Prangerjev konec tedna

Airbeletrina, 26. september ― Zadnji, festivalski konec tedna na Prangerju je minil prehitro. Festivalsko dogajanje na festivalu kritike, prevoda in branja poezije se je že bližalo koncu, ko sva z Ajdo drvela po avtocesti proti Radovljici, da ujameva zadnje trenutke letošnje, triindvajsete edicije. In ni trajalo dolgo, da sva iz sicer prav tako sončne Ljubljane zavila pred hostel, kjer sva prebila del zadnjega, Prangerjevega vikenda; tam stkala mnoga nova poznanstva, se srečala z nekaterimi že znanimi obrazi in bila kljub kratkosti obiska deležna sončnega vzdušja, ki nas je v sicer pogosto prepišnih in na trenutke temačnih, celo morbidnih krajih kot kontrapunkt spremljalo vso soboto in nedeljo. Pranger za potohodce Kmalu, ob 15. uri, uro po prihodu, se je v Begunjah napovedoval Pranger za potohodce, poučna in nezahtevna vodena pohodniška pot po Lambergarjevih stopinjah, midva z Ajdo pa sva že odlagala nahrbtnike in iskala najbližjo pot, da dogodek ujameva. Tam, na parkirišču pred Muzejem talcev, nas je pričakal dolgoletni turistični vodnik Sašo Gašperin, ki je na kratko predstavil pot, ki nas je čakala: približno sto višinskih metrov razlike, sprehod čez melišče, literarno obarvana pot med bukvami, belimi češnjami, hrasti, vrbami, jelkami in leskami, ki so jih spremljale pesmi nekaterih naših klasikov ali pa pesmi neznanih avtorjev iz ljudskega izročila, ki so dajale drevesom svoj glas, medtem ko smo mi v strmcu ostajali brez njega in brez diha, nato pa naposled še stolp, vzidan v skalo, in skalnat previs, neolitska zijalka, nekoč morda namenjena nekakšnemu kultu, čaščenju minulih bogov, nedaleč od Kamna. Pred Kamnom, ko smo pogled obrnili še v skalo, smo v njej zagledali nenavaden, nerazumljiv in neobrazložljiv stolp. Oblikovan vsaj za enega, morda dva, a bolj suhljata človeka, je bdel nad nami kot Kafkin Grad, zamotan in težko doumljiv, ki še zmeraj kreše mnenja raziskovalcev glede svoje smotrnosti in pušča odprti vprašanji: čemu in zakaj? Radieste

Pretresljivo, otipljivo, navdihujoče

Airbeletrina, 25. september ― Pakistansko-britanski pisatelj, dramatik, esejist, scenarist in režiser Hanif Kureishi je eno najpomembnejših imen sodobne britanske proze. Rojen je bil leta 1954 očetu pakistanskih korenin iz južnoindijskega Madrasa (danes Chennai), od koder se je večina članov njegove družine po delitvi Indije leta 1947 preselila v Pakistan, in britanski materi. Potem ko je v zgodnjih dvajsetih pod psevdonimoma Antonia French in Karim objavljal pornografsko literaturo, se je kmalu pričel profilirati kot pronicljivi in kritični opazovalec sodobne britanske družbe. V romanih, kratkih zgodbah, esejih, dramah in scenarijih najpogosteje obravnava postkolonialne teme in britanske kulturne identitete. Njegova ostra, kontroverzna, cinična in humorna pisava problematizira rasizem, nacionalizem, islamski fanatizem, imigracije, socialno neenakost, položaj manjšin in žensk v družbi, spolno usmerjenost in ljubezensko-erotične odnose. Najprivlačnejši dogajalni prostor njegove pisave je London s svojimi primestji, še posebej vzhodnolondonsko predmestje Bromley, v katerem je bil rojen in v njem odraščal. Hanif Kureishi: Sesutje: spomini – o izgubi, starševstvu in potovanju k upanju ter ljubezni / Prevedel Andrej E. Skubic. Ljubljana: UMco, 2026 (zbirka Odkrito). Njegov sloviti romaneskni prvenec Buda iz predmestja (1990, slov. prev. 1999) je prejemnik nagrade Whitbread, prirejen je bil v BBC-jevo televizijsko serijo z glasbeno podlago Davida Bowieja, leta 1991 je po avtorjevi scenaristični priredbi in režiji izšel kot celovečerni film z naslovom London Kills Me, nedavno priredbo romana pa je zagrešil Royal Shakespeare Company. Scenarij za film Stephena Frearsa Moja čudovita pralnica (1996) o pakistansko-britanskem gejevskem dečku, ki odrašča v Londonu 80. let, mu je prinesel nominacijo za oskarja. Razen Bude so v slovenščino prevedeni še romani Intimnost (prev. 1999), Črni album (1999), Nekaj ti moram povedati (2009), Zadnja beseda (2016) in Ničla (2000), zbirke kratk

