Kako preživeti smrt (in se ji občasno nasmejati)

Airbeletrina, 8. september ― Smrt, ta velika neznanka, je tematika, ki se ji v literaturi skoraj ne da izogniti. Strah pred smrtjo, vprašanja o tem, kaj sledi, in s tem povezana razmišljanja o smislu človekovega življenja, tako imenovane bivanjske tematike, so v jedru velikih literarnih del že od njihovega samega začetka v epskih pripovedih, kot sta Ep o Gilgamešu in Iliada. Zbirka Nad rušo pa na to tematiko pogleda iz specifičnega konteksta pokopališč in pogrebnih obredov. Ne sprašuje se toliko, kaj se dogaja z mrtvimi, tistimi pod rušo, ampak kaj ostane nam, ki bomo vsaj še nekaj časa tlačili zemljo. Ukvarja se s spominom in žalovanjem, tako osebnima kot kolektivnima. In čeprav smrt velja za tisto, v čemer smo si vsi ljudje enaki, Aleš Mustar v svoji poeziji izpostavlja tudi posmrtne neenakosti, za katere je mrtvim gotovo vseeno, a povedo marsikaj o svetu živih. Aleš Mustar: Nad rušo. LUD Literatura, Ljubljana 2026 (zbirka Prišleki). Zbirka je vzbudila moje zanimanje, še preden je pravzaprav izšla. Smrt me namreč fascinira že od malega. Moj prvi spomin je, kako sva se z bratrancem, ko sva bila stara štiri leta, na dedkovem pogrebu skrivala v kapelici in kako sem takrat razmišljala, da se nikoli več ne bom smejala. Kasneje so sledili tudi takšni pogrebi, na katerih smo se veliko smejali in si naslednji dan rekli, kakšen dober žur je bil. Vedeli smo, da bi bili naši mrtvi s tem zadovoljni. Kakorkoli že, zbirko sem z zanimanjem prebrala in takoj mi je zlezla pod kožo. Ne samo zaradi tematike, ki jo obravnava, ampak predvsem zaradi načina, kako jo obravnava. Pesmi so izrazito pripovedne, neposredne in formalno gledano preproste. Če bi jih morala opisati z eno besedo, bi rekla: nepretenciozne. In to ni mišljeno kot pomanjkljivost, temveč kot odlika. V pesmi Jože Plečnik Mustar piše o tem, kako si je veliki arhitekt po tem, ko je zasnoval veličastni Vrt vseh svetih, namenil preprost spomenik iz kamna, in zaključi: »Velikani premorejo skromnost.« Naj si na tem mestu dovolim

Dobro vedeti

Airbeletrina, 7. september ― Vsako soboto se dobiva v Grajski in piševa. Večino časa sicer govoriva in listava stare časopise. Trudim se na vse možne načine, da bi iz tebe izbezal, ali raje »pišeš« s fanti ali dekleti. Rad bi ugotovil, kaj ti to najino pisanje pravzaprav pomeni. Ne poznam te dobro, tako kot tudi tvojega pisanja ne. Prijazen si in to cenim. Ne poznam veliko tako vljudnih, pozornih in ustrežljivih ljudi, kot si ti. Še zmeraj ne vem, kaj počneš – nekaj naravoslovnega, morda nekaj z mehatroniko? Nikoli mi nisi povedal, verjetno si presodil, da me ne bi zares zanimalo. Anyways, inteligenten si in precej bogat. Najbolj šarmantnega te dela predvsem dejstvo, da nobena od teh lastnosti ne definira tvojega karakterja in da te še ni prevzel kompleks superiornosti ali pa ga skrivaš na zelo dober način. *** Veliko sprašuješ o LGBTQ+ sceni, o tem, kako se med sabo najdemo, in o podobnih basic stvareh. Jaz ti kot poster child mariborske LGBTQ+ scene z veseljem odgovarjam, pri tem pa skušam biti čim manj sumničav glede tega, zakaj te to pravzaprav zanima. To je tudi ena od lastnosti, ki mi je na tebi tako zelo všeč: radoveden si in ljudje ter njihova življenja te dejansko zanimajo. Kar zase večino časa ne morem reči. Vprašanja tako skušam videti zgolj kot znak tvojega zanimanja in odprtosti brez kakršnega koli podteksta. Ko pa me gledaš s svojimi velikimi očkami, mi vse skupaj precej otežuješ. Govoriva o rekreativnem dejtanju in o tem, kako deluje gaydar. Za par sekund obnemim, ko me vprašaš, kaj mi moj gaydar govori o tebi. Začneva se hihitati, natvezim nekaj o tem, da te premalo poznam, da bi te lahko popredalčkal v eno izmed kategorij. Menjaš temo in meni odleže, kljub temu da mi prija, ko na svoj prefinjen način vrtaš vame. Zanimajo te rutice, ki so si jih v osemdesetih geji zavezovali za kavbojke, da bi z različnimi barvami opozorili na različne seksualne preference. Razmišljam, katero barvo rute bi si moral jaz privezati, da bi nakazal, da imam preferenco do tebe. ***

