MEDITERRANEA 20 / BIENALE MLADIH UMETNIKOV / YOUNG ARTISTS BIENNIAL

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. julij ― Sto umetnikov, mlajših do 35 let, iz cele Evrope, severne Afrike in Bližnjega vzhoda se je že dvajsetič zbralo na bienalu, ki je doslej lansiral številne pomembne ustvarjalce sodobne vizualne umetnosti. Tema: brezmejno! Mednarodni dogodek vas vabi k druženju, razmisleku, povezovanju in sodelovanju! Gre za praznovanje mladih umetniških glasov, ki nudi prostor za dialog in priložnost za razmislek o mejah, ki si jih delimo – o tistih, ki nas določajo in ločujejo, pa tudi o tistih, ki si jih lahko skupaj na novo predstavljamo. Mediterranea 20 je povabilo k raziskovanju številnih realnosti in mogočih prihodnosti skupnega življenja, ki presegajo meje, discipline in jezike. Dvajseta izdaja bienala Mediterranea 20 obsega razstave, performanse, instalacije in pogovore in je potekala v Novi Gorici, Vipavi in Gorici, mestih, ki simbolično ležijo na meji med Slovenijo in Italijo. Izdaja je usklajena s pobudo evropske prestolnice kulture in nosi temo Gremo brezmejno!. Vendar bienale ne slavi le odsotnost meja, temveč vabi k razmisleku o osebnih in kolektivnih mejah, ki oblikujejo naše identitete in družbe. Pod kuratorskim konceptom Meje v nas je bienale predstavil dela številnih mladih umetnikov, ki raziskujejo kompleksnost meja – geografskih, družbenih in mentalnih. Cilj dogodka je ustvariti prostor za različne glasove in perspektive ter spodbujati kritični diskurz in medsebojno razumevanje. Bienale odpira prostor za raziskovanje načinov sobivanja, povezovanja in zamišljanja skupne prihodnosti. Kuratorja Tia Čiček in Misal Adnan Yıldız

MARTINA MIÑO PEREZ, beepblip (IDA HIRŠENFELDER), JATUN RISBA & FRANCO G. LIVERA: KO REKE JOČEJO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. junij ― Avgusta 2024 je Rusija v sklopu svojih vojnih taktik zastrupila reko Seim, ki teče v Ukrajino. Gre za nepremišljeno, sprevrženo in predvsem sebično dejanje, ki ga je težko racionalizirati ali sploh razumeti. Onesnaževanje ali zastrupljanje vodnega vira nima le neposrednih učinkov, saj vodotok počasi pronica po strugi in za seboj pušča posledice, ki jih bo moč čutiti tudi v prihodnosti, vpliv na okolje pa je predvsem vse prej kot lokalen. Kako se bo to vrnilo na rusko območje, bo pokazal samo čas. Voda je najpomembnejši naravni vir in morali bi ga obvarovati tudi pred našim lastnim sovraštvom in medsebojnim klanjem. Do narave se venomer obnašamo izredno mačehovsko: svoj tehnološki napredek potiskamo naprej z izkoriščanjem naravnih virov, ekonomijo poganja logika ekstraktivizma, svoje krožnike polnimo s hrano, ki jo varujemo s pretirano uporabo pesticidov in herbicidov. S svojim arogantnim obnašanjem in ekspanzijo vnašamo v delikatne ekosisteme mnogo tujerodnih vrst, krnimo naravne habitate ter biodiverziteto. Vse to in še vsi drugi nepremišljeni posegi v naravo bodo opustošili naš dom. Ko reke jočejo … je razstava, ki skozi tri dela štirih umetnikov preizprašuje naš odnos do naravnih virov in okolja. Galerijski prostor prevzema sonorično izkustveno delo Voluminozno gibanje vodne Zemlje avtorice beepblip. Zvočna kulisa v tandemu s subtilno videoprojekcijo ustvari kontemplativno vzdušje. Delo vodo premišljuje v vsej svoji veličini; to je element, ki sooblikuje krajino ter napaja biome, sočasno pa v sebi nosi potencial katastrofalnih razsežnosti. Kompozicija sledi vodi od malih strug vse do morskih valov, ki bijejo ob skale, delo tako aludira na našo nemoč pred naravo kot upanjem za boljšo prihodnost. Bitter avtorice Martine Miño Pérez je izkustveno delo, ki kot svoj komunikacijski jezik koristi vonj in okus. Viseča skulptura Mantis/Nepenthes, ki spominja na mesojedo rastlino, vsebuje zvarek rastlin, sadežev in korenin iz ekvadorskega amazonskega gozda, pod katerim leži

