Ali roboti sanjajo o neprekinjenem gledanju serij?

Airbeletrina, 3. januar ― Znanstvena fantastika kar prekipeva od epskih vesoljskih zgodb resnega tona, kar ni samo po sebi nič slabega, vseeno pa kdaj prav prija kakšno krajše, humorno delo, ki se zdi lažje obvladljivo. Prav taka je serija Fentabotovi dnevniki ameriške pisateljice Marthe Wells, ki trenutno obsega sedem krajših romanov (osmi izide prihodnje leto) in si za protagonista izbere pikrega odpadniškega vardroida Fentabota. Prvi dve knjigi iz serije, Vsi sistemi v rdečem in Umetno stanje, ki ju lahko zdaj beremo v slovenščini, sta prejeli kopico nagrad in nominacij, med drugim priznane žanrske nagrade Hugo (2018, 2019), Nebula (2017) in Locus (2018, 2019), po knjigah je nastala tudi akcijsko-komična serija Murderbot (2025–) z Alexandrom Skarsgårdom v glavni vlogi. Čeprav je knjiga pri nas izšla pri manj profilirani založbi, ki bi se lahko knjižni izdaji pred izidom malo natančneje posvetila (v knjigi namreč mrgoli kalkov, zatipkov, slovničnih napak), se mi vseeno zdi pomembno, da opozarjamo tudi na nove žanrske prevode sodobnih del. Fentabota spoznamo na novi misiji, ko ni še nikogar ubil, je pa od osvoboditve dalje konzumiral že več kot petintrideset tisoč ur zabavnih vsebin. Kot jasno kaže že naslov serije, je osrednja oseba torej Fentabot, izjemno zanimivo bitje (stroj? polbitje?), sestavljeno iz organskih in neorganskih delov, ki je po svoji osnovni funkciji vardroid oziroma nekakšen dobro oborožen varnostnik. Pri tem Fentabot komentira: »Narobe je razmišljati o konstruktu kot o napol robotu, napol človeku. To zveni, kot da sta dve ločeni polovici, kot da bi robotska polovica morala ubogati in opravljati svoje delo, medtem ko bi se človeška polovica hotela zaščititi in spraviti na varno. V realnosti je vse skupaj ena zmedena entiteta, ki nima nobene ideje, kaj bi želela storiti.« Nič čudnega torej, da je serija taka uspešnica, saj je Fentabot predvsem relatable, četudi nismo napol roboti. Njegov nadzorni modul ne deluje več, zato mu ni več treba poslušati ukazov, k

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Vesno Milek

Airbeletrina, 31. december 2025 ― Gabriel García Márquez: Sto let samote (Mladinska knjiga, 1971, prevod Alenka Bole Vrabec) »Velike knjige vedno navdajajo s fizičnim občutkom – ali tresavice ali vročice,« pravi Delova novinarka, publicistka in pisateljica Vesna Milek. Márquezova (1927–2014) mojstrovina Sto let samote, prvič izdana leta 1967, sledi sedmim generacijam družine Buendía in hkrati izriše kroniko Latinske Amerike: njene kolonialne preteklosti, nasilja, magije, pozabe in nenehnega vračanja zgodovine. Svet Maconda, kjer mrtvi prihajajo na obisk, kjer dežujejo rumeni cvetovi in kjer lahko brez napora lebdiš nad tlemi, ni eskapistična fantazija, temveč, kot poudari Vesna, »opis tistega, kar je Márquez dejansko videl«. Magični realizem zato deluje kot resničnost, o kateri avtor piše brez zadržkov in olepševanj. Fotografija: Andraž Gombač Za Vesno Milek Sto let samote ostaja ena izmed treh temeljnih knjig njenega življenja. Roman je prvič prebrala v najstniških letih, ko jo je povsem posrkal vase. Kasnejša branja so ji vsakič znova razkrila nekaj več: kritiko kolonializma, brutalno zgodovino celine, prepleteno z miti, arhetipi in kolektivnim nezavednim. »To je kalejdoskop fantastičnega in brutalno realnega, preteklega, prihodnjega in sedanjega,« pravi Vesna in dodaja, da roman prav zato tako težko ujameš v besede – in ga hkrati ne moreš odložiti. Pomemben del njenega odnosa do Márqueza se je oblikoval tudi zunaj knjige, v gledališču, ob sodelovanju z režiserjem Tomažem Pandurjem in med spremljanjem njegovih predstav na gostovanjih po Latinski Ameriki. Tam se je, kot pravi, začelo dogajati nekaj podobnega kot v Macondu. »Stvari se nam vsem dogajajo, samo včasih jih začnemo bolj zaznavati.« Macondo zato ne ostaja le oddaljena, eksotična vas, temveč postane prostor, ki ga lahko najdeš tudi doma – »recimo ob Cerkniškem jezeru«, kakor ga ona. Vesna Milek z gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro Škrinjar (Fotografija: Andraž Gombač) Roman prežema

