Endometrioza in Henrik VIII.

Endometrioza in Henrik VIII.

Airbeletrina, 24. april ― Hilary Mantel je značilno neznačilna velika pisateljica. Pozornost nekoga, ki prvič sliši zanjo, pritegne morebiti najprej kot ena izmed doslej samo štirih, ki so dvakrat prejeli znamenitega (man) bookerja, takoj zatem pa s svojo življenjsko usodo in z njo povezano telesno pojavnostjo. Korpulentna in nabuhla in z redkimi lasmi je čisto nasprotje stereotipni predstavi o bradatem suhcu, ki piše. Izkaže se, da je njena podoba posledica redke neozdravljive bolezni in ustrezne terapije s steroidi. In da je endometrioza najbrž vsaj nekoliko povezana z grozovitostjo, ki tako ali drugače preveva njeno delo; najbrž pa tudi z njeno hkratno neverjetno življenjsko in pisateljsko klenostjo.
Materni jezik - kateri že?

Materni jezik - kateri že?

Airbeletrina, 23. april ― kolegica prevajalka pravi: jeziku ne pripisuj prevelikega pomena, to je samo orodje znanka pravi: zakaj vidva po vseh teh letih še vedno govorita angleško otrok pravi: nikoli več nočem govoriti slovensko, ker sem se na igrišču skregala v slovenščini neznanec na ulici pravi: kašen jezik pa vi govorite? aha, slišim, da znate tudi nizozemsko, k sreči niste kot večina velika babica pravi: tega tvojega jezika jaz nič ne razumem neka naključna mama pravi: večjezični otroci spregovorijo pozno in vse življenje mešajo jezike med seboj moja babica pravi: znanje tujih jezikov je zlata vredno nizozemci pravijo: kaj takega! tujka, ki govori čisto po flamsko!
Menuet za kitaro (odlomek)

Menuet za kitaro (odlomek)

Airbeletrina, 19. april ― Škripanje slabo namazanih zavor. Tramvaj se je počasi ustavil. Zelen in bel, v barvah mesta. S hiše onstran ceste je z okna v drugem nadstropju izzivalno visela ostro rdeča zastava s črnim kljukastim križem na belem polju. ZELO VAŽNO JE PRITI NA GRIČ. V tistem žolto sijočem, ne vročem soncu oktobra 1943. V razliti luči, ki je začarala predmestje v prozornost akvarijev. Tudi vse gibanje ljudi, vozil in konj (vpreženih v težak parizar) je bilo plavajoče, brez sunkov. Kakor da je vsak nagel gib sumljiv. Umerjeni šumi so obzirno segali v sladko tihoto popoldneva. Tudi tuje, temno zelene uniforme so hodile počasi po pločniku. Obraz nemškega častnika pod gizdalinsko vzvalovljeno kapo z bleščečim črnim ščitnikom. Nekaj je v tej sestavi zelenega, črnega in srebrnega. Pogledal je Marjano, ki je ob meni stopala v
Izbrana poglavja nelagodja

Izbrana poglavja nelagodja

Airbeletrina, 17. april ― Ni je do otroštva krivičnejše trditve, kot je ta, da gre za brezskrbno obdobje. Otroštvo, pa četudi položeno v kar najbolj skladno družinsko okolje, je dobesedno prepojeno s skrbmi in nelagodjem. Vsak šolar ve, da se lahko kadar koli in brez pravega razloga karte v razredu premešajo in postane iz danes na jutri glavna tarča posmeha, izobčenec, največji luzer. Otroštva ne gre jemati zlahka. O tem razmišljam letošnjo pomlad, ko me je raziskava za doktorsko nalogo pihnila v odročno islandsko vas, kjer pomagam v lokalni osnovni šoli. Neumorno tekanje teh malih ljudi se morda v očeh večjih zdi »brezskrbna igra«, a če gledamo dovolj dolgo, bomo v dvajsetih minutah glavnega odmora uzrli točno toliko krutosti, preračunljivosti, nasilja in osamljenosti kot v svetu velikih. Morda, si mislim, so
Naključno izbran robček Isadore Duncan