ANDREJ ŠKUFCA, KATRIN EULLER IN MIRIAM STONEY: VSILJIVCI, NEPOVABLJENI V KAOS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. junij ― »Nobena od nerazumnih oblik, ki sem jih videl tiste noči, se ne sklada s človeško figuro ali kakšno zamisljivo uporabo …« -Jorge Luis Borges, »There Are More Things« [Obstaja več stvari] Kaj če telepatija ni znanstvena fantastika, temveč pritličje eksistence – predjezikovno svetlikanje, ki utripa pod jezikom, logiko, celo ljubeznijo? Ne filmska različica z branjem misli in militarizirano zunajčutno zaznavo, ampak nekaj bolj čudaškega: ambientalna oblika védenja oziroma uglašenosti na vzorce, ki predhodijo govoru. Tam včasih živijo otroci. In hobotnice. Zaznavanje na spektru, sanjska logika, omrežja gliv – vse to poteka na frekvencah izven normativnih pasovnih širin. In kaj če to, kar skuša govoriti z nami, sploh ni »človeško« in mu ni mar, če sporočilo prejmemo? V znanstvenofantastičnih filmih Solaris (1972), Stalker (1979) in Uničenje (2018) zunajzemeljske entitete ne izvedejo invazije – obdržijo se. Inteligence ne izžarevajo skozi dialog, temveč skozi pokrajino, ritem, mutacije. Ne želijo nas uničiti. Nočejo biti kot mi. Morda nas niti ne zaznajo. In prav to bi lahko bilo še najbolj zastrašujoče. Destabilizirajo ne skozi nasilje, ampak skozi formo. Operirajo z ozračji, ne argumenti. Sedaj pa si predstavljajte, da neka taka počasna, ambientalna, nezamisljiva zavest obstaja ne v globokem vesolju, temveč na neki nekoliko manj dramatični lokaciji – denimo med Koprom in Piranom. In da je sluzasta. Petola, živa povrhnjica Sečoveljskih solin, je mikrobna plast cianobakterij, diatomej in alg, vzgojenih skozi stoletja utelešenega negovanja. Gre za infrastrukturo, arhiv in tihega kooperanta hkrati. Brez nje tradicionalna proizvodnja soli – obrtna, sezonska, veličastno neproduktivna glede na standardne kapitalizma – ne bi bila mogoča. Petola ne govori, si pa zapomni. Dela po svoje. Ona je materialni spomin – bistvena in živa. Ta razstava izvira iz suma, da nismo sami – ne v zunajzemeljskem, temveč v epistemološkem smislu. Da se v našem neposrednem okolju – mikrobnem, arhitek

METKA KRAŠOVEC: MED SREČO IN ŽALOSTJO / RDEČE OBDOBJE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. maj ― V svojem danes znamenitem rdečem obdobju Metka Krašovec ni upodabljala stvari, ona jih je portretirala. Zato to niso predmeti, ampak stvari: predmeti so moškega spola, stvari ženskega, predmeti so nemi, stvari pripovedujejo. Toda iz slik ni slišati glasov, kvečjemu nekakšno zvenenje, ki ga oddaja barva, neslišni zvok, ki ga ustvarja rdeča svetloba in zbudi stvari, ki so bolj zaustavljene kot nepremične v podobi: iz slik zvemo, kako se jih je slikarka dotikala, razporejala, urejevala, dokler niso bile postavljene v natančno tisto pozicijo, ki jo je potrebovala za svojo kompozicijo – temu res lahko rečemo, da jih je portretirala. Plašči so postali poosebljene podobe njenih najbližjih, matere in očeta, njen plašček je njeno odloženo bitje, portret v preobleki, in alia effigie, bi rekla Metka, ki je obvladala latinščino. Rdeče obdobje se je začelo s srečo: v božičnem večeru je zagledala osvetljeno fasado ljubljanske frančiškanske cerkve v rdečem soju – tisti odtenek je danes neskončno bolj bled – in jo natančno takšno tudi naslikala. Potem je doma osvetljevala svoj zasebni prostor, postavila luč, na tla, ob posteljo, v omaro, v sredo stvari, ki so se znašle v njeni sobi, jih osvetlila z več strani in ugotovila, da so postale začuda – kot jih je sama opisala – »monumentalne«, ker so imele svojo lastno »arhitekturo« in so se strnile v samosvoje kompozicije. Rdeča je prelila stvari, jih presnovila v vzpodbudne prisotnosti: kar se je takrat znašlo v njeni rdeči barvi, je bilo bolj resnično od resničnosti. Ta predmetna metafizika se je leta 1973 dramatično spremenila, ko je za slikarko – ki si ni nikoli izmišljevala stvari, ki ni naslikala ničesar, kar se je ni osebno globoko dotaknilo – prišlo obdobje žalosti. Njena mati je umirala, rdeča barva se je zavila v žalost. Zdaj je rdeča barva postala njena osebna svetloba, ne optična, fizikalna danost, temveč eksistencialna uteha, ki ji je pomagala živeti skozi travmatično obdobje žalovanja. Vse njene slike so do konca osebne, to

