Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. september ― Izhodišče tega projekta je bilo avtorjevo rekreativno obiskovanje baletnih ur za začetnike. S temeljnimi vajami ob drogu v dvorani z ogledali je dve leti spoznaval osnove baletnega jezika in korake za premagovanje mej telesnih zmogljivosti ob budnem očesu lastnega nadzora in samokritike. Eno izmed glavnih baletnih vaj − Rond de jambe par terre −, s katero plesalec po tleh orisuje navidezni polkrog z nogo do skrajnih zmogljivosti giba, je avtor uporabil za izhodišče osnovnega strukturnega elementa svoje instalacije − »ronda« (kroga). Gre za serijo identičnih, ročno izdelanih peterokotnikov, položenih v raster oziroma geometrijski vzorec na tla simulirane vadnice. Peterokotnik se kot vzorec razgrinja po teritoriju galerije in postane parkur za participatorno vključitev gledalca kot naključnega akterja stihijske koreografije. Pot do izvora avdio-video impulzov 45. ure, ki se skrivajo za ogledalom, je namreč mogoča le z umetelnim gibanjem skozi prepredeno mrežo »rondov«. Repeticija baletnih vaj se odslikava v repeticiji forme, umetniškega objekta; repeticija forme pa odpira nov prostor gibanja in sinhronizacije. »Rond« je tudi sinonim za zamejitev in omejitve telesa, ki ga klasični balet zarisuje in izničuje hkrati. Baletne tehnike omogočajo odkrivanje skrajnih meja koordinacije telesa in sinhronizacije rok, glave, oči in nog ter zapletene gibe navidezno spreminjajo v povsem naravne. Skozi gib, predvsem klasični gib s svojimi pozicijami, koti in simetrijami, ter v odnosu gibajočega se telesa do drugih teles in prostora slutimo prisotnost »intuitivne geometrije telesa«. Telo v gibanju orisuje (geometrijske) like in kompozicije, ki ga obenem zamejujejo. Ta forsythovska ideja o plesu kot slikanju geometrije v prostoru odzvanja v drugem delu instalacije, ki ga Boris Beja naslavlja s še eno sliko baletne vaje − Doublé, battement divisé en quarts. Paravani s prepoznavno mondrijanovsko maniro enobarvnih kvadratov, razmejenih z ravnimi linijami, nastopijo na eni strani kot refe

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. julij ― Slika, ki je predmet ustvarjalnega akta umetnika je v preleminarni stopnji nastajanja komplementarna struktura razvejanega polja faktorjev v katerem se združujeta nagonska in miselna pozicija. Verjetno v sprostitvi udejanjenja privre na dan prikritost umetnikovega izkustva, hotenje, zgoščeni nabor individualnosti v izvoru pripovednih podlag. Postavljena je točka soočanja, ki jo artefakt - umetnina v svoji brezfunkcionalni obliki splošno udejstvuje na sebi, kjer se znotraj izraznega medija »dogodi« interakcija ustvarjalčeve izbire, njegove kreativne sugestije in gledalčeve možnosti, sposobnosti recepcije. Tako se v smislu dojemanja, doživljanja umetnine, ki jo pri slikarstvu sprejemamo kot komunikacijski stadij predmetne pojavnosti, v razbiranju razgrne tudi gledalec sam. Veliko je neutemeljeno skrivnega, iracionalnega, nezavestnega pa vendar ne brez smisla, ampak posredovanega v obliki kodiranega sporočila, ki je izvirni profil umetniškega dejanja. Morda nezavedno, pa vendar ima vsak umetnik lasten »izpovedni program«. Mnogokrat neodkrita realnost ni samo in konsistencaustvarjalnega povoda, temveč neponovljivo vodilo pri predstavljanju možnosti doživetja. Doživljaj, ki odpira stanja zavesti, zavednega je refleksibilno reverzibilen pojav, ki deluje kot nekakšna mentalna razpredelnica, kot aktivno torišče idej, ki v okviru ponujenega umetnikovega predloga »naganja« gledalca v stanje doživljanja. Gledalec je v pogledu nekako ujet v umetnikov koncept, vendar se kot ekvivalentni tvorec podobe s svojimi emotivno racionalnimi postavkami kot soustvarjalec lahko počuti povsem svobodnega. Umetnikovo »neponovljivo vodilo pri predstavljanju možnosti doživetja« je vsekakor predispozicija v omejenem, ki pa ne more povsem prekriti dojete vsebine... Tilen Žbona je slikar mlajše generacije likovnih umetnikov, ki so trenutno aktivni na slovenski obali. Pri svojem delu razvila različne likovne prakse med katerimi pa ima slikarstvo posebno mesto. Pred nami je njegov najnovejši cikel sl

