Airbeletrina, 21. marec ― Kaj sledi koncu zgodovine? Začetek intervjuja! Francis Fukuyama (1952), ameriški politolog z doktoratom iz političnih ved na Harvardski univerzi, je leta 1989 v odmevnem eseju The End of History? razglasil konec zgodovine in veliko zmagoslavje liberalne demokracije. Ta teden je med nas prikorakal z novo knjigo pod pazduho. »Menim, da je liberalizem danes po svetu resno ogrožen. Če je nekoč veljal za nekaj samoumevnega, je danes napočil čas, ko je njegove odlike nujno znova jasno artikulirati in počastiti,« ugotavlja v uvodnih stavkih razprave Liberalism and Its Discontents, ki jo je v Liberalizem in njegove tegobe prevedel Andrej E. Skubic. Svetovno slavni avtor, te dni pri nas na Festivalu literature sveta – Fabula gost Beletrine, sedi v avli ljubljanskega hotela. Poslovi se od novinarke, se rokuje z naslednjim spraševalcem v vrsti, iz žepa na prsih potegne prepognjen list, prečrta še eno ime, na hitro preleti naslednja na seznamu intervjujev … in ošine knjigi na mizici pred sabo – slovenski izdaji njegovih knjig, poleg nove še Konec človeštva: posledice revolucije v biotehnologiji (Our Posthuman Future: Consequences of the Biotechnology Revolution), ki je leta 2003 pri Učilih izšla v prevodu Urške Pajer. Človek, ki je oznanil konec zgodovine, prikima: začnimo! Francis Fukuyama: »Ko se obrneš stran od demokracije, ne vidiš prav privlačnih možnosti.« (Fotografija: Andraž Gombač) Intervju bo objavljen v petek, na svetovni dan poezije. Pa začniva z njo. Kaj vam pomeni poezija? »Huh, moram priznati, da od študijskih let nisem kaj dosti segal po njej. Na fakulteti sem študiral tudi klasično umetnosti in primerjalno književnost, takrat sem seveda prebral veliko poezije, a me je bolj zanimala klasična literatura, ne sodobna poezija. Na tem področju sem res bos. Ne poznam sodobne poezije.« Vas v leposlovju bolj privlači proza? »Pa še to samo določena …« »S pomočjo znanstvenofantastičnih del odkrivaš, koliko optimizma ali pesimizma j

Airbeletrina, 19. marec ― Danes, 19. marca, bi jih okroglih osemdeset praznoval Josip Osti (1945–2021). »Káko si, dušo moja?« je zmeraj vprašal Pepi – tako so naslovili spominsko prireditev, ki bo jutri ob 19.30 v Pisateljski hiši v Ljubljani spet povezala njegove prijateljice in prijatelje, bralke in bralce, sopotnice in sopotnike. Kakor nas je povezoval on. S širokom nasmehom. S toplo besedo. Z izbrušenimi stihi. In nas še zmeraj, soglašajo in soglašamo mnogi. Tudi in zlasti dr. Boris A. Novak, dr. Vesna Mikolič in Marko Kravos. Josip Osti (1945–2021) doma v Tomaju leta 2012 (Fotografija: Andraž Gombač) Boris A. Novak: Moj brat po izbiri Josip Osti           Josip Osti je bosanski in slovenski pesnik mednarodnega formata in univerzalnega dometa, saj njegova sveža, ozemljena in simbolno nabita poezija čustveno nagovarja sleherno bralko in bralca v temeljni človečnosti, v usodni ranljivosti ter odprtosti lepoti in grozi, ljubezni in smrti. Osti, rojen v Sarajevu, je eden izmed osrednjih pesnikov prelomne generacije, ki je na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja s svežimi postopki in družbeno kritiko modernizirala pesniški jezik v Bosni in Hercegovini. Za prvo obdobje Ostijevega pesništva sta značilna magnetični ritem, naslonjen na ritem bosanskega ljudskega izročila, in prefinjen način prepletanja pripovednega toka z močnimi lirskimi detajli, kjer metaforična zgoščenost dvigne pesniška besedila v večplastno sporočilnost. Izstopajo tudi lepe ljubezenske pesmi, posvečene prvi ženi Duški Perišić. Že naslovi njegovih prvih zbirk nakazujejo to prepletanje mitskega, liričnega in družbenokritičnega: Tat sanj – Snokradica (1971), Salto mortale (1974), Tetovirani violinist – Tetovirani violinista (1976), Strela z jasnega – Grom iz vedra neba (1978), Umirajo tudi kače, ki so nas pikale – Umiru i zmije koje su nas ujedale (1985) ter Pastir kač – Zmijski pastir (1989). Značilno je sklepno sporočilo antologijskega Morišča: verjemite meni je lahko z večnim smehljaj