KRES 2.0: ŽAREČ DUH DIGITALNE KOLEKTIVNOSTI / THE FIERY SPIRIT OF DIGITAL UNITY

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. maj ― Ali je optimizem prihodnosti pogorel, medtem ko nas vsako sekundo obdajajo tesnobni prebliski kapitalizma? V duhu tradicije prižiganja kresov na večer pred praznikom dela umetnice_ki na razstavi obujajo simboliko minulih tradicij in priklicujejo davno mrtve duhove solidarnosti, kolektivizma in delavskih pravic. Sestavljajo združeno fronto, ki prevprašuje svoj položaj v času hustle in grindset mentalitet, razlike med podeželskim in urbanim kulturnim ozadjem, trenutne ekonomske razmere in prevlado individualizma v luči tehnološkega razvoja ter naše odvisnosti od digitalnih medijev. Pridružite se nam ob ritualni aktivaciji del, v katerih umetnice_ki opozarjajo na pasti work-hard-play-hard miselnosti in vplivnežev za samopomoč, fantazirajo o upokojitvi po kvalitetnem burnoutu, obenem pa nas spodbujajo, da si zamišljamo svetlejšo prihodnosti za vse. Has the optimism of the future burned down, while the anxious flashes of capitalism envelop our every second? In the spirit of the tradition of lighting bonfires on the night before International Workers’ Day, the artists in the exhibition are reclaiming the symbolisms of bygone traditions and reawakening the long-dead ghosts of solidarity, collectivism, and workers’ rights. They form a united front, questioning their own position and ways of coping in the age of hustle mentality, the disparities between rural and urban cultural backdrops, the current economic conditions and the prevalence of individualism in the light of technological development and our dependence on digital media. Join us for the ritualistic activation of the works in which the artists warn us about the traps of work-hard-play-hard mindset and self-help influencers and dream about retirement after a quality burnout all the while encouraging us to envision a brighter future for all.

ŠTUDIJSKA RAZSTAVA: KURATIVNA SPAJANJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. maj ― Študijska razstava Kurativna spajanja se posveča mladim slovenskim umetnikom in umetnicam, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov povezujejo v umetniške delovne skupine. Nastale skupine se pogosto imenujejo kolektivi, tandemi, tudi platforme, nemalokrat pa svoj obstoj in identiteto vežejo na specifičen prostor, opremo ali medij. Povezovanje v umetniške skupine in kolektive v našem prostoru ni pretirana novost. Kljub temu ni za zanemariti dejstva, da se razlogi za združevanje pri najmlajših generacijah lokalnih ustvarjalcev (po sili razmer) skrivajo v pragmatični želji po boljših pogojih dela. Kurativna spajanja vključujejo predstavitev aktualnega dela izbranih mladih kolektivov, ki v glavnem ustvarjajo v Ljubljani: DILEMA, Kvadratni meter, Podmladek, Kolektiv Arhiv, Pita Projekt in KELA. Posamezna proaktivna povezovanja umetnikov v stabilnejše in dopolnjujoče se celote temeljijo na različnih ideoloških, družbeno-političnih in socialnih vzgibih. Če so se v preteklosti umetniki pogosteje združevali na podlagi osebnostnih stikov, prijateljstva, partnerstva in presečnih likovno-vizualnih praks, se v zadnjem času povezovanje uresničuje še na podlagi neugodnih družbeno-ekonomskih situacij, gentrifikacije in nedostopnosti (bodisi do primernih ateljejskih prostorov bodisi prostorov za bivanje in hrambo, pa tudi opreme, kot so denimo povečevalniki, temnica, osvetljevalci, sita, preša, kemikalije, peči …). Povezovanje v kolektive mladim umetnikom ne omogoča zgolj boljših pogojev za delo, pač pa zagotavlja avtomatski princip nadaljnjega mreženja z ostalimi ustvarjalci, odpira prostor za kritični diskurz in medsebojno pomoč, deljenje izkušenj ter kolegialno čustveno podporo. Pomemben vidik združene skupine umetnikov je tudi manevriranje skozi domač kulturno-političen sistem – prijavljanje na različne pozive, občinske in državne razpise, zagotavljanje razstavnega prostora in prepoznavnosti. Različni oblikovni pristopi in izkušnje se z namečkom daljšega seznama referenc in medij