O potujitvah in približevanjih

Airbeletrina, 24. september ― Med 17. in 20. septembrom je v Radovljici potekal festival Pranger, festival kritike, prevoda in branja poezije, na katerem so že 23. leto kritičarke_ki debatirali o zanje najbolj zgovornih pesniških knjigah tega leta. Knjige so letos izbirali Varja Balžarolsky Antić, Majda Travnik Vode in Vid Bešter. Med njimi in občinstvom se je v festivalskih dneh razvila debata o temeljih poezije in morebitnih novih usmeritvah slovenske pesniške produkcije. Prvega festivalskega dne so serijo kritiških razprav odprle_i z zbirko Francija Novaka Zgodbe o tebi. Knjigo je izbrala Majda Travnik Vode, ki je spregovorila o njeni rahločutnosti in dramatičnosti, s katerima je pesnik razpoloženje stopnjeval vse do ekstatičnosti. Izstopajoče so se ji zdele tudi pripovedne pesmi o bližnjih, ki jih zaznamujeta premišljenost in razvojno-razpletna zasnovanost. Kritičarka je omenila tudi nekatere slogovne in formalne značilnosti pesmi, med njimi denimo enjambement, njene premisleke o tem pa je nadaljeval predvsem Vid Bešter. Opazil je namreč napetost med formo in vsebino, saj je forma nadvse urejena in stalna. Medtem ko je forma tradicionalnejša, se pesmi tematsko posvečajo predvsem vsakdanjiku, ki zapada v krizo in izgublja svoj temelj. Varja Balžarolsky Antić je o vsakdanjiku spregovorila predvsem kot o odtujenem, izpostavila pa je tudi nekatera prevladujoča tematska osišča zbirke Zgodbe o tebi, kot so denimo bolečina, travme in transgeneracijski odnosi. Zdelo se ji je tudi, da je v pesmih nekaj neizrečenega, zastrtega, kar je potrdila tudi prevajalka izbranih pesniških zbirk v slovaščino Stanka Chrobáková Repar. Balžarolsky Antić je imela nekaj pomislekov glede zadnjega dela zbirke, kjer je zaznala ponovljivost nekaterih pesmi in izgubo fokusa. Franci Novak se je nato odzval in omenil, da je imel sam pomisleke glede izbrane pesniške oblike in da bi lahko potencialno izpadel sentimentalno, nazadnje pa je komentiral, da bi kakšno pesem morda lahko celo izključil.

Punce s terena

Airbeletrina, 19. september ― V ljudi, ki mi poklanjajo “točne” knjige, se lahko zaljubim. Letos mineva sto let, odkar je Virginia Woolf pri dvainštiridesetih napisala svoj esej On being ill. Objavljen je bil januarja 1926 in v slovenščini še ni dočakal svojega prevoda. Jaz sem ga v dar dobila prejšnji mesec. V njem ugotavlja, kako zelo je bolezen v njenem času v literaturi zapostavljena. Oziroma da nikoli ne dobi osrednjega mesta, ni obravnavana kot resna tema in je zgolj banalen privesek tega, kar imenujemo življenje. Je nadležna motnja umsko in telesno zaposlenega človeka ter mu preprečuje normalno opravljati vse, kar pač je za opravit, med drugim tudi producirati umetnost. Ugotavlja, da se toliko književnih del posveča seciranju in introspekciji tematik, kot so na primer vojna, ljubezen in umetnost sama, večinoma pa se zaobide možnost pisanja o tem, kako je bit bolana. Kako je občutiti na primer gripo, glavobol ali malodušje, kaj prineseta izolacija ter osamljenost v bolezni in do kakšnih spoznanj ter uvidov v življenje nas lahko privedeta bolezen ali v nekaterih primerih celo bližina smrti. Razmišlja pa še o tem, kako nam v literaturi manjka izražanja o občutjih bolnega telesa samega. Kajti za ljubezenska stanja najdemo presežno število vrhunskih besedil; zgodb, metafor in opisov, s katerimi se lahko kot zaljubljenke poistovetimo (za primer navede en Shakespearjev sonet), medtem ko za občutje migrene ali gripe ni na voljo ravno morja poezije ali proze. Takšne, ki bi, seveda, presegala poenostavljanje, bornost in klišeje. (Uf. Malce se počutim kot dijaški.net s kratkimi obnovami romanov za domače branje, ampak jebiga, včasih se za razumevanje poante potrebuje eno dozo konteksta, izhodišč in referenčnega prostora.) Woolf je punca s terena. Kajti ni naključje, da je omenjeni esej napisala prav v času, ko je bila prikovana na posteljo, v svojo sobo, in sicer med okrevanjem po hujšem živčnem zlomu. Pa tudi sicer se je pisateljica tekom svojega življenja spopadala s