Septembrski knjižni pobegi med Kleopatro in kraljem grozljivk

Airbeletrina, 6. september ― Če septembra pregovorno pravimo, da morajo šolarji spet sesti »za knjige«, vas Knjigoobet, ki knjižne novosti obeta ne glede na koledar ali generacijo, ponovno vabi k branju. Jesen že šumi v pesmih mladega slovenskega pesnika, pa tudi v novem trilerju vsem znanega avtorja grozljivk, morda pa vas prepriča literarni pobeg v stari Egipt ali na popotovanje domov s Troje. To in še mnogo več je spet novega med policami. Kolaž: Hanna Juta Kozar Vesna Milek, Kleopatra: novi svet (Beletrina) Vesna Milek se vrača z drugim delom zgodbe o zadnji ptolemajski kraljici (prvi, Naj se zgodi, je izšel leta 2024). Sodobni biografski roman se osredotoča na razkol med Zahodom in Vzhodom, politične spletke in osebne dileme kultne glavne junakinje, ob tem pa ponuja tudi ljubezensko zgodbo, skoraj tako slavno, kot je njena protagonistka, med Kleopatro in rimskim politikom Markom Antonijem. Pripoved, ki Kleopatri podeli glas, vstopa tudi v sedanjost ter s premisleki komentira aktualne in večno aktualne teme. Predvsem pa reflektira vlogo ženske, katere kult je premostil stoletja, hkrati pa tudi vlogo ženske v zgodovini in mitu, ki ga o njej ustvarja sedanjost. Suspenz, strast in družbeni komentar – vsega trojega se lahko vnaprej veselite v Novem svetu. Avgust Demšar, Zadnja večerja (Založba Pivec) Zbirka kratkih kriminalnih zgodb Avgusta Demšarja prepleta dve avtorju ljubi področji – kriminalke in sodobno vizualno umetnost. V raznolikih pripovedih se odstirajo dileme našega časa, ki jih umetnost lahko katalizira, poustvarja – ali sproži. Posebnost zbirke je povezava vsake zgodbe z resničnim delom vizualne umetnosti, ki jo je navdihnilo in ki si ga lahko s pomočjo QR-kode v opombah bralci tudi ogledajo. Ta interaktivni nabor kriminalk je napeto in inovativno branje, polno presenečenj v že znanem avtorjevem slogu. Vid Karlovšek, Destrukcije (Črna skrinjica) V pesniški zbirki Destrukcije avtor preigrava univerzalne teme minljivosti, ljubezni in jezika. V fra

