(Za)varujte se!

Airbeletrina, 6. december ― »Kanček zaupanja v človeštvo pa še moramo imeti …« smo z odra slišali v sredo, 3. decembra. Na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, nas je na svečanosti v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani povezal 14. AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo. Spoznali smo avtorice štirih kratkih zgodb, ki jih je strokovna žirija (dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar) ocenila kot najboljše med rekordnimi 307 prispelimi na natečaj. Ker sta žirijo enako prepričali dve zgodbi, smo na uredništvu prisluhnili pobudi in obema podelili prvo nagrado. Danes objavljamo kratko zgodbo (Za)varujte se!, s katero si je prvo nagrado prislužila Tjaša Šuligoj iz Trbovelj. Včeraj smo objavili Vsebino neznanega telesa, ki nam jo je iz Pariza poslala 29-letna Zala Norčič, prav tako prejemnica prve nagrade. Veselimo se prihajajočega tedna, ko nas bosta nagovorili še Mojca Volkar Trobevšek s Pone-srečanjem in Sara Vodopivec z zgodbo Pod mizo. Po presoji strokovne žirije avtorice štirih najboljših med kar 307 prispelimi kratkimi zgodbami (z leve): Mojca Volkar Trobevšek, Tjaša Šuligoj, Sara Vodopivec, za njimi na videoposnetku Zala Norčič, ki se je na sklepni slovesnosti oglasila iz Pariza. (Fotografija: Inesa Grobler) (Za)varujte se! Tjaša Šuligoj V novozgrajeni poslovni stavbi, ki jo je pred kratkim na najboljših zazidljivih zemljiščih v mestu zgradila zavarovalnica, v devetem nadstropju, v pisarni, ki je s treh strani obdana s steklenimi stenami, vsako sredo poteka sestanek ožje ekipe, ki ima posebno nalogo. Skrbno varovano nalogo, ki omogoča vse to razkošje in udobje. Moderno opremljeno pisarno, ki omogoča vse možne priklope na sodobne elektronske naprave, krasi velika okrogla miza, h kateri so prislonjeni udobni dizajnerski stoli, piši-briši tabla in ogromen uničevalnik papirjev, vse v črno-beli kombinaciji. Nad vhodnimi vrati v sobo je nameščena velika signalna luč rdeče barve, ki se je do zdaj prižgala že dvakrat. Nad vhodnimi vra

Vsebina neznanega telesa

Airbeletrina, 5. december ― V sredo, 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, nas je na svečanosti v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani povezal 14. AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo. Spoznali smo avtorice štirih kratkih zgodb, ki jih je strokovna žirija (dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar) ocenila kot najboljše med rekordnimi 307 prispelimi na natečaj. Ker sta žirijo enako prepričali dve zgodbi, smo na uredništvu prisluhnili pobudi in obema podelili prvo nagrado. Danes objavljamo kratko zgodbo Vsebina neznanega telesa, ki nam jo je iz Pariza poslala 29-letna Zala Norčič, sledila bo (Za)varujte se!, s katero si je prav tako prvo nagrado prislužila Tjaša Šuligoj iz Trbovelj. Veselimo se prihajajočega tedna, ko nas bosta nagovorili še Mojca Volkar Trobevšek s Pone-srečanjem in Sara Vodopivec z zgodbo Pod mizo. Po presoji strokovne žirije avtorice štirih najboljših med kar 307 prispelimi kratkimi zgodbami (z leve): Mojca Volkar Trobevšek, Tjaša Šuligoj, Sara Vodopivec, za njimi na videoposnetku Zala Norčič, ki se je na sklepni slovesnosti oglasila iz Pariza. (Fotografija: Inesa Grobler) Medtem ko na uredništvu že uživamo med urejanjem naslednjih zgodb, je tu že Vsebina neznanega telesa Zale Norčič. Najprej zgodba, zatem utemeljitev strokovne žirije in še odziv nagrajenke. Za uvod pa priporočamo, da v zgodbo vstopite z ušesi – in prisluhnete francoskemu šansonu. Boste pozneje razumeli … Vsebina neznanega telesa Oprosti, morda s tabo nisem bila povsem iskrena. Ko me ne vidiš, v kopalnici uporabljam tvojo drago korejsko kozmetiko. In ko me pustiš samo, s prsti polzim po orodju v tvojem ateljeju in včasih kakšnega premaknem – čisto malo, dovolj, da porušim ravnovesje. Čudne aparature, ki režejo steklo. Ko mi razlagaš o svojem delu, ne poslušam zares, samo kimam in rečem: lepo. Bedne zrezane koščke stekla sestavljaš v nekaj, kar se ti zdi smiselno, ampak mene se ne dotakne. Ko te opazujem, vem, da te ne bi mogla nikol

Čestitamo vam, Tjaša Šuligoj, Zala Norčič, Mojca Volkar Trobevšek in Sara Vodopivec!

