RONA STERN : TISTI, KI SE NE SPOMINJAJO PRETEKLOSTI / THOSE WHO CANNOT REMEMBER THE PAST

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. september ― Izraelska umetnica Rona Stern ustvarja premišljene vizualne konstrukcije, v katerih združuje raznorodne elemente, ki izhajajo iz njene neposredne okolice. Navdih za svoje konstrukcije, sestavljene iz ready-made objektov ali iz cenenega kiča, najde v podobah na ulicah, obcestnih panojih in internetu. Umetničin prvenstveni cilj je kritika estetizirane vsakdanjosti in skozi njo problematiziranje potrošniške družbe ter vloge posameznika v njej. V ta namen transformira in izolira bodisi izvorne elemente bodisi vsakdanje predmete in podobe ter jih nato združuje v postavitve, ki mnogokrat spominjajo na izložbena okna, spomenike ali oltarje današnje civilizacije. Tridelno postavitev, pripravljeno za razstavni prostor ob zaključku umetničinega rezidenčnega bivanja v Ljubljani, sestavljajo stenski objekti, prostorska postavitev in video. Stenski objekti so zasnovani na redukciji vizualnih podatkov, in sicer po strogem konstrukcijskem modelu, v katerem se menjavajo razmerja med mrežnim nosilcem ter liki na eni strani in barvnimi vrednostmi, zavezanimi pastelnim tonom, na drugi. Umetnica mrežo uporablja v smislu računalniške matrice, oziroma virtualnega polja, znotraj katerega se lahko oblikuje vsakršna konstrukcija in na katerem si je mogoče predstavljati karkoli. Vanjo vstavi like iz ultrapasa, v katerih zaznamo zavezanost estetiki geometrijske abstrakcije, vendar konkretno aludirajo na klasične socialistične reliefe, ki jih najdemo v skupnih jedilnicah kibucev. Prostorska postavitev je svojevrstno tihožitje, ki je nastalo z združevanjem amfor ter neonskih luči. Keramične posode sodijo med najpogostejše arheološke najdbe, s pomočjo katerih lahko vedno znova tolmačimo zgodovino, umetnici pa kot replika replike predstavljajo popoln artefakt za transformacijo. Video prikazuje eno najbolj zanemarjenih ulic v Tel Avivu, ki vodi do glavne avtobusne postaje in jo naseljujejo begunci. Sternova kamero usmeri v fasado supermarketa Supercheap, ki je okrašena s kičasto sliko pokrajine in

JON DERGANC : VSE TRDNO SE STOPI V ZRAK / ALL THAT IS SOLID MELTS INTO AIR

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. september ― Fotografije na tej razstavi skušajo skozi svoj proces nastajanja – medtem ko ohranjajo formo relativno klasičnih fotografij z vsemi njihovimi lastnostmi (indeksikalnost, itd.) – gledalcu preprečiti, da bi se kakorkoli poistovetil z njimi. Fotografije skušajo ostati oddvojene, postati avtonomne. To se dogaja, v primeru Pokrajin (Kolkata, Varanasi, Goa), skozi nezdružljivost med pričakovanjem – ko gledalec dela prvič zagleda z razdalje in prebere njihov naslov – in tem, kar je videti, torej nezdružljivost med prvim, bežnim pogledom in tem, kar se pokaže po nadaljnjem, natančnejšem ogledovanju. Ali pa skozi kadriranje subjekta/objekta fotografije in načina njene prezentacije. Primer sta kota spalnice, gledana vsako jutro in vsak večer v obdobju skoraj dveh let. Ko sta enkrat preoblikovana v fotografski podobi, ohranjata svojo povezanost z realnim svetom skozi organske sledi, madeže in od prahu počrnele pajčevine – uravnoveša pa ju izvedba podobe v tehniki digitalnega tiska –, medtem ko se njuna geometrijska, arhitekturna forma izboči vase. Primer je tudi podoba neba; osvetljena od zadaj, iluzija globine je sploščena in na površini prebodena s črnimi madeži – izgorelim papirjem. Podoba navidezno nasprotuje lastni logiki in osvetlitvi in se tako, upajmo, upira možnemu vdoru gledalčevih čustev. Za konec pa se ta samo-oddvojitev poskuša izpeljati skozi prostor osvetljen s tehnično zasnovano svetlobo, oblikovano za ambientalno osvetlitev v studiih, kjer se uporablja digitalno foto in video opremo. (Jon Derganc) Razstava »Vse trdno se stopi v zrak« predstavlja dela Jona Derganca, ki so nastajala od leta 2011 dalje. Materialni procesi, ki zaznamujejo nastanek fotografije, so enako pomembni kot njihovi vizualni in pomenski učinki, s katerimi so v Dergančevih delih neprestano soočani. Naslov razstave nakaže zanimanje za materialne transformacije objekta fotografije skozi analogne in digitalne prenose v fotografski produkciji in postprodukciji. V navezavi na Marksov citat, ki je

