Peter Fettich: Zmečkane jagode

Airbeletrina, 12. junij ― Konec maja se je Petru Fettichu na jeziku naredila rana. Šel je do osebne zdravnice, ta pa ga je takoj poslala na urgenco ORL klinike v Ljubljani. Še isti dan je dobil diagnozo: karcinom jezika. V zapisu, ki spremlja fotografsko serijo Zmečkane jagode, ta trenutek opiše brez velike geste. Najprej šok, nato nekakšen notranji: »OK, jebiga.« Zdravniki so mu povedali, da se da tumor izrezati, do operacije pa je bil še mesec dni. V tem mesecu so se odprle tudi možnosti, ki so zvenele precej huje od končnega poteka zdravljenja. Omenjali so puljenje zob, rekonstrukcijo jezika, obsevanje. A vse se je dogajalo hitro. Prehitro, kot zapiše Fettich, da bi lahko zares sprocesiral, kaj se dogaja. V bolnišnico je s sabo vzel fotoaparat. Foto: Peter Fettich Iz tega je nastala serija, ki bolezni ne kaže tam, kjer bi jo najlažje pričakovali. Na fotografijah ni neposrednega pogleda v rano, ni bolnišničnega spektakla, ni razkazovanja trpljenja. Namesto tega so tu fragmenti. Krožen pogled na stopnišče ali hodnik. Del medicinske halje. Rokavice. Zaščitna maska. Rob bolnišnične opreme. Telo, ki je navzoče, vendar pogosto brez obraza, skoraj brez celote. Kot da se tudi izkušnja bolezni ne sestavi takoj v jasno sliko. Fettich pravi, da so fotografije zanj značilne: psihološke krajine, le da tokrat bolj psihološki interierji. Ta oznaka se zdi natančna. Bolnišnica na teh podobah ni samo prostor zdravljenja, ampak prostor čakanja, odmaknjenosti in čudne praznine. Zrnatost črno-belih fotografij še okrepi občutek, da ne gledamo poročila iz bolnišnice, temveč spomin na nekaj, kar se je zgodilo telesu, zavest pa je za tem malo zaostala. Zato je pomembno, da Fettich ob seriji ne gradi zgodbe o velikem boju. Bolnišnica, pravi, potem ni bila nič posebnega. Verjetno je bil pripravljen na večjo »pizdarijo«. Zob mu niso izpulili, rekonstrukcija jezika ni bila potrebna, večjih zapletov ni bilo. Vse je šlo po najboljšem možnem scenariju. Toda prav tu se zgod

V pričakovanju svetovnega nogometnega prvenstva in kaj ima ta skupnega s poezijo

Airbeletrina, 11. junij ― Minili sta že dve leti od izida mojega pesniškega prvenca Prepovedani položaj (LUD Literatura), ki me je nemalokrat soočil z vprašanjem, kaj imata skupnega nogomet in poezija. Po svojih najboljših močeh sem vsakič poskušala sogovorniku ali sogovornici pojasniti, zakaj me oboje tako zelo fascinira in navdušuje, hkrati pa tudi spravlja ob živce in v slabo voljo. V teh dveh letih sem oboje, tako poezijo kot nogomet, začela gledati drugače. Predvsem sem za oboje postala bolj občutljiva (kolikor je to še mogoče), k čemur je najbrž pripomogla tudi zelo klavrna sezona kluba, za katerega navijam, in pa klasična ustvarjalna blokada, ki doleti marsikaterega avtorja in avtorico po tem, ko od sebe spravi knjigo. V teh dveh letih sem, tako si rada domišljam, ugotovila, da v poeziji obstaja stanje, ki bi ga lahko imenovala trajni prepovedani položaj. Kot avtor si namreč nekaj prehitel – bodisi čas, kontekst, bralca, včasih celo samega sebe. V nogometu prepovedani položaj navadno pomeni prekinitev igre ali razveljavljen gol, v poeziji pa pogosto šele začetek pesmi. Morda pa se ravno zato ob vsakem svetovnem prvenstvu znova znajdem med dvema svetovoma: enim, kjer je vse izmerjeno na centimetre, in drugim, kjer je prav napaka tista, s katero se vse skupaj začne. V nogometu prepovedani položaj navadno pomeni prekinitev igre ali razveljavljen gol, v poeziji pa pogosto šele začetek pesmi. Svetovno prvenstvo, ki se začne danes, letos ne bo pripadalo enemu mestu, eni državi ali enemu stadionu. Raztegnilo se bo čez tri države in s tem še dodatno poudarilo svojo naravo: da je nogomet razpršena, a hkrati neverjetno povezana izkušnja. Spektakel, ki se dogaja povsod in nikjer. Tokratno prvenstvo bo tudi prvo, ki bo razširjeno na kar oseminštirideset reprezentanc (pred tem jih je na prvenstvih igralo dvaintrideset, torej gre za kar konkretno razširitev), kar pa pomeni še več tekem, še več potovanj, še več televizijskih pravic, še več vsega. Nogomet je že dolgo pr