Airbeletrina, 4. december ― Ta veseli dan kulture smo sinoči v ljubljanskem Pritličju praznovali s podelitvijo nagrad 14. AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo. Letos smo na anonimni natečaj v enem mesecu, med 3. oktobrom in 3. novembrom, prejeli rekordnih 307 zgodb (lani 181), podpisanih s psevdonimi. Na sinočnji svečanosti smo postregli še s presenečenjem: po priporočilu strokovne žirije smo podelili kar dve glavni nagradi. Tjaša Šuligoj je slavila z zgodbo (Za)varujte se!, Zala Norčič z Vsebino neznanega telesa. Poleg njiju sta strokovno žirijo najbolj prepričali še Sara Vodopivec z zgodbo Pod mizo in Mojca Volkar Trobevšek z zgodbo Pone-srečanje. Po presoji strokovne žirije avtorice štirih najboljših med kar 307 prispelimi kratkimi zgodbami (z leve): Mojca Volkar Trobevšek, Tjaša Šuligoj, Sara Vodopivec, za njimi na videu iz Pariza Zala Norčič. (Fotografija: Inesa Grobler) Tričlansko strokovno žirijo, ki je imela zelo zahtevno delo, so sestavljali pisateljica in profesorica slovenščine na Državnem izobraževalnem zavodu Jožef Stefan v Trstu dr. Vilma Purič, knjižna urednica na založbi Beletrina Mateja Arnež ter literarni kritik in novinar časopisa Dnevnik Gašper Stražišar. »Izvirne kratke zgodbe odlikujeta večplastnost vsebin in raznolikost tematik. Avtorji in avtorice se dotikajo temeljnih bivalnih in moralnih vprašanj človeka. V številnih zgodbah izstopa izrazita družbenokritična drža: razkrivajo sivino, bedo in kulturno mizernost, ki se skrivajo za naličeno podobo sodobne stvarnosti. Pred nami se izrisuje podoba problematične družbe, v kateri ljudi obremenjujejo raznovrstne nadloge – od vsakodnevnega boja za preživetje do begunske krize, od različnih oblik zasvojenosti do kompleksnih, nerazčiščenih odnosov, ki včasih privedejo tudi do nasilja v družini,« v poročilu med drugim ugotavlja žirija. »Pred nami se izrisuje podoba problematične družbe, v kateri ljudi obremenjujejo raznovrstne nadloge – od vsakodnevnega boja za preživetje do begunske kri

Kako sem pri Woodyju Allenu uveljavljal reklamacijo

Airbeletrina, 1. december ― Woody Allen jih je dopolnil 90. Sem najprej tuhtal, da bi članek ob mojstrovem jubileju začel z jagodnim izborom njegovih modrosti, ki jih pogosto navajam. Na primer: »V življenju obžalujem le to, da nisem kdo drug.« Ali: »Življenje je polno bede, osamljenosti in trpljenja – in veliko prehitro se konča.« Ali: »Nesmrtnosti nočem doseči s svojim delom, ampak tako da ne umrem.« Ali: »Smrti se ne bojim, ampak bi raje videl, da doleti koga drugega.« Ali: »Smrti se ne bojim, a ko bo potrkala na moja vrata, bi bil raje zdoma.« Ali: »Teže od zavesti, da ni boga, je dobiti vodoinstalaterja čez vikend.« Ali: »Ko bi mi bog le dal kakšno jasno znamenje! Na primer veliko nakazilo na moje ime v švicarski banki.« Ali: »Vsakič kadar poslušam Wagnerja, me prime, da bi napadel Poljsko.« Ali: »Odgovor je ljubezen. A medtem ko čakaš na odgovor, seks postavlja precej dobra vprašanja.« Plakat za enega prvih filmov Woodyja Allena Vzemi denar in zbeži (1969) No, potem bi v jubilejnem članku seveda preletel in ovrednotil njegove filme. Za okus na hitro sestavljen seznam, vsaj diagonalno preletite: Take the Money and Run (Vzemi denar in zbeži, 1969), Bananas (Banane, 1971), Play It Again, Sam (Zaigraj še enkrat, Sam, 1972), Everything You Always Wanted to Know About Sex (But Were Afraid to Ask) (Vse, kar ste hoteli vedeti o seksu (pa si niste upali vprašati), 1972), Sleeper (Spalec, 1973), Love and Death (Ljubezen in smrt, 1975), Annie Hall (1977), Manhattan (1979), Stardust Memories (Spomini na zvezdni prah, 1980), A Midsummer Night’s Sex Comedy (Seksi komedija kresne noči, 1982), Zelig (1983), The Purple Rose of Cairo (Škrlatna roža Caira, 1985), Hannah and Her Sisters (Hannah in njeni sestri, 1986), Crimes and Misdemeanors (Zločini in prekrški, 1989), Shadows and Fog (Sence in megla, 1991), Husbands and Wives (Možje in žene, 1992), Bullets Over Broadway (Krogle nad Broadwayjem, 1994), Mighty Aphrodite (Mogočna Afrodita, 1995), Everyone Says I Love You (

