HERMAN GVARDJANČIČ: FORDLANDIA

HERMAN GVARDJANČIČ: FORDLANDIA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 18. november ― Kot je zapisala v katalogu kustosinja Saša Bučan:»…se Herman Gvardjančič v svojem zadnjem ciklu nasloni na Fordlandio, ki pa je ne presprašuje kot zgodovinsko dejstvo, ampak bolj kot utopijo, katere iskalec je morda do neke mere tudi sam v želji po nečem svetlejšem, dobrem, idealnem, čeravno se skozi svojo likovno izpoved v vseh obdobjih sooča s temino človeštva, v kateri ni prostora za vdore svetlobe, svetom, ki je bolj ali manj oropan čustev in, kot sam zase pove, v svetlobo življenja nikoli ni prav zares verjel. Naslov razstave pa nas opominja na Gvardjančičevo drugo strast in pomočnika, ki poleg podajanja svojih notranjih svetov skozi linijski zapis vzporedno ustvarja globine njegovega dela, glasbo. Da bi lažje uvideli emocionalnost in senzibilnost umetnika pred nami, je zagotovo glasba svetovnega ustvarjalca islandskega rodu, Johanna Johannssona vodilo zadnjih del, ki eruptivno prihajajo v svetlobo z izjemno reduciranimi sredstvi − risbo z ogljem, v katero se ponekod pomeša posamična barva, najpogosteje odtenki rumene in vijolične…« V okviru slovenskega prostora je Gvardjančičevo delo, njegov celoten opus, izjemnega pomena, saj gre za slikarja, ki ob številnih novitetah, ki se dogajajo na polju umetnosti, od samega začetka sledi svoji ideji, ki jo razvija še dandanes. In tako kot v samem začetku je in ostaja v svojem izrazu umetnik tenkočutnega zaznavanja, s čimer posega v univerzalni jezik umetnosti, ki pa odzvanja le v ušesih tistih, ki zmorejo enako mero tenkočutnosti. Herman Gvardjančič (1943) se je rodil v Gorenji vasi pri Retečah, kjer živi in ustvarja še danes. Obiskoval je Šolo za umetno obrt v Ljubljani ter med leti 1964 – 1968 študiral na Pedagoški akademiji, kjer so ga poučevali profesorji Zoran Didek, Milovan Kranjc in France Uršič. Istočasno je na Akademiji za likovno umetnost študiral slikarstvo( med drugimi Maksim Sedej, Marij Pregelj), specialko za slikarstvo pa je zaključil leta 1971 pri profesorju Zoranu Didku. Po študiju je potoval po raznih
MIA PALLER: SLEDI MESTA / CITY TRACES

MIA PALLER: SLEDI MESTA / CITY TRACES

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 6. november ― Mia Paller, slikarka najmlajše generacije, v svojem delu že vseskozi raziskuje sodobno vizualno okolje, ki ga sestavlja kompleksen preplet znakov, slik, besedil in simbolov. Slike in kolaže ustvarja s kombiniranjem raznorodnih elementov iz vizualnega gradiva, pri čemer na eni strani reciklira stranske produkte lastnega ustvarjalnega procesa (zavržene skice, risbe, fragmente besedil), na drugi pa vanje vključuje izrezke iz revij in reprodukcije del drugih umetnikov. V zadnjem času se poleg slikanja ukvarja z analogno fotografijo, v tem okviru pa jo še posebej zanima vmesno polje med risbo in fotografijo (tehnično podobo) ter razkorak med objektivnostjo in subjektivnostjo podobe. Na tokratni razstavi z naslovom Sledi mesta umetnica predstavlja presek svojega ustvarjanja v zadnjem letu. V prvem prostoru so dela na papirju, v katerih kolažira risbo s fotografijami in drugimi izrezki iz revij, to pa predstavlja prvi korak v raziskovanju odnosa med risbo in fotografijo. Osrednji prostor je namenjen predstavitvi projekta Risbaparat, v katerem umetnica združuje fotografski in risarski pristop. Projekt vključuje na eni strani lastnoročno izdelano fotografsko kamero, ki ustvarja podobe, kjer se odtis svetlobnega vzorca prekriva z ročno narejeno risbo, na drugi strani pa serijo podob, ki so nastale na ta način. Nekatere med njimi, ki predstavljajo urbano krajino, je umetnica odtisnila na polprosojni nosilec in jih postavila v prostor tako, da se prekrivajo, kar še dodatno poudarja način nastajanja podob s plastenjem. V zadnjem prostoru predstavlja fotografsko serijo z naslovom Sled, v kateri se osredotoča na praske, odtise, zarise, skratka najrazličnejše sledi, najdene na javnih površinah v mestu. Fotografije so nesorazmerno povečane in predstavljene v obliki tapete, ki se razteza vzdolž celotne stene galerijskega prostora. Sledi uporabe javnega prostora, ki so sicer zanemarljivo majhne in nepomembne, tako postanejo pomembni pričevalci dogajanja v določenem prostoru in času. K
SINTA WERNER: NEKJE ALI DRUGOD / SOMEWHERE OR OTHER