Zajtrk: Kako z malim povedati veliko

Airbeletrina, 11. junij ― Karizmatični in navihani duo Zajtrk je v začetku preteklega meseca izdal skladbo Sol in z njo odprl novo poglavje svojega glasbenega ustvarjanja. Laura Krajnc na violini in vokalu ter Sven Horvat na kitari skupaj že več let ustvarjata družbenokritične folk-šansone, ki navdihujejo poslušalce vseh starosti. Pogovarjali smo se o novi skladbi, njuni zgodbi in skupnosti, ki ju povezuje, šlo pa je nekako takole … Laura Krajnc na violini in vokalu ter Sven Horvat na kitari skupaj že več let ustvarjata družbenokritične folk-šansone, ki navdihujejo poslušalce vseh starosti. Pred kratkim sta izdala skladbo Sol, a od njenega nastanka je minilo že kar nekaj let. Prva posneta izvedba, ki sem jo zasledil, je bila pred tremi leti, ko ste jo igrali z orkestrom Etno Histeria. Kakšna je zgodba nastanka te skladbe? Laura: Tako je. Napisala sva jo leta 2023. Prvič pa sva jo igrala na »open stageu« na začetku priprav in »masterclassov« za turnejo Etno Histeria World Orchestra 2023. Takrat so jo vsi člani orkestra slišali in jo nekako zelo hitro posvojili. Tako je postala del repertoarja za tisto leto. Ker pa se je med glasbeniki tako prijela, smo jo igrali tudi leta 2024 in 2025. Ja, tako se je ta Sol tri leta kotalila in dobila orkestrsko identiteto. Zato je nekako kot fonogram nisva več mogla slišati le v izvedbi dua ali kvarteta. Sklenila sva, da mora takšno obliko obdržati tudi v studijski različici. Sven: Potem smo jo v studiu posneli s 14 glasbeniki. Povabili smo člane in mentorje orkestra Etno Histeria (Petra Onderuf, Matija Solce, Aleš Zorec, Ajda Blaževič Arko, Ana Blaževič Arko, Toby Kuhn), prijatelje iz Noreie (Ana Novak, Gašper Šinkovec, Anej Ivanuša), Nežo Pavlovič in Gašperja Selkota. Snemali smo v studiu Dejana Lapanje. Premiera videospota je bila v grajskih pristavah ob gradu Snežnik, ki je bil tudi znano prizorišče festivala Floating Castle, katerega organizatorja sta. Prav tam, v Loški dolini, pa se je tudi snemal videospot. Je to za vaju pom

utišanje skozi izražanje

Airbeletrina, 9. junij ― impresije iz sanj so ostajale z mano čez cel dan. to, kako tečemo po stopnicah v šolsko klet. vrtnica pod steklenim zvonom. srh nevarnosti od nekje spodaj, iz temeljev zgradbe. hipnoza – nadzor nad sočlovekom kot največja grožnja. ampak tudi: skupina ljudi, ki ji pripadam, prijateljica in dva prijatelja. stara sem bila enajst let. sanje o hipnozi, prijateljstvu in napeti pustolovščini v šoli, ki ni le to, kar se zdi na prvi pogled, so bile začetek pisanja mojega prvega daljšega teksta. prvega literarnega sveta, ki je zrasel v meni. prvih bitij, ki sem jih ustvarjala – že tedaj po zgledu mitologije in pravljic (tako so denimo nastale »petopelke«; bitja, katerih zgodovino je ključno definiralo suženjstvo) – ki sem si jih želela ne samo izpisati, ampak tudi materializirati. prvih likov, s katerimi mi je bilo udobneje kot ob veliki večini ljudi, ki sem jih poznala. rok, viki in matic – trije ljudje, ki so s karolino, ki je bila prva literarna »jaz« in »ne-jaz«, ostajali tudi skozi najbolj nemogoče situacije – so mi še danes blizu. še vedno lahko čutim njihovo energijo, še vedno vem, kaj bi rekle_i v kakšni situaciji. še vedno težko sprejmem, da ne bodo nikoli kaj drugega kot skice v zvezkih, ki sem jih izgubila, in da bodo njihove roke, ki objamejo nerodno in socialno nespretno, četudi bistro karolino, za vedno nesnovne. stara sem bila enajst let. sanje o hipnozi, prijateljstvu in napeti pustolovščini v šoli, ki ni le to, kar se zdi na prvi pogled, so bile začetek pisanja mojega prvega daljšega teksta. petopelke in druga bitja iz Hipnoze, ki je ostala nedokončana, sem s temperami naslikala na steno sobe, ki sem si jo delila s sestrobratom. sobe v hiši, obdani s hribi, travniki in gozdovi, kjer sem živela z moškim, ki je – brez hipnoze – nadziral dolžino prh, določal dan, ko se smem okopati, skrbel, da ni nikoli niti ena neumita žlička ali skodelica ostala na pultu, določal, kaj v hladilniku in shrambi je dovoljeno pojesti in kaj ne, minute, porablje