PRISOTNOSTI: METKA KRAŠOVEC IN IZBRANE UMETNICE IN UMETNIKI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. julij ― Skupinska razstava akademske slikarke Metke Krašovec in umetnic in umetnikov – njenih študentov, naslovljena Prisotnosti. Kibla portal, Maribor. Slikarka Metka Krašovec je prejemnica Prešernove nagrade 2017 za življenjsko delo, za njen izjemen in prepoznaven slikarski opus, in ena najbolj ustvarjalnih in cenjenih slovenskih slikark. Leta 1977 se je zaposlila na ALUO v Ljubljani kot docentka za risanje in slikarstvo, in kot izredna in redna profesorica se je do upokojitve leta 2008 posvečala generacijam študentov na Akademiji. Študentov ni usmerjala le kot predavateljica in mentorica, temveč je skozi slikarski medij raziskovala in tudi pogojevala misterij življenjskih resnic in vrednot. Živost umetnosti zagotavlja dejansko življenje umetnika, in temu se je Metka Krašovec z vso predanostjo posvečala. Njena slikarska prezenca, značilen in prepoznaven kolorit ter obsežen in raznovrsten opus je bodočim slikarjem izzivalen vir navdiha in je v tem smislu pričujoča razstava pravzaprav edinstvena priložnost za »soočenje« profesorice in njenih študentov, danes uveljavljenih umetnic in umetnikov. Razstavljajo Metka Krašovec in umetniki (po abecednem redu): Karmen Bajec, Viktor Bernik, Saša Bezjak, Gigo de Brea, Andrej Brumen Čop, Mitja Ficko, Dušan Fišer, Marija Flegar, Milan Golob, Marko Jakše, Anja Jerčič Jakob, Barbara Jurkovšek, Jurij Kalan, Maja Kastelic, Aleksij Kobal, Robert Lozar, Izar Lunaček, Mojca Oblak, Boštjan Mesarec, Rok Predin, Arjan Pregl, Irena Romih, Zvonka Simčič, Matic Sonnenwald, Natalija Šeruga, Katarina Toman Kracina, Petra Varl, Sebastijan Vojvoda, Marij Vrenko, Mojca Zlokarnik in Živa Žitnik. Kuratorja razstave sta Arne Brejc (Galerija Equrna) in Nina Jeza (KID KIBLA).

