Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. april ― Ana Sluga je vizualna umetnica, ki deluje v glavnem kot slikarka, ustvarja pa tudi na področju videa in fotografije. Njeno slikarstvo se napaja iz tokov druge polovice 20. stoletja, predvsem poparta, kar izkazuje z značilno ploskovno formo, jasno obrisno risbo in večinoma čistimi barvami, poenostavljanjem in sintetiziranjem realnih oblik, približanimi izrezi, vključevanjem vzorcev in znakov ter uporabo pripomočkov splošne rabe, kot so spreji in za umetnico specifični soboslikarski valjčki. Popartistična forma ima subjektivno obarvano vsebinsko strukturo, saj umetnica v svojih delih raziskuje vprašanja, povezana z identiteto, osebno zgodovino, družinsko arheologijo, socialnimi razmerji in vsakdanjimi situacijami, skozi to subjektivno kukalo pa pogosto odpira vpogled v splošna družbena stanja in probleme. K obravnavanim vprašanjem običajno pristopi s humorjem in (samo)ironijo, zato njena dela kljub resni tematiki na splošno preveva sproščenost, živahnost in svetloba. Na razstavi umetnica predstavlja svoje najnovejše slike, izbrana dela na papirju iz cikla Pasivni torzo in serijo grafik, ki je nastala v grafičnem ateljeju Hiše kulture. Gre za reprezentativna dela iz ciklusa, ki ga umetnica ustvarja v zadnjem času, od leta 2021 dalje. V teh delih zavzema osrednje mesto ženska figura. Postavljena je pred nevtralno ozadje, ki je monokromno ali prekrito z vzorci, narejenimi s soboslikarskimi valjčki. Odeta je v oblačila in obdana s predmeti v nelogičnih in časovno neskladnih sestavih, kar še dodatno poudarja naslikani kolaž, ki mestoma prekriva figuro. Njen obraz nikoli ni izrisan, zato pa komunicira s kretnjami in držo telesa. Očitno je ujeta sredi nekega opravila ali situacije, ki spričo vrzeli in nekonsistence v pripovedi ostaja nejasna. V skladu z navedenim slike preveva vzdušje, kjer se reminiscence na neko nedoločno, nostalgično in domačno preteklost spletajo z referencami na urbano sodobnost, kar še dodatno pripomore k pomenski razvezanosti in razdrobljenosti podobe

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. marec ― Z izvirnim pristopom, svojevrstno izraznostjo in izbiro različnih materialov, je močno zaznamoval različna časovna obdobja na področju kiparstva. Sprva je ustvarjal skulpture organskih in totemskih oblik v glini, lesu in bakru. Pozneje se je zlasti s skulpturami v teracu približal minimalizmu. Od leta 1978 dalje je bila njegova raziskovalna pot usmerjena k bolj simbolnemu in alegoričnemu odnosu do materiala, zlasti k ustvarjanju iz kamna. V zadnjem obdobju, se z izbiro drugih materialov, na novo izrazi v ustvarjanju kipov iz papirja, lesa in železa. V duhovnih in telesnih ravnotežjih Razstavljene umetnine v Bežigrajski galeriji 1 so nastale od leta 2022 do začetka leta 2025. Ženske figure so ustvarjene v tehniki kaširanega papirja (papier-mâché) z lesenimi podstavki iz lesa. Geometrični podstavki so že sami po sebi umetnine. Z njimi figuralne kompozicije postavlja v različne kompozicije ene ali dveh ženskih figur. Postavlja jih v telesne položaje, ki so nenavadni, vendar mogoči. Stojijo na piedestálih končnih uravnovešenih izkustev, ki še poudarjajo njihovo premagovanje fizikalnih zakonitosti. Pomenijo tudi bivanje v brezčasju in čas resničnega lebdenja pred zavestnim in resničnim poletom v drugačni in drugi dimenziji. V njih se nahajajo in bivajo ženske (figure) v neskončnih in raznovrstnih položajih, v katerih