Krogli pekla v venezuelskih zaporih

Airbeletrina, 12. februar ― V knjigi Gringo Loco, pod katero sta se podpisala Aleš Čar in Simon Doma in bi jo težko imenovali biografski roman, saj je spisana s tako spretnostjo in suspenzom, da se nam od literarnih višin in človeške empatije vrti, je pomenljiv prizor. V poglavju Nelson, ki je poimenovan po mogočnem liku, nadzorniku venezuelskih zaporov, desni roki ministrice Iris Varela z neomejenimi pooblastili, se v zaporu, kaotičnem, pol-anarhičnem sistemu, znajde obsedenec. Osrednji junak, Simon ali Gringo Loco (dobesedno »nori tujec«), ki pristane v Latinski Ameriki, hkrati tujec in neposredna priča, nemiren in uporniški, včasih tudi ciničen, a v jedru občutljiv iskalec smisla, se sprašuje, ali se človek, od katerega so »prihajali čudni, nečloveški, nezemeljski glasovi,« pretvarja, da bi ga izpustili iz zapora, ali pa je ta čudna predstava resnična. Nelson, ki je Rodeo obiskal zaradi obsedenca, se odloči za fizično silo. Najprej mu skače po prstih, nato mu dlan nastavi tik nad plamen. Simona bolj kot obsedenec začne zanimati Chiqua, paznica, »ki je zdaj z razširjenimi očmi in pospešenim dihanjem že vidno trepetala kot v sobi za intimo sredi ljubezenskega akta«. V poglavju Nelson, ki je poimenovan po mogočnem liku, nadzorniku venezuelskih zaporov, desni roki ministrice Iris Varela z neomejenimi pooblastili, se v zaporu, kaotičnem, pol-anarhičnem sistemu, znajde obsedenec. Aleš Čar s pomočjo majhnih detajlov izriše napetost, razmerja moči in psihološko ozračje zgodbe, pri čemer junak na dogajanje ne gleda z moralnim ogorčenjem ali strahom, temveč z radovednostjo. V omenjenem prizoru njegov pogled v nekem trenutku zdrsne na paznico. Pozneje Nelson obsedencu skuša iztakniti oči, Chiqua pa trepeta, toda Simona bolj kot nasilje pritegnejo sporočila na zaporniški steni, ki jih je zapisal obsedenec, in zdi se mu, da so nosilci skrivnega pomena. Ta presežnost ga doseže prav zaradi njegovega položaja tujca v venezuelskem zaporu in zaradi vere v magično, kakršna se poraja iz venezu

Vesel Prešernov dan!

Airbeletrina, 8. februar ― Pred tremi leti sem se s prijatelji prvič na 8. februar odpravila v Kranj. Vsa leta prej sem namreč kulturni dan večinoma preživljala doma, uživala ob dobri knjigi, filmu ali seriji ter se kot najbrž večina prebivalcev Slovenije veselila, da bo to dela prost dan (letos je to druga pesem). Na takšne dni se mi nikoli ni kaj pretirano dalo riniti v množice ljudi, hoditi v muzeje ali galerije, na brezplačne dogodke, v kino ali gledališče – vse to namreč počnem že čez vse leto. Kljub temu so, tega se zavedam, pobude raznoraznih kulturnih ustanov pomemben del naše kulture, saj na ta dan v svoje prostore pritegnejo ljudi, ki na katerikoli drug dan v letu tja najbrž ne bi zašli. Čeprav se velik delež naše kulture financira z državno pomočjo in razpisi, bi bilo lepo – in morda naivno – verjeti, da bi kulturniki lahko živeli tudi od obiska prireditev, prodaje knjig, vstopnic in drugih oblik neposrednega stika z občinstvom. Kljub temu so, tega se zavedam, pobude raznoraznih kulturnih ustanov pomemben del naše kulture, saj na ta dan v svoje prostore pritegnejo ljudi, ki na katerikoli drug dan v letu tja najbrž ne bi zašli. Prešernov smenj v Kranju (Fotografija: Urška Bračko) Pred tistimi tremi leti se je moj odnos do množic ljudi, ki »rinejo« v prostore, polne kulture, malce spremenil. Množica me ni več motila, središče Kranja pa sem prvič videla v drugačni luči. Kadarkoli prej, ko sem obiskala Kranj, je bilo mesto bolj kot ne prazno, po navadi smo šli v kino ali pa na kak kulturni dogodek, ki je bil zelo ciljno obiskan. Takrat pa smo v Kranj šli na povabilo Layerjeve hiše, ki je pod okriljem Hane B. Kokot organizirala dogodek Layer x Fige (ki poteka tudi letos), katerega del je bila tudi predstavitev antologije erotične kratke proze z naslovom Spreganje glagola prihajati. Srečali smo se z živahnim in izjemno polnim mestnim središčem, kjer so tisti dan potekali umetniška tržnica, tržnica dobrot, branja, koncerti, vse prodajalne in muzeji so imeli dan o

