MARUŠA ŠTIBELJ: KOLAŽ NI LAŽ

MARUŠA ŠTIBELJ: KOLAŽ NI LAŽ

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. maj ― Maruša Štibelj je mlada umetnica, ki je odločno zakorakala v svet umetnosti z željo, da ohrani ali bolje rečeno ponovno prebudi interes za nekoč zelo vplivno tehniko kolaža, ki je danes prej drugotnega pomena kot pa osrednja misel, porajajoča se ob likovnem delu. Ne podreja se abstrakciji in njenim vplivom, temveč je našla skupni jezik med abstrahiranim in še zaznavnim svetom. Njena dela kažejo na spoj preteklosti in sedanjosti. To opazimo v izrezkih figur, vzetih iz starih revij, ki so premišljeno uporabljeni in vključeni v novo zgodbo, prežeto s sedanjostjo. Če opišemo eno izmed serij na razstavi, serija nosi naslov "Izolirane sanje" se ustavimo že ob prvi besedi izolacije, ki nas spomni na osamo ter iztrganost iz konteksta, hkrati ima le-ta negativen prizvok in daje občutek odtujenosti, medtem ko sanje vzbujajo upanje in predstavljajo spreminjajoče živahne slike ter so kot odraz intenzivnih občutkov in dejanj psihološke aktivnosti med spanjem. Sanje naj bi se večinoma nanašale na dejanja iz vsakdanjega življenja in njihova emocionalna doživetja, ki se lahko prepletajo z željami in hrepenenji ali pa v nas vzbujajo anksioznost, prepleteno z usodo posameznika.Sklop del zajema različne podobe, hkrati pa nam predstavi tudi tri stanja: odsev mladosti, negotovosti in žalosti. Slednja delujejo kot samosvoja celota, kjer je jasen pomen, medtem ko v predhodnih podobah tavamo v temi in so vse bolj skrivnostno ter domišljijsko obarvane.Temeljno izhodišče vseh del je nosilec podobe, ki lahko v celoti prekriva ozadje in ga sestavlja enobarvna peščena ali bež podlaga ali pa skupek različnih plasti. Plasti so del barvnega papirja, papirnatih prtičkov in krojnih pol. Celota pa je dodelana z akrilno barvo ali s posameznimi potezami. Tako nastaja prostor na osnovi impulzivne zgradbe, kjer se plasti prekrivajo, zlivajo, križajo in ustvarjajo nemir in dinamiko. Le-te so lahko del naključnega vzorca z dekorativnim pridihom, v katerem prevladujejo linija in geometrijski liki. Jasno pre
BOGDAN BORČIĆ: SLIKE

BOGDAN BORČIĆ: SLIKE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. maj ― Bogdan Borčić je pomemben predstavnik visokega modernizma in minimalizma in eden osrednjih slovenskih umetnikov 20. stoletja. Ustvarjal je risbe, slike, grafike in objekte in imel okoli 190 samostojnih razstav ter sodeloval na številnih razstavah pri nas in po svetu. Njegova dela so v pomembnih zbirkah doma in v tujini. Največji opus njegovih del hranita Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki (grafični kabinet in Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu (slikarska zbirka). Za umetniško ustvarjanje je prejel več kot petdeset (mednarodnih) nagrad in priznanj in je prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. V Ljubljani se je s samostojno razstavo slik zadnjič predstavil v Galeriji Cankarjevega doma leta 2013, v Galeriji Equrna pa davnega leta 1996, kjer so takrat pripravili razstavo njegovih novih slik. S tokratno razstavo nadaljujemo tam, kjer se je takrat razstava zaključila. Gre za prikaz Borčićevega slikarskega opusa, ki ga je snoval po letu 2000. Slike sodijo v umetnikovo zrelo obdobje, ko je raziskoval barvno polje in ustvaril dovršeno likovno celoto, katere del so bili tudi skrbno premišljeni okvirji. Barve je nanašal pastozno ali lazurno in dosegel učinek napetosti ali zračnosti kompozicije. Pretanjeni barvni odnosi in liki se tako skladajo s kompozicijskimi prijemi v enoviti harmonični lepoti. Kustosa razstave sta Arne Brejc, vodja galerije in umetnikova hči Barbara Borčić, umetnostna zgodovinarka in dobra poznavalka njegovega dela.
OSM