premagujejo fizikalno težnost. Prav to dosegajo v stanju duhovne umirjenosti. Izrazi na njihovih obrazih ponazarjajo zadovoljstvo in srečnost. S tem nas tudi selijo v čas njihovega miru in umirjenosti. Čas njihovih stanj je zaustavljen v enem samem položaju. Za vedno. In vendar v videzu trajnega giba in gibanja. Z njimi potujemo v vse dimenzije izkustev in čutenj, ki so na videz nemogoča. Smo na poti v njihovo uresničitev. Miloš Bašin Recognisable for his unique expressiveness, original approach and choice of different materials, he has strongly influenced different time periods in sculpture.Initially, he created sculptures of organic and totemlike forms in

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. marec ― Shaping Change je razstava, ki raziskuje odnos do neprestane spreminjajoče se okolice. Naslov nakazuje tako vpliv in moč okolja kot aktivni potencial posameznika za sooblikovanje sprememb. Večina predstavljanjih del na razstavi je nastajala v času kolektivnega pretresa in radikalnih socialnih sprememb, to je v času pandemije, ki je predstavljala tako družbeno osamo kot pretres preskrbovalnih verig. Sočasno pa dela prikazujejo razvoj in spremembo umetniške prakse, ki je bila pogojena z razpoložljivostjo umetniških materialov. Luka Širok slika ekspresivno in svoje cikle ustvarja v skladu s trenutnim počutjem, vseeno pa v svojem procesu pušča prostor za eksperimentiranje in raziskovanje lastne ekspresije. To se kaže v postopnem grajenju dela skozi daljše časovno obdobje. Vsak cikel tako predstavlja zaokroženo celostno introspekcijo v posamično temo ali občutek. Serija Safari (2020), kamor spadajo dela Robocop in lunar park, Finding shoe, Monster behind the mask in What can I say to someone who isn't wearing a mask, predstavlja zametek nadaljnje umetniške usmeritve. Avtor je v času pandemije takrat težko dostopno slikarsko platno zamenjal za plošče PVC in tako ustvaril dela večjih formatov. Na podobah zasledimo veliko mero abstrakcije, iz katerih postopoma izhajajo prepoznavne podobe. Te se v izrazito ekspresivnem stilu zlivajo z ozadjem in ustvarjajo ritmično, skorajda geometrično likovno polje. Prepoznamo lahko tudi maske in druge elemente, ki so zaznamovali čas nastajanja. Sorodno slikarskim delom nastajajo kiparska dela, ki skozi posamične najdene predmete ustvarjajo novo formo, ki v svojem vrtincu ustvarijo nov ekspresiven objekt specifične pomenskosti, prepojene z osebnimi zgodbami. Razvoj in preobrazba slikarske izraznosti, ki je nakazana v seriji Safari, se dovrši v delu Družinski krog, zaključenem konec leta 2024, ki že poznano abstrakcijo ter kasnejšo figuraliko zelo pomensko in premišljeno vključi v kompozicijo. To delo predstavlja novo obdobje, kjer se v osp

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. marec ― Shaping Change je razstava, ki raziskuje odnos do neprestane spreminjajoče se okolice. Naslov nakazuje tako vpliv in moč okolja kot aktivni potencial posameznika za sooblikovanje sprememb. Večina predstavljanjih del na razstavi je nastajala v času kolektivnega pretresa in radikalnih socialnih sprememb, to je v času pandemije, ki je predstavljala tako družbeno osamo kot pretres preskrbovalnih verig. Sočasno pa dela prikazujejo razvoj in spremembo umetniške prakse, ki je bila pogojena z razpoložljivostjo umetniških materialov. Luka Širok slika ekspresivno in svoje cikle ustvarja v skladu s trenutnim počutjem, vseeno pa v svojem procesu pušča prostor za eksperimentiranje