NEXT of SKIN: ŽIVA BOŽIČNIK REBEC, ANDREJ ŠKUFCA, NEON & KLADNIK

NEXT of SKIN: ŽIVA BOŽIČNIK REBEC, ANDREJ ŠKUFCA, NEON & KLADNIK

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. november ― Izhodišče projekta Next of Skin so sodobne razmere: če pozicija izvzetosti ni možna, koncepti in oblike lahko vznikajo le sredi globalnih tokov kapitala in tehnologije. Razstavni projekt Next of Skin predstavlja dela Žive Božičnik Rebec, Andreja Škufce in tandema Kladnik&Neon, katerih prakse balansirajo na preseku korporativne in digitalne estetike, produktnega oblikovanja ter wellness industrije. Afirmirajo jezik in estetiko kapitalističnega dizajna, a brez cinične distance. Razstava ne išče izstopa iz procesov abstrakcije, alienacije, artificielnosti, simulacije itn. ampak jih vpreže kot to, kar zamaje same temelje razstavnega formata, orientiranega na človeškega gledalca. »V vsakem primeru: čudežna so pota apropriacije oziroma nekakšne sodomije, kot bi jo poimenoval Deleuze. In blagor tistim, ki še zmorejo ločevati med détournementom in rekuperacijo. Če je revizionizem podkategorija apropriiranja, je to morda pojem, okoli katerega se vrti razstava Next of Skin. Revizionizem tistega, kar šele prihaja.« Marko Bauer: Next of Skin
MATTHEW BIEDERMAN: A GENERATIVE ADVERSARIAL NETWOORK

MATTHEW BIEDERMAN: A GENERATIVE ADVERSARIAL NETWOORK

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. november ― Delo Generativna antagonistična mreža (A Generative Adversarial Network; v tem kontekstu zanimiv in agresiven izraz) prek niza podatkov, ki jih je v javnost posredovala ameriška Administracija za varnost v prometu (TSA), nevralno mrežo uči generirati portrete človeških teles. Hibridne slike, ki nastanejo v tem procesu, niso podobe določenih oseb, temveč “halucinacije” omrežja, skoznje pa se razkriva proces njegovega “učenja”. Nizi podatkov, ki so v delu uporabljeni za strojno učenje, so prav tisti, ki v procesu skeniranja nastanejo vsakič, ko oseba v ZDA in v nekaterih drugih državah vstopi na letališki terminal. TSA je te slike javnosti posredovala v upanju, da bi s pomočjo javnosti razvili algoritem, ki bi avtomatično zaznal “grožnje”. Delo sestavlja več prikazov, ki ponujajo vpogled v sistemsko učenje za generiranje slik. Prikazuje nenavadno zanko stroja, ki se uči oponašati podobe, zbrane prek biometričnih podatkov in drugih artefaktov z rabo algoritma generativnega antagonističnega omrežja. Delo v sklopu EM HORIZONS, je del evolutivnega kompleta orodij, ki ga Matthew Biederman skupaj z Markom Peljhanom že dvajset let razvija z mislijo na vnovično preiskovanje in redefiniranje našega odnosa do političnih, filozofskih in fizičnih pogojev (obravnave in uporabe) elektromagnetnega spektra.
MARKO PELJHAN in MATTHEW BIEDERMAN: EM HORIZONS / ZVEZDNA DOLINA (IKAR)

