A Twitter List by CultureSi

POLONA DEMŠAR: OD TELESA DO UŠESA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. oktober ― Pregledna razstava objektov in kipov predstavljajo kiparkino dvajsetletno ustvarjalno obdobje. Na ogled so dela, ki pomenijo pregled vseh njenih likovnih dognanj in njeno svojevrstno vživljanje v naravo materialov, ki jih uporablja. Predstavljena so dela ustvarjena v različnih tehnikah, kot so papir, les, žgana glina, železo. Na pregledni razstavi so na ogled objekti in kipi Polone Demšar iz zadnjih dvajsetih let. Pomeni tudi razvidno nadaljevanje razstavnega predstavljanja likovnega ustvarjanja glede na razstavo PD Profil. Prav ta je bila leta 2013 na ogled v Bežigrajski galeriji 1. Zasnovana je bila na podlagi avtoričinega obrisa obraza, kot je viden s strani. Likovna dela so bila ustvarjena v različnih likovnih tehnikah, kot so svinčnik na papirju, karton, les, žgana glina, mešana tehnika in fotografija. Tudi na tokratni razstavi so dela ustvarjena v različnih tehnikah – papir, les, žgana glina, železo. Ponovno je za njeno ustvarjanje značilno nizanje in vrstenje istih ali podobnih elementov. Vrsti jih v različnih kompozicijah, npr. v delu Rojstvo (The Birth). Niza in vrsti v delih Rodbina, Pročelje in Avtoportret 11. Niza v kompoziciji Nore ribe. Na razstavi sta tudi deli Levi in desni, 2013 in Avtoportret, 2012 iz serije avtoportretov. Na ogled so dela, ki pomenijo pregled vseh njenih likovnih dognanj in njeno svojevrstno vživljanje v naravo materialov, ki jih uporablja. Prvinsko in dognano. Miloš Bašin Pregled kiparskih del, ki zajema dvajset let ustvarjanja, je razvoj lastnega dojemanja sveta, domišljije in odkrivanja materialov. Prepletanje domišljije, izbranega materiala in ideje kot proces ustvarjanja, pa ni le pot k cilju, ampak tudi razvoj osebnosti, ter raznolik pogled na svet. Od portreta, telesa, živali, zvonov, do arhaičnih form. Kipi stojijo in govorijo svoje zgodbe, kot da se ne starajo. Umetnost, kipi in glina so prvi zametki zavedanja v otroštvu. Ti pestri spomini so moje izražanje igre s svetlobo, obliko in materijo. Pogled opusa dveh desetletij

LINA RICA: ZMERNO DO PRETEŽNO SPREMENLJIVO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. oktober ― Črno-bela podoba notranjosti zapuščene, razpadajoče stavbe prekriva skoraj celotno steno razstavnega prostora. Delo Sleeping Beauty (2021) je video projekcija, na kateri se menjavajo različne fotografije. Dimenzija ustvarja občutek, kot da je pred nami pogled v ta prostor, da se galerija nadaljuje vanj. Fizična prisotnost in velikost ustvarjata vtis monumentalnosti. Fotografije kažejo del arhitekturnega objekta v malem mestu Krvavica blizu Makarske. Glede na trenutno stanje je težko verjeti, da je bil objekt zgrajen v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Vizualno impresivna arhitektura z nenavadno zgodovino danes propada. Izgleda, kot bi bila iz nekega drugega časa – iz druge države, druge družbe, druge mentalitete. Izbrana stavba ni naključna, hkrati pa povzema tudi druge opuščene stavbe iz omenjenega obdobja. Lina Rica se v svoji ustvarjalni praksi ukvarja s percepcijo časa, družbenimi procesi ter njihovimi vplivi na posameznika: s procesi trajnosti, spremenljivosti, minljivosti. Je predstavnica generacije, ki je rojena v nekdanji Jugoslaviji in je v njej preživela otroštvo. Odraščala je v obdobju osamosvajanja držav, spremembe sistemov. Gre za generacijo, ki je vzgojena v kolektivnem duhu socializma, ki se je oblikovala v t.i. obdobju tranzicije, živi pa sedaj. Pričakovanja, vrednote in ideali, ki so nam privzgojeni, se ne skladajo s tem, kar nas obdaja. Melanholija mogočne zgradbe v razpadanju ima poseben čar. Ne gre za nostalgijo po preteklosti, temveč za razmišljanje o sedanjosti. Iskanje stabilnosti v sprejemanju sprememb. Nasproti monumentalne podobe je postavljeno minimalistično delo The Self (2021). Umetnica je po zgledu kompleta spominskih značk s portretom Josipa Broza Tita v profilu, naredila lastno edicijo. Znotraj enega ovitka, kjer je z zlatimi črkami zapisano njeno ime so tri značke – v zlati, srebni in bakreni barvi, le da je namesto Titovega portreta njena podoba. Gre za humorno gesto. Apropriacija oblike in njena zamenjava z lastno apelir