Počasi se slabšajoče dobe

Airbeletrina, 19. september ― V torek, 15. septembra, je v Centru arhitekture Slovenije, v prostorih, ki smo jih nedavno poznali kot Trubarjevo hišo literature, potekala »konceptualna razprava« z naslovom Poezija in železo. Razpravljala sta arhitekt Aleš Gabrijelčič in literarna zgodovinarka Irena Novak Popov, pogovor je moderirala Ana Svetel. Dogodek je bil predzadnji v seriji ljubljanskega dela Festivala Pranger. Ta je bil od ustanovitve leta 2004 najtesneje povezan z Rogaško Slatino, leta 2025 pa se je delno preselil na Gorenjsko, v Radovljico in Kranj, košček Slovenije, kjer so, kot piše Janko Rožič, »nekdaj v starih fužinah talili rudo in kovali tudi noriško železo«. Od tod, na račun dolge železarske zgodovine tega območja, ki se predvsem prek Žige Zoisa neposredno vklaplja v zgodovino slovenske literature, izvira ideja za temo debate, ki je obenem tudi krovna tema letošnjega festivala.* Razpravljala sta arhitekt Aleš Gabrijelčič in literarna zgodovinarka Irena Novak Popov, pogovor je moderirala Ana Svetel. Kot je razvidno iz Rožičevega spremnega eseja in kot je postalo jasno že ob uvodnih razmislekih povabljenih strokovnjakov, je železo tako pomemben del zgodovine ne samo slovenstva, ampak tudi človeštva, da o njem, bodisi v kontekstu arhitekture bodisi poezije, ni težko povedati skoraj preveč. Namesto da bi zgolj neposredno povzel izhodiščni refleksiji, izmenjavo, ki jima je sledila, in intervencije iz publike, se mi zdi smiselno, da tole poročilo ujame tudi tisto, česar mogoče ne bi ujela sama transkripcija pogovora. Bolj kot soočenje dveh ved se mi je debata zdela kot soočenje dveh raziskovalcev s svojima vedama. Ne zato, ker bi se s temo zelo mučila ali ker bi se slabo odrezala, daleč od tega, temveč zato, ker se je zdelo, da se vsak bori s precej enostransko (in različnosmerno) konotiranostjo železa v predmetu svojega raziskovanja. To me je, četudi gre morda za malce tendenciozno »branje« pogovora, najbolj zabavalo. Razprava je na prvi pogled potrdila razkorak med

Zgodbe o mizoginiji

Airbeletrina, 18. september ― Sodobna irska pisateljica Claire Keegan je ena najbolj priljubljenih, prevajanih in nagrajevanih irskih avtoric kratke proze. Za vrhunsko stilistko in pretanjeno poznavalko človeške psihe so značilni izčiščenost, zgoščenost, jedrnatost, odsotnost vsakršnega patosa in pogled, ki z majhnimi, obrobnimi dogodki izpiše ključne poudarke, s katerimi pripoved spelje v povsem drugo smer. Gre za značilni mcgahernovski literarni prijem, pri katerem namesto avtorice bralec ob zapisanem in nezapisanem, skozi tišine, premolke in drobne namige razbira ključne, prelomne dogodke in s tem smisel zgodbe. »Bolj me zanima, kako deluje branje, kot pa biti pisatelj,« je povedala Keegan. »To je tisto, česar se poskušam naučiti sama ali deliti s svojimi študenti.« Kritiki pisateljico, katere najljubši avtorji so Joyce, Synge, Yeats in McGahern, razen s slednjim primerjajo tudi z R. Carverjem in A. P. Čehovom. The New York Times jo uvršča med »najspretnejše mojstre kratke proze«. Claire Keegan: V zadnjem trenutku: zgodbe o ženskah in moških / Prevedla Jerca Kos. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2026 (Zbirka Skratka). Claire Keegan, ki je leta 2009 v ciklu Literarne identitete Evrope gostovala v Ljubljani, živi in ustvarja na jugovzhodnem irskem podeželju, kjer se je kot najmlajša izmed šestih otrok leta 1968 rodila v katoliški družini. Domovino je prvič zapustila pri sedemnajstih letih, v času, ko so Irsko zaradi ekonomskih in restriktivnih družbenih razmer zapuščali številni mladi. Kot je povedala, je bil osrednji razlog njenega odhoda leta 1986 mizoginija in z njo povezana jeza, ker so jo v lastni državi zaradi spola obravnavali kot državljana druge vrste. Na Loyolovi univerzi v New Orleansu je študirala angleško književnost in politične znanosti ter po diplomi pridobila magisterija iz kreativnega pisanja na Univerzi v Cardiffu in filozofije na dublinskem Trinity Collegu. Poleg pisanja poučuje kreativno pisanje, od leta 2008 je članica Aosdáne, irske akademije umet