SODOBNO SLOVENSKO SLIKARSTVO: DRUGA GENERACIJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. julij ― Emerik Bernard, Metka Krašovec, Živko Marušič, Marko Jakše v Pilonovi galeriji Ajdovščina. Bernardovi diptihi in triptihi nam raz/kažejo nek krožni most, se pravi kroženje: Obkroženje okoli manjka temelja upodobitve slike. Gradijo sliko prav tam, da ta zapolni nek substancialni manko: Praznino zadaj za podobo, ki govori z istrsko ikonografijo, z istrskim paysageom. Istrska krajina je tu zato ,samo zato, da nadomesti manko prvotne in prvobitne upodobitve...ko gledamo ta istrski paysage, ne gledamo, ne vidimo samo krajine, ampak samo slika mi, se pravi "jaz", ki gledam, sem pogled, ki slika sliko....jaz sem v resnici slika, ki me upodobi kot objet barre, zaprečeni subjekt: Gledalec kot pogled in slika. Metka Krašovec je v zadnjem obdobju slikala nekakšne mistične peysage, ki govorijo o nekem drugem, "drugem" stranju, stanju duše: Duše z veliko začetnico, ki zdaj prežema sliko. Sliko kot popolno utajitev....nekakšen "chiaro scuro", ki preveva njene nezgodovinske, parazgodovinske prapodobe. Ciprese tu-in-tam, v strogi geometrični postavi: V postavju, ki govori gledalcem...o nekem miru in umiritvi, ne-miru, ki pokriva pomanjšane figure v osprednjem delu platna....v pokončni drži, ki sovpada z naslikano krajino....in brez začudenja, z začudenjem nad senčno in osenčeno pojavo: pojavitvijo oseb, dreves in temno/svetlo metafizično svatlobo. In brez zunanje, z notranjo svetlobo...tišina neskončnega in večnega trenutka...čista poezija, ponovno najden paradiž. Živko Marušič slika figuralno tkanje, v ospredju je figura, "zalepljena" v dekor. V dekoracijo ozadja, ki ga izpolni z vegetativnim tkanjem kot podlogo za osrednje mimetične premike...za gibanje figure:Prelomno in krožeče gibanje telesa in telesnih delov, rok in nog, obraza in zasukanih telesnih "zon", ki samezase govorijo o neki vzhičenosti in dinamiki, ki preseneti in začudi z zapognjenostjo, z dynamis in energeio figuralnih delov slike. Ta dihotonimija zznotraj/zadaj, zunaj in navznoter in navzven, iz točke nič: Popoln

ALI BRAMWELL : OBLJUBA O DELU / PROMISE OF WORK

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. julij ― Učijo nas, da je delo dobro. Da krepi osebnost in duha. Da moramo biti hvaležni, ko nam nekdo narekuje delo v zameno za drobiž. Od umetnika se ta občutek plemenitosti in zadovoljstva ob dodeljenem mu delu družbeno še intenzivneje pričakuje, saj vlada prepričanje, da bi moral biti zadovoljen tudi, ko opravlja delo zastonj oziroma za drobiž. Zgolj imeti delo in delati pomeni najti bistvo lastne moralne vrednosti. Zato je obljub o umetniškem delu veliko, toda ob ponudbi vedno obstaja predpostavka, da se obljuba lahko prelomi, ko metafizična vrednost dela zadene ob konkretno. Kaj je torej umetniku obljubljeno delo? Razstavni projekt Obljuba o delu se osredotoča na obljube, ki nam jih je družba dala – da nas bo delo zgolj zaradi dela samega oplemenitilo in izpolnilo v življenju. Umetnica raziskuje banalno, ponavljajočo se in neizogibno realnost začasnih nekvalificiranih del, kot sta čiščenje in delo za tovarniškim trakom, kakršna ljudje, tudi številni umetniki, dnevno opravljajo v praznini prelomljenih obljub. Ali Bramwell (Auckland, Nova Zelandija, 1969) je akademska kiparka in performerka, ki se osredotoča na kinetične instalacije v povezavi z lastnim telesnim naporom in vključevanjem. V serijo umetniških projektov s skupnim nazivom Delovne skice vgrajuje možnosti izrabe, obrabe, začasnosti, nesmiselnosti in okvare.

