Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. marec ― Dinamične obžarjene oblike v neznanem V nekaterih slikah Milana Eriča lahko prepoznamo mimobežne oblike, ki spominjajo na nebesna telesa. Zlasti na komete. Da gre res za navdih iz raziskovanja vesolja pričajo slike s podobami lebdečih vesoljcev. V ostalih slikarskih delih pa vidimo neznane oblike, ki bi bili lahko stroji in mehanske tvorbe opazovane, od zgoraj, iz ptičje perspektive. Bolje iz obleta nad novimi temnimi pokrajinami. Neznane tvorbe sestavljene tudi iz več delov se tudi premikajo z na videz veliko hitrostjo preko povsem temnih nebesnih svodov. Slike delujejo tako verodostojno kot da bi jih zabeležile kamere. Abstraktno se v teh delih spreminja v konkretno in jasno, resnično vizijo fantastičnega in hkrati še neznanega. Neznano postaja razvidno. Tako resnično, da je verjetno. Miloš Bašin S svojo minimalistično in ponavljajočo se estetiko poizkušajo animirati pogled gledalca v svojih ritmičnih strukturah in ustvarjati navidezno gibanje. Gledalec s pogledom potuje po različnih strukturnih formatih. Strukture posameznih oblik v povezavi z drugimi tvorijo ritmično celoto. Predmeti, ki stojijo pred nekaterimi risbami ustvarjajo dodatno trodimenzionalno dopolnitev, ki povežejo ploskovito slikovno površino s prostorom po katerem se giblje gledalec. Milan Erič Dynamic glowing shapes in the unknown In some paintings by Milan Erič one can spot passing shapes that resemble heavenly bodies, particularly comets. Paintings depicting floating aliens are further proof that the author gets inspiration from exploring space. In the rest of the artwork we can observe unknown shapes that may well be machines and mechanical structures seen from above, from a bird’s-eye view. Or from flying over new, dark landscapes. The unknown formations that consist of several pieces seem to move at great speed over pitch black firmaments. The paintings thus look as accurate as camera photos. The abstract transforms into a concrete, clear and real vision of something fantastic and unknown. T

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. februar ― Miha Majes je vizualni umetnik najmlajše generacije, ki ustvarja na področjih slikarstva, grafike in prostorske instalacije. Svoj vizualni jezik opredeljuje kot milenijski pogled na pop art v poznem kapitalizmu oziroma kot prisvajanje potrošniške estetike za naslavljanje pomanjkljive sposobnosti mišljenja v sodobni družbi. V skladu s tem v svojih delih pogosto uporablja ikonografijo pop- in sub- kultur(e), vanje vključuje različne vsakdanje predmete (igrače, pripomočke, okraske, oblačila…), vse to pa začini z elementi iz osebne mitologije, ki se je izoblikovala skozi odraščanje na slovenskem podeželju. Dela, ki jih predstavlja na tokratni razstavi, povezuje naslov Hi!poteze. Povzet je po izhodiščni sliki celotne razstave, ki prikazuje ogrado, v kateri je zaprto fantastično bitje, sestavljeno iz delov različnih živali, ob njem pa stoji počeno jajce z razprtimi krili. Slika predstavlja na eni strani zaprtost domišljije ali ustvarjalnosti v (umetniški) sistem oziroma strukturo, na drugi pa željo po osvoboditvi. Naslov Hi!poteze torej povzema umetnikovo raziskovanje novih načinov izražanja v umetniški produkciji. Z ozirom na to pridobi izraz hipoteze nekoliko drugačen pomen od običajnega, kar umetnik tudi zaznamuje z medklicajem. Če v polju znanosti označuje trditev, ki jo je potrebno dokazati ali potrditi, tu, v polju umetnosti predstavlja nekakšno antitezo obstoječemu, konceptualno odprto postavko, ki ima lahko več možnih rešitev. Ena od umetnikovih hi!potez se nanaša na način, kako so umetniška dela ustvarjena in posledično tudi razstavljena. Umetnik na razstavi predstavlja slike in objekte, ki jih jukstapozicijsko vmešča v galerijski prostor kot instalacijo. Slike in objekti so nastajali vzporedno, umetnik pa je s tem, ko je prehajal iz slike v objekt in nazaj, puščal formo vseskozi odprto za nove rešitve. Postopnost in eksperimentalnost ustvarjalnega procesa se odraža tudi v kompozicijah, saj jih že na prvi pogled zaznamuje drzen preplet različnih tehnik, materialo