Tri eksistence ujetega lirskega subjekta

Airbeletrina, 17. september ― Na prvem dogodku letošnjega 23. festivala Pranger, ki se je zgodil znotraj novega sklopa, imenovanega Pranger pred Prangerjem, smo prisluhnili pogovoru med kritičarko Laro Gobec in njenimi izbranimi pesniki Blažem Iršičem, Aljo Adam in Laro Božak. Pogovor je povezovala Hana Bujanović Kokot. Gostja kritičarka je za pogovor naredila osebni izbor treh najboljših pesniških zbirk lanskega leta in se o njih pogovarjala z avtorji ter za vsako od pesniških zbirk podala tudi utemeljitev. Pranger pred Prangerjem namreč odpira priložnost izbranemu mlademu kritiku, da se izrazi tudi v sklopu festivala z več kot dvajsetletno tradicijo. Kriteriji, ki jih je Gobec naštela kot vodila za oblikovanje izbora, so vključevali formo, podobje, tematsko zasnovo in umeščanje lirskega subjekta v pesniški svet ter inovativnost zbirke. * Ampak jaz sem tako ali tako zmeden. Samo takrat nisem bil: zalival sem suhe rože, dokler niso zgorele. Veš kaj, če bi razstrelili ta planet, koliko manj enega kurčevega vrtenja, a? Lari Gobec se je na odru prvi pridružil pesnik Blaž Iršič s svojo pesniško zbirko Parada heteroseksualcev, ki jo je izdala LUD Literatura. Že na začetku je kritičarka Iršičev pesniški izraz primerjala s Charlesom Bukowskim zaradi perverznosti v povezavi s hrepenenjem, a izpostavila, da je slovenski pesnik manj naturalističen od ameriškega, kasneje pa je Iršičevo poezijo primerjala celo z Danetom Zajcem, saj je pri obeh pesnikih prepoznala podobno atmosfero. V utemeljitvi izbire Parade heteroseksualcev je Gobec izpostavila bizarnost, obešenjaškost, odmik od ustaljenih načinov izražanja in to, da je lirski svet izpraznjen smisla – od tod najbrž asociacija z Zajcem –, a je opozorila, da je šibkost zbirke v izjavnosti pesmi, znotraj katerih gre za nizanje in ne razvoj misli. Iršič je v pogovoru povedal, da piše intuitivno in brez načrta. Prepušča se naključjem in toku misli. Pesnjenje je zanj odkrivanje prostorov, za katere nismo vedeli, da obstajajo. K

Vesna Liponik: »Mi smo že tu. Pasje truplo že visi«

Airbeletrina, 17. september ― Pesnica, mlada raziskovalka na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU in še kaj, Vesna Liponik, se je po petih mesecih študijske izmenjave v programu Fulbrightovih štipendij za doktorske študente_ke vrnila iz ZDA. Namesto poseganja zgolj po teoriji Vesna sistemska vprašanja razgalja in ponazarja prek na videz drobnih, vsakdanjih primerov in dogodkov. To so tisti momenti, ki morda na prvi pogled ne izstopajo, a bi zaradi svoje izjemne povednosti in družbene teže vsekakor morali. Njena drža pri tem ostaja globoko intersekcionalno kritična; njena analiza zatiranja in izkoriščanja namreč sega daleč onkraj zgolj naše vrste, torej onkraj antropocentričnega pogleda na človeka, in odpira prepotrebna vprašanja o našem odnosu do nečloveških živali in okolja. Vesna Liponik prinaša sveže, a hkrati izostrene premisleke o sodobni družbeni realnosti; njeno pripovedovanje pa skozi celoten pogovor ostaja izjemno angažirano, nepopustljivo in polno živega naboja. Vesna, za vami je pet mesecev življenja v ZDA, kjer ste bili kot prejemnica Fulbrightove štipendije. Če začneva na akademski ravni: kaj je prva stvar, ki vas je tam presenetila v smislu delovanja fakultet, pa je v slovenskem prostoru praktično nepredstavljiva ali nemogoča? Vesna: Ne ravno nepredstavljivo, saj se razkoraki med državami v zadnjem času malo brišejo, ampak naj začnem pri Atlanti, kjer sem bila, torej na Emory University. Emory je ena bolj znanih univerz na jugu, ena od t. i. New Ivies, Atlanta pa je eno največjih mest na jugu ZDA in glavno mesto zvezne države Georgia. Torej, Atlanta in vse njene večje institucije, med njimi tudi Emory, pa na primer National Center for Civil and Human Rights ter High Museum of Art, neke vrste jugovzhodna različica MoME – vse to ne bi obstajalo brez Coca-Cole. To mi je bila ena najbolj pomenljivih realizacij, razsežnosti so res nepredstavljive. Na primer sredi študentskega kampusa je, kot po navadi, osrednja zelenica, ki ima obliko steklenice Coca-Cole.