Nina Beguš: »Slovenska ‘kmečka pamet’ je včasih v Silicijevi dolini prednost«

Airbeletrina, 29. december 2025 ― V novi epizodi projekta Dom online, v katerem na AirBeletrini pripovedujemo zgodbe o življenju in ustvarjanju slovenskih avtoric in avtorjev v tujini, se nam je oglasila dr. Nina Beguš (1988), ki deluje v osrčju Silicijeve doline. Dr. Nina Beguš (Fotografija: osebni arhiv) Z njo smo se ujeli ravno v času, ko je za praznike z družino pobegnila domov. Medtem ko je zunaj že lepo dišalo po decembru, je pripovedovala o svojem življenju in delu v ZDA. Kot raziskovalka in predavateljica na kalifornijski univerzi v Berkeleyju, avtorica knjige Artificial Humanities (Umetna humanistika) deluje na področju, kjer se srečata in prepletata humanistika in umetna inteligenca. Preučuje, kako zgodbe, miti in kulturne predstave oblikujejo tehnologijo, ki jo po vsem svetu (pogosto tudi nekritično) posvajamo. Nina Beguš je tudi avtorica knjige Artificial Humanities (Umetna humanistika). (Fotografija: osebni arhiv) Čeprav že dolgo živi v ZDA, se še vedno znajde razpeta med dvema domovinama. V intervjuju za Dom online pripoveduje o ameriški mentaliteti »sky is the limit« in o tem, kako tehnologija, od skypa do družinskih klepetov, pomaga ohranjati občutek bližine. Z Nino smo stopili tudi za zaveso, v zakulisje ameriškega akademskega sistema, kjer, kot pravi, vsak profesor deluje kot svoje »startup« podjetje in kjer je tekmovalnost vgrajena v sam DNK družbe. Navdušuje jo, da so Američani odprti za raznolike zamisli, si nenehno prizadevajo biti boljši, radi vračajo skupnosti, katere del si ali pa hočeš biti. Obenem pa ni neobčutljiva za skrajnosti, ki jih tam živijo. Pravi, da sta včasih ravno slovenska »kmečka pamet« in sposobnost kritične distance prednosti, ki ji pomagata krmariti skozi bleščeč, a marsikdaj tudi neizprosen svet Silicijeve doline. Nina Beguš med predavanjem. (Fotografija: osebni arhiv) Vabljeni k ogledu pogovora o življenju v svetu, kjer je dolar kralj, in o iskanju doma v svetu algoritmov. Video je samo en klik stra

Nanosi časa na platnu sodobnosti

Airbeletrina, 27. december 2025 ― Najnovejši roman Gabriele Babnik Ouattara prinaša že znan koncept: metafikcijsko obravnavo zgodovinske dobe ali osebe domačega izvora, ki je globalizirana skozi postkolonialno perspektivo. Tokrat je v središču lik Ivane Kobilce. Njena biografskost je ogoljena do neprepoznavnosti in zvedena na obrise. Vendar se znotraj teh obrisov izrisuje duša lika in bistvo njegove nemirne življenjske poti, ki nam lahko še globlje odstre uvid v motive Kobilčinega dela. Toda v resnici ne gre toliko za Kobilco samo – gre za arhetip meščanske umetnice, iskateljice popolnosti lastnega izraza v nemirnem svetu, kakršen je tudi današnji. Kobilca je zgolj motiv za tematizacijo duha časa in njegovega razmerja s sedanjostjo ter njegovo umetnostjo. Toda v resnici ne gre toliko za Kobilco samo – gre za arhetip meščanske umetnice, iskateljice popolnosti lastnega izraza v nemirnem svetu, kakršen je tudi današnji. V pariški etapi življenja se srečamo s komuno umetnic, ki jo sestavlja tudi metafikcijski lik Ivane, Iva, v središču katere se nahaja moški z imenom Gretor. Gre seveda za aluzijo na znanega danskega slikarja, vendar se Gretor v romanu pojavlja kot Afričan muslimanske veroizpovedi, ki spi z vsemi ženskami. Je fascinanten lik: tipični narcis in megaloman, obenem pa luciden bralec človeških značajev, pri čemer to spretnost uporablja za manipulacijo žensk. Z njimi spočenja otroke, jim laže, jih zapleta v odvisniška in večplastna medsebojna patološka razmerja, posebno moč nad njimi pa uveljavlja s svojo spolnostjo. Največji odpor mu predstavlja prav Iva, oseba z obzidjem okoli sebe, za katerim snuje predvsem umetniško popolnost. Gretor je pomenljiv lik, saj temi rasizma v romanu daje novo dimenzijo – dimenzijo odnosov med spoloma. Zdi se, da ne zmore in ne želi resnično ljubiti žensk, s katerimi se zapleta v razmerja, saj mu predstavljajo znamenja sovražne kolonialne civilizacije in s tem slast maščevalne osvojitve, obenem pa sredstva za uresničevanje njegove misije. Ta mi

