Airbeletrina, 18. maj ― Draga Ljubljana, Tako pogosto razmišljam o tebi, o nama, da bi bilo skrajno nepravično, da se ti ne bi končno izpovedala. Oprosti, da sem te kadarkoli zapustila. Ni bilo lepo. Ponudila si mi občutek pripadnosti in varnosti, ljubezen in toplino, postala si moj dom v moji drugi domovini, a jaz sem kljub temu šla. Prvič leta 2009, drugič leta 2016. Obakrat z enakim motivom: želela sem spoznati svet, hotela sem se družiti v tujem jeziku, poslušati drugo glasbo, delati v večkulturnem okolju. Zazdelo se mi je, da si premajhna zame, da mi ne nudiš dovolj, da me tam gor, na Severu, čaka nekaj boljšega. In da je zame, mojstrico prilagajanja in nekoč gorečo zagovornico behavioriz

Airbeletrina, 15. maj ― Besedo imajo mladi. Dialog z generacijo dejavnega nihilizma je precej neobičajno filozofsko besedilo. Vsebuje namreč pisma, ki jih je Galimberti prejel od bralcev modne priloge tednika La Repubblica in njegove odgovore. Nenavadno je verjetno že to, da mednarodno uveljavljen filozof prevzame vlogo nekakšne »tetke Justi« ali »svetovalca« iz rubrike zaupnost ali kakšne druge s podobno neizvirnim imenom. Hkrati pa ni nezanimivo: predstavlja namreč način vstopa filozofije – običajno zavrnjene kot sanjaške, neživljenjske in distancirane od »resničnih« problemov – v vsakdanje življenje ljudi, ki se sicer z njo morda niti ne bi srečali; vstop filozofije v javni prostor, ki ji sicer le redko preda besedo in ga večinoma obvladujejo najrazličnejši komentatorji, podjetniki, psihologi in »mnenjski voditelji«. In res se knjiga začne precej obetavno, sicer z nekakšnim avtorjevim uvodom, kjer povzema problematike, s katerimi se je srečeval v pismih svojih predvsem mladih bralcev, starih med 15 in 30 let, ter predstavi svoja izhodišča, pogled na sodobnost in vlogo mladih v njej. V temelju Galimbertijevega prizadevanja leži prepričanje, ki ga utemelji že v Grozljivem gostu in se mi zdi v večji meri prepričljivo, namreč da bi morali porast anksioznosti, depre