S Partljičem za Prežihom

Airbeletrina, 30. november ― »Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek, 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so zapisani celo v kakih šolskih knjigah.« Z veličastnim pogrebom svojega portretiranca Tone Partljič (1940) prične roman Voranc, prvo od dveh knjig, v kateri pred nami raste koroški pisatelj in politik Lovro Kuhar – Prežihov Voranc (1893–1950), mojstrski ubesedovalec domačih krajev in ljudi, vojak na soški fronti, agent kominterne, eden najpomembnejših v Komunistični partiji Jugoslavije, kjer pa zanj po Titovem prevzemu vodstva ni bilo več mesta, arestant in več let politični emigrant, ki je živel in deloval na Dunaju, v Parizu, Moskvi in drugod, s srcem pa vedno na domačem Koroškem … Prežihov Voranc (1893–1950) na klopci pred svojim domom na Preškem Vrhu. Prva od dveh pri Beletrini izdanih knjig, pri katerih z avtorjem sodeluje urednica Tina Vrščaj, je že med nami, Tone Partljič pa jo bo predstavil danes, v nedeljo, na zadnji dan Slovenskega knjižnega sejma. Z bralkami in bralci se bo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani srečal kar dvakrat: ob 17. uri bo izvode podpisoval na stojnici Beletrine, ob 18. uri pa se bo z njim na Glavnem odru pogovarjala Zora A. Jurič, profesorica in publicistka iz Maribora. In prav tja, v štajersko prestolnico, sem jo mahnil, potem ko sem se s pisateljem domenil, da napraviva tole reportažo po Prežihovi Koroški. Delavnik je bil dolg, zaobjel je 15 ur in 646 prevoženih kilometrov, a dan je bil sončen in moj sopotnik zgovoren. Iz Kopra sem krenil zarana in še je bilo jutro, ko sem Partljiča pobral v središču Maribora. Najprej sva postala ob hiši, v kateri je Prežih umrl – 18. februarja 1950 je izdihnil v tedanji Vrtni ulici, danes kajpada Prežihovi. Hiša na nekdanji Vrtni, današnji Prežihovi ulici v Mariboru, kjer je umrl pisatelj. (Fotografija: Andraž Gombač) Tja se je pisat

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Dariem Vargo

Airbeletrina, 28. november ― Avgust Demšar: Estonia (Pivec, 2024) »Predstavljaj si igralca, ki stopi na oder z mirnostjo mačke na preži.« Dario Varga z Demšarjevo Estonio. (Fotografija: Andraž Gombač) Tako Dario Varga, gledališki, filmski in televizijski igralec, član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, opiše svojega literarno-filmskega dvojčka – inšpektorja Martina Vrenka. Vrenko, ta, kakor mu pravi igralec, suhoparni profesionalec, ki ga ne zaznamuje nobena pretirana ekscentričnost, se je tiho in skoraj neopazno prikradel v naša ušesa v novi epizodi AirBeletrininega podkasta Območje lagodja. Estonia, dvanajsti roman Avgusta Demšarja, je nagrajena kriminalka, ki je postala eno najbolj mojstrsko zgrajenih poglavij v Vrenkovi literarni karieri. Nagrajenci prvega Krimifesta na Vodnikovi domačiji v Šiški: Mojca Širok – pohvala pilica za roman Praznina, Avgust Demšar, glavna nagrada pila za roman Estonia, najboljši slovenski krimi roman, objavljen v letih 2023 in 2024, ter Kamilo Lorenci, avtor najboljše kratke krimi zgodbe, naslovljene 37. (Fotografija: Krimifest) Tokrat nas zgodba odnese tudi daleč stran od znanih pohorskih gozdov in Maribora. V hladne vode Baltskega morja, v noč, ko je leta 1994 potonil trajekt MS Estonia. Dogodek, ki ga je Demšar pred leti, ko je kot profesor gostoval v Talinu, podrobneje preučil v muzeju – kar je sprožilo pisanje, iz katerega je nastal roman, ki prepleta resničnost in fikcijo tako spretno, da je njegova izmišljija včasih resničnejša od zgodovinskih poročil. V središču zgodbe sta Iva in Mikael, otroka dveh družin, slovenske in švedske. Ko se Ivini starši usodne noči vkrcajo na trajekt, punčko prepustijo prijateljem. Njune zadnje minute, polne strahu, solz in nemoči, Demšar prikaže z neizprosno melanholijo. Ko Estonia izgine z radarja, izgine tudi njihova prihodnost. In Iva odrašča v tujini, kasneje se zaljubi v Mikaela, v partnerja, ki je bil nekoč skoraj kot njen brat. Ko se po letih vrneta v Mar