OSM

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 6. maj ― NEVENA ALEKSOVSKI, IVANA BAJEC, NINA ČELHAR, SIMON KOCJANČIČ, NEZ PEZ, MIHA PERNE, ZORAN PUNGERČAR, LEON ZUODAR Osm je razstava štirih umetnic in štirih umetnikov, ki ni niti naključje niti natanko določena kuratorska konstelacija. Je pobuda skupine, ki nima formalnega statusa in nima skupno začrtane umetniške tendence. Ne moramo ji pripisati niti skupne generacijske oznake niti medijsko ozko omejenega spektra. Bolj kot študij na ljubljanski likovni akademiji jo povezujejo podobni neformalni interesi, zanimanje za manj konvencionalne načine likovnega udejstvovanja in vzporedna, ne le na en medij vezana umetnostna okolja. Osmerico kljub temu združuje dejstvo, da se v svoji praksi še najbolj zvesto poslužijo dvodimenzionalnih likovnih tehnik. V nekem trenutku se je znašla pod okriljem novejših ljubljanskih umetnostnih prostorov, kot sta Dobra Vaga in Ravnikar Gallery Space, umetnice in umetniki so se v nekaj variacijah skupaj predstavljali na razstavah v Izoli, ljubljanski Galeriji Škuc, Alkartazu in MGLC, v zadnjem obdobju pa so programsko začrtali tudi Hišo Kulture v Pivki. Pred nami je torej pretežno slikarska razstava, iz katere se izvije kolektivna pobuda ob zanimanju zbranih umetnic in umetnikov za medij slikarstva, grafiko, risbo in aktivnosti na področju zinovske produkcije. Prebuja poglede na produkcijo ustvarjalk in ustvarjalcev, ki združuje več področij sodobnega likovnega ustvarjanja ter skuša ustvariti komunikacijo med njihovimi vizualnimi zanimanji, iskati skupne točke srečevanja in razhajanja. Mestoma zadiši po alternativi, že znanem upiranju varni gradnji slike in klasični estetski nedvomljivosti, zdrsne v znakovno in barvno govorico, iskanje pomenov na več ravneh označevanja, tudi v humorni konceptualni pristop, igro med materialnostjo in iskanjem inovativnih grafičnih formul. Ob novejši slikarski produkciji večjih platen nastopajo manjše risbe, ki izrazijo hipnost umetniškega izraza, dnevniške poteze umetnikove osebnosti, narativnega vsakdana ali kri
MARJAN GUMILAR: CUTS

MARJAN GUMILAR: CUTS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. maj ― Pri konceptualni zasnovi pregleda slikarstva Marjana Gumilarja smo se osredotočili na problematiziranje in tematiziranje enega od njegovih bistvenih konstitutivnih elementov, korelata v procesu gradnje slikovnega polja – pojma reza kot funkcijskega predpogoja montaže v različnih legah in likovnih relacijah, ki je bil izhodiščno vpet že v njegove zgodnje kolaže in je postal integralna metoda dela njegovih novih vizualizacij. Zavržene cunje, platno, tekstil, osebne predmete, preoblikovane v estetsko snov, je zdaj v umetnikovih zadnjih montažah, slikah-objektih nadomestil nov material, transparentna in strukturno neobstojna folija iz polivinila. Umetnik kose materiala in njihove ostanke reže, spenja, lepi ali jih pušča v fragmentih in kroji subtilne krhke vpoglede skozi upodobitev človeške kože v subjektovo drobovje in njegovo bit. Jure Mikuž navaja, da se kaže »koža kot prvotna in metaforična predstava Jaza, ki občuti svoje telo kot celoto«; za Tomaža Brejca je slika kot objekt »vedno telo, je bitje, ki ima svoj vonj, okus in različne fakture …«, in če parafriziramo Gumilarja, lastni duh je telo slike, slika je kot privid in rekonstrukcija nezavednega, kot historično telo. Zdi se, da imamo v novejših in novih slikarjevih reprezentacijah opravek s svojevrstnim anatomskim teatrom rezanja s skalpelom ali z morbidnostjo obrednih praks odiranja kože, ki jih na imaginarni ravni z »zevi« in »prešitji« dojemamo kot refleksije ranljivega intimnega repertoarja umetnikovih čustvenih razpoloženj in psihičnih stanj. Gumilar je med več kot tridesetletnim delovanjem obšel minimalizem, konceptualizem ter druge smeri in pojave sodobnih umetniških praks, ker ni pristajal na slogovne opredelitve, ki bi usmerjale kreativna dejanja in ga omejevale pri svobodi umetniškega ustvarjanja. Vrsto let je bil zavezan avtonomiji barve in barvnemu kolorizmu v abstraktnih pojavnih oblikah, zadnja leta je njegovo slikarstvo reducirano na spopade črnin in belin ter njunih odtenkov v izrazito poudarjene
ALEKSIJ KOBAL: PODTAKNJENCI

