Obcestni razbojniki in obskurna znanstvena literatura

Airbeletrina, 14. december ― Jakov von Uexküll je danes relativno neznan. Ne spada v noben kanon velikih znanstvenih ali filozofskih imen, izpuščen je iz enciklopedičnih pregledov zgodovine biologije ali filozofije, v resnici nisem zanj pred branjem te knjige nikoli slišal, niti nisem imel te možnosti in verjetno nisem edini. Rodil se je leta 1864 na zahodu današnje Estonije v estonsko-nemški plemiški družini, do mature obiskoval krščansko šolo, nato pa pod vplivom materialistične filozofije opustil vero in se odločil za študij zoologije na Univerzi v Dorpatu (danes Univerza v Tartuju). Tam se je srečal z vzhajajočim darvinizmom, ki pa ga je po začetnem navdušenju zavrnil in raje sprejel predpostavke vitalizma. Kasneje se je prepisal na študij fiziologije na Univerzi v Heidelbergu, kjer je raziskoval živčno-mišično fiziologijo morskih nevretenčarjev, nato zapustil še to univerzo, po obdobju raziskovalne nedejavnosti pa je začel sod

Wol Soyinka: »Literatura je vedno delovala«

Airbeletrina, 13. december ― Leta 1986 je bila Nobelova nagrada za književnost prvič podeljena Afričanu, in sicer nigerijskemu dramatiku, pisatelju in esejistu Wolu Soyinki (1934), ki je, kot so ob obrazložitvi Nobelove nagrade pojasnili, svoja dramska dela, polna eksistenčnih zasnov, oblikoval v skladu s široko kulturno perspektivo in poetiko. A tako pred kot tudi po prejetju Nobelove nagrade se je njegovo pisanje, v katerem se meša sinkretizem afriških in evropskih tradicij, odlikovalo predvsem po jezikovni izvirnosti, domišljiji, moralni drži, pravičnosti in človečnosti. Pisateljevo bogato literarno produkcijo je zato v imenu svobode in humanosti od nekdaj spremljalo uporništvo in nasprotovanje brutalnim režimom.

Najboljša kratka zgodba: FINALE

Airbeletrina, 10. december ― Žirija v sestavi Manca G. Renko, Špela Pavlič in Ana Schnabl se je v ponedeljek, 10. decembra, sestala v zgodnjih jutranjih urah. Tri kave, šest cigaret in precej neslanih šal pozneje so žirantke izbrale pet finalnih zgodb, ki so jih med 95 prispelimi najbolj prepričale. Če jim želite prisluhniti, vabljene in vabljeni v četrtek, 13. 12., ob 20.00 v kavarno SNG Drama v Ljubljani; kratke zgodbe bo prebral igralec Benjamin Krnetić, sledila pa bo razglasitev najboljše.

Normal, Illinois

Airbeletrina, 6. december ― Dlje, kot sem tukaj, težje pišem o tem, kaj biti tukaj zares pomeni. Na Srednji zahod pada sneg, droben, lahek sneg. Noč je in s hrbtom sem obrnjena proti oknu, za katerim je zgolj ulica in nekaj parkiranih avtomobilov, a lahko ga vidim, ta sneg, kako pada na dolga, pusta polja ob avtocestah, na jeklarne in striptiz klube (roza neonski napis Miss Kitty, ob katerem Michael, ki vadi slovensko, vsakič, ko se peljeva mimo, reče muca), na prašičje farme in lesene hiše v preriji. Kot v No One Fell Asleep Alone, ki jo poslušava sredi noči v avtu, ki sva ga pomotoma zapelj

Zgodbe z več vprašanji kot odgovori

Airbeletrina, 5. december ― Francoska pisateljica in dramatičarka Marie Ndiaye slovi kot neprekosljiva virtuozinja francoščine, ki se podaja na kompleksna psihološka raziskovanja, zasidrana v vsakdanjo, celo banalno stvarnost, obenem pa se v njihovo upovedovanje običajno vpletajo elementi fantastičnega. Prevedeni so njeni romani Rosie Carpe (prev. Saša Jerele), Tri močne ženske (prev. Suzana Koncut, zanj je prejela Goncourtovo nagrado) in Ladivine (prev. spodaj podpisana) ter drama Hilda (prev. Suzana Koncut), ki je bila uprizorjena v Prešernovem gledališču v Kranju, med letošnjim knjižnim sejmom pa smo si lahko v Slovenski kinoteki ogledali tudi f