Mahlerjeva Šesta, brez olepšav

Airbeletrina, 16. september ― Letošnji Festival Ljubljana je Mahlerjance pogostil s tremi izvedbami njegovih simfonij. Na Prvo in Drugo simfonijo sem se že odzval z dvema pozitivnima kritikama, vendar lahko z gotovostjo rečem, da je Mahlerjeva »tragična« Šesta v izvedbi Državne kapele iz Dresdna in pod taktirko Daniela Gattija 7. septembra predstavljala enega izmed interpretativnih vrhuncev letošnjega festivala, ki nam bo še dolgo ostal v spominu. Suverenost Gattija na področju Mahlerjeve glasbe se je nakazala že pred samim začetkom koncerta, saj dirigenta na odru ni pričakalo stojalo za partituro. Celotno uro in pol dolgo simfonijo je Gatti dirigiral povsem po spominu! Še pomembnejši dosežek pa je bila izredno premišljena interpretacija, ki je dosledno sledila vsem Mahlerjevim napotkom v partituri in zahtevam samega glasbenega materiala; tudi na mestih, kjer ga marsikateri dirigent poskuša »omehčati«. Tako se druga tema prvega stavka v Gattijevi interpretaciji ni spremenila v preprosto ljubezensko temo, saj sta se v njej ohranila in še dodatno izpostavila ves kič naslojenih melodij in prekomerna, na mestih skoraj parodična poznoromantična orkestracija. Ta dvoumnost je dosegla vrhunec v navidez zmagoslavnem zaključku stavka, ko je bila »ljubka« melodija druge teme zaigrana z vso silo in nasiljem prve. Pavke in trobila so na trenutke poteptale preostali orkester ter sredi zmagoslavja druge teme ljubezen prikazale »kot da bi bila korakajoča vojska«, v besedah kritika Alexa Rossa. Prav v tem, da se dirigent ni bal značaj glasbenega materiala izpeljati do konca, se je izrazila njegova prava pomenska razsežnost. Žal pa druga tema ni doživela oddiha niti v osrednji pastoralni epizodi, kjer se znebi vsega kiča in končno nastopi v iskreni obliki: nekoliko prehiter tempo je tudi tam ohranil njen nervozni značaj. Tako se druga tema prvega stavka v Gattijevi interpretaciji ni spremenila v preprosto ljubezensko temo, saj sta se v njej ohranila in še dodatno izpostavila ves kič na