ALEKSIJ KOBAL: PODTAKNJENCI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. april ― Aleksij Kobal ima za seboj obsežen in raznolik slikarski opus, v katerem se vseskozi zrcali neomajna vera v moč in sporočilnost slikarske podobe. »Njegov slog je seveda prepoznaven in je značilen tudi za slikarska dela, ki nastajajo zadnjih pet let, vendar nikakor ne moremo govoriti o kakršnem koli ponavljanju slikovnih vzorcev, ki jih niza in upodablja na svojih platnih. Nikakor ne moremo govoriti o ponavljanju tematike, vsebine in sporočila upodobljenih »objektov«, ki se v velikem številu širijo, zapolnjujejo ali celo »brstijo« v brezzračnem prostoru slike, kot da bi avtor skušal zapolniti (izpolniti, izpopolniti) prostornino naslikane podobe od roba do roba, od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Ti objekti so nekakšni lebdeči mehurji, stekleni baloni ali svetlo temne geometrije, arhitektura, diagonale in premice, ki izražajo nekakšno tesnobo in občutek izgubljenosti. Vendar naslikani objekti zanikajo »praznino« platna, saj iz slike vznikajo svetlobni vrči, vaze in buče in velikanske trombe, ki napovedujejo prihod novega sveta. Nekakšne »cevi«, ujete v arhitektonske mreže, podzemne kletke, zdaj bruhajo čisto svetlobo, figuralni delci teh slik, iz katerih vznikajo plameni in živa luč, pomenijo osvoboditev, veselje, radost in ustvarjalno svobodo, ki jo le stežka primerjamo z deli drugih sodobnih slikarjev. Razstava torej ponuja enkratno doživetje in »odkritje« novega, vedno enigmatičnega Aleksija Kobala.« Andrej Medved.
PREKLETI DELEŽ / Razstava študentov katedre za fotografijo UL ALUO

