Airbeletrina, 22. november ― Stefan Hertmans (1951), flamski pesnik, pisatelj, esejist in univerzitetni profesor, je prejšnji petek nastopil v Ljubljani, v ponedeljek v Novi Gorici, v torek pa še v Kopru, kjer je prejel mednarodno nagrado pont. Znanstveno-raziskovalno središče Koper in Beletrina jo s sodelovanjem drugih ustanov in s podporo koprske, ankaranske in piranske občine podeljujeta za »izjemne dosežke na področju medkulturne književnosti, ki prispevajo k preseganju meja in iskanju mostov med različnimi družbenimi skupinami in kulturnimi skupnostmi«. Stefan Hertmans na Titovem trgu v Kopru (Fotografija: Andraž Gombač) *** Na rezidenci v hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu pisatelj sedi za prenosnim računalnikom. Tišino v nezadržnem ritmu seklja samo sekundni kazalec nad njim. Med klepetom se nasmehne ob pripombi, da istrski Kubed najbrž ni tako zelo drugačen od njegovega provansalskega Monieuxa. Smehlja se in na telefonu poišče fotografijo svoje vasi, ki jo je opisal v slovitem, tudi pri nas priljubljenem romanu Tujka. »Poglejte. Vidite srednjeveški stolp nad visoko pečino in spodaj vas,« s prstom drsi po zaslonu. »Zdaj pa poglejte tja,« pokaže proti Črnemu Kalu, skalnatemu kraškemu robu in manjši utrdbi na previsu zgoraj. »Neverjetno, tam in tukaj imam skoraj enak razgled!« Pred nama na mizi so tri knjige, izdane pri Beletrini. Ob festivalu Literature sveta – Fabula je leta 2015 v žepni izdaji najprej izšel sicer obsežen roman Vojna in terpentin (Oorlog en terpentijn), leta 2019 smo, prav tako v prevodu Staše Pavlović, dobili Tujko (De bekeerlinge) in letos, pred kratkim, v prevodu Mateje Seliškar Kenda še Vzpon (De opgang). Pisatelj je nekaj dni preživel na rezidenci v hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu (Fotografija: Andraž Gombač) V Vojni in terpentinu je pisatelj ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne krenil po sledeh lastnega deda, ki je vnuku pred smrtjo izročil dva zvezka s svojimi zapiski. Potem ko se je leta 1994 priselil v provansa

Airbeletrina, 20. november ― Med privlačnejšimi in pomembnejšimi prireditvami 40. Slovenskega knjižnega sejma, ki bo naslednji teden med torkom in nedeljo napolnil Gospodarsko razstavišče v Ljubljani, bo vsekakor tradicionalna razglasitev najboljšega literarnega prvenca. Žirija, ki jo sestavljajo predsednica Suzana Tratnik ter članici Vida Mokrin Pauer in Andreja Zabret, je med knjigami, prispelimi na razpis, izbrala peterico nominirank. Živa Čebulj: Sama ljubezen je to (Književno društvo Hiša poezije, 2023) Živa Čebulj (1988) je v zbirki Sama ljubezen je to pesmi podnaslovila s »plesna pesem …«, in res »v vsaki pesmi z utripajočimi prostimi verzi osveščamo poetični ples različnih težkih bolečinskih in temnihsvetlih kozmičnih tem, pa vsakdanjih in visokih čustev, z osvetlitvami delcev materialnega, družbenega in kulturno-umetniškega sveta«, je v utemeljivi zapisala žirija. V žarišču zbirke so evtanazija, paliativna oskrba, prijateljstvo, nasilja, vojne, darovanja, dekliškost-ženskost-moškost, patriarhat, umetnost, zlorabe, krivda, odgovornost, radost, poezija, Ljubezen … »Življenje razkriva v igri nasprotujočih si polov in vsi, vse se zrcali v ločenostih in povezanostih. Z vživljanji, s sočutji in z vnosi tudi aktualnih medijskih sporočil čarobno sprepleta podobe, zgodbe, drame, filozofije. Pesmi so hkrati ostre in mile, polne vprašanj, dilem in neskončnih možnosti odgovorov oziroma zagovorov brezsmrtne ljubezni.