IGOR ANDJELIĆ: CASA COME ME

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. julij ― Ob stoletnici umetniške šole Bauhaus se Igor Andjelić predstavlja z novim umetniškim projektom. Andjelić se po uspešni razstavi Cinecittà (Galerija Fotografija, 2018), ki je črpala navdih v črno-belem svetu italijanskega neorealizma, tematsko naslanja na véliko tradicijo nemškega Bauhausa. Na Bauhaus se ne navezuje skozi dobesedni prenos motivov, pač pa ga interpretira ideološko. Glavno vodilo pri ustvarjanju njegovega novega projekta je slavna ideja Walterja Gropiusa, ki izpostavi povezovanje vseh področij ustvarjanja, rušenje meja med »visoko« in »obrtno« umetnostjo, ki šele lahko pripelje do končnega cilja vseh vizualnih umetnosti oziroma gesamtkunstwerk-a. Tako se tudi Andjelić v svojem delu ne omejuje na en sam medij, temveč s svojo univerzalnostjo stopa na različna področja ustvarjanja. Razstava vključuje dela, ki so nastala v najrazličnejših kontekstih Andjelićevega umetniškega življenja. Predstavlja fotografska dela, v katera intervencijsko posega in jih spreminja v reliefne, skoraj arhitekturne konstrukcije. Njegov vir navdiha pri kolažnih podobah je prav minimalistična in funkcionalistična arhitektura, kakršno je promoviral tudi Bauhaus, pod njegovim objektivom pa se spremeni v abstrahirane kompozicije in geometrijske forme. A Bauhaus, posebej v arhitekturi, nikakor ni glavni vir navdiha za umetnika – arhitekturo nemške šole vseskozi navezuje tudi na funkcionalizem Malapartejeve hiše na otoku Capri, objektom Andjelićeve večne fascinacije. Temu posveti tudi maketo lastne arhitekture, ki se v Malapartejevi maniri dviga s tal in živi v simbiozi z vzhajanjem in zahajanjem sonca. Odmev italijanske povojne umetnosti je opazen tudi v kolesih, ki jih umetnik razstavlja kot intervencijske objekte – z njimi se je v obliki fotografije predstavil v projektu Cinecitta v povezavi z De Sicinim filmom Tatovi koles, tokrat pa je tematika drugačna. Na italijanski neorealizem se navezuje v smislu kolesa kot družbenega objekta, predmeta z veliko in podcenjeno vrednostjo. Kole

MOJCA ZLOKARNIK: RAZSTAVA SLIK

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. julij ― Za slike in grafike, ki jih je Mojca Zlokarnik razstavljala v tem desetletju, sta značilna predvsem dva elementa – barve in proge. Seveda je jasno, da je skorajda vsaka slika sestavljena iz barv, ki so nanesene na neko podlago, in bi v tem primeru zaman iskali izjemnost njenega ustvarjanja. Njeno ustvarjanje je, kar zadeva barve, izjemno v tem, da barvo predstavi na zelo neposreden in skrajno nesramežljiv – včasih bi temu rekli kar žaljiv – način. Barva je nekaj izmuzljivega in brez specifične oblike, ki pa lahko prevzame obliko česarkoli. Zlokarnikova poskuša predstaviti barvo v teh izmuzljivih in fantomskih medprostorih. Na njenih slikah barva nima nobene specifične oblike, razen tiste minimalne, ki je potrebna za njeno reprezentacijo. Pa še te minimalne vezanosti na določeno obliko se barva hoče osvoboditi. Na prvi pogled se zdi, da so njene barve strogo zamejene v ustrezne geometrijske predale, barvne skale pantone ali vzorce blaga. Vendar pa pri njenih slikah ne gre za kozmetiko ali za naličenost barvne površine, saj se tisto, kar se nam sprva zazdi plosko in nepredirno, po določenem času strmenja v sliko razkrije kot odpiranje številnih prostorov in globin. Posamezna barva prav tako nikoli ni predstavljena v popolni samoizoliranosti, ampak je vedno postavljena v odnos do druge barve. Ta barvna razmerja še dodatno poudarjajo: premišljeni intervali vertikalnih črt ali newmanovskih zadrg (zips), razmerje do prostora, v katerega je slika postavljena, in razmerje do stene, na katero je obešena. Sodobni človek je v svojem prepoznavanju barv izredno skromen, saj njegovo življenje v glavnem ni več odvisno od subtilnih barvnih odtenkov, s pomočjo katerih bi razbiral jezik usodnih napovedi narave. Sodobnemu človeku subtilni barvni odtenki ne koristijo za njegovo preživetje in si zaradi tega ne zaslužijo njegove pozornosti. V industrijski kulturi večina ljudi lahko zazna in imenuje enajst barv: črno, belo, rdečo, rumeno, modro, rjavo, oranžno, rožnato, vijolično in sivo.
YUNCHUL KIM: TRIAKSIALNI STEBRI II + ARGOS / TRIAXIAL PILLARS II + ARGOS