SINTA WERNER: NEKJE ALI DRUGOD / SOMEWHERE OR OTHER

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. oktober ― Berlinska umetnica Sinta Werner v svoji umetniški praksi kot osnovo za svoja dela uporablja arhitekturne elemente prostorov in jim z optičnimi iritacijami dodaja umetniške vsebine. Prostorske intervencije v razgibano ostenje Galerije Vžigalica skušajo dezorientirati percepcijo prostora in elementom odvzeti težnost, da bi se obiskovalec ukvarjal z učinkom gravitacije v prostoru. Skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da večina galerij sodobne umetnosti v Sloveniji domuje v starih objektih z oboki, podporniki, statičnimi elementi, nišami, prehodi in okni, ki vplivajo na domala vsako umetniško postavitev in v retrospektivi določajo svojevrsten pogled na slovensko umetniško produkcijo. V dveh t. i. site-specific instalacijah ta avtentična arhitektura razstave ne nastopa le kot izhodišče za umetniško delo, temveč dejansko postane njegov del. Instalacija Obrnjen element je natančna replika zgornje polovice galerije, ki je vertikalno zrcaljena na tla. Skozi podvojitev spodnji dograjeni del privzame negativno obliko, kar ustvarja futuristično eliptično sfero oziroma predoru podobno strukturo, ki spominja na vesoljsko ladjo. Z izgubo funkcionalnosti se arhitektura spremeni v samozadosten element, v negativ skulpture. Podobno kot je obokan cerkveni strop prispodoba svoda med božanskim in zemeljskim svetom, je tudi postavitev namenjena ustvarjanju vmesnega mesta med funkcionalnim resničnim in vizionarskim krajem. Za drugo instalacijo Razdružena podoba je bil posnetek razstavnega prostora obdelan z orodjem za grafično obdelavo Photoshop tako, da je izbrani del prostora obrnjen za 90 stopinj. Orodje za izbiro in obrnjeni segment sta bila nato poustvarjena v treh dimenzijah. "Združi podobo" (Flatten Image) je funkcija v Photoshopu, ki združi različne sloje v en sam sloj ozadja. Orodje, ki bi se imenovalo "Razdruži podobo", pa ne obstaja. Takšno orodje bi lahko razumeli kot razveljavitev funkcije "Združi podobo", na enak način, kot je instalacija razveljavitev združene podobe. Iluzioni
ZDENKO HUZJAN: ZATIŠNA LEGA