« Zbirka Sama ljubezen je to nas ne nagovarja k iskanju krivde, ampak k odgovornosti. V pesmi krivde ni beremo: »… in če je / je ne prevzemi / ne prenesi nase krivde za ves svet / ne sprejmi krivde / nič ti ne bo dala / a če lahko izbiraš / (če si med srečneži izbire) / če imaš to možnost / če imaš to moč / daj prosim / sprejmi odgovornost / … ker krivde ni / … kar krivda jemlje / daje odgovornost / zorišče duha / pogum, moč, upanje, svobodo / sama ljubezen je to …« »Pesmi so hkrati ostre in mile, polne vprašanj, dilem in neskončnih možnosti odgovorov oziroma zagovoro

Airbeletrina, 19. november ― Yoko Tawada: Eksofonija ali poti iz materinščine (LUD Literatura, 2024, prevod Domen Kavčič) »Pri najboljšem, kar sem bral, se je najprej pojavil občutek totalne ekstaze. Ne spomnim se točno, na kateri strani sem začel žreti to knjigo in si misliti ‘oooo’, toda v nekem trenutku sem ugotovil, da sem se ob branju izgubil v svojih asociativnih tokovih … Ta knjiga je zadnja, ob kateri sem si rekel: Tega pa res nisem pričakoval!« Fotografija: Andraž Gombač V ekstazi se je znašel Blaž Šef, filmski in gledališki igralec, član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, ustvarjalec zvočnih knjig ter sodelavec kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij Ksevt. Knjiga, ki ga je tako potegnila vase, pa je Eksofonija ali poti iz materinščine.     Kako vstopati in izstopati iz maternega jezika ter se naseljevati v drugem, je rdeča nit kratke esejistične zbirke Yoko Tawada, pisateljice, pesnice, esejistke, dramatičarke in prejemnice uglednih nagrad, kot sta Akutagawova in Goethejeva. Njen svet je svet jezikov. Rojena je bila v japonski, spoznavala ruski in se nato naselila v nemški govorni svet. Blaž Šef z gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro Škrinjar (Fotografija: Andraž Gombač) Blaža je v knjigo z neverjetno naglico potegnilo ob ugotovitvi, da je »njeno osnovno obnebje med Nemčijo in Japonsko«, torej med jezikoma, ki sta v otroštvu postala del njegovega imaginarija. V knjigi pa ga je zadržalo, da gre »v osnovi za esejistično literaturo, ampak v sebi nosi ogromno potencialov za abstrakcijo v jeziku, kar me najbolj zanima«. Eksofonija je po njegovem mnenju preprosta knjiga, nepretenciozna. V njej avtorica popisuje svoje izkušnje z vseh koncev sveta, ko se je na konferencah, pisateljskih rezidencah srečevala z ljudmi, rojenimi in pišočimi v raznolikih jezikih, v svojih in »nesvojih« jezikih. Pri tem pa nas, bralce, sooča tudi s temami, ki se ob tem vzporedno odpirajo: migracije, identitete, (post)kolonializem …

