Telesa, ustvarjena po podobi bogastva

Airbeletrina, 15. februar ― Ko je leta 2014 izšel romaneskni prvenec kongoškega pisatelja Fistona Mwanze Mujile Tramvaj 83, je čez noč postal literarna senzacija, ki je bila deležna številnih evropskih in afriških knjižnih nagrad, med katerimi se je leta 2016 pojavila celo nominacija za prestižno nagrado Man Booker. Medtem ko so nekateri pisatelja označili za »virtuoznega pripovedovalca na poti v svet odlične sodobne književnosti«, so se drugi navduševali nad njegovo eksperimentalno »uporabo jazzovskih ritmov za tkanje človeških zgodb v svetu, ki je postal globalna vas«. Tramvaj 83, ki ga lahko sedaj v prevodu Katje Zakrajšek beremo tudi v slovenščini (Modrijan 2018), je tako postal eno tistih del sodobne afriške fikcije, ki jim je uspelo partikularno dogajanje v romanu izrabiti za prikaz mnogo širših globalnih družbenih dimenzij, ne da bi o teh zares spregovorili, ali kot je v enem od intervjujev dejal Fiston Mwanza Mujila, ki je mimogrede odraščal Lubumbashiju, kongoškem mestu, ki je zaradi rudarskih izkopavanj še zmera

Vzporedna življenja

Airbeletrina, 14. februar ― Obstaja resničnostni šov 90 Day Fiancé, ki naslavlja čas, ki ga imata zaročenec in zaročenka (eden izmed njiju ameriški_a državljan_ka), da se po vstopu v ZDA poročita in zaprosita za zeleno karto. Ta bizarno-zabavni real-life scenarij so televizijski ustvarjalci spremenili v resničnostni šov, v katerem sledijo prigodam parov na poti do zakonskega stanu v Ameriki. Dobesedno moj lajf, a brez kamer.

Zapuščanje cone udobja

Airbeletrina, 11. februar ― Malo je pesniških zbirk, ki uspejo že z naslovom nagovoriti tako močno, kot to počne Negotovosti navkljub, pesniški prvenec uršljanke leta 2017 Katarine Gomboc. Hkrati s priznavanjem strahu in dvomov namreč izkazuje velik pogum, saj se bo subjekt očitno boril s svojimi demoni in poskušal izstopiti iz cone udobja. In res že v prvi pesmi, naslovljeni Bati se, najdemo verz: »Ne morem verjeti, / da bom to res storila.« Zbirka je zelo razmišljujoča in tenkočutna, in čeprav se na prvi pogled lahkotno spoprijema z izzivi (potovanja v neznane kraje, preizkušanje tujih jezikov, spopadanje z bolečino ob izgubi), se vseeno zaveda pomembnosti preseganja lastnih okvirjev.

Svoboda in nujnost

Airbeletrina, 8. februar ― Najraje sem bral pisma Strobona iz Amazeje in Nikolaja iz Damaska, živahno korespondenco dveh mladih učenjakov z roba imperija, ki vsak po svoje doživljata in po spletu okoliščin oba, Strobon malo prej, Nikolaj kasneje, nekaj let preživita v bližini Oktavijana Cezarja. Zabavna in bistra so bila tudi Mencenatova pisma Titu Liviju, piscu rimske zgodovine Od ustanovitve mesta, ki je starega vladarjevega prijatelja in najtesnejšega sodelavca pobaral, naj mu pripoveduje o Avgustovi mladosti in vzponu na oblast. Mnogo bolj suhoparni, skoraj robati, so se mi zdeli spomini Marka Agripe, avtobiografija, s katero je, po Mencenatovih besedah, prijateljem »ves čas grozil«, da jo bo napisal in je polna odločnih besed, jasnih formulacij in vojaške terminologije. Najbolj tehtni in iskreni so bili verjetno dnevniški zapisi Julije, Avgustove edine hčere in ženske, ki bi lahko postala znamenit učenjakinja, »če bi bila moški in manj bist

Sanjska knjiga VII.

Airbeletrina, 7. februar ― Danes sem sanjal, da imam nastop pred veliko publiko. Publika je starejša in svečano oblečena. Vse skupaj je videti kot zelo resen simpozij slovenske kulturne elite ali pa kot državni praznik. Sem eden od nastopajočih. Drugi po vrsti. Prvi nastopajoči bere in bere. Nikoli konca. Očitno ne nastopa pogosto na državnih proslavah in nima nobene prave mere. Ne poslušam ga. Mislim na nekaj zunaj

