LUD Literatura, 7. marec ― Včasih sem se lahko delil na dvoje. En del sebe sem v plen prepustil svetu, ki me je obkrožal in ogrožal. Z drugim sabo pa sem zbežal, vstopil v hipnagoško stanje in se povezal, našel miren kraj, kjer sem si lahko oddahnil in s polnimi dlanmi zajel nekaj tiste neprekinjene svetlobe, ki sem jo vedno znova povezoval z istim krajem in z nekim zdaj še davnim obdobjem v svojem življenju. Z drugim sabo.

LUD Literatura, 1. marec ― Leži v postelji in njeno drugo telo raste v svetlobi, ki je močnejša od vsake noči. Že hoče v nespečnosti znova vstati, ko skoznjo posveti žarek, in tedaj razume. To drugo telo je pravzaprav duh, beseda, ki se pojavlja v knjigah. Tisto, kar povzroča nemir, tresavico v njenih udih, splošno anksioznost, pa je njena nemirna duša, ki daje življenje temu otipljivemu telesu.

LUD Literatura, 15. februar ― Kljub razbolelemu hrbtu je počepnila in zelenjavo spustila predse. Lahko bi mu jo vrgla pred gobček, vendar si je želela, da bi merjašček prišel bliže. Rada ga je opazovala, to nenavadno, neustrašno bitjece. Čez kratek trenutek se je res skobacal k njenim nogam. Krompir je le malo ovohal, odgriznil korenček in se obrnil stran. Morda pa le ni bil tako sestradan, kot je mislila. Gledala je za njim, ko je odhajal v smer, iz katere sta prišla, in skušala potlačiti razočaranje.

LUD Literatura, 9. februar ― Še vedno mi je nerodno, ko pomislim na lansko poletje, ko je prišel Ludvik, in nisem takoj opazila, da je iz moje stroke. Že sem ga videla v kletki, potem pa bum, in sem bila v kletki jaz sama, med svojimi ptiči. Na srečo ne za dolgo. Smejal se je tako na glas, da so še kavke pobegnile. Potem se mi je opravičil za negalantnost in odpustila sem mu.