Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. januar ― Sodobno slovensko slikarstvo je po veliki zgodbi Emerika Bernarda, ki je dosegla vrhunec v osemdesetih in devetdesetih letih ter še traja, zašlo v krizo, osebnostno (saj so le redki avtorji ostali zvesti sebi in umetniškemu poslu) in splošno, generalno, zaradi »vdora« novih medijev v galerije. Te danes – navkljub ponovnemu odkritju slike in »klasične« umetniške podobe, v Ameriki, v Evropi – še vedno vztrajajo pri lokalnem kvazilikovnem pristopu in razstavah. Po svoje odločilna je bila pregledna postavitev del Živka Marušiča v Moderni galeriji pod naslovom Slika je mrtva, naj živi slika!, ki je nakazala njeno ponovno oživitev. In prav Marušič preseneča z vedno novo, prenovljeno umetniško močjo in kakovostjo ter je danes med vodilnimi slovenskimi in ne samo slovenskimi slikarji. Ob boku mu zdaj stojijo Dušan Kirbiš, Ivo Prančič, Marjan Gumilar ter neprekosljivi Marko Jakše s svojimi fantazmagoričnimi liki. V novem tisočletju pride do odkritja novega slikarstva, do ponovnega in prelomnega vračanja k sliki. Najprej z »zasanjanimi« platni in z odličnim, klasičnim poznavanjem metjeja Mitja Ficka, ki že odmeva tudi v tujini, in hipoma zatem slikarski čudež, čisto »tkanje« na podobah Joni Zakonjšek, ter slike Uroša Weinbergerja, ki združijo – kongenialno – računalniško in družbeno-eksistencialno ikonografijo v časovni točki nič, da končno, danes, vznikne val slikark, ki vračajo zaupanje v slikarsko sporočilo in umetniško spoznanje. Dandanes najbolj izstopajo Suzana Brborović, Ira Niero Marušič, Maruša Šuštar, Nika Zupančič ter številne druge, ki šele oblikujejo svoj slog v odkritja in iznajdbo nove slike. Razstava v Pilonovi galeriji torej predstavlja najmlajšo generacijo slovenskega slikarstva, ki že doživlja uspehe tudi v tujini, predvsem v Parizu (Nika Zupančič), v Nemčiji (Leipzig, Düsseldorf: Suzana Brborović), deloma tudi v bližnji Italiji (Ira Niero Marušič), za Marušo Šuštar pa lahko rečemo, da dela v "prepišnem" zatišju ateljeja, vedno nove in nove podobe, ki gleda

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. januar ― Razstava Topical Applications 2 obravnava izginotje telesa v snoveh, postopkih in produktih sodobne lepotne industrije, iz katerih telo izide kot površina, ki jo je mogoče dizajnirati in augmentirati. V tem procesu se lastnosti površine telesa – kože – bolj kot za stvar fizičnega človeškega telesa izkažejo kot »specialni efekt« kozmetičnih produktov, namenjenih njegovi negi, ki je podčrtana s predstavami o hiperdizajnirani, od telesa odlepljeni in nedotaknjeni površini. Živa Božičnik Rebec hkrati z razstavo v Prepihu svoja dela predstavlja tudi na 9. trienalu sodobne umetnosti U3 v Moderni galeriji, kjer sta na ogled dva objekta iz predhodnega projekta Topical Applications (2017). Samostojna razstava v Prepihu predstavitev razširja s preostalimi objekti iz serije in tam začrtano problemsko polje nadgrajuje z dvema novima deloma. Razstavo kurira Tjaša Pogačar. The Topical Applications 2 exhibition addresses the issue of the disappearance of the body in the beauty industry’s materials, procedures and products, from which the body reemerges as a surface to be designed and augmented. In this process the surface of the body – the skin – is not so much an attribute of physical human tissue than cosmetic products’ “special effects”. Skincare is marked by notions of a hyperdesigned surface, separated from the body and apparently untouched, pristine. Simultaneously with this exhibition, Živa Božičnik Rebec is showing her work – two objects from her previous Topical Applications project (2017) – at the 9th Triennial of Contemporary Art U3 at the Moderna galerija / Museum of Modern Art. This solo presentation in the Draught series puts the remaining objects from the said project on display, adding also two new works that expand on the topic. Exhibition is curated by Tjaša Pogačar.