MARKO PELJHAN in MATTHEW BIEDERMAN: EM HORIZONS / ZVEZDNA DOLINA (IKAR)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 6. november ― EM Horizons: Situacije za vzpostavljanje čuječnega in poučenega občestva. Da bi elektromagnetne sile uporabili, jih lahko oblikujemo in moduliramo, preiskujemo in spreminjamo. V seriji del EM HORIZONS Marko Peljhan in Matthew Biederman uporabljata mehansko učenje, SDR radijsko tehnologijo in tehnike pretvarjanja, z njimi razkrivata nabor strategij, ki odsevajo njihove sodobne rabe ter hkrati kažeta v smer bodočih raziskav na tem področju.Druga situacija, ZVEZDNA DOLINA (IKAR) naslavlja trenutni položaj in razprave o pojmih ter strukturiranju zasebnosti, državnega nadzora, varnosti in aktivnega državljanskega potenciala, da bi se soočili ter ponovno premislili odnose med državljani, državami, korporacijam in obrambnim oz. vojaškim gospodarskim sektorjem ter njihovimi vidnimi, pol-preglednimi in skritimi strukturami. Ker se projekt razvija prek uporabe algoritmov za strojno učenje, lahko zgrajene sisteme uporabimo kot orodje za pridobitev podatkov o zasedbi, uporabi in morebitni zlorabi infrastrukture za globalno množično obveščanje. ZVEZDNA DOLINA (IKAR) je sestavljena iz iskrišča, ki zasede in nadvlada lokalne signale. Oddajnik kontrolira računalnik, povezan na nevronsko mrežo (oz. umetno inteligenco), ki se je učila imen preteklih ameriških vojaških operacij in njihovih opisov, da bi porodila nova imena, prizorišča in direktive “namišljenih” operacij, pa naj gre za tiste iz preteklosti ali prihodnje projekcije. Tako delo še dodatno izpostavlja načrtno zastiranje dejstev pred javnostjo. Dela v sklopu EM HORIZONS, so del evolutivnega kompleta orodij, ki ga Peljhan in Biederman že dvajset let razvijata z mislijo na vnovično preiskovanje in redefiniranje našega odnosa do političnih, filozofskih in fizičnih pogojev (obravnave in uporabe) elektromagnetnega spektra. EM HORIZONS: Situations for an alert and knowledgeable citizenry. Electromagnetic forces can be shaped and modulated, examined or transformed in order for them to be utilized. In this series of works we use ma
TANJA VUJINOVIĆ: ELIXIR DISTILLERS

TANJA VUJINOVIĆ: ELIXIR DISTILLERS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. november ― Tanja Vujinović: 'Destilatorji eliksirjev' 'Destilatorji eliksirjev' so instalacije, ki se ukvarjajo z gradnjo tehnološkega »drugega«, pričemer se poslužujejo različnih antropomorfnih in abstraktnih agentov. Od starodavnih mitoloških bitij do agentov, ki nam omogočajo simulirati inteligenco v domenah virtualnega, ta nastajajoča bitja prehajajo skozi resnič na, utopična in distopična kraljestva. Dela raziskujejo različne vloge tehnoloških dejavnikov, od taoističnih nesmrtnih, telesnih in podobnih subjektov, ki so del grške mitologije, prek avtomatonov, avatarjev ali robotov vse do sodobnih kreacij umetneinteligence, s katerimi poskušamo posnemati značilnosti človeške zavesti. Skozi zgodovino je prizadevanje tako za filozofski in duhovni kot tudi dejanski »eliksir življenja« motiviralo in prineslo nešteto eksperimentov in del v proto-znanstvenih kontekstih ter filozofiji, religiji in mitologiji. Konceptualno zasnovana objekta A in B, ki se pojavljata v projektu, sta navdihnila zgodovina antropomorfizacije, in sta, kot bi zapisala Sherry Turkle, »predmeta, s pomočjo katerih mislimo«. Objekt A predstavlja našo težnjo k ustvarjanju sintetič nega bitja, medtem ko objekt B zastopa človeško bitje v prehodnem stanju – robomorfno bitje, ki postaja kiborg. V instalaciji Spiritus Agens alkohol teče skozi objekt A in nato kaplja v vsebnik, ki hrani drugi objekt –objekt B, ta je potopljen v predelano alkoholno “kvintesenco". Z uporabo Morsejeve abecede objekt B oddaja »signal življenja« v obliki znane izjave »Še vedno sem živ«, izposojene od znanega konceptualnega umetnika On Kaware, ki je izjavo prvi uporabil v svojem umetni škem delu. Legendarni in tudi ekscentrični znanstvenik Nikola Tesla, znan po svojih izumih in številnih napovedih razvoja prihodnjih tehnologij, je v enem izmed svojih intervjujev dejal, da je alkohol nekakšen eliksir življenja. Mnogi alkimisti, predhodniki sodobnih znanstvenikov, so alkoholu pripisovali vse vrste lastnosti in ga obravnavali kot "kvintesenco
OLIVER PILIĆ: TOČKA IZGINOTJA