Airbeletrina, 7. marec ― Ljudske pravljice so bogata zakladnica, iz katere se še vedno navdihujeta tako sodobna literatura kakor tudi pop kultura. Vendar običajno segajo po najbolj znanih pravljicah, kot so Rdeča kapica, Sneguljčica, Trnuljčica … ki so jih v 18. in 19. stoletju zapisovali Charles Perrault in brata Grimm. Tistih torej, ki so postale kanon in jih imenujemo tudi klasične pravljice. Pripovedovalke in pripovedovalci pa vedo, da se v tej zakladnici skriva še ogromno drugega. Špela Frlic, pripovedovalka in pisateljica, je v zbirki Dekle, obljubljeno soncu, izdani pri Mladinski knjigi, združila 29 bosanskih, hrvaških, makedonskih, slovenskih in srbskih pripovedi, ki v središče postavljajo odraščajoče dekle. Ana Zavadlav je zbirki dodala še likovno podobo in nastala je unikatna knjiga pravljic, namenjena mladini in odraslim. Hkrati je to tudi prva zbirka ljudskih pravljic, ki združuje balkanske pravljice o ženskih junakinjah – ne samo pri nas, tudi v svetu. Kako je pravzaprav prišlo do zamisli o zbirki? Ste kot pripovedovalka opazili vrzel, ki ste jo želeli napolniti, in se potem lotili raziskovanja? Ali ste morda po naključju opazili neko rdečo nit med pravljicami, ki so vam prišle pod roke? »Kot mlada pripovedovalka sem iskala ljudske pravljice z zanimivimi protagonistkami in že takrat opažala, da je takih, ki bi me pritegnile in bi jih hkrati želela tudi pripovedovati, zelo malo. Potem sem naletela na odlično zbirko The Virago Book of Fairy Tales, v kateri je angleška pisateljica in velika poznavalka ljudskih pravljic Angela Carter združila ljudske pravljice s protagonistkami z vsega sveta, in precej razočarano ugotovila, da v njej ni nobene z območja nekdanje Jugoslavije. Precej razumljivo, sicer, ker je črpala iz virov v angleškem jeziku in ji ustrezno gradivo enostavno ni bilo dostopno. Jaz pa bi to gradivo lahko raziskala, se mi je zdelo. Tako nekako sem se, precej zaletavo, lotila priprave te zbirke. Precej zaletavo pravim, ker sem začenjala delo in ga odlagala,

Airbeletrina, 28. februar ― Čeprav sem do zdaj užival v procesu prebiranja klasikov, pa ne bi mogel trditi, da sem užival v vseh klasikih. Nekaj me jih je navdušilo, drugi pa so me pustili ravnodušnega. Nekateri so bili odlični, celo boljši, kot sem pričakoval (Odiseja, Stara zaveza, Ciceron), skozi druge pa sem se prebil le z muko in menim, da so se bodisi postarali slabše kot drugi ali pa da bi potreboval bolj specializiran kontekst in bolj osredotočeno zanimanje, da bi me lahko resnično navdušili, da sploh ne omenjamo tega, da bi jih moral verjetno brati v izvirniku. Za Plavta in Terencija na primer pravijo, da sta v izvirniku naravnost odlična, da pa se velika večina sicer genialnih besednih iger žal izgubi s prevodom. Zdaj, ko smo prišli do Galske vojne Gaja Julija Cezarja, pa sem končno povsem padel noter. Gaja Julija Cezarja poznamo vsi, tudi če se nanj najprej spomnimo kot na zlobneža iz stripov o Asteriksu, v katerih sem kot otrok tako zelo užival. Tudi brez poglobljenega poznavanja starodavne zgodovine je nekaj zabavnih dejstev pač del kulturnega kanona. Denimo to, da je vodil vojsko proti samemu Rimu in republiko spremenil v cesarstvo, sebe pa imenoval za prvega cesarja (torej Cezarja). Da je moral za to prečkati reko po imenu Rubikon in da je ob tej priložnosti dejal Alea iacta est (ali »Kocka je padla«). Da ga je umoril konzorcij ljudi, ki so verjeli, da se je spremenil v tirana, vključno z njegovim prijateljem Brutusom (njegove zadnje besede so bile namreč Et tu, Brute? ali »Tudi ti, Brut?«). Njegova koncentracija moči je vznemirila številne veljake v senatu, kar je nazadnje privedlo do atentata na Cezarja, ki se je zgodil na marčeve ide. Cezar se je rodil v patricijski družini, katere vpliv je počasi zamiral, sam pa je zaslovel s kombinacijo ambicioznosti, politične presoje in vojaških sposobnosti. Na začetku svoje kariere je deloval kot vojak in odvetnik, obenem pa si je prizadeval tudi za strateško sklepanje zavezništev, zlasti s Pompejem in Krasom, v tako ime