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. julij ― Hiša kulture Pivka, razstava Vojska v mestu. Sodelujejo: Mina Fina, Denis Kraškovič, Lela B. Njatin, Klara Sax, Marko Šajn, Bruno Toič, Jaka Vatovec, Leon Zuodar. Razstava z naslovom Vojska v mestu povezuje Pivko in Kočevje, dve mesti, ki sta zaznamovani z zgodovinsko prisotnostjo vojske. Ta je v obeh mestih vplivala na urbanistično strukturo, njuno naravno okolje, vsakdanje življenje in gibanje ljudi, odnos prebivalstva do vojske, nenazadnje pa tudi na umetniško produkcijo. Kustosinji razstave sta k sodelovanju povabili umetnike in umetnice, ki so tako ali drugače povezani z enim od obeh mest. V delih, ki so jih prispevali za razstavo, prikazujejo vojsko iz drugačne, predvsem humorno-ironične perspektive, kar spodbuja nov in svež način razmišljanja o njej. Vse to povzema tudi naslov razstave, ki se nanaša na znano TV serijo Seks v mestu (1998-2004); če serija na zabaven način prikazuje življenje sodobne urbane ženske in njen pogled na spolnost, si razstava ogleduje fenomen vojske (v mestu) kot specifično moško zadevo, ki ima korenine v seksualnosti. Če je serija v času, ko je nastala, razbijala tabuje o spolnosti, razstava postavlja pod vprašaj stereotipe o pomenu vojske nasploh in njeni vlogi v vsakdanjem življenju.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. junij ― Spiralaste roke Črnega trga spominjajo na samosestavljive dele, katerih cilj je popolna avtomatizacija. Njihova algoritmična enakomernost izhaja iz vrhunskih oblikovalskih platform, ki se uporabljajo za sodobno proizvodnjo in njihovo snovno manifestiranje. Pravzaprav so to virtualne vizije in interpretacije, ki oblikujejo naše okolje. Bleščeče črne cevi ponazarjajo svoj zemeljski izvor, naftovode, oceanske kable iz optičnih vlaken, morske jegulje, eksoskelete in najzgodnejše oblike cevastih večceličnih mikroorganizmov. Ti predmeti sploščajo čas v prvobitnost prihodnosti, ki zanika človekovo izjemnost.Črni trg je prostor trgovanja zunaj pravnih okvirov. Najbolj znan spletni primer, Svilna pot, premika fizične predmete po zemlji prek svoje lovkaste mreže virtualne komunikacije in izmenjevalnih omrežij. Načeloma je anarhistična – molekularna in rizomatična. Lahko se razprši in združi v neskončne tvorbe, pri čemer se nenehno pomika med minljivim in fizičnim. Po svoji biti je to, kar Keller Easterling imenuje aktivna oblika, organ brez telesa, ki v naši družbi obstaja kot skoraj neviden vzporeden svet, njegov modularni, organski in biotehnični korpus pa razkriva duha za institucijami in politično etiko.Po mnenju avtorjev znanstvene fantastike, kot sta J. G. Ballard ali Stanisław Lem, je zamišljanje prihodnosti vedno način kritiziranja našega lastnega časa. Dandanes neizkoriščen potencial ustvarjanja avtomatiziranih družb radikalne enakosti sicer obstaja, vendar je cilj sedanje korporativne strukture dokončati izčrpavanje čim večje količine materialne in človeške energije na podlagi podivjanega antitehnološkega modela, ki se bolj kot na véliki skok naprej osredotoča na povečevanje potrošnje. Ob uporabi znanstvenih vizij biotehnologije, arhitekture in urbanizma je Črni trg predlog morebitnih prihodnosti, ki zajemajo emancipacijski potencial tehnologije ter ponovni razmislek o vlogi in položaju človeštva v planetarni prepletenosti.Samostojna razstava Andreja Škufce v Mednar

