Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. maj ― Maruša Štibelj je mlada umetnica, ki je odločno zakorakala v svet umetnosti z željo, da ohrani ali bolje rečeno ponovno prebudi interes za nekoč zelo vplivno tehniko kolaža, ki je danes prej drugotnega pomena kot pa osrednja misel, porajajoča se ob likovnem delu. Ne podreja se abstrakciji in njenim vplivom, temveč je našla skupni jezik med abstrahiranim in še zaznavnim svetom. Njena dela kažejo na spoj preteklosti in sedanjosti. To opazimo v izrezkih figur, vzetih iz starih revij, ki so premišljeno uporabljeni in vključeni v novo zgodbo, prežeto s sedanjostjo. Če opišemo eno izmed serij na razstavi, serija nosi naslov "Izolirane sanje" se ustavimo že ob prvi besedi izolacije, ki nas spomni na osamo ter iztrganost iz konteksta, hkrati ima le-ta negativen prizvok in daje občutek odtujenosti, medtem ko sanje vzbujajo upanje in predstavljajo spreminjajoče živahne slike ter so kot odraz intenzivnih občutkov in dejanj psihološke aktivnosti med spanjem. Sanje naj bi se večinoma nanašale na dejanja iz vsakdanjega življenja in njihova emocionalna doživetja, ki se lahko prepletajo z željami in hrepenenji ali pa v nas vzbujajo anksioznost, prepleteno z usodo posameznika.Sklop del zajema različne podobe, hkrati pa nam predstavi tudi tri stanja: odsev mladosti, negotovosti in žalosti. Slednja delujejo kot samosvoja celota, kjer je jasen pomen, medtem ko v predhodnih podobah tavamo v temi in so vse bolj skrivnostno ter domišljijsko obarvane.Temeljno izhodišče vseh del je nosilec podobe, ki lahko v celoti prekriva ozadje in ga sestavlja enobarvna peščena ali bež podlaga ali pa skupek različnih plasti. Plasti so del barvnega papirja, papirnatih prtičkov in krojnih pol. Celota pa je dodelana z akrilno barvo ali s posameznimi potezami. Tako nastaja prostor na osnovi impulzivne zgradbe, kjer se plasti prekrivajo, zlivajo, križajo in ustvarjajo nemir in dinamiko. Le-te so lahko del naključnega vzorca z dekorativnim pridihom, v katerem prevladujejo linija in geometrijski liki. Jasno pre

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. april ― Aleksij Kobal ima za seboj obsežen in raznolik slikarski opus, v katerem se vseskozi zrcali neomajna vera v moč in sporočilnost slikarske podobe. »Njegov slog je seveda prepoznaven in je značilen tudi za slikarska dela, ki nastajajo zadnjih pet let, vendar nikakor ne moremo govoriti o kakršnem koli ponavljanju slikovnih vzorcev, ki jih niza in upodablja na svojih platnih. Nikakor ne moremo govoriti o ponavljanju tematike, vsebine in sporočila upodobljenih »objektov«, ki se v velikem številu širijo, zapolnjujejo ali celo »brstijo« v brezzračnem prostoru slike, kot da bi avtor skušal zapolniti (izpolniti, izpopolniti) prostornino naslikane podobe od roba do roba, od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Ti objekti so nekakšni lebdeči mehurji, stekleni baloni ali svetlo temne geometrije, arhitektura, diagonale in premice, ki izražajo nekakšno tesnobo in občutek izgubljenosti. Vendar naslikani objekti zanikajo »praznino« platna, saj iz slike vznikajo svetlobni vrči, vaze in buče in velikanske trombe, ki napovedujejo prihod novega sveta. Nekakšne »cevi«, ujete v arhitektonske mreže, podzemne kletke, zdaj bruhajo čisto svetlobo, figuralni delci teh slik, iz katerih vznikajo plameni in živa luč, pomenijo osvoboditev, veselje, radost in ustvarjalno svobodo, ki jo le stežka primerjamo z deli drugih sodobnih slikarjev. Razstava torej ponuja enkratno doživetje in »odkritje« novega, vedno enigmatičnega Aleksija Kobala.« Andrej Medved.