PREKLETI DELEŽ / Razstava študentov katedre za fotografijo UL ALUO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. april ― V glavni vlogi nastopajo študenti fotografije, oddelka, ki se ne boji absolutne samokritike, heretičnega obrata zoper lastne gotovosti in iznajdevanja novih idej na pogorišču starih. Ni boljšega naslova za neizpolnjevanje pričakovanj po lepi umetnosti, všečnih konceptih in uspešnih modelih vključevanja umetnosti v sodobne ekonomske tokove. Zato smo se odločili, da oblikujemo skupino mladih umetnikov, ki bodo z novim delom namesto sublimiranja jasno kazali družbene antagonizme. Mladi umetniki so za to priložnost razvili nov, skupinski projekt, pri čemer so možnosti fotografije pri premisleku dane situacije razvijali prostorsko. Prostor galerije tako postaja okvir, v katerem se skuša zajeti fotografski punctum, preden preide v studium. Pri tem je jasno, da gre za paradoksno početje, saj punctum – ta nesimbolizabilen, neposreden učinek fotografije pred sleherno kontekstualizacijo – ob vsakem fiksiranju v prepoznavnem simbolnem sistemu (materialu, jeziku …) preide v svoje nasprotje, kulturno posredovan pomen. Zato se bo ta nemogoča naloga artikulirala kot stabiliziranje, ustvarjanje umetelnih relacij, ki v resnici vzdržujejo določeno stanje napetosti, tesnobe, komaj ohranjajočega se razmerja, ki je v nenehni napovedi izgube. Presežek je antiteza dobička, umetnost pa antiteza pričakovanja. Mladi umetniki nastopajo z opozorilom, da umetnost ni tukaj, da podoživlja “uspešne” ekonomske modele, temveč da jih moti. Uspešnost, ko gre za umetnost, ima namreč drugačne parametre. Malo galerijo tako odpiramo neekonomično in razsipno, afirmativno do umetnosti kot neusahljivega vira idej o tem, kako stvari videti in početi drugače. Avtorici in avtorji: Jure Goršič, Jure Grom, Luka Prijatelj, Sara Rman, Anja Seničar, Marijo Župan Pedagoška mentorja: izr. prof. Peter Koštrun, Peter Rauch Kustos: Vladimir Vidmar
MAJA PUČL: VODNE MENE

MAJA PUČL: VODNE MENE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. april ― Slikarstvo Maje Pučl že vseskozi zaznamuje abstrakten likovni izraz z reducirano barvno lestvico, pogosto omejeno celo na črno-bele tone, minimalističen formalni pristop in kontemplativno vzdušje. Umetnica svoje slikarstvo dojema kot prostor, v katerega vnaša vse, kar je kozmičnega zunaj in znotraj nas. Njena dela nastajajo kot izraz življenjske energije, včasih povsem dobesedno kot sled ali zapis nekega gibanja, naj bo to premikanje telesa v prostoru, na platnu ali papirju, kapljanje barve na slikarsko podlago, razlivanje tuša s pomočjo dežja in podobno. Skozi ta proces se umetnica iz ustvarjalke prelevi v gledalko, ki opazuje, kako gibanje najde svoj formalni izraz, ko se mu oblika prepusti brez strahu, da bo zgubila svojo notranjo povezanost in konsistenco. V tem se njeno delo navezuje na misel starogrškega filozofa Heraklita iz Efeza, ki je verjel, da se vse stvari na svetu neprestano spreminjajo in to izrazil v trditvi, da »nihče ne stopi dvakrat v isto reko, ker to ni več ista reka, pa tudi sam ni več isti človek«. Na tokratni razstavi z naslovom Vodne mene umetnica predstavlja izbrana dela iz obdobja zadnjih 10 let, predvsem iz ciklusov Dežne risbe (2008-14), V jutranji rosi (2010) in Lunina serenada (2014), ki jih povezuje tema naravnih ritmov, s posebnim poudarkom na elementu vode. Maja Pučl (1978) je študirala slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2005 diplomirala in leta 2010 magistrirala. V času študija se je izpopolnjevala na University of Art and Design v Helsinkih na Finskem, kasneje pa na umetniški rezidenci v Betanzosu v Španiji. Od leta 2009 je samozaposlena v kulturi, kjer deluje na področjih slikarstva, grafike, oblikovanja, restavratorstva in kaligrafije, s plesom buto pa vsa ta področja med seboj prepleta in povezuje. Živi in dela v Ljubljani.
TINA DOBRAJC: DOMESTICATED ANIMALS ( ITS HARD TO WORK IN A DRESS)