Naključno izbran robček Isadore Duncan

Airbeletrina, 15. april ― Ne vem, če si mi danes zvečer pisala Toda ravno zaradi tebe poznam uro, v kateri brez sledi izgine spanec. Ko drug drugemu pošiljava ljubezenske pesmi. In ko se želja odtisne globoko v kri. Najini dotiki so ujeti med dve razpršeni življenji, med sanje, ki so se začele v nemiru.
Po koncu zabave

Po koncu zabave

Airbeletrina, 12. april ― Spregledan prekariat ameriške zabavne industrije so starši. Vsi tisti, ki svoje otroke, morebitne bodoče popkulturne ikone, neumorno vozijo na avdicije, plesno-pevske treninge in kastinge. Ne zagledamo jih za sojem luči in le redko slišimo zanje. V popkulturo so večinoma vpisani tisti med njimi, ki so v barantanju za mesto svojih otrok v tovarni sanj konkretno zamočili. Na velikem platnu je bridke posledice njihovih ambicij skozi lik Donnieja v filmu Magnolija najlepše upodobil Paul Thomas Anderson. Nedavno smo si njihov propad lahko ogledali v dokumentarcu Leaving Neverland, najnovejši uspešnici postweinsteinovske dobe, v katerem nekdanja otroška zvezdnika Wade Robson and James Safechuck pripovedujeta o svojem otroštvu, ko je oba spolno zlorabljal Michael Jackson. V središču zgodbe sta poleg zdaj že odraslih moških tudi in predvsem njuni mami, ki sta svojima pre
Knjiga priznanj: Katarina Gomboc

Knjiga priznanj: Katarina Gomboc

Airbeletrina, 10. april ― Katarino Gomboc ste na AirBeletrini lahko že spoznali kot avtorico poezije, proze in intervjujev; zdaj pa jo predstavljamo tudi kot človeka, petindvajsetletnico, ki je lani izdala svojo prvo pesniško zbirko, Negotovosti navkljub. Vabljeni k branju – poezije in priznanj.
Carji in gospodje

Carji in gospodje

Airbeletrina, 8. april ― Slovani smo končno v modi. Čepeči, sončnična semena pljuvajoči gopniki, skozi okna kukajoče balkanske bake in raznorazni vzhodnoevropski macgyverji so kar naenkrat postali glavni akterji mnoštva memov, ki črpajo iz neusahljivega vrelca slovanskih posebnosti. Slovenci, ki v kolesarskih pajkicah in zloščenih nemških karavanih vztrajno bežimo od svoje etnične skupine, se lahko tem štosom poznavalsko smehljamo le zato, ker se je v Jugoslaviji naša kultura tako neločljivo prepletla s kulturami drugim republik. Zaradi tesnega stika s hrvaškimi sorodniki, bosanskimi prijatelji ali srbskimi filmi vemo, da je tudi hčerka lahko sine in da se zaradi mokrih las lahko prehladimo na sto različnih načinov.
V spomin Agnès Varda: "Ko nam uspe, da nas ljudje spustijo blizu, odkrijemo pokrajine"

V spomin Agnès Varda: "Ko nam uspe, da nas ljudje spustijo blizu, odkrijemo pokrajine"

Airbeletrina, 3. april ― Agnèsine plaže (Les Plages d'Agnès, 2008), film o filmu, svojevrstna oda filmski umetnosti, ustvarjanju in življenju, razgrne kolaž resničnih in fantazijskih Vardinih svetov oziroma plaž – plaž Sene, na katerih je postavala kot študentka umetnostne zgodovine, fotografije tistih, na katerih je snemala svoje filme, plaž, kjer se je radostila s svojimi otroki in plažo sredi mesta, kamor je na pesek, posut po mestni ulici blizu križišča, postavila pisarne svoje produkcijske hiše. S humorjem in emotivnostjo med delci svojih filmov in reportaž z gledalcem deli svoje začetke odrske fotografinje ter pionirske začetke francoskega novega vala. Medtem ko v filmu ganljive spomine na francoskega ci
Pokopani literarni projekti: Obračun