AirBeletrinin podkast: območje lagodja s Tino Lamovšek

Airbeletrina, 7. junij ― »To, kar bi mi napisali na dveh straneh, Manca strne v enem stavku,« pravi novinarka in urednica na nacionalnem radiu Tina Lamovšek o esejističnem prvencu zgodovinarke, urednice, založnice Mance G. Renko. Knjiga Živalsko mesto ni le zbirka besedil, temveč precizno zložen miselni direndaj, ki bralca povabi v avtoričin »notranji šunder«, kjer možgani nikoli ne mirujejo, temveč nenehno utripajo in šumijo. Je kot nekakšen kalejdoskop, v katerem se srečujejo visoka kultura in nizke strasti: od Charlesa Dickensa do Taylor Swift, od Jamesa Bonda do Simone de Beauvoir. Tina Lamovšek v pogovoru poudari, da te reference niso le okras, namenjene so temu, da z njimi secira vprašanja družbenega razreda, spola, dela in odnosov. Pisanje Mance G. Renko deluje kot »girl therapy«, pogovor s prijateljico ob kavi, in hkrati globoka zgodovinska in sociološka študija našega vsakdana. Eseji so v knjigi nanizani kot ulice v mestu – nekatere so široke in svetle, druge ozke in temne in vodijo v posameznikova podzemlja. Med njimi sogovornica podkasta izpostavi Or at least a voice. Of a generation. Je portret milenijske generacije, ki ji obe z avtorico pripadata, generacije, ki je v sebi združila željo po bogastvu 80. in kreativnost 90. let ter tako ustvarila pošast, ki zapoveduje, da mora biti vsaka poteza te generacije videti lahkotna, a hkrati finančno uspešna. »Ponoči panksi, zjutraj oglaševalci, za vikend hot mess, med tednom young professionals. Za kakšno ceno, lepo vas prosim, za kakšno ceno? Previsoko,« v odlomku o generacijskih razpetostih zapiše avtorica. Manca G. Renko z zadnjim esejem o travmi spolne zlorabe gotovo spodmakne tla pod nogami. Tina Lamovšek meni, da takšna dramaturška struktura, ki se sklene z osebno izkušnjo, deluje kot učinkovita strategija za vzpostavitev globokega zaupanja, takšnega, ki spominja na dolg večer s prijateljico. »Ko se po dolgem času srečamo, najprej kramljamo o vsakdanjih dogodkih, šele čez čas si upamo odpreti vrata v najtežj

Karta za pekel

Airbeletrina, 6. junij ― Železniška postaja v Zidanem Mostu. Potniki, nabrani iz vseh smeri, čakajo na svoj vlak. Pristna domačnost. Res ne vem, kako naj drugače poimenujem vzdušje, ki se je ustvarilo med čakanjem potniškega vlaka v smeri Maribora. Od nekod švigne mimo nas rahlo prestrašena Kitajka, ki očitno nekoga išče; že v naslednjem hipu se iz gneče zasliši: »Kitajca išče.« Logično, hočem dodati, a sem raje tiho. Navsezadnje nisem del ekipe. »Že tretjič je obkrožila,« poroča upokojenka na sosednji klopci in vsi se začnejo obračati za turistko, ki je, kot kaže, izgubila svojo skupino. »Ga bo že našla, saj jih je veliko,« se spet oglasi najbolj glasen. Nimam kaj dodati. Malce pristne politične nekorektnosti ne škodi, takole med čakanjem na vlak. Manjšina ima ja pravico pošaliti se na račun številčnejših. Vidim, da so v formi, za razliko od mene, ki grem s polnim nahrbtnikom Priročnikov za neuspešne na predstavitev knjige v Slovensko Bistrico. Res lepa prtljaga, ni kaj. Neuspeh zagotovljen. Kako me je razveselila reakcija mojega naslednika v vodmatskem stanovanju, ki sem ga obiskal dan poprej, ko sem mu podaril izvod te knjige. »Đe baš mene nađe,« je vzkliknil, preden je bruhnil v smeh, skupaj z njim pa tudi vsi ostali, saj smo takoj vedeli, kaj je hotel s tem povedati. Očitno se nima za neuspešnega, zato ga je to darilo presenetilo in kar malce prestrašilo. Tako je s to knjigo, ki upravičuje svoj sloves. Uspešni ljudje si res ne želijo brati Priročnika za neuspešne. Železniška postaja v Zidanem Mostu. Potniki, nabrani iz vseh smeri, čakajo na svoj vlak. Pristna domačnost. Res ne vem, kako naj drugače poimenujem vzdušje, ki se je ustvarilo med čakanjem potniškega vlaka v smeri Maribora. Naslednji šok je sledil na križišču Trubarjeve in Miklošičeve, kjer me je nagovorila prijazna gospa, oblečena v majico z logom Ekonomske fakultete. »Vas lahko povabim na predstavitev vaše knjige na našo fakulteto?« Seveda lahko. Velja, se zmenimo. »Tudi za honorar,«

