Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. december ― Izhodišča: Svet se danes sooča s številnimi krizami – ekološkimi, družbenimi in gospodarskimi – ki kličejo po novih pristopih in načinih razumevanja. Kljub dostopnosti podatkov in napredni tehnologiji, ki bi lahko omogočili boljše upravljanje s svetom, so družbe in posamezniki bolj razdrobljeni kot kadarkoli prej. Hitro razvijajoče se tehnologije spodkopavajo javni prostor in duševno zdravje, zaradi česar se ljudje počutijo vse bolj osamljene, izolirane in zmedene. Digitalna orodja, ki naj bi nas povezovala, pogosto prispevajo k še večji odtujenosti. Namesto kolektivnih vrednot so prevladale razdrobljene resničnosti. Primanjkuje skupnega razumevanja globalnih izzivov – kot so podnebne spremembe, migracije ali globoki premiki v družbenih in političnih razmerjih. Tradicionalni »tretji prostor«, kot sta ga opredelila Oldenburg in Bennett, ki je nekoč služil kot stičišče umetnosti, znanosti in družbe, danes ne nudi več varnega prostora za razmislek in povezovanje. Zato Pixxelpoint 2025 predlaga oblikovanje Četrtega prostora – nove, a intuitivno prepoznavne dimenzije, kjer se lahko povežemo z okoljem ter zanesemo na čute, odnose in skupno razumevanje. Gre za prostor odpora proti digitalni osamitvi, kjer raziskujemo koncept resonanc – povezav med posameznikom in njegovim okoljem, človeškim in nečloveškim, znanim in tujim. Cilj festivala je spodbuditi čustveno povezanost, občutek pripadnosti, kolektivno zavest in odgovornost. S predstavitvijo raznolikih vizualnih in performativnih praks, ki se upirajo tradicionalnim, evrocentričnim, pogosto moškim in rešitveno usmerjenim modelom,Pixxelpoint 2025 odpira prostor za razmislek o novih poteh skupnega sobivanja in sodelovanja umetnosti, znanosti ter širše družbe. Znanstveni in tehnološki napredek poganja sodobni svet, a za njegovo resnično razumevanje potrebujemo več sodelovanja med različnimi področji – zlasti takšnega, ki vključuje sodobno umetnost kot ključen glas v razpravah o prihodnosti. Problemi: Po drugi svetovni vojni s

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 20. november ― Razstava z naslovom Kako se dotakneš svetlobe? predstavlja nova dela vsestranskega umetnika Dušana Fišerja, ki se v svoji umetniški praksi posveča zlasti vizualni pojavnosti svetlobe in njenem učinku na posameznika in družbo. V specifični ambientalni postavitvi v nekdanji samostanski cerkvi GBJ vzpostavlja svojstveni vizualni iluzionizem in raziskuje optične učinke svetlobe. Pri tem se poslužuje različnih medijev in načinov, od kompozitnih prostorskih instalacij in svetlobnih objektov, do gibljive slike in zvočnih kompozicij. Za pričujočo razstavo je posebej zasnoval in naredil serijo objektov oziroma prototipov, ki publiko vabijo k interakciji in preizkušanju lastnega dojemanja vizualnega. Fišer se na svoji petintrideset let trajajoči kontinuirani umetniški poti pogosto ukvarja z načini človekovega dojemanja optičnih učinkov, v novejši umetniški praksi pa se je raziskovanje svetlobnih zakonitosti in iluzionističnih učinkov še izostrilo. Njegova varianta optične umetnosti se neposredno nanaša na človeka in na njegov odnos do vizualnih signalov in senzacij. V svojih delih se zato pogosto poigrava z dojemanjem videnega: draži uveljavljene predstave, namiguje na mogoče pomene onkraj konvencij in okvirov ter naslavlja tudi ostale čute, čeprav je pri človeku prav vid izrazito dominanten pri dojemanju in razumevanju okolice. Za namene pričujoče razstave je ustvaril totalno instalacijo, ki povzema celostno izkušnjo svetlobe na površini in volumnu umetelnih predmetov in konstruiranih prostorov. Prav svetloba namreč definira objekte in njihove oblike, s tem ko se od njih odbija oziroma ko skoznje proseva. Naredil in v prostor je umestil vrsto skrbno oblikovanih objektov, ki s svojo formo, materialom in strukturo pomagajo ustvariti učinek vizualne nestabilnosti in nedoločnosti, saj lahko publiko izmaknejo iz običajnega in pričakovanega dojemanja prostora in časa. Ti objekti učinkujejo kot nekakšne futuristične kapsule, ki lahko človeka soočijo z nekoliko drugačnimi čutnimi pr

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 15. november ― Intermedijsko umetniško delo sys_6x3_CAT Oskarja Kandareta sestoji iz rudimentarnih senzorjev gibanja, mehaničnih komponent ter kabelske konfiguracije. Je avtonomni kinetični sistem, ki deluje kakor primitivno enocelično bitje v svoji najzgodnejši razvojni fazi. V pomanjkanju kompleksnih čutnih zaznav se odziva zgolj na svojo najbližjo okolico. Njegovo gibanje je negotovo, počasno in brez pravega namena – obstaja zgolj zato, da biva. sys_6x3_CAT se je priklopilo na električni sistem prostora, podrlo geometrično pravilne postavitve tamkajšnjih napajalnikov in prilagodilo vlogo motorjev. Sedaj s svojim gibanjem vse bolj vpliva na čutne značilnosti prostora, ga s svojo prisotnostjo spreminja in opazuje. Delo raziskuje mejo med živim in neživim, med evolucijo in stagnacijo, ter v sklopu duo razstave, v kateri umetniška projekta Oskarja Kandareta in Lare Žagar soustvarjata skupni prostor spekulativnega mišljenja, odpira vprašanja o pomenu golega, brezsmotrnega obstoja ter možnosti avtonomije tovrstnega bivanja. 46.3532182, 15.1231226 je fikcionaliziran raziskovalni projekt, čigar predmet je kopičenje vodnega kamna – spojine kalcita, magnezita in drugih mineralov. Instalacija sestoji iz dveh steklenih grelnikov ter posod, ki vanje vnašajo vodo in mineralno raztopino. Grelniki kot mesto nastanka te nedragocene “kamnine” so odprti človeškemu pogledu, z njim pa spekulativnemu vzgibu, ki v materialu išče izkupiček – bodisi kot maksimalizacijo vrednosti ali vsaj količine/velikosti. Navidezna znanstvenost instalacije je tako vnaprej načeta: kemični proces odpira ezoterični in mehanični kontaminaciji. Se “tujek” v sistem prikrade z razstapljanjem ogljikovega dioksida v vodi? Ali ko segrevanje privede do nastanka oborine? Je tujek že pogled sam? Ali je tujek namera, ki se vpisuje preko za znanstveno okolje neobičajnih mahagonijevih podstavkov in vanje vrezljanih motivov? 46.3532182, 15.1231226 se predstavlja kot znanilec kemične ezoterike, spekulativne discipline, ki skuša razkri

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. oktober ― Umetniki / Artists: Luka Carlevaris, Ana Evtić, Miha Godec, Ivana Kalc, Špela Klavora, Anastasia Kojić, Aljaž Lavrič, Karin Likar, Primož Lukežič, Tijana Mijušković, Martin Peca, Gašer Rebernik, Miha Reja, Anja Resman, Domen Sajovic, Melita Sandrin, Tamara Taskova, Ajda Varl. Pod streho Univerze v Novi Gorici, ki letos praznuje trideset let, že petnajst let domuje tudi Akademija umetnosti. Akademija vse bolj uspešno deluje v mednarodnem prostoru, na različne načine pa se vključuje tudi v domači kulturni prostor. Ob letnih in semestrskih razstavah široko odpira vrata javnosti, sodeluje s festivalom Pixxelpoint, v Kulturnem domu Nova Gorica prireja izbor iz vsakoletne študentske produkcije filmov in animacij. Letošnjo jesen pa se s širšim izborom študentskih del zadnjih let, tudi fotografije, instalacij in scenografij za animirane filme, prvič predstavlja v Mestni galeriji Nova Gorica. Z naslovom Mi smo tu se razstava dotika vprašanj mlade generacije v današnjem svetu, posveča pa se tudi dejstvu, da je akademija po mnogih selitvah korenine prihodnosti pognala prav tu, v somestju Nove Gorice, Gorice in okolice.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. oktober ― Prvi pojav jezikovne oblike ostaja v veliki meri neznan. Ker izviri jezika segajo onkraj zanesljivih sledi ali dokumentacije in ker sta njihova preglednost – oziroma dostopnost analizi – neločljivo povezana s pojavom samih besed, z jezikom, ki je dovolj podoben našemu, da omogoča smiselno primerjavo, se vsak poskus oblikovanja dokončne časovnice ali razlage njegovega razvoja onkraj tega pogoja primerljivosti nujno šteje za spekulativen. Zgodovinski jezikoslovci so se tega vprašanja lotili na več načinov: anatomski – s predpostavko o nujnem razvoju možganskih zmožnosti, potrebnih za jezik (Homo erectus, pred okvirno 1,5 mil. let), tehnološki – s predpostavko o ključnih inovacijah, kot je izdelava orodij (od zgodnjih kamnitih orodij pred okvirno 1,5 mil. let do prvih plovil pred okvirno 40.000 leti), izdelava in uporaba katerih bi lahko zahtevala vsaj rudimentarno obliko verbalne komunikacije, in kulturni – s predpostavko o znakih simbolnega izražanja (kroglice iz nojevih jajčnih lupin pred okvirno 40.000 leti in kasnejše poslikave v jamah) kot o pojavu izraznega, simbolnega mišljenja. Berljivost oblike ter razumevanje njene geneze sta odvisna od podobnosti; od prenosljivosti elementov, ki omogočajo primerjavo. Prostorska instalacija Asimilacija dovršena: Avtokatalitična replikacija oblike se posveča strukturnim točkam tovrstne geneze oblike – ne jezikovne oblike, temveč oblike nasploh, v svoji nedoločljivi tujosti. Pri tem artikulira in mapira razvoj, ki ni več zavezan elementom uspešnega partikularnega stanja, ki bi se ohranilo in preneslo v nadaljnjo izražanje, pač pa neuspešnim elementom – razvojnim slepim ulicam, zavezanim lastnemu izginotju. S tem prestopa meje vednosti (temelječe na transparentnosti in berljivosti) v viskozno osrčje spekulacije. Instalacijo sestavlja večji odtis risbe in prostorski konstrukt z zaplatami umetnega usnja, ki tvori njegovo okolje. Odtis kot tehnika reprodukcije služi destabilizaciji odnosa med matrico in kopijo. Namesto jasne razli

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. september ― Tinkara Babić, Bad Artist & Iva Suhadolnik Gregorin, Lučka Centa, Jurij Hartman, Ana Janež, Žoel Kastelic, Rene Ketiš, Anja Kočar, Ana Kotar Škarjak, Laura Krajnc, Agate Lielpētere, Matej Mihevc, Hristijan Nashulovski, Hana Podvršič, Dunja Rahovsky Šuligoj, Olja Simčič Jerele, Katarina Snoj, Tajda Stiplovšek Jug, Januš Suša, Iza Štrumbelj Oblak, Lea Topolovec in Yana Deliyska, Lara Žagar Razstave umetniške produkcije mladih umetnic in umetnikov so se v zadnjem desetletju razmahnile in postale utečena praksa mnogih galerij, kulturnih centrov in festivalov. Če je bila prva razstava Premiera Centra sodobnih umetnosti leta 2008 v slovenskem prostoru ena redkih manifestacij, kjer so prostor za profesionalno predstavitev dobili umetniki in umetnice, ki so šele zaključevali umetniške študije in vstopali na umetnostno prizorišče, je danes le ena od mnogih, ki so si po kuratorskih pristopih in obsegu zelo različne. Njeno kontinuiteto in prepoznavnost kljub temu vidimo kot pomemben prispevek sledenju sodobnim umetniškim praksam pri nas. Skupinska razstava, ki jo pripravimo na podlagi izbora umetnic in umetnikov, prijavljenih na odprti poziv, je eden od pogledov na razvoj sodobne vizualne ustvarjalnosti in na potenciale, ki jih prinaša. Hkrati je simptomatska sled rezultatov akademskih študijskih okolij ter sistemov, ki se vzpostavljajo (ali se ne) znotraj umetnostnega polja. Razstava nam prikaže aktualne pristope k obravnavi umetniških medijev – ti seveda segajo tudi preko dolgo uveljavljenih likovnih praks – in skuša povezati tako tiste umetnice in umetnike, ki so že razvili prepoznaven umetniški jezik kot tiste, ki svoje prakse razvijajo ob koncu študija na akademijah. Obraz daje novim generacijam ustvarjalk in ustvarjalcev ter obenem decentralizira možnost za njihove predstavitve v slovenskem prostoru. Letos na trienalu Premiera predstavljamo kar 21 umetniških del, ki jih je pripravilo 24 umetnikov in umetnic. Razvejano polje sodobne ustvarjalnosti, ki postavlja nove izziv