DS

Airbeletrina, 5. februar ― Cesta je bila ravna, drugačna tudi ne bi mogla biti. Levo in desno so švigali orehi. Med vožnjo se je spomnila, da ji je Ondrej, doma iz z gričevjem obdanega manjšega mesta ob reki Váh, nekoč rekel, da mu je všeč ravnina, ker pred sabo nima nobene prepreke. Očitno mu je nova pokrajina prirasla k srcu. Medtem ko se je njen pogled izgubljal v neskončnost, je na pametni telefon prejela sporočilo. Gotovo je Árpád, je pomislila. Sin že dve leti ni živel doma. Čeprav ji je do mature predstavljal veliko pomoč pri oskrbi ostarelih staršev, je bila vseeno vesela, da je ubral svojo pot in odšel. Sredi ravnice bi si bolj malo pomagal. Nekaj časa je minilo, ko so se začela pred njo na obvoznici že slikati vzhodna predmestja, kjer so prevladovale ulice z imeni ruskih krajev. Pot ji je po magistralni cesti sicer vzela kake četrt ure več od tega, kar bi trajala po avtocesti. A za e-známko ni bilo denarja. Vozila je očetov avto, staro škodo s konca devetdesetih. Njena dacia je bila pri sinu v Budimpešti, ta je nanjo na zadnje steklo prilepil nalepko z zemljevidom ogrske krone ter se nekega dne nonšalantno pripeljal domov. Ko je to videl dedek, mu je zabrusil, naj jo pri priči odlepi, ker lastni materi ne bo povzročal težav s svojimi neumnostmi. Da nimajo denarja, da bi menjavali stekla ali celo kupili nov avto. »Minden drága – vissza Prága!« je besede pribil kot nekakšen žebelj v krsto vnukove objestnosti. Da je v Bratislavi za nevšečnosti dovolj že registrska tablica s črkama DS. Nekaj časa je minilo, ko so se začela pred njo na obvoznici že slikati vzhodna predmestja, kjer so prevladovale ulice z imeni ruskih krajev. Njena starša sta sicer dobro govorila slovaško, čeprav se je ponekod slišalo, da je njun materni jezik madžarski. Drugače bi v kraju, kjer človeka veliko prej ogovorijo tessék kakor prosím, tudi ne moglo biti. Mama je bila v eni od bolnišnic glavnega mesta. Tja so jo morali preseliti, ker v domačem kraju ni bilo specializiranega oddelka z

Štafeta branja: Monika Manfreda – Vonj po knjigah

Airbeletrina, 23. januar ― Lekcije iz kemije Čustveno bitje sem Pišem sebi Svetišča narave Tišina v času hrupa Sem Monika in to je pet knjižnih naslovov, ki me opišejo. Obožujem knjige in branje, a težko določim obletnico te velike ljubezni, saj traja že od nekdaj. Knjige so bile in so še vedno moje zatočišče, moje prijateljice, najljubši vonj in priložnost za potešitev neskončne radovednosti. Že kot majhna deklica sem iz knjižnice domov vlekla polne torbe slikanic, kar je nekoč pripeljalo tudi do neslavnega padca po stopnicah: nahrbtnik, poln knjig, je bil pretežak in me je dobesedno pokopal pod sabo. Kar malce simbolično. V veliki meri je za moje veselje do knjig odgovorna moja mama, za kar sem ji neskončno hvaležna. Tudi ona je iz knjižnice nosila kupe knjig in me s svojim zgledom navdihovala. Enako danes skušam početi tudi sama za svojo hčerko. Fotografija: Tina Ozebek Odraščala sem v času največje popularnosti Harryja Potterja, ko smo milenijci knjige še čakali skupaj, o njih razpravljali na šolskih hodnikih in z navdušenjem obračali strani. V mozaik knjigoljubstva je nato vstopila še moja soseda, s katero sva v osnovni šoli postali veliki prijateljici, v veliki meri pa naju je družila prav ljubezen do knjig in skupni obiski lokalne knjižnice. Verjamem, da je prav ona odigrala pomembno vlogo pri tem, da sem tudi v najstniška leta zakorakala kot knjižni molj in da sem to še danes. Nikoli nisem bila sama s knjigami, vedno sem imela nekoga, s katerim sem jih lahko delila. Knjige so bile in so še vedno moje zatočišče, moje prijateljice, najljubši vonj in priložnost za potešitev neskončne radovednosti. Nato je prišlo obdobje družbenih omrežij in Instagrama in leta 2019 sem začutila, da si želim v tem kotičku interneta ustvariti prostor, ki bo navdihoval in spodbujal tudi druge k branju, ki je v moji okolici vse bolj izumiralo. Tako je nastal knjižni profil @vonjpoknjigah. Kar naenkrat sem imela veliko različnih sogovornic in sogovornikov o svoji najljub