TINA DOBRAJC: DOMESTICATED ANIMALS ( ITS HARD TO WORK IN A DRESS)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. april ― Ob 20. obletnici feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče je svoje delo na samostojni razstavi v Galeriji Alkatraz z naslovom Domesticated Animals (It's Hard to Work in a Dress) predstavila vrhunska mlada umetnica Tina Dobrajc. V njena dela je prefinjeno vpletena družbenokritična nota s feministično podstatjo. Umetnica prepleta elemente tradicije in emancipacije ter problematizira vprašanje spola in vloge ženske v sodobnem svetu, a namenoma izven teoretično-konceptualnih okvirov. Feminizem v njenih slikah vsebinsko sije iz ozadja in je kot vseobsegajoča slutnja, ki prežema motiviko del. Iz njenega umetniškega pristopa je razvidno, da domiselna vpeljava angažirane vsebine lahko dela le nadgradi. Umetnica na slikarski način raziskuje koncepta identitete in družbenega etiketiranja. Z združevanjem navidez nezdružljivih podob sodobnosti in motivov tradicije ustvarja nove kontekste in odpira nova gledišča tako na sodobnost kot na preteklost. Skozi združevanje različnih svetov – vključujoč živalskega in človeškega – išče in poudarja dramatično napetost med različnimi vidiki posredovanih identitet in ustvarja privlačno-strašljivo atmosfero, ki posrka pogled. Njene v ospredje postavljene figure žensk vzpostavljajo komunikacijo med tradicionalnim statusom ženske in emancipiranim, opolnomočenim pogledom na svet. Z združevanjem narodnih noš in etnoloških simbolov z odločnim, samostojnim in osvobojenim telesom v svet, ki se želi prikazati kot črno-bel, vnaša odtenke sivine. Tako ustvari prostor za razmislek, prostor za sintezo tradicije, sodobnosti in upora. Vse to dodatno poudarijo elementi, kot so vezenine, besede, filmsko vmeščeni podnapisi, plastična dekoracija in podobno, ki kot del celote umetniškega dela zasedejo svoj, bistven prostor. Njena dela raziskujejo in mešajo različne vzhodnoevropske tradicije oblačenja, ki pa vse brez razlike sooblikujejo in označujejo pozicijo ženske v družbi in narekujejo meje svobodi izraza. Tradicionalna podoba ženske v narodni noši v s
DVE GENERACIJI: SLIKARSTVO - POEZIJA

DVE GENERACIJI: SLIKARSTVO - POEZIJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. april ― Študijska razstava v Mestni galeriji Nova Gorica. Kuratorstvo in izbor umetnikov je bil zaupan Andreju Medvedu. Razstavo in literarni »dogodek« je zasnoval kot predstavitev vrhunskega slovenskega slikarstva, ki ga predstavljata opusa Emerika Bernarda in Živka Marušiča ter pesnikov Aleša Debeljaka in Matjaža Kocbek s sočasnim vzporejanjem del najmlajše generacije slikarjev Suzane Brborović, Maruše Šuštar in Eneja Gala, ki so uspeli tudi zunaj nacionalnih meja, ter pesnic Anje Golob in Nuše Lučke Zver. Namen razstave in predstavljene poezije (vsi predstavljeni avtorji namreč predstavljajo po mnenju Andreja Medveda vrhunec v našem likovnem in literarnem prostoru) je torej umestitev in nekakšno »slavilo« sodobne umetnosti, ne glede na to, da so starejši avtorji že znani in uveljavljeni, ne poznamo pa dovolj najmlajših avtorjev, ki šele stopajo na svojo umetniško pot. To velja tako za Gala, Šuštarjevo in Brborovićevo, še posebej pa za novi imeni na slovenskem literarnem obzorju. Anja Golob je izdala dve zbirki pesmi, obe nagrajeni z Jenkovo nagrado za najboljše delo po izboru Društva slovenskih pisateljev. Neva Lučka Zver pa le eno zbirko, a že odmeva v literarnih krogih. Obe živita v tujini in obetata nove in izvirne pesniške dogodke.
MITO GEGIČ: ANGELI V REVIRJU

