAZLOGOV ZA SLIKANJE

12 RAZLOGOV ZA SLIKANJE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. julij ― Razstava prinaša zelo partikularen nabor del, ki so vzniknila iz različnih pozicij in naslavljajo povsem različne vsebine v različnih jezikih, a se vsa gibljejo tudi v nekem aktivnem razmerju do slikarskega medija kot takega. Zato se nočem spuščati v iskanje vsebinskih povezav med posameznimi deli, raje bi nastavil nekakšno očišče izboru, ki so mu botrovali štirje vidiki slike, znotraj katerih se največ gibljem tudi sam pri svojem delu in se mi zdijo bistveni pri današnjem pojmovanju slikarske prakse. Ti štirje vidiki so: družbena vpetost, zgodovinski kontekst slike, materialna prisotnost in konceptualnost. Upam si trditi, da se vsa dela na razstavi tako ali drugače poigravajo tudi s katerim od teh vidikov in se s tem na neki način nanašajo na vprašanje slike v širšem smislu. Slika je heterogen medij, ki metodologijo svojega nastanka predhodno zapiše v lasten sistem pravil in med ustvarjalnim procesom vedno znova vzpostavlja odnos do teh pravil ter tako odpira prostor, kamor se lahko naseli umetniško delo. Nanjo lahko gledamo v kontekstu sodobnih umetniških praks, ki uporabljajo različne medije ter v sliko vstopajo le občasno in/ali se gibljejo v njenem liminalnem prostoru, poznamo pa tudi gorečo zavezanost mediju, ki stavi na procesualno naravo dela, znotraj katerega avtor/ica svoj sistem pravil upošteva ali krši ter s tem odpira možnost za nenehno transformacijo lastnega slikarskega jaza. Ti dve skrajnosti druga druge ne izključujeta, kažeta pa na neko shizofreno naravo slike, ki ima globoko v sebi zapisanih vrsto konfliktov, tako materialnih kot družbenih, ki pripomorejo k njenemu specifičnemu mestu. Svojevrsten paradoks je že poizkus ustvariti iluzijo prostora v dveh dimenzijah, a pri sliki je prisoten še neki dodaten razcep, ki jo loči od ostalih dvodimenzionalnih medijev, kajti čeprav gre za podobo (stvarnega ali abstraktnega prostora), ne gre samo za podobo. V enaki meri lahko pri sliki govorimo o materialnosti, ki ustvari nekakšno trenje med iluzijo prostora
DUBA SAMBOLEC / NELAGODJE V ČASU

DUBA SAMBOLEC / NELAGODJE V ČASU

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. julij ― Nelagodje v času, je del malih razstav Iz ateljeja, ki predstavljajo trenutni presek ustvarjanja umetnikov, ki so s svojim delom vključeni v stalno razstavo Moderne galerije 20. stoletje. Kontinuitete in prelomi, nadaljuje s pogledom na najnovejše delo umetnice Dube Sambolec. Na stalni razstavi si je mogoče ogledati eno njenih najbolj znanih del Brez telesa (1984), ki je v lasti Moderne galerije. Na tej najnovejši razstavi se predstavlja z izborom del različnih medijev in z vprašanji, ki jo zaposlujejo zadnji dve leti. Duba Sambolec je z deli vključena v zbirko in postavitve stalnih razstav Moderne galerije že od leta 1981. V Moderni galeriji in njenih razstaviščih, na primer v Mali galeriji, je razstavljala velikokrat, predvsem skupinsko, a tudi samostojno, pri čemer je samostojno razstavljala zlasti instalacije. Nedvomno velja še posebej opozoriti na njeno prelomno razstavo Nelagodje v prostoru leta 1988 v Moderni galeriji. Razstavo sta skupaj pripravila umetnica in kustos Moderne galerije dr. Marko Jenko. Uneasiness in Time is part of small-scale exhibitions entitled From the Studio of… presents cross-section views of recent production by artists whose works are included in the Moderna galerija’s permanent exhibition 20th Century. Continuities and Ruptures. The series continues with a look at the most recent work by Duba Sambolec, who is featured in the permanent display with one of her best-known works Without Body (1984), which is part of the Moderna galerija national collection. The exhibition features a selection of works in a variety of media addressing issues that have constituted the focus of the artist’s interest over the past two years. Sambolec’s work has been included in the museum collection and featured in its permanent exhibitions since 1981. At Moderna galerija and its other exhibition venues, she has had many group and also solo exhibitions, which focused primarily on installations. Her exhibition Uneasiness in Space in 1988 in Moderna galerija wa
CHRISTIAAN ZWANIKKEN / KINETIC GARDEN + NOSE CONTROL