YUNCHUL KIM: TRIAKSIALNI STEBRI II + ARGOS / TRIAXIAL PILLARS II + ARGOS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. junij ― Mehanični in fluidni dogodki v postavitvi z naslovom 'Triaksialni stebri II' so posledica kozmičnih dogodkov, ki v stebre prispejo skozi 'Argos' – napravo, sestavljeno iz 41 Geiger-Müllerjevih cevi. 'Triaksialni stebri II' je fluidna kinetična skulptura s tekočino, v kateri plavajo nanofotonski kristali, ki s pomočjo Geiger-Müllerjevih cevi reagirajo na radioaktivno sevanje kozmičnega izvora. Ko muonski (subatomski) delci trčijo s senzorji 'Argosa', sprožijo utripajočo svetlobo in signal, ki nato požene algoritem fluidnih premikov v 'Triaksialnih stebrih II'. Takšna magnetna in hidrodinamična akcija povzroči gibanje množice majhnih delcev, ki se razpršijo, raztresejo, se pretakajo ter trkajo med seboj in s tem oblikujejo dinamične vizualne strukture urejenega kaosa. Energijski tokovi delcev, tekočin, strojev, objektov in ljudi so v tem umetniškem delu neločljivo prepleteni in omogočajo zaznavanje soodvisnosti prostora-časa. Taka sopostavljenost elementov in njihovih interakcij nam omogoča, da presežemo jezikovne omejitve in v celoti ostanemo v polju čutno zaznavnega. Je nekaj, kar skozi lastno ne-materialnost postaja realnost. The mechanical and fluidic events in 'Triaxial Pillars II' are implicated in cosmic events which come through 'Argos'. 'Triaxial Pillars II' is a fluid kinetic installation which consists of multiple planetary, helical structures with 23 axes, a double acrylic cylinder filled with nano-sized photonic crystals, and 'Argos' is a cosmic ray detector which consists of 41 channels of Geiger-Müller tubes. When muon particles collide with 'Argos', it flashes a light and transmits signals to trigger the algorithm of fluidic movements in 'Triaxial Pillars II'. This magneto-hydrodynamic action causes the mass of moving tiny particles to scatter and converge, and black hollows and shiny structures of metallic filaments are formed. Particles, fluid, machines, other objects, and humans are interwoven in this work. It expands the spacetime of works, the rea
DRITON SELMANI: PROSTORI, KI JIH ZAPUŠČAMO