MITO GEGIČ: ANGELI V REVIRJU

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. april ― Mito Gegič je vizualni umetnik mlajše generacije. Odraščal je v družini, v kateri so bili lovci že njegov ded in številni drugi sorodniki. Tako je zgodaj spoznal lovski način življenja, lovske aktivnosti in navade. Lovstvo obravnava tako s stališča lovcev, ki skrbijo za živali in naravo ter vzpostavljajo porušeno ravnotežje živalskih vrst, pa tudi s stališča varuhov narave in živali, ki v lovstvu vidijo nesmiselno ubijanje živali in namerno rušenje naravnega ravnovesja. Slika lovske motive pa tudi ranjene, ubite in mrtve živali ter tako opozarja na pomanjkanje pietetnega odnosa do njih in izraža svoje nestrinjanje z nepotrebnim objestnim poškodovanjem in pobijanjem živali. Doda tudi kritični pogled na sodobno družbeno dogajanje, ki zaradi vsesplošnega vpliva vodi v egoizem, ta pa potiska posameznike v vse večjo krizo in osebne stiske. Njegove slike so lahko medij za preizpraševanje našega lastnega odnosa do ubitih živali in do ubijanja, do družinske, lokalne, nacionalne tradicije, tudi lovske, navsezadnje tudi za razmislek o našem odnosu do okolja in smrti. Dela drugih – neslikarskih – likovnih zvrsti se vsebinsko nekoliko oddaljujejo od kritike lova, lovstva in ubijanja živali ter se vse bolj nanašajo na sodobni čas. Izpostavlja moralne in etične vidike. Kljub temu da v njih skoraj vedno uporabi dele mrtvih živali in rogovje, pa so vse bolj družbenokritična, pogosto posegajo tudi na medosebne, medčloveške in družbene odnose. Zaznamuje jih kritičen pogled na sodobno družbeno dogajanje, na krizo in stiske, ki jih ta prinaša tako posamezniku kot širši družbi, na osebne stiske, strah, negotovost, osamljenost, otopelost, pomanjkanje solidarnosti, množičnost, na osebne značilnosti posameznikov in odnose med množicami drugačnih ali različnih, na vse večji egoizem, nestrpnost, pomanjkanje sočutja …, kar posameznika lahko potisne v osebno stisko. V izražanju svoje kritike je čedalje bolj natančen. Mito Gegič v galeriji Krško predstavlja večinoma objektna in slikarska dela,
TINA KONEC: KONTRAPUNKTI

TINA KONEC: KONTRAPUNKTI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. marec ― Prosojnost paus papirja in spreminjajoča se svetloba predstavljata enega izmed glavnih elementov, ki daje umetniškim delom akademske slikarke Tine Konec eteričen značaj. V izredni tehnični izvršitvi risb in očiščenosti prostora z drobnimi ponavljajočimi se sekvencami, ki se po plasteh nalagajo v gmote in strukture in se eventualno razraščajo preko formata v sosednjega, Konec ustvari občutek zračnosti, lebdenja, skoraj holografske vibracije likovne podlage in njenih form. Izčiščenost končanega dela je posledica minimalizma tudi v pristopu. Avtorica namreč sega po preprostih likovnih rešitvah: to so veje oziroma drevo, kot nek prepoznavni element narave, risba, kot osnova ustvarjanja in kolorit črno belo. V težnji, da s preprostimi likovnimi sredstvi ustvari kar se da inovativen in kompleksen učinek, razkriva še neizrabljen inovativni potencial klasičnih in tradicionalnih tehnik. Kreativni proces tako že sam po sebi sestoji iz meditacije in kontemplacije. Postavitev v galeriji Insula sestoji iz serije risb, ustvarjeni s tušem na bel papir, imenovane Črte, in serije risb, ustvarjeni s svinčnikom na črn papir, imenovane Nočna serija. Ti dve se sestavita iz množice manjših formatov, fragmentov, ki se lahko sestavljajo v neskončno različnih kombinacijah, seriji skupaj pa predstavljata celoto imenovano Dan in noč in noč in dan. Posamezna risba je le delček, del zemljevida, del rastja, katerega oblikovni elementi, te silhuete vejic, iglic in storžkov, uhajajo s formata in se razraščajo kot v nikoli končani zemljevid celin in morij. Prve risbe s tušem so nastale že leta 2017, kaširane na kapa ploščo, omogočajo nešteto različnih postavitev in razporeditev. Na enak način so nastali temni formati, v kombinaciji s svetlimi formirajo kontrapunkt, ki je tudi v središču tokratne razstave. Na zgodnejših postavitvah smo lahko videli grupiranje obeh skupin v nasprotne kote razstavišča. Kasneje so se izoblikovali poliptihi, s temno in svetlo stranjo, rezultat eksperimentiranjain zbrani
NAVID NAVAB in MICHAEL MONTANARO: AQUAPHONEIA