CHRISTIAAN ZWANIKKEN / KINETIC GARDEN + NOSE CONTROL

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. julij ― Lavandula multifida je divja sivka, ki raste večinoma na dveh območjih: v južnem Maroku in na dveh krajih na jugu Portugalske, v bližini Zwanikkenovega studia v Mértoli in ob Serra da Arrábida pri Lizboni. Ti dve mesti sta znani po tem, da so ju v obdobju Al Andaluza dolgo zasedali Berberi, vprašanje pa je, ali je ta natančna porazdelitev posledica primernih ekoloških pogojev ali širjenja s človeškimi migracijami. Zwanikkenov pristop ne podaja odgovora, ampak dodaja vprašanju pomembno razsežnost, s tem ko ustvarja nove načine za podrobnejše opazovanje rastline, ki ima tako skrivnostno zemljepisno pojavnost. V ta namen avtor trenutno vzgaja multifido z različnih krajev ter opazuje razlike v rasti in njene zmožnosti prilagajanja. Njegovo delo je del širšega prizadevanja, da bi z združevanjem znanstvenih, tehnoloških in umetniških sredstev prišli do lažjega dojemanja inteligence rastlin. Za referenco uporablja znanstvene ugotovitve Františka Baluške, Stefana Mancusa in Anthonyja Trewavasa: od spoznanj o koreninskih sistemih do hlapnih organskih spojin, kar predstavlja čudovito gradivo za ustvarjalni navdih. Zwanikken razvija tri osnovne eksperimente za raziskovanje interakcij z rastlinami prek različnih kemijskih ali bioloških medijev. Prvi je izdelava in izboljšava škatle za gojenje rastlin, neke vrste observatorij, v katerem je mogoče zaznavati več senzoričnih dimenzij rasti rastlin (koreninski sistem, pretok rastlinskega soka, dihanje …). Drugi se nanaša na razvijanje novih vrst kinetičnih vrtov in njihovih interaktivnih dimenzij. Pri tretjem gre za razvijanje mehanizmov atmosfere z eteričnimi olji ('Nosna patrulja') na način, da se dišave prilagodi prostorom. 'Kinetični vrt', ki bo predstavljen v Galeriji Kapelica, je sestavljen iz vertikalno postavljenega ogrodja, na katerem je nameščenih dvanajst votlih cevi. V vsaki cevi je sedemnajst loncev, v katerih rastejo aromatična, zdravilna in užitna zelišča. Cevi so povezane s samodejnim namakalnim sistemom in senzornim
NEKAJ MINUT KASNEJE

NEKAJ MINUT KASNEJE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. junij ― Voranc Kumar je tekom šolanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje nekaj časa dokumentiral jutranje dogajanje ob kuhanju prve kave v ateljeju. Iz zajetega materiala sta takrat nastala delo Prva kava (2014) in njegovo nadaljevanje oz. ponovitev Radijska igra: Prva kava (2015). Nekaj minut kasneje. se vrača k delu v nastajanju – v polje nejasnosti in necelovitosti. Z razstavo smo kuratorji in umetnik skupaj vnovič posegli v prvotni material, ki, razstavljen večkrat, niha med delom in nečim, kar to (še) ni. V različnih možnih realizacijah ustvarja tok začasnih pomenov, ki nakazuje mnoštvo potencialnih dovršitev dela. Kumar je izhajal iz problema, kako izmed nešteto stvari določiti objekt in s poskusom njegovega zajetja postopoma graditi delo. Svojo izbiro je zato namenoma omejil in ob začetku projekta postavil pravila, ki so pozneje postala pogoji dela. Petindvajset dni je v ateljeju iz treh zornih kotov minuciozno videodokumentiral dogajanje ob kuhanju prve jutranje kave. Nastalim videoposnetkom je odvzel originalni zvočni zapis in jim dodal naknadno posnete zvoke prostora (foley) in glasbo, ki se je v času snemanja predvajala v ateljeju. Vsakodnevni pogovori med prisotnimi so bili transkribirani in na delih potemnjeni. Pitje kave in vsebina zajetega materiala na tej točki nista bila bistvena, ključen je bil sam postopek. Pomemben del slednjega so medijski prenosi, katerim pri beleženju živega dogajanja neprestano nekaj uhaja, kar se izkaže kot ključno in formativno za vzpostavitev zainteresiranega pogleda. Kumar v praksi ne prehaja enosmerno k avtorskemu poseganju v material, temveč na vseh stopnjah procesa ohranja začetno odprtost, posamezni segmenti pa ne stremijo k enotni končni obliki. Kuhanje kave je v ospredju kot časovna enota, ki odpira dva nasprotujoča si, a neločljiva pogleda na Kumarjevo delo, v razliki med katerima je projekt sploh lahko vzniknil. Pripravo kave lahko po eni strani razumemo kot arbitraren pogoj, nekaj, kar je že del ateljeja in
SILVESTER PLOTAJS SICOE / KRUH JE MOJ ART