ZDENKO HUZJAN: ZATIŠNA LEGA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 27. oktober ― Ena novejših slik Zdenka Huzjana je naslovljena Nežno vztrajanje. V nekem smislu bi bil lahko tako naslovljen ves njegov opus. Huzjan je v svojem slikarstvu razvil čisto poseben odnos do časa. V nasprotju z danes prevladujočim prilagajanjem trendom, ko je za mnoge umetnike najpomembnejše predvsem to, da bi se zdeli čim sodobnejši, je Huzjanovo slikarstvo zavezano nekemu stanju, ki ni v času, a je tik ob njem; kot da gre za stanje tik pred vstopom v času ali tik po njem. Njegovo slikarstvo se dogaja v času na tak način, da hoče ohranjati stik s tem stanjem. V nekem stanju, ki se lahko zdi otrplo – a to je otrplost stanja, v katerem se dogaja nekaj skrivnostnega. Spominjam se enega svojih prvih pogovor s Huzjanom v njegovem ateljeju pred približno tridesetimi leti. Takrat mi je govoril o drstenju – o tem, kako so takrat ribe v stanju med življenjem in smrtjo. Takrat je slikal bitja, ki jih je imenoval »gnezdilci« – nekaj med zarodki, homunkulusi in živalcami –, ki so bila povezana s tem stanjem. Danes imenuje bitja, ki vznikajo na njegovih slikah, drugače, a gre za stanje, ki je v svojem bistvu isto. Slikar nekaj ohranja, nekaj čuva. (Ena njegovih najlepših slik iz devetdesetih let prejšnjega stoletja ima naslov Varuh sanj.) Pravi: »Vse življenje slikam eno sliko.« Ta slika je zelo zemeljska, a ni od tega sveta. Seveda so njegove današnje slike zelo drugačne kot njegove slike izpred tridesetih let, a vse, kar se je zgodilo med njimi, se je zgodilo s skoraj neopaznimi prehodi, zelo organsko, kot se v času dogajajo spremembe na živem bitju. Morda je ena glavnih lastnosti novejših slik, da so še nežnejše, tišje. V tej nežnosti je tudi melanholija. Včasih na robu joka. Tudi strašna odprtost. Slika Norost vzpostavlja podobo totalno izpostavljenega človeka tako, da se mu glava nežno, v komaj zaznavnem prehodu staplja z ozadjem. Ko se pogovarjam s slikarjem v ateljeju, se spominja osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se slikarji v času tako imenovane »nove podobe« navd
NOVE POZICIJE: SAŠO VRABIČ, ARJAN PREGL, TINA DOBRAJC in DUŠA JESIH

NOVE POZICIJE: SAŠO VRABIČ, ARJAN PREGL, TINA DOBRAJC in DUŠA JESIH

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. oktober ― Razstava z naslovom Galerija Y: Nove pozicije je prva skupinska razstava avtorjev Galerije Y, hkrati pa so s to razstavo tudi uradno otvorili nove galerijske prostore Galerije SLOART (in Galerije Y) na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Razstava Nove pozicije odstira pogled na najnovejšo produkcijo štirih prepoznavnih slovenskih slikarjev: Saše Vrabiča, Arjana Pregla, Tine Dobrajc in Duše Jesih. Sodelujoči umetniki so vsi že dobro uveljavljeni slikarji na slovenski likovni sceni, ki na svoji poti stalno odkrivajo oz. identificirajo svoje mesto, svojo pozicijo v okolju, v likovnem izrazu, v kulturni sferi, na trgu, v strokovnih krogih, v splošni prepoznavnosti. Vsak od njih se s svojega zornega kota preko umetniških del odziva na svet, ki ga/jo obdaja. Razstavljena umetniška dela prikazujejo nekaj njihovih najnovejših odzivov ter njihovo raznolikost, aktualnost ter vprašanja, ki jih odpirajo. Razstavo kurirata Katarina Hergouth in Tina Fortič Jakopič.
MINA FINA: SAMO TO VEŠ, DA MORAŠ / I WANT TO HOLD YOU CLOSER

MINA FINA: SAMO TO VEŠ, DA MORAŠ / I WANT TO HOLD YOU CLOSER

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. oktober ― Naslov razstave ‘Samo to veš, da moraš’ je vzet iz poezije Tomaža Šalamuna in kaže na odprtost in nedoločenost, ki ju Mina Fina pretopi v vizualno poetično izpoved. Osrednje mesto zavzema risba kot primaren, najbolj oseben in iskren zapis, za katerega umetnica pravi, da želi z njim ustaviti minljivost na videz nepomembnih trenutkov in mimobežnih misli, ki tvorijo vsakdan. Hipni zarisi figur, ki jih je umetnica tokrat vzela iz retro erotičnih revij in sodobnih revij o modi in lepoti, obvisijo v nejasnem času in prostoru ter kdaj spominjajo le na sence. Namesto jasne naracije se tako pred nas odpira likovna pokrajina, ki krhlja napetost med poetičnim, neotipljivim in vsakdanjim, realnim, hkrati pa nam ponuja možnost mišljenja novih svetov. Zraven mehkobnih, zabrisanih črnih linij nas enako močno nagovarja bel, prazen prostor. Za vse prazne kotičke umetnica hitro doda: »Boljše, da so praznine vidne kot take, kot da se jih poskuša zapolnjevati na umeten način.« Praznina namreč ni le sinonim za nepopolnost in izpraznjenost, temveč je lahko tudi vse možno in neomejeno. Vztrajno trdni in obenem krhko negotovi fragmenti teles s samosvojim značajem nastajajo tudi v grafični tehniki, kjer umetnico privlači predvsem nepredvidljivost in »napake« v umetniškem procesu. Preko zaupanja samemu sebi in zvestobi lastnemu (slogu) je našla osebno in ustvarjalno domovanje, izolirano od zamenljivih trendov, a še vedno dovolj močno, da odgovarja na aktualnost. Telo kot most med našim notranjim in zunanjim svetom tako deluje kot skica položaja žensk, ki daje slutiti ostale simptome družbe: uhojene korake repatriarhalizacije, konzervatizma, (s)pozabo preteklih bojev in posledično telesa, za katera se zdi, da so v napoto ali (p)ostajajo pogoltnjena v splošnost. Pasivnost in potop v apatijo Mina Fina preriše z zadolženostjo spremembam in aktivno držo teles, ki pogrešajo nespodobnost, delajo z ljubeznijo, a ne romanticirajo življenja, izrinjeno upanje naredijo razigrano, vse kontradikcije znotr
VIVIAN XU: THE SILKWORM PROJECT