OLIVER PILIĆ: TOČKA IZGINOTJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. november ― Oliver Pilić je vizualni umetnik, ki se ukvarja z manipulacijo podobe na presečišču med analognim in digitalnim, materialnim in nematerialnim, sodobnim in tradicionalnim v polju ideologij(e). V samem procesu dela združuje lesorez kot najstarejšo reprodukcijsko tehniko in sodobne postopke računalniške grafike. Gre za paradoksalen postopek, pri katerem podobe, najdene na internetu, digitalno (pre)oblikuje, jih z nožki in dleti prenese na lesene plošče in ročno odtisne na papir. Grafike, ki nastanejo na ta način, so umetnikov komentar digitalne (hiper)produkcije podob in informacij nasploh v določenem družbenem in političnem kontekstu. Na tokratni razstavi umetnik povezuje tri grafične serije, nastale v zadnjih nekaj letih, v novo celoto z naslovom Točka izginotja, v kateri komentira aktualno politično situacijo v svetu. Predstavljene so grafike iz serije From New York to Dallas (2017), kjer se podobi dveh ameriških predsednikov transformirata druga v drugo, matrice iz serije Fiktivni portreti (2016/17), v kateri se podoba voščene skulpture Him (2001) italijanskega kiparja Maurizia Cattelana staplja s podobami Donalda Trumpa, in grafična serija Destruction (2018), ki prikazuje podobe z vojnih območij, posnetih z droni in predvajanih na televiziji. Celostna postavitev del z reminiscencami na politično zgodovino 20. stoletja, politično propagando in populizem, medijske vojne, tehnologije uničevanja in ubijanja ... odpira vprašanje, kam trenutna politična situacija v svetu pelje, če sploh kam. Točka izginotja? Oliver Pilić (1978) je diplomiral iz likovnih umetnosti na Akademiji za vizualno umetnost A.V.A. v Ljubljani. Deluje kot samostojni ustvarjalec na področju sodobne vizualne umetnosti. Svoje delo je predstavil na več samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2013 je bil nominiran za nagrado skupine OHO. Živi in dela v Kamniku.
MAJA BABIČ KOŠIR: I HAVE TO GO BOLLOCKS

MAJA BABIČ KOŠIR: I HAVE TO GO BOLLOCKS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. oktober ― Ilustratorka, slikarka in kiparka Maja Babic Kosir se po desetih letih življenja in dela v tujini predstavlja s svojo prvo samostojno (slikarsko) razstavo doma, katera tudi tokrat odseva avtoričino iskanje lepote v življenju, ne žalosti in bolečine. Njeno ustvarjanje ostaja zavezano intimni eksistencialni izkušnji, kjer se vedno znova podaja na introvertirano iskanje notranjih osebnih in zasebnih doživljajev in počutij. Ob avtoričinem raziskovanju umetnosti kot terapije so se začele rojevati impulzivne podobe, za katerimi se je največkrat skrival močan čustven naboj. V katarzičnih risbah in slikah lahko še vedno najdemo sledi kiparke, ki se med drugim kažejo v bogatih nanosih barve na platno. Intuitivnost, priklic in povezava s (preteklimi) občutji in hrepenenji so omogočili nezaveden prihod besed, ki v delih delujejo spontano, igrivo in sproščeno. Z razstavo »I have to go /// bollocks« umetnica nadaljuje s postavljanjem vprašanj identitete, dojemanja žensk in ženskosti, seksualnosti, (razočarane) ljubezni in hrepenenja po njej. Kot sama pravi, ko ustvarja je brez cenzure. Tako ne slači le figur, ampak nam pokaže kako se osvoboditi družbenih norm, pravil in teže »normalnosti« ter ustvariti vsaj prepih za patriarhalno postanost. Having lived and worked abroad for ten years, illustrator, painter and sculptor Maja Babič Košir returns home to present her first solo exhibition (of paintings) here. As is typical for her, the works displayed will reflect the author’s search for beauty in life rather than pain and sorrow. Her work remains committed to intimate existential experience, always embarking on an introverted search for personal and private happenings and moods. The artist’s research into art as therapy has led to impulsive images, which, in most cases, were hiding a strong emotional charge. The cathartic drawings and paintings yet contain the traces of a sculptor, such as thick layers of paint on canvas. Intuition, evocation and connection with (past) feelings and
MENAŽERIJA: VŠEČNO & KUPLJIVO