Airbeletrina, 7. november ― »Nihče noče sesti v prvo vrsto. Pa saj nismo v šoli, ni se treba bati,« se je nasmehnila ob prihodu v Mestno knjižnico Poreč, kjer je nedavno predstavila svojo novo knjigo, zbirko šestnajstih kratkih zgodb O čemu ne govorimo (O čem ne govorimo), letos izdano pri zagrebški Frakturi. Slavenka Drakulić, slovita novinarka, pisateljica in esejistka, leta 1949 rojena na Reki, je v Zagrebu diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije. Letos praznuje svoj knjižni jubilej – javnost je pred okroglimi štirimi desetletji vznemirila že s prvo knjigo Smrtni grehi feminizma (1984). Sledil je leposlovni prvenec Hologrami strahu (1987), porojen med čakanjem na transplantacijo ledvice. Z ostro in jasno besedo je sistematično in vestno secirala položaj ženske v družbi, odnos do telesa, komunizem in postkomunizem, zahodni družbi je brez ovinkarjenja približala vojno na Balkanu in krvav razpad Jugoslavije, portretirala je znane in ustvarjalne ženske v sencah še slavnejših mož … V osemdesetih in na začetku devetdesetih je bila novinarka časopisov Start in Danas. Leta 1992 se je pred razvpitim medijskim pogromom – peterico novinarskih in literarnih kolegic, poleg nje še Dubravko Ugrešić, Jeleno Lovrić, Rado Iveković in Vesno Kesić, so ožigosali kot »čarovnice« in državne sovražnice – umaknila na Švedsko. Kolumne objavlja v domačih in tujih medijih – od letos tudi pri nas, na AirBeletrini. Njene knjige so prevedene v trideset jezikov. Že 35 let je doma tudi v slovenščini, kjer jo zastopajo knjige Hologrami strahu (prevedla Zoja Skušek Močnik, Prešernova družba, 1989), Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali (prevedla Alenka Puhar, Rotis, 1992), Balkan express: fragmenti z druge strani vojne (prevedla Alenka Puhar, Rotis, 1993), Okus po moškem (prevedla Sonja Polanc, Rotis, 1998), Kot da me ni (prevedla Sonja Polanc, Center za slovensko književnost, 2002), Frida ali o bolečini (prevedla Sonja Polanc, V.B.Z., 2008), Obtožena (prevedla Sonja Polanc, V.B.Z., 2014) Mi

Airbeletrina, 30. oktober ― Ob prozi Milana Kleča se verjetno vedno znova zastavi dilema – pisati »zares« ali pritegniti njegovemu toku besed in se pustiti zapeljati humornemu, namigujočemu, na trenutke tudi blebetavemu slogu? Tokrat se sicer zdi, da se je nekaj spremenilo in da je 55 kratkih zgodb, ki so izšle pod skupnim naslovom Sončni zahod, intonirane s slovesom, mestoma tudi z neljubimi spomini, pa z nagibanjem v starost in opisovanjem tegob, ki pridejo z njo. Avtor nas v eni od uvodnih zgodb opomni, da ima sicer načrt za pisanje. Ker je zbirka nastala ob jubileju, njegovi 70-letnici, je očitno, da se bo drsenja v preteklost nabralo kar precej in da bomo potemtakem še vedno priča besednim igram, samosvojim in včasih celo hermetičnim jezikovnim saltom, pa potem njegovemu nezgrešljivemu in tudi žolčnemu sarkazmu, s katerim se loteva neumnosti in banalnosti vsakdana, pri čemer zna zarezati pod kožo, že naslednji hip pa je spet ves raznežen. Kratka zgodba mu prav tako omogoča, da se kot oster in luciden opazovalec postavi na družbeni rob in iz njegovega kota opazuje bodisi novodobne pojave, kot so kuharija, resničnostni šovi, raznorazne kmetije (zgodba Triumf civilizacije), bodisi samo obletava svoje priljubljene bifeje in samemu sebi v brk mrmra, »da se je svet čisto spremenil« (zgodba Jedec). Da pri tem rad preklinja in od prizora do prizora skače kakor zajec, niti ni nič nenavadnega, predvsem pa rad zavaja, ovinkari, pretirava in v isti sapi izreka, da ni več v kondiciji, ko bi lahko pretiraval, verjetno tudi zato, da mu, večnemu erotomanu, ne bi postalo dolgčas. Ker je zbirka nastala ob jubileju, njegovi 70-letnici, je očitno, da se bo drsenja v preteklost nabralo kar precej in da bomo potemtakem še vedno priča besednim igram, samosvojim in včasih celo hermetičnim jezikovnim saltom, pa potem njegovemu nezgrešljivemu in tudi žolčnemu sarkazmu, s katerim se loteva neumnosti in banalnosti vsakdana, pri čemer zna zarezati pod kožo, že naslednji hip pa je spet ves raznežen. A