ALJAŽ RUDOLF, EVA SMREKAR: FACEORFACTORY / UNSTABLE PROTOCOLS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. oktober ― 'FaceOrFactory' je hibridni ekosistem družine, korporacije in laboratorija obrazov, mask ter novih identitet. Pogodbeno razmerje med obiskovalcem in umetniškim projektom ustvarja družinsko-korporativno okolje, v katerem se izmenjujejo genetski in osebni podatki za lastninski delež, ki ga podpisniki pogodbe dobijo v podjetju. Z oblikovanjem novih obraznih struktur, pri katerih je uporabljen DNK material in 3D sken posameznega darovalca, projekt vzpostavlja nove strategije decentralizirane subjektivacije v sodobnem korporativnem kapitalizmu. Tako postopno razvija obraz kot kompleksen teritorij genetskih, pravnih, kozmetičnih, ekonomskih in političnih razmerij moči. 'Unstable Protocols' predstavlja drugo raziskovalno poglavje, v katerem se prične oblikovanje biološkega ter informacijskega telesa/arhiva korporacije FaceOrFactory. Sestavljeno je iz dveh med seboj prepletenih delov: baze DNK materiala, oblikovanega kot fizični galerijski arhiv in njegovega digitalnega podaljška – genetskih informacij ter fotogrametrij obrazov, arhiviranih znotraj virtualnega ekosistema FaceOrFactory. Interaktivno simulirano okolje, po katerem se lahko obiskovalec prosto ali pa vodeno pomika in postopoma odkriva širok spekter vsebinskih ter tehničnih plasti projekta, vzpostavlja temelj tudi njegovemu prihodnjemu razvoju. 'Unstable Protocols' tako raziskuje obliko ter strukturne lastnosti arhiva, shranjevanja ter kategoriziranja občutljivih informacij, hkrati pa poskuša obstoječe prakse in načine arhiviranja tudi destabilizirati. V neprestanem prehajanju med arhivom, telesom in prostorom se poigrava z možnostmi digitalne obraznosti, morfološkega plastenja ter genetskega himerizma novih obraznih entitet. ‘FaceOrFactory’ is a hybrid eco-system that combines the ideas of family and corporation with a laboratory of faces, masks and new identities. The contractual relation between the visitor and the work of art establishes a family/corporate environment, in which genetic and personal data are e