12 RAZLOGOV ZA SLIKANJE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. julij ― Razstava prinaša zelo partikularen nabor del, ki so vzniknila iz različnih pozicij in naslavljajo povsem različne vsebine v različnih jezikih, a se vsa gibljejo tudi v nekem aktivnem razmerju do slikarskega medija kot takega. Zato se nočem spuščati v iskanje vsebinskih povezav med posameznimi deli, raje bi nastavil nekakšno očišče izboru, ki so mu botrovali štirje vidiki slike, znotraj katerih se največ gibljem tudi sam pri svojem delu in se mi zdijo bistveni pri današnjem pojmovanju slikarske prakse. Ti štirje vidiki so: družbena vpetost, zgodovinski kontekst slike, materialna prisotnost in konceptualnost. Upam si trditi, da se vsa dela na razstavi tako ali drugače poigravajo tudi s katerim od teh vidikov in se s tem na neki način nanašajo na vprašanje slike v širšem smislu. Slika je heterogen medij, ki metodologijo svojega nastanka predhodno zapiše v lasten sistem pravil in med ustvarjalnim procesom vedno znova vzpostavlja odnos do teh pravil ter tako odpira prostor, kamor se lahko naseli umetniško delo. Nanjo lahko gledamo v kontekstu sodobnih umetniških praks, ki uporabljajo različne medije ter v sliko vstopajo le občasno in/ali se gibljejo v njenem liminalnem prostoru, poznamo pa tudi gorečo zavezanost mediju, ki stavi na procesualno naravo dela, znotraj katerega avtor/ica svoj sistem pravil upošteva ali krši ter s tem odpira možnost za nenehno transformacijo lastnega slikarskega jaza. Ti dve skrajnosti druga druge ne izključujeta, kažeta pa na neko shizofreno naravo slike, ki ima globoko v sebi zapisanih vrsto konfliktov, tako materialnih kot družbenih, ki pripomorejo k njenemu specifičnemu mestu. Svojevrsten paradoks je že poizkus ustvariti iluzijo prostora v dveh dimenzijah, a pri sliki je prisoten še neki dodaten razcep, ki jo loči od ostalih dvodimenzionalnih medijev, kajti čeprav gre za podobo (stvarnega ali abstraktnega prostora), ne gre samo za podobo. V enaki meri lahko pri sliki govorimo o materialnosti, ki ustvari nekakšno trenje med iluzijo prostora

DUBA SAMBOLEC / NELAGODJE V ČASU

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. julij ― Nelagodje v času, je del malih razstav Iz ateljeja, ki predstavljajo trenutni presek ustvarjanja umetnikov, ki so s svojim delom vključeni v stalno razstavo Moderne galerije 20. stoletje. Kontinuitete in prelomi, nadaljuje s pogledom na najnovejše delo umetnice Dube Sambolec. Na stalni razstavi si je mogoče ogledati eno njenih najbolj znanih del Brez telesa (1984), ki je v lasti Moderne galerije. Na tej najnovejši razstavi se predstavlja z izborom del različnih medijev in z vprašanji, ki jo zaposlujejo zadnji dve leti. Duba Sambolec je z deli vključena v zbirko in postavitve stalnih razstav Moderne galerije že od leta 1981. V Moderni galeriji in njenih razstaviščih, na primer v Mali galeriji, je razstavljala velikokrat, predvsem skupinsko, a tudi samostojno, pri čemer je samostojno razstavljala zlasti instalacije. Nedvomno velja še posebej opozoriti na njeno prelomno razstavo Nelagodje v prostoru leta 1988 v Moderni galeriji. Razstavo sta skupaj pripravila umetnica in kustos Moderne galerije dr. Marko Jenko. Uneasiness in Time is part of small-scale exhibitions entitled From the Studio of… presents cross-section views of recent production by artists whose works are included in the Moderna galerija’s permanent exhibition 20th Century. Continuities and Ruptures. The series continues with a look at the most recent work by Duba Sambolec, who is featured in the permanent display with one of her best-known works Without Body (1984), which is part of the Moderna galerija national collection. The exhibition features a selection of works in a variety of media addressing issues that have constituted the focus of the artist’s interest over the past two years. Sambolec’s work has been included in the museum collection and featured in its permanent exhibitions since 1981. At Moderna galerija and its other exhibition venues, she has had many group and also solo exhibitions, which focused primarily on installations. Her exhibition Uneasiness in Space in 1988 in Moderna galerija wa

