Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. april ― ‘Kerosene fungus’ je tehnofilni organizem, ki živi v rezervoarjih za gorivo in uporablja posledice antropocena kot svojo evolucijsko prednost. Med presnovo gliva spreminja vonj goriva, v katerem se je naselila, kar je izhodišče za modeliranje kemijske komunikacije med bio- in kibernetskimi organizmi. Roboti z živim organizmom uporabljajo vonj, da se med seboj najdejo in gradijo odnose na podlagi podatkov o počutju glive v njih. Kerosene Fungus lives in fuel tanks and feeds on kerosene and diesel. Successfully and abundantly reproducing fungus can lead to the airplane malfunction causing it to crush; it is also able to cause serious damage of the oil infrastructure. Ascomycetae Amorphotheca resinae Parbery (1969) grows on substrates rich in hydrocarbons (creosote, oil, kerosene). In 1960s it was considered one of the most prevalent species feeding on fuel. The fungus turned out to be not only accompanying humans throughout our technological revolutions, but being heavily invested in them, since its evolutionary strategy is based on using the consequences of the anthropocene as an advantage over other bio-agents. During the course of its metabolism the fungus changes smell of the fuel in which it has settled. For us this effect became a starting point for modelling the situation, in which chemical interaction of the fungus and machine creates an opportunity for establishing chemical communication between robots. In this case the kerosine is not only used as a nutritional source for fungus, but also as an additional fuel source for the machine. Each of the four robots is equipped with kerosine tank containing kerosine fungus. The tank’s data (PH-meters, gas analysis, kerosene level) affects robot’s choice of strategy and mode of communication it selects for interacting with others in the group. The modes are: 1. kerosine preservation (escape), active search for fresh kerosine (hunt), 2. exploration (promenade), 3. kerosine excess (altruism), 4. passive wait for changes

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. april ― Jernej Forbici, Anja Jerčič Jakob, Mateja Kavčič, Tina Konec, Nina Koželj, Gregor Radonjič, Tilyen Mucik, Plateauresidue Kaj mi narava daje osebno? Narava je vse, daje življenje in ga tudi vzame. Podarila nam je prostor za pripovedovanje lastnih zgodb in ljubezni do nje. Narava nima možnosti izraziti, kaj čuti in kaj točno je, a vendar na vsem in na vsakem pusti svoj pečat. Največkrat je odrinjena na stran, človeštvo si že od nekdaj prizadeva izkoristiti moč narave, včasih jo tudi izbrisati, vendar Mati narava nikoli ne preneha s svojo borbo, da se vrne v zavest ljudi. Uvodne misli bi lahko brez težav povezali s pojmom umetnosti. Umetnost je vse, kar nas obdaja, je življenje in velikokrat imitacija narave. Umetniki tako odražajo čas, v katerem živimo, pravzaprav je njihova dolžnost, da izražajo lepoto okrog nas, sporočajo, za kaj se zavzemajo, koga so pripravljeni zaščititi in kje so napake v naši družbi. V zadnjem času so umetniki zavzeli položaj aktivistov narave, ki se s subtilnim izrazom borijo, da narave ne bi popolnoma izbrisali iz našega zavedanja. Tokrat bomo dali umetnikom besedo, da sporočijo svoje misli in občutke o naravi ter naši prihodnosti. Izražanje sebe v povezavi z naravo je več kot umetnost, je del življenja in našega poslanstva, saj dokler se borimo za boljšo prihodnost, smo dovzetni za spremembe. Poslušajmo subtilno moč umetnosti, ki poskuša vnesti zavedanje ponovnega spoštovanja narave. Zdaj je čas, da nekaj spremenimo. Mati narava nas navdihuje, fascinira in ves čas poskrbi, da smo navdušeni nad njeno lepoto. Pri oblikovanju kuratorske razstave izhajam iz različnih umetniških praks, ki izhajajo iz vtisov narave ter nam na subtilen način sporočajo o okoljski problematiki. Izbor umetnikov prikazuje različnost umetniških izrazov, kako gledalca premakniti in ga spodbuditi k razmišljanju o prihodnosti našega planeta. Pri izboru sem iskala raznolike umetniške pristope in inovativnost izražanja. Nekateri uporabljajo naravne materiale, iz katerih ustv

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. april ― Medijske tehnologije in kultura so ključno povezane z geologijo in ekologijo Zemlje, od surovin in energetskih virov, potrebnih za nastanek in delovanje naših naprav, do okoljskih posledic njihove proizvodnje in uporabe. Pozornost do materialnosti tehnologij, ki seže onkraj razumevanja medijev kot zgolj kulturnih artefaktov, omogoči, da tudi na fotografsko prakso pogledamo v razširjenem, planetarnem kontekstu. Fosilno sonce fotografijo razpre kot »več kot človeški« proces, vpet v materialne transformacije, ki segajo daleč v preteklost in prihodnost, onkraj naše prisotnosti na planetu. Rdeča nit razstavne instalacije so prepleti kablovja, kakršne najdemo v mrežah globalne komunikacije in energijske distribucije. Vijejo se skozi strop, lezejo iz tal, vse do video podob na ekranih, ki jih napajajo. Tvorijo tri večja vozlišča, ki se prek različnih materialnih, formalnih in simbolnih asociacij ukvarjajo z vlogo sonca v procesih, ki zaznamujejo fotografijo v njenih analognih in digitalnih manifestacijah. Eno od teh vozlišč predstavlja kompozicija ekranov, ki oddaja umetno »naravno belo« svetlobo in nizko, pulzirajoče brnenje – zvočno reprezentacijo solarne aktivnosti. Ekrani so delno premazani s črno katranu podobno snovjo, mešanico bitumna, vazelina in sivkinega olja, kakršna je bila uporabljena v heliografiji (iz grščine helios kot sonce, in graphê kot pisanje ali risanje), tehniki z začetka 19. stoletja, ki je izkoristila svetlobno občutljivost bitumna in fiksirala podobo iz camere obscure ter tako porodila prvo znano fotografijo. Sončna svetloba ima moč, da povzroči kemične spremembe na površini in pusti trajno sled, zato so fotografije včasih občudovali kot »sončne risbe«, ustvarjene z »roko narave«, ki ji je bil človek samo pomočnik. V tem smislu lahko fotografijo razumemo kot nadaljevanje starodavnih procesov vtiskovanja prek interakcij svetlobe s snovmi – beljenje tkanin in rjavenje kože na soncu, ter tudi fosilizacije. Z bitumnom premazani ekrani sestavijo črn kr

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. marec ― Svoj pristop in odnos do slikanja bi lahko primerjal z avanturističnim potovanjem. Znana sta mi okvirna smer potovanja in katera sredstva vzamem s seboj. Vse drugo se zgodi na poti in sproti. Gre za prepustitev toku potovanja in bolj ko se spuščajo cilji, namere in pričakovanja, več presenečenj in iznajdb se lahko zgodi na poti (na sliki). Slikanje ima dosti opravka s telesom. Ne samo s fizičnim, grobo snovnim telesom, ki vodi čopič in dela poteze, ampak tudi s finosnovnim telesom, katerega del so tudi kvalitete občutenja. Prek kvalitet lastnega občutenja se lahko potopimo v polje bivanja. Med značilnostmi mojega telesnega občutenja bivanja so živo zgoščeno, kondenzirano energetsko udobje, nenehno polzenje, premikanje, celo brezmejno letenje. Dobro občutenje lastnega bivanja je notranja brezmejna kvaliteta. Ohranjata in poglabljata pa ga usmerjena pozornost, mehkoba in nenavezanost. Proces svojega dela bi lahko poimenoval tudi fluidna navigacija, kjer cilj ni končni objekt, ki ga je potrebno uresničiti, temveč izhodiščna točka poti, po kateri polzim, drsim z vsemi viri zaznavanja. Fine tuning = proces, rahločutno uglaševanje kakovosti in usklajevanja z materialnostjo poti. Mitja Ficko V svojem delu se osredotočam na bivanjsko tematiko, predvsem na razmerje med organskim obstojem in strukturo različnih sistemov okrog nas. Polje raziskovanja kompleksnosti naše eksistence se kaže v večplastnem ustvarjalnem procesu, kjer se barva postopoma nalaga s pomočjo slikarskih tehnik, ki se med seboj prepletajo in s katerimi na sliki pride do izraza odnos med gesto in linearno risbo. Nasproten proces se kaže v kolažih, kjer je med plastmi različnih materialov in barve možno zaznati prostor med njimi in posledično njihove sence. Tematsko se kolaži in slike dopolnjujejo, a vendar kažejo drugačen odnos do prostora. Medtem ko pri slikah velikokrat nalagam in s pomočjo lepilnih trakov odvzemam plasti barve, jih pri kolažih nalagam in jim šele z dviganjem od površine dam končno kompozi

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. januar ― Razstava z naslovom Uničenje/Singularnost v nekdanji samostanski cerkvi GBJ predstavlja celostno delo umetnice Dube Samobolec, ki se tako odziva na eno izmed (še vedno) grozečih nevarnosti sodobnega časa – globalni jedrski spopad. Umetnica s prostorsko postavitvijo, prilagojeno specifičnemu ambientu razstavišča, naslavlja nevarnosti nakopičenih vojaških arzenalov, ki vključujejo zajetno količino jedrskega orožja. Pri tem se navezuje na vplivno delo Daniela Ellsberga z naslovom The Doomsday Machine: The Confessions of a Nuclear War Planner (2017), ki iz prve roke pripoveduje o nevarnostih totalne jedrske vojne v 50. in 60. letih 20. stoletja. Čeprav se je ljudski strah pred uničujočim jedrskim spopadom v preteklih desetletjih dodobra polegel, je v zadnjih nekaj letih v luči različnih konfliktov ponovno postal del javnega diskurza in s tem stvarna grožnja. Ta strah je v 21. stoletju pridobil še dodatne kontekste, ki so v veliki meri povezani z vse večjo kompleksnostjo globalnega tehnološkega, industrijskega in militarističnega kompleksa. Danes se zdi, da človeštvo obvladuje neka vseprisotna sila, ki poseduje potencial vsesplošnega (samo)uničenja planeta, bodisi zaradi uporabe sodobnih orožij za množično uničevanje, bodisi zaradi možnosti samouničenja zavoljo tektonskih klimatskih sprememb, ki jih postopoma, a vztrajno povzroča nebrzdana človeška aktivnost na planetu. S svojo instalacijo Uničenje/Singularnost (2017-2020) Sambolec neposredno in angažirano naslavlja uničujoče instinkte peščice ljudi na vplivnih položajih v politiki in vojski, pri tem pa svoj narativ gradi z objekti in njihovimi medsebojnimi prostorskimi odnosi, kamor aktivno vključuje publiko, ki tako postane enakovreden in aktiven člen celostne postavitve. The exhibition entitled Doomsday/Singularity in the former monastery church of GBJ showcases work of art by Duba Samobolec, who thus responds to one of the (still) looming threats of the modern era – a nuclear conflict of global proportions. With the