Štafeta branja: Katja Šmuc

Airbeletrina, 27. november ― Sem Katja in stojim za knjižnim profilom @katjasmuc. Ker je bil sprva ustvarjen kot osebni profil in me zanimanja kot veter pogosto nosijo sem in tja, sem pri poimenovanju obdržala kar svoje ime in priimek. Slednja sta se doslej namreč izkazala za zanesljivo stalnico v mojem življenju, tisti šumnik v priimku pa se je že nekako navadil, da se po potrebi otresem njegove strešice. Moje zanimanje za knjige sega globoko v otroštvo, le da sem bila sprva zgolj poslušalka. Še vedno se rada spomnim pravljic, ki so mi jih pred spanjem brali starši. Moje najljubše so bile Tri botre lisičice, Šivilja in škarjice ter ena otrokom prijaznejših različic Pepelke. Na kasetah, ki bi jih današnji otroci najverjetneje uvrstili v kameno dobo, sem najraje poslušala zgodbe Janeza Bitenca in Žogico Nogico. Fotografija: osebni arhiv Vrtca nisem obiskovala, a ker je bila mama učiteljica, jaz pa sem želela čim prej slediti njenim stopinjam, sem z vztrajnimi prošnjami dosegla, da so me starši vpisali v takratno malo šolo, ki so mi jo zvito predstavili kot šolo za male učiteljice. Iz tistega obdobja se mi je v spomin najbolj vtisnila pravljica Zrcalce, ki jo je napisal Grigor Vitez. To je bila ena tistih zgodb, ki smo jo otroci najpogosteje upodobili v obliki dramske predstave, pri čemer smo za rekvizite in kostume pretaknili vsak kotiček hiše, v vrste občinstva pa zvabili vse od plišastih igračk do odraslih, ki jim ni uspelo pravočasno izpuhteti iz našega vidnega polja. Ob vstopu v osnovno šolo je bila prva interesna dejavnost, ki sem si jo izbrala, pravljični krožek. Še danes se spomnim, da smo druženje ob pravljicah začeli s knjigo Mavrična ribica. Ko sem se naučila dobro brati, sem postala redna obiskovalka šolske knjižnice. Moje najljubše branje iz osnovnošolskega obdobja je zbirka Kafe klub. Knjige govorijo o prijateljicah, ki se zbirajo v lokalni kavarni, občasno pomagajo pri strežbi, si delijo skrivnosti in si pomagajo pri reševanju težav, ki v obdobju najstništva

Žiga Valetič: »Zame je prva oseba slovenske tranzicije Manca Košir«

Airbeletrina, 26. november ― »Manca me je poklicala nekaj tednov pred smrtjo in me prosila, da napišem njeno biografijo, nakar sem po branju njenih zapisov ugotovil, da sam ne morem napisati boljše biografije, kot jo je že sama,« pravi Žiga Valetič, pisatelj, scenarist, publicist, prevajalec, urednik in grafični oblikovalec. Danes, v sredo, 26. novembra, ob 19. uri, bo na glavnem odru 41. Slovenskega knjižnega sejma na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani predstavil obsežno (avto)biografsko knjigo Manj je mene, bolj sem Jaz, prav poseben portret Mance Košir (1948–2024). Manca Košir (Fotografija: Andraž Gombač) Knjiga, pred kratkim izdana pri založbi Goga, nam skozi osebne zapise, odlomke člankov in esejev odpira okno v življenje in razmišljanje ene najstrastnejših in najdejavnejših oseb, kar jih je premogel slovenski prostor. Posledice njenega dela nas spremljajo na vsakem koraku: brez nje namreč ne bi bilo Slovenske tiskovne agencije, ljubljanskega hospica, mnogih oddaj in bralnih krožkov ter še nešteto drugih, manj oprijemljivih, vendar prav tako pomembnih iniciativ. Skrb za svojo zapuščino je pred smrtjo prepustila Žigi Valetiču, ki je več mesecev prečesaval njene arhive in jih nato s pomočjo Helene Zemljič sestavil v čudovito knjigo Manj je mene, bolj sem Jaz, ki bralcem odkriva številne podvige, projekta in – življenja, ki jih je živela. Delo ni zgolj pripoved o Manci, temveč Mančina pripoved – neke vrste poklon življenju in branju, ki ga je gnalo prav do konca. Žiga Valetič bo danes, v sredo, 26. novembra, ob 19. uri, knjigo predstavil na glavnem odru 41. Slovenskega knjižnega sejma. Okna v Mančino življenje in delo mu bodo pomagale odpirati Tina Košir, Maja Gal Štromar in Carmen L. Oven. (Fotografija: Andraž Gombač) Pred nama je čudovit, 500-stranski popis Mančinega življenja, za kar vas je pred smrtjo prosila sama. Kje pa se je začela vaša zgodba z »največjo Slovenko«, kot ste jo poimenovali sami? »Z Manco sem se spoznal skozi mistično poezijo. Do