»psov na vasi nikoli nismo cenili / biti ženska pa je bilo huje od psa«

Airbeletrina, 21. januar ― Premišljevanje o tretji pesniški zbirki Radmile Petrović (1996) velja začeti z zunajbesedilno okoliščino; v izvirniku je knjiga izšla leta 2020 in bila v Srbiji do danes prodana v več kot 12.000 izvodih. O podobnem uspehu zbirke, čeprav v manjši nakladi, lahko govorimo tudi pri nas; v slovenščini smo jo v prevodu Natalije Milovanović dobili lansko leto, a je že nekaj časa razprodana. Zbirka hitro prečka tudi jezikovne meje, prevedena je bila med drugim v nemščino, poljščino, makedonščino, madžarščino … Vsekakor nezanemarljivi in za poezijo presenetljivi podatki, ki budijo radovednost – s čim je knjiga prepričala tako široko bralstvo, saj strokovne nagrade, ki jih je bila pesnica sicer deležna že na začetku ustvarjalne poti, ne zagotavljajo nujno tudi dobre splošne recepcije. Mama ve, kaj se dogaja v mestih po pesniškem pristopu sodi med interpretativno dostopnejšo poezijo, temelji namreč na razpoznavnem, jasno artikuliranem lirskem jazu in neposredni izpovednosti. Ne gre ji za zamegljevanje, temveč si prizadeva čim bolj natančno, živo poimenovati prav tisto, kar je v družbi (pre)dolgo zamolčano. Poezija torej, ki si je že v izhodišču zadala detabuizacijsko nalogo. Ne gre ji za zamegljevanje, temveč si prizadeva čim bolj natančno, živo poimenovati prav tisto, kar je v družbi (pre)dolgo zamolčano. Eno takih tradicionalno prepovedanih področij so nedvomno spolne vloge oziroma spolna usmeritev, še posebej, če ni heteronormativna in v strogih patriarhalnih okvirih. In Radmila Petrović se v svoji poeziji loteva prav slednjih – z orisovanjem usod žensk in moških iz lastnega primarnega ruralnega okolja neusmiljeno prevprašuje tradicionalne norme, standarde, pravila bivanja. Pesnica poudarja, da je zbirko napisala, ker si je sama v najstniških letih želela brati nekaj takega. Knjigo, v katerih bi se lahko istovetila z dekletom, ki se kljub naprezanju ne more prilagoditi heteronormativnim kalupom okolja in, ko dokončno odkrije svojo lezbično željo, ne kloni

Žarko Laušević: »Umetnost ne naredi sveta boljšega. To je največja zmota umetnikov.«

Airbeletrina, 19. januar ― V spominu večine Slovenk in Slovencev je karizmatični črnogorsko-srbski gledališki, filmski in televizijski igralec Žarko Laušević (1960–2023) zapisan po vsaj dveh vlogah: v srbski televizijski nanizanki Sivi dom (rež. Darko Bajić, 1986) je odigral mladostnika Šiljo, ki se zaradi prestopništva znajde v popravnem domu (in ki je med drugim povzročil, da so si v tistem času številni srbski mladostniki delno obrili desno obrv), v povojnem filmu Oficir z vrtnico (Oficir s ružom, rež. Dejan Šorak, 1987) pa se je kot nekdanji partizanski poročnik Petar Horvat zaljubil v Matildo, žensko neustreznega stanu (Ksenija Pajić), in z njo uprizoril enega najlepših ljubezenskih prizorov jugoslovanskega filma. V filmski zgodbi je bila posledica tega prizora njegova službena premestitev in smrt, v resnični pa je prejel zlato areno v Pulju za najboljšega glavnega igralca. Žarko Laušević v vlogi princa Đorđa Karađorđevića v seriji Sence nad Balkanom v režiji Dragana Bjelogrlića (Fotografija: Dragana Udovičić) Potem je, v času krvavih let na nekdanjem skupnem prostoru, tako rekoč poniknil in se v povsem drugačni vlogi ponovno pojavil leta 2013 s slovenskim prevodom prve – in v slovenščini žal edine – izmed njegovih štirih zaporniških knjig Leto mine, dan nikoli: dnevnik nekega kaznjenca (Modrijan, 2013, prevod Lili Potpara), ki podrobno razgrne njegovo nepredstavljivo žalostno usodo. Potem je, v času krvavih let na nekdanjem skupnem prostoru, tako rekoč poniknil in se v povsem drugačni vlogi ponovno pojavil leta 2013 s slovenskim prevodom prve izmed njegovih štirih zaporniških knjig Leto mine, dan nikoli: dnevnik nekega kaznjenca. Usodo, za katero se s pogledom nazaj zdi, da jo je igralec napovedal z vlogama v filmih Bolje od bega (Bolje od bekstva, rež. Miroslav Lekić, 1993) in Brata po materi (Braća po materi, rež. Zdravko Šotra, 1988), kjer se osrednja protagonista znajdeta v nasprotju s sistemom in pristaneta v beograjskem zaporu. Tam, kamor je bil nek