VIVIAN XU: THE SILKWORM PROJECT

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. oktober ― Vivian Xu zadnjih sedem let vsako pomlad goji sviloprejke (Bombyx mori), da bi bolje razumela njihov življenjski cikel, bioritem, vedênje v različnih okoliščinah in specifike posameznih genetskih linij, s katerimi se je do sedaj srečala na različnih koncih sveta (Šanghaj, New York, Berlin ...). Na podlagi opazovanj in neposrednih izkušenj je zasnovala serijo hibridnih bio-strojev, ki omogočajo ustvarjanje samoorganiziranih dvodimenzionalnih in tridimenzionalnih svilenih struktur. Stroji za svilo uporabljajo zaprt sistem povratnih informacij med organskim in umetnim, v katerem biološki material (sviloprejke) skupaj z računalniško podprtim okoljem za zapredanje sviloprejk tvori ekosistem, ki predstavlja avtomatizirano in po svoji naravi avtonomno proizvodnjo svilenih niti. 'Projekt: Sviloprejka' je prvi v seriji del z naslovom 'Trilogija žuželk', s katero umetnica na eni strani preučuje inteligenco, iznajdljivost in ustvarjalni potencial žuželk (sviloprejk, mravelj in čebel), ki izkazujejo specifične lastnosti prostorskega zaznavanja in grajenja bivanjskih oz. zaščitnih okolij, na drugi strani pa jo zanimajo kibernetski sistemi in oblikovanje pametnih strojev ter situacije, ki se zgodijo ob soočenju nepredvidljivih vedenjskih sistemov živih organizmov z mehanskimi ali strojnimi sistemi. Preučevanje zgodovine računalništva in njegovih navezav na tehnologijo tkanja je Vivian spodbudilo k oblikovanju prvega prototipa ('Stroj I: Horizontalno predenje'), sestavljenega iz vertikalnega niza ravnih matrik z elektrodami, preko katerih so električni impulzi nežno stimulirali premikanje sviloprejk, ki so tako zapredali po gostoti neenakomerno dvodimenzionalno svileno strukturo. Pri oblikovanju naslednjega prototipa ('Stroj II: Prostorsko predenje') so Vivian navdihnili eksperimenti Mediated Matter Group iz MIT Media Lab, s katerimi je skupina preizkušala vpliv prostorskih omejitev in variacij na končno obliko zapredanja sviloprejk. Z novim strojem, ki sestoji iz vertikalno posta
NEZASLIŠANI SVET, KI GA IMAM V GLAVI / THE TREMENDOUS WORLD I HAVE INSIDE MY HEAD