AJDA KADUNC: ČUTNA MREŽA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. maj ― *Z obrobja zaznave* Razstava Čutna mreža umetnice Ajde Kadunc prevprašuje odnos med človekom, njegovim razumevanjem okolja in drugih entitet, s katerimi soobstajamo. Metodološko avtorica izhaja iz svoje slikarske prakse, pri čemer se osredotoča na neposredno in izrazito telesno izkušnjo razumevanja okolja, v katerem biva. Umetnica v svojem delu združuje neposredne senzorične impulze, partikularne poglede, ki presegajo tehnološko posredovane informacije sodobnih naprav in aplikacij. Njena praksa temelji na procesu hoje kot obliki reflektivne meditacije, ki omogoča beleženje sledi, ki jih tako človek kot tudi drugi organizmi, ki so enakovredno pomembni za ekosistem, puščajo za seboj. Njena sicer likovna praksa se tako širi v polje umetniške raziskave in gradi na mreži pomenov, skozi katero se oblikuje razumevanje krajine in njenega fluidnega značaja. Proces hoje kot način spoznavanja prostora pa ji omogoča subtilno dokumentiranje premikov telesa v odnosu do bioloških struktur, atmosferskih pogojev in skupnostnih dinamik, kar omogoča poglobljeno kontemplacijo o razmerjih med človeško in nečloveško prisotnostjo v okolju. Osrednji vizualni motivi na razstavi vključujejo umetničine značilne organske oblike, a jih tokrat dopolnjujejo arhitekturni elementi, kot so ograje, ki aludirajo na prisotnost družbenega nadzora, omejevanja in preoblikovanja krajine v različne teritorije. Pojavljajo se tudi drugi, novi motivi, kot so zabrisane linije in številčenje, ki jih avtorica prenaša iz grafičnih pregledovalnikov, kot sta GERK in eProstor. Gre za netipične oblike parcel, prekinjene vzorce in sistemske spodrsljaje, ki nastanejo ob nalaganju podatkov po spletu. Ob tem umetnica primerja oštevilčeno in z znaki zamejeno krajino iz digitalnih arhivov z možnimi pomeni in omejitvami, ki se vzpostavijo v dejanskem, fizičnem prostoru, ko ga preči s telesom. V tem kontekstu jo zanima, kaj predstavlja »pravilno« ali »resnično« branje teh podatkov in kaj se zgodi, ko vzpostavljeni sistemi odp

SANDI ČERVEK: MODRE SLIKE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. april ― Slovenskega akademskega slikarja Aleksandra Červeka (rojen 1960) so likovni kritiki poimenovali umetnik črnine ter že kmalu v njegovem slikarskem ustvarjanju prepoznali izjemnost ter ga umestili v sam vrh slovenske sodobne umetnosti. Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada leta 2021, ki je najvišje priznanje Republike Slovenije za vrhunske umetniške dosežke in pomeni obogatitev slovenske kulturne zakladnice. Njegove likovne začetke umeščamo v figuralno slikarstvo, od katerega pa je relativno hitro prešel v abstrakcijo in konec osemdesetih let prejšnjega stoletja začel ustvarjati črne slike, ki jih je poimenoval preprosto Slika. Po barvni figuraliki (1985–1987) in kratkem obdobju t. i. kontrolirane geste (1987–1989), v katerem se v maniri informela pripovednost njegovih del postopoma izgubi, je skrajno zreduciral likovna sredstva in pričel ustvarjati minimalistična črna platna v oljni tehniki. Červek je skozi desetletja svoj racionalno načrtovan ter fizično in mentalno naporen ustvarjalni proces, pri katerem od leta 1990 naprej uporablja izključno slikarsko lopatico, izpopolnil do te mere, da so njegove črne slike dobile filigransko dovršeno ter izjemno taktilno nitkasto teksturo. S postopno organizacijo slikarskih potez v oblike spiral, lokov in stožcev, ki jih umetnik vnaprej skicira na prazno platno, pa pride do izraza tudi prostorska dimenzija črnih slik. Ob ustrezni osvetlitvi se igra svetlobe ujame v brazde črnih platen in se odbija nazaj v prostor gledalca. Slikarski proces umetnika zaradi ponavljajočega se ritma zarezovanja v barvno materijo spravi v prav posebno stanje zavesti, podobno transu ali meditaciji. Ko umetnik ujame ritem, se mentalno odpre. Červekove črne slike tudi zelo dobro utelešajo tradicionalni japonski estetski princip, imenovan wabi-sabi, ki spodbuja k meditaciji in iskanju lepote v nedokončanosti in neizrekljivem. Červek z izvirnim nagovorom svetlobe in optičnimi iluzijami ustvari magične črne opne, skozi katere gledalec vstopa v polja me