Zlati avgustovski večeri

Airbeletrina, 5. september ― Visoko poletje, sezonska špica, kot se reče v turizmu. Zgodnjeavgustovski večer. Vročinski val oziroma cunami. Razbeljena kugla oranžnozlate barve se dotakne gričkov, čez katere se kot brodura vijejo kilometri vinske trte. Kič. Dotakne se teh gričkov, kugla, in za trenutek se zdi, da jih bo raztopila, da se je ogenj vrezal vanje. Zeleni grički se zdijo v tej vročini ranljivi kot pistacijev sladoled. In tudi so. Ranljivi. Ampak v tem trenutku še ne razmišljajmo o tem. V tem trenutku skupaj doživljajmo lepoto, vredno poezije, ali pesniški navdih. Kliše. V tem trenutku doživljamo romantiko poletja in podeželskega življenja. Še en. Kliše. Septembra se ne čutim kot polnovredna celota, če vsako poletje vsaj za nekaj dni ne pobegnem v Prlekijo, v njeno osrčje, na griček sredi vinogradov, kjer stoji hiša moje babice. * Nekateri bežimo tja od koder ne kateri bežijo. * Babica se je zaradi gibalne oviranosti morala pred kratkim preselit v dom za starejše občane, tako da me v hiši pričakata moj bratranec in stric. Pa zraven tista dva soseda, ki sta tako rekoč že del družine. In eden od teh dveh sosedov ima v dolini ali, po prleško, »dol v grabi« pod hišo moje babi nasajenih okoli 700 breskovih dreves. In ta drevesa rodijo najbolj sladke breskve, kar sem jih kdaj jedla. Konec julija in v začetku avgusta sem prepojena s sladkorjem teh žlahtnih sadežev vseh sort. Najbolj sladke so zato, ker ni bolj sladke breskve, kot je tista, ki jo odtrgaš že mehko direktno dol z drevesa ali celo pobereš že malce nagnito pod drevesom. In te, ki spadajo v ti dve kategoriji, nikoli ne končajo na prodajnih policah ali kje na tržnici. V najboljšem primeru preživijo pot iz grabe do babičine hiše in, če se res potrudijo, še vožnjo v avtu do mojega stanovanja v Ljubljani. Kjer jih – seveda še mehkejše kot pri obiranju v grabi – nad umivalnikom kot materino mleko posesam s peške direktno v svoj želodec. Včasih jih prej vtaknem za deset minut v skrinjo, kjer hladne razvijejo nenad

Kompleks označevalca

Airbeletrina, 4. september ― Kako bolje spoznati drugega, si ustvariti portret in podobo, kakor da se poglobiš v poezijo, ki jo piše, če jo piše, in ki jo Potocco vztrajno piše? Marcello Potocco je pesnik, pisatelj, akademik, prevajalec in kritik, rojen leta 1974 v Ljubljani, ki se na literarnem prizorišču pojavlja že vse od prejšnjega tisočletja do danes. Njegovo šesto, predzadnjo pesniško zbirko Odisej(ka) v labirintu, objavljeno leta 2022, je preteklo leto nasledila izdaja zadnje, sedme pesniške zbirke, ki nosi naslov Dnevnik zelene premičnice. Vseh sedem: Lila (2002), Pripoved o ovcah, ljudeh in drugih živalih (2005), Popravki pesniške zbirke (2007), Via Francingena (2014), Poznam te črne stvari (2017) ter že omenjeni zbirki na čelu skupaj s Potoccom v slovenskem pesniškem in literarnem prostoru nasploh sestavljajo in predstavljajo poseben »kompleks« – zavidljiv pesniški opus, ki bralko ali bralca popelje skoraj od samih začetkov nastajanja nove države, kamor se v svojih prvih pesniških poskusih in zbirkah na začetku pogosto zateka prvoosebni lirski subjekt, prek najstništva v adolescenco, ki se ji, po besedah Alenke Jovanovski zdaj otroškega naivnega jaza, slučajne, posamezne in mimoidoče ženske, moškega ali naključnega dekleta, v izrisu in končni izpeljavi zrelega ter kritičnega tona, ki zaznamuje zadnje med objavljenimi zbirkami, ne piše več dobro … foto Barbara Jurša Potocco Dozorevanja. Prva pesniška zbirka Potocca, Lila (2002), sega skoraj v obdobje, ko je Potocco uspešno zaključil diplomski študij primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani z diplomsko nalogo »Elementi ritualnega in estetskega v liturgiji in liturgični drami, 1999, B diplomsko delo«, za katero je prejel tudi študentsko nagrado Prešernovega sklada, in v čas, ko se je vpisal na doktorski študij. Kot prva Lila obenem predstavlja po svoje tudi temeljno delo, ki že nagovarja razna vozlišča, ki jih mladi subjekt začenja opažati in se k njim s