Rasizem ali ljubezen? … Vse je v načinu, kako to upoveš …

Airbeletrina, 5. februar ― Lahko bi napaberkovala o tem, kako me je nekoč nek starejši moški v Argentinskem parku vprašal, od kod sta moji deklici, in kako je, ko sem mu odgovorila, da prihajata s Tavčarjeve ulice, uperil prst vame in mi zagrozil, da ju bom s takšnim odnosom skvarila, ali pa, kako sta ljubljanska reditelja potrkala na vrata našega avtomobila, ki ga je vozil moj soprog, ter nas skušala prepričati, da nam ni dovoljeno parkirati na notranjem dvorišču iste Tavčarjeve ulice, vendar bi s tem zgolj širila že tako razpahljano fresko rasizma v tukajšnjem prostoru ter morebiti skušala pokazati na odpornost rasizma, medtem ko me bolj zanima, kako se obnavlja in presnavlja osnovna premisa v razumevanju Drugega, posebej če je ta Drugi temnopolt.

Skrbi

Airbeletrina, 30. januar ― Odprem oči. Zavit sem v temo. Očitno je noč. Mutavo, rahlo pobebavljeno pogledujem okoli sebe. Ničesar mi ne uspe razpoznati. Nič zato. Zbudil sem se, to je vse. Šok prebujenja se umakne tipanju čutov. Zavest prične počasi kapljati nazaj med ušesa. Videti je, da sem v Ljubljani, v svoji stari, dobri, topli sobiki. V sosednji sobi spi sestra in kakšnih petdeset metrov od naju ob obrežje Trnovskega pristana mirno pljuska Ljubljanica. Zaprem oči. Za hip ali dva priostrim ušesa, da bi slišal karkršenkoli domač zvok, ampak mesto očitno preveč trdno spi. Max np. Se vidimo jutri, prjati.

Okna

Airbeletrina, 29. januar ― Hočeš ta keš, moč in slavo, zato boš napisala zgodbo. Najprej, še preden se uspeš zadržati, pomisliš na vse svoje literarne vzornike. Za zmago ob strani potrebuješ vzornika in najbolje, da bo to avtor kakšnega res debelega romana, kot so npr. Divji detektivi. Od nekdaj se ti je zdel res vznemirljiv in enostavno kul in njegovo ime bo gotovo poželo odobravanje, ko boš kasneje razlagala, od kod ti navdih za pisanje. Vzameš torej tega tipa in si rečeš, evo ti hommage.

Čakati, da mine?

Airbeletrina, 25. januar ― V dosedanjem književnem opusu kanadsko-britanske pisateljice Rachel Cusk so nastopile tri točke zgostitve, ki so preobrazile tako njeno pisavo kot recepcijo njenih del. Gre za pomenljivo posejane zbirke avtobiografskih esejev A Life's Work: On Becoming a Mother (Življenjsko delo: Postajati mati, 2001), The Last Supper: A Summer in Italy (Zadnja večerja: Poletje v Italiji, 2009) in Aftermath: On Marriage and Separation (Po toči: O zakonu in ločitvi, 2012). Naslovi namigujejo na izbrane tematike, a pravzaprav ne povedo ničesar. Prva knjiga resda teoretizira materinstvo, a pretežno skozi razmerje med njim in družbeno vlogo ter nalogo, pisateljstvom in literaturo, ki sta za Cusk bistveno pomembnejši. Teoretizirati morda ni glagol, ki ga je v kontekstu še vedno leposlovnega pisanja mogoče zlahka upravičiti, a je primeren: o materinstvu piše z dominirajoče razdalje, manj kot o čustveni pojavnosti in bolj kot o eni od socialnih kompulzij, že skoraj nespodobno iskreno, ne meneč se za ojoj učinek, ki ga njena analiza (lahko) ima. Kate Kellaway, kritičarka Guardiana, je Življenjsko delo ožigosala kot knjigo dvomov (Cusk je obložila tudi z drugimi, manj velikodušnimi pridevniki), med katerimi prednjači kar dvom o snovi in tematiki knjige. Jasno je vendar, da ženska ne more biti mati in obenem o tem še pisati. Gre vendar za srhljivo kontradikcijo. Kot mati, premišljuje Cusk, bi mora

In Memoriam Josip Brodski

Airbeletrina, 22. januar ― Ko iz hiše odnesejo zadnje stvari, se v prostor naseli čuden, doneč odmev: tvoj glas se odbija od sten in se vrača k tebi. Zven osamljenosti, prepih praznine, izguba orientacije in do odvratnosti prenasičeno občutje svobode: vse je mogoče in vse je vseeno, nič in nihče se ne odziva, odzvanja le blago rimano potrkavanje tvojih lastnih korakov. Se v tem hipu ne počuti prav tako ruska literatura? Štiri leta ji manjkajo do konca stoletja, a je izgubila svojega največjega pesnika druge polovice 20. stoletja, novega pa do konca stoletja ne bo dočakala. Josip Brodski je odšel in v naši hiši je zazevala praznina. Od same Rusije se je ločil pred dvema desetletjema, poskušal je postati Američan, rad je imel Ameriko, eseje je pisal v angleščini, a Rusija je žilava dežela: ne glede na to, kako se je otepaš, te do zadnjega ne spusti iz rok.

Nerazum(lje)ni Ivanov

Airbeletrina, 21. januar ― Kdo je Ivanov? Kaj ga je gnalo, da je mučil sebe in svoje bližnje ter si v bridkem koncu poslal kroglo v možgane? Kako razumeti ta kompleksen lik, ki v svojih dejanjih deluje tako iracionalno? Zdi se, da je režiser Aleksandar Popovski preveč resno vzel podnaslov »Komedija«, ki ga je Čehov dodelil svoji drami. Ivanov, ki bi moral izzveneti v tragičnosti, je v uprizoritvi SNG Drame Ljubljana izpadel humorno; celo na koncu, ko se protagonist ustreli, temu sledi vesela povorka, ki jo s petjem spremlja Borkin (Jurij Zrnec). V predstavi je zaznati precejšnjo mero komične melodramatičnosti, ki je v izvirnem dramskem besedilu že v zadostni (nemara celo pretirani) meri prisotna pri stranskih likih. Morda je tako po krivdi prepričljivejše igre komičnih stranskih oseb, ki zasenčijo medlega Ivanova (Uroš Fürst). Prvi prizor je dodatek k izvirnemu tekstu: luči se zatemnijo, temu sledi nep

Razbožanstvena narava in romantični uvid – o nerešenem problemu modernosti

Airbeletrina, 18. januar ― Nicolas de Condorcet, eden od številnih philosophes, ki so sodelovali pri pisanju gargantovske Enciklopedije (1751–1772), se v Očrtu zgodovinske slike napredka človeškega duha (1795) ozira na dosežen razvoj znanosti v dobi razuma: Teža zraka je poznana in izmerjena; vemo, da se svetloba ne prenese v trenutku, temveč ji bila izmerjena njena hitrost; izračunano je bilo, kakšen učinke ima ta hitrost na vidne položaje nebesnih teles; sončni žarek je bil razdeljen na enostavnejše žarke različnih lomljivosti in barv. Pojav mavrice je razložen; metode, kako dodajati ali odvzemati njene posamez

Sanjska knjiga VI.

Airbeletrina, 16. januar ― Danes sem sanjal, da sem bil v NUK-u. Po stopnicah sem se povzpel z lahkotnim korakom. S korakom češkega lahkoatleta. Tako sem tudi vstopil v tišino in v žametni mrak velike čitalnice. S korakom češkega lahkoatleta. Notri ni bilo veliko ljudi in hostese v kratkih krilih so se kot v najslajših sanjah Milana Kleča sprehajale med mizami. Čutil sem, da je tudi Milan Kleč nekje v bližini. Čutil sem, da je ponovno na veliki preizkušnji, saj mora nekako zdržati vso to lepoto, ki se je neprestano zlivala po prostoru, kot bi hostese

Uporniški Pozejdonov sin »rešuje« svet

Airbeletrina, 15. januar ― Leninov park je roman, ki ponuja številne kritiške vstopne točke, a bržkone bi stežka našli kriminalni roman, ki bi ga bilo bolj zanimivo obravnavati prav skozi prizmo odnosa do žanrske konvencije. Četudi kritičarka vsekakor pripoznava, da znotraj žanra obstajajo podžanri ter da »dobra žanrska besedila« žanrske konvencije pogosto kršijo, si vendarle – čisto s strukturnega vidika – težko zadovoljivo upraviči nekatere izmed postopkov in tehnik v obravnavanem romanu.

Zakaj je danes tako težko biti revolucionar?

Airbeletrina, 11. januar ― V romanu Rodovina Muškat (prevod Bogdan Gradišnik, 1986) Isaac Bashevis Singer v glavo mlade revolucionarke položi naslednje misli, sad trenutka idejne šibkosti in dvoma: »Delavci tam zunaj, furmani, hišniki in krščanski stojničarji po tržnicah ne vedo, da trpi zanje. Pa tudi če bi vedeli, bi jim bilo kaj prida mar? Tisti rdečelični debeluharici na primer, ki sedi za razstavljenimi čevlji in sreba juho ... Njen mož je verjetno čevljar, pa kaj se je tiče delavski razred. Babnica kar naprej raca v cerkev, poljublja dlan duhovniku ter preklinja jude in boljševike. Po revoluciji bo med izbranci, Barbara pa se bo mogoče še znašla pred obtožbo, da je pastorjeva hči. Zakaj bi se, hudirja, žrtvovala zanje?«