Kompasa ne vidiš, a deluje

Airbeletrina, 16. januar ― Dobro se spomnim trenutka, ko se je v meni prvič oglasila tujina. Ne kot odločitev, ampak kot telefonski klic. Kot plamen, ki ne pride s svečo, temveč s trenjem: najprej prasket, potem drobna iskra, potem mirna, trmasta svetloba, ki se noče več vrniti nazaj v temo. Bilo je v srednji šoli, med dnevi, ki so se zdeli preozki za vse, kar sem hotela postati. Takrat sem prvič začutila, da obstaja prostor, ki me kliče; ne ker bi bil boljši, ampak ker je neodkrit. Kot zaprta knjiga, ki jo že držiš v dlani in čutiš njen utrip, še preden obrneš prvo stran. Želja je zrasla iz lakote in tudi iz branja. Že prej sem rada požirala zgodbe o ljudeh, ki so odšli: o tistih, ki so se v tujih mestih na novo izumili, izgubili, zaljubili, odrasli. V mojih knjigah so kovčki vedno stali pripravljeni, letališča so bila neke vrste obredi, tuji jeziki pa skrivna vrata. Ko sem zaprla platnice, je v meni ostal nemirni občutek, da se življenje nekje drugje dogaja nekoliko bolj na glas in da bi ga rada slišala od blizu. V tej lakoti je bilo nekaj, česar sem se dolgo nekoliko sramovala: moja želja živeti »kot v knjigi«. Kot da bi si življenje hotela izposoditi iz literature, namesto da bi ga preprosto živela. Zato je moja želja rasla kot lakota, ne po hrani, ampak po svetu: po ljudeh, ki jih še nisem srečala, po pogovorih, ki mi bodo premaknili notranje pohištvo, po večerih, ko se nekaj zgodi in je jasno, da si pravkar dobil gradivo za zgodbo. Hotela sem biti požrešna, ja, ne za okuse, temveč za prizore. Za detajle. Za drobne resnice, ki jih vidiš samo, če si dovolj blizu, in jih potem zvečer ne moreš sprati iz misli, dokler jih ne spraviš na papir. V tej lakoti je bilo nekaj, česar sem se dolgo nekoliko sramovala: moja želja živeti »kot v knjigi«. Kot da bi si življenje hotela izposoditi iz literature, namesto da bi ga preprosto živela. A sčasoma sem razumela: knjig, ki se nas res dotaknejo, ne pišejo ljudje, ki ostajajo na varni razdalji. Pisatelj mora najprej sam postati kraj do