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. junij ― Razstava Mož in sonce predstavlja manjši pregled Lovkove ustvarjalnosti. Izpostavlja tako njegovo slikarsko kot kiparsko izražanje. Razstava prikazuje značilnosti in posebnosti Lovkovega dela in ga potrjuje kot precej samosvojega ustvarjalca. V svojem delu je v vsem obdobju ohranjal figuralno formo. Njegovo slikarstvo je skoraj realistično, izvedeno na nek poseben, avtorski način. Njegove slike so polne historičnih citatov, predvsem iz italijanskega prostora, kjer se je tudi šolal. Zanj je značilen izraziti kolorit in posebna oblika figur. Vsebina vseh njegovih del so medčloveški odnosi, kar se na njegovih slikah kaže v prepletanju figur, kjer skoraj ni prostora za kaj drugega, razen še za simbolne predmete, ki jih postavlja v soodnose z njimi in prostorom. Erik Lovko (Postojna, 1953-2009) je svojo študijsko pot začel leta 1972 na umetnostni akademiji v Benetkah, smer slikarstvo. Po končanem prvem letniku (pri profesorju Edmondu Bacciju) je beneško akademijo zapustil in odšel v Firence. Študij je nadaljeval na tamkajšnji Akademiji lepih umetnosti. Leta 1976 je pri profesorju Silviu Loffredu tudi diplomiral. Po končanem študiju v Italiji je vpisal specialistični študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in ga leta 1979 pri profesorju Slavku Tihcu končal.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. junij ― Naredimo pomladanski rez skozi sodobno likovno umetnost: naj bo ta rez zelena barva v svojih legah, pomenih, pojavnostih in funkcijah. Zelena kot sekundarna mešanica modre in rumene ima neskončno odtenkov tako v naravi kot v umetnosti. Zato je poimenovanje barv zmeraj samo približek, ki ga je mogoče tehnično natančno izmeriti, v umetniški praksi pa imamo opraviti z najbolj nenavadnimi, komaj opisljivimi mešanicami. Zelena ima svojo življenjsko čutnost, ki se je naučimo v naravi, in umetelno vrednost, ki sodi v simbolne in oblikovalske prakse. Tako je prva naloga pričujoče razstave preveriti, kako se zelena znajde v sodobni umetniški podobi, denimo, kakšna je njena pot »nazaj« k naravi. To je še vedno največje mimetično področje, kjer kraljuje zelena. Druga naloga zadeva njeno samostojnost: kako se zelena izraža v abstraktnem prostoru, kateri odtenki so danes v prednosti. Zelena se kaže kot tudi družbena in družabna barva: kakšne površine, predmete, figure pokriva in kako se uveljavlja v medijskem okolju. In navsezadnje: zelena je barva ekologije. Slovenska moderna umetnost je vendarle manj »zelena«, kot si predstavljamo. Res so slikarji vezani na naravno podobo, toda zdaj slikajo naravo in zeleno v njej tako, da najprej vidimo njihovo estetsko in izrazno ravnanje z barvo in kompozicijo; vidimo naravo, ugledamo pa umetnost. Bolj ko se razvija modernizem, bolj izginja zelena barva, oziroma se kaže v »nenaravnih« legah in pomenih. Gre za preobrazbo naravne barve v znakovno barvo in potem še naprej v njeno simbolno in medijsko uporabo. Pri tem se sama predstava zelene kot barve spreminja: kot da ne verjamemo več zeleni, če jo ustvarja umetna inteligenca. Nekdanje predstave o mirni, zadovoljni in pohlevni zeleni (tako je mislil še Ivan Šubic v 19. stoletju in jo predlagal za barvo v stanovanjih), so danes zamenjali svetleči, ostri odtenki, ki opozarjajo nase – kar je samo obratna urbana slika nekdanje naravne klorofilne mimikrije: zelena kot način, kako biti še bolj vide