Ko glasba spregovori sama zase

Airbeletrina, 16. september ― Mahlerjeva Simfonija št. 2 je bila ob premieri opremljena z obsežnim programom, ki je poslušalcem narekoval, naj njen potek spremljajo kot zgodbo o »vstajenju«. V prvem stavku se znajdemo pred grobom ljubljene osebe, ob čemer se v nas porajajo eksistencialna vprašanja o pomenu življenja in smrti. Do finala nas nato ločijo še trije »intermezzi«, ki nas vodijo od spominov na umrlega in prikaza nesmiselnosti življenja do vzklika k Bogu v četrtem stavku. Zadnji, dobre pol ure dolgi stavek nas ponovno sooči z vprašanji in stiskami prejšnjih stavkov, preden nas skupaj z zborom in dvema solistoma popelje do vstajenja v vseobsegajoči ljubezni. Kljub natančnosti programa pa ga je Mahler, kot je bilo zanj značilno, kasneje umaknil s koncertnih listov in vztrajal, da lahko glasba spregovori že sama zase. Izvedba Londonskega simfoničnega orkestra, Državnega zbora iz Kaunasa, solistk Marie Bengtsson in Noe Beinart ter dirigenta Antonia Pappana v okviru 74. Festivala Ljubljana 3. septembra 2026 je to Mahlerjevo odločitev v celoti potrdila. Londonski simfoniki se seveda uvrščajo v sam svetovni vrh orkestrov, kar se je jasno pokazalo tudi na pričujočem koncertu. Izkazali so popoln nadzor nad dinamiko, zvočnimi barvami in najsubtilnejšimi orkestralnimi učinki. Najmogočnejši vrhunci so bili obenem siloviti in povsem uravnoteženi. Tudi podvajanje instrumentov ni nikoli zvenelo kot preprosto združevanje glasov: posamezni instrumenti so iz zvočne mase nenehno stopali v ospredje in se vanjo vračali, s čimer se je barva melodije subtilno spreminjala in ji dajala vselej nekoliko drugačen značaj. Posrečena je bila tudi postavitev orkestra, pri kateri so druge violine stale na desni strani dirigenta, medtem ko so bile prve na levi. Takšna postavitev, danes precej manj običajna, je izvajalcem omogočila izrazito prostorsko razporeditev zvoka oziroma nekakšen »stereo učinek«, pri katerem so se melodije lahko prenašale z ene strani odra na drugo. Posrečena je bila tudi post

Zima, ko je Nemčija začela molčati

Airbeletrina, 15. september ― Ob pogledu na zgodovino se nam stvari velikokrat zdijo logične. Preteklost se je odvila in ne moremo je pisati z glagoli v pogojnem naklonu, še manj pa spremeniti. Naša predstava je velikokrat taka, da se je vse zgodilo po vnaprej napisanem scenariju. Neizpodbiten zgodovinski podatek je, da je Hitler prišel na oblast 30. januarja 1933 in da je nacizem trajal do njegovega padca konec aprila 1945. Suhoparni letnici v sebi skrivata marsikaj, predvsem veliko možnih razpotij, skozi katera je šla zgodovina, preden je prispela tja, kamor je. Kako so čas takoj po Hitlerjevem vzponu na oblast doživljali vidnejši nemški razumniki, umetniki, pisatelji in politiki, nam razkriva Uwe Wittstock v delu Februar 1933, zima literature, ki ga je v prevodu Sete Knop izdalo LUD Literatura. Wittstock se je leta 1955 rodil v Dresdnu, kmalu zatem pa je njegova družina zapustila Nemško demokratično republiko in se preselila na Zahod. V svoji dolgi karieri je bil Wittstock urednik pri dnevniku Frankfurter Allgemeine Zeitung, nato pa je sodeloval z več pomembnimi nemškimi založbami. Od leta 2017 živi kot svobodni umetnik. Njegova dela obravnavajo predvsem čase družbenih sprememb, vojn in revolucij. Knjiga, o kateri tokrat pišemo, je v nemškem izvirniku izšla leta 2021, dve leti pozneje v angleščini, letos v slovenščini, doslej pa je izšla v kar petnajstih jezikih. Avtor nam ponuja zelo natančen, skoraj kronikalen opis približno dveh mesecev med koncem januarja in začetkom marca omenjenega leta, ne samo z vidika političnega dogajanja v tedanji weimarski republiki, ampak tudi širše. Zelo poglobljeno so namreč podane osebne zgodbe protagonistov tedanjega časa, ki jih bogatijo na videz suhoparni podatki oziroma statistike, denimo o tem, koliko je bilo v posameznih dneh novih okužb z gripo ali koliko ljudi je padlo v medsebojnih pouličnih spopadih med nacisti in njihovimi nasprotniki. Nemško javno sfero so v tistem času oblikovale kategorije ljudi, ki Hitlerju seveda niso bile po volji.