Jurij Devetak: »Smo v času velikih napetosti, a včasih se je treba sprostiti, se veseliti«

Airbeletrina, 26. december 2025 ― Jurij Devetak (1997) je svojevrstna zgodba o uspehu. V šoli ni bil dober, še danes, pravi, nerad bere. A medtem ko je kovidna pandemija zaklenila svet, je pri 23 letih vzel v roke Pahorjev roman Nekropola in se odločil, da ga spremeni v strip. Nastala je uspešnica. Zato ni čudno, da si z Devetakom želijo sodelovati tudi nekatera velika imena sodobne slovenske književnosti. On, v razmetani sobi v Nabrežini pri Trstu, medtem še naprej vneto riše in snuje tudi animirani film. Jurij Devetak (Fotografija: Peter Verč) Čeprav Nekropola velja za najpomembnejše delo Borisa Pahorja, je marsikdo ne prebere do konca. Ste jo vi že v prvem poskusu? »Ne, prvič je nisem prebral do konca.« Koliko ste bili stari takrat? »Bil sem v četrtem razredu višje srednje šole, se pravi devetnajst let. Takrat sem si domišljal, da zmorem. A resnica je, da sem vedno imel težave z branjem, in še danes nisem strasten bralec.« Zakaj ste se kljub temu lotili tako zahtevnega dela? »V šoli so nam govorili o Pahorju in o Nekropoli. Zdel se mi je zanimiv človek.« Zato ste želeli prebrati Nekropolo, ne zaradi teme taborišč? »Prebrati sem jo hotel, ker se mi je Pahor zdel zanimiva oseba in ker sem iskal idejo za projekt, ki bi imel neko globlje sporočilo.« Kdaj ste jo naposled prebrali? »Leta 2020. Prebral sem jo petkrat.« V enem letu? »V nekaj mesecih pravzaprav. Ob sebi sem imel slovarček, ker veliko besed nisem razumel. Razložili so mi, da je Pahor pisal pod vplivom Francozov, zato je knjiga še toliko bolj zahtevna.« Jurij Devetak med predstavitvijo Nekropole v koprskem Domu knjige leta 2022 (Fotografija: Andraž Gombač) David Lodge je preprosto definiral, kaj so klasična dela. To naj bi bila vsa tista, ki jih prebereš več kot enkrat. Zakaj ste vi Nekropolo kar petkrat? »Prevzel me je način, kako je Pahor detajlno opisal vsak trenutek svoje vrnitve tja, kjer je bil. Če se jaz vrnem v Sesljan, kjer sem nekoč živel, mi je lepo obujati

Štafeta branja: Mirjana Josipović – Mirjana bere

Airbeletrina, 24. december 2025 ― Ime mi je Mirjana, o čemer ni dvoma glede na moje neoriginalno ime na knjigogramu. Katja Šmuc, imetnica novembrske štafete branja, me je prijetno presenetila in razveselila s predajo, in kot je že sama zapisala, je najino znanstvo ena od mnogih pozitivnih stvari knjigograma, ki jih sploh nisem pričakovala, ko sem ustvarila svoj profil. Sicer sem že od mladih nog rada brala, s pavzo v gimnazijskih letih, a mislim, da nisem edina, ki si jo je vzela. Najbrž je do nje prišlo zato, ker sem bila pri 15 letih prepričana, da sem vse branja vredne kriminalke že prebrala (Agatho Christie, Edgarja Wallacea), medtem ko sem prerasla Konsalika in Victorio Holt. Branje se mi je na srečo spet odprlo z Dostojevskim, ki smo ga imeli za domače branje. Po prebranem Zločinu in kazni sem tako začela posegati po izbranem leposlovju in počasi iskati knjige v angleščini. Danes berem zelo raznoliko, vedno po več knjig hkrati. Posegam po vseh formatih, od fizičnih knjig tako iz domače kot iz zelo dobro založene mestne knjižnice v Københavnu, e-knjige mi ustrezajo, ko sem na poti ali zvečer pred spanjem, saj zanje potrebujem manj svetlobe za branje, zvočnice so moj najljubši format za kriminalke in neleposlovje, kjer rada poslušam knjige o različnih temah, ki mi širijo obzorja (zadnja od teh je bila The African History of Africa). Domača dnevna soba (Fotografija: osebni arhiv) Kot poliglotka berem v več jezikih, poleg angleščine in slovenščine redno v danščini, sem ter tja v srbohrvaščini, norveščini in švedščini, če mi prevod v sorodni jezik ni dostopen. Od kod moje znanje skandinavskih jezikov? Že od sredine devetdesetih let živim na Danskem. In prav dejstvo, da sem ekspatka, je pripomoglo k temu, da sem se podala na knjigogram. Moj prvi Instagram profil je bil mešanica vsega: od potovanj, pletenja (ki je moj drugi hobi), vsakdana do prebranega, in naenkrat mi je postal preveč, ker je seveda požiral vse več mojega časa. Tudi jezikovno sem si zaželela pisanja samo v