Airbeletrina, 29. oktober ― V slovenskem prevodu je na voljo kar nekaj del, za katera nekoliko poetično velja, da njihova osrednja pozornost pripada mestu Kairo. V tem smislu je najprej treba navesti veličastno sago Kairska trilogija edinega arabskega nobelovca Nagiba Mahfuza, ki jo sestavljajo romani Pot med palačama, Palača poželenja in Cukrarska ulica, ob tem pa dodati, da so v Kairo zvečine postavljene tudi zgodbe iz avtorjevih kratkoproznih del Ogledala in Pravi čudež. Sledijo mu prav tako egiptovski pisatelji Alaa Al Aswany z Jakubianovo hišo, Waguih Ghali s Pivom v biljardnici in Halid Al Hamisi s Taksijem. Med slovenskimi avtorji je Kairo na duhovit način popisal Ervin Hladnik Milharčič v Poti na Orient. Sicer se v Kairo stekajo tudi druga, v slovenščino prevedena dela, bodisi z vojnega bodisi z religioznega področja. Nedavno je v slovenskem prevodu izšlo novo tovrstno delo srbsko-portugalskega pisatelja, prevajalca in kolumnista Dejana Tiaga Stankovića. Zamalek: roman o kismetu in posthumnem življenju je tudi prvo avtorjevo delo, prevedeno v slovenščino. Rojen v Beogradu leta 1965, kjer je diplomiral iz arhitekture, s katero se potlej ni ukvarjal, se je po diplomi preselil v London in od tam leta 1995 v Lizbono, kjer je živel in pisal do nenadne smrti konec decembra 2022. Odgovoren je za prve prevode Joséja Saramaga v srbščino ter Iva Andrića, Dušana Kovačevića in Dragoslava Mihailovića v portugalščino. Prozo je pričel pisati – v srbščini in portugalščini – v poznih štiridesetih letih, ko je po lastnem prepričanju imel kaj povedati. Kratkoprozni prvenec Odakle sam bila, više nisam i druge lisabonske priče je izšel leta 2011, druga, dopolnjena izdaja Odakle sam bila više nisam: roman o mom Lisabonu pa z oznako roman leta 2022. Estoril, ratni roman (2015) je preveden v več jezikov in nagrajen v Srbiji (nagrada Branka Čopića) ter Veliki Britaniji (Crowns Literary Award), široko prevajani in z nagrado Evropske unije za književnost ovenčani roman Zamalek, roman o kismetu, kot se je gl

Airbeletrina, 28. oktober ― Včasih težko krotim navdušenje. Še posebej in sploh in zlasti na usodnih življenjskih postajah, kjer naj bi bil človek resen, zbran, odgovoren. V porodnišnici, na primer. Ko je žena rojevala najinega sinka, me je medicinska sestra posedla na stol zraven in mi dala nalogo: »Ko bo ta naprava pisknila, pritisnite gumb.« In je odvihrala, še preden sem zajel zrak. Ženo, ki je stokala na postelji, sem dregnil, se pridušal, da ne morem verjeti, glej, res obstaja, uau … Žene ni kdove kako zanimalo, je rekla, naj dam mir, in se je spet posvetila svojemu stokanju. Jaz pa sem kot radoživo dete, ki je končno dobilo najlepšo igračko, ob vsakem pisku poskočil od veselja: »Pa saj to je stroj, ki naredi PING! – The Machine that goes PING! Res obstaja!