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Varjo Balžalorsky Antić

Airbeletrina, 12. september ― Louise Glück: Averno (Mladinska knjiga, 2025, prevod: Veronika Dintinjana) Kako preživeti življenje, če ves čas veš, da se bo končalo? To je eno od vprašanj, ki se odpirajo ob branju zbirke AvernoNobelove nagrajenke Louise Glück. Knjiga iz leta 2006 se vrača k antičnemu mitu o Perzefoni in Demetri, hkrati pa govori o travmi, smrti, naravi in izkušnji ženskega odraščanja. Naslov se nanaša na Averno, jezero blizu Neaplja, ki so ga stari Rimljani razumeli kot vstop v podzemlje. Literarna teoretičarka, pesnica, prevajalka in profesorica Varja Balžalorsky Antić se je k Avernu v zadnjem času pogosto vračala. Zbirko je najprej brala v angleščini, nato v francoščini, zdaj pa tudi v slovenskem prevodu Veronike Dintinjane. K branju so jo pritegnile predvsem pesmi o Perzefoni in Demetri. Prav Averno je tista knjiga, ki jo je Glück po prejemu Nobelove nagrade sama priporočila svojim novim bralcem. Averno sestavlja osemnajst pesmi, razdeljenih v krajše sklope. Zbirka se začne s ciklom šestih pesmi Oktober, ki sprva ustvari občutek apokalipse in brezupa. Šele pozneje postane jasno, da pesmi govorijo o odzivu na 11. september. Nato se v zbirki vse močneje pojavlja mit o Perzefoni, deklici, ki jo Had odpelje v podzemlje in se mora vsako leto vračati vanj. Glück mita ne pripoveduje preprosto. Perzefona ni samo žrtev, Demetra ni samo mati, Had pa ni samo ugrabitelj. Pesnica mit vedno znova pogleda z druge perspektive. Glas v pesmih se lahko skoraj neopazno premakne od pesničinega glasu k Perzefoni, Demetri ali drugemu liku. Prav to večglasje odpira vprašanja o identiteti, travmi in tem, kako človek sploh razume lastno preteklost. Smrt se skozi zbirko vrača kot nekaj, česar ni mogoče zares odmisliti. Varja Balžalorsky Antić jo povezuje tudi z življenjem Louise Glück. Pesnica je že kot mlada doživela smrt svoje sestre, ki je umrla še pred njenim rojstvom, sama pa se je v mladosti spopadala z anoreksijo. Izkušnja bolezni in vprašanje, kako preživeti življenje, s

Vsi razen Osmana niso Osman

Airbeletrina, 11. september ― Roman Aleksandra Hemona Svet in vse v njem, ki je v prevodu Irene Duša Draž letos izšel pri založbi Goga, je izredno ambiciozen. Avtor ga je, če gre zaupati zahvali, pisal dvanajst let. Vsevedni pripovedovalec, katerega identiteta in branža vsevednosti sta razkriti na koncu, pred bralca odvrže neobičajno gosto literarno delo, ki je ves čas v resni nevarnosti, da bi postalo preobsežno za prostor med svojimi platnicami. Zaznamujejo ga tri potencialne preobilnosti: zgodbe, čutnih impresij in jezika. Čeprav je bizarno reči, da roman pred tem, da bi bil prevelik, obvaruje predvsem to, da je Hemon dober pisatelj, bi znalo biti, da ta trditev niti ni tako neumna. Tako ekstravagantna knjiga je lahko učinkovita samo v primeru, da avtor bralca na začetku hitro prepriča, naj mu zaupa, nato pa se mu na nobeni točki resno ne izneveri. Aleksander Hemon: Svet in vse v njem / Prevod: Irena Duša Draž / Založba: Goga Osrednja zgodba, pri čemer gre v bistvu za vložnico, je življenje Rafaela Pinta, sefardskega Juda iz Sarajeva, farmacevta, homoseksualca, odvisnika od opija, bitja, za katerega se zdi, da ga je 20. stoletje premikastilo bolj celostno kot katerega koli drugega človeka na svetu. Pinto, dedič lekarne v središču bosanske prestolnice, razpet med »prastarimi kmeti« in »gozdovi« ter vseprisotnim napredkom prihajajočega stoletja, ki recimo da ga uteleša dekadentni Dunaj njegovega študija, je (star »dvajset in drobiž«) priča atentatu na avstrijskega prestolonaslednika. Z dogodkom se začne potrjevati slutnja ironičnega naboja besede »napredek« in Bosanci, bralec, Pinto, vsi že na tej točki »izčrpani od svoje nepredstavljive prihodnosti«, v trenutku začutijo svojo majhnost v razmerju do zgodovine. Vsaka sledeča epizoda potrdi, da so imeli Bosanci, bralec in Pinto prav in slednjega zgodovina najprej povleče v avstro-ogrsko vojsko, na fronto v Galicijo. Tam spozna Osmana, ki poleg tega, da se Pinto vanj zaljubi in niti on niti bralec nanj ne bosta mogla več p