in raziskovanje lastne ekspresije. To se kaže v postopnem grajenju dela skozi daljše časovno obdobje. Vsak cikel tako predstavlja zaokroženo celostno introspekcijo v posamično temo ali občutek. Serija Safari (2020), kamor spadajo dela Robocop in lunar park, Finding shoe, Monster behind the mask in What can I say to someone who isn't wearing a mask, predstavlja zametek nadaljnje umetniške usmeritve. Avtor je v času pandemije takrat težko dostopno slikarsko platno zamenjal za plošče PVC in tako ustvaril dela večjih formatov. Na podobah zasledimo veliko mero abstrakcije, iz katerih postopoma izhajajo prepoznavne podobe. Te se v izrazito ekspresivnem stilu zlivajo z ozadjem in ustvarjajo ritmično, skorajda geometrično likovno polje. Prepoznamo lahko tudi maske in druge elemente, ki so zaznamovali čas nastajanja. Sorodno slikarskim delom nastajajo kiparska dela, ki skozi posamične najdene predmete ustvarjajo novo formo, ki v svojem vrtincu ustvarijo nov ekspresiven objekt specifične pomenskosti, prepojene z osebnimi zgodbami. Razvoj in preobrazba slikarske izraznosti, ki je nakazana v seriji Safari, se dovrši v delu Družinski krog, zaključenem konec leta 2024, ki že poznano abstrakcijo ter kasnejšo figuraliko zelo pomensko in premišljeno vključi v kompozicijo. To delo predstavlja novo obdobje, kjer se v osp

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. marec ― Razstava akademskega slikarja Mirka Rajnarja povzema bistvo njegovega umetniškega creda. Slikarski opus tega znanega prekmurskega ustvarjalca je namreč od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je odmaknil od svoje precej temačne, z ekspresionizmom prežete figuralike, zelo konsistenten in usmerjen v lirično abstrakcijo, kjer prevladujeta mehkoba barv in svetlobe. Subtilni barvni nanosi ter svetlobni pojavi so zadnjih 25 let ključni formalni gradniki njegovih oljnih platen, s katerimi nam virtuozno približa spokojno vzdušje minimalističnih, zenovsko izpraznjenih pokrajin ter gledalce povabi h kontemplaciji in doživljanju lepote v drobnih, a pomensko bogatih trenutkih. Irma Brodnjak Firbas kustosinja

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. februar ― Andrej Trobentar ima lastno umetniško poslanstvo. Odkrivanje resnice sveta, odkrivanje resnice stvarstva, odkrivanje resnice sebe. Vse to skozi podobe. Andrej Trobentar je tudi glasbenik, vendar primarno slikar. Trobentar se je v svoji karieri slikarsko preizkušal v različnih slogovnih načinih in izvedbenih manirah, uveljavljeno prepoznavnost pa je dosegel v podobah, ki bi jih uvrstili v polje »abstraktne koloristične metafizike«. S to znanstveno precej neopredeljeno terminologijo bi morda zajeli najobčutljivejši delec umetnikove izpovedi, saj se le ta naslanja na racionalno zgradbo kot je geometrija (strukturni vzorec) a hkrati vzporedno sprošča v emotivno, nerazumsko (nadrazumsko) sfero. Vsekakor je Trobentar v doslednem likovnem delovanju lastno izpolnjeno izrazno moč ujel prav v nefiguralni, fabulativno neopredeljivi, poudarjeno agresivno »barvno napeti« podobi. Abstraktni kolorizem je zelo široko razprta struja likovnosti, ki omogoča brezmejnost izrazne sugestivnosti in izpovednosti. Gotovo pa je pri tem najpomembnejša forma, ki se opira na osnovne elemente vizualnega govora. Barva, ki se v medsebojnih razmerjih na poseben način razvije v urejeno kompozicijo, postane obsežno pripovedna. Sugestivnost slik Andreja Trobentarja temelji predvsem na učinku