NAVID NAVAB in MICHAEL MONTANARO: AQUAPHONEIA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. marec ― Aquaphoneia' je 'alkimistična' instalacija, postavljena v poetiko časovnosti in premenjanj glasu v materijo. Na prvi pogled delo spominja na stare alkimistične asemblaže – ki so očitno prisotni v prostoru, vendar hkrati izgubljeni v času. Prostorsko zvočno delo igrivo protipostavlja materialno-računalniške zgodovine govorečih strojev v imaginarnem asemblažu. Zvoki so v polnosti materializirani in čutno spremenjeni v stvarnost, podobno kot glina ali voda ali celo kot še nerealizirana alkemično-zvočna snov. Prostoru dominira velik rog, ki v spomin kliče duhove Edisonovih, Bellovih in Berlinerjevih naprav. V nasprotju z zgodnjimi posnetki, kjer je zbrana zvočna energija izjedkala vzorce brazd v trdno vinilno materijo, pa ta nenavaden asemblaž preobraža glas v vodo in vodo v zrak. Raztelešeni glasovi zapustijo svoj izvor, da bi lahko zazveneli na robovih velikega roga. Tak odtujen shizo-fon pade v globine lijaka, kjer se stisnjen v prostorsko-časovno neskončnost, kalciniran in utekočinjen končno sprosti. Vodni zvok nadalje teče skozi tri alkimistične komore, kjer se notranji čas preda tempu materialnosti: razvezan, a še vedno luciden in krepak. Tu so še drugi zvočni mehanizmi, ki alkimistično prevajajo zvočne materiale v prozodijo – v nekakšno viskozno alkemistično snov, iz katere vznikajo afektivne tonalnosti. Digitalna revolucija nam je omogočila, da smo oblikovali, izračunali, očistili in oblikovali zvoke kot še nikoli prej, a pogosto za visoko ceno breztelesnosti zvoka, z vmesniki, ki so povezani z zvoki zgolj s plastjo na plast reprezentacij, ločeni od rezonirajočih teles in seksi pretoka zveneče materije. V nasprotju z zlaganim digitaliziranim zvokom 'Aquaphoneia' prinaša intimno rekurzivni odnos med zvočnimi tehnologijami in transmutacijami materialnosti. A large horn floating mid space echoes the ghosts of Edison, Bell, and Berliner’s machines. But unlike early recording, herding sound energy to etch pressure patterns in solid matter, this odd assemblage transmu
ČAS BREZ NEDOLŽNOSTI / NOVEJŠE SLIKARSTVO V SLOVENIJI / RECENT PAINTING IN SLOVENIA