Ne pusti, da se utopim

Airbeletrina, 14. januar ― Diptih je knjiga dveh novel francoske novinarke, režiserke in pisateljice Colombe Schneck (1966). V prvi noveli, Mali buržujki, ki jo avtorica posveča svoji preminuli prijateljici Emmanuelle, spremljamo prijateljstvo dveh deklet iz visoke francoske družbe skozi leta, dokler ena od njiju neozdravljivo zboli in umre. V drugi, Milina kravla, pa opazujemo ljubezenski odnos med Colombe in Gabrielom, ki nimata prav nič skupnega, pa se vseeno usodno zapleteta, dokler tudi tu ne pride do razpada. Obe noveli imata torej skupen lok zbliževanja in oddaljevanja dveh ljudi, le da gre v prvi za prijateljici, v drugi pa za ljubimca – kar pa ne pomeni, da je ena manj čustveno uničujoča od druge. Schneck se namreč zaveda pomena in kompleksnosti prijateljskega odnosa, ki ga zaznamujejo vse mogoče reči, ne samo zunanji dogodki ali značajske lastnosti, temveč tudi pravila okolja, iz katerega prihajamo – zato tudi tako buržujsko povzpetniški naslov prve novele, v kateri ena izmed prijateljic prihaja iz visoke buržoazije, druga pa se tega boleče zaveda. Iz obeh novel bi lahko tudi sklepali o avtofikcijskosti pisanja, a to niti ni pomembno, saj gre za tematsko vseeno tako široke in univerzalne teme, da se zlahka znajdemo tudi brez posebnega znanja o avtorici. Obe noveli imata torej skupen lok zbliževanja in oddaljevanja dveh ljudi, le da gre v prvi za prijateljici, v drugi pa za ljubimca – kar pa ne pomeni, da je ena manj čustveno uničujoča od druge. Prva novela ostaja tista bolj pretresljiva, tudi bolj surova v smislu odraščajoče krutosti v povezavi z naivnostjo in pomanjkanjem izkušenj, zato bolj udari, druga pa je v tem smislu že bolj trezna, napisana z malo več distance. Sta si pa blizu po slogu, ki je prepoznaven, ne le zaradi pogostih kratkih stavkov, ampak tudi zaradi pedantnosti, pozornosti na detajle, kar naj bi se načeloma skoraj izključevalo, a v tem primeru deluje sveže, neobloženo, neobremenjeno (ravno nasprotno od njenih literarnih likov): »Hiša je iz rožnateg

Meditativni odtisi spomina, vračanja, duše

Airbeletrina, 12. januar ― Z novo knjigo Počivališča na poti eden najuspešnejših sodobnih slovenskih besednih ustvarjalcev Dušan Šarotar nadaljuje svojo pot po slikovitih notranjih pokrajinah, ki jih umešča v vsakokratne zunanje pejsaže, da bi z njimi nagovoril osebni, pa tudi družbeni zgodovinski spomin. Ob Feriju Lainščku, Vladu Žabotu, Milanu Vincetiču, Štefanu Kardošu, Branku Šömnu, Vladimirju P. Štefancu in Suzani Tratnik je nemara najprepoznavnejši »prekmurski pisatelj«, večni zasledovalec in literarni fotograf melanholične duše neskončne ravnice, geografsko zajezene med Muro in Rabo, ki se v samotni tišini odstira občutljivemu notranjemu ušesu premišljevalca. Geografsko majhna, a umetniško bogata deželica med rekama napaja Šarotarjev bogati literarni svet, ki se razprostira skozi njegove romane, kratke zgodbe, eseje, literarne potopise, scenarije, poezijo in fotografijo. Kot je zapisal v lirični duhovni monografiji Pomurja Občutek za veter leta 2004: »Vedno bom le šepetal kot ravnina, ki ni ne morje ne zemlja, in ki raste v meni.« Geografsko majhna, a umetniško bogata deželica med rekama napaja Šarotarjev bogati literarni svet, ki se razprostira skozi njegove romane, kratke zgodbe, eseje, literarne potopise, scenarije, poezijo in fotografijo. Misel, da pisatelj že četrt stoletja piše eno in isto knjigo, kot je povedal v davnem intervjuju, je literarni občutek, ki spremlja velike avtorje. Počivališča na poti brez dvoma nadaljujejo to pot, to Knjigo. Pet popotnih esejev, ki jih spremljajo avtorjeve melanholične, sugestivne črno-bele fotografije, tudi tokrat izpisuje vase obrnjena, molovsko zamolkla, počasna in zgoščena pisava (»Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš,« je nekoč zapisal). Kot taka skozi specifično metaforiko in temno slutljivostjo odstira pozabljeni, ali bolje, znova najdeni spomin. Spomin kot intimna introspekcija na eni strani in zgodovinska angažiranost na drugi je osrednji motiv pisateljevega opusa. Proces, ki se udejanja skozi besede in podobe, na