CHRISTIAAN ZWANIKKEN / KINETIC GARDEN + NOSE CONTROL

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. julij ― Lavandula multifida je divja sivka, ki raste večinoma na dveh območjih: v južnem Maroku in na dveh krajih na jugu Portugalske, v bližini Zwanikkenovega studia v Mértoli in ob Serra da Arrábida pri Lizboni. Ti dve mesti sta znani po tem, da so ju v obdobju Al Andaluza dolgo zasedali Berberi, vprašanje pa je, ali je ta natančna porazdelitev posledica primernih ekoloških pogojev ali širjenja s človeškimi migracijami. Zwanikkenov pristop ne podaja odgovora, ampak dodaja vprašanju pomembno razsežnost, s tem ko ustvarja nove načine za podrobnejše opazovanje rastline, ki ima tako skrivnostno zemljepisno pojavnost. V ta namen avtor trenutno vzgaja multifido z različnih krajev ter opazuje razlike v rasti in njene zmožnosti prilagajanja. Njegovo delo je del širšega prizadevanja, da bi z združevanjem znanstvenih, tehnoloških in umetniških sredstev prišli do lažjega dojemanja inteligence rastlin. Za referenco uporablja znanstvene ugotovitve Františka Baluške, Stefana Mancusa in Anthonyja Trewavasa: od spoznanj o koreninskih sistemih do hlapnih organskih spojin, kar predstavlja čudovito gradivo za ustvarjalni navdih. Zwanikken razvija tri osnovne eksperimente za raziskovanje interakcij z rastlinami prek različnih kemijskih ali bioloških medijev. Prvi je izdelava in izboljšava škatle za gojenje rastlin, neke vrste observatorij, v katerem je mogoče zaznavati več senzoričnih dimenzij rasti rastlin (koreninski sistem, pretok rastlinskega soka, dihanje …). Drugi se nanaša na razvijanje novih vrst kinetičnih vrtov in njihovih interaktivnih dimenzij. Pri tretjem gre za razvijanje mehanizmov atmosfere z eteričnimi olji ('Nosna patrulja') na način, da se dišave prilagodi prostorom. 'Kinetični vrt', ki bo predstavljen v Galeriji Kapelica, je sestavljen iz vertikalno postavljenega ogrodja, na katerem je nameščenih dvanajst votlih cevi. V vsaki cevi je sedemnajst loncev, v katerih rastejo aromatična, zdravilna in užitna zelišča. Cevi so povezane s samodejnim namakalnim sistemom in senzornim

NEKAJ MINUT KASNEJE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. junij ― Voranc Kumar je tekom šolanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje nekaj časa dokumentiral jutranje dogajanje ob kuhanju prve kave v ateljeju. Iz zajetega materiala sta takrat nastala delo Prva kava (2014) in njegovo nadaljevanje oz. ponovitev Radijska igra: Prva kava (2015). Nekaj minut kasneje. se vrača k delu v nastajanju – v polje nejasnosti in necelovitosti. Z razstavo smo kuratorji in umetnik skupaj vnovič posegli v prvotni material, ki, razstavljen večkrat, niha med delom in nečim, kar to (še) ni. V različnih možnih realizacijah ustvarja tok začasnih pomenov, ki nakazuje mnoštvo potencialnih dovršitev dela. Kumar je izhajal iz problema, kako izmed nešteto stvari določiti objekt in s poskusom njegovega zajetja postopoma graditi delo. Svojo izbiro je zato namenoma omejil in ob začetku projekta postavil pravila, ki so pozneje postala pogoji dela. Petindvajset dni je v ateljeju iz treh zornih kotov minuciozno videodokumentiral dogajanje ob kuhanju prve jutranje kave. Nastalim videoposnetkom je odvzel originalni zvočni zapis in jim dodal naknadno posnete zvoke prostora (foley) in glasbo, ki se je v času snemanja predvajala v ateljeju. Vsakodnevni pogovori med prisotnimi so bili transkribirani in na delih potemnjeni. Pitje kave in vsebina zajetega materiala na tej točki nista bila bistvena, ključen je bil sam postopek. Pomemben del slednjega so medijski prenosi, katerim pri beleženju živega dogajanja neprestano nekaj uhaja, kar se izkaže kot ključno in formativno za vzpostavitev zainteresiranega pogleda. Kumar v praksi ne prehaja enosmerno k avtorskemu poseganju v material, temveč na vseh stopnjah procesa ohranja začetno odprtost, posamezni segmenti pa ne stremijo k enotni končni obliki. Kuhanje kave je v ospredju kot časovna enota, ki odpira dva nasprotujoča si, a neločljiva pogleda na Kumarjevo delo, v razliki med katerima je projekt sploh lahko vzniknil. Pripravo kave lahko po eni strani razumemo kot arbitraren pogoj, nekaj, kar je že del ateljeja in