Zgodba in zabava leta

Airbeletrina, 4. december ― Dobro leto potrebuje dobro zgodbo. Airbeletrina je tudi v letu 2018 razpisala natečaj za najboljšo. V četrtek, 13. decembra, bomo ob 20.00 v kavarni SNG Drame lahko prisluhnili najboljšim petim, nato pa nazdravili zgodbam, ki jih je pisalo leto 2018 – in tistim, ki prihajajo v 2019.

Suspirium, ergo sum

Airbeletrina, 3. december ― Skozi zadnja vrata stavbe sem stopila s solznimi očmi in odporom, orjaškim kakor Afrika. Kot pritiče športnim dvoranam, je bil strop hodnika nizek, stene kovinsko sive, na težkih vratih pa razen »samo za zaposlene« ni bilo nobenih oznak; vemo, da so bili v socializmu zgrajeni objekti vselej zgolj tesnobni, redkeje pa paternalistični. Sledila sem drugim dekletom, ki so se v labirintu znašle bolje od mene – najverjetneje zato, ker jih ni ovirala plašna duševnost –, in naposled le pristala na klopi ženske slačilnice. Na moji levi je žvrgolela gruča slečenih najstnic, na moji desni pa peščica, ki je nase v hitchcockovsem ludilu (#frenzy) vlekla pajkice in majice, dobro pa se spomnim še upornice, ki si je – na regijskem tekmovanju v skoku v višino - razpuščala na glavi visoko ovite dreadlockse. V prostoru je kraljeval vonj ženskega znoja, pomešan z esenco postanih sendvičev, umedenih banan in urina, saj so mnoge lulale pod skupnimi tuši (kaj, človeku se pač mudi). Ukleščila sta me kortizol in adrenalin,

Mahn- u. Gedenkstätte (v spomin in opomin)

Airbeletrina, 30. november ― Življenje v Berlinu ni življenje v Nemčiji, tako pravijo domačini. Vedno znova ponavljajo, to ni Nemčija, to ni Nemčija. In res. Včasih se na primer zdi, da prevladujoči jezik mlajših prebivalcev Berlina ni nemščina, ampak angleščina. Iz mešanih omizij brezštevilnih berlinskih lokalov, za katerimi se znajdejo ljudje najrazličnejših narodnosti, se sliši angleščina kot edini jezik, ki je skupen vsem prisotnim. A domačini najverjetneje govorijo o nečem drugem, ne o površinski menjavi jezika. Zavedno ali nezavedno pritrjujejo misli enega odmevnejših esejev Thomasa Manna, Nemčija in Nemci, in velikokrat hočejo poudariti, da je neulovljiva nemškost, neulovl

Tudi sanje so iz sanj

Airbeletrina, 27. november ― Pred kratkim je v sanatorij čisto blizu nemško-nizozemske meje, kjer so bili nastanjeni bolniki, zablodeli v duhu in na koncu z živci, prišel neki zelo pomemben pacient. Da se dogaja nekaj nevsakdanjega, je bilo najprej mogoče opaziti po črnih avtomobilih z visokimi vetrobranskimi stekli, ki so se v nenavadni tišini pripeljali po peščeni stezi in se ustavili tik pred vhodom v mračno dvokrilno hišo, obraslo z bugenvilijami in bršljanom.

The Times They Are A-Changin

Airbeletrina, 23. november ― Na letošnjem Liffu sem se večkrat spomnil na Dylanove verze – »There's a battle outside and it is ragin’ / It’ll soon shake your windows and rattle your walls.« Nekaj je pred vrati, čemur se ne moremo umakniti. Civilna gibanja v šestdesetih letih sicer umeščajo nastanek »protestne« glasbene uspešnice v časovni kontekst, ki je povsem drugačen od današnjega, a slutnja, da smo priča pomembnemu duhovnemu in kulturnemu prelomu, velja tudi danes. S tega vidika ni presenetljivo, da se zelo veliko število filmov povsem neposredno ukvarja z aktualnimi družbenimi vprašanji, kakor tudi ne, da so režiserje zaposlovale raznovrstne problematike – od okoljevarstva (Bojevnica – r. Benedikt Erlingsson) do boja proti korupciji (Oni – r. Paolo Sorrentino). Nekaj filmov gradi na občutju, da je nekaj bistvenega narobe z razmerami v svetu, in poskuša najti načine, kako te napake zgladiti.