Nasilje je vedno nasilje

Airbeletrina, 4. september ― Fjord mi ne da miru. Pred mesecem dni sem ga videla na Ljubljanskem gradu in to je bila ena tistih gledalskih izkušenj, ki te po ogledu pustijo nemirnega – ker je film kot prazen prostor, ki ga napolnijo tvoja lastna mnenja in predsodki, s katerimi se moraš soočiti, hkrati pa te pušča v temi glede tega, kje najti ključ do »pravilnega« branja. In bolj ko razmišljam o njem, bolj se zdi, da je ključ prav v nejasnosti, nedorečenosti in odprtosti, zaradi katere si primoran pogledati v ogledalo, ki ga film ponuja. Romunski režiser in scenarist Cristian Mungiu v svojih filmih raziskuje družbene konflikte, globalizacijo, migracije in kulturne razlike med zahodom ter vzhodom Evrope. Za Fjord je na filmskem festivalu v Cannesu prejel zlato palmo, zanj že drugo – prvo je prejel leta 2007 za film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva (4 luni, 3 săptămâni și 2 zile), intenzivno dramo o prepovedanem splavu v komunistični Romuniji. Z jasne protiavtoritarne pozicije se je v svojih filmih lotil različnih romunskih institucij, tokrat pa je dogajanje premaknil na Norveško in posegel po nekoliko drugačnem pristopu, ki je izmuzljiv v določljivosti in bistveno manj jasno pozicioniran. Romunsko-norveška družina Gheorghiu se je pred kratkim preselila iz Romunije na Norveško, v odmaknjeno vas v fjordu, kjer je odraščala Lisbet (Renate Reinsve). Otroci – dva najstnika, dva v prvih razredih šole, najmlajši pa se še doji – začnejo obiskovati pouk v jeziku, ki ga ne obvladajo, njihov oče Mihai (Sebastian Stan) pa z njimi vsakodnevno bere Sveto pismo. Gre namreč za globoko verno, evangeličansko družino, v kateri pravila določa tradicionalna, stroga vzgoja, ki ne dovoljuje sodobnih pregreh, kot so mobilni telefoni, pop glasba ali ples. Tesno prepletena vaška skupnost, v kateri vsak pozna vsakogar, jih sprejme z odprtimi rokami, a ob spoznanju, da sta vzgoja in življenje Gheorghiujevih bistveno drugačni od vrednot skoraj striktno agnostične, liberalne in progresivne norvešk

Janja Klasinc: »V površnost gremo.«

Airbeletrina, 3. september ― Janja Klasinc (1955) je bila po diplomi iz novinarstva najprej novinarka na slovenski televiziji, nato politična komentatorka Dela in zatem odgovorna urednica Jane. Potem je prišla ponudba, ki je ni mogla zavrniti. Postala je dolgoletna dopisnica iz Beograda, sprva za časnik Delo in kasneje za slovensko televizijo. Tja je odšla leta 1988 v času vzpona populistične srbske politike, razmaha nacionalizmov, nemirne razgradnje Jugoslavije, neizbežnega izstopa Slovenije ter njene osamosvojitve. V času razpada nekdanje države in na začetku krvavih vojn na Balkanu je bila tam, na oni strani meje, v Srbiji, odrezana od domovine, saj so bile s Slovenijo pretrgane vse komunikacijske povezave. Domov se je vrnila kot odlična poznavalka Balkana in njegovih zapletenih zakulisnih razmer. Postala je urednica notranje politike in nato odgovorna urednica v časniku Republika. Po njegovi ukinitvi je novinarstvo zapustila ter se zaposlila v državni upravi na področju evropskih zadev in zunanje politike. Dva mandata je bila poslanka in predsednica odbora za zunanjo politiko. Zatem je na zunanjem ministrstvu do upokojitve analizirala razmere na Zahodnem Balkanu. Po upokojitvi se je vrnila v novinarstvo kot komentatorka. Avtobiografija z naslovom Enkrat novinarka, vedno novinarka je njen knjižni prvenec, ki je nedavno izšel pri založbi Sanje. V njem se spominja znanih novinarjev, politikov in umetnikov, ki so pomembno, v dobrem in v slabem, zaznamovali njeno življenjsko pot. Med njimi so Milan Kučan, Janez Drnovšek, legendarna novinarka CNN Christiane Amanpour, nekdanji predsednik Srbije in vojni zločinec Slobodan Milošević, v atentatu ubiti nekdanji srbski predsednik vlade Zoran Đinđić, Borut Pahor, Janez Janša, Igor Bavčar, Zoran Janković in številni drugi, med njimi Zdravko Čolić in Momčilo Bajagić – Bajaga. Njena pričevanja so dragoceni dokumenti časa. Je odločna, odprta in neposredna, ne varčuje z besedami in ne leporeči. Zmožna je pogledati večplastno, z različn