SILVESTER PLOTAJS SICOE / KRUH JE MOJ ART

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 27. maj ― Slikarska govorica, ki jo je Sicoe skozi svojo eksistenčno in ustvarjalno izkušnjo vztrajno gradil, je strukturno večplastna, barvno intenzivna, nemalokrat s pridihom ludičnosti. Poudarjena barvitost ter sproščena igrivost pri nizanju in kombiniranju likov z znaki sta svojevrstni konstanti Plotajsovega slikarstva, medtem ko se ikonografske sestavine spreminjajo tako, da se okrog izbranega izhodišča izpostavljajo enkrat bolj figuralni, drugič pa bolj dekorativni elementi, vendar brez apriorne pomenske hierarhije. Pogosto prisotne reference in aluzije na pomembne etape iz zgodovine moderne umetnosti se prepletajo z neposrednimi vtisi iz umetnikovega vsakdanjika in medijskih variacij popularne kulture ter se vrstijo v slikarjevih podobah, ki nas zabavajo s paradoksnimi invencijami, razveseljujejo s svojim razkošnim koloritom ali v nas prebujajo spomine na izkušnje, ki smo jih skupaj doživljali kot umetnostni navdušenci. Skozi Plotajsove slike se sprožajo sklopi asociacij, ki si jih vsak gledalec oblikuje po svoje, v skladu z lastnimi doživetji in občutljivostjo. V njih je namreč namenoma eksponirana tista temeljna dvojnost, ki vsakokrat znova problematizira razmerje med ploskovitostjo slikarskega nosilca in prostorskostjo naravnih »modelov«, ne glede na to, ali gre za človeške figure, upodobitve živali, fantazijske like ali kakršenkoli predmet za vsakdanjo rabo: ta dva koncepta sta praviloma uravnotežena, čeprav se morda ponekod zdi, da kdaj dominira eden, kdaj pa drugi. Sicoe razmišlja o tem, kar lahko naredi sliko kot enkratno vizualno izjavo, in samoumevno mu je, da so njene sestavine heterogene, prevzete iz različnih virov ter na različne načine soočene na slikovni površini ne glede na njeno velikost. Skozi užitek v slikanju spreminja pojavno resničnost v likovne interpretacije pojmov in predstav, pri čemer svoboda njegovih odločitev ni prav v ničemer omejena, predvsem pa ne zavrta z zmotnim prepričanjem, da mora biti vsako umetniško delo osmišljeno z eksistenčno u

URŠKA REDNAK / NA POVRŠJU

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. maj ― Slikarka mlajše generacije Urška Rednak mojstrsko sestavlja razmerja med površinami, barvami in kompozicijo. Preko vezenja volne na platno v sodobno slikarstvo vnaša obujeno staro in tradicionalno, ki se skupaj s ploskvami akrila in drugimi mediji prevaja v spokojno in hkrati igrivo abstrakcijo. Umetnica je v preteklosti raziskovala razmerje med podobo in tekstom, pri čemer so nastali vezeni teksti na platnu. V novejših delih se izogiba prej izraženim notranjim podoživljanjem in občutkom, še vedno pa lahko najdemo izjave, ki se ne zmenijo za svojo podobo in so gradniki celotne abstraktne kompozicije slike. (S)prehod v svet abstrakcije se je zgodil spontano z idejo o vključevanju volne z akrilnimi barvami. Ob reliefu v slikah z volno se zgodi premik iz dvorazsežnega v trirazsežni likovni prostor, zraven pa pride tudi mehkoba, ki jo volna vnese v sliko in katera kliče po dotiku. Umetnica pravi, da sestavlja barve v celoto kot pisec besede v tekst. »Dolgo iščeš pravo besedo, jo nadomestiš z drugo, izbrišeš, dodaš, zamenjaš. Na koncu naj ima smiselno celoto.« Razstava Na površju ustavi gledalčev pogled na površini slik in ga povabi, da se sprehodi skozi kompozicije, sestavljene iz volne in akrila, barv in oblik ter se prepusti toku lastne domišljije in interpretacij. Dela so slečena strogosti, resnosti, (ne)napisanih pravil in namesto tega izvabljajo sproščenost. Medtem ko je harmonična barvna abstrakcija osvobodila umetnico, nam razstava ponuja ravno vpogled v zakulisje procesa, kjer je kombinacija barve in volne zakrpala tesnobo vsakdana.