NEZASLIŠANI SVET, KI GA IMAM V GLAVI / THE TREMENDOUS WORLD I HAVE INSIDE MY HEAD

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 29. september ― T. i. metamodernizem kot reakcija na opešani modernizem in postmodernizem je navrgel nekaj novih usmeritev in umetniških praks, ki so v slovenskem prostoru pri ustvarjalcih in spremljevalcih dobile svoj odmev predvsem na področju literature, medtem ko je bil ta pojav v likovni umetnosti manj opažen, čeprav so se v zadnjih dvajsetih letih tudi na področju vizualnih umetnosti zarisali jasni obrisi nove figuralike, ki se ob drugih sočasnih izrazih ozira v smeri t. i. metaromantike, za katero je značilno, da čutnost postavlja pred družbeni in politični kontekst sodobne umetnosti ter sublimno raziskuje pot k novim utopijam (nedosegljive) prihodnosti, končnost sprevrača v neskončnost. Hkrati s prevlado internetnih množičnih medijev so se v zadnjih dvajsetih letih v slikarstvu pojavila tudi na videz anahronistična subjektivna stališča, za katera se je zdelo, da so stvar preteklosti. Negotovost in dvom, povezana z razpravami o avtentičnosti oziroma ponarejenosti virtualne resničnosti, sta botrovala želji po uporabi historičnih modelov, v katerih sta bila subjekt in snovna oblika povezana v organsko celoto. Slikarstvo se je odzvalo na fluidno ‘nematerialnost’ novih, digitalno generiranih podob in povečalo zanimanje za snovne, fizične vidike podobe. Ekspresivnost slikarske poteze s čopičem pomeni povratek k avri slike in k »mitu« t. i. lastnega izraza. Naperjena je proti trivialnosti popularne kulture in spekulativnemu, velikokrat populističnemu odpiranju polja likovne umetnosti na različna interdisciplinarna področja. As a reaction to the exhausted modernism and postmodernism, so-called metamodernism brought some new orientations and artistic practices that found their echo especially on Slovenia’s literary scene, while this phenomenon was less noticeable in the visual arts although this field, in the last twenty years, has also developed clear outlines of the new figuration gravitating, along with other contemporaneous expressions, towards the so-called metaromanticism whos
KLJUB VSEMU SEKSI/ EVEN STILL SEXY

KLJUB VSEMU SEKSI/ EVEN STILL SEXY

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. september ― Umetniki: Dan Adlešič, Zuzanna Czebatul, Jure Kastelic, Botond Keresztesi, Andrej Škufca. Kurator: Jure Kirbiš Kljub vsemu seksi se ukvarja z vprašanjem o vlogi umetnosti v svetu, ki je v plamenih. V odgovor na vprašanje o tem, ali je njegova interpretacija Witkiewiczovega besedila Ponorela lokomotiva (1923) metafora norega sveta, v katerem drvimo, je gledališki režiser Jernej Lorenci povedal: »Ja, ampak hkrati pa je v tej norosti lahko človek malo seksi. In je lahko živ. In je lahko ustvarjalno nor. In je lahko razprt in je lahko ljubeč in je lahko poln neke domišljije. Tako da to drvenje sploh ni problematično, problematičen je odnos do drvenja. Vsesplošna paranoja rojeva še več paranoje, panika rojeva paniko. Malo enega esprija, malo ene lenobe, malo enega dolgčasa, predvsem pa malo humorja in erotike! In ta drveči vlak ni več tako drveči vlak, tudi če drvi. Ali bomo pocrkali dvajset let preden bomo zares pocrkali, ali pa bomo pocrkali vsaj z možnostjo nekega nasmeha na facah. In da bomo še zmeraj malo seksi. Mislim, da je to lokomotiva, četudi se na koncu izteče, da je še ena izmed nesreč.« V šestih letih, kar je preteklo od izreka tega slastnega citata, se je kurator razstave naučil, da je mogoče v njem izraženi sentiment umestiti v teoretski okvir akceleracionizma. Akceleracionizem, družbena in politična teorija, predpostavlja, da uničujočih procesov kapitalizma ni mogoče zajeziti ali obrniti, temveč jih je potrebno poglobiti, okrepiti in pospešiti, kar bo pripeljalo do samouničenja sistema. Rečeno preprosteje, pustimo lokomotivi, da iztiri, raje prej kot kasneje, saj bomo tako lahko hitreje pričeli z reševanjem posledic. Do takrat pa ne obupavat. Od umetnikov in umetnic pogosto pričakujemo, da bodo skozi svoje delo razlagali svet, da bodo ponudili svojevrsten vpogled, da nas bodo napolnili z optimizmom. Umetniki in umetnice so, danes, najbrž bolj kot kadarkoli prej, poklicani, da delujejo družbeno odgovorno, da zavzemajo kritično pozicijo, da se borijo za pra
ERIK MAVRIČ / ŽALOSTINKE