SILVESTER PLOTAJS SICOE / KRUH JE MOJ ART

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 27. maj ― Slikarska govorica, ki jo je Sicoe skozi svojo eksistenčno in ustvarjalno izkušnjo vztrajno gradil, je strukturno večplastna, barvno intenzivna, nemalokrat s pridihom ludičnosti. Poudarjena barvitost ter sproščena igrivost pri nizanju in kombiniranju likov z znaki sta svojevrstni konstanti Plotajsovega slikarstva, medtem ko se ikonografske sestavine spreminjajo tako, da se okrog izbranega izhodišča izpostavljajo enkrat bolj figuralni, drugič pa bolj dekorativni elementi, vendar brez apriorne pomenske hierarhije. Pogosto prisotne reference in aluzije na pomembne etape iz zgodovine moderne umetnosti se prepletajo z neposrednimi vtisi iz umetnikovega vsakdanjika in medijskih variacij popularne kulture ter se vrstijo v slikarjevih podobah, ki nas zabavajo s paradoksnimi invencijami, razveseljujejo s svojim razkošnim koloritom ali v nas prebujajo spomine na izkušnje, ki smo jih skupaj doživljali kot umetnostni navdušenci. Skozi Plotajsove slike se sprožajo sklopi asociacij, ki si jih vsak gledalec oblikuje po svoje, v skladu z lastnimi doživetji in občutljivostjo. V njih je namreč namenoma eksponirana tista temeljna dvojnost, ki vsakokrat znova problematizira razmerje med ploskovitostjo slikarskega nosilca in prostorskostjo naravnih »modelov«, ne glede na to, ali gre za človeške figure, upodobitve živali, fantazijske like ali kakršenkoli predmet za vsakdanjo rabo: ta dva koncepta sta praviloma uravnotežena, čeprav se morda ponekod zdi, da kdaj dominira eden, kdaj pa drugi. Sicoe razmišlja o tem, kar lahko naredi sliko kot enkratno vizualno izjavo, in samoumevno mu je, da so njene sestavine heterogene, prevzete iz različnih virov ter na različne načine soočene na slikovni površini ne glede na njeno velikost. Skozi užitek v slikanju spreminja pojavno resničnost v likovne interpretacije pojmov in predstav, pri čemer svoboda njegovih odločitev ni prav v ničemer omejena, predvsem pa ne zavrta z zmotnim prepričanjem, da mora biti vsako umetniško delo osmišljeno z eksistenčno u
URŠKA REDNAK / NA POVRŠJU