»Vse moje krščanstvo bi se zrušilo, če bi ga meril po ljudeh«

Airbeletrina, 23. december 2025 ― O sveže izdanih dnevniških zapisih Alojza Rebule iz let 1948–1954. Marsikdo je prepričan, da je Alojz Rebula (1924–2018) vrh stilskega izražanja dosegel v dnevniških zapisih, ki so začeli intenzivneje izhajati konec devetdesetih let preteklega stoletja. Tri tovrstne publikacije izpod avtorjevega peresa pa so med bralce in bralke prišli že desetletje ali dve prej. Dnevniški debi je avtor doživel leta 1971, ko je mariborska založba Obzorja izdala njegovo delo Gorje zelenemu drevesu, poldrugo desetletje kasneje pa sta v javnost prišli še zbirki Vrt bogov in Oblaki Michigana, dnevnika, ki se nanaša na specifično tematiko, in sicer na Rebulova potovanja po Kanadi in Združenih državah Amerike. Oblaki Michigana bi morali v knjižni obliki luč sveta ugledati že na polovici sedemdesetih, a kot piše avtor v uvodni besedi, je bilo tedaj »slovensko nebo še vznemirjeno od politične nevihte, ki jo je bil povzročil Kocbekov tržaški intervju«. Zato je na izid morala počakati še celo desetletje. V dnevniku Previsna leta, ki ga je leta 1996 izdala založba Mladika, avtor piše o času okrog izida posebne knjižice revije Zaliv in druge Kocbekove afere. V torek, 25. marca 1975, Rebula v dnevnik med drugim takole zabeleži: »Pa pojdimo, sem si rekel, da vidim, kako misli Samoupravljanje opraviti z menoj, ko bom hotel čez mejo.« »Pa pojdimo, sem si rekel, da vidim, kako misli Samoupravljanje opraviti z menoj, ko bom hotel čez mejo.« Štiri leta starejši dnevnik Ko proti jutru gre obravnava obdobje v času med letoma 1982 in 1985. V petek, 29. marca 1985, takole pravi: »Umrl slikar Chagall. Premalo racionalnosti za moj okus, preveč pravljičnosti. A koliko ga poznam?« Še starejše obdobje razkriva leta 2002 izdani dnevnik Iz partiture življenja, ki pretresa čas ob Titovi smrti. Takole Rebula zapiše 4. maja 1980: »Odšla je nedvomno enkratna politična nadarjenost, a obenem neznanska ambicija, mogočniški cinizem, kulturni primitivizem, grofovsko uživaštvo, planetarno nastopaštv