BRIDA: PREPLETENOST

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. oktober ― Obeleževanje četrt stoletja umetniškega kolektiva BridA pada v okoliščine, ki si jih pred samo nekaj leti nismo niti približno predstavljali, ne glede na to pa pomenijo le dosledno izpeljavo že dlje časa trajajočih družbenopolitičnih problematik. Problematik, ki jih v svojem delovanju umetniški kolektiv BridA raziskuje od samih začetkov svojega ustvarjanja ter okoli katerih formulira nove naloge in novo področje raziskovanja sodobne umetnosti. V današnji čedalje bolj radikalizirani klimi vprašanja (vrednostne) obravnave informacije, emancipatornega potenciala tehnologije in njene represivne instrumentalizacije, obvladovanja teles in populacije ter statusa znanstvenega in moči njegovega argumenta dobivajo čedalje usodnejše in daljnosežne implikacije. Zdi se, da ves čas žongliramo na napeti vrvici med fatalističnimi napovedmi konca in obeti novih začetkov. Težko bi si predstavljali primernejše scenografije za pregledno razstavo ob 25. obletnici kolektiva, vendar bi popolnoma narobe sklepali, če bi mislili, da je priložnostno naslavljanje trenutka bistveno za njihovo delovanje. Prav nasprotno, ujemanje med radikalizacijo omenjenih problematik in pričujočo razstavo je posledica Bridinega poltretje desetletje trajajočega minucioznega širjenja dosega sodobne umetnosti in nikakor ni, kot temu rečejo v uvodni špici ameriških dram, naključno. Tako kot bi, kljub zgovornosti Bridinih projektov v kontekstu družbenopolitičnega trenutka, njihovo prakso težko označili za »angažirano« v kakšnem artivističnem pomenu, bi podobno, kljub znanstvenemu navdihu in – delno – metodologiji, Brido umestili na področje art-science. Že površen bralec njihovih projektov bo opazil, da tehtni znanstveni utemeljitvi njihovih del praviloma sledi trenutek, ko bo pozitivizem znanstvenega dokaza subtilno in elegantno zamenjal argument povsem drugega registra, neka popolnoma nasprotna logika, ki bo dinamiko projekta povsem obrnilo na glavo. To je tipičen Bridin manever, ki poteka tudi v drugi smeri. Izp

ART STAYS FESTIVAL : STRUCTURA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. september ― Umetniki / Artists 2021: Herbert Hamak, Julia Mangold, Gal Weinstein, Dušan Fišer, Faig Ahmed, Duša Jesih, Mohammad Al-Hemd, Matej Andraž Vogrinčič, Radenko Milan & Roman Uranjek, Tamara Kvesitadze, Johannes Nielsen, Tomaž Plavec, Sasha Frolova, Milojka Drobne, Annalú, Kyoji Nagatani, Getulio Alviani, Mario Ballocco, Alberto BIasi, Enrico Castellani, Gianni Colombo, Dadamaino, Lucio Fontana, Carmelo Arden Quin, J. Hans Glattfelder, Morrison, Julio Le Parc, Bruno Munari, Yvaral, Oki Izumi, Tomo Stanič, Rok Horvat, Adi Brown, Einav Zeichner, Lilach Yaron, Neta Chavy, Nitsan Zimra, Noa Berant, Ron Yosef, Roni Binder, Tair Uria, Valeria Modalvski, Teo Annjee, Nur Fazera Binte Makrof, Edmund Kerk, Wee Xuan, Bevelyn, Tasfia Hasin Nawar, Danial Shafiq Bin Mohd Fauzi, Ina Loitzl, Suzana Brborović, Ana Skobe, Doroteja Dolinšek, Janja Kosi, Katja Pal, Maruša Meglič, Movimento Creative Label, Marek Schovanek, Art Stays Art team…

ANA A DEUX: GALERIJSKA VROČICA / GALLERY FEVER

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. september ― Začelo se je pravzaprav tako, da je bilo zastavljeno samo eno delo. To težko institucionalno delo je v resnici ironija na le-tega. Ko sem spoznala, da galerija GalerijaGallery omogoča prostorske zmožnosti za še eno delo, sem si zamislila še opeklino. Slika palme, ki je del instalacije Galerijska opeklina, je bila v prvi vrsti mišljena za pospeševanje prodaje potovanj na eksotične lokacije. Ideja je bila ta, da bi v prostore turističnih agencij namestila torej sliko palme, po tleh bi raztrosila mivko in pisarno odišavila z dišavo Ocean Fresh Breeze. A v procesu pisanja magistrske naloge, vzporedno odkrivam še marsikaj. Tako je tudi nastala ideja za opeklino, torej objekt zakopan v pepelu, ki se nanaša na Antropometrije Yvesa Kleina. Klein dekleta premaže z barvo, ki si jo lahko predstavljamo kot libidinalno tekočino. Ta se preko telesa odtiskuje na belo površino. Moment fetiša je jasno razviden. Zdi se mi zanimiv moment postaviti »Antropometrijo« v drugačni obliki na tla med pepel in jo transformirati v 3D objekt v obliki blazinic iz umetnega rdečega usnja, in ga poimenovati Galerijska opeklina ob generični podobi azurne obale. Opeklina, kot neke vrste upepeljen ostanek nekega slikarskega performativnega akta. Pepel je v bistvu lahko ostanek prijetnega večera. Lahko sproža več asociacij. Recimo pepel lahko povezujemo tudi z rojstvom na primeru Feniksa, ki se rojeva iz pepela, lahko pa tudi s smrtjo, upepeljenim truplom. Če je tako, lahko delo sporoča smrt slikarstva ali novo rojstvo. Lahko pa tudi spomin na prijetno druženje, če vzamemo v obzir celoten event Galerijska Vročica, odvisno od interpretacije citatov. Sicer pa, če bi se hotela izogniti citatom, bi morala it nazaj v srednjo šolo. Ko jih enkrat poznaš, prepoznaš in uporabljaš, je po mojem mnenju do njih težko ostati ravnodušen. Glede resnosti citiranja menim, da se vsi v umetniškem poklicu zavedamo, da je ta jezik iz vidika kredibilnosti in verodostojnosti nujen. Gre pravzaprav za strokovni jezik. Zanimiva s