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. januar ― Kiparka Tejka Pezdirc se v svojem delu ukvarja z vprašanjem identitete skozi pojem odsotnosti. Pri zasnovi svojih del veliko časa nameni raziskovanju na terenu, ki vključuje zapisovanje, skiciranje, zbiranje predmetov, fotografij, pisem in zgodb. Z ozirom na zbrani material oblikuje kiparske fragmente, ki jih v galerijskih postavitvah sestavi v zaokroženo vsebinsko in formalno celoto. Pri tem jo zanima, kako se vsebine skozi proces formiranja kiparskih del spreminjajo, kako individualno izginja in univerzalno ostaja. Skozi tematiko hkratne prisotnosti in odsotnosti se hkrati dotika tudi temeljnih bivanjskih vprašanj, kot so minevanje, nastajanje, prehajanje, in s tem povezanega nelagodja kot primarnega človekovega občutja. Slednje je tudi osrednja tema razstave z naslovom Erozija prehoda, v kateri se umetnica osredotoča na prehajanja v lastnem življenju in v življenjskem ciklu nasploh. Osrednji motiv, ki zaznamuje večino del na razstavi, je kost. Motiv nastopa kot nema priča nekoč obstoječega telesa in hkrati nakazuje prehodno stanje propadanja, razpadanja in izginjanja. Kot takšna sproža v človeku strah, tesnobo, gnus, in posledično zavračanje, vendar sama po sebi izraža lepoto in resnico. Protislovje med odporom in privlačnostjo, ki zaznamuje človekov odnos do kosti, umetnica še dodatno poudarja z deformacijo prepoznavnih kostnih oblik na eni strani in uporabo materialov, ki zbujajo željo po dotiku, na drugi. Na ta način gledalcu omogoči, da v neizogibnosti minevanja uzre lepoto nastajanja nečesa novega, z drugimi besedami, da okusi erozijo prehoda. Sculptor Tejka Pezdirc investigates the question of identity through the concept of absence. In conceiving her works, she pays special attention to field research encompassing note taking, sketching, as well as collecting objects, photos, letters, and stories. Based on the found material, Pezdirc designs sculptural fragments which, in a gallery setting, she combines into a formal and thematic whole. She examines the ev

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. januar ― Kiparka Tejka Pezdirc se v svojem delu ukvarja z vprašanjem identitete skozi pojem odsotnosti. Pri zasnovi svojih del veliko časa nameni raziskovanju na terenu, ki vključuje zapisovanje, skiciranje, zbiranje predmetov, fotografij, pisem in zgodb. Z ozirom na zbrani material oblikuje kiparske fragmente, ki jih v galerijskih postavitvah sestavi v zaokroženo vsebinsko in formalno celoto. Pri tem jo zanima, kako se vsebine skozi proces formiranja kiparskih del spreminjajo, kako individualno izginja in univerzalno ostaja. Skozi tematiko hkratne prisotnosti in odsotnosti se hkrati dotika tudi temeljnih bivanjskih vprašanj, kot so minevanje, nastajanje, prehajanje, in s tem povezanega nelagodja kot primarnega človekovega občutja. Slednje je tudi osrednja tema razstave z naslovom Erozija prehoda, v kateri se umetnica osredotoča na prehajanja v lastnem življenju in v življenjskem ciklu nasploh. Osrednji motiv, ki zaznamuje večino del na razstavi, je kost. Motiv nastopa kot nema priča nekoč obstoječega telesa in hkrati nakazuje prehodno stanje propadanja, razpadanja in izginjanja. Kot takšna sproža v človeku strah, tesnobo, gnus, in posledično zavračanje, vendar sama po sebi izraža lepoto in resnico. Protislovje med odporom in privlačnostjo, ki zaznamuje človekov odnos do kosti, umetnica še dodatno poudarja z deformacijo prepoznavnih kostnih oblik na eni strani in uporabo materialov, ki zbujajo željo po dotiku, na drugi. Na ta način gledalcu omogoči, da v neizogibnosti minevanja uzre lepoto nastajanja nečesa novega, z drugimi besedami, da okusi erozijo prehoda. Sculptor Tejka Pezdirc investigates the question of identity through the concept of absence. In conceiving her works, she pays special attention to field research encompassing note taking, sketching, as well as collecting objects, photos, letters, and stories. Based on the found material, Pezdirc designs sculptural fragments which, in a gallery setting, she combines into a formal and thematic whole. She examines the ev