Vilenici na pot: Serhij Žadan – Iskanje pravičnosti v svetu nasilja

Airbeletrina, 1. september ― Serhij Žadan (1974) je eden vidnejših sodobnih ukrajinskih pesnikov in prozaistov. Rodil se je v Starobilsku v luhanski regiji. Leta 2000 je doktoriral iz ukrajinske književnosti, in sicer se je v svoji disertaciji ukvarjal s poezijo ukrajinskega pesnika Mihaila Semenka. Njegovo prvo literarno delo je pesniška zbirka General Juda iz leta 1995, v njegovi poetiki pa lahko zasledimo ukrajinsko poetično tradicijo. V vojnem času svoje sodržavljane in sodržavljanke nagovarja s svojo poezijo na literarnih nastopih, ki so odlično obiskani. Poezija in pripovedništvo pa sta zanj v resnici nerazdružljivi, saj se v njegovi literaturi prepletata. Med prevajanjem prvega Žadanovega romana v slovenščino sva bila oba prevajalca razpeta med Slovenijo in Ukrajino, ki je medtem že zdavnaj postala najina druga domovina. Mene je pot zanesla še na Dunaj in zdi se, da sem se z vprašanjem prostora, ki se spreminja, ki spreminja mene, me določuje in hkrati vznemirja, s tem pa mi postavlja lastno identiteto na glavo, zlahka spojila in ga razumela bolj kot kdajkoli prej. To je že bil čas po evromajdanu, po priključitvi Krima in notranje razseljenih osebah, vojni v Donbasu. Bila sem v državi, v kateri divja vojna! Pretreslo me je! Zdelo se mi je, da literatura ponuja rešitev v nemirnih časih. Na glas preberem konec prvega dela Vorošilovgrada: Nebo se ves čas spreminja, vzplamteva in ugaša, nabreka od vlage in se napolnjuje z avgustovsko vročino. Trave in drevesa izčrpavajo prst, ki pod ploščatim nebom leži kot pozabljena živina. Če pravilno izbereš mesto, lahko včasih občutiš vse skupaj, recimo kako se prepletajo korenine, kako tečejo reke, kako se napolnjuje ocean, kako nebo preletavajo planeti, kako se po zemlji premikajo živi, kako se po onstranstvu premikajo mrtvi. Le kako lahko pravilno izbereš mesto, sem se vprašala. Zdi se mi namreč, da se v takih trenutkih vselej podajaš v neznano, v medprostor, nemara. A potem pomislim na osebne zgodbe Ukrajincev in Ukrajink,