URŠKA REDNAK / NA POVRŠJU

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. maj ― Slikarka mlajše generacije Urška Rednak mojstrsko sestavlja razmerja med površinami, barvami in kompozicijo. Preko vezenja volne na platno v sodobno slikarstvo vnaša obujeno staro in tradicionalno, ki se skupaj s ploskvami akrila in drugimi mediji prevaja v spokojno in hkrati igrivo abstrakcijo. Umetnica je v preteklosti raziskovala razmerje med podobo in tekstom, pri čemer so nastali vezeni teksti na platnu. V novejših delih se izogiba prej izraženim notranjim podoživljanjem in občutkom, še vedno pa lahko najdemo izjave, ki se ne zmenijo za svojo podobo in so gradniki celotne abstraktne kompozicije slike. (S)prehod v svet abstrakcije se je zgodil spontano z idejo o vključevanju volne z akrilnimi barvami. Ob reliefu v slikah z volno se zgodi premik iz dvorazsežnega v trirazsežni likovni prostor, zraven pa pride tudi mehkoba, ki jo volna vnese v sliko in katera kliče po dotiku. Umetnica pravi, da sestavlja barve v celoto kot pisec besede v tekst. »Dolgo iščeš pravo besedo, jo nadomestiš z drugo, izbrišeš, dodaš, zamenjaš. Na koncu naj ima smiselno celoto.« Razstava Na površju ustavi gledalčev pogled na površini slik in ga povabi, da se sprehodi skozi kompozicije, sestavljene iz volne in akrila, barv in oblik ter se prepusti toku lastne domišljije in interpretacij. Dela so slečena strogosti, resnosti, (ne)napisanih pravil in namesto tega izvabljajo sproščenost. Medtem ko je harmonična barvna abstrakcija osvobodila umetnico, nam razstava ponuja ravno vpogled v zakulisje procesa, kjer je kombinacija barve in volne zakrpala tesnobo vsakdana.
SONJA VULPES / MEMENTO MORI

SONJA VULPES / MEMENTO MORI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. april ― Memento mori je latinski izrek, ki pomeni spominjaj se smrti, v umetnosti pa se uporablja za oznako del, ki tematizirajo smrtnost ljudi in minljivost sveta nasploh. Tema memento mori se v likovni umetnosti običajno predstavlja z značilnimi simboli, kot so lobanja, peščena ura, sveča, sadje, rože, Sonja Vulpes pa v prvi plan postavlja figuralno motiviko. Figure in portreti, napol skeletni in napol meseni, so prispodoba za nas same, sedaj, ob smrti in po njej. Ponekod jih spremljajo križi, rože in sveče kot asociacija na konec, obenem pa kot simbol upanja. Element humorja, ki je prisoten v nekaterih od teh del, skuša prikazati smrt, bolj kot nekaj strašljivega in dokončnega, igrivo, kot nov začetek po koncu. Umetnica navdih za motive na temo memento mori črpa iz vsakdanjega življenja, lastnih strahov in razmišljanj o tem, kdo smo in kam gremo. Temo predstavlja v grafičnih delih velikih formatov v tehniki kolagrafije, ki jih spremljajo preproste monotipije manjšega formata. Sonja Vulpes s pravim imenom Sonja Grdina (1986) je zaključila študij likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Njeno glavno področje ustvarjanja je risba, ki zaživi samostojno, kot umetniška grafika in kot tatu. Od 2014 sodeluje z založbo 585 ZINES, ki se ukvarja z izdajo zinov v manjših nakladah. https://www.instagram.com/sonjavulpes/ http://sonjavulpes.tumblr.com/
BOŠTJAN DRINOVEC / MOBIUSOV TRAK