Otroška perspektiva kot feministični pogled

Airbeletrina, 5. junij ― Ženski pogled je eden ključnih elementov v opusu francoske režiserke in scenaristke Céline Sciamma. Najbolj ekspliciten in jasno izpostavljen je verjetno v intimni zgodovinski romanci Portret mladenke v ognju (Portrait de la jeune fille en feu, 2019) – vizualno prek tega, kam in kako je usmerjena kamera, narativno pa prek tega, da režiserka preoblikuje žanr zgodovinske drame, zasidran v svetu moških, in daje osrednje mesto ženskam, polnokrvnim in avtonomnim osebnostim. A tudi v njenih drugih filmih, že od celovečernega prvenca, lirične pripovedi o treh najstnicah in njihovih prvih ljubeznih Vodne lilije (Naissance des pieuvres, 2007), ženski pogled stopa v ospredje. Ta nima enoznačne oziroma zacementirane definicije – vzpostavlja se kot kontrast moškemu pogledu, pojmu, ki ga je prva uporabila Laura Mulvey* in je nato postal eden ključnih pojmov za feministično filmsko kritiko in teorijo. Ženski pogled razumemo v širokem smislu in ne dobesedno, saj nosilke_ci takšne vrste pogleda niso nujno le ženske, ampak tudi različne kvir in LGBTQI+ osebe. Tako ga lahko bolje opišemo kot feministični pogled, ki nasprotuje patriarhalnemu kulturnemu kodu in izhaja iz solidarnosti, sprejemanja in enakopravnosti. Je način gledanja, ki posameznika_co opazuje brez objektifikacije, temveč s sprejemanjem, empatijo in spoštovanjem, obenem pa z enakim razumevanjem prikazuje tudi subjekt gledanja. Ženski pogled je eden ključnih elementov v opusu francoske režiserke in scenaristke Céline Sciamma. V tem kontekstu ima posebno mesto tudi otroški pogled oziroma perspektiva – to že v principu lahko razumemo kot feministično, saj daje glas in omogoča pogled subjektom, ki se jih v patriarhalnem družbenem redu sicer dojema kot »manjvredne«. V knjigi Feminizem je za vsakogar v poglavju o feminističnem starševstvu bell hooks zapiše: »V hierarhijah belskega supremacističnega kapitalističnega patriarhata se ne dopušča le moška prevlada nad ženskami, temveč tudi nadvlada od