SEBASTIAN JUNG: INTENZIVNA NEGA / INTENSIVE CARE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. september ― Izhodišče razstave Intenzivna nega nemškega umetnika Sebastiana Junga so obsežne serije risb, ki v hitrem tempu nastajajo, medtem ko opazuje proteste in demonstracije ter različne kolektivne manifestacije družbenega življenja, vse od odmevnih sodnih procesov, sejmov (umetnostnih, erotičnih ali ezoteričnih) do nakupovalnih centrov in mnogih priljubljenih načinov preživljanja prostega časa. Mejo med svojimi upodobljenkami_ci ter prostori umetnosti poskuša prečiti z razstavljanjem znotraj prej le opazovanih kontekstov. Tovrstno vračanje je zanj pomembno, saj se iz družbe, ki jo upodablja, ne izvzema. Opazuje jo z razdalje, a obenem ne pozablja, da je tudi sam njen del in da je družbena kritika, ki jo razbiramo skozi njegova dela, vselej tudi samokritika. Risba, ki nastopa kot dokumentarna skica, poziva k premisleku dogajanj, ki variirajo od povsem banalnih do čustveno nabitih in celo senzacionalističnih. Čeprav ga zanimajo množice, pogosto riše le posamezne figure, a te ne nastopajo kot individuumi, nosilci lastnih osebnih zgodb, temveč zgolj kot brezosebni in največkrat osamljeni deli celote, ki ji v opazovanem trenutku pripadajo. V njegovih delih je ravno toliko humorja in otožnosti, kolikor ju je mogoče najti v življenjskih situacijah samih, ter ravno toliko absurda, da lahko nanje gledamo z nekaj dobrodošle distance. Hipnost njegovega postopka pripomore k sprotni refleksiji aktualnega dogajanja. Z deli, ki tokrat naseljujejo prostore Galerije Škuc, se umetnik neposredno odziva na pandemijo in množične nemire, ki sočasno vznikajo na različnih koncih sveta. Intenzivna nega se ne nanaša le na vrsto zdravstvene nege, temveč je tudi oznaka za odnos skrbi v širšem družbenem pomenu. Umetnik posveča pozornost krizi nege znotraj kapitalističnega reda, ki je v pandemiji dobila prej nepredstavljive razsežnosti ter se še poglobila. Ko govorimo o krizi nege, govorimo o dolgoletnem in sistematičnem zanemarjanju in prepuščanju tega vidika družbe trgu, o prelaganju moralne in fina