MENAŽERIJA: VŠEČNO & KUPLJIVO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. oktober ― Menažerija je nastala kot rezultat raziskav ekonomije umetnosti, umetniškega trga in trga povpraševanja in ponudbe, vpliva trendov in preučevanja življenjskih slogov ter prioritet, ki jih je umetnica Iris Pokovec podrobneje predelala v svoji magistrski nalogi z naslovom Všečnost in Kupljivost. Prva dela Menažerije so bila predstavljena kot praktični del magisterija jeseni 2017. Menažerija je brand umetniških in dekorativnih del. S tem je mišljeno, da so dela lahko oboje, da lahko visijo v galeriji kot umetniška dela, ali služijo dekoraciji doma. Če sodimo po naslovu razstave, avtorico zanimata predvsem pojma všečnost in kupljivost in odnosi med njima in namen je bil ustvariti prav to – umetniška dela, ki so všečna in kupljiva. Menažerija se ne posveča prodaji del na umetniškem trgu, temveč prodaji umetniških del na splošnem trgu, torej trgu povpraševanja in ponudbe. Celotna ideja je po svoji naravi povsem ekonomska, vendar se od drugih tovrstnih poskusov loči po tem, da je hkrati tudi umetniška. Menažerija želi popularizirati likovno umetnost, ne da bi ji s tem odvzela umetniško vrednost. Popularizacijo umetnosti vidi kot nujnost, saj umetnost in kultura žal ne igrata pomembnih vlog v vsakdanu potrošnika, pogosto zaradi nerazumevanja sodobne umetnosti, ki navadno zahteva določeno strokovno podlago. Takšna umetnost izpostavlja problematike, s katerimi se potencialni gledalec ne more poistovetiti in jih posledično ne zna ceniti, oziroma svoj prosti čas raje preživi ob dejavnostih, ki so mu v zabavo in sprostitev. Menažerija sledi trendom všečnega, kar v kombinaciji s klasičnim razumevanjem umetniških del (slike, kipi, grafike) pretvori v umetniška in dekorativna dela, ki gledalca nagovarjajo z vizualno preprostim jezikom, s čemer so takoj bolj dosegljiva splošni javnosti, ter poskrbi, da so vsi aspekti predstavitve projekta (od zasnove razstav in vse do opisa vsakega dela) osnovani na zabavni izkušnji ter, da je obisk Menažerijinih dogodkov, gledalcu v veselje in zaba
:: VTOL :: / SAMOORGANIZACIJA / SELF-ORGANISATION

:: VTOL :: / SAMOORGANIZACIJA / SELF-ORGANISATION

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. oktober ― Samoorganizacija' kot robotska in zvočna instalacija za nadzor, delovanje in za sintezo zvoka uporablja kemične in fizikalne reakcije. Sistem sestavljajo glavni krmilni element in trije kinetični elementi za uravnoteženje. Nadzira jih glavni kontrolni blok s tremi jedrnimi sistemi, v katerih potekajo reakcije, ki jih nato analizirajo tudi računalniški algoritmi in kamere. Procesi so naslednji: - Zvočna povratna zanka: posebna vrsta ojačitve, ki se pojavi, kadar je med avdio vhodom in avdio izhodom pozitivna povratna zanka. Če uporabimo lastnosti povratnih informacij, lahko obnašanje sistemov spremenimo tako, da ustrezajo namenu: lahko jih naredimo stabilne, odzivne ali konstantne. Dokazano je, da se dinamični sistemi s povratnimi zankami prilagodijo robu kaosa. - Rayleigh-Bénardova konvekcija je vrsta naravne konvekcije, ki se pojavlja v vodoravni plasti tekočine, segrete s spodnje strani. Razvije se pravilen vzorec konvekcijskih celic, ki jih imenujemo celice Bénard. Tovrstna konvekcija je zaradi svoje analitične in eksperimentalne dostopnosti eden najpogosteje preučevanih konvekcijskih pojavov. Konvekcijski vzorci so najbolj natančno preučevan primer samoorganiziranja nelinearnih sistemov. - Reakcija Belousov-Zhabotinsky je klasičen primer neravnovesne termodinamike, ki povzroči vzpostavitev nelinearnega kemičnega oscilatorja. Edini skupni element teh oscilatorjev je vključevanje broma in kisline. Reakcije so pomembne za teoretično kemijo, saj pokažejo, da ravnovesno termodinamično delovanje ne nadvlada nujno kemične reakcije. Umetniški projekt obravnava samoorganizirane strukture z več vidikov. Vsak od predstavljenih delov se ukvarja z različnim vidikom samoorganizacije. Vsak del je samozadosten, vendar pa vsi skupaj, združeni v hierarhiji različnih vidikov (zvočni/mehanični, termodinamični in kemični), predstavljajo ločen in kompleksnejši sistem. V določeni meri se ta hibridni sistem, sestavljen iz robotiziranih kinetičnih predmetov in kemičnih/fizikalnih reakci
METKA ZUPANIČ : RE - DESTRUKCIJA