SONJA VULPES / MEMENTO MORI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. april ― Memento mori je latinski izrek, ki pomeni spominjaj se smrti, v umetnosti pa se uporablja za oznako del, ki tematizirajo smrtnost ljudi in minljivost sveta nasploh. Tema memento mori se v likovni umetnosti običajno predstavlja z značilnimi simboli, kot so lobanja, peščena ura, sveča, sadje, rože, Sonja Vulpes pa v prvi plan postavlja figuralno motiviko. Figure in portreti, napol skeletni in napol meseni, so prispodoba za nas same, sedaj, ob smrti in po njej. Ponekod jih spremljajo križi, rože in sveče kot asociacija na konec, obenem pa kot simbol upanja. Element humorja, ki je prisoten v nekaterih od teh del, skuša prikazati smrt, bolj kot nekaj strašljivega in dokončnega, igrivo, kot nov začetek po koncu. Umetnica navdih za motive na temo memento mori črpa iz vsakdanjega življenja, lastnih strahov in razmišljanj o tem, kdo smo in kam gremo. Temo predstavlja v grafičnih delih velikih formatov v tehniki kolagrafije, ki jih spremljajo preproste monotipije manjšega formata. Sonja Vulpes s pravim imenom Sonja Grdina (1986) je zaključila študij likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Njeno glavno področje ustvarjanja je risba, ki zaživi samostojno, kot umetniška grafika in kot tatu. Od 2014 sodeluje z založbo 585 ZINES, ki se ukvarja z izdajo zinov v manjših nakladah. https://www.instagram.com/sonjavulpes/ http://sonjavulpes.tumblr.com/

BOŠTJAN DRINOVEC / MOBIUSOV TRAK

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. april ― Boštjan Drinovec je kipar, ki klasično kiparstvo nenehno nadgrajuje in aktualizira z eksperimentiranjem. Njegov ustvarjalni nemir in močna raziskovalna strast se odražata v celotnem opusu, naj gre polne, statične oblike, med katerimi je avtorsko najbolj prepoznaven cikel figur malih upornikov, ali za strukturirane oblike zračnih, abstraktnih teles in gibljivih mehanizmov. Skulpture različnih dimenzij so grajene z izjemno kreativnostjo in domišljijo, vsaka je nekakšen poskus v iskanju lastnega umetniškega izraza. Še posebej pa se umetnikova ustvarjalnost odraža pri avtorskih prostorskih postavitvah. Te so v glavnem realizirane s prepletanjem objektov iz različnih ciklov in aktualizirane z novimi stvaritvami, ki poudarjajo formalne in vsebinske preskoke. Z virtuoznim umeščanjem različnih skulptur v konkreten razstavni prostor nastajajo avtorske zgodbe, povezane zlasti z naravo, njenimi pojavi in zakonitostmi (veter, svetloba, ogenj, statika, gravitacija, vesolje …). Teme so prepoznavne tudi v naslovih Drinovčevih razstav, ki so se zvrstile v koprskih razstaviščih Obalnih galerij Piran: v Galeriji Meduza sta bili na ogled Svetlobna postaja Meduza (2003) in Drevesni delec (2014), v Galeriji Loža pa Ples vetra (2009) in skupinska razstava Maravee Ludo (2017). Möbiusov trak je projekt, pri katerem se je avtor popolnoma odrekel kiparskemu snovanju in opustil sleherno asociacijo na svoje pretekle postavitve. Drzno se je tokrat spopadel z zahtevnim razstaviščem Monfort in vso svojo ustvarjalnost usmeril v koreografijo industrijskega robota, ki v njegovi notranjosti premešča kupe soli. Izbira soli je za arhaični ambient nekdanjega skladišča soli povsem logična in skladna s primarno namembnostjo prostora. Funkcija robota pa je v novem kontekstu povsem drugačna, saj postane glavni protagonist umetniškega sporočila. Ob vstopu v prostor monumentalne arhitekture, ko sprva zaznamo le tehnični zvok stroja, nas preseneti močno osvetljen prizor velikega robota, obkroženega s kupi soli