Na notranji strani resničnosti

Airbeletrina, 19. december 2025 ― V bližini doma že dlje časa videvam brezdomca. V parku, kjer poseda, sta tako voda kakor precejšen pretok ljudi, čeprav sem moškega, opremljenega z vrečkami in raznorazno šaro, vedno oblečenega v nezgrešljiv rjav odtenek, komaj kdaj slišala izreči kako besedo. Po fizionomiji sodeč prihaja morda iz Nigerije, še verjetneje pa iz Zahodne Afrike. Pred kakim letom, ko sem mu dala nekaj kovancev, jih je sprejel s kratkim, skoraj nevidnim pokimom. In odtlej veva drug za drugega. Ko se znajdem v njegovem vidnem polju, mi sledi s pogledom. Ko se ozrem k njemu, pogled umakne. Včasih šari po vrečki, si trebi lase, nekajkrat sem ga slišala spuščati krike, posebej v prisotnosti policistov, večino časa pa mirno sedi in opazuje okolico. Zdi se, da se pogovarja z duhovi – nekje na notranji strani svoje resničnosti. Ti duhovi se zdijo precej kruti, če nič drugega, me je nazadnje, ko sem mu skuhala večerjo in se mu z njo v roki približevala, zavrnil. Že od daleč, ko je videl, da sem namenjena k njemu, je začel žugati s prstom, kar sem razumela kot svarilo, naj se mu ne približujem. In da se hrane, ki sem jo potem položila na tla, z obljubo, da nikoli več ne bom posegala v njegov prostor, ne bo dotaknil. Že od daleč, ko je videl, da sem namenjena k njemu, je začel žugati s prstom. Ne da bi poskušala kogarkoli ali karkoli eksotizirati ali esencializirati, toda brezdomčev žugajoči prst me je spomnil na junake in junakinje iz zbirke zgodb Mia Couta Znočeni glasovi in V vodovju časa, ki smo jo lani dobili tudi v slovenskem prevodu (prevedla Katja Zakrajšek, LUD Literatura, zbirka Stopinje). Knjižica, ki je globoko zaznamovala mozambiško književnost, je izšla leta 1986, leto zatem pa v Lizboni, pri založbi Caminho. Vozes Anoitecidas naj bi bila izraz kolektivne bolečine, sanj in upanja ljudi, ki so preživeli travmatične izkušnje. Luís Carlos Patraquim, ki je k izvirni mozambiški izdaji iz leta 1986 spisal oseben uvodni tekst, je poudaril »navdihujočo moč kratkih zgodb«, me

Počitniško učenje ali kako postati glavna igralka v svojem življenju

Airbeletrina, 17. december 2025 ― Ob romanu Poletje, ko sem se naučila leteti, po katerem so posneli tudi uspešen, nagrajevan film, se s srbsko avtorico Jasminko Petrović (1960) in z njenimi deli za mladino ne srečujemo prvič. Se pa morda (marsikateri) domači bralec mladinskih romanov prvič srečuje s tematizacijo vojne na področju bivše Jugoslavije in z njenimi posledicami, tokrat predvsem na ravni posameznih družin. Sašo Puljarević v spremni besedi piše: »Če so druge književnosti relativno hitro (na začetku res nereflektirano, a sčasoma vse bolj konstruktivno) začele tematizirati vojne ob razpadu SFRJ, je ta tema v srbsko književnost vstopila počasneje in velikokrat z zadržkom. Nič drugače ni bilo tudi na področju mladinske književnosti, in prav Petrović s svojimi deli zapolnjuje vrzeli, ki še danes zevajo na literarni, še bolj pa na družbeni ravni.« Avtorica nas v roman, ki ga izpiše v triindvajsetih poglavjih oziroma triindvajsetih (neprespanih) nočeh, potegne s prvoosebno pripovedovalko Sofijo, ki je postavljena pred velik izziv – preživeti del poletnih počitnic z babico na Hvaru, medtem ko bo njen brat Luka taboril, njene prijateljice pa bodo uživale v domačem Beogradu v družbi druga druge. Sofija ve, da se babica v Stari Grad vrača po šestindvajsetih letih, in se zaveda, da to verjetno zanjo ni lahko. In ko prispeta na otok, je nad babico, ki jo spoznamo kot odločno, trmasto žensko s svojim prav, o kateri vnukinja ves čas govori kot o »glavni igralki«, okoli katere se mora vedno vse vrteti, nemalo presenečena: »Tu je čisto drug človek. Sploh je ne prepoznam več. Kot bi odklenila skriti del svoje osebnosti, ki je na prostosti čisto ponorel. Tako nekako, ne znam si tega bolje pojasniti.« Sofija ve, da se babica v Stari Grad vrača po šestindvajsetih letih, in se zaveda, da to verjetno zanjo ni lahko. Babica je tudi tista, ki ima vsled svojega smrčanja na vesti Sofijine neprespane noči, v katerih se ta vrača v dan, ga obnavlja in prevprašuje, dokler je med mlatenjem