KNJIGOOBET: Poletni veter med knjižnimi stranmi

Airbeletrina, 2. junij ― S povečano kvoto modrine in toplote vstopamo v zadnji »predpočitniški« mesec, ki vam bo s knjižnimi novostmi minil veliko prijetneje kot brez njih. Slovenski in tuji avtorji nas v Knjigoobetu tudi tokrat spremljajo na vse konce človeške notranje krajine, v mrežo vohunskih prevar in skrivnosti, na severni otok po resnico o družinski zgodovini ali v osrčje Zambije po novo izkušnjo. V tokratnem izboru se spogledujemo tudi s temami duševnega zdravja, vas vabimo na znanstvenofantastično obarvani potep v času in se sprašujemo, kakšen bi bil svet, poln androidov? Pia Prezelj, Bili smo trije (Goga) Drugi roman Pie Prezelj, Bili smo trije, prepleta daljave in bližine med nami. Na nekem severnem otoku s trajekta izstopi Olga, ki do pred kratkim ni vedela, da ima brata. Srečanje z družinsko preteklostjo odpira nova vprašanja, poglede v še nedotaknjene kotičke »lastne sobe« in znova spleta davno pretrgane niti odnosov. Avtorica z izčiščenim, hkrati prizemljenim in kljub temu zelo literarnim slogom polaga koščke zgodbe, kot bi izbirala vsako besedo in podobo. Roman o glasnih temah govori tiho, jasno in pretresljivo, jih obdaja s podobami narave in zvoki vetra, ki ga skoraj čutimo med stranmi. Iza Strehar, Drsenje (Beletrina) Drsenje je roman o simptomih sodobne družbe, ki za sabo pušča tiste, ki ji ne zmorejo slediti. Katarina nima energije za osnovna življenjska opravila, ne najde smisla ali zadovoljstva v družinskih odnosih in se vsak dan spopada z novim krogom »porazov«, iz katerega se ne zna izviti. Julija povsod odkriva skrite pomene, plakati ji pošiljajo sporočila, v vtičnicah vidi prisluškovalne naprave. Obe mladi ženski se vsaka v svoji stiski znajdeta v psihiatrični bolnišnici in začneta počasno pot k sobivanju z lastno resničnostjo, ki jo avtorica izrisuje z veliko neposrednostjo, a tudi humorjem in ironijo. Izzivi sodobnega sveta, izgorelost, preobremenjenost ter stiske v duševnem zdravju v romanu posegajo v

Letna opeka Lee Aymard: Pismo zaveznicam_kom

Airbeletrina, 1. junij ― Blizu Ljubljane, natančneje v tretjem nadstropju socialističnega bloka, v stanovanju, ki ga je Jože podedoval od svoje pokojne tete, živijo pravi Slovenci. Jože in njegova žena Vita gledata televizijo, medtem se otroci igrajo na računalniku. Jože je brez službe že štiri leta. Bil je gradbenik, ampak po Covidu je izgubil službo. Pri 57-ih težko najde nov poklic. Težko živijo in še težje bo za njihove otroke. -»Žejen sem.« -»Boš pivo?« -»Če bo toplo kot včeraj, ni šans.« -»Oprosti, pozabila sem ga dati v hladilnik, ko sem prišla iz trgovine.« -»Utihni s svojimi izgovori.« Vita izgine v kuhinjo. Na televiziji se vrti dnevnik. Poročajo o paradi ponosa v Ljubljani. Jože vidi intervju s čudakinjo, ki ima modre lase. Novinarka: »Zakaj menite, da je parada ponosa še potrebna v 2026?« LGBT aktivist: »Ker je parada ponosa upor. Pride je nastal z uporom queer, večinoma nebelih oseb proti policijskemu nasilju v lokalu Stonewall.« Jože postane rdeč v obraz; še bolj rdeč, kot je ponavadi zaradi dnevnega konzumiranja alkohola, kar je objektivno zelo rdeč. Jože: »Pizda jim materna!« Vita prihaja iz kuhinje s pivom in ga da Jožetu. Vita: »Marija! Kaj to gledaš?« Jože: »Jutri bo spet karneval v Ljubljani.« Vita: »Ne razumem, zakaj se morajo tako izpostavljati.« Televizija: … Nasilje do LGBTIQ+ skupnosti danes kaže, da se stvari niso toliko spremenile … Jože: »Kakšno nasilje? Pa sej vemo, da se pedrov pač ne tepe več! Žal. Dobrih starih časov ni več.« Vita: »Pa kaj govorijo o črncih?« Jože: »Pojma nimajo. Itak v Sloveniji ni rasizma, ker ni črncev.« Vita: »Pa kaj je to LBGTIQ? Vsako leto si izmislijo novo črko.« Jože: »Lej, kako izgleda ta čudakinja! Kako pa bo našla normalnega moža s takim izgledom? Vita: »Jože …« Jože: »Kaj?« Vita: »Si prepričan, da je to sploh ženska?« Jože: »Kako to misliš?« Vita: »To je v resnici moški!« Jože: »Kaj, misliš, da ima ta stvar kurac?« Vita: »Če ti pravim! Prej je rekel, da je naredil trans … Kaj je že? Transakcijo!« Jože: »Pizda jim mater