METKA ZUPANIČ : RE - DESTRUKCIJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. oktober ― Metka Zupanič je v slovenskem prostoru uveljavljena kiparka in intermedijska umetnica, ki jo zanimajo predvsem aktualni problemi sodobne informacijske družbe, razmerja med umetnostjo in družbo ter medčloveški odnosi. V preteklih projektih je denimo obravnavala občutja strahu, ki se porajajo v posamezniku v današnjem času navidezne svobode (Anti – Global?, 2013), zgodbe delovnih migrantov v Sloveniji (Looking for a Better World, 2016) ter problematiko vseprisotnih nadzornih sistemov (On Your Face, 2016). V zadnjih letih pa se intenzivno posveča zlasti tematiziranju obsesivne militantnosti sodobne družbe (In tukaj smo, 2016). Del njenega večletnega projekta, v katerem preizprašuje teme, kot so vsakodnevno nasilje ter generiranje latentne napetosti v medijih, je tudi razstava Re-destrukcija, ki jo lahko označimo za avtoričin osebni pogled na aktualno politično situacijo v svetu. Meni namreč, da so bile vojne na Bližnjem vzhodu pravzaprav povod za povečan vojaški nadzor nad navadnimi državljani tudi v zahodnem svetu. Hkrati pa smo priče novim vojnim strategijam – omenja se celo druga hladna vojna, saj velesile ponovno tekmujejo med seboj, katera bo izdelala večje in močnejše morilsko orožje. Današnje medijske novice prinašajo po umetničinem mnenju zgolj strah in tesnobo. Tudi zrenje v nebo marsikje ni več povezano z občutji miru, pač pa s prikrito grozo pred "ognjem z neba". Razstava, ki vključuje posamezna starejša dela in novo serijo kolažev, predstavlja tudi nekakšen hommage stoti obletnici konca prve svetovne vojne, ki je močno zaznamovala življenje na Goriškem. Umetnica namreč v svojih delih kombinira medijske podobe iz aktualnih vojnih žarišč in arhivske posnetke iz prve in druge svetovne vojne. Izbrano gradivo najprej fotografira, nato pa različne fragmente orožij in vojnih prizorov sopostavlja v presenetljiva, bodisi absurdna bodisi ironična medsebojna razmerja. Tehnika kolažiranja podob, ki se v nekaterih primerih raztezajo tudi v galerijski prostor, se je namr
UROŠ WEINBERGER: XI. / PREGLEDNA RAZSTAVA