BOŠTJAN DRINOVEC / MOBIUSOV TRAK

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. april ― Boštjan Drinovec je kipar, ki klasično kiparstvo nenehno nadgrajuje in aktualizira z eksperimentiranjem. Njegov ustvarjalni nemir in močna raziskovalna strast se odražata v celotnem opusu, naj gre polne, statične oblike, med katerimi je avtorsko najbolj prepoznaven cikel figur malih upornikov, ali za strukturirane oblike zračnih, abstraktnih teles in gibljivih mehanizmov. Skulpture različnih dimenzij so grajene z izjemno kreativnostjo in domišljijo, vsaka je nekakšen poskus v iskanju lastnega umetniškega izraza. Še posebej pa se umetnikova ustvarjalnost odraža pri avtorskih prostorskih postavitvah. Te so v glavnem realizirane s prepletanjem objektov iz različnih ciklov in aktualizirane z novimi stvaritvami, ki poudarjajo formalne in vsebinske preskoke. Z virtuoznim umeščanjem različnih skulptur v konkreten razstavni prostor nastajajo avtorske zgodbe, povezane zlasti z naravo, njenimi pojavi in zakonitostmi (veter, svetloba, ogenj, statika, gravitacija, vesolje …). Teme so prepoznavne tudi v naslovih Drinovčevih razstav, ki so se zvrstile v koprskih razstaviščih Obalnih galerij Piran: v Galeriji Meduza sta bili na ogled Svetlobna postaja Meduza (2003) in Drevesni delec (2014), v Galeriji Loža pa Ples vetra (2009) in skupinska razstava Maravee Ludo (2017). Möbiusov trak je projekt, pri katerem se je avtor popolnoma odrekel kiparskemu snovanju in opustil sleherno asociacijo na svoje pretekle postavitve. Drzno se je tokrat spopadel z zahtevnim razstaviščem Monfort in vso svojo ustvarjalnost usmeril v koreografijo industrijskega robota, ki v njegovi notranjosti premešča kupe soli. Izbira soli je za arhaični ambient nekdanjega skladišča soli povsem logična in skladna s primarno namembnostjo prostora. Funkcija robota pa je v novem kontekstu povsem drugačna, saj postane glavni protagonist umetniškega sporočila. Ob vstopu v prostor monumentalne arhitekture, ko sprva zaznamo le tehnični zvok stroja, nas preseneti močno osvetljen prizor velikega robota, obkroženega s kupi soli
LUČKA ŠPAROVEC / ALTERNACIJE

LUČKA ŠPAROVEC / ALTERNACIJE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. april ― V slikarstvu Lučke Šparovec so na izjemno subtilen način artikulirana razmerja med linijami in barvnimi površinami, ki se kažejo kot avtonomne vizualne entitete, generirane skozi dialog med prostorom in časom. Onstran prikrite mimetičnosti, ki bi nakazovala morebitno abstrahiranje pertinenčnih označevalcev iz naravnih predlog kot potencialnega vira navdiha, umetnica stremi k optimalni usklajenosti vseh podobotvornih elementov. Čeprav so bile v njenem ciklusu risb s konca minulega desetletja še prisotne aluzije na predmetni svet, so jih v procesu stilizacije motivov zamenjali odmiki v domišljijsko predstavnost, osvobojeno navezanosti na figuralna izhodišča. Ta tip risbe je slikarka postopoma začela integrirati v barvno polje po inverznem principu – v prevladujoči slikarski praksi namreč barva dopolnjuje risbo, jo »oklepa« kot zavezujoča forma, medtem ko se v podobah Lučke Šparovec to običajno razmerje preobrne in zaživi kot do potankosti premišljeno sožitje dveh upodobitvenih procesov, ki sta v dialektičnem odnosu (kot teza in antiteza), ne da bi se odrekli svoji istovetnosti in integriteti. Na večini tokrat razstavljenih slik se barva kaže kot poenotena površina v skrbno izbranih odtenkih, včasih dopolnjena s poljubno oblikovanim segmentom drugačne tonalitete, tako da pri gledalčevi zaznavi prevlada vtis monokromne zasnove ne glede na intenziteto risarskega posega vanjo. Monokromija je sicer ena najbolj zagonetnih konstituant slikarskega diskurza, saj prerašča antagonizem med formo in vsebino, med izvedbo in njeno ikonografsko podstatjo ter izenačuje materialne in estetske komponente podobe. Ob tem velja opozoriti še na dejstvo, da nanosi barve niso nikoli mehanični, ampak premišljeni do potankosti, nemalokrat je njihov končni učinek posledica plastenja, prekrivanja slojev do željenih tonskih vrednosti. Pri tem ostaja prostor barve neskončno odprt, dojemljiv za polifonijo kromatskih nagovorov, ki jih je moč vključiti v vsako izbrano zasnovo. Res je sicer, da vse bar
ZEK 2018