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 16. februar ― »Vse se začne v praznem prostoru, ki v Popenku sprošča adrenalin,« je pred petindvajsetimi leti ob razstavi v Razstavnem salonu Rotovž zapisala Aleksandra Kostič. Četrt stoletja kasneje se slikar Borut Popenko vrača v Razstavni salon Rotovž, zdaj poimenovan UGM Studio. A izhodišče ostaja isto. Popenka od začetka zanimajo osnovne prvine slikarstva, ki izhajajo iz praznega prostora, od materialnosti slikarskega medija do oblikovanja slikovnega polja. V raziskovanju barv in oblik, razmerij, kompozicij, volumnov in harmonij se sklicuje na abstraktno slikarsko tradicijo, od abstraktnega ekspresionizma, slikarstva barvnih polj, geometrijske abstrakcije do monokromnega slikarstva in minimalizma. Med vzornike navaja velikane abstraktne umetnosti - Mark Rothko, Josef Albers, Morris Louis, Ellsworth Kelly – ter sodobnike - Anish Kapoor, Peter Halley, Gerwald Rockenschaub. Popenko s svojo slikarsko prakso v premislek postavlja napeto razmerje med sliko-predmetom in sliko-podobo - kako prepogibati platno, kako razpreti plasti platna v pahljačo, kako odpreti platno, kakor vrata? Platna ne moremo prepogniti, ne da bi pri tem zlomili podokvir. Plasti platen lahko podrsamo eno čez drugo, le če jih je nanizanih več v vrsti. In platno lahko odpremo le tako, da vanj zarežemo. Pa vendar je učinek Popenkovih slik prav tak – pregibi, zamaknjene plasti, razprta krila vrat. Od tu naprej lahko rešitev iščemo v osnovni prevari slikarstva – iluziji prostora. Učinka pregiba v sliki ni težko ustvariti. Pregib ravne ploskve sta dve stranici kocke, ki jo zna na listu papirja narisati vsakdo. Z osnovnim poznavanjem pravil perspektive, volumna, senčenja in barve hitro prestopimo prag platna v trodimenzionalni slikarski prostor. S tem pa za seboj pustimo ravno nosilec podobe – platno samo. Platno je v tem primeru le okvir odprtine, skozi katero gledamo prostor, ki se nadaljujejo v globino in onkraj roba vidnega polja. A Popenko nas v svojih delih prepriča o obojem – slika je predmet/platno in slika

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. februar ― Avtorji: Suzana Brborović, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Ksenija Čerče, Robert Černelč, Staš Kleindienst, Ema Klinar, Zmago Lenárdič, Miha Majes, Vlado Stjepić, Iva Tratnik, Uroš Weinberger, Jure Zadnikar Decembra 2022 in januarja 2023 je galerija Equrna predstavila mali festival sodobnega slovenskega slikarstva. Z razstav in iz ateljejev so prišle slike slikark in slikarjev, ki so zaznamovali slikarsko produkcijo zadnjih let. Njihova raznovrstnost je posledica vsebinske in oblikovne širine, iz katere se navdihujejo. To sta lahko narava in umetnikovo življenjsko okolje, so množični mediji (zlasti fotografija, film, internet, družbeno-politična situacija, pandemija), pa likovne raziskave, ki segajo od realizma do sublimnih abstraktnih videnj. Izbor se podreja vživetju gledalca, kaže različne tipe slikarstva in se sprašuje, kako v digitalnem času podoživeti »analogne« postopke in učinke slikarskega medija. To razmerje je danes obojestransko: ne le, kaj vse mi slika ponudi, ampak tudi, kaj jaz, gledalec, lahko storim zanjo. Tu se začenja gledalski užitek pričujoče razstave. Arne Brejc kurator