Walter Rodney: marksizem, Afrika in revolucija

Airbeletrina, 9. januar ― V začetku šestdesetih let 20. stoletja je Walter Rodney (1942–1980) odpotoval v Sovjetsko zvezo. Bil je komaj v zgodnjih dvajsetih letih, prihajal je iz delavske družine v Gvajani in je kot študent zgodovine na Univerzitetnem kolidžu britanske Zahodne Indije (UCWI) na Jamajki kazal izrazito zanimanje za marksizem. Bivanje v Sovjetski zvezi ga je neposredno soočilo s sovjetsko interpretacijo zgodovine, zlasti z razumevanjem oktobrske revolucije kot prelomnega dogodka, ki je pokazal, da lahko zatirani razredi in narodi aktivno posežejo v tok zgodovine. Ta izkušnja se je kasneje aktivno odražala tudi v študiji Ruska revolucija: Pogled iz tretjega sveta, izdani posmrtno, ki je bila ustvarjena izključno iz Rodneyjevih zapiskov za predavanja. V njej je revolucijo obravnaval ne le kot ruski zgodovinski dogodek, temveč tudi kot globalni zgled za protiimperialne in osvobodilne boje v Afriki, Karibih in drugod po svetu. Za Rodneyja je bil marksizem revolucionarna ideologija, ki ni mogla ostati zgolj na ravni teorije, temveč je zahtevala terensko raziskovanje, saj je bilo le na ta način mogoče odkriti in razumeti dejansko revolucionarno energijo v družbi. Pri tem je sledil Leninovi misli, da je »konkretna analiza konkretnih razmer živa duša marksizma«, kar je Rodney razumel kot poziv k neposrednemu soočenju z družbeno realnostjo in z izkušnjami zatiranih ljudi. Bivanje v Sovjetski zvezi ga je neposredno soočilo s sovjetsko interpretacijo zgodovine, zlasti z razumevanjem oktobrske revolucije kot prelomnega dogodka, ki je pokazal, da lahko zatirani razredi in narodi aktivno posežejo v tok zgodovine. Rodney je kot pripadnik ene prvih študentskih generacij iz nekdanjih in nedavno osvobojenih kolonij vstopil v konservativen, evropocentričen in rasističen institucionalni prostor imperialnega visokega šolstva ter ga postavil pred resen izziv. Pri oblikovanju svoje kritike se je zavestno naslanjal na intelektualne predhodnike, med katerimi je imel pomembno mesto Fr

Nevidne eksistence

Airbeletrina, 7. januar ― Pomembna vstopna točka v kratkoprozno zbirko Zavladati vetru Mateje Gomboc je gotovo tematika osamljenosti samskih žensk, pogosteje srednjih let ali starejših, upokojenk, vdov, katerih življenja potekajo, ne da bi vanje (pogosto) posegalo karkoli od zunaj. Gomboc piše v nekoliko pustem, a izčiščenem jeziku, ki ga zaznamujejo krajše, klinično spisane povedi, polnost proze pa zagotavlja s spretnim meandriranjem med različnimi mikro-fokusi znotraj vsakega odstavka; odmerja prostor opisu okolja, pedantnih procesnosti vsakodnevnih akcij, telesne mimike svojih likinj, njihovih čustvovanj; njena proza nosi v sebi zavest o funkcijah vsakega gradnika pripovednega leposlovja; časa, prostora, dejanja oziroma dogajanja (notranjega in zunanjega), čustvene komponente zapisanega, atmosfere, medosebnih interakcij. Od tu, se zdi, izhaja občutek polnosti in umerjenosti kratkih zgodb Zavladati vetru, obenem pa je tukaj tudi najbrž ena njihovih večjih pasti. Čeprav si kratke zgodbe v zbirki prizadevajo za čim večjo uravnoteženost različnih pripovednih elementov, vseh ne ujamejo enako prepričljivo. Gomboc je sicer spretna v njihovem prepletanju, a nekateri večinoma umanjkajo – emocionalno so teksti precej pusti, emocije se gradijo predvsem iz opisa notranjih doživljanj tretjeosebno izpisanih literarnih junakinj, pozornost na detajle se zdi tako prignana do kraja, da nekako umanjka nekaj, kar bi iz tkiva besedila izstopilo in ga razgibalo, posledično pa trpi atmosferični vidik besedila. Atmosfera zgodb v zbirki Zavladati vetru je pretežno dokaj pusta, umerjena; celo pri redkejših prvoosebnih pripovedovalkah ali kadar so junakinje v stiku z drugimi, avtorica pogosto nekako povzema življenja in shematsko izrisuje situacije teh drugih, ki vstopajo v življenja njenih likinj, pa tudi življenja likinj samih. Atmosfera se še najbolj zgosti, kadar so likinje v kakšni zanje manj pričakovani interakciji ne le same s seboj, temveč tudi s svetom in drugimi ljudmi. Gomboc piše v nekoliko p

Ali roboti sanjajo o neprekinjenem gledanju serij?