ŽIVA GRAFIKA: SKUPINSKA RAZSTAVA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. september ― Galerija Equrna, Ljubljana. Kuratorja Zora Stančič in Arne Brejc Razstavljajo: Urška Alič, Dimitrij Grčar, Žoel Kastelic, Ema Kobal, Alja Košar, Klara Kracina, Tomáš Leba, Miha Majes, Katarina Marov, Inês Matos, Tina Mohorovič, Janez Albert Novak, Petja Novak, Mia Paller, Polona Pečan, Monika Plemen, Tone Sever, Eva Šuster Orglež, Helena Tahir, Sonja Vulpes Kako živi grafika, je vprašanje, na katerega odgovarja tokratni obsežni izbor grafičnih del mladih avtoric in avtorjev. O tem, da živi, ni dvoma: zanimanje in poglabljanje mlade generacije v grafične tehnike je veliko, produkcija pa bogata in vsega zanimanja vredna. Na težavo naletimo, ko poskušamo iskati izrazite skupne točke vsem razstavljajočim umetnicam in umetnikom, veliko bolj odprto pot pa imamo pred seboj, če poskušamo razumeti spekter, na katerem se grafika dogaja danes. Še bolj vabljiva je ta pot, če ob tem dopuščamo in željno pričakujemo njene prihodnje pojavne oblike. Razstava dokazuje, da avtorice in avtorji v veliki meri ostajajo aktivni znotraj tradicionalnih grafičnih tehnik in da v njih vztrajno iščejo svoje izraze med abstrakcijo in figuraliko. Risba v tem ostaja poglavitna, večkrat pa ob tem naletimo tudi na spoje grafike s fotografijo. Ponekod v samem tisku, drugod v fotografiji, ki nastopa kot osnova motiva, ta pa kot prisvojena in predrugačena podoba svojega izhodišča. Za svojevrsten spoj grafike z drugimi tehnikami ali mediji gre lahko tudi pri tisku na nekovencionalne materiale, kjer širše govorimo o težnji po umeščanju grafike na različne nosilce z željo po drugačnem zavzemanju prostora, tako fizičnega kot vsebinskega, saj ravno taki prenosi odpirajo drugačne možnosti obstoja in razvoja grafičnih tehnik. Pomembno vlogo v življenju grafike najmlajših umetnic in umetnikov ima odpiranje študijskih procesov v smeri prav takih spojev in prenosov, ob tem pa tudi združevanje v trajnejše kolektive ali bolj priložnostno sodelovanje. Tak način po eni strani omogoča produkcijo grafičnih del, po drug

VRT AKADEMIJE UMETNOSTI NA ARS ELECTRONICI / SCHOOL OF ARTS NOVA GORICA: ARS ELECTRONICA GARDEN

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. avgust ― ARS ELECTRONICA GARDEN NOVA GORICA Pozdravi iz prihodnosti IV: Dotik novih resničnosti Akademija umetnosti Univerze v Novi Gorici. V letu 2021 bo festival Ars Electronica postal svetovno sidrišče in se bo zgodil ne samo fizično v Linzu, ampak bo prisoten po celem svetu - namreč številne partnerske inštitucije iz celega sveta bodo odprle svoje Ars Electonične vrtove z vsebinami, ki se jih bo dalo izkusiti preko svetovnega spleta, kot hibride tega festivala. V sklopu novogoriškega vrta festivala Ars Electronica Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici (AU UNG) bodo predstavljena avdiovizualna, intermedijska in teoretsko-raziskovalna dela sodelavk in sodelavcev, študentk in študentov ter alumnov AU UNG. Spletni programski sklopi: /// Družbeno inoviranje z umetnostjo-znanostjo-tehnologijo: Ustvarjanje katalizatorja inovacij, ki obvladuje tako umetniško razmišljanje kot prakso (pETER Purg, Rene Rusjan in Robertina Šebjanič) /// Renesansa 2.0: Ali smo izgubili dotik in pridobili novo zavedanje? (Valerie Wolf Gang in Miha Godec) /// Fear Free, TV Free Europe (Jasna Hribernik, Sarah Günther in projektni partnerji Pneuma Szöv.) /// Pred-sedanje občutljivosti (študentke in študenti AU UNG) //////// Družbene inovacije z umetnostjo-znanostjo-tehnologijo Ustvarjanje katalizatorja inovacij, ki obvladuje tako umetniško razmišljanje kot prakso. Peter Purg (SI), Rene Rusjan (SI), Robertina Šebjanič (SI) Akademija umetnosti je del majhne, a izrazito mednarodno naravnane Univerze v Novi Gorici, ki nudi plodno okolje za interdisciplinarno raziskovanje. Umetnost tako poleg pričakovanega sodelovanja v humanističnih projektih najde svoje mesto tudi na področju naravoslovja, znanosti o okolju, fizike in astrofizike. V letu 2020 je AU UNG akreditirala nov magistrski modul na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologiji – MAST, ki je raziskal, na kakšen način lahko domišljija umetnikov in njihova orodja za ustvarjalnost doprinesejo k pojavu pravih inovacij, ki bi se lahko spopadle z najz