Pokopani literarni projekti: Obračun

Airbeletrina, 2. april ― Iz nekega razloga se ljudem (vsaj tistim, ki jih moje pisanje vsaj približno zanima) ponavadi zdi nadvse zanimivo, ko omenim približno število svojih propadlih ali nedokončanih literarnih projektov. Tudi sicer, kot opažam, se o tem ne piše veliko (ali rado; na AirBeletrini je o tem v kolumnah že pisal Andrej E. Skubic). Besedilo, ki sledi, je tako najbrž hkrati vaja v spominu, zadovoljitev firbca (drugih), dokument o ustvarjanju in »iti tja, kamor drugi ne hodijo (radi)«. Zakaj? Ker je zabavno. In sorazmerno varno. Zakaj? Ker tekstov, ki jih bom obravnaval v nadaljevanju, ne dojemam več kot grožnje, rane ali opomina (o neuspehu).
Nedelja v Ljubljani

Nedelja v Ljubljani

Airbeletrina, 31. marec ― Ljudje so odšli k svojim družinam, se zaprli v stanovanja, ker so si želeli počitka, zdaj že skoraj jutrišnjega dela: vikend nas najprej osrečuje in potem izčrpa. Spuščal sem se po Miklošičevi, pri dnu ulice so zlovoljni taksisti čakali vesele tujce. Po zamračenih veleblagovnicah je vel hlad, prav tako po restavracijah, ki jih bodo vsak hip zaprli. Ta dan po Ljubljani ni nihče prehodil toliko, kot sem prehodil jaz. Od nekod, mogoče iz telefonske govorilnice, sem slišal tvoj glas. Šele takrat sem se zavedel, kako daleč si. Spominjam se tudi tega, da je v stari ljubljanski gostilni – obraz natakarice imam še vedno pred očmi –
Moto (odlomek)

Moto (odlomek)

Airbeletrina, 29. marec ― Gostinski lokal Rio je bil natanko tam, kjer je danes gostilna Momo, nasproti Konzorcija. Za mizo v kotu, takoj za vhodnimi vrati, je sedel gospod Mrak, v družbi plavolasca, za katerega sem vedel, da mu je ime Miran, in slikarja Krištofa Zupeta. Za šankom sta stala Gusar, ki je imel čez eno oko črno prevezo, in Rorček, ki je bil znan po tem, da je z udarcem glave zmaličil strešni žleb iz lahke kovine. Odšel sem v jedilnico, vendar ni bilo tam nikogar in luči so bile ugasnjene. Pogledal sem na vrt, čeprav sem dvomil, da je kdo tam, ker je zaradi dežja še vedno malce mrazilo; za neko mizo sta ob kavici sedela Kraljevič in Volk, kot dva asketa.
No, ni!

No, ni!

Airbeletrina, 27. marec ― Potem ko si prvič prehodil eno res dolgih transverzal, te čaka manjše presenečenje. Na pot si pač šel z izkušnjami s krajših podvigov. Prehodil in preplezal si recimo prek 300 km Pirenejev, vsaj 400 škotskega višavja, 500 turške Likijske poti in seveda 600 Slovenske transverzale, pa si si mislil: resda je tale Apalaška pot s svojimi 3500 kilometri daljša, tudi priprave nanjo so kajpada vzele več kot bi za kakšno srednje dolgo turo. Ampak ko enkrat prideš domov, ni nič drugače kot po koncu kratke ali srednje dolge poti. Vedno je pač tako: to je to, konec.
Kje so tiste Deklice?

Kje so tiste Deklice?

Airbeletrina, 26. marec ― Miha Avanzo je poseben fenomen, saj je na literarno sceno vstopil v sedemdesetih letih v okviru slovenske neoavantgarde, v razmaku nekaj let pa je izdal kar tri pesniške zbirke: Pravica skazica (1973), Deklice (1975) in Marnje (1978), zbi pričakovali, da se bo njegova pesniška pot le še nadaljevala navzgor, a je sledil štiridesetletni molk, ko se je Avanzo popolnoma posvetil prevajanju. Zdaj se vrača s pesniško zbirko Rorschach, ki je izšla v Jubilejni zbirki Mladinske knjige, saj poleg novih pesmi vključuje tudi izbor iz prvih treh zbirk, ki ga je opravil in v spremni besedi komentiral Igor Divjak. Kaj torej botruje Avanzovi vrnitvi? Na portalu Vrabec anarhist se pošali, da ga je muza Erato na lepem dala na čevelj, a se je »v teh letih počasi omehčala in me začela spet cukati za … brado.
še novic