ANA SLUGA: POZABLJENI POGOVORI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. april ― Ana Sluga je vizualna umetnica, ki deluje v glavnem kot slikarka, ustvarja pa tudi na področju videa in fotografije. Njeno slikarstvo se napaja iz tokov druge polovice 20. stoletja, predvsem poparta, kar izkazuje z značilno ploskovno formo, jasno obrisno risbo in večinoma čistimi barvami, poenostavljanjem in sintetiziranjem realnih oblik, približanimi izrezi, vključevanjem vzorcev in znakov ter uporabo pripomočkov splošne rabe, kot so spreji in za umetnico specifični soboslikarski valjčki. Popartistična forma ima subjektivno obarvano vsebinsko strukturo, saj umetnica v svojih delih raziskuje vprašanja, povezana z identiteto, osebno zgodovino, družinsko arheologijo, socialnimi razmerji in vsakdanjimi situacijami, skozi to subjektivno kukalo pa pogosto odpira vpogled v splošna družbena stanja in probleme. K obravnavanim vprašanjem običajno pristopi s humorjem in (samo)ironijo, zato njena dela kljub resni tematiki na splošno preveva sproščenost, živahnost in svetloba. Na razstavi umetnica predstavlja svoje najnovejše slike, izbrana dela na papirju iz cikla Pasivni torzo in serijo grafik, ki je nastala v grafičnem ateljeju Hiše kulture. Gre za reprezentativna dela iz ciklusa, ki ga umetnica ustvarja v zadnjem času, od leta 2021 dalje. V teh delih zavzema osrednje mesto ženska figura. Postavljena je pred nevtralno ozadje, ki je monokromno ali prekrito z vzorci, narejenimi s soboslikarskimi valjčki. Odeta je v oblačila in obdana s predmeti v nelogičnih in časovno neskladnih sestavih, kar še dodatno poudarja naslikani kolaž, ki mestoma prekriva figuro. Njen obraz nikoli ni izrisan, zato pa komunicira s kretnjami in držo telesa. Očitno je ujeta sredi nekega opravila ali situacije, ki spričo vrzeli in nekonsistence v pripovedi ostaja nejasna. V skladu z navedenim slike preveva vzdušje, kjer se reminiscence na neko nedoločno, nostalgično in domačno preteklost spletajo z referencami na urbano sodobnost, kar še dodatno pripomore k pomenski razvezanosti in razdrobljenosti podobe