« Gospe, ki se je za porod ogrevala na sosednji postelji, sem jel pojasnjevati, da je to slovita naprava iz filma Smisel življenja kultne skupine Leteči cirkus Montyja Pythona. Pa niti nje ni zanimalo. Monty Python: spredaj Terry Jones, John Cleese in Michael Palin, zadaj Graham Chapman, Eric Idle in Terry Gilliam. *** Med oboževalce sem se vpisal konec gimnazije. Naša nacionalka je v večernih urah predvajala dobre stare skeče, o katerih sem naslednje jutro redno razpravljal s Črtom iz paralelke. Skupaj sva obiskovala ure iz filozofije, ki sva jo oba izbrala za maturo. Itak. Filozofija. Monty Python. Vrtimo se v istem norem, čudovitem krogu. In prav zares bi tedaj ponorel, če bi naju kdo ustavil na ulici, medtem ko sva na poti proti trgovini obnavljala najboljši sinočnji skeč in se režala ko utrgana, da, če bi me kdo tam pocukal za rokav in dejal, da bom nekega lepega dne srečal svojega naj montypythonovca, obenem najstarejšega in najvišjega med njimi. Ne, John Cleese, nisem pozabil, nisem spregledal – vse najboljše za 85. rojstni dan! Pa naj ob tej lepi priložnosti povem najino zgodbo. Aja, pozdrav tudi vam, mojster Terry Jones, kjerkoli že ste. Vi ste bili prvi, zato začnem z vami. No, pravzaprav moram začet

Airbeletrina, 25. oktober ― Constance Debré: Love me tender (No!Press, 2024, prevod Eva Mahkovic) »Bilo je težko izbrati knjigo za ta pogovor. Odločila sem se, da bom izbrala knjigo, ki me je v zadnjem času res navdušila in pustila velik vtis na meni. To je bila v tem poletju Love me tender. Zdi se mi, da odpira ogromno vprašanj in se dotika številnih tem, ki so tako aktualne kakor tudi večne.« Teme identitete, preživetja in, predvsem, ljubezni se nikdar ne zaprašijo, a iz tega romana dišijo po svežini. Ne pa tudi po lahkotnosti. Krmilo za potovanje med njimi je v podkastu tokrat prevzela nevrologinja s kliničnega inštituta za klinično nevrofiziologijo Saša Vipotnik, tudi pevka, znana pod umetniškim imenom Neomi.     Constance Debré je bila nekoč uspešna odvetnica, vendar je s te poti sestopila pred skoraj desetimi leti, da bi se posvetila izključno pisanju. In novemu življenju. Njeno novo življenje pa, predelano z literarnimi sredstvi, pronica tudi v roman Love me tender, ki smo ga tokrat prebirali s Sašo Vipotnik. Fotografija: Andraž Gombač »Gre za radikalno spremembo. Najbolj opazno je, da je postala lezbijka, kar pa ni tako radikalno kot odločitev, da se odreče vsemu udobju in obrne hrbet svetu, v katerem je živela. V nekaterih trenutkih celo krade hrano v trgovini. Zanimivo mi je, kako postavlja vprašanja in kritično obravnava družbo; ko je obrnila hrbet svetu, je družba obrnila hrbet njej.« Saša Vipotnik v podkastu poudarja, kako se v knjigi avtorica sprašuje, ali je materinska ljubezen večna ali pa lahko izzveni: »To vprašanje je res strašljivo. Skozi knjigo nato spoznaš, da v resnici ni tako, a v njenem primeru na začetku tega niti ne razumeš, saj piše na zelo surov način, brez kakršnegakoli sentimenta, brez čustev. Potrebuješ čas, šele ob dejanjih in dogodkih ugotoviš, da v sebi nosi ogromno mehkobe, kljub brutalnemu in včasih vulgarnemu jeziku, sploh pri opisovanju seksualnih odnosov.« Saša Vipotnik z gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro