SLIKARSTVO ZDAJ / THE PAINTING NOW Slovenija 21 / Slovenia 21

SLIKARSTVO ZDAJ / THE PAINTING NOW Slovenija 21 / Slovenia 21

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. julij ― Kuratorska razstava. Sodelujoči umetniki: Suzana Brborović, Nina Čelhar, Matej Čepin, Barbara Drev, Marko Jakše, Staš Kleindienst, Robert Lozar, Ira Marušič, Katja Pál, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Joni Zakonjšek, Nika Zupančič. Kurator: Andrej Medved Razstava gradi na avtorskih poetikah, ki zaznamujejo sodobno slovensko slikarstvo »ta-hip« in »ta-trenutek«, se pravi brez omejitev na posamezne generacije ali letnico rojstva, kot je bil to primer pred dvema letoma na razstavi Čas brez nedolžnosti v ljubljanski Moderni galeriji. Pomembna je torej kakovost del, njihova vrhunskost in aktualnost v smislu so=dobne ustvarjalnosti. Zato ne bo uveljavljenih slikarjev, ki trenutno nimajo presežnih del, niti slikarjev, ki so že ustvarili vrhunska dela in predstavljajo v svojem obdobju zaključene slikarske opuse, a so njihove sodobne slike pomik nazaj, »ponavljanje« ali le poskus nečesa novega, kar ne prinaša v resnici neki novuum ali celo nadaljevanje umetniške rasti v pomenu kakovostnega presežka v njihovem razvoju.
SKUPINSKA RAZSTAVA / GROUP EXHIBITION: MODRO / BLUE

SKUPINSKA RAZSTAVA / GROUP EXHIBITION: MODRO / BLUE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. julij ― Kuratorja / Curators Tomaž in Arne Brejc Umetniki / Artists: Janez Bernik, Bogdan Borčić, Martin Bricelj Baraga, Beti Bricelj, Sandi Červek, Gustav Gnamuš, Tomaž Gregorič, IRWIN, Zmago Lenárdič, Katja Pál, Borut Popenko, Irena Romih, Andraž Šalamun Galerija Equrna vsako leto eno razstavo posveti barvi. Letošnja je modra, ker je Janez Bernik leta 1977 naslikal »Modro epidemijo« in ker zdaj živimo v času epidemije. Barve nikoli ne zastarajo in modra je ena najbolj popularnih barv: v moderni civilizaciji je arhetipska stalnica. Modra predstavlja nebo in vodo, misel in onostranstvo, velike razsežnosti in sublimno, je najprej kozmološka barva; potem je barva miru in harmonije, zrelosti, razumskosti, barva visokih vrednot: zaupanje, iskrenost in zvestoba. In ker je barva ponotranjenosti, melanholije in nostalgije, je lahko zelo subjektivna, pa vendar tudi hladna in distancirana. V slikarstvu je bila modra vedno izjemna, ker je bil pigment (lapis lazuli) redek in dragocen. Ko so v začetku 18. stoletja odkrili ceneni umetni ultramarin, zdaj znan kot pruska ali pariška modra, se je modra naglo razširila in postala lahko dostopna »industrijska barva«. Danes je na voljo toliko odtenkov modre v modi, oglaševanju in medijih, da so se njeni globoki pomeni razblinili v klišeje. V sodobnem slikarstvu je modra razpeta med običajno delovno in uporabno »plavo«, ki samo pokriva predmete in pojave, in modro, ki »razmišlja« o sebi, o svoji identiteti in posebnosti in izgleda »abstraktno«. Toda kaj abstrahira? Zagotovo ne naravnih danosti (nebo, atmosfera, voda itd.) in o abstrakciji kot cilju in namenu sploh nihče več ne razmišlja. Modra barva je zato najprej avtonomen gradnik podobe, je prej snov kot izraz, prej miselna površina kot razodeto čustvo. Zdaj mora modra ustvarjati visoko estetsko občutljivost in slike na razstavi skušajo z različnih pogledov in pristopov pokazati barvni polilog, mnogogovor, kjer se vse vrti okrog modre barve in načina, kako obstaja in učinkuje. Modra je tudi
LUKA ŠIROK: RRRRRRR

LUKA ŠIROK: RRRRRRR

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. julij ― Luka Širok je eden vidnejših umetnikov mlajše generacije na Goriškem. Po temeljni izobrazbi je slikar, vendar ustvarja v različnih medijih, kot so slika, risba, kolaž, print, fotografija, instalacija ali kombinacije naštetega. Svoj značilno eklektičen pristop uporablja tudi znotraj posameznega medija, v slikarstvu denimo kombinira različne tehnike (pastel, tuš, akril, olje, sprej), jezike (abstrakcija, figuralika) in sloge, instalacije pa ustvarja iz najdenih predmetov in materialov, ki jih poveže v novo celoto, včasih tako, da jih preprosto sestavi v kompozicijo, včasih pa jim doda tudi malo plastiko, ki jo izdela sam, in/ali barvo. Skozi ta pristop skuša podati avtentično podobo vsakdanjosti, ki jo zaznamuje za sodobno življenje značilen kadriran način dojemanja sveta, razpad velikih mitoloških sistemov, heterogenost etičnih in moralnih kodov, pluralizem različnih mnenj in stališč, skrajni individualizem itd. Hiter pregled umetnikovega slikarskega opusa, ki predstavlja glavnino njegovega ustvarjanja, pokaže, da so ga v različnih obdobjih delovanja pritegnile različne umetniške smeri, s podrobno analizo pa se iz tega eklektičnega konglomerata izluščijo sidrišča, okrog katerih je zgradil prepoznaven osebni slog. Prvo sidrišče, najzgodnejše in, kot se zdi, tudi najbolj osebno, je urbana ulična umetnost, predvsem grafiti in murali, od koder izhajajo nekatere likovne značilnosti njegovega sloga, denimo palimpsestnost, ploskovitost, stilizacija, uporaba popkulturnih znakov in likov, ne nazadnje tudi spreja kot tehnike. Vendar je skoraj bolj kot skupne likovne značilnosti pomembna notranja vez s tem načinom izražanja, saj mu podobno kot uličnim umetnikom predstavlja prostor svobode, samoizražanja in komunikacije, pa tudi družbene kritike, uporništva in subverzije. Drugo sidrišče, ki je vplivalo na oblikovanje umetnikovega sloga, je šolanje v Italiji, najprej na umetniškem liceju v Gorici in kasneje na akademiji v Benetkah, pa tudi sodelovanje v različnih umetniških inici
MARCO DONNARUMMA Z ANO RAJČEVIĆ: '7 CONFIGURATIONS: THE AI PROSTHESES'

MARCO DONNARUMMA Z ANO RAJČEVIĆ: '7 CONFIGURATIONS: THE AI PROSTHESES'

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. junij ― V sodelovanju z Raziskovalnim laboratorijem za nevrorobotiko Visoke šole Beuth v Berlinu. Cikel performansov in instalacij s skupnim naslovom 7 konfiguracij se osredotoča na izzive, ki jih človeško telo doživlja v dobi umetne inteligence. Z raziskovanjem gibanja, dramaturgije, zvoka, tehnoloških in inženirskih rešitev vsako od del v ciklu združuje človeško telo, robotizirano opremo, program strojnega učenja in mikroorganizme v edinstveno 'konfiguracijo'. Stroji, uporabljeni v ciklu 7 konfiguracij, utelešajo osupljive spoje strojnega in organskega. Te neuporabne proteze so paradoksalni objekti, oblikovani za telo, vendar ne z namenom njegove nadgradnje, temveč zato, da mu odvzamejo določene funkcije: robot, ki z jeklenim nožem reže kožo, obrazna proteza, ki z mehansko roko zastira pogled tistemu, ki jo nosi, in robotizirani hrbtenici, ki delujeta kot dodatna organa brez telesa. Proteze so bile izdelane v sodelovanju z umetnico Ano Rajčević in inženirjem Christianom Schmidtsem. Kiparskemu modelu je sledilo računalniško modeliranje, nato 3D tiskanje posameznih delov in v zaključni fazi ročna dodelava. Pri nekaterih od protez je površina prekrita z bakterijskim biofilmom, ki ga je posebej za projekt pripravila umetnica Margherita Pevere. Vsi roboti izhajajo iz skupnega modela, ki je anatomsko spremenjen in prilagojen glede na potrebe posameznega umetniškega projekta. Proteze so bile zasnovane z namenom, da delujejo kot performerji, kot avtonomni, samodoločujoči akterji, ki vzajemno delujejo s svojimi človeškimi partnerji brez zunanjega nadzora. Razpolagajo namreč z biomimetičnimi nevronskimi mrežami - algoritmi za obdelavo podatkov, ki posnemajo biološki živčni sistem. Nevronske mreže, razvite s sodelovanjem Donnarumme in Raziskovalnega laboratorija za nevrorobotiko Visoke šole Beuth v Berlinu, te stroje opremljajo z umetnimi kognitivnimi in senzomotoričnimi sposobnostmi. Senzorični podatki, beleženi v realnem času, vsaki od protez omogočajo, da zaznavajo tako lastno te
SKUPINSKA RAZSTAVA: PREBLIZU PREDALEČ

SKUPINSKA RAZSTAVA: PREBLIZU PREDALEČ

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. junij ― Realnost prafosilov oziroma status prednamskih izjav, kot je na primer »Zemlja je nastala pred 4,5 milijardami let«, kažeta na nezadostnost zgolj linearne teorije časovnosti. Njun globlji smisel se lahko zariše šele skozi retrojekcijo preteklosti na podlagi sedanjosti. Naša pozicija je vselej že del njunega opisa. Toda v tem smislu se prafosil, ki implicira neobstoj subjekta, ne razlikuje od tega, da mislimo dogodek, ki se je zgodil včeraj. Natančneje povedano, ne razlikujeta se, v kolikor gre pri obeh za nastop preloma realnosti kot homogenega kontinuuma. Preloma, ki ga lahko zarišemo pri Mortonovih hiperobjektih, kot je denimo globalno segrevanje. Do njih ne dostopamo z distance, toda ne moremo jih zajeti v celoti, določiti njihove meje. So viskozni in hkrati nelokalni. Smo v njih, so blizu, toda hkrati odmaknjeni od nas. Hiperobjekti postavljajo na glavo utečeno razumevanje in izkustvo objektov. To so objekti, ki jih ne moremo videti, nanje ne moremo neposredno pokazati, toda hkrati so masivno razporejeni v prostoru in času. Umetnost deluje natanko v pelomu, kjer realnost ne sovpade s seboj. Ne gre torej za "diskurzivno kletko", ampak prej za neko radikalno asimetrijo, heterogenost. Umetnost razodeva, da nobeno pravilo ne vsebuje "pravilo pravila". Ob diskurzivnosti je nemreč potrebno uvideti, da je zazankana s kontingentnostjo kot svojo ireduktibilno hrbtno stranjo. Toda prav notranji prelom realnosti, razcep, zaradi katere realnost ne sovpade v celoti sama s seboj, hkrati odpira možnosti nekega drugega načina delovanja. Sergej Kapus
NASLEDNJIH 21 DNI BO KLJUČNIH / THE NEXT 21 DAYS WILL BE CRUCIAL

NASLEDNJIH 21 DNI BO KLJUČNIH / THE NEXT 21 DAYS WILL BE CRUCIAL

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. junij ― Naslednjih 21 dni bo ključnih | Letna razstava šole Svet umetnosti. Umetnice_ki: Beli sladoled, Nataša Berk, Aldo Giannotti, Adrijan Praznik, Simona Semenič & Nada Žgank, Small but dangers Kuratorska skupina: Vesna Bukovec, Miha Kelemina, Lara Plavčak Pri pripravi in izvedbi razstave sodelujejo udeleženke in udeleženca šole Svet umetnosti: Katarina Bogataj, Ajda Bračič, Blaž Brumen, Janja Buzečan, Hana Čeferin, Matevž Jerman, Maša Knapič, Teja Kosi, Katarina Lipovac, Teja Miholič, Tamara Mlakar, Ana Obid, Sanja Vatić, Eva Žibert, Maša P. Žmitek Prvi sklop umetniških del na razstavi naslavlja vprašanja lastnega nastanka. Umetnica in umetniki se sprašujejo, kako se umetniško delo vzpostavlja, ali je njegov obstoj sploh možen brez aktivnega pogleda gledalke_ca ter pripustitve v umetnostni sistem. Dela prinašajo premislek o razsežnosti ustvarjalnega procesa – od snovanja do izdelovanja in načina predstavitve javnosti v razstavnem prostoru in na družbenih omrežjih. Je morda preživetje umetnice_ka v sistemu sodobne umetnosti odvisno predvsem od spretnosti, prilagodljivosti in iznajdljivosti? Ali zgolj posledica naklonjenosti tistih na pozicijah moči? Nataša Berk se v svoji seriji Imagine More poigrava s pričakovanji gledalk_cev in njihovo aktivno izkušnjo galerijskega obiska, s čimer se navidezno izogne kompleksni izdelavi, stroškom produkcije, pa tudi odgovornosti za vsebino. Adrijan Praznik izpostavlja trivialno plat igranja igre, ki se imenuje umetniška kariera. Zanima ga, kako sistem določeno delo prepozna kot umetniško in vzpostavlja njegovo avro. Izpostavlja vlogo umetniškega portfolia in ga primerja z vrednostnim papirjem, s katerim kotira na »borzi« umetnostnega sistema. Je način, kako se umetnica_k predstavi strokovni in širši javnosti, celo pomembnejši od samega umetniškega dela? To vprašanje postavlja tudi dvojec Beli sladoled in z značilnim humornim pristopom komentira obet uspešne umetniške kariere, ki naj bi jo prinesla zmaga na tekmovanju za najboljše mlade
SIMON KOCJANČIČ: YO YO

SIMON KOCJANČIČ: YO YO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. junij ― V letu, ko je splošna ustavitev javnega življenja ljudi zaprla v intimo lastnega doma, se Simon Kocjančič kritično ozira v svet. Privlači ga svet nasprotij, pa naj gre za nianse barv, nedorečenost motivov in njihove vsebine, za mejo med osebnim in družbenim, mejo med notranjim in zunanjim svetom, mejo med abstrakcijo in figuraliko. Ne zanimajo ga torej same skrajnosti ene ali druge smeri, ampak medprostori, ujeti med obema nasprotjema. V razstavljenih refleksijah po eni strani poglablja pogovor s samim seboj in s svojo umetnostjo, po drugi strani pa v izjemno pogumni in optimistični drži začenja pogovor z zunanjim svetom. V slikarski tehniki se izogiba rutini in slikanju po predlogah in zasleduje spontano potezo, katere cilj je vsakič znova doseči drugačen, morda nepričakovan rezultat, s tem pa obenem poskrbi, da njegov likovni jezik tako motivno kot tudi v barvnih kontrastih ostaja svež. In the year when the general cessation of public life confined people to the intimacy of their own homes, Simon Kocjančič looks critically at the world. What lies between the – at least apparently – clearly defined boundaries as we cross a certain boundary? He is attracted by the world of opposites, be it the nuances of colour, the indeterminacy of motifs and their content, the boundary between the personal and the social, the boundary between the inner and the outer world, the boundary between abstraction and figuration. He is not concerned, then, with the extremes of one direction or the other, but with the interspaces caught between the two opposites. In the reflections on display he, on the one hand, deepens the conversation with himself and his art, and, on the other, enters into a conversation with the outside world, taking on an extremely courageous and optimistic stance.
ADRIJAN PRAZNIK: POIZKUS POSTAVITVE

ADRIJAN PRAZNIK: POIZKUS POSTAVITVE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 29. maj ― S serijo Čista špekulacija (Pure Speculation) naslavljam sledeče vprašanje: »Kaj določi umetniško delo v današnjih političnih, ekonomskih in tehnoloških parametrih?« Tema, sicer značilna tudi za moja dosedanja dela, se navezuje na odnos človek – tehnologija in načenja problematiko ustvarjanja oz. produciranja umetnin v 21. stoletju. Slikarstvo (ali sliko) sicer ohranim kot izhodišče za svoje ustvarjanje, vendar pa poudarek z umetniškega dela preusmerim na okvirje, podstavke, reprodukcije ter druge prijeme, ki določeno delo vzpostavijo kot umetnino. Pri zastavljeni tematiki je v izhodišču vprašanje umetniške avre. McKenzie Wark je blizu resnice, ko zapiše, da je umetniško delo derivat.1 Reprodukcija naredi delo redko, unikatno (za razliko od kopije), hkrati pa ga promovira ter širi idejo o njegovi pomembnosti. Tu je zelo na mestu primerjava z borzo. Na eni strani imamo različne portfolie umetnic_kov ter ideje, ki jih njihova dela predstavljajo, na drugi strani pa so ljudje in ustanove, ki z njimi špekulirajo ter se odločajo za investicije. Portfolio tako postane približek vrednostnega papirja, s katerim operira umetnica_k oziroma razne_i posameznice_ki, institucije in posrednice_ki. Tako so danes bolj kot dejansko delo pomembni sistemi, ki določeno umetnino prepoznajo kot umetniško in jo nato nadalje umeščajo, promovirajo itd. Neoliberalni ustroj družbe je ustvaril prav specifično situacijo: umetnost tekmuje za svoj obstoj s svojim dvojnikom (doppelgängerjem): zabaviščno industrijo. Tu gre za bitko različnih ideologij, ki se poslužujeta sorodnih postopkov in orodij, sam rezultat ene in druge prakse pa je precej različen. V drugem planu, a nič manj pomembno, je vprašanje avtorstva oz. originalnosti dela. Postopki, kot so apropriacija, kolažiranje in medijsko prenašanje podob, so korenito spremenili pojmovanje umetnosti v 20. stoletju. Navsezadnje že samo orodje, kot npr. čopič, določi končni izgled umetniškega dela. Danes pa smo še korak dlje, saj programi in njihova
MITJA FICKO: LUPI SE NEŽNO

MITJA FICKO: LUPI SE NEŽNO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. maj ― V svoji najnovejši produkciji Ficko ohranja večino za njegovo ustvarjanje bistvenih elementov. Tako specifično atmosfero kot zavezanost k metaforičnemu in simbolnemu, ko se kot vedno vrača h govorici o idejah, ki so bolj kot ne na drugi strani tega, kar nam je običajno in znano. Na podobah ohranja skrivnostnost in dogajanje, ki s posameznimi prizori in elementi sicer sega v ta svet, z načinom njihovega sestavljanja in likovno obdelavo pa se učinek celote praviloma naseljuje v mnogo bolj senzibilnih in z drugačnim utripom prežetih prostorih. Razlika je predvsem v formalnem pristopu, čeprav ne vedno. Za razstavljena dela so namreč značilni tako novi, spremenjeni pristopi h gradnji slike kot vračanje k preteklim. Neke vrste krožnost, ki sega naprej in hkrati nazaj, v sami postavitvi razstave pa se grupira v sklope, ki segajo od narativnega do čiste abstrakcije. Z vmesnima sklopoma, ki sta kombinacija figurativnega in abstraktnega, so slike vse bolj sploščene, čeprav najpogosteje z razgibanim dogajanjem med prednjim in zadnjim planom, polne ritmov, z igro vmesnih prostorov, oblik in površin, ki stopajo pred sliko ali se umikajo v ozadje. Barve so intenzivnejše, pogosto bolj zgoščenih nanosov in barvni odnosi bolj kontrastni, v sklopu, v katerem jim dodaja bleščice, daje uporaba neslikarskega materiala občutljive in premišljene optične učinke. Prej številni pripovedni drobci se začno umikati in se včasih zgostijo tudi v samo eno ali dve figuri. Na nekaterih začne abstraktno prevladovati, tako da se zlahka zazdi, da se umetnikov izraz giblje v novo smer; še posebej zaradi zadnjega sklopa povsem abstraktnih kompozicij. Medtem ko je spet za tretje, ki so na razstavi predstavljene s prvim, uvodnim sklopom, z bolj zamolklimi in prevladujoče razredčenimi barvami, s pripovednostjo, ki je odprta in se izgrajuje predvsem v polju asociativnega, ter s prostorom, v katerem fenomeni kot da vznikajo iz temne globine, še vedno značilna dinamika in strukturiranost starejših slik. Ta kro
LEON ZUODAR: IZ DRUGE ROKE / SECOND HAND

LEON ZUODAR: IZ DRUGE ROKE / SECOND HAND

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. maj ― Leon Zuodar je v slovenskem umetnostnem prostoru že dobro uveljavljen slikar, znan po delih, ki nastajajo v komunikaciji s popularno kulturo in v tem okviru še posebej z urbanimi subkulturnimi gibanji. Pri ustvarjanju svojih del se poslužuje značilnih prijemov iz tega okolja, kot so denimo ploskovitost, palimpsestnost, stilizacija, ponavljanje in variiranje motivov, uporaba znakov, sloganov in parol, tipiziranih likov ipd., ki jih avtorsko predela in zaokroži v humoren, včasih tudi ironičen, celo sarkastičen komentar vsakdanjega življenja. Na tokratni razstavi umetnik predstavlja več del, ki jim je skupen motiv mreže, postopek sestavljanja in reciklaža. Delo New Body of Work (2020) sestavlja okrog 170 starejših, neuspelih in zavrženih risb, ki jim je umetnik dodal nov, vsem skupen motiv in jih vmestil v mrežo iz vrvi, s tem pa jim na ironičen način povrnil življenje in mesto v umetniškem sistemu. Serija slik Puzle (2020-21) je nastala z reciklažo ostankov starih (poslikanih) platen, ki jih je umetnik s pomočjo šivalnega stroja sestavil v nova ozadja in z ročno izvezenimi motivi v nove zgodbe, pri čemer se je poigraval z učinki palimpsestnega prekrivanja različnih tehnik in motivov iz svojega slikarskega ustvarjanja skozi čas. Poleg omenjenih serij risb in slik umetnik predstavlja tudi slikarsko instalacijo, ki vključuje napis DRIP, sestavljen iz več manjših neposlikanih slikarskih platen, obešenih na steno (2004), in sliko iz sešitih kosov platna, ki se »razliva« v prostor (2021), v njej pa na ironičen način tematizira dripping kot enega od značilnih slikarskih postopkov (angl. drip = kapljanje). Razstava kot celota je odraz umetnikovih razmišljanj o procesu slikarskega ustvarjanja kot takšnem in v kontekstu celotne umetniške produkcije. Podobno kot ostala področja človekovega delovanja, je dandanes namreč tudi umetnost prenasičena z deli, ki nastajajo z veliko hitrostjo, potujejo z razstave na razstavo, se kopičijo v depojih in preprodajajo na sejmih. V nasprotju s
TOBIAS PUTRIH: PERCEPTRON

TOBIAS PUTRIH: PERCEPTRON

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. maj ― Tobias Putrih se v konceptualnih in materialno efemernih projektih giblje med kiparstvom, arhitekturo in znanostjo ter se ukvarja z avantgardami 20. stoletja, zlasti z utopičnimi in vizionarskimi koncepti oblikovanja prostora. Njegova dela so največkrat predlogi, makete oziroma modeli obstoječih arhitekturnih zasnov in historičnih idej. Navdihujoč se pri dediščini eksperimentiranja, med drugim v opusih Buckminsterja Fullerja, Friedricha Kieslerja in Yona Friedmana, Putrih uresničuje arhitekturne spremembe javnih prostorov – kinodvoran, knjižnic, galerij in univerz – ter gradi začasna okolja iz običajnih, industrijskih ali nematerialnih materialov: papirja, kartona, lesa in svetlobe. Lomljene oblike ter spremembe nivojev prostora in osvetlitve uporablja za gradnjo pripovedne poti, na kateri obiskovalce potaplja v notranjosti prostorskih postavitev. Svoje instalacije snuje kot družbene prostore, strukture za ustvarjanje in ohranjanje občutka skupnosti. Na njegove minimalistične rešitve vplivajo modernistične strukture, še zlasti v delih, ki poudarjajo preproste zgradbe, mehanizme projiciranja, bele ploskve in čist prostor. Modernistična zaznavna arhitektura je za Putriha, ki raziskuje njene oblike zatopljenosti v ambient, generativna umetniška paradigma. Umetnik se v delu še zlasti tesno navezuje na razvijajočo se zgodovino arhitekture kinodvoran, zato njegove instalacije v svojih površinah združujejo tako povsem zaznavne konstrukcije kot bolj zapletene atmosferične oblike nekdanjih kinodvoran. S takim poustvarjanjem socialne arhitekture projiciranja pokaže spremenljive geometrije in variabilne arhitektonike. Umeščene v kiparsko formo v začasnih, prilagodljivih arhitekturah, podobnih zaslonskim pregradam, postanejo Putrihove zamišljene površine same prosojni teksturni objekti. In his conceptual, materially ephemeral projects that move between sculpture, architecture, and science, Tobias Putrih engages 20th century avant-gardes, in particular their utopian and visionar
SONJA VULPES: LIMBO

SONJA VULPES: LIMBO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. maj ― Naslov razstave Limbo je premišljeno izbrana beseda, s katero lahko natančno in neposredno opišemo likovno-duševni izraz avtoportretov v najnovejši seriji grafik Sonje Vulpes, na katerih prevladuje psiho-fizično stanje negotovosti in ujetosti v nedoločljiv vmesni ali prehodni prostor.Čas podob, v katerem živimo, je zanimiv in bolj kompleksen, kakor nam ga prikazujejo množice fotografij osebnih profilov na družbenih omrežjih, kjer prevladuje veselje srečnih ljudi. Iz neke oddaljene prihodnosti bi zagotovo trdili, da je bilo to obdobje vsesplošne radosti. A nekateri srečni obrazi – selfiji – so le maske, pod katerimi se skrivajo negotovost, strah, obup, jeza, žalost, nemoč in podobna zapletena čustvena stanja človeške psihe. Nezmožnost izpovedovanja osebne sreče in veselja marsikoga prisili v zavestno laž o tem ali pa ga izloči iz pričakovanih in sprejemljivih družbenih okvirov.Razmah selfijev je posredno vplival tudi na razumevanje avtoportreta, ki je v kontekstu likovne umetnosti uveljavljen motiv, za katerega lahko rečemo, da načrtno slika človeško psiho takšno, kakršna je. Težavnost motiva in nezmožnost poglobljenega pogleda vase sta nemara vzroka, da je razmeroma redek v sodobni likovni umetnosti, še redkeje pa ga srečamo v sodobni slovenski grafični produkciji. Dober avtoportret določata izoblikovan likovni jezik in brezkompromisna iskrenost v opazovanju samega sebe. Avtoportreti Sonje Vulpes imajo oboje. Začutimo lahko surovo izpovednost kot posledico iskrenega opazovanja same sebe, zato je na upodobitvah ne obkrožajo simboli ali drugi pomenski znaki, saj poskuša tako rekoč vse povedati s položajem telesa in izrazom na obrazu, s poudarkom na očeh, ki so lahko polni črni ali zgolj obrisani prazni beli krogi. Figura je pogosto pokrčena in ujeta v nedoločenem prostoru, kjer sta ozadje in prostor le nakazana, večinoma pa popolnoma abstraktna in bolj odsevata razpoloženje figure kot njeno prostorsko umestitev. Grafike odlikuje preprosta in natančna risba, ki jo graf
THIS SITUATION HAS DEVELOPED OVER A LONG TIME