Raje mi ne povej

Airbeletrina, 15. december 2025 ― Tretji roman Lare Paukovič Miza za štiri (Cankarjeva založba, 2025) se na prvi pogled obrača k ubesedovanju občečloveških izkustev, kot je denimo žalovanje ob izgubi (glavni junakinji romana, Juliji, pri sedemindvajsetih nenadno umre mama) ali praznina v romantičnih odnosih, ter si prizadeva, da bi bil berljiv, dostopen. Slogovno je Miza za štiri preprosto, a dokaj izčiščeno besedilo z lepim stavčnim ritmom, ki omogoča hitro, tekoče branje. Notranji monolog pripovedovalke Julije je dovolj razgiban, vanj posegajo dvogovori z ljudmi, ki jo obdajajo (s partnerjem B., z očetom, s sestro V., z materino prijateljico S. in njenim prijateljem D.), tekst tekoče prehaja med različnimi temami in vsebinsko smotrno odmerja prostor zgodbi, ki se dogaja v sedanjosti, reminiscencam in pripovedovalkinim refleksijam. Besedilo se kljub temu prehajanju med različnimi odvodi pripovedi bere izrazito jasno in avtorica prepričljivo meandrira med tem, kar postajajo vse jasneje izčiščeni pripovedni prameni – en, odvijajoč se skozi spominjanje preteklosti, en, odvijajoč se skozi intimni, v svetu prvoosebne pripovedovalke z nikomer deljeni notranji monolog, ter tretji, najbolj povnanjen, v stiku s sedanjim trenutkom romana – in ne s preteklostjo ali potenciali in možnostmi – v katerega posega tudi največ dialogov, vanj vstopa največ oseb. Slogovno je Miza za štiri preprosto, a dokaj izčiščeno besedilo z lepim stavčnim ritmom, ki omogoča hitro, tekoče branje. Prvi pripovedni lok romana je smrt Julijine mame Julijane, ki je umrla približno leto dni pred dogajanjem romana, ko je imela Julija sedemindvajset let. Smrt je bila nepričakovana in Julija v letu po materini smrti raziskuje odnos z materjo ter skozi opisovanje anekdot predeluje čustva, ki vznikajo v procesu žalovanja; žalost, bolečino, nemoč, nostalgičnost in anksioznost, a tudi jezo; avtorica je pri tem izrisu izrazito realistična in ji uspe izgraditi celostno emocionalno sliko žalujoče, kar se zdi pomembno – ne le da j

Pod mizo

Airbeletrina, 11. december 2025 ― Strokovna žirija je kot eno od štirih najboljših zgodb med rekordnimi 307 prejetimi, ki jih je dobila na mizo, prepoznala tole, ki je naslovljena – Pod mizo. Napisala jo je 35-letna Sara Vodopivec. V sredo, 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, nas je na svečanosti v kavarni Pritličje na ljubljanskem Mestnem trgu povezal 14. AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo. Spoznali smo avtorice štirih kratkih zgodb, ki jih je strokovna žirija (dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar) ocenila kot najboljše v tokratni izjemno bogati beri. Seveda vas vabimo tudi k branju zgodb Vsebina neznanega telesa Zale Norčič, (Za)varujte se! Tjaše Šuligoj in Pone-srečanje Mojce Volkar Trobevšek. Hvala vsem, ki pišete in ste nam poslali svoje zgodbe … in hvala vsem, ki berete! Po presoji strokovne žirije avtorice štirih najboljših med kar 307 prispelimi kratkimi zgodbami (z leve): Mojca Volkar Trobevšek, Tjaša Šuligoj, Sara Vodopivec, za njimi na videoposnetku Zala Norčič, ki se je na sklepni slovesnosti oglasila iz Pariza. (Fotografija: Inesa Grobler) Pod mizo Sara Vodopivec Iskala sem svoje ime. Z očmi sem se sprehajala po mizi, ogrnjeni z belim prtom. Vsa ta belina me ni preslepila, vedela sem, da bo že čez nekaj ur prepojena z rdečimi madeži. Tam je bila kartica z mojim imenom. Brez priimka, samo Doroteja. Niti gospodična ni pisalo spredaj. Z neznatnim prikimom sem se neopazno pomaknila mimo družbe, zatopljene v svoje pogovore. Zaobšla sem tete babuške, zibajoče se v ritmu svoje lastne glasbe, mimo vreščečih otrok konvoja, mamic in pametnih stricev, ki so drug drugemu pritrjevali, kot da bi potrjevali svet. Zasedla sem svoje mesto. Ko sem stopila iz avta na parkirišču, sva se z materjo ujeli s pogledom. Kot v špici kavbojskega obračuna sva se zastrmeli druga v drugo. Iz oči v oči mir pred strelom. Kot v špici kavbojskega obračuna sva se zastrmeli druga v drugo. Iz oči v oči mir pred strelom. Njen pogled je govoril