Airbeletrina, 3. januar ― Znanstvena fantastika kar prekipeva od epskih vesoljskih zgodb resnega tona, kar ni samo po sebi nič slabega, vseeno pa kdaj prav prija kakšno krajše, humorno delo, ki se zdi lažje obvladljivo. Prav taka je serija Fentabotovi dnevniki ameriške pisateljice Marthe Wells, ki trenutno obsega sedem krajših romanov (osmi izide prihodnje leto) in si za protagonista izbere pikrega odpadniškega vardroida Fentabota. Prvi dve knjigi iz serije, Vsi sistemi v rdečem in Umetno stanje, ki ju lahko zdaj beremo v slovenščini, sta prejeli kopico nagrad in nominacij, med drugim priznane žanrske nagrade Hugo (2018, 2019), Nebula (2017) in Locus (2018, 2019), po knjigah je nastala tudi akcijsko-komična serija Murderbot (2025–) z Alexandrom Skarsgårdom v glavni vlogi. Čeprav je knjiga pri nas izšla pri manj profilirani založbi, ki bi se lahko knjižni izdaji pred izidom malo natančneje posvetila (v knjigi namreč mrgoli kalkov, zatipkov, slovničnih napak), se mi vseeno zdi pomembno, da opozarjamo tudi na nove žanrske prevode sodobnih del. Fentabota spoznamo na novi misiji, ko ni še nikogar ubil, je pa od osvoboditve dalje konzumiral že več kot petintrideset tisoč ur zabavnih vsebin. Kot jasno kaže že naslov serije, je osrednja oseba torej Fentabot, izjemno zanimivo bitje (stroj? polbitje?), sestavljeno iz organskih in neorganskih delov, ki je po svoji osnovni funkciji vardroid oziroma nekakšen dobro oborožen varnostnik. Pri tem Fentabot komentira: »Narobe je razmišljati o konstruktu kot o napol robotu, napol človeku. To zveni, kot da sta dve ločeni polovici, kot da bi robotska polovica morala ubogati in opravljati svoje delo, medtem ko bi se človeška polovica hotela zaščititi in spraviti na varno. V realnosti je vse skupaj ena zmedena entiteta, ki nima nobene ideje, kaj bi želela storiti.« Nič čudnega torej, da je serija taka uspešnica, saj je Fentabot predvsem relatable, četudi nismo napol roboti. Njegov nadzorni modul ne deluje več, zato mu ni več treba poslušati ukazov, k

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Vesno Milek

Airbeletrina, 31. december 2025 ― Gabriel García Márquez: Sto let samote (Mladinska knjiga, 1971, prevod Alenka Bole Vrabec) »Velike knjige vedno navdajajo s fizičnim občutkom – ali tresavice ali vročice,« pravi Delova novinarka, publicistka in pisateljica Vesna Milek. Márquezova (1927–2014) mojstrovina Sto let samote, prvič izdana leta 1967, sledi sedmim generacijam družine Buendía in hkrati izriše kroniko Latinske Amerike: njene kolonialne preteklosti, nasilja, magije, pozabe in nenehnega vračanja zgodovine. Svet Maconda, kjer mrtvi prihajajo na obisk, kjer dežujejo rumeni cvetovi in kjer lahko brez napora lebdiš nad tlemi, ni eskapistična fantazija, temveč, kot poudari Vesna, »opis tistega, kar je Márquez dejansko videl«. Magični realizem zato deluje kot resničnost, o kateri avtor piše brez zadržkov in olepševanj. Fotografija: Andraž Gombač Za Vesno Milek Sto let samote ostaja ena izmed treh temeljnih knjig njenega življenja. Roman je prvič prebrala v najstniških letih, ko jo je povsem posrkal vase. Kasnejša branja so ji vsakič znova razkrila nekaj več: kritiko kolonializma, brutalno zgodovino celine, prepleteno z miti, arhetipi in kolektivnim nezavednim. »To je kalejdoskop fantastičnega in brutalno realnega, preteklega, prihodnjega in sedanjega,« pravi Vesna in dodaja, da roman prav zato tako težko ujameš v besede – in ga hkrati ne moreš odložiti. Pomemben del njenega odnosa do Márqueza se je oblikoval tudi zunaj knjige, v gledališču, ob sodelovanju z režiserjem Tomažem Pandurjem in med spremljanjem njegovih predstav na gostovanjih po Latinski Ameriki. Tam se je, kot pravi, začelo dogajati nekaj podobnega kot v Macondu. »Stvari se nam vsem dogajajo, samo včasih jih začnemo bolj zaznavati.« Macondo zato ne ostaja le oddaljena, eksotična vas, temveč postane prostor, ki ga lahko najdeš tudi doma – »recimo ob Cerkniškem jezeru«, kakor ga ona. Vesna Milek z gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro Škrinjar (Fotografija: Andraž Gombač) Roman prežema