Alja Pušič: »Naj govorijo pesmi – še sreča, da govorijo«

Airbeletrina, 25. november ― Alja Pušič (2003), letošnja uršljanka, je pesnica, ki zna z verzi zadeti točno tja, kjer malo zaboli, potem pa postane lepo. Je študentka arhitekture, ki pa že dalj časa gradi tudi drugačne strukture in svetove – tiste iz besed in tišin. Pisati je začela na II. gimnaziji Maribor, kjer je v literarni delavnici pod mentorstvom Nine Medved hitro pokazala, da ji poezija ni le šolska naloga, ampak način dojemanja sveta. Njene pesmi so bile objavljena na Koridorju, MKC Črki, Radiu Prvi, v Delu, Mentorju, Zvonu, Litru jezika, Literarni krpanki in v zbornikih II. Gimnazije Maribor. Trenutno osvaja nominacije in nagrade kot po tekočem traku: dvakratna finalistka Pesniške olimpijade in male Veronike, večkrat je bila nominirana in tudi zmagala na natečaju Ali govoriš emojščino?, je prejemnica Beletrininega natečaja Naj pesem 2021, nagrade rdeča nit 2024 za poezijo in mlado pero 2025, istega leta pa je kot finalistka Pesniškega turnirja prejela nagrado občinstva – kar ni presenečenje, saj njene besede zlahka najdejo pot do ljudi. Pred nekaj tedni so jo na 24. Festivalu mlade literature Urška razglasili za uršljanko. Državno selektorico Ano Pepelnik, ki bo tudi urednica njenega knjižnega prvenca, naslednje leto izdanega pri JSKD, je prepričala »z veščo, izdelano pisavo, ki ohranja mladostno igrivost«. Pod imenom bambus je z Gašperjem Drevom ustvarila album uglasbene poezije neskončno dolgi pogovori, izdan pri zavodu Dve luni. S tem projektom koncertira po vsej Sloveniji. Navdušuje jo tudi moderiranje dogodkov, kjer na svojstven način približuje literarno umetnost občinstvu. Alja, najprej k vprašanju, ki so ti ga v zadnjem času gotovo postavili že večkrat. Osvojila si naziv uršljanke, ki ga podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Kakšni so tvoji občutki glede same nagrade in kako gledaš na priložnosti, ki jih ponuja sodelovanje na Urški? »Vsako nagrado in priložnost gotovo spremlja občutek velike hvaležnosti. Ob najaktualnejši podelitvi je bilo p

Česa vse se veselimo na knjižnem sejmu?