O zgodbah, ki jih pripovedujemo molče, ali o slovenskem Telemahu

Airbeletrina, 31. maj ― Son, she said, have I got a little story for you What you thought was your daddy was nothin’ but a… While you were sittin’ home alone at age thirteen Your real daddy was dyin’, sorry you didn’t see him, but I’m glad we talked …* Pearl Jam, Alive (1990) Slovenski književnosti lahko očitamo marsikaj, pomanjkanje poguma pa gotovo ne: vajeni – kaj vajeni, razvajeni! – smo, da se loteva vseh tem po vrsti, in to ne glede na njihovo družbeno kočljivost. Celo nasprotno: bolj je tema tabuizirana, več je o njej napisanega. Strahote vojne, vse vrste nasilja, revščina, razpad družine, spolne zlorabe, posilstva, intimnosti iz partnerskih odnosov, alkoholizem, duševne bolezni, nezakonski otroci … nič človeškega ji ni tuje, bi rekel Terencij, rimski komediograf. In vendar: imamo slepo pego, zaradi katere nekaterih zgodb ne vidimo, pa naj so še tako razširjene, pogoste in, ne nazadnje, boleče (oziroma prav zato). Vsem zgodbam iz te cone somraka je skupno predvsem eno – da je v njih pomembna tema molk. In da se jih (zato) pripoveduje tako, da se o njih molči. Celo nasprotno: bolj je tema tabuizirana, več je o njej napisanega. Šestnajstletna Ree Dolly živi v revni skupnosti v goratem delu Missourija. V razpadli družini – mati je duševno omagala, oče pa izginil kot kafra – je last man standing; edina, ki še skrbi za mlajša brata. In ko se zdi, da so, osamljeni, lačni in premraženi, že dosegli dno, življenje znova udari: Ree izve, da je oče pred izginotjem zastavil družinsko hišo in da bodo kmalu končali na cesti. Razen če se ne bo pojavil na sodišču oziroma če ne bo dokazala, da je mrtev.Ne preostane ji drugega, kot da se poda na mukotrpno iskanje očeta. Zdaj naloga šele postane težka: povsod naleti na molk in izmikanje, ljudje spregovorijo le, kadar je preveč vztrajna – zagrozijo ji, da jo bodo tako ali drugače utišali, če ne bo molčala tudi ona. Vsem preprekam navkljub se Ree nazadnje dokoplje do krute resnice: očeta, vpletenega v kriminaln

Ganslmeier & Zibelnik: Ponovi za mano

Airbeletrina, 26. maj ― Umetniški duo Ganslmeier & Zibelnik deluje na presečišču fotografije, videa, vizualne kulture in politične analize. Njuno delo se ukvarja predvsem z vprašanjem, kako se oblikujejo identitete mladih – in kako nanje vplivajo radikalne ideologije, podobe, spletni algoritmi, estetika pripadnosti in obljube osebne preobrazbe. Pri tem ju ne zanima zgolj vsebina ekstremističnih narativov, temveč predvsem njihov videz: kako se ideologija zamaskira v privlačne podobe, kako se nasilje lahko prikaže kot mir, kako se disciplina ponuja kot svoboda in kako se politična togost skrije v jezik samopomoči, čistosti, višje zavesti ali notranjega ravnovesja. Foto: Ganslmeier & Zibelnik Njuno novo delo Ponovi za mano / Repeat After Me izhaja prav iz tega nemirnega prostora sodobne digitalne duhovnosti. Na platformah, kot sta TikTok in YouTube, se je v zadnjih letih razrasel nenavaden, a vse bolj vpliven svet: mešanica samopomoči, new age filozofije, kvantne teorije, teorij zarote, afirmacij, življenjskih nasvetov in mehko osvetljenih obrazov, ki gledalcem obljubljajo prebujenje. Na prvi pogled gre za nedolžen svet motivacijskih stavkov, notranje rasti in iskanja višjih vibracij. A Ganslmeier & Zibelnik v njem prepoznata tudi nekaj bolj zloveščega: trenutek, ko se posameznikova želja po svobodi spremeni v novo obliko ujetosti. Foto: Ganslmeier & Zibelnik Fotografije, ki spremljajo projekt, zato delujejo skoraj kot prizori iz razbitega rituala. Ponavljanje ni več samo vaja samozavesti, temveč postane metoda. Mantra ni več zgolj tolažba, ampak ukaz. Obljuba obilja, sreče ali notranjega miru pa se nenadoma pokaže kot nekaj, kar zahteva disciplino, poslušnost in nenehno samonadzorovanje. V tem smislu je Ponovi za mano nadaljevanje njunega širšega raziskovanja sodobnih oblik radikalizacije. V prejšnjem projektu Bereitschaft sta se ukvarjala s kultom telesne discipline in popolnosti, tokrat pa se pogled premakne od telesa k duhu. A logika ostaja podobna:

AirBeletrinin podkast: Vse naše ljubezni z Nino Dragičević

Airbeletrina, 23. maj ― Vse naše ljubezni bodo brez meja govorile o vsem, kar nas bogati v svetu, ki hoče izgubiti svoj smisel. Od pisane besede, giba, zvoka do misli in čustev. Glas o tem mora biti glasen, močen in samosvoj. Zato bo podcast prostor pogovorov o umetnosti, jeziku, telesu, skupnosti, spominu, uporu in vseh tistih ljubeznih, ki nas oblikujejo, premikajo in držijo pokonci. O ljubeznih, ki niso vedno romantične, so pa nujne. O vsem, kar ostaja živo tudi takrat, ko se zdi, da svet postaja vse bolj hrupen, prazen in brez posluha. Foto: Robert Marin Prva gostja podcasta bo Nina Dragičević – doktorica sociologije, pesnica, pisateljica, esejistka in ena najizrazitejših sodobnih slovenskih avtoric. Njeno delo se giblje med poezijo, teorijo, esejistiko, zvokom in politično mislijo, pri čemer odpira vprašanja oblasti, telesa, jezika, poslušanja in možnosti drugačnega sveta. Leta 2014 je izdala prvo pesniško zbirko Kdo ima druge skrbi, dve leti pozneje zbirko Slavne neznane, nato pa še Ljubav reče greva in To telo pokončno. Je tudi avtorica zbirke esejev Med njima je glasba, eseja Kako zveni oblast, teoretskega eseja Auditory Poverty and its Discontents: An Essay ter lanskega pesniškega eseja Nemogoče, ki je nominiran za Cankarjevo nagrado in kritiško sito. Za svoje delo je prejela Župančičevo nagrado, Jenkovo nagrado in nagrado dr. Ane Mayer Kansky. Z Nino Dragičević bomo govorili o glasu, tišini, oblasti, poeziji, telesu, poslušanju in o tem, zakaj umetnost ni umik iz sveta, ampak eden najmočnejših načinov, kako biti v njem. The post AirBeletrinin podkast: Vse naše ljubezni z Nino Dragičević appeared first on AirBeletrina.

Izšel je novi Henrik

Airbeletrina, 22. maj ― Izšla je druga številka Henrika – časopisa sodobne fotografije, ki tokrat izhaja pod naslovom Po protokolu / Follow the Protocol. AirBeletrina ob izidu nove številke v sodelovanju s Henrikom predstavlja časopis, njegove avtorje in avtorice ter fotografske projekte, ki vsak po svoje razpirajo vprašanje pravil, navodil, družbenih sistemov, nadzora, odpora in intimnih posledic življenja znotraj različnih protokolov. V novi številki se predstavljajo Marija Mandić s projektom Nož obrnjen navzgor, umetniški duo Jakob Ganslmeier & Ana Zibelnik s projektom Ponovi za mano, Mitar Mitrović s projektom Ko tišina poči in Peter Fettich s projektom Zmečkane jagode. Fotografije in besedila se premikajo med družinskim vraževerjem, digitalno mistiko in radikalizacijo, protestno fotografijo ter intimno izkušnjo bolezni in bolnišničnega protokola. Uvodnik v drugo številko je napisala Maša Žekš, umetnostna zgodovinarka, kuratorka in likovna kritičarka. V njem že na začetku zapiše: »Z drugo številko se Henrik – časopis sodobne fotografije pričakovano opogumlja; posega v sfero potencialnih zajčjih lukenj, sistemskih spiral, družbenih algoritmov, lucidnih pravilnikov, nerazvozlanih matric in (brezkompromisnih) pogojev uporabe.« Nova številka, nadaljuje, »kot izhodišče izpostavlja kompleksnost in fascinantnost na videz blagodejnih in urejenih sistemov ter naslavlja ponotranjeno protokolarnost človeškega delovanja«. »Z drugo številko se Henrik – časopis sodobne fotografije pričakovano opogumlja; posega v sfero potencialnih zajčjih lukenj, sistemskih spiral, družbenih algoritmov, lucidnih pravilnikov, nerazvozlanih matric in (brezkompromisnih) pogojev uporabe.« Prav protokol je osrednja beseda te številke, vendar ne le v administrativnem ali birokratskem pomenu. Gre za širše vprašanje pravil, ki urejajo posameznika, družbo in podobo sveta. Žekš zapiše: »Protokoli so način, kako družba materializira pravila. Posameznika poenotijo z določenim sistemom, ki nare