DRITON SELMANI: PROSTORI, KI JIH ZAPUŠČAMO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. junij ― V ospredju Selmanijeve medijsko raznolike umetniške prakse (ki obsega vse od objektov, videa, instalacije, fotografije in posegov v javni prostor) so vprašanja konstruiranja (nacionalne) identitete, dvojnosti med posameznim in kolektivnim ter med spominom in zgodovino. Prisoten je dvom do vsakršne resničnosti. Njegovo ustvarjanje poganja soočanje z lastno osebno zgodovino, ki je izrazito zaznamovana z zgodovino dežele, v kateri je odrasel. Od zgodnjega dela I, Why, Why? (2012), ki ga je izvezla umetnikova mama (povejmo, da albanska beseda »vaj«, ki zveni podobno angleški »why«, pomeni žalovanje) se tako pomikamo k delu Brez naslova (2018), ročno izdelanemu nožu z radirko, ki ni le upodobitev kontrasta ustvariti – uničiti, ampak nas napeljuje predvsem k misli, ali je mogoče izbrisati in pozabiti? Začeti znova? Osebnega in političnega med sabo ni mogoče razdvojiti in četudi lahko to opredelimo kot eno od značilnosti vitalne kosovske umetniške scene, ki je v zadnjem času deležna širše mednarodne pozornosti, Selmani družbeni in politični pol v svoja dela vpleta subtilno in poetično. Pamfletno neposreden je le takrat, ko to želi biti. V delu Call it fate, call it karma (2015) je en sam veliki čevelj stičišče dveh rumenih hlačnic. Čevelj, po meri izdelan tako, da ne ustreza ne desnemu in ne levemu stopalu, sta si torej primorani deliti obe. Predstavljati si deforminarno stopalo, ki bi ob takšni prilagoditvi obutvi dejansko nastalo, je rahlo boleče; a tudi nesmiselno in povsem nekoristno. Zakaj bi vendar želeli obuti čevelj, ki ni ne lev in ne desen, ampak zgolj in samo – vmesen? Zdi se, da ta sredinski, »postideološki« čevelj kot edini možni način preživetja predpostavlja nenehno iskanje ravnovesja. Slednje se zdi v času politične korektnosti, neopredeljevanja in nezmožnosti poimenovanja stvari s pravimi imeni pošastno aktualno, a hkrati opozarja na zahtevnost pozicije, s katere, z omajanim ravnotežjem, vedno znova iščemo poti do dialoga. Video These stories (2018) prav t
DALEA KOVAČEC: REMINISCENCE ZAVETJA / REMINISCENCES OF HIDING

DALEA KOVAČEC: REMINISCENCE ZAVETJA / REMINISCENCES OF HIDING

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. junij ― Dalea Kovačec trenutno zaključuje magistrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2016 diplomirala z diplomsko nalogo Prikrojeni spomini. V študijskem letu 2016/2017 je za serijo del v različnih medijih prejela nagrado UL ALUO, v sklopu študijske izmenjave pa je obiskovala Akademijo za likovno umetnost v Varšavi. V umetniški praksi jo skozi različne medije zanima človeško zaznavanje. Išče odgovore o odnosu med spominom, otroštvom, mediji in različnimi socialnimi konteksti, kjer skozi aktualna dognanja psihologije, sociologije in nevroznanosti raziskuje vplive konteksta sodobnosti na človeka. S svojimi deli je raziskovala kako fotografija vpliva na podobo spomina (Prikrojeni spomini), kako se formirajo lažni spomini (False Memory Game) in kako novi mediji in družbena omrežja vplivajo na avtobiografske in kolektivne spomine (Until the End of Memory). Nov projekt Reminiscence zavetja, ki je prvič na ogled v galeriji GalerijaGallery, se sprašuje o odraščanju, strahovih in intimnih kotičkih igre, ki smo jih iskali in ustvarjali kot otroci. Interaktivni objekt oz. prostor, ki ga umetnica predstavlja, vzpostavlja odnos med preteklostjo in spominjanjem le te. Kljub vsej teži sedanjosti, lahko razumemo Reminiscence zavetja kot portal do spominov otroštva. Umetnica torej v tem delu odpira vprašanje kako prostor in čas vplivata na spominjanje. Dalea Kovačec (1993) is currently completing her master’s degree in painting at the Ljubljana Academy of Fine Arts and Design (ALUO). She defended her graduate thesis (Altered Memories) at the Academy in 2016. During the 2016/2017 academic year, she was awarded the UL ALUO Prize for a series of works in different media; she also attended the Academy of Fine Arts in Warsaw as part of a student exchange programme. Her artistic practice explores human perception through different media. She looks for answers in the relationship between memory, childhood, the media, and different social
MARUŠA ŠTIBELJ: KOLAŽ NI LAŽ