Airbeletrina, 24. november ― Slovenski knjižni sejem se je odprl! In to že 41. po vrsti, letos z glavnim sporočilom: »Potovanje je beseda.« Slednjemu se ne čudimo, ko pa je glavna osebnost letošnjega sejma znamenita Celjanka, Celje je namreč tudi mesto v gosteh (Madžarska kot država v fokusu), Alma M. Karlin. Letošnja novost je, da bo sejem vrata odprl že v ponedeljek, 24. novembra, kar pomeni en dan brskanja po knjigah več. In koliko razstavljavcev lahko pričakujemo? Na Gospodarskem razstavišču se bo predstavilo 114 razstavljavcev in zvrstilo kakih 300 dogodkov za vse generacije, od otroških predstav do literarnih večerov in strokovnih razprav. Tudi letos je seveda vstop na sejem brezplačen. Obiskovalcem sejma je zagotovljen tudi brezplačni LPP prevoz in polovična cena vozovnice za vlak. Pričakujemo pa lahko tudi praznovanje 100-letnice Mikija Mustra v Stripovskem kotičku, nastope avtorjev, kot so Svetlana Slapšak, Tadej Golob, Bronja Žakelj, David Zupančič, Nik Škrlec, Boštjan Gorenc – Pižama in mnogi drugi, ter bogat mednarodni program s priznanimi gosti iz Madžarske, Nemčije, Francije, Velike Britanije, Alžirije in Švice. Knjižni sejem je in ostaja prostor, kjer slavimo knjigo, ki je srce vsake kulture, obiskovalci pa so utrip tega srca, ki sejem in knjige dela žive, kot je povedala direktorica 41. Slovenskega knjižnega sejma, Helena Kraljič. Predvsem pa: kaj nas pričakuje na knjižnih policah? Precej novosti lahko delimo z vami v spodnjem prispevku, ki je kar dolg … Še več pa vas čaka na knjižnem sejmu. Se vidimo med policami, pregradami, na dogodkih in pa predvsem ob knjigah, ki nas povezujejo! Na Gospodarskem razstavišču se bo predstavilo 114 razstavljavcev, odvilo pa se bo okoli 300 dogodkov za vse generacije, od otroških predstav do literarnih večerov in strokovnih razprav. (Fotografija: Andraž Gombač) Alma Maksimilijana Karlin: Maksimilijan Celjski (Celjska Mohorjeva družba, prevod Jerneja Jezernik) V letu, ko je Celje mesto v fokusu in Alma M. Karlin osredn

Miki Muster: »Moj slogan je: ostani otročji. Veseli se neumnosti, če je zabavna.«

Airbeletrina, 22. november ― Rodil se je na današnji dan, okroglo stoletje tega, 22. novembra 1925, v Murski Soboti. Starši so ga poimenovali Nikolaj, krstil pa ga je Madžar, ki je v krstno knjigo zapisal Miklós. Rodil se je Miki Muster, junak naših otroštev … Pomnim, dobro pomnim: sedim na zadnjem sedežu našega fička. Požiram nov strip o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku. Mama in tata me spodbujata, naj vsaj malo odvrnem oči od knjige in pogledam skozi okno. Poglej, kako lepa narava! Jaz pa strmim v prazno in premišljam, ali je sploh resničen. Miki Muster. Ali zares obstaja. Ker ima tako nenavadno ime. Ni Frane ali Pepo ali Nine, kot se kličejo strici v naši soseski. Je Miki. Kot Miki Miška. V nobenem stripu ni njegove fotografije. Ali te stripe riše ena tak hecen možic, tudi sam izmišljen in narisan? V nobenem stripu ni njegove fotografije. Ali te stripe riše ena tak hecen možic, tudi sam izmišljen in narisan? Nekaj let zatem, ko sem že bral druge reči, sem vedel, kako je videti. En tak siv stric, prav nič umetniško ekscentričen. Me ni več kdove kako zanimal, me ni več privlačil, nisem bil več oboževalec – sem bil prepričan, da nisem. Dokler. Sredi študentskih letih sem jo nekega dne iz svoje sobice v ljubljanski Rožni dolini kot običajno mahnil do one trgovinice v uličici tam doli. Zakorakam vanjo – in pred sabo uzrem njega! Stoji ob policah, izbira, polaga v košarico. Sem bil prepričan, da nisem več oboževalec. Pa obstanem sredi trgovinice odprtih ust, kot bebec strmim vanj, hlastam za zrakom. Pogleda me. Zbegano prikimam. To je to. Nič več od tega. Najino prvo srečanje v živo. Prej nešteto neskončnih uric v družbi njegovih stripov – zdaj pa tole buljenje v sivega gospoda s košarico. Nič od niča. *** Večkrat zatem sem se grizel, zakaj ga nisem ogovoril. Zakaj mu nisem povedal, kak car je. Kako nam je ozaljšal in obogatil otroštvo. Kot novinar Primorskih novic sem kdaj predlagal, da bi naredil intervju z njim. Pa zdaj ni bil pravi čas, drugič ni bil nesojeni i

Jim Jarmusch in Cate Blanchett. Da, oba.