Trst med zgodovino, zamolki in sencami

Airbeletrina, 21. maj ― Čeprav nas naslov Trst, 1974 na prvo žogo spominja na Orwellovo 1984, je med njima bistvena razlika. Distopija angleškega pisca je glede na čas nastanka postavljena v prihodnost, roman tržaškega pisatelja Massimiliana Stefanija pa seveda v preteklost. V italijanskem izvirniku ga je leta 2022 izdala založba Infinito Edizioni iz Modene, pred kratkim pa je med bralce prišla tudi slovenska različica besedila. Delo je tržaška založba Mladika zaupala izkušeni prevajalki Veroniki Brecelj, ki se je v preteklosti že velikokrat spretno sukala med Dantejevim in Prešernovim jezikom. Iz enega v drugega je namreč prelila več del Draga Jančarja in Claudia Magrisa. Tržaškim Slovencem se je leto 1974 vtisnilo v spomin zaradi bombnega napada na poslopje slovenske šole pri Svetem Ivanu, ki se je zgodil 27. aprila pozno zvečer. Šlo je za enega tolikih dogodkov tistega časa, ki svoje mesto najde tudi v knjigi in ki se ga je v italijanščini oprijel naziv »strategia della tensione« (strategija napetosti). Njen cilj je bil destabilizacija države ter ustvarjanje pogojev za izvedbo državnega udara po zgledu Španije in Grčije. Oblast se je zbala levičarskih množic, ki jim lahko prisluhnemo tudi v Stefanijevem delu. Njegov roman je seveda veliko več kot to. Dogodkov namreč ne obravnava tezno in posameznih likov tudi ne sodi. Vsakomur pušča oziroma, bolje rečeno, ustvarja lasten prostor. Čeprav je delo vkoreninjeno v dogajanje tistega obdobja, odpira tudi brezčasne teme, kakor so pripadnost, (medvrstniško) nasilje, (istospolna) ljubezen, boj za pravice žensk in še bi lahko naštevali. Idejno je roman razdeljen na štiri večja podpoglavja, ki so poimenovana po letnih časih. Če naj tvegamo literarnoteoretsko definicijo, lahko Trst, 1974 označimo kot kolektivni roman, saj so si, podobno kakor v nekaterih delih Prežihovega Voranca, liki med seboj enakovredni. Nikomur ni namenjene tolikšne pozornosti, da bi prevladal nad drugimi. Pripovedovalec je venomer vsevedn

Iluzorna varnost (postpandemičnega) sveta

Airbeletrina, 19. maj ― Nedavno preminuli ugledni zdravnik, znanstvenik, naravoslovec, mikrobiolog, imunolog, predavatelj, humanist in javni intelektualec Alojz Ihan (1961–2026) je bil ob svojem vrhunskem strokovnem delu, ki ga je nenehno prevajal tudi v poljudnoznanstvene sfere, vseskozi zavezan književnosti. Nekdanji urednik knjižne zbirke Aleph ter revij Problemi, Literatura in Sodobnost je ob dolgoletnih kolumnističnih objavah, največ v Delu, objavil pesniške zbirke Srebrnik (1985), Igralci pokra (1989), Pesmi (1989), Ritem (1993), Južno dekle (1995) in Salsa (2003), esejistična dela Platon pri zobozdravniku (1997), Deset božjih zapovedi (2000), Državljanski eseji: O fiziologiji človeške moralnosti (2012), Čas nesmrtnosti: Smrt v dobi bionike (2016) in Skupinska slika z epidemijo (2022) ter romane Hiša (1991), Romanja za dva … in psa (1998), Hvalnica rešnjemu telesu (2011), Slike z razstave (2013), Karantena (2022) in Tihotapec(2025). Prejemnik več nagrad in priznanj je za Srebrnik prejel nagrado Prešernovega sklada in jugoslovansko nagrado Goran za mlade pesnike, za Južno dekle Jenkovo nagrado in Rožančevo nagrado za Državljanske eseje. Alojz Ihan: Tihotapec / Ljubljana: Beletrina, 2025. (Knjižna zbirka Beletrina) Njegov poslednji roman Tihotapec je tematsko nadaljevanje predhodne Karantene, pregled Ihanovega celotnega romanesknega in esejističnega opusa pa kaže na globljo povezavo njegovih del. Če pustimo ob strani dejstvo, da je protagonist, okoli katerega je Ihan napletal tematsko razvejano in sočasno stanje družbe razkrivajočo zgodbo, vselej moški in da mu je pogosto ime Andrej – dermatolog Andrej Kurent v proznem prvencu Hiša, računalničar Andrej Gorjan v romanu Romanje za dva … in psa ter rentgenolog Andrej Kos v Karanteni in Tihotapcu –, je njegov intelektualec vselej vpet v zapletene družbene in družinske odnose. Na ta način je avtor razkrival kompleksnost in zamotanost določenega družbenega trenutka in njegovih anomalij ter krhkost in zakrknjenost medčl

še novic