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. april ― Slikarstvo Maje Pučl že vseskozi zaznamuje abstrakten likovni izraz z reducirano barvno lestvico, pogosto omejeno celo na črno-bele tone, minimalističen formalni pristop in kontemplativno vzdušje. Umetnica svoje slikarstvo dojema kot prostor, v katerega vnaša vse, kar je kozmičnega zunaj in znotraj nas. Njena dela nastajajo kot izraz življenjske energije, včasih povsem dobesedno kot sled ali zapis nekega gibanja, naj bo to premikanje telesa v prostoru, na platnu ali papirju, kapljanje barve na slikarsko podlago, razlivanje tuša s pomočjo dežja in podobno. Skozi ta proces se umetnica iz ustvarjalke prelevi v gledalko, ki opazuje, kako gibanje najde svoj formalni izraz, ko se mu oblika prepusti brez strahu, da bo zgubila svojo notranjo povezanost in konsistenco. V tem se njeno delo navezuje na misel starogrškega filozofa Heraklita iz Efeza, ki je verjel, da se vse stvari na svetu neprestano spreminjajo in to izrazil v trditvi, da »nihče ne stopi dvakrat v isto reko, ker to ni več ista reka, pa tudi sam ni več isti človek«. Na tokratni razstavi z naslovom Vodne mene umetnica predstavlja izbrana dela iz obdobja zadnjih 10 let, predvsem iz ciklusov Dežne risbe (2008-14), V jutranji rosi (2010) in Lunina serenada (2014), ki jih povezuje tema naravnih ritmov, s posebnim poudarkom na elementu vode. Maja Pučl (1978) je študirala slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2005 diplomirala in leta 2010 magistrirala. V času študija se je izpopolnjevala na University of Art and Design v Helsinkih na Finskem, kasneje pa na umetniški rezidenci v Betanzosu v Španiji. Od leta 2009 je samozaposlena v kulturi, kjer deluje na področjih slikarstva, grafike, oblikovanja, restavratorstva in kaligrafije, s plesom buto pa vsa ta področja med seboj prepleta in povezuje. Živi in dela v Ljubljani.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. april ― Študijska razstava v Mestni galeriji Nova Gorica. Kuratorstvo in izbor umetnikov je bil zaupan Andreju Medvedu. Razstavo in literarni »dogodek« je zasnoval kot predstavitev vrhunskega slovenskega slikarstva, ki ga predstavljata opusa Emerika Bernarda in Živka Marušiča ter pesnikov Aleša Debeljaka in Matjaža Kocbek s sočasnim vzporejanjem del najmlajše generacije slikarjev Suzane Brborović, Maruše Šuštar in Eneja Gala, ki so uspeli tudi zunaj nacionalnih meja, ter pesnic Anje Golob in Nuše Lučke Zver. Namen razstave in predstavljene poezije (vsi predstavljeni avtorji namreč predstavljajo po mnenju Andreja Medveda vrhunec v našem likovnem in literarnem prostoru) je torej umestitev in nekakšno »slavilo« sodobne umetnosti, ne glede na to, da so starejši avtorji že znani in uveljavljeni, ne poznamo pa dovolj najmlajših avtorjev, ki šele stopajo na svojo umetniško pot. To velja tako za Gala, Šuštarjevo in Brborovićevo, še posebej pa za novi imeni na slovenskem literarnem obzorju. Anja Golob je izdala dve zbirki pesmi, obe nagrajeni z Jenkovo nagrado za najboljše delo po izboru Društva slovenskih pisateljev. Neva Lučka Zver pa le eno zbirko, a že odmeva v literarnih krogih. Obe živita v tujini in obetata nove in izvirne pesniške dogodke.