JERNEJ SKRT: NOČNE POTI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. avgust ― Nočne poti je vizualna pripoved o slovenskih krajih, ki jo je Jernej Skrt ustvaril v zadnjih petih letih. S panoramsko kamero je beležil bežne vtise banalne vsakdanjosti in dokumentiral čas, v katerem živimo. Kot je za zvrst ulične fotografije značilno, je posnel veliko število naključnih fotografij, nato pa je opravil strogo subjektivno selekcijo in podobe razvrstil v sklope osmih vsebinsko in/ali oblikovno povezanih posnetkov, ki oblikujejo zaključeno celoto. Če primerjamo fotografije iz zadnjega Skrtovega cikla z njegovimi preteklimi fotografskimi deli, opazimo veliko razliko. Kompozicijsko dinamičnost in fotografiranje skupinskega dogajanja v odprtem prostoru so zamenjale statične podobe praznih cest, parkirišč, trgov, parkov in igrišč, kjer le redko opazimo mimoidoče človeške figure. Namesto dinamičnega utripa življenja v mestnih središčih, ki ga ustvarjajo ljudje, njihove geste, obrazni izrazi in medsebojne relacije, so osrednji motivi tokratnih posnetkov strgani reklamni oglasi, lutke v izložbenih oknih, cestne označbe, urbana oprema in prekriti avtomobili. Da je v središču avtorjeve pozornosti prikaz prevladujoče atmosfere v naši državi, nekakšnega skupnostnega duha pesimizma, kažejo tudi podobe politikov, ki se nasmihajo s plakatov. Naslov cikla Nočne poti je navdihnila knjiga Krizologija Béle Hamvasa, v kateri madžarski mislec razmišlja o eksistencialni stiski v tridesetih letih 20. stoletja. Hamvasovi eseji sicer niso bili izhodišče za nastanek Skrtovih fotografij, ampak se naslov nanaša zgolj na občutenje časa. Nataša Kovšca kustosinja

MIHA GODEC: Con·d/s·ense

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. avgust ― Intermedijska zvočno-prostorska instalacija z naslovom Con·d/s·ense je igra dveh besed, kondenz (condense) in soglasje (consensus), s katerima avtor namiguje na soglasje ljudstva pri tem, kako ravnamo z vodo in odnosa tehnologije do okoljevarstvenih problemov. Glavno vprašanje je, ali lahko tehnologija odreši človeka odgovornosti do slabega ravnanja z okoljem in pripomore pri reševanju človeških problemov, s katerimi se srečujemo v okolju. Intermedijska zvočno-prostorska instalacija Con·d/s·ense je del Godčevega niza instalacij, ki se ukvarjajo s problematizacijo antropogenih vplivov na vodne ekosisteme, eksperimentirajo s čiščenjem vode in z raziskovanjem sonifikacijskih lastnosti vode. Naprava združuje pridobivanje vode in njeno sonifikacijo ter doda časovno dimenzijo h gledalčevi izkušnji. Instalacija uporablja termoelektrični pretvornik oz. Peltierjev spoj za pridobivanje vode iz zraka, pri tem pa sledi kondenzacijskim načelom za ustvarjanje čiste vode. Kondenzacija je fizična sprememba stanja snovi, v tem primeru vode. Na spodnjem hladnem aluminijastem stožcu se kondenzirajo vodne kapljice, na konici stožca pa se združijo v eno kapljico. Ko kapljica postane dovolj velika, pade v skledo, kjer odmeva zvok kapljanja. Resonančna posoda je moderna različica japonskega Suikinkutsu, (水琴窟, dobesedno "vodna kotova jama") torej variacija japonskega ornamenta in glasbene naprave, ki ustvarja zvok. Sestavljen je iz obrnjene posode z luknjo na vrhu. Voda kaplja skozi luknjo v majhen bazen vode v notranjosti lonca, kar ustvarja prijeten zvok, ki odmeva v notranjosti, podobno kot zvon ali japonske citre. Japonski Suikinkutsu vsebuje idejo o filozofiji opazovanja delikatnih oz. neopaznih zvokov narave. Zvok, ki ga proizvaja, pomaga gledalcu izostriti svoje čute in opaziti majhno nevidno lepoto narave, kot je zvok vetra, žuželk, padanje listov, vodne kapljice, itd. Miha Godec s svojo instalacijo subtilne naravne in tradicionalne zvoke postavlja v kontekst medijske umetnosti i

TJAŠA RENER: ČUDOVITO / WONDERFUL

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. julij ― Tjaša Rener se prvič po letu 2013 s pregledno razstavo slik »Čudovito« predstavila domači javnosti. V Galeriji Ravne so razstavljeni njeni portreti temnopoltih prebivalcev Akre, prijateljev in naključnih mimoidočih, ki jih slika v njihovem naravnem okolju ter pri vsakdanjih opravilih in tako beleži utrip mesta in ganske sedanjosti. Na razstavi »Čudovito« je z 10 slikami osvetlila sodobni obskurantizem z novim upanjem. Tjaša Rener se vrsto let ukvarja z vprašanjem pripadnosti. Skozi lastno izkušnjo raziskuje, kaj pomeni biti priseljen v novi državi in novi kulturi, razloge migracije in spopadanje z lastnimi emocijami, ki jih prinašata novo okolje in kultura. Tjaša Rener vsa leta redno sodeluje tudi s Koroško galerijo likovnih umetnosti, za katero je med drugim ustvarila likovno podobo vrančka Kokija, maskote pedagoških programov galerije. Tjaša Rener (1986) je leta 2013 diplomirala na ALUO v Ljubljani (prof. Bojan Gorenc). Svoje znanje je izpopolnjevala na oddelku za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Vsa leta študija je prejemala Zoisovo štipendijo, leta 2012 pa je dobila nagrado Univerze v Ljubljani za posebne umetniške dosežke. Je slikarka in grafičarka. Leta 2013 je ustvarila umetniško knjigo Zgodba iz Afrike (A Story From Africa). V umetniškem in galerijskem delu povezuje novo afriško stvarnost z evropsko. Od leta 2013 živi in ustvarja med Slovenijo in Gano.

SLIKARSTVO ZDAJ / THE PAINTING NOW Slovenija 21 / Slovenia 21

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. julij ― Kuratorska razstava. Sodelujoči umetniki: Suzana Brborović, Nina Čelhar, Matej Čepin, Barbara Drev, Marko Jakše, Staš Kleindienst, Robert Lozar, Ira Marušič, Katja Pál, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Joni Zakonjšek, Nika Zupančič. Kurator: Andrej Medved Razstava gradi na avtorskih poetikah, ki zaznamujejo sodobno slovensko slikarstvo »ta-hip« in »ta-trenutek«, se pravi brez omejitev na posamezne generacije ali letnico rojstva, kot je bil to primer pred dvema letoma na razstavi Čas brez nedolžnosti v ljubljanski Moderni galeriji. Pomembna je torej kakovost del, njihova vrhunskost in aktualnost v smislu so=dobne ustvarjalnosti. Zato ne bo uveljavljenih slikarjev, ki trenutno nimajo presežnih del, niti slikarjev, ki so že ustvarili vrhunska dela in predstavljajo v svojem obdobju zaključene slikarske opuse, a so njihove sodobne slike pomik nazaj, »ponavljanje« ali le poskus nečesa novega, kar ne prinaša v resnici neki novuum ali celo nadaljevanje umetniške rasti v pomenu kakovostnega presežka v njihovem razvoju.

SKUPINSKA RAZSTAVA / GROUP EXHIBITION: MODRO / BLUE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. julij ― Kuratorja / Curators Tomaž in Arne Brejc Umetniki / Artists: Janez Bernik, Bogdan Borčić, Martin Bricelj Baraga, Beti Bricelj, Sandi Červek, Gustav Gnamuš, Tomaž Gregorič, IRWIN, Zmago Lenárdič, Katja Pál, Borut Popenko, Irena Romih, Andraž Šalamun Galerija Equrna vsako leto eno razstavo posveti barvi. Letošnja je modra, ker je Janez Bernik leta 1977 naslikal »Modro epidemijo« in ker zdaj živimo v času epidemije. Barve nikoli ne zastarajo in modra je ena najbolj popularnih barv: v moderni civilizaciji je arhetipska stalnica. Modra predstavlja nebo in vodo, misel in onostranstvo, velike razsežnosti in sublimno, je najprej kozmološka barva; potem je barva miru in harmonije, zrelosti, razumskosti, barva visokih vrednot: zaupanje, iskrenost in zvestoba. In ker je barva ponotranjenosti, melanholije in nostalgije, je lahko zelo subjektivna, pa vendar tudi hladna in distancirana. V slikarstvu je bila modra vedno izjemna, ker je bil pigment (lapis lazuli) redek in dragocen. Ko so v začetku 18. stoletja odkrili ceneni umetni ultramarin, zdaj znan kot pruska ali pariška modra, se je modra naglo razširila in postala lahko dostopna »industrijska barva«. Danes je na voljo toliko odtenkov modre v modi, oglaševanju in medijih, da so se njeni globoki pomeni razblinili v klišeje. V sodobnem slikarstvu je modra razpeta med običajno delovno in uporabno »plavo«, ki samo pokriva predmete in pojave, in modro, ki »razmišlja« o sebi, o svoji identiteti in posebnosti in izgleda »abstraktno«. Toda kaj abstrahira? Zagotovo ne naravnih danosti (nebo, atmosfera, voda itd.) in o abstrakciji kot cilju in namenu sploh nihče več ne razmišlja. Modra barva je zato najprej avtonomen gradnik podobe, je prej snov kot izraz, prej miselna površina kot razodeto čustvo. Zdaj mora modra ustvarjati visoko estetsko občutljivost in slike na razstavi skušajo z različnih pogledov in pristopov pokazati barvni polilog, mnogogovor, kjer se vse vrti okrog modre barve in načina, kako obstaja in učinkuje. Modra je tudi

LUKA ŠIROK: RRRRRRR

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. julij ― Luka Širok je eden vidnejših umetnikov mlajše generacije na Goriškem. Po temeljni izobrazbi je slikar, vendar ustvarja v različnih medijih, kot so slika, risba, kolaž, print, fotografija, instalacija ali kombinacije naštetega. Svoj značilno eklektičen pristop uporablja tudi znotraj posameznega medija, v slikarstvu denimo kombinira različne tehnike (pastel, tuš, akril, olje, sprej), jezike (abstrakcija, figuralika) in sloge, instalacije pa ustvarja iz najdenih predmetov in materialov, ki jih poveže v novo celoto, včasih tako, da jih preprosto sestavi v kompozicijo, včasih pa jim doda tudi malo plastiko, ki jo izdela sam, in/ali barvo. Skozi ta pristop skuša podati avtentično podobo vsakdanjosti, ki jo zaznamuje za sodobno življenje značilen kadriran način dojemanja sveta, razpad velikih mitoloških sistemov, heterogenost etičnih in moralnih kodov, pluralizem različnih mnenj in stališč, skrajni individualizem itd. Hiter pregled umetnikovega slikarskega opusa, ki predstavlja glavnino njegovega ustvarjanja, pokaže, da so ga v različnih obdobjih delovanja pritegnile različne umetniške smeri, s podrobno analizo pa se iz tega eklektičnega konglomerata izluščijo sidrišča, okrog katerih je zgradil prepoznaven osebni slog. Prvo sidrišče, najzgodnejše in, kot se zdi, tudi najbolj osebno, je urbana ulična umetnost, predvsem grafiti in murali, od koder izhajajo nekatere likovne značilnosti njegovega sloga, denimo palimpsestnost, ploskovitost, stilizacija, uporaba popkulturnih znakov in likov, ne nazadnje tudi spreja kot tehnike. Vendar je skoraj bolj kot skupne likovne značilnosti pomembna notranja vez s tem načinom izražanja, saj mu podobno kot uličnim umetnikom predstavlja prostor svobode, samoizražanja in komunikacije, pa tudi družbene kritike, uporništva in subverzije. Drugo sidrišče, ki je vplivalo na oblikovanje umetnikovega sloga, je šolanje v Italiji, najprej na umetniškem liceju v Gorici in kasneje na akademiji v Benetkah, pa tudi sodelovanje v različnih umetniških inici

še novic