LUČKA ŠPAROVEC / ALTERNACIJE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. april ― V slikarstvu Lučke Šparovec so na izjemno subtilen način artikulirana razmerja med linijami in barvnimi površinami, ki se kažejo kot avtonomne vizualne entitete, generirane skozi dialog med prostorom in časom. Onstran prikrite mimetičnosti, ki bi nakazovala morebitno abstrahiranje pertinenčnih označevalcev iz naravnih predlog kot potencialnega vira navdiha, umetnica stremi k optimalni usklajenosti vseh podobotvornih elementov. Čeprav so bile v njenem ciklusu risb s konca minulega desetletja še prisotne aluzije na predmetni svet, so jih v procesu stilizacije motivov zamenjali odmiki v domišljijsko predstavnost, osvobojeno navezanosti na figuralna izhodišča. Ta tip risbe je slikarka postopoma začela integrirati v barvno polje po inverznem principu – v prevladujoči slikarski praksi namreč barva dopolnjuje risbo, jo »oklepa« kot zavezujoča forma, medtem ko se v podobah Lučke Šparovec to običajno razmerje preobrne in zaživi kot do potankosti premišljeno sožitje dveh upodobitvenih procesov, ki sta v dialektičnem odnosu (kot teza in antiteza), ne da bi se odrekli svoji istovetnosti in integriteti. Na večini tokrat razstavljenih slik se barva kaže kot poenotena površina v skrbno izbranih odtenkih, včasih dopolnjena s poljubno oblikovanim segmentom drugačne tonalitete, tako da pri gledalčevi zaznavi prevlada vtis monokromne zasnove ne glede na intenziteto risarskega posega vanjo. Monokromija je sicer ena najbolj zagonetnih konstituant slikarskega diskurza, saj prerašča antagonizem med formo in vsebino, med izvedbo in njeno ikonografsko podstatjo ter izenačuje materialne in estetske komponente podobe. Ob tem velja opozoriti še na dejstvo, da nanosi barve niso nikoli mehanični, ampak premišljeni do potankosti, nemalokrat je njihov končni učinek posledica plastenja, prekrivanja slojev do željenih tonskih vrednosti. Pri tem ostaja prostor barve neskončno odprt, dojemljiv za polifonijo kromatskih nagovorov, ki jih je moč vključiti v vsako izbrano zasnovo. Res je sicer, da vse bar

ZEK 2018

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. april ― Vizualni kolektiv ZEK že 18 let nevihtno spreminja področja grafitarstva, street arta, sodobne umetnosti, oblikovanja in še česa, kar se prikrade zraven bistrih idej in sproščenega smisla za humor. Danes ga sestavljajo Žiga Aljaž, Aleš Arnež, Miha Artnak, Žiga Artnak, Tibor Kranjc, Jurij Lozić, Nika Jurman, Petar Perčič, Marko Potočnik in Uroš Veber, ki si puščajo prosto pot tudi za kreativno rast mimo skupne blagovne znamke. V zekovski enotnosti so pravila vendarle jasna: stoji se za drznostjo, vizija je prepojena z inovativnostjo, igrivost in šaljivost prehajata v dodelane koncepte, ki se največkrat odzivajo na sodobnost. Preko zveste naklonjenosti humorju postanejo dela dojemljivejša, kljub temu pa ostaja eden izmed glavnih kriterijev notranjega delovanja kolektiva pregon dolgčasa vstran od česarkoli podpisanega z ZEK. Po vseh letih neobremenjenega, a zato nič manj resnega delovanja, vztrajajo pri drži upora, ki zahteva opustitev ustaljenih načinov razmišljanja in politične korektnosti. Z razstavo ZEK 2018 duhoviti konceptualisti ponovno odpirajo vprašanje minevanja, ki je tokrat prelito z morjem oziroma valujočo površino. Ta je precizno izdelana v tehniki fraktalni origami, ki so jo umetniki sami razvili in nadgradili. Kot površina morja nakazuje, da se skriva nekaj neraziskanega pod njo, enako velja za človeka. Na prikriti način lahko gledalec spozna, da je ostati na površini res površno. ZEK crew tako vztraja pri postavljanju vprašanj, ki so dvoumna, večkrat brez odgovora, a zato nič manj ostra. The ZEK crew was established in 2001. It was primarily a graffiti crew, attempting street art and turning later on towards design. Today, 9 members form this all-round creative collective, including graphic, type, industrial designers, graffiti writers, illustrators, an architect and a VJ. The crew has participated in several exhibitions and graffiti jams around Europe, with its work being featured in publications such as Los Logos, Stickeraward, Graphotism and Concret

še novic