slednjega. Avtor tu ambiciozno izrablja kompozicijsko skladnjo, ki nastaja na podlagi posebne ritmične postavitve črtno-barvnih elementov v slikovno polje. Ubrano zastavljen in uravnotežen dinamični kompleks barvnih ploskev in linij se zbira v nekakšno optično ogrodje, ki na simbolni ravni preko asociacij ustvarja sporočilnost. V izvedbi abstraktnega slikovnega ekrana je avtorjevo dejanje navidezno povsem stihijsko, izpeljano naključno z vehementno gestualnim nanosom barve. Instinktivno čustveni odziv je sicer pomemben, vendar slikar le navidezno povsem spontano gradi podobo. Ustvarjalčeva vehementnost ni povsem prosta vezi razuma. Avtor premišljeno modulira slikovno okolje, kajti tudi abstraktna podoba mora zagoto

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 20. februar ― Razstava zajema obdobje od začetka njegovega ustvarjanja leta 2000 pa vse do danes, vključuje pa tudi umetnikovo najnovejšo produkcijo, izvedeno prav za razstavo v Mestni galeriji Ljubljana. Furlan se je v preteklih dveh desetletjih uveljavil v slovenskem in mednarodnem umetniškem prostoru kot avtor t. i. ciničnih strojev, objektov, video del ter performansov, prežetih z družbeno kritičnimi vsebinami in ironičnim humorjem. V svojih delih se že od vsega začetka osredotoča na problematiko človeškega dela v dobi avtomatizacije in robotizacije, ko postaja človek tudi sam vse bolj podoben stroju. Obravnava vedenjske vzorce človeka v kontekstu njegove ujetosti v vsakodnevno rutino in načenja vprašanja o problemu repetitivnih in nesmiselnih opravil ter o vlogi posameznikovega telesa v sodobni družbi. Uprizarja in komentira tudi različna druga patološka družbena stanja. Razstava bo zajela ključne avtorjeve ustvarjalne faze, med drugimi bo predstavljen tudi eden njegovih najbolj znamenitih in uspešnih večletnih projektov, in sicer serija Wear, ki je nastajala od leta 2005 do leta 2015 in je satira na temo izkoriščanja delavca v dobi neo-liberalnega kapitalizma. Postavitev zajema različna avtorjeva ustvarjalna področja, od razširjenega polja skulpture, kinetičnih objektov, instalacij do videa, performansa in knjige umetnika. The exhibition encompass the period from the beginning of his artistic career in the year 2000 to the present day, including the Furlan’s latest production created specifically for the exhibition at the City Art Gallery Ljubljana. During the past two decades, Furlan established himself in the Slovenian and international art scene as the creator of the so-called cynical machines, objects, video works, and performances that are infused with socially critical content and ironic humour. His works have always focused on the issues of human labour in the era of automation and robotization, when humans are becoming increasingly more similar to machines. He addre

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. februar ― Nika Rupnik je vizualna umetnica mlajše generacije, ki ustvarja na področju slikarstva, grafike, risbe in instalacije. V svojem delu raziskuje sodobno življenje, ki ga zaznamuje nasičenost z (vizualnimi) informacijami, hiter tempo, spremenljivost in začasnost, kar v človekovi notranjosti ustvarja občutja preobremenjenosti, odtujenosti, krhkosti in minljivosti. V skladu s tem se v njenih delih pogosto pojavljajo podobe abstrahiranih struktur, kjer se elementi urbane krajine (zgradbe, arhitekturni detajli, kamniti zidovi, tlakovci) prepletajo s fragmenti organskega (zaplate trave, grmovje, deli rastlin