Nič večjega od tega

Airbeletrina, 11. september ― Blaža Lukana kulturni novinarji opisujejo z različnimi kombinacijami poklicev oziroma poklicanosti. Kdaj je »pisatelj, pesnik, dramaturg in gledališki kritik«, kdaj »profesor, dramaturg in pesnik«, kdaj »dramaturg, teatrolog, gledališki kritik in visokošolski predavatelj ter pesnik«. Čeprav v nekaj variacijah, recimo tej zadnji, Lukan kot pesnik stoji na zadnjem mestu, za transparentno naknadno dodanim »ter«, je iz njegovih pričevanj o svoji poti razvidno, da je poezijo pisal, še preden je dobro vedel, kaj počnejo dramaturgi. Ko je izvedel, kaj počnejo, je to v bistvu že uspešno počel in iz tega naslova, čeprav vedno v dialogu s poezijo, so izšle vse tiste druge, zgoraj naštete poklicanosti. Lukan je danes docent za dramaturgijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter dolgoletni predavatelj na njenem Oddelku za dramaturgijo in scenske umetnosti. Bil je umetniški vodja gledališča Glej (1985–1988) in SLG Celje (1989–1993), predsednik Društva kritikov in teatrologov Slovenije (2008–2012) ter selektor na več gledaliških festivalih. Od 80. let naprej se udejstvuje kot kritik in praktični dramaturg. Dramaturško je zasnoval več kot petdeset predstav ter napisal več kot petsto kritik, od tega največ za Delo in Dialoge. Je avtor številnih monografij, med njimi Tretja predstava (2023), Gledališka sinteza (2022), Turški lok (2019), Performativne pisave (2013) in Slovenska dramaturgija (2001), ter spremnih besed, med drugim k dramskim besedilom Evalda Flisarja, Andreja Rozmana in Matjaža Zupančiča. Pisal je prozo, drame, dramatizacije in radijske igre. Za dramo Mrtvi (2000) je bil nominiran za Grumovo nagrado, za zbirko pesmi za otroke Fantek in punčka (2021) je prejel Levstikovo nagrado, prejšnje leto tudi Grün-Filipčevo nagrado za dosežke v slovenski dramaturgiji. In šele po vsem tem, na koncu, čeprav v resnici že od začetka, lahko rečemo, da je napisal tudi trinajst pesniških zbirk, pri čemer na letošnji Pranger (po izboru Vida Beštra) pri

»Ko antinatalista vprašajo, ali ima otroke ali ne, tega noče povedati«

Airbeletrina, 9. september ― Sigrid Nunez se je leta 1971 v New Yorku rodila imigrantskim staršem (njena mama je bila Nemka, oče pa je imel kitajsko-panamske korenine). Zgodbo njunega življenja je opisala v romanu A Feather on the Breath of God (1995), s katerim je začela svojo plodovito in uspešno literarno kariero. Literarno slavo je požela z romanom Prijatelj, ki ji je prinesel ameriško državno nagrado. Mentorica njenega poročevalskega pisanja je bila intelektualka in feministka Susan Sontag, o kateri je Nunez napisala biografski roman Sempre Susan. Kot bralki, ki bere že dolgo in ki bere veliko, mi je dobro poznan občutek zasičenosti, ki se pojavi, ko se knjige naenkrat začnejo zlivati druga z drugo in ko se zdi, da so vse pripovedovale isto zgodbo o istih ljudeh, niso pa si upale povedati nič novega. Tudi splošen pregled ponudbe v knjigarnah je za potrošnika navdušujoč fenomen, saj vsaka knjiga obljublja, da je po mnenju bralcev najboljša (in da je bila najbolje prodajana uspešnica New York Timesa). Ni več pomembno, kaj bereš, vse je tako zelo dobro, je sporočilo, ki ga ljubitelji knjig lahko zasledimo na vsakem koraku. Vendar temu preprosto ni tako. Zato je, ko te sredi zasičenosti neka knjiga predrami, ti nekaj vzame in nekaj da, to pomembna stvar. In enako pomembno je, da so to knjige, o katerih govorimo. In pišemo. Tudi če za nami ne stojijo ravno vsi bralci New York Timesa. V letih 2021, 2023 in 2025 so se na police slovenskih knjigarn prikradle tri knjige pisanih platnic, zaradi marketinga, ki več kot očitno želi zaigrati na srčne strune bralca, opremljene z ilustracijami nemške doge, evropske domače mačke in papige are. Njihovi naslovi – Prijatelj, Kaj prestajaš in Ranljivi – namigujejo na enostavno žanrsko pisanje s potencialnimi zapleti okoli duševnega zdravja. Vsekakor nič ne izdaja, da se za platnicami skriva navdihnjen in edinstven popis la condition humaine, ki združuje prvine fikcije in avtofikcije, ki ne kolažira le z besedami, temveč tudi z

še novic