ZEK 2018

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. april ― Vizualni kolektiv ZEK že 18 let nevihtno spreminja področja grafitarstva, street arta, sodobne umetnosti, oblikovanja in še česa, kar se prikrade zraven bistrih idej in sproščenega smisla za humor. Danes ga sestavljajo Žiga Aljaž, Aleš Arnež, Miha Artnak, Žiga Artnak, Tibor Kranjc, Jurij Lozić, Nika Jurman, Petar Perčič, Marko Potočnik in Uroš Veber, ki si puščajo prosto pot tudi za kreativno rast mimo skupne blagovne znamke. V zekovski enotnosti so pravila vendarle jasna: stoji se za drznostjo, vizija je prepojena z inovativnostjo, igrivost in šaljivost prehajata v dodelane koncepte, ki se največkrat odzivajo na sodobnost. Preko zveste naklonjenosti humorju postanejo dela dojemljivejša, kljub temu pa ostaja eden izmed glavnih kriterijev notranjega delovanja kolektiva pregon dolgčasa vstran od česarkoli podpisanega z ZEK. Po vseh letih neobremenjenega, a zato nič manj resnega delovanja, vztrajajo pri drži upora, ki zahteva opustitev ustaljenih načinov razmišljanja in politične korektnosti. Z razstavo ZEK 2018 duhoviti konceptualisti ponovno odpirajo vprašanje minevanja, ki je tokrat prelito z morjem oziroma valujočo površino. Ta je precizno izdelana v tehniki fraktalni origami, ki so jo umetniki sami razvili in nadgradili. Kot površina morja nakazuje, da se skriva nekaj neraziskanega pod njo, enako velja za človeka. Na prikriti način lahko gledalec spozna, da je ostati na površini res površno. ZEK crew tako vztraja pri postavljanju vprašanj, ki so dvoumna, večkrat brez odgovora, a zato nič manj ostra. The ZEK crew was established in 2001. It was primarily a graffiti crew, attempting street art and turning later on towards design. Today, 9 members form this all-round creative collective, including graphic, type, industrial designers, graffiti writers, illustrators, an architect and a VJ. The crew has participated in several exhibitions and graffiti jams around Europe, with its work being featured in publications such as Los Logos, Stickeraward, Graphotism and Concret
HERMAN GVARDJANČIČ / risbe / Atomos

HERMAN GVARDJANČIČ / risbe / Atomos

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. april ― Dela Hermana Gvardjančiča večinoma nastajajo ob glasbeni spremljavi ali spominu nanjo včasih celo nadrealistične spodbude, črpajoč iz oprijemljivih kotičkov (pod)zavesti. Zadnja skupina risb, je nastala ob poslušanju ganljivih instrumentalnih skladb belgijske glasbene skupine, ki se ji je z empatičnem spoštovanjem poklonil tudi v naslovu svoje zadnje razstave - Atomos. Povezava z glasbo ni naključna, saj je umetnik znan po svojem občudovanju te zvrsti umetnosti, ki je bila tudi prva, ki je nanj vplivala. Pred skupino A winged victory for the sullen, so bili tu med drugim še Miles Davis, Sigur Ros, Laaraji in drugi. Herman Gvardjančič je avtor, ki svoj slikarski opus ustvarja z vsemi svojimi čutili, nagoni in miselnim konstruktom hkrati. Je izjemno natančen umetnik, ki zna vse naštete detajle svojega dojemanja učinkovito povezati v preproste, a z likovno močjo prežete celostne umetnine. v katerih začutimo tako vonje in zvoke kot otipljivo predstavnost, ki ji je na določenem delu namenil svojo pozornost, svoj glas. Mojca Slapar
DUŠAN KIRBIŠ / IZ ATELJEJA

DUŠAN KIRBIŠ / IZ ATELJEJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 31. marec ― Serija malih razstav Iz ateljeja, ki ponujajo presek ali predstavitev najnovejše produkcije umetnikov in umetnic, vključenih v stalno razstavo Moderne galerije 20. stoletje. Kontinuitete in prelomi, se v letošnjem letu nadaljuje z vpogledom v delo Dušana Kirbiša. Ta je na stalni razstavi predstavljen v sklopu osemdesetih let z delom Resnica onstran vidnega (1988, akril na platnu).Razstava postavlja v ospredje za Dušana Kirbiša dokaj značilno problematiko slikarstva in morebitnega izstopa iz tega medija. Kot že prejšnje razstave je tudi ta plod sodelovanja med umetnikom in kustosom dr. Marka Jenka. The series of small-scale exhibitions entitled From the Studio of… presents cross-section views of recent production by artists whose works are included in the Moderna galerija’s permanent exhibition 20th Century. Continuities and Ruptures. This year the series continues with a presentation of Dušan Kirbiš, who is featured in the permanent display in the section dedicated to the art of the 1980s with Truth Beyond the Visible (1988, acrylic on canvas). Kirbiš’s exhibition foregrounds the artist’s characteristic explorations of painting as a medium and the possibilities of going out and beyond it. Like the previous exhibitions in the series, this one is a result of close collaboration between the artist and the curator Marko Jenko, PhD.
FUTUROLOGIJA

FUTUROLOGIJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. marec ― Skupinska razstava v Mestni Galeriji Nova Gorica. Sodelujejo: BridA, Narvika Bovcon, Srečo Dragan, Ida Hiršenfelder, Damijan Kracina, Staš Kleindienst, Marko A. Kovačič, Vladimir Leben, Marko Peljhan, Marko Pogačnik, Tobias Putrih, Sašo Sedlaček, Maja Smrekar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič, Nejc Trampuž, Aleš Vaupotič, Uroš Weinberger, Zupančič::Živadinov::Turšič in kuratorka Nadja Zgonik. Razstava Futurologija je v iskanju referenčnih točk prej arbitrarna kot deterministična, a je bazen, iz katerega zajema, v glavnem vezan na razmislek o družbi bodočnosti, utemeljeni na neke vrste utopijah, ki so ne glede na to, da so družbene teme, tudi – visoko estetizirane. Prav njihova vizualna identiteta je izhodišče, ki jim omogoča, da lažje drsijo med sedanjostjo in prihodnostjo. Razstava je nastajala kot dialoško strukturiran projekt, ki je najprej tekel v relaciji kuratorica : umetniki/-ce, ki jim je bilo v veliki meri prepuščeno, da sami izberejo način in obliko, kako želijo predstaviti svoja stališča. Seveda so bili k sodelovanju povabljeni tisti, ki imajo o temi kaj povedati. Izhodiščni razmislek se je prepletal v časovnih in prostorskih plasteh; v razmerju do bližnje zgodovine, sedanjosti in prihodnosti in v presečišču ekstraglobalnega in lokalnega, zajel je prostore od vesolja do novogoriškega kulturnega konteksta, ki jih naseljujejo na razstavi zbrani umetniki. Umetniki na razstavi govorijo o umetnosti kot posrednici vizionarskih idejnonazorskih stališč, dotikajo se grožnje globalnega onesnaževanja planeta, neoludističnih praks (razbijanje strojev), posledic napake v tehnološkem sistemu, robotizacije družbe, umetne inteligence, genetskega inženiringa in biotehnologije. Ob vsem tem nam razstava postavlja tudi vprašanje o naši družbi, ali ji uspeva hoditi v toku s časom (tu je mišljena družba kot celota, ne le izjemni posamezniki) in ali se zaveda moči, ki jo pri tem lahko črpa od ustvarjalnih posameznikov. Na njej se odraža hibridizacija in kompleksnost umetnosti da
ROBERT LOZAR: ALL INCLUSIVE

ROBERT LOZAR: ALL INCLUSIVE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. februar ― All Inclusive. Verjetno smo umetniki in slikarji res egomani in megalomani. Pogosto se nam zdi, da bi se svet brez nas kar ustavil. Ambicioznosti posebej umetnikom ne zmanjka, saj jo usmerjajo predvsem v usmerjanje sveta, opozarjanje na nevralgične probleme družb itd. A tovrstna ambicioznost po moje nujno trči v kruto realnost, saj umetnost praktično nikoli ne deluje na mehanicističen princip neposredne akcije - reakcije, ampak v najboljšem primeru sproža podobne efekte, kot jih metuljev utrip v teoriji kaosa. Zato sam smisel svojega početja ne vidim v ambicioznosti usmerjeni v zunanji svet, ampak v svet, ki se mi odpira v navidez omejenem polju slike, z barvami in s čopičem - metuljevimi krili. Tukaj sem velikokrat megaloman, saj poskušam v sliko spraviti čim več stvari, tudi prostor, ki jo obkroža, včasih celo samega gledalca. Vse skupaj pa poskušam zgostiti v pomensko celoto. Slika tako, seveda če uspe, ne potrebuje niti gledalcev.
še novic