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 29. maj ― Pregledna razstava risb Živka MArušiča zajema dela, ki so nastala med letoma 1980 in 2020.Odločil se je da na ogled postavi dela na papirju, ki jih je zaznamoval z izrazito svojskim, osebnim pristopom. Gre za intimne risbe, ki jih hrani v svojem osebnem arhivu in so javnosti predstavljene prvič.Papirji, risbe, pasteli, akvareli, kolaži, skice, narejene v različnih slikarskih tehnikah, od uporabe preprostega svinčnika ali grafita-oglja, krede ali pastelov, tuša, kemičnega svinčnika,do vodnih akvaarelov, kolažev in tudi risb, ki so ustvarjenev oljnih barvah. Živko Marušič je mojster slikarskih tehnik. RAzsstavlja intimne študijske skice, s katerimi že v osnovi razsikuje uporabo tehnike, barve, zasnove, osnove, forme, torej vseh slikarskih pravil. Gre za zelo osebne slikarske študije , ki dokazujejo pomembnost figure ter slikarsko resnost in zrelost.Figura že s samo postavitvijo v brezčasni prostor umetniškega dela postane nadrealistična, hkrati pa s svojo mehkobno silhueto oznanja (pogosto že kar kriči) svojo konstantno živost. Subjektivnost disproporcionalne figure preraste v gibanje umetniške substance, v neujemljivo odprtost bivanja, ki omogoča umetnikovo svobodo ustvarjanja in njegov povsem samosvoj izraz. Nina Jeza Figura marušičienne je "spolzka" in gibljiva , "zdrsna", minimalna...Je magična in je magija. Vedno- vedno znova - je jeEden...v pomenu Enosti dveh spolo...,in rajskega giardina. Kjer v resnici pravega, Realnega prostora ni, ampak so le "zasnutki" du dessin, ki je premična in/ali upogljiva , saj kaže na dotik: s prosti, dušo, glavo in temenom...Ki nikdar ne prerase v "figuro grande", v figuralni monstrum, saj kaže le...samoten vzgib, le točkoliko bitje na papirju, le minimalno zapolnitev slikovnega prostora. dr. Andrej Medved

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. maj ― Umetnica Nevena Aleksovski v večpomenskem likovnem jeziku kroji ekspresivne fragmente človeških teles, rastlinja in predmetov. Znotraj minimalističnega, očiščenega likovnega izraza raziskuje, kako s čim manj sredstvi izraziti čim več, posamezen element pa je tako skladišče močnih emocij in različnih pomenov. Redukcija elementov je tudi svojevrsten osebni upor proti informacijski prenasičenosti vizualne krajine in izraža potrebo po počitku in kontemplaciji. Skozi lečo osebnih, intimnih izkušenj odstira pogled na družbene pojave, presečišče med svetovoma pa napolni s humorjem, ironijo, melanholijo, tesnobo in odtujenostjo. Razstava And then so clear je sestavljena iz risb in slik, ki so večinoma nastajale med štirimi zidovi v obdobju karantene. Umetničino sprehajanje po polju odtujenosti v času izolacije sprašuje, kako dodatno odtujiti že tako odtujenega človeka, kako pomemben je dotik in kaj brez njega ter kako se kljub razdalji dotakniti nekoga. Estetski odgovori so sestavljeni iz izmenjevanj in dopolnjevanj abstraktnih in figurativnih elementov, ki se jim kdaj pridružijo tudi barvni izrezki. Preproste, poenostavljene podobe so večkrat igrive in humorne ter nam tako kdaj dajejo uteho, spet drugič nastopajo kot oblika upora in subverzije. Resnobnost umetnica uravnoteži z razmišljanjem o vsakdanjih paradoksih, absurdih in relacijah, ki se ob tem vzpostavljajo, kot so občudovanje pomladnega prebujanja narave in nadležna alergija na cvetni prah, uživanje ob cigareti in slabo počutje takoj po njej, občutek svobode ob samoti in tesnoba ob lastni osamljenosti. Preko razbremenjenega pristopa nam pripoveduje nikoli do konca razkrito zgodbo, del katere je tudi intervencija na steni in avtorski zapis, ki nas potreplja po rami s tolažilnim – polako. Nevena Aleksovski is an artist who carves expressive fragments of human bodies, plants and objects into a multifaceted visual language. Within the minimalist, purified artistic expression, she explores ways of expressing as much as