UROŠ WEINBERGER: XI. / PREGLEDNA RAZSTAVA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. september ― XI. je naslov pregledne razstave Uroša Weinbergerja v Galeriji Alkatraz. Rimska številka enajst označuje prerez njegovega enajstletnega delovanja znotraj AKC Metelkova mesto, razstavo pa sestavlja izbor del, ki so nastala v tem obdobju in prostoru. Galerija Alkatraz že nekaj let razvija model predstavljanja ustvarjanja t. i. domačih umetnic_kov z namenom raziskovanja posameznih procesov znotraj ateljejskega dela AKC Metelkova mesto. Tu si je delovne prostore vzpostavilo okoli 30 umetnic_kov, med njimi tudi Uroš Weinberger. Prostore so zasedle_i oz. si jih na javnih razpisih pridobile_i umetnice_ki različnih generacij, ki razvijajo heterogene umetniške prakse. V tej paleti raznolikosti nas pri pregledu produkcije umetnic_kov zanima, ali lahko govorimo o metelkovski umetnosti, in če se odločimo za to poimenovanje, kaj jo definira: ali je to prostor, ki narekuje specifične pogoje delovanja, ali mogoče estetska kategorija? Za Uroša Weinbergerja se je vse začelo leta 2006, ko je na javnem razpisu dobil ateljejski prostor v stavbi Garaže. Prostor je bilo potrebno zaradi dotrajanosti in poškodb temeljito obnoviti, kar je zahtevalo veliko fizičnega dela in veliko vztrajnosti. Urošev boj za prostor je pomenil uporabo gradbenih znanj in socialnih veščin, ki mu niso bila tuja. V relativno kratkem času si je v enem od najmanjših ateljejskih prostorov ustvaril in opremil svoj delovni kotiček, »drug svet«, ki mu je od leta 2007 omogočal razvijanje in raziskovanje samosvojega slikarskega pogleda na realnost. Uroš Weinberger je svojo slikarsko pot začel z raziskovanjem abstraktne slike, ki je zelo kmalu prešla v figuraliko. Njegove slike so sestavljene zgodbe, ki črpajo iz nešteto virov in po principu kolaža oblikujejo nove asociativne sestavljanke podob, ki so zgrajene v lucidne pripovedne celote. Urošu je blizu fenomen sodobne medijske kulture, ki jo reflektira v svojem delu. Prek slikarske tehnike odslikava realnost, kot asociativna podlaga pa mu služijo podobe iz časopisov, sta
SEEING EYE AWARENESS / ZAVEDANJE MOTREČEGA OČESA

SEEING EYE AWARENESS / ZAVEDANJE MOTREČEGA OČESA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. september ― Razstava Zavedanje motrečega očesa slavi umetnika kot kulturnega jasnovidca, šamana, kot nekoga, ki se s tretjim očesom razgleduje po skrivnostih družbe, nekoga, ki mu je bilo naloženo, da razkrije mistične resnice. Najbolj pristna naloga umetnika je razkrivati mutacije in anomalije, in to v stvareh, kjer jezik ni zadosten ali kjer se meje zavednega prečkajo tako, da se pokažejo ostri in grobi robovi kulture. Na razstavi so predstavljeni najrazličnejše prakse in artefakti, ki ponujajo različne oblike razkritij, izmišljotin, psiholoških zagat, zarot in verovanj. Nekateri umetniki v svoja dela vnašajo kozmične ali okultne vidike, spet drugi so zagovorniki misticizma in astralnih tradicij. Tretji prekipevajo od tehnološke iznajdljivosti, zato jih v raziskovalne namene najemajo večji sistemi moči, katerih cilje bo treba še razkriti. So pa tudi takšni umetniki, za katere si domišljam, da so v resnici kulturni operativci ideološko motiviranih avantgard. Zato omejujem lastno odgovornost za vse, kar je razstavljeno. Vsaka podrobnost je plod moje domišljije. Ničemur ne verjemite. Večino tega sem si izmislil, še posebej vse hipotetične dele. Tega ne smete razumeti kot kakršno koli resnico, temveč kot prikaz, kako bi svet umetnosti lahko uporabili kot eksperimentalni prostor za razvijanje metod nadzora uma. Trenutno se prav to dogaja z radikalizacijo sebstva. Če vse to, kar počnemo na spletu, razumemo kot vrhovno zavest, potem lahko s pomočjo algoritma zagotovo razkrijemo izvorni arhetip, ki nam bo služil kot najčudovitejše ogledalo. To bo izjemna prevzetost nad estetiko, bazilisk, ki se nam bo na monitorju razkril v potisnem sporočilu. Aaron Moulton
DUŠICA DRAŽIĆ in WIM JANSSEN: PROJEKTOR