Nina Beguš: »Slovenska ‘kmečka pamet’ je včasih v Silicijevi dolini prednost«

Airbeletrina, 29. december 2025 ― V novi epizodi projekta Dom online, v katerem na AirBeletrini pripovedujemo zgodbe o življenju in ustvarjanju slovenskih avtoric in avtorjev v tujini, se nam je oglasila dr. Nina Beguš (1988), ki deluje v osrčju Silicijeve doline. Dr. Nina Beguš (Fotografija: osebni arhiv) Z njo smo se ujeli ravno v času, ko je za praznike z družino pobegnila domov. Medtem ko je zunaj že lepo dišalo po decembru, je pripovedovala o svojem življenju in delu v ZDA. Kot raziskovalka in predavateljica na kalifornijski univerzi v Berkeleyju, avtorica knjige Artificial Humanities (Umetna humanistika) deluje na področju, kjer se srečata in prepletata humanistika in umetna inteligenca. Preučuje, kako zgodbe, miti in kulturne predstave oblikujejo tehnologijo, ki jo po vsem svetu (pogosto tudi nekritično) posvajamo. Nina Beguš je tudi avtorica knjige Artificial Humanities (Umetna humanistika). (Fotografija: osebni arhiv) Čeprav že dolgo živi v ZDA, se še vedno znajde razpeta med dvema domovinama. V intervjuju za Dom online pripoveduje o ameriški mentaliteti »sky is the limit« in o tem, kako tehnologija, od skypa do družinskih klepetov, pomaga ohranjati občutek bližine. Z Nino smo stopili tudi za zaveso, v zakulisje ameriškega akademskega sistema, kjer, kot pravi, vsak profesor deluje kot svoje »startup« podjetje in kjer je tekmovalnost vgrajena v sam DNK družbe. Navdušuje jo, da so Američani odprti za raznolike zamisli, si nenehno prizadevajo biti boljši, radi vračajo skupnosti, katere del si ali pa hočeš biti. Obenem pa ni neobčutljiva za skrajnosti, ki jih tam živijo. Pravi, da sta včasih ravno slovenska »kmečka pamet« in sposobnost kritične distance prednosti, ki ji pomagata krmariti skozi bleščeč, a marsikdaj tudi neizprosen svet Silicijeve doline. Nina Beguš med predavanjem. (Fotografija: osebni arhiv) Vabljeni k ogledu pogovora o življenju v svetu, kjer je dolar kralj, in o iskanju doma v svetu algoritmov. Video je samo en klik stra

Nanosi časa na platnu sodobnosti

Airbeletrina, 27. december 2025 ― Najnovejši roman Gabriele Babnik Ouattara prinaša že znan koncept: metafikcijsko obravnavo zgodovinske dobe ali osebe domačega izvora, ki je globalizirana skozi postkolonialno perspektivo. Tokrat je v središču lik Ivane Kobilce. Njena biografskost je ogoljena do neprepoznavnosti in zvedena na obrise. Vendar se znotraj teh obrisov izrisuje duša lika in bistvo njegove nemirne življenjske poti, ki nam lahko še globlje odstre uvid v motive Kobilčinega dela. Toda v resnici ne gre toliko za Kobilco samo – gre za arhetip meščanske umetnice, iskateljice popolnosti lastnega izraza v nemirnem svetu, kakršen je tudi današnji. Kobilca je zgolj motiv za tematizacijo duha časa in njegovega razmerja s sedanjostjo ter njegovo umetnostjo. Toda v resnici ne gre toliko za Kobilco samo – gre za arhetip meščanske umetnice, iskateljice popolnosti lastnega izraza v nemirnem svetu, kakršen je tudi današnji. V pariški etapi življenja se srečamo s komuno umetnic, ki jo sestavlja tudi metafikcijski lik Ivane, Iva, v središču katere se nahaja moški z imenom Gretor. Gre seveda za aluzijo na znanega danskega slikarja, vendar se Gretor v romanu pojavlja kot Afričan muslimanske veroizpovedi, ki spi z vsemi ženskami. Je fascinanten lik: tipični narcis in megaloman, obenem pa luciden bralec človeških značajev, pri čemer to spretnost uporablja za manipulacijo žensk. Z njimi spočenja otroke, jim laže, jih zapleta v odvisniška in večplastna medsebojna patološka razmerja, posebno moč nad njimi pa uveljavlja s svojo spolnostjo. Največji odpor mu predstavlja prav Iva, oseba z obzidjem okoli sebe, za katerim snuje predvsem umetniško popolnost. Gretor je pomenljiv lik, saj temi rasizma v romanu daje novo dimenzijo – dimenzijo odnosov med spoloma. Zdi se, da ne zmore in ne želi resnično ljubiti žensk, s katerimi se zapleta v razmerja, saj mu predstavljajo znamenja sovražne kolonialne civilizacije in s tem slast maščevalne osvojitve, obenem pa sredstva za uresničevanje njegove misije. Ta mi