ERIK MAVRIČ / ŽALOSTINKE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 20. september ― Predstavljeni opus risb izgotovljenih v tehniki oglja na papirju je delo mlajšega slovenskega likovnega umetnika Erika Mavriča. Avtorji v svojo likovno pripoved neizogibno prenašajo doživljanje lastnega sveta, prostora in časa v katerem je živijo, tako so tudi Mavričeve »Žalostinke« umetnikov odziv na osebno izkušnjo. Mavrič se v vsebinah svojih del veliko krat »ozira v nebo«, njegove teme so običajno eksistencialne, socialne, ontološke, kot rečeno pa je njegova tokratna izpoved morda bolj hermetična, zaprta v svet osebnega doživetja.V besedni obliki, ki je (strukturaliezm) podlaga miselni sferi človekovega uma, so žalostinke (elegije) izpovedane skozi izrečeno žalost, melanholijo, hrepenenje. Likovni izraz je drugačen, saj se odvija v spominu, ki je pod okriljem mita razgrnjen v zavedanje in občutje skozi drugačno doživetje. Vsekakorpa je tako pri poeziji kakor slikarstvu najpomembnejši izrazni način. Mavričevo delo se odlikuje s perfektno likovno izvedbo, kar nesporno dokazuje tudi cikel del pred nami. Lahko bi rekli, da njegovo delo izkazuje neko sled slovenske slikarske tradicije, ki se odraža v izpeljavi polno volumskosti telesnine (brata Kralj, Pilon) oziroma polno izraznosti črtne zasnove (Stupica). Vsekakor je njegova likovna govorica sugestivna, saj preseže pripovednost uprizoritve in nekako proaktivno ali retroaktivno posega v globino.Likovna izpoved, ki se v okviru obravnavanega cikla monumentalno izgotovljenih risb na papirju razvija kot zgodba, je vsekakor intimnega karakterja. Slikar z izjemno subtilno linijsko, črtno izvedbo izpostavlja občutenje večnosti. Kompozicijski red, ki se spontano razvija skozi umetnikovo igro z oblikami, se z uporabo efekta zrcalnosti, psevdo-simetrije, v kompleksno zapleteni strukturi zaključuje v negaciji realnosti. Linija je kot nekakšna mentalna sled, zaris, ki skozi odkrivanje forme, ki je vsajena v občutju, prestavlja idiličnost magične resničnosti. Forma, ki v arhetipu asociira na določene staroegipčanske poslikave po
MLADI KURATOR, MLADI UMETNIK: ANJA GUID, MARUŠA MEGLIČ

MLADI KURATOR, MLADI UMETNIK: ANJA GUID, MARUŠA MEGLIČ

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. september ― Gre za razstavo iz cikla Mladi kurator, mladi umetnik, ki ga organizira galerija Društva likovnih umetnikov Ljubljane. Tokrat se predstavlja Maruša Meglič z razstavo Success is looking for a good place to stay, s katero nadaljuje svoje razmišljanje o dvojnosti človekove narave, "Razstavljena dela vznikajo iz zavedanja, da sodobnega posameznika, obremenjenega z zahtevami po napredku in samoizpolnitvi, sočasno določata tudi pogosto zamolčana strah pred neuspehom in tesnoba ob odgovornosti za svojo lastno spodletelost. Avtorica razmišlja o nastajajoči napetosti med posameznikovo ambicioznostjo, ponotranjenem imperativu družbe in njegovo sočasno potrebo po inerciji – o tisti napetosti znotraj vsakega, ki ga obvladujeta ideja svobode (in) izbir ter tej isti »ideologiji izbire imanenten »občutek neizmerne odgovornosti, povezan s strahom pred neuspehom, občutkom krivde in tesnobo glede obžalovanja, ki bo sledilo, če smo izbrali narobe. Zaradi premišljene izbire materialov in oblik ob sugestivnih in poetičnih naslovih, dela Maruše Meglič ne potrebujejo nikakršnih didaskalij, predvidevajo le pogled empatičnega in tenkočutnega gledalca, razbremenjenega teženj po racionalnih interpretacijah, ki si ne dovoli le videti, temveč tudi čutiti, predvsem pa predpostavljajo razmišljujočega posameznika, ki si tako tavtološko kot umetnost sáma vedno znova postavlja eno in isto vprašanje: Kakšen je občutek biti človek v tem svetu". Anja Guid.
HSIENYU CHENG in TING TONG CHANG / DRUGO ŽIVLJENJE: HABITAT