Airbeletrina, 21. november ― Osemnajst let, ja, osemnajst let pozneje ji bom danes morda končno lahko povedal … Tako si mrmram, ko se vzpenjam po mogočnem marmornatem stopnišču palače Casinò na beneškem Lidu. Pa zastanem. Vzdihnem. Huh, je pa res gneča! Kolona novinarjev in drugih radovednežev je dolga, itak, kajpada, kakopak, saj bosta na tiskovki kmalu nastopila oba, pravijo, napovedujejo, obljubljajo. Zato se brez oklevanja postavim v vrsto, kajti nadvse ljuba sta mi oba – tako Jim Jarmusch, ikona ameriškega neodvisnega filma, kakor seveda Cate Blanchett, avstralska igralka, dvakratna oskarjevka, upravičeno ena najbolj cenjenih v cehu. Akreditirani na 82. Beneškem filmskem festivalu si med čakanjem pred dvorano čas preganjamo, kakor vemo in znamo. Kolega iz Avstrije se domisli, da bi primerjali Jarmuschove filme, jih skušali razvrstiti od najljubšega do najmanj posrečenega. In evo, že česnamo, se sprva skušamo spomniti, kako gredo po letu nastanka, kako se vrstijo skozi minula štiri desetletja: Stranger Than Paradise, Down By Law, Mystery Train, Night On Earth, Dead Man, Coffee and Cigarettes, Broken Flowers, Paterson, The Dead Don’t Die … Obujamo spomine na raznolike like, taksiste in njihove stranke od ZDA do Rima in Helsinkov, na klepete ob kavi in cigaretah, na spopade z živimi mrliči … Filmski svet Jima Jarmuscha. Iz spomina skačejo Jarmuschu in nam ljubi igralci: John Lurie, Tom Waits, Steve Buscemi, Iggy Pop, Bill Murray, Adam Driver … Da, med njimi je kar nekaj muzikantov, saj je tudi to svet Jima Jarmuscha. Film. Glasba. Literatura. Vsestranski umetnik, eden zanimivejših, velemojster skrbno stkanih dialogov in prizorov, ki si vzamejo čas, ki v gledalca prodirajo počasi – a sežejo globoko. Nemalo jih premore tudi njegov novi film Father Mother Sister Brother (Oče mati sestra brat), dobitnik glavne nagrade na letošnji beneški Mostri, zlatega leva za najboljši film. V treh poglavjih spoznamo zdaj že odrasle otroke in njihov odnos do staršev: v poglavju Oče se s

Meditativna poema o spominu v kapljici vode

Airbeletrina, 20. november ― Elif Shafak, romanopiska, esejistka, ekofeministka, doktorica političnih in humanističnih ved ter predavateljica, je doslej nanizala triindvajset del, med njimi trinajst romanov, tudi Po nebu tečejo reke (There are Rivers in the Sky, 2024), deveto v slovenščino prevedeno delo britansko-turške pripovedovalke, kakor si pravi sama. Leta 1971 v Strasbourgu rojena pisateljica v svojem romanopisju pogosto problematizira trk vzhoda in zahoda, zgodovine in sodobnosti ter moškega in ženskega principa. Je zagovornica pravic žensk, marginaliziranih skupin in svobode izražanja. V svojem pisanju si prizadeva za integracijo različnih kultur in religij, predvsem zapostavljenih in preganjanih, ter verjame v moč besede. Še posebej ženskih avtoric, v katerih vidi ohranjevalke kolektivnega spomina. Elif Shafak (Fotografija: Zeynel Abidin / Wikimedia Commons) Sprva je pisala v turščini in kmalu po prelomu tisočletja pričela v angleščini. Slovenski prevodi in izdaje njenih del so izšli pri založbi Sanje. Romana Bolšja palača (2002, prev. 2008) – avtoričin zadnji v turščini napisan roman – in Pankrt iz Istanbula (2006, prev. 2007) je iz angleščine prevedel Jure Potokar, romana Štirideset pravil ljubezni (2010, prev. 2013) in Čast (2012, prev. 2016) je prevedla Barbara Skubic, medtem ko je romane Tri Evine hčere, (2016, prev. 2019), 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu (2019, prev. 2020), Otok pogrešanih dreves (2021, prev. 2023) in Po nebu tečejo reke (2024, prev. 2025) v slovenski jezik prenesla Maja Ropret. Slednja je leta 2022 prevedla tudi avtoričino knjižico aktivističnih esejev, nastalih kot odziv na covidno pandemijo, Kako ostati priseben v dobi delitev, v izvirniku izšlo dve leti prej. Pisateljičina prepoznavna pisava tudi v tokratnem romanu problematizira bogat in motivno razvejan preplet zgodovine in sodobnosti, vzhoda in zahoda, mikrokozmosa in makrokozmosa, različnih kultur in religij ter usodo zapostavljenih in preganjanih z medgeneracijskim prenosom