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. februar ― Čez 2,8 milijarde let bo povprečna globalna temperatura na Zemlji dosegla 147 stopinj Celzija. Tedaj bodo izumrli še poslednji ostanki življenja, preprosti podzemni mikrobi, ki so se zatekli na tečaje. Ta izjemno pomemben trenutek v zgodovini planeta bo minil neopaženo. Projekt 2.8B420K predlaga spomenik, znan kot “Objekt”, ki bo obeležil prehod planeta iz biološkega v postbiološki sistem in s tem konec življenja na Zemlji. 2.8 billion years from now, the average global temperature on Earth will reach 147 Celsius. The final vestiges of life, simple sub-terrestrial microbes taking refuge at the poles, will become extinct. This hugely significant moment in Earth’s history will pass unnoticed. The project 2.8B420K proposes a monument, known as ‘The Object’, to commemorate this transition from biological to post-biological, and mark the end of all life on Earth.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. februar ― Klemen Zupanc je slikar mlajše generacije, ki za izhodišče svojega ustvarjanja pogosto jemlje banalnosti vsakdana ter ustaljenih načinov bivanja in delovanja v sodobni družbi. V okviru svoje razstave v Pivki umetnik predstavlja stalno zbirko priznanega muzeja za arheologijo jezerske favne Musée de Schalar, ki se osredotoča na življenje Škalarja, šaleške jezerske pošasti, katere obstoj je dolga leta veljal za ljudsko legendo. Začetek muzeja sega v leto 1922, ko so pod gladino jezera v Šaleški dolini začeli opažati nenavadne obrise nečesa, kar je spominjalo na veliko žival. Vzpostavili so raziskovalno ustanovo, ki je zaposlila ugledne strokovnjake z različnih področij, ti pa so v nadaljnjih desetletjih sistematično beležili, analizirali in hranili najrazličnejše dokaze v zvezi z obstojem domnevne jezerske pošasti. Sčasoma se je muzej vse manj ukvarjal z dokazovanjem obstoja pošasti in vse bolj z njeno fiziognomijo in prehranjevalnimi navadami. Ugotovili so, da je Škalar v biološkem smislu svetovni unikum osteokambiarnega organizma, ki zaradi potreb rastoče fizionomije namesto eksoskeletona sporadično menja svoj endoskeleton, vsakokratna menjava pa zahteva ogromen vnos ogljika, ki ga mora organizem v kratkem času zaužiti za izdelavo novega. Pri tem je zanimivo, da se čas domnevne menjave endoskeletona in lokacija življenjskega habitata pošasti presenetljivo natančno ujemata s pojavom Šaleških jezer, kar namiguje na možnost, da je Škalar v šaleškem podzemlju zaužil tako veliko količino premoga, da je povzročil vdrtje površine in nastanek jezer. Na tej točki pa se je situacija za muzejske raziskovalce začela zapletati, saj jih je neizrečena, vendar povsem jasna posledica njihove teorije o karbonogenem prehranjevalnem ciklu osteokambiarov pahnila v nemilost pri socialističnih oblasteh, ki niso hotele priznati obstoja ogromne živali izven njihovega nadzora. Oblasti so razpustile strokovno ekipo in zaprle muzej za nadaljnjih nekaj desetletij. Šele z osamosvojit

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 30. januar ― Ustvarjalno delo slikarke Nine Čelhar, diplomantke ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, temelji na raziskovanju človekovega odnosa do njegovega bivalnega okolja. Navdih za dela, v katerih raziskuje relacijo človek – predmet – prostor, je sprva črpala iz lastnih bivalnih prostorov. Pozneje pa je kot slikarske predloge začela uporabljati fotografije sodobnih enodružinskih hiš, ki jih je našla na svetovnem spletu – a ne kakršnihkoli. Podobe hiš, ki jo najbolj pritegnejo, imajo formalno izhodišče v modernistični arhitekturi, ki se odlikuje po funkcionalnosti, jasnih geometrijskih linijah, uporabi naravnih materialov, velikih steklenih površinah in povezanosti z zunanjo krajino. V vseh primerih pa gre za objekte, ki predstavljajo po njenem mnenju idealno bivalno okolje sodobnega človeka: arhitekture, ki vzbujajo občutja miru, tišine, varnosti, domačnosti, udobja in lepote. Slike, ki jih je Nina Čelhar ustvarila v zadnjih letih, lahko razvrstimo v dva motivna sklopa. Prvi prikazuje nekakšne portrete enodružinskih hiš, upodobljene z bistvenimi stavbnimi elementi, ki nakazujejo zgolj njihovo osnovno obliko in ritem odprtin. Na posameznih slikah opazimo tudi različne variante iste hiše, ki je upodobljena z različnih perspektiv. Avtorico namreč zanima, ali se s spreminjanjem zornega kota naslikanih arhitektur spreminja tudi vzdušje na slikah. V primerjavi s preteklimi deli, na katerih je bila narava zgolj nekakšna organska kulisa ob golih betonskih hišah, zavzema krajina na novih slikah pretežni del slikovnega polja. Narava je prikazana kot sestavni, nepogrešljivi del človekovega bivalnega okolja, saj so grajeni elementi popolnoma zliti z zelenjem v enovito celoto. Hkrati pa zelene površine, ki so upodobljene s hitrimi, skicoznimi potezami, dinamizirajo stroge geometrične oblike stavb in ustvarjajo na slikah vtis neprestano spreminjajoče se stvarnosti. Prikaz razpoloženja prevladuje tudi na upodobitvah interjerjev, ki predstavljajo drugi sklop razstavljen