Pone-srečanje

Airbeletrina, 10. december 2025 ― Na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, 3. decembra, nas je na svečanosti v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani povezal 14. AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo. Spoznali smo avtorice štirih kratkih zgodb, ki jih je strokovna žirija (dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar) ocenila kot najboljše med rekordnimi 307 prispelimi na natečaj. Mednje se je s presunljivim Pone-srečanjem, ki ga objavljamo danes, uvrstila Mojca Volkar Trobevšek. Obenem vas vabimo, da preberete še zgodbi Vsebina neznanega telesa Zale Norčič in (Za)varujte se! Tjaše Šuligoj. Jutri pa sledi še Pod mizo, s katero se je v izbrano četverico uvrstila Sara Vodopivec. Hvala vsem, ki pišete in ste nam poslali svoje zgodbe … in hvala vsem, ki berete! Po presoji strokovne žirije avtorice štirih najboljših med kar 307 prispelimi kratkimi zgodbami (z leve): Mojca Volkar Trobevšek, Tjaša Šuligoj, Sara Vodopivec, za njimi na videoposnetku Zala Norčič, ki se je na sklepni slovesnosti oglasila iz Pariza. (Fotografija: Inesa Grobler) Pone-srečanje Mojca Volkar Trobevšek Prišel je domov s tistim nenavadnim pogledom. Odsotno prisoten. Ko je še vedno hladno pomladno noč pustil za vrati, jo je bežno poljubil, in zaznala je ure in ure napora, ki so se risale na izsušenih ustnicah. Slano grob poljub je pripovedoval zgodbo naporne intervencije. Odvrgel je krvavo rdeč nahrbtnik in premočene gojzarje v prostor za opremo, kar v preznojeni uniformi obsedel za mizo in ošinil trikrat pogreto kosilo, ki je vmes že vsaj dvakrat postalo večerja. Zakopal je obraz v dlani in utrujeno zavzdihnil. Močen in zanesljiv gorski reševalec je postal nemočen opazovalec življenja. Prostor je naenkrat postal eno samo vprašanje. »Ne boš jedel …« je bila bolj ugotovitev kot vprašanje. »Pa smo opravili še en žalosten sprevod.« »Ste nosili celo pot?« »Celo pot, do ceste.« »Helikopter?« »Preveč vetrovno.« »Je bil eden?« »Eden preveč.« Močen in zanesljiv gorski reševa

(Za)varujte se!

Airbeletrina, 6. december 2025 ― »Kanček zaupanja v človeštvo pa še moramo imeti …« smo z odra slišali v sredo, 3. decembra. Na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, nas je na svečanosti v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani povezal 14. AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo. Spoznali smo avtorice štirih kratkih zgodb, ki jih je strokovna žirija (dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar) ocenila kot najboljše med rekordnimi 307 prispelimi na natečaj. Ker sta žirijo enako prepričali dve zgodbi, smo na uredništvu prisluhnili pobudi in obema podelili prvo nagrado. Danes objavljamo kratko zgodbo (Za)varujte se!, s katero si je prvo nagrado prislužila Tjaša Šuligoj iz Trbovelj. Včeraj smo objavili Vsebino neznanega telesa, ki nam jo je iz Pariza poslala 29-letna Zala Norčič, prav tako prejemnica prve nagrade. Veselimo se prihajajočega tedna, ko nas bosta nagovorili še Mojca Volkar Trobevšek s Pone-srečanjem in Sara Vodopivec z zgodbo Pod mizo. Po presoji strokovne žirije avtorice štirih najboljših med kar 307 prispelimi kratkimi zgodbami (z leve): Mojca Volkar Trobevšek, Tjaša Šuligoj, Sara Vodopivec, za njimi na videoposnetku Zala Norčič, ki se je na sklepni slovesnosti oglasila iz Pariza. (Fotografija: Inesa Grobler) (Za)varujte se! Tjaša Šuligoj V novozgrajeni poslovni stavbi, ki jo je pred kratkim na najboljših zazidljivih zemljiščih v mestu zgradila zavarovalnica, v devetem nadstropju, v pisarni, ki je s treh strani obdana s steklenimi stenami, vsako sredo poteka sestanek ožje ekipe, ki ima posebno nalogo. Skrbno varovano nalogo, ki omogoča vse to razkošje in udobje. Moderno opremljeno pisarno, ki omogoča vse možne priklope na sodobne elektronske naprave, krasi velika okrogla miza, h kateri so prislonjeni udobni dizajnerski stoli, piši-briši tabla in ogromen uničevalnik papirjev, vse v črno-beli kombinaciji. Nad vhodnimi vrati v sobo je nameščena velika signalna luč rdeče barve, ki se je do zdaj prižgala že dvakrat. Nad vhodnimi vra