MARUŠA ŠTIBELJ: KOLAŽ NI LAŽ

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. maj ― Maruša Štibelj je mlada umetnica, ki je odločno zakorakala v svet umetnosti z željo, da ohrani ali bolje rečeno ponovno prebudi interes za nekoč zelo vplivno tehniko kolaža, ki je danes prej drugotnega pomena kot pa osrednja misel, porajajoča se ob likovnem delu. Ne podreja se abstrakciji in njenim vplivom, temveč je našla skupni jezik med abstrahiranim in še zaznavnim svetom. Njena dela kažejo na spoj preteklosti in sedanjosti. To opazimo v izrezkih figur, vzetih iz starih revij, ki so premišljeno uporabljeni in vključeni v novo zgodbo, prežeto s sedanjostjo. Če opišemo eno izmed serij na razstavi, serija nosi naslov "Izolirane sanje" se ustavimo že ob prvi besedi izolacije, ki nas spomni na osamo ter iztrganost iz konteksta, hkrati ima le-ta negativen prizvok in daje občutek odtujenosti, medtem ko sanje vzbujajo upanje in predstavljajo spreminjajoče živahne slike ter so kot odraz intenzivnih občutkov in dejanj psihološke aktivnosti med spanjem. Sanje naj bi se večinoma nanašale na dejanja iz vsakdanjega življenja in njihova emocionalna doživetja, ki se lahko prepletajo z željami in hrepenenji ali pa v nas vzbujajo anksioznost, prepleteno z usodo posameznika.Sklop del zajema različne podobe, hkrati pa nam predstavi tudi tri stanja: odsev mladosti, negotovosti in žalosti. Slednja delujejo kot samosvoja celota, kjer je jasen pomen, medtem ko v predhodnih podobah tavamo v temi in so vse bolj skrivnostno ter domišljijsko obarvane.Temeljno izhodišče vseh del je nosilec podobe, ki lahko v celoti prekriva ozadje in ga sestavlja enobarvna peščena ali bež podlaga ali pa skupek različnih plasti. Plasti so del barvnega papirja, papirnatih prtičkov in krojnih pol. Celota pa je dodelana z akrilno barvo ali s posameznimi potezami. Tako nastaja prostor na osnovi impulzivne zgradbe, kjer se plasti prekrivajo, zlivajo, križajo in ustvarjajo nemir in dinamiko. Le-te so lahko del naključnega vzorca z dekorativnim pridihom, v katerem prevladujejo linija in geometrijski liki. Jasno pre
BOGDAN BORČIĆ: SLIKE

BOGDAN BORČIĆ: SLIKE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. maj ― Bogdan Borčić je pomemben predstavnik visokega modernizma in minimalizma in eden osrednjih slovenskih umetnikov 20. stoletja. Ustvarjal je risbe, slike, grafike in objekte in imel okoli 190 samostojnih razstav ter sodeloval na številnih razstavah pri nas in po svetu. Njegova dela so v pomembnih zbirkah doma in v tujini. Največji opus njegovih del hranita Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki (grafični kabinet in Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu (slikarska zbirka). Za umetniško ustvarjanje je prejel več kot petdeset (mednarodnih) nagrad in priznanj in je prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. V Ljubljani se je s samostojno razstavo slik zadnjič predstavil v Galeriji Cankarjevega doma leta 2013, v Galeriji Equrna pa davnega leta 1996, kjer so takrat pripravili razstavo njegovih novih slik. S tokratno razstavo nadaljujemo tam, kjer se je takrat razstava zaključila. Gre za prikaz Borčićevega slikarskega opusa, ki ga je snoval po letu 2000. Slike sodijo v umetnikovo zrelo obdobje, ko je raziskoval barvno polje in ustvaril dovršeno likovno celoto, katere del so bili tudi skrbno premišljeni okvirji. Barve je nanašal pastozno ali lazurno in dosegel učinek napetosti ali zračnosti kompozicije. Pretanjeni barvni odnosi in liki se tako skladajo s kompozicijskimi prijemi v enoviti harmonični lepoti. Kustosa razstave sta Arne Brejc, vodja galerije in umetnikova hči Barbara Borčić, umetnostna zgodovinarka in dobra poznavalka njegovega dela.
OSM