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. september ― Jernej Forbici je bil vedno močno povezan z naravo, kar se odraža tudi v njegovih slikah. Poleg osebnih ekoloških in političnih razmišljanj, na katera smo se v zadnjih letih že navadili, dobimo vtis, da je ta impulz pri njem prirojen in pogosto uživa v tem, da je v središču grandioznega spektakla: narave. Njegov pozoren pogled se izogiba retoriki vidnega in postane prevajalec realnosti sodobnega sveta, sestavljenega iz velikih sprememb in odtujitvenih situacij, da bi doživel bistvo stvari. V njegovih najnovejših srednje- in velikoformatnih platnih vidimo vso nemirnost lepote, nered in kaos v naravi. S starodavno tehniko zlatih lističev, uporabo tradicionalnih slikarskih metod, močnimi barvami in nafto, igranjem s prosojnostjo in materijo se odpira sodobnosti. Nenehno opazuje in beleži spremembe in nove scenarije, ki jih danes doživlja naše okolje. Zanimive pokrajine, ki se raztezajo od vrha do dna, pogosto vodoravno, kot da bi hotele objeti realnost, postanejo prostrana polja, kjer človek ni preprost prebivalec ali ganjen opazovalec, ampak parazit, odgovoren za dramo vsakdanjega življenja. In tako, kot v sliki, nam Forbicijeva narava pripoveduje o sodobnem človeku, ki je sposoben najti lepoto v neredu in kaosu ... in mi ne moremo storiti nič drugega, kot da pozorno poslušamo … Nina Šardi kuratorka Jernej Forbici has always had a strong connection with nature, which comes through in his paintings. Beyond his personal ecological and political reflections, which we have become accustomed to over the years, one gets the impression that this impulse is innate and that he often takes pleasure in being at the centre of a grandiose spectacle: nature. His attentive gaze shuns the rhetoric of the visible and becomes a translator of the reality of the contemporary world, made up of great changes and alienating situations, in order to experience the essence of things. In his latest, medium and large-format canvases we see all the restlessness of beauty, disorder and chaos in na

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 18. avgust ― Izbor del za razstavo je nastal na podlagi dialoga med pesmijo Ves svet je kakor Srečka Kosovela (Integrali ‘26, Cankarjeva založba, 1967) in opusom Primoža Bizjaka iz obdobja med letoma 2004 in 2020, ki zajema serije: Benetke (Venezia) 2005–2006, Obramba Benetk (Difesa di Venezia) 2005-2008/9, Sarajevo 2004–2006, Apuanske Alpe (Alpi Apuane) 2014–2017 in Münchenski ZOO (Munich ZOO) 2017–2020. Povod za razmislek o poetični podlagi razstave je delo Jama gore Corchia (Antro del Corchia, Monte Corchia) iz serije Apuanske Alpe (2015), ki je del zbirke galerije. Fotografija, ki prikazuje vhod v jamo enega od kamnolomov kararskega marmorja, razkrije sivino kamna in večerno svetlobo, ki osvetljuje posege človeka v goro ter nas popelje v občutenje barv sveta, ki jih z dolgimi osvetlitvami na analogni fotoaparat večjega formata lovi avtor razstave. Omenjeno delo nas tako v vhodni avli galerije vpelje v razstavo Sivi svet je moder in zelen. V osrednjem razstavnem prostoru se izbor del nadaljuje z diptihom Tri reke (Tre Fiumi), prav tako iz serije Apuanske Alpe. Z obeh strani diptiha se razstava v prostor razpre s serijama Benetke in Obramba Benetk, pogledom iz izpraznjenega kanala in pogledom v vodo z vhoda obzidja trdnjave v Margheri. Za Benetkami postavitev zaokroži diptih iz münchenskega živalskega vrta, ki prikazuje zasneženo kletko, skozi katero teče umetna rečica. Ena rdečih niti različnih serij izbora, v navezavi na delo iz zbirke, tako postane razmerje med človekom in vodo. Za stopnicami v istem nadstropju je razstavljen drugi večji diptih iz serije Münchenski ZOO. Fotografija, posneta v ptičji kletki, zaradi razmerja v velikosti s prostorom zajame celo sobo. Gledalec je tako postavljen v fotografijo, kar poudari idejo neugodja “zlate kletke”, kot je umetnik naslovil svojo zadnjo razstavo z deli iz Nemčije. Razstava se nadaljuje etažo više, na balkonu, kamor se skupaj s pticami dvignemo iz uprizorjenega zelenja živalskega vrta. Na vrhu sta razstavljeni dve deli iz seri