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. april ― Mito Gegič je vizualni umetnik mlajše generacije. Odraščal je v družini, v kateri so bili lovci že njegov ded in številni drugi sorodniki. Tako je zgodaj spoznal lovski način življenja, lovske aktivnosti in navade. Lovstvo obravnava tako s stališča lovcev, ki skrbijo za živali in naravo ter vzpostavljajo porušeno ravnotežje živalskih vrst, pa tudi s stališča varuhov narave in živali, ki v lovstvu vidijo nesmiselno ubijanje živali in namerno rušenje naravnega ravnovesja. Slika lovske motive pa tudi ranjene, ubite in mrtve živali ter tako opozarja na pomanjkanje pietetnega odnosa do njih in izraža svoje nestrinjanje z nepotrebnim objestnim poškodovanjem in pobijanjem živali. Doda tudi kritični pogled na sodobno družbeno dogajanje, ki zaradi vsesplošnega vpliva vodi v egoizem, ta pa potiska posameznike v vse večjo krizo in osebne stiske. Njegove slike so lahko medij za preizpraševanje našega lastnega odnosa do ubitih živali in do ubijanja, do družinske, lokalne, nacionalne tradicije, tudi lovske, navsezadnje tudi za razmislek o našem odnosu do okolja in smrti. Dela drugih – neslikarskih – likovnih zvrsti se vsebinsko nekoliko oddaljujejo od kritike lova, lovstva in ubijanja živali ter se vse bolj nanašajo na sodobni čas. Izpostavlja moralne in etične vidike. Kljub temu da v njih skoraj vedno uporabi dele mrtvih živali in rogovje, pa so vse bolj družbenokritična, pogosto posegajo tudi na medosebne, medčloveške in družbene odnose. Zaznamuje jih kritičen pogled na sodobno družbeno dogajanje, na krizo in stiske, ki jih ta prinaša tako posamezniku kot širši družbi, na osebne stiske, strah, negotovost, osamljenost, otopelost, pomanjkanje solidarnosti, množičnost, na osebne značilnosti posameznikov in odnose med množicami drugačnih ali različnih, na vse večji egoizem, nestrpnost, pomanjkanje sočutja …, kar posameznika lahko potisne v osebno stisko. V izražanju svoje kritike je čedalje bolj natančen. Mito Gegič v galeriji Krško predstavlja večinoma objektna in slikarska dela,

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. marec ― Prosojnost paus papirja in spreminjajoča se svetloba predstavljata enega izmed glavnih elementov, ki daje umetniškim delom akademske slikarke Tine Konec eteričen značaj. V izredni tehnični izvršitvi risb in očiščenosti prostora z drobnimi ponavljajočimi se sekvencami, ki se po plasteh nalagajo v gmote in strukture in se eventualno razraščajo preko formata v sosednjega, Konec ustvari občutek zračnosti, lebdenja, skoraj holografske vibracije likovne podlage in njenih form. Izčiščenost končanega dela je posledica minimalizma tudi v pristopu. Avtorica namreč sega po preprostih likovnih rešitvah: to so veje oziroma drevo, kot nek prepoznavni element narave, risba, kot osnova ustvarjanja in kolorit črno belo. V težnji, da s preprostimi likovnimi sredstvi ustvari kar se da inovativen in kompleksen učinek, razkriva še neizrabljen inovativni potencial klasičnih in tradicionalnih tehnik. Kreativni proces tako že sam po sebi sestoji iz meditacije in kontemplacije. Postavitev v galeriji Insula sestoji iz serije risb, ustvarjeni s tušem na bel papir, imenovane Črte, in serije risb, ustvarjeni s svinčnikom na črn papir, imenovane Nočna serija. Ti dve se sestavita iz množice manjših formatov, fragmentov, ki se lahko sestavljajo v neskončno različnih kombinacijah, seriji skupaj pa predstavljata celoto imenovano Dan in noč in noč in dan. Posamezna risba je le delček, del zemljevida, del rastja, katerega oblikovni elementi, te silhuete vejic, iglic in storžkov, uhajajo s formata in se razraščajo kot v nikoli končani zemljevid celin in morij. Prve risbe s tušem so nastale že leta 2017, kaširane na kapa ploščo, omogočajo nešteto različnih postavitev in razporeditev. Na enak način so nastali temni formati, v kombinaciji s svetlimi formirajo kontrapunkt, ki je tudi v središču tokratne razstave. Na zgodnejših postavitvah smo lahko videli grupiranje obeh skupin v nasprotne kote razstavišča. Kasneje so se izoblikovali poliptihi, s temno in svetlo stranjo, rezultat eksperimentiranjain zbrani