ali živali), tako da je težko reči, ali svetovi, ki jih predstavljajo, razpadajo ali se ravnokar rojevajo. To mejno situacijo umetnica ponazarja tudi formalno, saj v svojih delih pogosto kombinira klasične slikarske oziroma grafične tehnike s sodobnimi pristopi in materiali, denimo tako, da v sliko vključi fotografijo ali fotokopijo, v grafiki pa suho iglo uporabi na pleksi steklu ali plastični foliji. Pri vseh teh postopkih ima ključno vlogo svetloba, ki jo umetnica pojmuje kot soustvarjalko svojih del, saj v njih ne nastopa le posredno, kot takšen ali drugačen svetlobni zapis, ampak tudi neposredno, kot ustvarjalka senčne risbe, ki se poraja s presevanjem skozi prosojni nosilec, včasih še dodatno poudarjene z uporabo umetnih svetil, kot so reflektorji, baterijske svetilke ipd. Dela, ki nastajajo na ta način, ustvarjajo občutek neponovljivega trenutka in vzdušje, prežeto z občutji polzenja, uhajanja in neujemljivosti, s tem pa umetnica ponazarja nestalnost in fluidnost sodobnega življenjskega okolja ter nemoč posameznika, ki živi v njem. Vse to velja tudi za razstavo z naslovom Kontra plan, v kateri se umetnica poigrava s transformacijo risbe. V prvem prostoru nam ponudi vpogled v svoj risarski opus skozi nekaj izbranih reprezentativnih del. V osrednjem prostoru sledijo barvne risbe na pleksi steklu, ki se pomočjo svetlobe odslikavajo na steni za njimi, v tej igri kont

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. februar ― Leteti, lebdeti ali padati? Beseda geodialogi je sestavljenka. Dialog lahko razložimo kot komunikacijo, razgovor, medsebojno izmenjevanje misli in idej med dvema. Predpono geo- pa si v tem primeru lahko razlagamo na dva načina. Prvi je v zvezi z Zemljo, tlemi, tako da lahko misli navežemo na prizemljitev, razumski pristop, premišljenost, načrtovanje, kar so značilnosti ustvarjalnega procesa v geometrični abstrakciji. Umetnik povsem nadzoruje nastajanje dela in tudi svoja čustva, ki so v tem ustvarjanju izključena. Druga razlaga pa je s stališča matematike, katere področje je geometrija, ki se ukvarja z geometrijskimi pojmi, kot so točka, črta, ploskev ali lik in telo ter njihovi odnosi in spreminjanje v prostoru. To pa so tudi motivi in elementi geometrične abstrakcije. Beti Bricelj in Sandi Renko sta slovenska likovna umetnika, aktivna doma in v tujini. Sodita med pomembne ustvarjalce geometrične abstrakcije v mednarodnem merilu. Na razstavi Geodialogi vzpostavljata medsebojni dialog, ki sta ga začela že pred razstavo, med samim procesom snovanja in izbora del za razstavo, na razstavi pa se spogledujeta s prostorom, prek del izmenjujeta mnenja, poglede in idejne rešitve. A tudi umetniška dela vzpostavljajo dialog s prostorom in gledalcem v njem. Da umetnika lahko razumemo, moramo poznati njun način dela, deloma tudi stopnje, ki so pripeljale do sedanjega načina dela. Imata podoben premišljen in načrtovan pristop k ustvarjanju, saj oba preizkušata svoje ideje v številnih variacijah na skicah, ki jih ustvarjata s pomočjo mrežne strukture. Gibanje, učinki in izhodišča Pri obeh umetnikih se pojavljata dve glavni smeri ustvarjanja. Ena je Eksperimentiranje s ploskvami štirikotnih oblik, ki jih nalagata kot plasti in tako oblikujeta navidezen prostor, kar je bližje Beti Bricelj, drugi so kockasti motivi, ki so pogostejši pri Sandiju Renku. Razlikujeta se v izvedbi svojih idej in učinkih, ki jih vzbudita pri gledalcu. Želja in namen obeh pa je, da je gledalec pri ogledu č