Mrtve stvari, živo življenje

Airbeletrina, 18. november ― Lani je v sklopu Inštituta Nove revije potekal simpozij o Mladju v letih 1960–1981, ko je revijo urejal Florjan Lipuš. Na podobno temo je pred štirimi leti ista ustanova pripravila srečanje o tržaških revijah Most in Zaliv. Inštitut Nove revije je torej z dogodkoma in izdajo zbornikov želel počastiti najvidnejše ustvarjalce, ki so odločilno zaznamovali slovensko književnost v zamejstvu pred slovensko osamosvojitvijo. Med njimi je seveda Florjan Lipuš, še danes najvidnejši slovenski pisatelj na avstrijskem Koroškem. Rodil se je v Lobniku pri Železni Kapli leta 1937, njegovo življenje pa je med drugo svetovno vojno tragično zaznamovala deportacija matere v taborišče Ravensbrück, kjer so jo usmrtili v plinski celici. Kot zanimivost naj navedemo, da je Lipuš prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 2004, pri 67 letih. S tem so postavili svojevrsten rekord, poskrbeli za izjemo ob pravilu, saj statistika pravi, da gredo sicer najvišja državna priznanja za dosežke na področju kulture v zamejstvo (in zdomstvo) precej kasneje kot v matično domovino. Florjan Lipuš s Prešernovo nagrado leta 2004, ob njem založnik Lojze Wieser, rojak z avstrijske Koroške (Fotografija: Andraž Gombač) V opusu, ki sta ga zaznamovala predvsem romana Zmote dijaka Tjaža (1972) in Boštjanov let (2003), si je Lipuš prizadeval, da bi njega, Mladje in druge slovenske sredine na avstrijskem Koroškem priznali kot enakovredne tistim v slovenskem prostoru. Ne ker bi v slovenščini vztrajale v skrajno nenaklonjenem okolju, ampak predvsem zaradi kakovosti in svežine, ki so jo prinašale. Urednik založbe Litera Orlando Uršič je pred leti ob predstavitvi dokumentarnega filma o pisatelju na Slovenskem knjižnem sejmu dejal, da piše Florjan Lipuš vedno isto zgodbo, zgodbo lastnega življenja. Njena posebnost seveda je, da jo piše vsakič drugače, predvsem pa osvetljuje iz več zornih kotov. V najnovejšem delu Mrtve stvari, letos izdanem prav pri Literi, se v slogu avtobiografske pri

»Ali bi lahko koga ubili tudi v našem kraju?«

Airbeletrina, 15. november ― Slovenija je bogatejša za še en, prav poseben literarni festival – osredotočen na kriminalke. KrimiFest, »prostor, kjer se srečujejo pisatelji, strokovnjaki in bralci«, prevprašuje stereotip kriminalnega romana kot lahkotne literature, s pogovori, razpravami in predavanji pa skuša predvsem odpirati razprave o vlogi žanra in merilih v kontekstu širše literarne produkcije. Programska vodja Maja Jelušič je na Vodnikovi domačiji v Ljubljani povedala, da so o ustanovitvi festivala razmišljali že precej časa, vendar z željo, da se ta ne bi osredotočil zgolj na literarni vidik kriminalke, temveč bi jo osvetlil iz vseh kotov. »Ideja je bila, da bi z vključevanjem strokovnjakov razumevanje kriminalke kot žanra raziskali bolj v detajle. Kriminalni roman še zmeraj velja za trivialni žanr, zato smo želeli, da bi o njem govorili tudi ljudje, ki ga živijo, ki ga poznajo na druge načine, predvsem skozi svoje strokovno delo. Tega sem se domislila, ker menim, da nas, vse bralce in pisce kriminalk, zanima, zakaj ljudje delamo zločine, kakšna je psihologija v ozadju posameznih dogodkov … In kdo bi nam lahko to bolje povedal od profesionalcev? Ob tem pa smo dodali še nekaj zabavnih dogodkov, kot so kviz, knjigobežnica, podcast o.b.o.d …« Že prvi Krimifest je pritegnil veliko obiskovalcev. (Fotografija: Kaia Grobovšek) Odlične niso bile zgolj ideje, temveč več kot očitno tudi organizacija, saj so bile dvorane na vseh dogodkih polne. Neredko je bilo treba iskati dodatne stole, med pogovori z avtorji pa smo mnogi stali tudi ob stenah. Zamisel festivala pa niso zgolj dogodki in druženja, temveč tudi, da »ponovno premislimo o žanrski literaturi«. Dr. Andrej Blatnik iz programskega odbora festivala je to potrdil in dodal, da tukaj ne gre zgolj za povzdigovanje žanra kot takega, temveč za izbiro kakovostne literature: »Trdo sem prepričan, da se ravno s tem, ko delamo neko znotrajžanrsko selekcijo, vzpostavlja meja med boljšimi in povprečnimi knjigami. Paradoks bralnega p