Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. november ― S projektom 'Archean Memory Farm' umetniški kolektiv smelo stopa na področje biokomputacije z uporabo bakterij kot medija za shranjevanje podatkov. Na videz redundantna tehnologija, ki je v zgodnjih poskusih prejšnjega stoletja bila razvita za digitalno zapisovanje glasbe na magnetni trak, je danes v projektu 'Archean Memory Farm' prestavljena v povsem drugo konceptualno lego - energetsko manj potratno procesiranje in shranjevanje podatkov. V sklopu enoletne rezidence evropske iniciative S+T+ARTS, kjer naj umetniška imaginacija navdihuje inženirske aplikacije prihodnosti, so umetniki v laboratorijih Kersnikove razvili prototip "tehnobiosfere" za eksperimentiranje z računskimi sposobnostmi umetno ustvarjene bio-geo-kibernetske kulture. Galerija Kapelica With the 'Archean Memory Farm' project, the artistic collective boldly ventures into the field of biocomputation by using bacteria as a medium for data storage. What appears to be a redundant technology—one that, in the early experiments of the previous century, was developed for digitally recording music onto magnetic tape —is repositioned in Archean Memory Farm into an entirely different conceptual register: energy-efficient data processing and storage. As part of a year-long residency of the European initiative S+T+ARTS, where artistic imagination is meant to inspire engineering applications of the future, the artists at the Kersnikova labs have developed a prototype of a 'techno-biosphere' for experimenting with the computational abilities of artificially created bio-geo-cybernetic culture. Kapelica Gallery

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 16. oktober ― Naslov razstave Manirizmi se nanaša na poskus nenehne aktualizacije zgodovinskih slikarsko - fotografskih žanrov. Umetnik se sprašuje, kako lahko danes v kontekstu sodobne umetnosti še upodobi portret , monokrom ali tihožitje. To počne skozi medij fotografije - analogne in digitalne, ki pa je, tako s tehničnimi posegi kot konceptualnimi pristopi, izrazito v dialogu s slikarstvom. Umetnik skuša s to razstavo ustvariti nekakšno izhodišče za nadaljno prakso (oziroma za več njenih vzporednic). sprašuje se, kako fotografska ali slikarska podoba kot umetniško delo in kontinuiteta (ter nadaljni razvoj) zgodovinske likovne umetnosti danes (še) lahko bivata, kakšno resnico še lahko govorita in kako se prilagajata in spreminjata, oziroma ka jimata še povedati v odnosu do zgodovinsko - tehnološke poplave tehnološko posredovanih podob, zdaj dopolnjenih še z generativno umetno inteligenco, ki je sooblikovala tudi številne od razstavljenih podob in na umetnikov poziv napisala obrazstavni tekst. manirizem - zma m (i) 1. um.manirizem: značilnosti manirizma; manirizem in renesansa / obravnavana slika je tipičen primer manirizma 2. knjiž. navada, manira: če se določen način slikanja le preveč ponavlja, se kaj rad razvije v manirizem Manirizem v sodobni umetnosti ni neposredno oživljanje sloga 16. stoletja - za katerega so značilne podaljšane oblike, umetelnost in disonance - temveč konceptualna preobrazba njegovih temeljnih negotovosti: nestabilnosti, samorefleksivnosti in napetosti med tehničnim mojstrstvom in namerno nespretnostjo. Da bi to raziskali, se lahko osredotočimo na Gerharda Richterja. Njegovo delo uteleša sodobno obliko manirizma z nihanjem med fotorealizmom in ekspresivno abstrakcijo, rušenjem slikarskih konvencij in sprejemanjem dvoumnosti kot formalnega in filozofskega stališča. 1. Richterjev maniristični paradoks: mojstrstvo in izbris Tako kot maniristi (Pontormo, Permigianino), ki so destabilizirali harmonijo visoke renesanse, Richter spodkopava avtoriteto tako repr

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. avgust ― ISOLABS je zastavljen kot pokrajina forenzičnih situacij med umetnostjo in znanostjo od izvira do izliva reke Soče, ki obsega terensko delo in izmenjave, okoljsko in daljinsko zaznavanje, kartiranje, refleksijo, srečanja z lokalnimi in globalnimi skupnostmi ki povezujejo umetnost in znanost. Z dostopnostjo sodobnih instrumentov za zaznavanje in snemanje okolja, najsi gre za biološko, kemično, fizično ali vizualno raven, se je človekova sposobnost razumevanja komponent tistega, kar imamo za »naravo«, eksponentno povečala. Da pa bi popolnoma razširili svoj pogled na zapletene biosfere in jih dojeli kot kompleksne prepletene ekosisteme, moramo zaokrožiti kulturne, zgodovinske in geološke stvarnosti. Kako lahko alpska reka, ki teče v Sredozemsko morje, s svojimi materialnimi in kulturnimi sedimentnimi nanosi, prispeva k ekološki misli? Soča je posebej krhka biosfera in kulturna dragocenost, ki jo že v njenem alpskem delu povezujejo s težko doumljivo mešanico zgodovinskih konfliktov, izkoriščanja za hidro energijo in športni turizem, ekstremnega onesnaženja in geološke škode. V svojem spodnjem toku ustvarja subtilno mikro razprostranjenost urbanih gradnikov Nove Gorice in Gorice. Njen izliv in stik z Jadranskim morjem je nov krhek ekosistem. Nujna kritična refleksija in aktivistična intervencija, vključno s konkretnimi (med)dejanji na kraju samem, je glavni cilj projekta ISOlabs: »ISO« asociira na pojem izolacije in na ime Isonzo (Soča), medtem ko »labs« označuje več laboratorijev/observatorijev ki so del projekta. Marko Peljhan ISOLABS unfolds as a landscape of forensic intersections between art and science, stretching from the source to the mouth of the Soča river. It encompasses fieldwork, environmental and remote sensing, mapping, reflection, and collaborative exchanges with local and global communities that connect the realms of art and science. With advanced tools for sensing and recording biological, chemical, physical, and visual aspects of the environment, human