Airbeletrina, 27. februar ― Štafeta branja je nova AirBeletrinina rubrika. Začenja niz izmenjevalnih pogovorov med knjižnimi blogerkami in blogerji, v katerih med drugim razmišljajo o poziciji tovrstnih objav znotraj literature in raznolikih praks ter predlagajo nekaj knjižnih naslovov, ki so jih oblikovali ali v zadnjem času zaznamovali. ___________________________________________________________________________________ Mi boste verjeli, če vam povem, da Instagram profil z imenom Booknjiga najprej sploh ni bil ustvarjen z namenom knjižnega bloga? Leta 2018 sem ga ustvarila, da bi raziskala trg knjižnih škatel, ki so jih takrat na veliko promovirali po angleškem Bookstagramu (in jih še danes!), da bi kaj takega pripeljala tudi v Slovenijo. Knjižne škatle so tematsko kurirane škatle, v katerih se dobi nova knjiga (ki je lahko presenečenje) in darilca, povezana z njo, kot na primer pismo avtorja, beležke, svinčniki, kazala, knjižne vrečke ipd. Kaj kmalu sem ugotovila, da je kot samostojno podjetje to nemogoče; v istem času pa sem vpisala tudi študij založništva in se odločila iz teme knjižnih škatel narediti zaključno nalogo. Booknjiga je tako skupaj s spletno stranjo hitro prerasla v profil in blog z objavami o knjigah, literarnih dogodkih in pogovori z različnimi ustvarjalci. Na začetku sem še premišljevala, ali bi pisala v angleščini, pa sem se hitro odločila, da tega nočem, da želim širiti ljubezen do branja in knjig v slovenščini, saj se je že takrat govorilo, da beremo premalo. Pa tudi knjižna skupnost na Instagramu in knjižno blogerstvo sta bila takrat še v povojih, do danes pa sta zrasla že tako, da sem izredno ponosna na vse, ki to skupnost soustvarjamo. Na začetku se je morda zdelo, da podpore knjižnega kroga ne bomo imeli, vendar so tudi založbe in knjižnice uvidele, da smo za takšnimi profili in vsebinami ljudje, ki z veseljem širimo odlične in kvalitetne knjige med ljudi. Moram priznati, da mi je ustanovitev bloga pomagala tudi pri marsikateri (študentski) zaposlitvi, saj

Airbeletrina, 25. februar ― L. N. Tolstoj: Ana Karenina (Mladinska knjiga, 1964, prevod Gitica Jakopin) »Doma smo imeli knjižnico, tam pa smo imeli prav to, staro izdajo Ane Karenine. Postavljena je bila na začetek police in bila čisto na vrhu. Poleg nje je bila knjiga, prav tako v dveh delih, Peter Veliki. Moja mama se imenuje Ana, moj oče, ki je umrl zelo mlad, pa je bil Peter. In tako sem gledala ti dve knjigi, stisnjeni na začetku,« je v podkastu Območje lagodja povedala naša tokratna sogovornica, dramaturginja, novinarka Sobotne priloge Dela, nekoč tudi njena urednica, Irena Štaudohar. Ana Karenina in Peter Veliki sicer nista deli istega avtorja, čeprav se oba pisatelja pišeta Tolstoj in imata patronim Nikolajevič. Aleksander, avtor Petra Velikega, in Lev sta le oddaljena sorodnika, vendar so oba zanimale velike teme ruske zgodovine. Lev Tolstoj, potomec stare ruske plemiške družine, velja za enega najpomembnejših pisateljev v svetovni književnosti. Razvil je lasten filozofski sistem, utemeljen v krščanski etiki, pacifizmu in preprostem življenju. Ustanavljal je šole za kmete, zagovarjal socialno pravičnost, odpravo revščine in zatiranja ter veliko, res veliko pisal. Kroni njegovega ustvarjanja predstavljata dva obsežna romana: Vojna in mir ter Ana Karenina, ki je izhajala med letoma 1851 in 1857. Z Ireno Štaudohar smo v podkastu listali po tem, več kot 1000 strani dolgem romanu, ki ga je prevedla Gitica Jakopin.     Tolstoj se je pri pisanju naslanjal tudi na resnične dogodke. »Tako je v njegovi vasi oziroma v sosedstvu živel gospod, ki je imel zelo lepo ženo, nato pa se je zapletel v razmerje z ljubico. Žena je zato spakirala svoje stvari, kar nekaj časa blodila po vasi, nato pa je padla pod vlak. Mislim, da je šel Tolstoj celo na obdukcijo,« je pojasnila. Ta zgodba ga je navdihnila za pisanje Ane Karenine. Ana je ruska aristokratinja, je mati malemu Serjoži in žena Karenina, vladnega uradnika, a v zakonu ni srečna. Ko spozna grofa Vronskega, se vanj tako silovit