DUŠICA DRAŽIĆ in WIM JANSSEN: PROJEKTOR

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. september ― V času, ko beležimo rast ponovnega zanimanja za analogne medije in hkrati tudi zanimanje za njihovo zgodovino ter družbeno funkcijo, sta umetnika ustvarila "Projektor", ki raziskuje vlogo specifičnega 35-milimetrskega projektorja, in sicer modela NP-21 iz slovenskega podjetja Iskra. Če želimo razumeti njegov pomen, je treba omeniti posebnosti časa in prostora, v katerem je nastal: povojno obdobje v nekdanji Jugoslaviji je zaznamovala industrija in industrializacija države je predstavljala osnovno gospodarsko in razvojno politiko. Ob siceršnji fascinaciji s tehnologijo je nova oblast sledila Leninovim mislim o filmu kot najbolj pomembni zvrsti umetnosti in o potencialu, ki ga ima kot sredstvo za agitacijo in propagando. Posledično je zagnala lastno filmsko produkcijo, in sicer z Avala filmom v Srbiji, Triglav filmom v Sloveniji in Jadran filmom na Hrvaškem. Poleg tega je obnavljala nekdanje kinematografske dvorane ter gradila številne nove. Kinoprojektor je postal svojevrstna tehnološka ikona. Podjetje Iskra je že leta 1945 pripravilo proizvodni program za področje kinoprojektorjev in je v naslednjem desetletju začelo z množično proizvodnjo projektorjev, med katerimi je bil tudi NP-21. Za tokratni projekt je bil eden izmed originalnih NP-21 popolnoma razstavljen, vsak njegov delček je dobil kalup in bil odlit v bronu, nakar so odlite dele sestavili v nov delujoč projektor. Umetnika sta proces izdelave posnela in naredila film, ki ga predvajata z novonastalim bronastim projektorjem. Prva posebnost dela je povratna zanka, ki jo vsebuje instalacija. Po eni strani film predstavlja dokument nastajanja projektorja, po drugi pa je omenjeni projektor tisti, ki prikazuje proces lastnega nastanka. Vsebina dela je tako postala njegova oblika in obratno. Druga specifičnost je nemara v tem, da je narejen iz brona in kot takšen aludira na spomenik nekega časa – konkretno na čas analognega filma –, zaradi česar je nekakšna relikvija opuščene tehnologije in države, ki ne obstaja več
RONA STERN : TISTI, KI SE NE SPOMINJAJO PRETEKLOSTI / THOSE WHO CANNOT REMEMBER THE PAST

RONA STERN : TISTI, KI SE NE SPOMINJAJO PRETEKLOSTI / THOSE WHO CANNOT REMEMBER THE PAST

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. september ― Izraelska umetnica Rona Stern ustvarja premišljene vizualne konstrukcije, v katerih združuje raznorodne elemente, ki izhajajo iz njene neposredne okolice. Navdih za svoje konstrukcije, sestavljene iz ready-made objektov ali iz cenenega kiča, najde v podobah na ulicah, obcestnih panojih in internetu. Umetničin prvenstveni cilj je kritika estetizirane vsakdanjosti in skozi njo problematiziranje potrošniške družbe ter vloge posameznika v njej. V ta namen transformira in izolira bodisi izvorne elemente bodisi vsakdanje predmete in podobe ter jih nato združuje v postavitve, ki mnogokrat spominjajo na izložbena okna, spomenike ali oltarje današnje civilizacije. Tridelno postavitev, pripravljeno za razstavni prostor ob zaključku umetničinega rezidenčnega bivanja v Ljubljani, sestavljajo stenski objekti, prostorska postavitev in video. Stenski objekti so zasnovani na redukciji vizualnih podatkov, in sicer po strogem konstrukcijskem modelu, v katerem se menjavajo razmerja med mrežnim nosilcem ter liki na eni strani in barvnimi vrednostmi, zavezanimi pastelnim tonom, na drugi. Umetnica mrežo uporablja v smislu računalniške matrice, oziroma virtualnega polja, znotraj katerega se lahko oblikuje vsakršna konstrukcija in na katerem si je mogoče predstavljati karkoli. Vanjo vstavi like iz ultrapasa, v katerih zaznamo zavezanost estetiki geometrijske abstrakcije, vendar konkretno aludirajo na klasične socialistične reliefe, ki jih najdemo v skupnih jedilnicah kibucev. Prostorska postavitev je svojevrstno tihožitje, ki je nastalo z združevanjem amfor ter neonskih luči. Keramične posode sodijo med najpogostejše arheološke najdbe, s pomočjo katerih lahko vedno znova tolmačimo zgodovino, umetnici pa kot replika replike predstavljajo popoln artefakt za transformacijo. Video prikazuje eno najbolj zanemarjenih ulic v Tel Avivu, ki vodi do glavne avtobusne postaje in jo naseljujejo begunci. Sternova kamero usmeri v fasado supermarketa Supercheap, ki je okrašena s kičasto sliko pokrajine in
še novic