HSIENYU CHENG in TING TONG CHANG / DRUGO ŽIVLJENJE: HABITAT

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 30. avgust ― HSIENYU CHENG & TING TONG CHANG (TW): 'Drugo življenje: Habitat' Instalacija, v kateri je povezano in soodvisno prepleteno življenje živih organizmov (komarjev) z računalniško generiranimi avatarji, nas sooča z lastno razpetostjo bivanja med realnim in virtualnim. Skozi umetniško delo se pred nami razpira odvisnost življenja od tehnologije, ki je prisotna na vseh ravneh našega delovanja. HSIENYU CHENG & TING TONG CHANG (TW): 'SecondLife: Habitat' The installation, in which the life of living organisms (mosquitoes) is connected and codependently intertwined with computer generated avatars in digital space, confronts us with our own existance split between the real and virtual. The artwork points to bare life’s dependency on technology that pervades all spheres and scales of being.
KRISTINA ERŽEN, TEJA MIHOLIČ,TILYEN MUCIK, LUCIJA ROSC: ŽIVLJENJA REČI

KRISTINA ERŽEN, TEJA MIHOLIČ,TILYEN MUCIK, LUCIJA ROSC: ŽIVLJENJA REČI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. avgust ― Kristina Eržen, Teja Miholič, Tilyen Mucik, Lucija Rosc: ŽIVLJENJA REČI Fotografija se je skozi zgodovino aktivno ukvarjala z vlogo predmeta kot samostojnega upodobljenca in v prvih desetletjih prejšnjega stoletja je bila njegova avtonomnost vzpostavljena. S trudom gibanja »nove stvarnosti«, ki je v 20. in 30. letih v različnih variacijah nastopala v okviru nemške, francoske in celo slovenske fotografske dejavnosti, je predmet zaživel v novih izrezih, nenavadnih kompozicijah in tehnološko iznajdljivih rešitvah. A če je predmet nekoč služil predvsem tehničnemu razvoju fotografskih študij in velikokrat predstavljal le podlago za študijo luči, postavitve in optičnih učinkov, danes v tem smislu opazujemo svojevrsten preobrat: predmet je zdaj dobesedni protagonist fotografije, z lastno zgodbo in življenjem, ki je skozi objektiv predstavljeno v različnih, kompleksnejših kontekstih. Predmet v smislu tihožitne kompozicije je skozi čas ostal prisoten v motiviki umetnikov in nastopa tudi v sodobni fotografiji. Fotografom nudi možnosti za razvoj tehnično dovršenih motivov v studiu, ki danes presegajo fotografsko podobo in jo združujejo s slikarstvom, kiparstvom, videom ali instalacijo. Predmet kot subjekt fotografije v sodobnosti ne funkcionira več kot zgolj označevalec realnega ali nadrealnega, pač pa obrne svoj fokus na potenciale upodobitve, njihove izmenljivosti in reinterpretacijo realnosti z vidika kritične misli. Medij fotografije je začel v 20. stoletju radikalno preizpraševati samega sebe. Trivialnost in minljivost stvari v potrošniškem svetu sta v fotografiji lahko potencirani skozi uporabo številnih medijev v enem delu ali pa se odraža v vrnitvi barve, izboru »nefotogeničnih« in neklasičnih predmetov ter zasičenosti fotografske podobe.[1] Razstava skozi izbor štirih avtoric poskuša raziskati, kam lahko umestimo motiv fotografskega predmeta v današnjem času in prostoru. Mlade, neuveljavljene fotografinje danes raziskujejo predmet na samosvoje načine in ga reflektiraj
JANJA KOSI: DARLING THE ROOF IS LEAKING