Airbeletrina, 21. februar ― Roman Kar od nekod Lucije Stepančič, ki je lani izšel pri založbi Goga, ima – in ne po naključju – dva prvoosebna pripovedovalska lika, ki pa sta si na las podobna. Prepleteni sta – in niti to ni naključje – tudi njuni življenjski zgodbi (ki pa v romanu pretežno vrtita okoli žensk, v katere se zaljubita), čeprav le posredno in od daleč. Je pa zato tolikanj bolj z obema prepletena zgodba prav tako prvoosebne pripovedovalske likinje, ki pa pride na vrsto šele čisto na koncu romana – večinski delež romana zajema prvi pripovedovalski glas – kar, uganile_i ste, prav tako ni naključje. Pravzaprav naslovu navkljub v romanu Kar od nekod nič ne pride »kar od nekod«, ker se vse poraja od »nekje prej«; je pa res, da ta »od nekje prej« ni jasno definiran, zdi se, da bi lahko šel v prostoru in času tako rekoč na katerokoli točko zgodovine, in tako je v bistvu res marsikaj v romanu nekoliko po naključju »kar od nekod«, s »kar ene« točke v zgodovini, čeprav po drugi strani tudi ni, ker je dogajanje popolnoma nezmotljivo umeščeno v čas tranzicije slovenske družbe iz socializma v kapitalizem. Toda po drugi strani je to samo ena, v resnici dokaj subtilno, podtalno priključena pripovedna linija, ki pa se – podobno kot v družbeni realnosti, ki jo živimo – izkazuje za ključno, četudi se, posredno namiguje roman, tudi v tej družbeni resničnosti prerade_i ukvarjamo bolj s svojimi zasebnimi zadevami kakor z družbeno-političnimi. Ampak saj – zasebno vendar je politično, in Kar od nekod se tega zelo dobro zaveda. Pravzaprav naslovu navkljub v romanu Kar od nekod nič ne pride »kar od nekod«, ker se vse poraja od »nekje prej«. Prvoosebni pripovedovalec prve linije, ki ga večina ljudi pozna pod nadimkom Klajderman, ker je bil kot najstnik obetaven pianist, na kar je bila posebej ponosna njegova mama, je precej neznosen tip in tekst je skozi njegovo prizmo precej neznosno tudi prebirati: gre za mladostnika, ki ženske dojema kot predmete – kadar jih ne idealizira –, ki je inte

Airbeletrina, 18. februar ― Evropska prestolnica kulture 2025 Nova Gorica–Gorica je tu, slovesno odprtje je še tesneje povezalo obe Gorici, v soju žarometov so se zvrstili slavnostni govori in nastopi, vrstijo se tako navdušeni odzivi in pohvale kakor pomisleki in kritike, ne manjka ne upov ne strahov … Bolje, nazorneje, slikoviteje kakor vse govorance politikov in uradnikov pa nam ta živopisni mozaik prikaže ena sama osebna zgodba. Naj nam jo pove Peter Szabo, tolmač, ki je vnovič blestel na odprtju EPK-ja. No, za marsikoga med nami nič novega, saj ga zlasti na Primorskem pogosto občudujemo, kadar gibko povezuje prireditve, se pogovarja z gosti z vseh vetrov, skače iz jezika v jezik … Koliko jih pravzaprav obvlada? Po kakšnih in katerih poteh je prišel do njih? »Najučinkoviteje je, če k tujemu jeziku pristopiš kot otrok – brez pretiranega razmišljanja ponavljaš kot papiga, govoriš čim več, tudi če znaš samo dve besedi.« Rodil se je v Šempetru pri Gorici, v narodnostno mešani družini iz Vojvodine – dedek po očetovi strani je bil Makedonec, babica Nemka iz Madžarske, mamina starša sta bila Madžara. »Doma smo govorili madžarsko in srbsko, do male šole sem znal že tudi slovensko in do desetega leta še italijansko, zaradi televizije, seveda,« se spominja. »V šoli smo od petega razreda imeli angleščino, na fakulteti v Rimu sem se zelo zanimal za ruske krščanske filozofe, tako da sem osvojil še ruščino, ker pa so arhivi teh filozofov v Parizu, sem se moral naučiti tudi osnovne francoščine. V študentskem domu sem se družil z Latinoameričani, s čimer sta prišli še španščina in portugalščina. Ko sem spoznal punco, ki je potem postala moja žena, sem jo po dveh tednih videvanja prosil, da skočiva z ruščine na njen jezik, in tako sva se začela pogovarjati v ukrajinščini, govorim jo torej že več kot dvajset let.« Tolmač Peter Szabo (v sredini) na slovesnem odprtju Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica–Gorica; na njegovi levi nekdanji novogoriški župan in sedanji minister z