Vsebina neznanega telesa

Airbeletrina, 5. december 2025 ― V sredo, 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, nas je na svečanosti v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani povezal 14. AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo. Spoznali smo avtorice štirih kratkih zgodb, ki jih je strokovna žirija (dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar) ocenila kot najboljše med rekordnimi 307 prispelimi na natečaj. Ker sta žirijo enako prepričali dve zgodbi, smo na uredništvu prisluhnili pobudi in obema podelili prvo nagrado. Danes objavljamo kratko zgodbo Vsebina neznanega telesa, ki nam jo je iz Pariza poslala 29-letna Zala Norčič, sledila bo (Za)varujte se!, s katero si je prav tako prvo nagrado prislužila Tjaša Šuligoj iz Trbovelj. Veselimo se prihajajočega tedna, ko nas bosta nagovorili še Mojca Volkar Trobevšek s Pone-srečanjem in Sara Vodopivec z zgodbo Pod mizo. Po presoji strokovne žirije avtorice štirih najboljših med kar 307 prispelimi kratkimi zgodbami (z leve): Mojca Volkar Trobevšek, Tjaša Šuligoj, Sara Vodopivec, za njimi na videoposnetku Zala Norčič, ki se je na sklepni slovesnosti oglasila iz Pariza. (Fotografija: Inesa Grobler) Medtem ko na uredništvu že uživamo med urejanjem naslednjih zgodb, je tu že Vsebina neznanega telesa Zale Norčič. Najprej zgodba, zatem utemeljitev strokovne žirije in še odziv nagrajenke. Za uvod pa priporočamo, da v zgodbo vstopite z ušesi – in prisluhnete francoskemu šansonu. Boste pozneje razumeli … Vsebina neznanega telesa Oprosti, morda s tabo nisem bila povsem iskrena. Ko me ne vidiš, v kopalnici uporabljam tvojo drago korejsko kozmetiko. In ko me pustiš samo, s prsti polzim po orodju v tvojem ateljeju in včasih kakšnega premaknem – čisto malo, dovolj, da porušim ravnovesje. Čudne aparature, ki režejo steklo. Ko mi razlagaš o svojem delu, ne poslušam zares, samo kimam in rečem: lepo. Bedne zrezane koščke stekla sestavljaš v nekaj, kar se ti zdi smiselno, ampak mene se ne dotakne. Ko te opazujem, vem, da te ne bi mogla nikol

Čestitamo vam, Tjaša Šuligoj, Zala Norčič, Mojca Volkar Trobevšek in Sara Vodopivec!

Airbeletrina, 4. december 2025 ― Ta veseli dan kulture smo sinoči v ljubljanskem Pritličju praznovali s podelitvijo nagrad 14. AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo. Letos smo na anonimni natečaj v enem mesecu, med 3. oktobrom in 3. novembrom, prejeli rekordnih 307 zgodb (lani 181), podpisanih s psevdonimi. Na sinočnji svečanosti smo postregli še s presenečenjem: po priporočilu strokovne žirije smo podelili kar dve glavni nagradi. Tjaša Šuligoj je slavila z zgodbo (Za)varujte se!, Zala Norčič z Vsebino neznanega telesa. Poleg njiju sta strokovno žirijo najbolj prepričali še Sara Vodopivec z zgodbo Pod mizo in Mojca Volkar Trobevšek z zgodbo Pone-srečanje. Po presoji strokovne žirije avtorice štirih najboljših med kar 307 prispelimi kratkimi zgodbami (z leve): Mojca Volkar Trobevšek, Tjaša Šuligoj, Sara Vodopivec, za njimi na videu iz Pariza Zala Norčič. (Fotografija: Inesa Grobler) Tričlansko strokovno žirijo, ki je imela zelo zahtevno delo, so sestavljali pisateljica in profesorica slovenščine na Državnem izobraževalnem zavodu Jožef Stefan v Trstu dr. Vilma Purič, knjižna urednica na založbi Beletrina Mateja Arnež ter literarni kritik in novinar časopisa Dnevnik Gašper Stražišar. »Izvirne kratke zgodbe odlikujeta večplastnost vsebin in raznolikost tematik. Avtorji in avtorice se dotikajo temeljnih bivalnih in moralnih vprašanj človeka. V številnih zgodbah izstopa izrazita družbenokritična drža: razkrivajo sivino, bedo in kulturno mizernost, ki se skrivajo za naličeno podobo sodobne stvarnosti. Pred nami se izrisuje podoba problematične družbe, v kateri ljudi obremenjujejo raznovrstne nadloge – od vsakodnevnega boja za preživetje do begunske krize, od različnih oblik zasvojenosti do kompleksnih, nerazčiščenih odnosov, ki včasih privedejo tudi do nasilja v družini,« v poročilu med drugim ugotavlja žirija. »Pred nami se izrisuje podoba problematične družbe, v kateri ljudi obremenjujejo raznovrstne nadloge – od vsakodnevnega boja za preživetje do begunske kri