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 31. julij ― Razstava Istočasno predstavlja najnovejšo umetniško produkcijo, ki zajema predvsem slikarska dela in prostorske objekte manjših formatov. Slikarska dela, ustvarjena z akrilom na platnu različnih formatov, ter manjši tridimenzionalni stenski objekti skupaj oblikujejo vizualno poetični ansambel, ki osvetljuje prizore počitka, igre in pogosto spregledanih vsakdanjih, običajnih trenutkov. Dela razkrivajo preplet ženskega doživljanja, materinstva in družinske pripadnosti. Intimnost in domačnost umetniških del izražajo majhne glinene figurice, upodobljene med vsakdanjimi opravili sodobnega življenja. Njihova oblika in vsebina pogosto vključujeta subtilen humor, ki ustvarja kontrast med resnostjo in lahkotnostjo ter poudarja pristnost in naravnost. Skulpture, umeščene v kvadratne okvirje, se manifestirajo kot avtonomni objekti, ki v skupnem dialogu vzpostavijo kompleksno prostorsko instalacijo in subtilno odpirajo prostor za razmislek o pomenu navidezno nepomembnega. V prepletu čustev, zaznav in resničnosti se išče ravnovesje, nežnost in vsakodnevna lepota, kjer so nepomembne stvari pogosto tiste, ki dajejo življenju smisel. V svetu, kjer so pogoji za mirno in varno življenje neenakomerno porazdeljeni, nas razstava Istočasno opominja na sočasnost osebnih in globalnih stanj. Medtem ko nekje biva spokojnost, biva drugod kaos. V svetu, kjer so pogoji za mirno in varno življenje neenakomerno porazdeljeni, nas razstava Istočasno opominja na sočasnost osebnih in globalnih stanj. V prepletu čustev, zaznav in resničnosti se išče ravnovesje, nežnost in vsakodnevno lepoto, kjer so nepomembne stvari pogosto tiste, ki dajejo življenju smisel. Medtem ko nekje biva spokojnost, biva drugod kaos. V tem prostoru med realnostjo in upanjem teče tudi umetniška pripoved o dragocenosti trenutkov, ki so v svoji preprostosti nosilci smisla in lepote življenja. Ob upočasnitvi pogleda se pogled pomika tja, kjer je življenje najbolj zgoščeno, najtišje in hkrati najgloblje odtisnjeno v naš subtilni s

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. julij ― V sodobnem svetu, ki ga poganja nepotešljiva logika potrošnje – imeti, nadgraditi, optimizirati – je posameznik vselej nagovorjen z obljubo osebne rasti. Ta obljuba pogosto ostaja zgolj navidezna, saj ne vodi v avtentično osebnostno transformacijo, temveč reproducira obstoječe vzorce subjektivizacije, utemeljene na učinkovitosti, tekmovalnosti in neprestanem samoupravljanju. V takšni družbeni konfiguraciji, preplavljeni z informacijami in podatki, se pomen izgublja v hrupu – svet se razrašča v smeri kvantitativne preobilnosti in semantične praznine. Ob sočasnih globalnih krizah – okoljski katastrofi, razkroju skupnosti, naraščajoči odtujenosti posameznika, izčrpavanju naravnih in človeških virov, pa tudi eroziji demokratičnih institucij, slabljenju človekovih pravic in kritične javne sfere – je prenasičenost z informacijami postala eden ključnih izzivov sodobnosti. Od konca 20. stoletja informacija ni več redka ali težko dostopna dobrina, temveč predstavlja vseprisoten element vsakdanjega življenja, ekonomije in družbenih interakcij. V tej novi informacijski paradigmi je posameznik izpostavljen nenehnemu toku novic, obvestil, vizualnih, zvočnih in haptičnih dražljajev, ki prihajajo iz digitalnega ali fizičnega okolja. V tem kontekstu prenasičenost z informacijami razkriva dva med seboj povezana, a analitično ločljiva problema: kvantitativnega in kvalitativnega. Prvi se nanaša na neskladje med količino prejetih informacij in kognitivnimi zmožnostmi prejemnika; posledice se kažejo v upadu pozornosti, nepreudarni presoji, izgubi osredotočenosti ter zmanjšani produktivnosti. Kvalitativni problem pa izpostavlja erozijo pomena: informacije postajajo nepovezane, neverodostojne, redundantne in pogosto tudi instrumentalizirane. Gre za epistemološki premik, v katerem informacija izgublja svojo referencialno funkcijo – ne gre več za posredovanje znanja, temveč za proliferacijo znakov, ki ustvarjajo vtis smisla. Takšna transformacija ima globoke kognitivne in afektivne posledic