WHERE DOGS RUN: KEROSENE CHRONICLES. FUNGUS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. april ― ‘Kerosene fungus’ je tehnofilni organizem, ki živi v rezervoarjih za gorivo in uporablja posledice antropocena kot svojo evolucijsko prednost. Med presnovo gliva spreminja vonj goriva, v katerem se je naselila, kar je izhodišče za modeliranje kemijske komunikacije med bio- in kibernetskimi organizmi. Roboti z živim organizmom uporabljajo vonj, da se med seboj najdejo in gradijo odnose na podlagi podatkov o počutju glive v njih. Kerosene Fungus lives in fuel tanks and feeds on kerosene and diesel. Successfully and abundantly reproducing fungus can lead to the airplane malfunction causing it to crush; it is also able to cause serious damage of the oil infrastructure. Ascomycetae Amorphotheca resinae Parbery (1969) grows on substrates rich in hydrocarbons (creosote, oil, kerosene). In 1960s it was considered one of the most prevalent species feeding on fuel. The fungus turned out to be not only accompanying humans throughout our technological revolutions, but being heavily invested in them, since its evolutionary strategy is based on using the consequences of the anthropocene as an advantage over other bio-agents. During the course of its metabolism the fungus changes smell of the fuel in which it has settled. For us this effect became a starting point for modelling the situation, in which chemical interaction of the fungus and machine creates an opportunity for establishing chemical communication between robots. In this case the kerosine is not only used as a nutritional source for fungus, but also as an additional fuel source for the machine. Each of the four robots is equipped with kerosine tank containing kerosine fungus. The tank’s data (PH-meters, gas analysis, kerosene level) affects robot’s choice of strategy and mode of communication it selects for interacting with others in the group. The modes are: 1. kerosine preservation (escape), active search for fresh kerosine (hunt), 2. exploration (promenade), 3. kerosine excess (altruism), 4. passive wait for changes

SKUPINSKA RAZSTAVA: NARAVA OSEBNO / NATURE IN PERSON

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. april ― Jernej Forbici, Anja Jerčič Jakob, Mateja Kavčič, Tina Konec, Nina Koželj, Gregor Radonjič, Tilyen Mucik, Plateauresidue Kaj mi narava daje osebno? Narava je vse, daje življenje in ga tudi vzame. Podarila nam je prostor za pripovedovanje lastnih zgodb in ljubezni do nje. Narava nima možnosti izraziti, kaj čuti in kaj točno je, a vendar na vsem in na vsakem pusti svoj pečat. Največkrat je odrinjena na stran, človeštvo si že od nekdaj prizadeva izkoristiti moč narave, včasih jo tudi izbrisati, vendar Mati narava nikoli ne preneha s svojo borbo, da se vrne v zavest ljudi. Uvodne misli bi lahko brez težav povezali s pojmom umetnosti. Umetnost je vse, kar nas obdaja, je življenje in velikokrat imitacija narave. Umetniki tako odražajo čas, v katerem živimo, pravzaprav je njihova dolžnost, da izražajo lepoto okrog nas, sporočajo, za kaj se zavzemajo, koga so pripravljeni zaščititi in kje so napake v naši družbi. V zadnjem času so umetniki zavzeli položaj aktivistov narave, ki se s subtilnim izrazom borijo, da narave ne bi popolnoma izbrisali iz našega zavedanja. Tokrat bomo dali umetnikom besedo, da sporočijo svoje misli in občutke o naravi ter naši prihodnosti. Izražanje sebe v povezavi z naravo je več kot umetnost, je del življenja in našega poslanstva, saj dokler se borimo za boljšo prihodnost, smo dovzetni za spremembe. Poslušajmo subtilno moč umetnosti, ki poskuša vnesti zavedanje ponovnega spoštovanja narave. Zdaj je čas, da nekaj spremenimo. Mati narava nas navdihuje, fascinira in ves čas poskrbi, da smo navdušeni nad njeno lepoto. Pri oblikovanju kuratorske razstave izhajam iz različnih umetniških praks, ki izhajajo iz vtisov narave ter nam na subtilen način sporočajo o okoljski problematiki. Izbor umetnikov prikazuje različnost umetniških izrazov, kako gledalca premakniti in ga spodbuditi k razmišljanju o prihodnosti našega planeta. Pri izboru sem iskala raznolike umetniške pristope in inovativnost izražanja. Nekateri uporabljajo naravne materiale, iz katerih ustv

ALEKSANDRA VAJD IN ANETTA MONA CHISA: FOSILNO SONCE / TAR STAR

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. april ― Medijske tehnologije in kultura so ključno povezane z geologijo in ekologijo Zemlje, od surovin in energetskih virov, potrebnih za nastanek in delovanje naših naprav, do okoljskih posledic njihove proizvodnje in uporabe. Pozornost do materialnosti tehnologij, ki seže onkraj razumevanja medijev kot zgolj kulturnih artefaktov, omogoči, da tudi na fotografsko prakso pogledamo v razširjenem, planetarnem kontekstu. Fosilno sonce fotografijo razpre kot »več kot človeški« proces, vpet v materialne transformacije, ki segajo daleč v preteklost in prihodnost, onkraj naše prisotnosti na planetu. Rdeča nit razstavne instalacije so prepleti kablovja, kakršne najdemo v mrežah globalne komunikacije in energijske distribucije. Vijejo se skozi strop, lezejo iz tal, vse do video podob na ekranih, ki jih napajajo. Tvorijo tri večja vozlišča, ki se prek različnih materialnih, formalnih in simbolnih asociacij ukvarjajo z vlogo sonca v procesih, ki zaznamujejo fotografijo v njenih analognih in digitalnih manifestacijah. Eno od teh vozlišč predstavlja kompozicija ekranov, ki oddaja umetno »naravno belo« svetlobo in nizko, pulzirajoče brnenje – zvočno reprezentacijo solarne aktivnosti. Ekrani so delno premazani s črno katranu podobno snovjo, mešanico bitumna, vazelina in sivkinega olja, kakršna je bila uporabljena v heliografiji (iz grščine helios kot sonce, in graphê kot pisanje ali risanje), tehniki z začetka 19. stoletja, ki je izkoristila svetlobno občutljivost bitumna in fiksirala podobo iz camere obscure ter tako porodila prvo znano fotografijo. Sončna svetloba ima moč, da povzroči kemične spremembe na površini in pusti trajno sled, zato so fotografije včasih občudovali kot »sončne risbe«, ustvarjene z »roko narave«, ki ji je bil človek samo pomočnik. V tem smislu lahko fotografijo razumemo kot nadaljevanje starodavnih procesov vtiskovanja prek interakcij svetlobe s snovmi – beljenje tkanin in rjavenje kože na soncu, ter tudi fosilizacije. Z bitumnom premazani ekrani sestavijo črn kr

JIRI BEZLAJ: V RAVNOTEŽJIH / KIPI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. marec ― Z izvirnim pristopom, svojevrstno izraznostjo in izbiro različnih materialov, je močno zaznamoval različna časovna obdobja na področju kiparstva. Sprva je ustvarjal skulpture organskih in totemskih oblik v glini, lesu in bakru. Pozneje se je zlasti s skulpturami v teracu približal minimalizmu. Od leta 1978 dalje je bila njegova raziskovalna pot usmerjena k bolj simbolnemu in alegoričnemu odnosu do materiala, zlasti k ustvarjanju iz kamna. V zadnjem obdobju, se z izbiro drugih materialov, na novo izrazi v ustvarjanju kipov iz papirja, lesa in železa. V duhovnih in telesnih ravnotežjih Razstavljene umetnine v Bežigrajski galeriji 1 so nastale od leta 2022 do začetka leta 2025. Ženske figure so ustvarjene v tehniki kaširanega papirja (papier-mâché) z lesenimi podstavki iz lesa. Geometrični podstavki so že sami po sebi umetnine. Z njimi figuralne kompozicije postavlja v različne kompozicije ene ali dveh ženskih figur. Postavlja jih v telesne položaje, ki so nenavadni, vendar mogoči. Stojijo na piedestálih končnih uravnovešenih izkustev, ki še poudarjajo njihovo premagovanje fizikalnih zakonitosti. Pomenijo tudi bivanje v brezčasju in čas resničnega lebdenja pred zavestnim in resničnim poletom v drugačni in drugi dimenziji. V njih se nahajajo in bivajo ženske (figure) v neskončnih in raznovrstnih položajih, v katerih premagujejo fizikalno težnost. Prav to dosegajo v stanju duhovne umirjenosti. Izrazi na njihovih obrazih ponazarjajo zadovoljstvo in srečnost. S tem nas tudi selijo v čas njihovega miru in umirjenosti. Čas njihovih stanj je zaustavljen v enem samem položaju. Za vedno. In vendar v videzu trajnega giba in gibanja. Z njimi potujemo v vse dimenzije izkustev in čutenj, ki so na videz nemogoča. Smo na poti v njihovo uresničitev. Miloš Bašin Recognisable for his unique expressiveness, original approach and choice of different materials, he has strongly influenced different time periods in sculpture.Initially, he created sculptures of organic and totemlike forms in

MIRSAD BEGIĆ: SLIKE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. marec ― Ogromen opus Mirsada Begića zajema plastike malih dimenzij, javne spomenike in risbe. Ravno Begićeve risbe pa so tisti del njegovega opusa, ki je najbolj obsežen, a širšemu občinstvu hkrati tudi najmanj znan. Begić je doslej razstavljal zelo redko, največjo razstavo njegovih risb so mu pripravili leta 2003 v Obalnih galerijah Piran, kjer je ob tej priložnosti izšel tudi obsežen katalog s spremnim esejem Andreja Medveda. Pri njegovih risbah gre za krokije, skice, pripravljalne in samostojne risbe in kolaže, ki jih je umetnik tako rekoč obsesivno ustvarjal vzporedno ob svojih kiparskih delih. Po formatu so te risbe zelo različnih dimenzij: od miniaturnih pa vse do monumentalnih formatov. Za razliko od javnih plastik in portretov, ki so nastajali bolj ali manj po naročilu, so Begićeve risbe nastajale predvsem iz neke notranje nuje, kar je tudi eden izmed glavnih razlogov, zaradi katerega njegove risbe ohranjajo prvinsko neposrednost. Te umetniške neposrednosti ne skali niti spoznanje, da umetnik riše pravzaprav več, kot kipari, saj je ravno risba tisti medij, s katerim se zanj začne in sklene vsak posamični dan. Hkrati pa risba predstavlja izraz njegovih vsakodnevnih zaznamkov in artikulacij, ki jih umetnik intuitivno zasluti v specifičnih koordinatah, v katerih za en sam mimobežen in težko ulovljiv trenutek sovpadeta sedanjost in preteklost, tostransko in onostransko. Risbe, ki so se od Begićevih študijskih let naprej množile v njegovem ateljeju, je umetnik konec leta 2023 in na začetku leta 2024 spremenil v tisto, čemur sam reče slike. S tem ko so risbe postale slike, bi jih v bistvu morali označevati dve letnici nastanka, prva je letnica nastanka risbe, druga pa letnica umetnikove preobrazbe risbe v sliko. Begić je risbe kaširal na skrbno izbrana platna, jih z ročnimi intervencijami poenotil ter jih tako zlil z novim nosilcem. Platna, na katera so risbe kaširane, tako dobijo funkcijo paspartuja, umetnik pa s hitrimi potezami združi in zlepi robove risbe z nosilcem.

SUZANA BRBOROVIĆ IN MITJA FICKO: FINE TUNING

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. marec ― Svoj pristop in odnos do slikanja bi lahko primerjal z avanturističnim potovanjem. Znana sta mi okvirna smer potovanja in katera sredstva vzamem s seboj. Vse drugo se zgodi na poti in sproti. Gre za prepustitev toku potovanja in bolj ko se spuščajo cilji, namere in pričakovanja, več presenečenj in iznajdb se lahko zgodi na poti (na sliki). Slikanje ima dosti opravka s telesom. Ne samo s fizičnim, grobo snovnim telesom, ki vodi čopič in dela poteze, ampak tudi s finosnovnim telesom, katerega del so tudi kvalitete občutenja. Prek kvalitet lastnega občutenja se lahko potopimo v polje bivanja. Med značilnostmi mojega telesnega občutenja bivanja so živo zgoščeno, kondenzirano energetsko udobje, nenehno polzenje, premikanje, celo brezmejno letenje. Dobro občutenje lastnega bivanja je notranja brezmejna kvaliteta. Ohranjata in poglabljata pa ga usmerjena pozornost, mehkoba in nenavezanost. Proces svojega dela bi lahko poimenoval tudi fluidna navigacija, kjer cilj ni končni objekt, ki ga je potrebno uresničiti, temveč izhodiščna točka poti, po kateri polzim, drsim z vsemi viri zaznavanja. Fine tuning = proces, rahločutno uglaševanje kakovosti in usklajevanja z materialnostjo poti. Mitja Ficko V svojem delu se osredotočam na bivanjsko tematiko, predvsem na razmerje med organskim obstojem in strukturo različnih sistemov okrog nas. Polje raziskovanja kompleksnosti naše eksistence se kaže v večplastnem ustvarjalnem procesu, kjer se barva postopoma nalaga s pomočjo slikarskih tehnik, ki se med seboj prepletajo in s katerimi na sliki pride do izraza odnos med gesto in linearno risbo. Nasproten proces se kaže v kolažih, kjer je med plastmi različnih materialov in barve možno zaznati prostor med njimi in posledično njihove sence. Tematsko se kolaži in slike dopolnjujejo, a vendar kažejo drugačen odnos do prostora. Medtem ko pri slikah velikokrat nalagam in s pomočjo lepilnih trakov odvzemam plasti barve, jih pri kolažih nalagam in jim šele z dviganjem od površine dam končno kompozi