OSM

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 6. maj ― NEVENA ALEKSOVSKI, IVANA BAJEC, NINA ČELHAR, SIMON KOCJANČIČ, NEZ PEZ, MIHA PERNE, ZORAN PUNGERČAR, LEON ZUODAR Osm je razstava štirih umetnic in štirih umetnikov, ki ni niti naključje niti natanko določena kuratorska konstelacija. Je pobuda skupine, ki nima formalnega statusa in nima skupno začrtane umetniške tendence. Ne moramo ji pripisati niti skupne generacijske oznake niti medijsko ozko omejenega spektra. Bolj kot študij na ljubljanski likovni akademiji jo povezujejo podobni neformalni interesi, zanimanje za manj konvencionalne načine likovnega udejstvovanja in vzporedna, ne le na en medij vezana umetnostna okolja. Osmerico kljub temu združuje dejstvo, da se v svoji praksi še najbolj zvesto poslužijo dvodimenzionalnih likovnih tehnik. V nekem trenutku se je znašla pod okriljem novejših ljubljanskih umetnostnih prostorov, kot sta Dobra Vaga in Ravnikar Gallery Space, umetnice in umetniki so se v nekaj variacijah skupaj predstavljali na razstavah v Izoli, ljubljanski Galeriji Škuc, Alkartazu in MGLC, v zadnjem obdobju pa so programsko začrtali tudi Hišo Kulture v Pivki. Pred nami je torej pretežno slikarska razstava, iz katere se izvije kolektivna pobuda ob zanimanju zbranih umetnic in umetnikov za medij slikarstva, grafiko, risbo in aktivnosti na področju zinovske produkcije. Prebuja poglede na produkcijo ustvarjalk in ustvarjalcev, ki združuje več področij sodobnega likovnega ustvarjanja ter skuša ustvariti komunikacijo med njihovimi vizualnimi zanimanji, iskati skupne točke srečevanja in razhajanja. Mestoma zadiši po alternativi, že znanem upiranju varni gradnji slike in klasični estetski nedvomljivosti, zdrsne v znakovno in barvno govorico, iskanje pomenov na več ravneh označevanja, tudi v humorni konceptualni pristop, igro med materialnostjo in iskanjem inovativnih grafičnih formul. Ob novejši slikarski produkciji večjih platen nastopajo manjše risbe, ki izrazijo hipnost umetniškega izraza, dnevniške poteze umetnikove osebnosti, narativnega vsakdana ali kri
MARJAN GUMILAR: CUTS

MARJAN GUMILAR: CUTS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. maj ― Pri konceptualni zasnovi pregleda slikarstva Marjana Gumilarja smo se osredotočili na problematiziranje in tematiziranje enega od njegovih bistvenih konstitutivnih elementov, korelata v procesu gradnje slikovnega polja – pojma reza kot funkcijskega predpogoja montaže v različnih legah in likovnih relacijah, ki je bil izhodiščno vpet že v njegove zgodnje kolaže in je postal integralna metoda dela njegovih novih vizualizacij. Zavržene cunje, platno, tekstil, osebne predmete, preoblikovane v estetsko snov, je zdaj v umetnikovih zadnjih montažah, slikah-objektih nadomestil nov material, transparentna in strukturno neobstojna folija iz polivinila. Umetnik kose materiala in njihove ostanke reže, spenja, lepi ali jih pušča v fragmentih in kroji subtilne krhke vpoglede skozi upodobitev človeške kože v subjektovo drobovje in njegovo bit. Jure Mikuž navaja, da se kaže »koža kot prvotna in metaforična predstava Jaza, ki občuti svoje telo kot celoto«; za Tomaža Brejca je slika kot objekt »vedno telo, je bitje, ki ima svoj vonj, okus in različne fakture …«, in če parafriziramo Gumilarja, lastni duh je telo slike, slika je kot privid in rekonstrukcija nezavednega, kot historično telo. Zdi se, da imamo v novejših in novih slikarjevih reprezentacijah opravek s svojevrstnim anatomskim teatrom rezanja s skalpelom ali z morbidnostjo obrednih praks odiranja kože, ki jih na imaginarni ravni z »zevi« in »prešitji« dojemamo kot refleksije ranljivega intimnega repertoarja umetnikovih čustvenih razpoloženj in psihičnih stanj. Gumilar je med več kot tridesetletnim delovanjem obšel minimalizem, konceptualizem ter druge smeri in pojave sodobnih umetniških praks, ker ni pristajal na slogovne opredelitve, ki bi usmerjale kreativna dejanja in ga omejevale pri svobodi umetniškega ustvarjanja. Vrsto let je bil zavezan avtonomiji barve in barvnemu kolorizmu v abstraktnih pojavnih oblikah, zadnja leta je njegovo slikarstvo reducirano na spopade črnin in belin ter njunih odtenkov v izrazito poudarjene
ALEKSIJ KOBAL: PODTAKNJENCI

ALEKSIJ KOBAL: PODTAKNJENCI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. april ― Aleksij Kobal ima za seboj obsežen in raznolik slikarski opus, v katerem se vseskozi zrcali neomajna vera v moč in sporočilnost slikarske podobe. »Njegov slog je seveda prepoznaven in je značilen tudi za slikarska dela, ki nastajajo zadnjih pet let, vendar nikakor ne moremo govoriti o kakršnem koli ponavljanju slikovnih vzorcev, ki jih niza in upodablja na svojih platnih. Nikakor ne moremo govoriti o ponavljanju tematike, vsebine in sporočila upodobljenih »objektov«, ki se v velikem številu širijo, zapolnjujejo ali celo »brstijo« v brezzračnem prostoru slike, kot da bi avtor skušal zapolniti (izpolniti, izpopolniti) prostornino naslikane podobe od roba do roba, od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Ti objekti so nekakšni lebdeči mehurji, stekleni baloni ali svetlo temne geometrije, arhitektura, diagonale in premice, ki izražajo nekakšno tesnobo in občutek izgubljenosti. Vendar naslikani objekti zanikajo »praznino« platna, saj iz slike vznikajo svetlobni vrči, vaze in buče in velikanske trombe, ki napovedujejo prihod novega sveta. Nekakšne »cevi«, ujete v arhitektonske mreže, podzemne kletke, zdaj bruhajo čisto svetlobo, figuralni delci teh slik, iz katerih vznikajo plameni in živa luč, pomenijo osvoboditev, veselje, radost in ustvarjalno svobodo, ki jo le stežka primerjamo z deli drugih sodobnih slikarjev. Razstava torej ponuja enkratno doživetje in »odkritje« novega, vedno enigmatičnega Aleksija Kobala.« Andrej Medved.
PREKLETI DELEŽ / Razstava študentov katedre za fotografijo UL ALUO

PREKLETI DELEŽ / Razstava študentov katedre za fotografijo UL ALUO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. april ― V glavni vlogi nastopajo študenti fotografije, oddelka, ki se ne boji absolutne samokritike, heretičnega obrata zoper lastne gotovosti in iznajdevanja novih idej na pogorišču starih. Ni boljšega naslova za neizpolnjevanje pričakovanj po lepi umetnosti, všečnih konceptih in uspešnih modelih vključevanja umetnosti v sodobne ekonomske tokove. Zato smo se odločili, da oblikujemo skupino mladih umetnikov, ki bodo z novim delom namesto sublimiranja jasno kazali družbene antagonizme. Mladi umetniki so za to priložnost razvili nov, skupinski projekt, pri čemer so možnosti fotografije pri premisleku dane situacije razvijali prostorsko. Prostor galerije tako postaja okvir, v katerem se skuša zajeti fotografski punctum, preden preide v studium. Pri tem je jasno, da gre za paradoksno početje, saj punctum – ta nesimbolizabilen, neposreden učinek fotografije pred sleherno kontekstualizacijo – ob vsakem fiksiranju v prepoznavnem simbolnem sistemu (materialu, jeziku …) preide v svoje nasprotje, kulturno posredovan pomen. Zato se bo ta nemogoča naloga artikulirala kot stabiliziranje, ustvarjanje umetelnih relacij, ki v resnici vzdržujejo določeno stanje napetosti, tesnobe, komaj ohranjajočega se razmerja, ki je v nenehni napovedi izgube. Presežek je antiteza dobička, umetnost pa antiteza pričakovanja. Mladi umetniki nastopajo z opozorilom, da umetnost ni tukaj, da podoživlja “uspešne” ekonomske modele, temveč da jih moti. Uspešnost, ko gre za umetnost, ima namreč drugačne parametre. Malo galerijo tako odpiramo neekonomično in razsipno, afirmativno do umetnosti kot neusahljivega vira idej o tem, kako stvari videti in početi drugače. Avtorici in avtorji: Jure Goršič, Jure Grom, Luka Prijatelj, Sara Rman, Anja Seničar, Marijo Župan Pedagoška mentorja: izr. prof. Peter Koštrun, Peter Rauch Kustos: Vladimir Vidmar
MAJA PUČL: VODNE MENE

MAJA PUČL: VODNE MENE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. april ― Slikarstvo Maje Pučl že vseskozi zaznamuje abstrakten likovni izraz z reducirano barvno lestvico, pogosto omejeno celo na črno-bele tone, minimalističen formalni pristop in kontemplativno vzdušje. Umetnica svoje slikarstvo dojema kot prostor, v katerega vnaša vse, kar je kozmičnega zunaj in znotraj nas. Njena dela nastajajo kot izraz življenjske energije, včasih povsem dobesedno kot sled ali zapis nekega gibanja, naj bo to premikanje telesa v prostoru, na platnu ali papirju, kapljanje barve na slikarsko podlago, razlivanje tuša s pomočjo dežja in podobno. Skozi ta proces se umetnica iz ustvarjalke prelevi v gledalko, ki opazuje, kako gibanje najde svoj formalni izraz, ko se mu oblika prepusti brez strahu, da bo zgubila svojo notranjo povezanost in konsistenco. V tem se njeno delo navezuje na misel starogrškega filozofa Heraklita iz Efeza, ki je verjel, da se vse stvari na svetu neprestano spreminjajo in to izrazil v trditvi, da »nihče ne stopi dvakrat v isto reko, ker to ni več ista reka, pa tudi sam ni več isti človek«. Na tokratni razstavi z naslovom Vodne mene umetnica predstavlja izbrana dela iz obdobja zadnjih 10 let, predvsem iz ciklusov Dežne risbe (2008-14), V jutranji rosi (2010) in Lunina serenada (2014), ki jih povezuje tema naravnih ritmov, s posebnim poudarkom na elementu vode. Maja Pučl (1978) je študirala slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2005 diplomirala in leta 2010 magistrirala. V času študija se je izpopolnjevala na University of Art and Design v Helsinkih na Finskem, kasneje pa na umetniški rezidenci v Betanzosu v Španiji. Od leta 2009 je samozaposlena v kulturi, kjer deluje na področjih slikarstva, grafike, oblikovanja, restavratorstva in kaligrafije, s plesom buto pa vsa ta področja med seboj prepleta in povezuje. Živi in dela v Ljubljani.
TINA DOBRAJC: DOMESTICATED ANIMALS ( ITS HARD TO WORK IN A DRESS)

TINA DOBRAJC: DOMESTICATED ANIMALS ( ITS HARD TO WORK IN A DRESS)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. april ― Ob 20. obletnici feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče je svoje delo na samostojni razstavi v Galeriji Alkatraz z naslovom Domesticated Animals (It's Hard to Work in a Dress) predstavila vrhunska mlada umetnica Tina Dobrajc. V njena dela je prefinjeno vpletena družbenokritična nota s feministično podstatjo. Umetnica prepleta elemente tradicije in emancipacije ter problematizira vprašanje spola in vloge ženske v sodobnem svetu, a namenoma izven teoretično-konceptualnih okvirov. Feminizem v njenih slikah vsebinsko sije iz ozadja in je kot vseobsegajoča slutnja, ki prežema motiviko del. Iz njenega umetniškega pristopa je razvidno, da domiselna vpeljava angažirane vsebine lahko dela le nadgradi. Umetnica na slikarski način raziskuje koncepta identitete in družbenega etiketiranja. Z združevanjem navidez nezdružljivih podob sodobnosti in motivov tradicije ustvarja nove kontekste in odpira nova gledišča tako na sodobnost kot na preteklost. Skozi združevanje različnih svetov – vključujoč živalskega in človeškega – išče in poudarja dramatično napetost med različnimi vidiki posredovanih identitet in ustvarja privlačno-strašljivo atmosfero, ki posrka pogled. Njene v ospredje postavljene figure žensk vzpostavljajo komunikacijo med tradicionalnim statusom ženske in emancipiranim, opolnomočenim pogledom na svet. Z združevanjem narodnih noš in etnoloških simbolov z odločnim, samostojnim in osvobojenim telesom v svet, ki se želi prikazati kot črno-bel, vnaša odtenke sivine. Tako ustvari prostor za razmislek, prostor za sintezo tradicije, sodobnosti in upora. Vse to dodatno poudarijo elementi, kot so vezenine, besede, filmsko vmeščeni podnapisi, plastična dekoracija in podobno, ki kot del celote umetniškega dela zasedejo svoj, bistven prostor. Njena dela raziskujejo in mešajo različne vzhodnoevropske tradicije oblačenja, ki pa vse brez razlike sooblikujejo in označujejo pozicijo ženske v družbi in narekujejo meje svobodi izraza. Tradicionalna podoba ženske v narodni noši v s
DVE GENERACIJI: SLIKARSTVO - POEZIJA

DVE GENERACIJI: SLIKARSTVO - POEZIJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. april ― Študijska razstava v Mestni galeriji Nova Gorica. Kuratorstvo in izbor umetnikov je bil zaupan Andreju Medvedu. Razstavo in literarni »dogodek« je zasnoval kot predstavitev vrhunskega slovenskega slikarstva, ki ga predstavljata opusa Emerika Bernarda in Živka Marušiča ter pesnikov Aleša Debeljaka in Matjaža Kocbek s sočasnim vzporejanjem del najmlajše generacije slikarjev Suzane Brborović, Maruše Šuštar in Eneja Gala, ki so uspeli tudi zunaj nacionalnih meja, ter pesnic Anje Golob in Nuše Lučke Zver. Namen razstave in predstavljene poezije (vsi predstavljeni avtorji namreč predstavljajo po mnenju Andreja Medveda vrhunec v našem likovnem in literarnem prostoru) je torej umestitev in nekakšno »slavilo« sodobne umetnosti, ne glede na to, da so starejši avtorji že znani in uveljavljeni, ne poznamo pa dovolj najmlajših avtorjev, ki šele stopajo na svojo umetniško pot. To velja tako za Gala, Šuštarjevo in Brborovićevo, še posebej pa za novi imeni na slovenskem literarnem obzorju. Anja Golob je izdala dve zbirki pesmi, obe nagrajeni z Jenkovo nagrado za najboljše delo po izboru Društva slovenskih pisateljev. Neva Lučka Zver pa le eno zbirko, a že odmeva v literarnih krogih. Obe živita v tujini in obetata nove in izvirne pesniške dogodke.
še novic