ČAS BREZ NEDOLŽNOSTI / NOVEJŠE SLIKARSTVO V SLOVENIJI / RECENT PAINTING IN SLOVENIA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. marec ― Viktor Bernik, Suzana Brborović, Gašper Capuder, Ksenija Čerče, Nina Čelhar, Tina Dobrajc, Katja Felle, Mitja Ficko, Mito Gegič, Žiga Kariž, Staš Kleindienst, Vladimir Leben z Ercigoj Art, Uroš Potočnik, Adrijan Praznik, Arjan Pregl, Ana Sluga, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Iva Tratnik, Sašo Vrabič, Joni Zakonjšek, Marko Zorović, Uroš Weinberger Kaj je s sliko danes? To je osnovno vprašanje, ki si ga zastavlja razstava novejšega slovenskega slikarstva mlajše generacije, torej umetnikov, rojenih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Slika kot eminentno klasični medij je v premenah umetnosti 20. stoletja doživela revolucionarna prevrednotenja, zato pregled novejše slikarske produkcije nemara razkrije, da slika v novem tisočletju nastaja z zavestjo o temeljno drugačnem slikarskem pogledu. Ta pogled ne upravičuje več nedolžnosti v pojmovanju slike kot izpraznjenega mesta brez spomina in brez zgodovine, niti nedolžnosti, ki bi omogočala ugodje v varnem zavetju avtonomije umetniškega dela ali iluzije o možnem slikarskem zajetju resnice, ki ni kaj več kot le konstrukt, tudi kadar se nanaša na najbolj subjektivne vsebine, na spomin, na intimno, na strahove ali sanje. Vse prej se zdi, da mlajši slikarji medij obravnavajo kot mesto razkrivanja družbenega disenza, vsakdanjih zasebnih, nacionalnih ali nadnacionalnih patologij, zatekanja v zaprte vrtove privatnih tesnob ali cinično frivolnega poigravanja v plitvinah izpraznjenih in v neskončnost pomnoženih medijskih podob, hkrati pa jim vse to ne preprečuje evforičnega poigravanja s podobo, pravega veselja z njenim lahkotnim premeščanjem, izposojanjem, kopipejstanjem, kolažiranjem, sprevračanjem, banaliziranjem itd. Razstava poskuša pokazati, v kakšno kompleksno mrežo je vpeta sodobna slikarska produkcija, mrežo tradicije medija, sodobne virtualne in tehnološke ter medijske predstavnosti, ob hkratni izkušnji prekrivanja meja različnih vizualnih in nevizualnih polj sodobne umetnosti in ob tem še z bolj ali manj
ČAS BREZ NEDOLŽNOSTI / NOVEJŠE SLIKARSTVO V SLOVENIJI / RECENT PAINTING IN SLOVENIA

ČAS BREZ NEDOLŽNOSTI / NOVEJŠE SLIKARSTVO V SLOVENIJI / RECENT PAINTING IN SLOVENIA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. marec ― Viktor Bernik, Suzana Brborović, Gašper Capuder, Ksenija Čerče, Nina Čelhar, Tina Dobrajc, Katja Felle, Mitja Ficko, Mito Gegič, Žiga Kariž, Staš Kleindienst, Vladimir Leben z Ercigoj Art, Uroš Potočnik, Adrijan Praznik, Arjan Pregl, Ana Sluga, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Iva Tratnik, Sašo Vrabič, Joni Zakonjšek, Marko Zorović, Uroš Weinberger Kaj je s sliko danes? To bo osnovno vprašanje, ki si ga bo zastavila razstava novejšega slovenskega slikarstva mlajše generacije, torej umetnikov, rojenih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Slika kot eminentno klasični medij je v premenah umetnosti 20. stoletja doživela revolucionarna prevrednotenja, zato pregled novejše slikarske produkcije nemara razkrije, da slika v novem tisočletju nastaja z zavestjo o temeljno drugačnem slikarskem pogledu. Ta pogled ne upravičuje več nedolžnosti v pojmovanju slike kot izpraznjenega mesta brez spomina in brez zgodovine, niti nedolžnosti, ki bi omogočala ugodje v varnem zavetju avtonomije umetniškega dela ali iluzije o možnem slikarskem zajetju resnice, ki ni kaj več kot le konstrukt, tudi kadar se nanaša na najbolj subjektivne vsebine, na spomin, na intimno, na strahove ali sanje. Vse prej se zdi, da mlajši slikarji medij obravnavajo kot mesto razkrivanja družbenega disenza, vsakdanjih zasebnih, nacionalnih ali nadnacionalnih patologij, zatekanja v zaprte vrtove privatnih tesnob ali cinično frivolnega poigravanja v plitvinah izpraznjenih in v neskončnost pomnoženih medijskih podob, hkrati pa jim vse to ne preprečuje evforičnega poigravanja s podobo, pravega veselja z njenim lahkotnim premeščanjem, izposojanjem, kopipejstanjem, kolažiranjem, sprevračanjem, banaliziranjem itd. Razstava poskuša pokazati, v kakšno kompleksno mrežo je vpeta sodobna slikarska produkcija, mrežo tradicije medija, sodobne virtualne in tehnološke ter medijske predstavnosti, ob hkratni izkušnji prekrivanja meja različnih vizualnih in nevizualnih polj sodobne umetnosti in ob tem še z bolj ali m
še novic