THIS SITUATION HAS DEVELOPED OVER A LONG TIME

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. maj ― Spremenjeni pogoji produkcije v zadnjem letu so pretresli načine snovanja razstav, zato se zdi smiselno, da se fokus s spektakla odprtja prestavi na razstavo kot organizem, polje povezav, ki ga poganjajo odnosi med posamezniki, vključenimi v proces. Prav na ta način delujejo umetnice, ki predstavljajo svoje delo na razstavi This situation has developed over a long time. Njihovo raziskovanje medija razstave kot ustaljenega načina dajanja v vidno – točke udejanjanja razmerij moči med ključnimi akterji umetnostnega sistema, pa je v času poplave spletnih kulturnih vsebin še toliko bolj vredno premisleka in pozornosti. Vprašanja praks produkcije in institucionalizacije umetnosti, ki smo jih z umetnicami Pio Louwerens, Adrijano Gvozdenović in Nino Goropečnik raziskovale v procesu snovanja razstave, so tako dobila nove razsežnosti, saj so se pogoji za delo in načini vzpostavljanja vidnosti fundamentalno spremenili. Prakse sodelujočih umetnic so v prvi vrsti performativne in raziskovalne, problematizirajo svoj odnos do dokumentacije in raziskujejo potenciale dogodkovnosti. Ta pa ima trenutno spremenjene parametre in časovnost − namesto fizične prisotnosti in ustvarjanja začasnih kolektivih prostorov daje prednost novim načinom pozornosti in aktivacije gledalca. Z razstavo poskušamo odpirati prostor za premislek konvencij postavljanja razstav in pogojev, na katere pri tem pristajamo. Da v polju vidnega sploh lahko izjavljamo, moramo posnemati že obstoječe strategije, jih apropriirati, ne navkljub, ampak zaradi silnic v polju umetnosti. Ko uporabljamo in delamo s tem, kar nam je že na voljo v instituciji, reapropriiramo okvir razstave in razmišljamo o načinih naseljevanja prostora, da bi tako morda ustvarile pogoje za drugačne pristope k ustvarjanju območij vidnosti. Poleg dejanskega prostora umetnice nagovarjajo predvsem diskurzivno raven – kontekst Galerije Škuc, v katerega vstopajo in ga nagovarjajo. Za to uporabijo orodja, kot so izhajanje iz ostankov prejšnje razstave, u

GORAN BERTOK: LAKOTA, RDEČA / HUNGER, RED

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. april ― Bertok spada med prepoznavnejše akterje sodobne slovenske fotografije. V svojem delu se dotika nekonvencionalnih, obrobnih, tabuiziranih tem, predvsem skozi osrednji motiv človeškega telesa, njegove ranljivosti in minljivosti. Tudi v najnovejši seriji se ukvarja s krhkostjo človeškega telesa. Vendar tokrat iz nekoliko drugačne perspektive; mučeno - izčrpano telo, je posledica (zavestne?) odločitve posameznice_ka, da se izpostavi skrajnim fizičnim in psihičnim izkušnjam odpovedovanja hrane. Bertok to izkušnjo - izkušnjo anoreksije - primerja z nekaterimi drugimi mejnimi izkušnjami, s katerimi se je ukvarjal v svojih preteklih serijah. Namen projekta je tako spraševanje o sami naravi naše telesnosti, našega odnosa do telesa, bolečine, pa tudi do naše minljivosti vse to pa skozi medij (režirane, studijske) fotografije. "...Pred leti sta se medsebojno intervjuvala dva fotografa, J. P. Witkin in pa Andres Serrano. Eno od vprašanje je bilo “Zakaj se ukvarjaš s to tematiko”, oba sta namreč znana po tem, da sta fotografirala tudi človeška trupla. Witkin se je razpisal na dolgo in široko, medtem ko je Serano odgovoril, da se s to tematiko ukvarja pač zato, ker ga privlači. Njegov odgovor se mi je zdel bistveno bolj iskren, mogoče pa - paradoksalno - tudi bolj sporočilen, globok. Ker me to privlači, je mogoče največ, kar lahko o tem povem. Vse ostalo je racionalizacija. Sam rad govorim o smrtnosti telesa, o smrti človeka kot o nasilju, o pripadanju telesu, ampak vse to ni nujno, da kaj dosti pove o moji fotografiji. Vem pa, da me je vedno zanimalo tisto, kar je bilo skrito, prepovedano, drugačno, bizarno, noro - mogoče mi je vse to dajalo upanje, da kljub vsemu obstaja nek drug svet, drugačen od tega, v katerega sem bil rojen - svet mojih staršev, svet institucij, vsega tega, kar nisem hotel živeti. V ta običajen, vsakdanji, recimo temu celo normalen svet uvrščam tudi institucionalno kulturo, natančneje umetnost, z vsemi institucijami kot so uradne galerije, da niti ne govori
IGOR BANFI: TAVAJOČI / WANDERERS