Ko nastopi kaos

Airbeletrina, 23. november ― Skupina mladih plesalcev je končno pripravljena na turnejo po ZDA. Plesnim vajam bo sledila zabava, popivali bodo in v sangrijo bo pomešan LSD. Med plesalci bo zavladala anarhija. Eni bodo besneli, drugi bodo jokali, tretji se bodo rezali. Četrti bodo nedolžnega zapisali zimi, peti se ne bodo pustili motiti. Krvavo jutro ne bo metafora, marveč realnost, v katero se bo zbudila okrnjena plesna ekipa, zapacana s slino in krivdo.

Paradoks uporabnika. Kronika neke bolezni

Airbeletrina, 22. november ― Vaši pozornosti najbrž ni ušlo, da sem pred časom deaktiviral vse svoje profile na socialnih omrežjih. Reči, da to že od samega začetka ni bil moj svet, bi bilo svetohlinsko. Da sem človek, ki mu ni tuje nič človeškega, velja v mojem primeru veliko bolj kot le dokaz splošne izobrazbe, ki vključuje tudi latinske izreke. Kar je Jean Baudrillard pred dvajsetimi leti rekel za mobilne telefone, je približno deset let pozneje zaznamovalo naš odnos do socialnih omrežij: uporabniki so v svetu, skeptiki pa na cesti – izenačeni z redom tistih, ki si participacije v tem svetu ne morejo privoščiti. Namišljeni svetniki s samo njim vidnimi avreolami.

»Posiliti torej!«

Airbeletrina, 21. november ― Filmi Yorgosa Lanthimosa že nekaj let delijo mnenja mojih prijateljev. Precej radikalno. Ubijanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer, 2017), njegov četrti film, ki je bil predvajan na lanskem LIFFu, je skoraj uspel ugrabiti enega naših skupnih večerov, namenjenih miroljubnemu prehranjevanju, pitju in igranju družabnih iger, ter ga spremeniti v žolčno debato o razvoju grškega novega vala, uporabi mitoloških tem v filmih, smislu tesnobe, s katero nekatere gledalce Lanthimosovi filmi navdajajo … Pri ostalih ni bilo tako hudo, so pa prav tako uspeli zbujati diametralno nasprotne občutke navdušenja in odpora, prikimavanja režiserjevi lucidni satiri in odvračanja od njegove brezčutne absurdnosti. Vsi pa smo jih gledali.

Imeti vulvo

Airbeletrina, 16. november ― Leta 2017 sem prvič videla anatomsko točno risbo klitorisa. (Točna anatomija organa je bila odkrita šele leta 1998.) Istega leta mi je ginekologinja, na katero sem se obrnila, ker sem doživljala vmesne krvavitve, ki so trajale od desetega dneva pred menstruacijo do začetka menstruacije, tako da sem včasih krvavela po 17 dni na mesec, rekla, da »smo ene pač take«. V istem letu mi je ginekolog na nekem forumu, ki sem mu opisala ciklične, specifične, zelo hude bolečine v jajčniku napisal, da »ženske ne vemo, kaj točno nas boli«, pri čemer je namigoval, da ne poznam(o) razlike med bolečinami v črevesju in rodilih. Ko sem vprašala, ali on

Literatura je (bila) starejši gospod v sivi obleki*

Airbeletrina, 13. november ― Pred letom dni sem skoraj napisala ljubezensko pismo Chris Kraus. Začela sem na začetku in tam tudi nehala, raje sem se vrnila v njene knjige. Od takrat po svetu hodim z nenapisanim pismom v glavi. Nenapisana pisma, sestavljena iz nič ali komaj kaj besed, zavzemajo večji del misli, kot bi človek pričakoval. Tako kot neizrečena priznanja, neudejanjeni projekti, neuresničene sanje.