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. januar ― Razstava Vodni somrak_Ligofilija predstavlja serijo projektov Ligofilija, ki jih umetnica razvija od leta 2017, z njimi pa tematizira dve nenavadni bitji, mehiškega aksolotla in človeško ribico oziroma proteusa, ter njuno ljubezen (gr.: philéō) do teme (gr.: lúgē). Zoološko fascinantni vodni živali, ki živita na različnih kontinentih, skupno pa jima ni zgolj skrivanje pred svetlobo, sta primer tako vzporedne evolucije kot tudi endemizma. V naravnem okolju prvega najdemo le v močvirjih jezer okoli mesta Ciudad de Mexico, drugega pa v Evropi v jamah Dinarskega krasa. Temu primerno sta se živali prilagodili na specifične razmere svojega habitata, ta pa se je močno spremenil zaradi človeških posegov, bodisi pretiranega lova ali naseljevanja tujerodnih vrst, predvsem pa zaradi onesnaženja v zadnjih petdesetih letih. Posledično sta se oba plenilca, ki sta bila nekdaj na vrhu prehranjevalne verige, znašla med ogroženimi živalskimi vrstami, njuno preživetje pa postaja negotovo. Za aksolotla in proteusa je značilna izjemna dolgoživost, odlikujejo ju nenavadne regenerativne sposobnosti in tudi v odraslosti ohranjata večno mladostnost. Te lastnosti so pripomogle k njuni vpletenosti v starodavne mite, postala sta del kulturne dediščine, narodna simbola, prvi v Mehiki in drugi v Sloveniji, hkrati pa ju postavljajo v središče visokotehnološkega znanstvenega raziskovanja, pri čemer ni zanemarljiv podatek, da večina osebkov aksolotla dandanes živi v laboratorijih. V Galeriji Tobačna bodo so na ogled prostorska postavitev Neotenični prebivalci teme_Ligofilija, videoesej Piscis ludicrous/Zamaknjeni pogled_Ligofilija, zvočna kompozicija Črne kaplje_Ligofilija in novonastalo delo Odorantur_Ligofilija, s katerim umetnica gledalca popelje v proteusovo okolje, in sicer s pomočjo vzbujanja različnih čutnih zaznav. Življenje in razvoj v temi namreč sprožita vprašanje, kako proteus zaznava prostor in kako se v njem orientira. Kot žival, katere oči so zaradi nerabe vida med evolucijo zakrnele

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. december 2019 ― Zvočni inštrument Mojce Založnik in Gregorja Krpiča je zasnovan tako, da lahko celično kulturo opazujemo posredno in s tem zaznavamo submolekularne spremembe, ne da bi z meritvami posegali vanje. Skozi mikrofluidni kanal se s pomočjo zvočne pincete premika celica mišjega melanoma nad teraherčni senzor, ki deluje kot nekakšen mikroskop za posamezne celice. Zaznana celica odda svoj zvočni odtis, ki ga posebej za to sestavljen modulator signala spremeni v vibracijo, ki udarja ob viseči zvon. V inkubatorju medij s celicami mišjega melanoma s pomočjo 100 MHz črpalke pripeljemo nad teraherčni senzor. V tem trenutku lahko z zvočno pinceto, ki deluje s pomočjo zvočnega generatorja SAW (Surface Acustic Waves), premikamo celice bolj natančno. Zvočna pinceta je prekrita z litijevim niobadom, na katerega so naparjene zlate diode, med katerimi je mogoče premikati celice tako, da jih vodimo natančno čez en kvadratni milimeter. Vsakič, ko celica zdrsne nad THz senzor, se njen spekterski odtis pojača in prevede v signal s pomočjo modularnega sintetizatorja, ki pošlje informacijo v zvočniško enoto. Ta s svojo membrano namesto običajne tkanine ali papirja uporablja steno keramičnega zvona, obešenega ob inkubatorju. Z zvenenjem zvona dobi informacija o celici bolj materialen zvok, ki ni zgolj preprosta sonifikacija materiala. Poskus, da bi s tem inštrumentom vzpostavili možnost posrednega opazovanja mutiranih celic (melanom), izhaja iz metafizičnega interesa avtorjev, ki poskušata ustvariti priložnost za dojemanje življenskih procesov na subcelični ravni, kjer se spremembe dogajajo na kvantni način. Inštrument, ki je na sledi mejni nedoločenosti, mora ostati inštrument, ki omogoča zaznavanje te nedoločenosti brez merjenja – tako kot nas uči kvantna biologija, to je, da se kvantnega dogodka ne da meriti s konvencionalnimi znanstvenimi inštrumenti. Umetniški inštrument avtorjev je potemtakem naprava, ki morebitno kvantno premeno zaznava v teraherčnem, elektro-optičnem spektru, kjer se m

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. december 2019 ― Katja Bednařik Sudec, diplomantka ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, je uveljavljena slikarka, ki ves čas deluje še kot galerijska pedagoginja. Njena likovna poetika je kljub različnim razvojnim premenam in ciklusom vedno prepoznavna po subtilnem in skrajno intimnem izrazu. V koprski Loži predstavlja izbor slik, ki jih je ustvarila v zadnjih štirih letih, in objekt Skriti vrt iz leta 2006; pomenljivo jih je poimenovala Skrivnost življenja.V njenem celotnem ustvarjalnem opusu je opazna preprosta, vendar nikoli dorečena tematika v upodabljanju: navdihuje jo motivika, povezana z naravo, z medčloveškimi odnosi, še posebej v ožji in širši družini, s spoštljivimi odnosi do sočloveka in do prirode. Še posebej je prisotno njeno poglobljeno razmišljanje o vlogi sodobne ženske, njene in tudi lastne ženstvenosti, njene entitete in identitete, starih tradicionalnih vzorcev in vrednot glede njene vloge v družbi. Opazna je še namera vračanja k bistvu lastne identitete, torej k ponovnemu doživljanju čutnosti in ženstvenosti, tudi poslanstva materinstva (slike Oda nosečnosti, Zavetje, Oda materinstvu, Biti mama, Prihod, in druge).Katja Bednařik Sudec je raziskovalka izbranega medija, različnih tehničnih in tehnoloških možnosti, saj pri svojem ustvarjanju inovativno uporablja različne materiale in postopke: ob upodabljanju s klasičnimi akrilnimi barvami na platno spremljamo še njene druge obrtniške spretnosti, kot so tkanje, vezenje, šivanje, vrezovanje; sama fotografira njej pomembne stvari in detajle ter posnetke ali printe premišljeno aplicira v podobo. Vedno je prisotna še risba kot najbolj neposredni intimni zapis, ki je običajno umeščena na barvito in s prepoznavnim cvetjem napolnjeno platno: le-ta je realizirana v klasičnih tehnikah, našita ali izvezena. Osnovno strukturo slikarske površine lahko prelije z epoksi smolo, in to večkrat ponovi, v vmesne prostore pa aplicira različne stvari, predmete, fotografije ali printe, tudi prosojne tkanine, najpogost

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. december 2019 ― V letu 2019 festival Pixxelpoint preverja aktualno dostopno resničnost in neguje dvom o dogajanju na vmesniku. Prav tam se namreč odvijajo nemara še zadnje prerazporeditve moči pred kapitulacijo človeka pod vsemogočnim strojem, ki krmili čustva, preureja misli in laže čutom – v čigavem že interesu? Kako znanost, umetnost in izobraževanje v partnerstvu z umetnostjo še lahko (so/raz)oblikujejo to resničnost. Kakšen vmesnik potrebujejo za pristen stik z njo? Ali sodobne stroje in programe njihovega delovanja zares (še) razumemo, onstran spoliranega vmesnika in prijaznih navodil za uporabo? Človek v stroje projicira svoje želje, ne da bi jih ti bili zmožni (ali voljni oziroma sprogamirani) uresničiti. Tehnooptimizem se vrača kot razbita ogledalna slika bizarnega mozaika naših slabosti, norosti in nesmislov. Za premraženega duha pa so božajoče tehnološke metafore povsem nepotrebne ali celo nevarno zavajajoče. Podatkovna oblika je zgolj sistem medsebojno učinkovito – in z namenom, vsaj poslovnim, če ne tudi političnim – povezanih podatkovnih zbirk, vmesnikov, strežnikov, pomnilnikov in krmilnikov. Informacija se ob koncu dobe monetiziranega znanja spreminja v orožje množičnega u-resničevanja. Tako Pixxelpoint 2019 priseže na uporabnika kot odgovornega za interakcijo na vmesniku, medtem ko slednji (znova) postaja vse bolj izmuzljiv, abstrakten ali celo (trženjsko) mistificiran. Mehanizmi in algoritmi, ki nam strežejo informacije in dražljaje, namesto nas izbirajo in olepšujejo (samo)podobe. A ko človek spet ugleda sebe(k) brez digitalnega vmesnika onstran nevidnih in vseprisotnih tehnologij, mu le malo pomagajo vsa neresnična umetna inteligenca, nedelujoč internet stvari, nedoumljive kriptovalute in novičarske laži. Pixxelpoint tako še naprej v svoji jubilejni 20. ediciji problematizira široko polje raziskovanja sodobne intermedijske ustvarjalne produkcije, ki vse bolj temelji na interdisciplinarnih povezavah umetnikov z znanostjo in novimi tehnologijami, od raziskovanja u

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 27. november 2019 ― Umetnica Saeborg (skovanka iz imena Saeko in besede kiborg) ustvarjanje napihljivih bitij iz lateksa, ki sicer na prvi pogled morda apelirajo na eksces in fetiš, vidi kot formiranje svobode spolov in spolnosti v najširšem smislu. Ustvarjalka gumijaste erotične more na farmi prisrčnih japonskih risanih ljubljenčkov iz lateksa, v katere se sama oblači, je članica slavnega tokijskega underground queer teatra Department H. Izhajajoč iz Kiborškega manifesta, eseja teoretičarke Donne Haraway iz leta 1991, je umetnica Saeborg odkrila svojo osebno, spolno in umetniško svobodo v koži sanjskih likov iz lateksa. Oblečena v tesno prilegajoče se napihljivo oblačilo iz prožnega materiala se v tej vlogi razbremeni močne zavezanosti tradicionalnim projekcijam o družbeni vlogi žensk na Japonskem in z njimi povezanih predpisanih etiket ravnanja in obnašanja. Klavnica 17 je razstava napihljivih domačih živali na napihljivem podeželju. Čeprav živali živijo oz. životarijo v krutem in omejenem okolju gumijaste kmetije ter končajo kot hrana, ljubijo človeka in on ljubi njih. Zanje vsakodnevno skrbi, jih hrani, za njimi čisti in podobno. Obstaja ljubezen, ki ji vlada človeška ohranitvena in ekonomska logika. The artist Saeborg (a coinage of the name Saeko and the word cyborg) sees the process of creating inflatable latex characters, which might at first glance invoke excess and fetish, as a means of achieving gender freedom and freedom of sexuality in the widest sense. The creator of erotic rubber farm nightmare starring cute Japanese cartoon characters from latex, who she dresses up and performs as, is a member of the famous Tokyo underground queer theatre group Department H. Referring to the Cyborg Manifesto, a 1991 essay by the theorist Donna Haraway, Saeborg discovers her personal, gender and artistic freedom under the second skin of a latex dream character. Dressed in a tight-fitting inflatable costume, made from flexible materials, she frees herself from the powerful binds of traditi

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. november 2019 ― Srečanje dveh umetnikov je kajpada dialog, pogovor, pogled, gledanje. Včasih hkrati gledanje in pogovarjanje. In molk. Snov je in material. In svetloba in temá, projekcija. »Black out« in svetloba. Dveh subjektov in najmanj dveh objektov. Tudi Urs Bold je fiktivni avtor razstave, prostorske postavitve del, ki so nastala v postopkih kopiranja, dupliciranja, torej posnemanja. Umetniški objekt postane motiv drugemu delu, ki povratno spreminja pomen prvemu, nematerialnost in dinamičnost enega ukinja predmetnost in negibnost drugega. Preplet umetniških del vzpostavlja ambivalentna razmerja med stvarjo in njeno podobo, modelom in posnetkom, originalom in repliko, avtorstvom in anonimnostjo. Naslov razstave je izmišljeni računalniški ukaz, ki opisuje in obenem parodira postopke digitalnih preslikav in manipulacije sodobnih raztelešenih, pomnoženih in simuliranih podob. Razstava združuje (nova) umetniška dela Uršule Berlot in (stara) dela Alena Ožbolta, vizualnih umetnikov in pedagogov na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.