IGOR BANFI: TAVAJOČI / WANDERERS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 18. april ― Igor Banfi doživljanje domače panonske krajine prenaša na velika platna, ki niso le odsev podobe prekmurske ravnice, ampak tudi prostori kontemplacije, kamor se lahko zateče izgubljena duša. Tavajoče in iščoče nedoločljivo so abstrahirane figuralne oblike, ki naseljujejo in oživljajo arhaične, lirične pokrajine prekmurskega slikarja. Vertikalne, ponekod brezoblične, ponekod pa že skoraj utelešene podobe, potujejo, izginjajo (v vodi) in se prikazujejo gledalcu, katerega v izrazito intimnem, duhovnem občutju soočajo z njegovo lastno eksistenco, preizpraševajoč osamljenost, samoto, odtujenost, vse odtenke hrepenenja in mogočega odrešenja. Banfi v barvni paleti ostaja zvest zemeljskim tonom, ki jih le redko presekajo odtenki živo rdečega sončnega zahoda. V dela vključuje tudi zemljo kot taktilen element. Skupaj z oljno barvo jo nanaša na platno kot teksturiran gradnik slike, ki sublimno vsebino ozemlji v realnosti. Barvno je prisotna tudi zračna, pomirjujoča modrina. Iz nje se na hladnih platnih rojeva megla, ki obdaja osamljeno drevo ali komaj razpoznavno telo. Vedno osamljeno, četudi v dvoje, a največkrat samo, majhno in iščoče; otopljeno v ambientalno atmosfero nanosov. Kljub otožnosti zabrisanih figur in zamolklih barv pa iz horizontov v tonih bele in rumene seva neoprijemljiva pozitiva. Umirjenost neobljudene razplastene krajine skupaj z usklajeno harmonijo elementov v njej odpira vrata metafizičnemu svetu, kjer sta omogočena tavanje in iskanje upanja na meji med nebom in zemljo. Igor Banfi transfers his experience of the domestic Pannonian landscape to large canvases, which are not merely reflections of the Prekmurje plain but also spaces of contemplation, where a lost soul can take refuge. Wandering and looking for the indeterminate are the abstracted figural forms that inhabit and revive the archaic, lyrical landscapes of Igor Banfi. Vertical, in some places shapeless, and in some almost incarnated images, travel, disappear (in the water) and present themselve
SKUPINSKA RAZSTAVA / GROUP EXHIBITION: TIHOŽITJA / STILL LIFES

SKUPINSKA RAZSTAVA / GROUP EXHIBITION: TIHOŽITJA / STILL LIFES

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 18. april ― Na skupinski slikarski razstavi Tihožitja, se predstavlja 16 slovenskih umetnic in umetnikov starejše in mlajše generacije, ki s sodobnimi motivi opozarjajo na pomembnost upodobitve motiva natura morta (mrtva narava) kot samostojnega in še vedno popularnega "lajtmotiva" v slovenski likovni umetnosti. Na razstavi sodelujejo: Metka Krašovec, Zmago Jeraj, Franc Mesarič, Bogoslav Kalaš, Živko Marušič, Sandi Červek, Andrej Brumen Čop, Robert Lozar, Silvester Plotajs Sicoe, Tadej Tozon, Matej Čepin, Ana Sluga, Barbara Jurkovšek, Iva Tratnik, Gašper Capuder in Ira Marušič. Kustosinja razstave je Nina Jeza. Najstarejša slika na razstavi je Nož umetnika Zmaga Jeraja iz leta 1967. Narcise Metke Krašovec iz leta 1977 so iz obdobja njene rdeče-črne faze, prav tako pa so naslikane v postmodernem duhu. Tudi umetnik Franc Mesarič, znan kot začetnik hiperrealizma pri nas, to dokazuje s sliko Kanti, ki je sicer šele iz leta 2001; predstavlja vsakdanje predmete z močno simboliko plastičnih posod za smeti, Bogoslav Kalaš pa predstavlja tihožitje vsakoletnega kmečkega opravila kolin. Živko Marušič je v našem prostoru vodilni figuralik, a skoraj ob vsaki njegovi figuri se pojavlja največkrat sadje, zelenjava ali kakšni drugi zanimivi predmeti. Sandi Červek je poznan po svojih črnih abstraktnih slikah, a že nekaj let ustvarja opus Intermezzo, pri katerem se Sandi prelevi v Aleksandra ter očitno uživa v ustvarjanju tihožitij, ki so sicer narejena v abstraktni maniri. Andreja Brumna Čopa poleg mrčesa in figur konstantno spremljajo tihožitja; po navadi upodablja vsakdanje predmete, ki jih slika jv svojem prepoznavnem slogu, na sivkasto platno z uporabo različnih materialov in pigmentov. Robert Lozar je prav tako figuralik, ima pa tudi več drugih opusov, kot so recimo ikebane. Tadej Tozon je sicer poznan bolj kot figuralik, a se tihožitij nikakor ne izoogiba. Enako velja za Silvestra Plotajsa Sicoa, ki je v našem prostoru tako v barvni kombinaciji živih barv, kot tudi v vsebini pravzaprav un
še novic