JANJA KOSI: DARLING THE ROOF IS LEAKING

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. avgust ― Razstava darling the roof is leaking je ena od točk v še trajajočem procesu, njegovo izhodišče pa je prav to –izhodišče. Prav hoja, preprosto sprehanjanje po kraju, ki ji je bil do tedaj neznan, je bilo za umetnico Janjo Kosi začetek več plastnega raziskovanja prostora, percepcije in njune materialnosti. Tak sprehod je sprva zaznamoval poskus orientacije, ki se je izkazal za iskanje nečesa oprijemljivega, morda domačega in postopoma so nastajale skice, ki so podlaga razstavljenim delom. Ta so raznovrstna zabeleženja in interpretacije prostora, ki ga je umetnica obiskovala,objekti, ki izhajajo iz risbe, vendar pa v različnih materializacijah kažejo različne načine razumevanja prostora. Nekje tako izstopa prazen prostor, drugje fragmentarnost percepcije kot take, igra svetlobe in senc nakazuje pretočnost prostorov –tako fizičnih, kot tudi virtualnih in mentalnih –umetničnih ter gledalčevih. Umetničin prvi vstop v prostor, vsaka prihodnja vrnitev in prav vsaka materialna izvedba so različni poskusi razumevanja in svojevrstnega prisvajanja neznanega prostora. Ta se v izhodiščni točki kaže kot skoraj prazen, s svojim vstopom ga umetnica najprej napolni s prvimi vtisi, kasneje z natačnim pogledom in na koncu z obdelovanjem materialov, ki postanejo novi prostori, četudi s prvim neločljivo povezani. S poglobitvijo v njegove praznine, sence in vse tisto, kar se je ob sprehodu kot zavestnem nabiranju vtisov, najbolj zasidralo, postane tuji prostor presenetljivo domač, objekti, ki nastajajo, pa v naslednji fazi postanejo instrument prisvajanja novega – tokrat galerijskega prostora z njegovimi prazninami, sencami in svojevrstnostmi.Materiali, ki jih umetnica izbira, niso le nosilci, temveč tudi proizvajalci podobe, na ta način pa ji dovoljujejo prikaz rahlosti, pretočnosti in prepustnosti prostorov, ki bolj kot tam zunaj, bivajo v naši zavesti. Določajo jih poznavanje, spomini, čustva –popolnoma tuj prostor lahko na ta način zelo hitro postane domač in obratno. Procesa udomačen
DAMIJAN KRACINA: NELAGODJE SMISLA

DAMIJAN KRACINA: NELAGODJE SMISLA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. avgust ― Kaj ti bo krilo, ko ne znaš leteti? Kaj ti bo krilo kačjega pastirja, ki si zanj pretežak?Kaj bomo sploh s tem? Zakaj to nelagodnje? Ima krilo kačjega pastirja, ki ga nosi umetnik enako težo nelagodnja kot puščica, ki je pravkar prestrelila laboda? Množica vprašanj je samo metafora za vsakodnevno spraševanje in vsakodnevno iskanje odgovorov, s katerimi se sooča današnji umetnik. Pa ne le v relaciji umentik- družba , pač pa tudi znotjan umetnosti same. V umetnostni zgodovini namreč umetnost po svoji dinamiki ves čas presega prej doseženo. Bila so obdobja, ki so slavila obrtniško znanje, spet druga idejo pred materijo, a dejstvo je, da ko se v umetnosti ena vrata odprejo, je ni sile, ki bi preprečila vhod skozi ta vrata. Damijan Kracina ustvarja kot kipar, ki na svoj načinpresega doseženo.Prva stvar , ki jo opazimo je da kot kipar razstavlja slike. V bistvu gre za skice, ki jih riše roka. Prepušča se toku nezavednega, ne želi nadzorovati misli, ne želi vsiljevati roki predhodno zamišljene podobe, temveč pusti, da jo tako rekoč izriše sama. Roka, ki je neposredno in prefinjeno v stiku z duševnimi predstavami, nariše notranjo duševno pokrajino, Risanje, pišejo teoretiki, očitno spaja zaznavanje , spomin in posameznikov čut za samega sebe, hkrati pa nas v današnjem času zelo povezuje z idejo virtualnih podob, ki jih je zmožen sprocesirati računalnik ter z nevroznanostjo, ki pospešeno raziskuje možgane in v njih išče center za Boga. Drugo preseganje oziroma zanikanje se dogaja v polju dotika. Damijan riše z razpršilom, torej na način , ki mu omogoča, da se ne dotakne površine, kar je, vsaj metaforično, za umetnika nesprejemljivo, saj je med poslednjimi "poklici", ki ustvarja z lastnimi rokami, z lastnimi dotiki materiala in to v mediju, ki ima haptičnost, tipnost v samem ustvarjalnem kredu. V večini svojih del se Kracina navezuje na naravo, predvsem biotsko raznolikost živalskega sveta. Te ne posnema, temveč skozi s prepletom realnega in fantazijskega ustvarja umetniško v
še novic