Joanna Elmy: »Če hočemo pomagati ženskam, moramo govoriti o moških«

Airbeletrina, 31. avgust ― Roman Narejeni iz krivde je prvenec bolgarske pisateljice in novinarke Joanne Elmy, ki ga je prvič objavila leta 2021, v petih letih pa je doživel prevod v kar sedemnajst jezikov. Ko sem ga prebirala, sem bila presenečena, kako zelo sem se z njim lahko poistovetila. Ne samo, da je veliko podobnosti med posttranzicijsko Bolgarijo na prelomu tisočletja, kjer se roman deloma dogaja, in Slovenijo v istem obdobju, Elmy predvsem zajame občutje generacije, naše generacije, ki je takrat odraščala brez zavedanja o tem, kako drastično se je svet spremenil in kako bodo predstave, ki smo jih gojili o odraslosti, postale vse težje dosegljive. Ko sva z Joanno sedli k pogovoru, sva se najdlje zadržali prav pri tem, kako pravzaprav navigirati v svetu, ki je na eni strani tako povezan, na drugi pa tako razdvojen. Kako se orientirati, ko pa sistemi, ki so včasih delovali, ne delujejo več. In Joanna je na tem področju zelo kompetentna sogovornica, saj je diplomirala iz mednarodnih odnosov, pri svojem novinarskem delu pa se ukvarja z globalnimi političnimi vprašanji, predvsem z dogajanjem v ZDA. Temu se ne izogne niti v romanu, v katerem je jasno, da usode likov in njihovih medsebojnih odnosov v veliki meri krojijo zgodovinski in ekonomsko-politični tokovi, na katere ne morejo vplivati. Jana, Lilija in Eva, vnukinja, hči in babica, so ženske treh generacij, vsaka s svojo zgodbo in specifičnimi okoliščinami, v katerih morajo po najboljših močeh preživeti. Eva, ki je živela z nasilnim možem še v času represivne bolgarske monarhije, njena hči Lilija, zdravnica, ki pri izbiri partnerja ponovi napako svoje mame in kljub svoji izobrazbi živi v revščini pod komunističnim režimom, in najmlajša, Jana, ki se rodi v času tranzicije in odide v ZDA z željo po zaslužku in boljšem življenju. Med njimi pa toliko neizrečenega, toliko nerazumljenega, toliko zamujenih priložnosti za toplino. Osrednja je seveda Jana, ki se giblje med dvema različnima svetovoma, med vzhodom in zahodom, premišlj

AirBeletrinin podkast: Vse naše Ljubezni z Marcelom Štefančičem

Airbeletrina, 28. avgust ― Marcel Štefančič Jr. je filmski kritik, esejist, publicist, urednik in televizijski voditelj. Ukvarja se s filmom, popularno kulturo, politiko, zgodovino, kapitalizmom in sodobnimi družbenimi mitologijami. Že več desetletij piše za tednik Mladina. Med letoma 1998 in 2022 je vodil oddajo Studio City, od leta 2024 pa na Televiziji Slovenija vodi pogovorno oddajo Marcel. Napisal je več kot sto knjig in za zbirko esejev Kdor prej umre, bo dlje mrtev prejel Rožančevo nagrado. Avtor knjig Zadnji film; Če umrem, preden se zbudim; Slovenski film 2.0; Črna knjiga kapitalizma; Ivan Cankar: eseji o največjem; Hitler: kako je preživel; Zelo za; Vojna; Slovenski sen; FOMO: Če se ne bi rodil, bi bilo moje življenje povsem drugačno. The post AirBeletrinin podkast: Vse naše Ljubezni z Marcelom Štefančičem appeared first on AirBeletrina.

Slišati podobe, čutiti barve

Airbeletrina, 28. avgust ― Tina Volarič, rojena leta 1980, po izobrazbi magistrica kulturne antropologije, se v svojem umetniškem ustvarjanju giblje med poezijo in ilustracijo. Leta 2013 je na Festivalu mlade literature Urška prejela nagrado uršljanka za najbolj perspektivno mlado književnico, naslednje leto pa je kot del nagrade izdala svoj pesniški prvenec Krožnice večglasnih tišin pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti. Leta 2025 je pri založbi Miš izdala svojo drugo pesniško zbirko Nekje notri je uho, ki je bila letos nominirana za Cankarjevo nagrado. Foto: Bostjan Pucelj Napisala je več avtorskih slikanic; za slikanico Črta, izdano pri založbi Miš leta 2021, je prejela znak kakovosti zlata hruška, priznana pa je bila tudi v mednarodnem prostoru, saj je bila vključena v zbirko slikanic brez besed Mednarodne zveze za mladinsko književnost na Lampedusi, naslednje leto pa je bila finalistka na tekmovanju Hiii Illustration Competition na Kitajskem v kategoriji otroških slikanic. Z ilustracijami je opremila obe pesniški zbirki, ilustrirala pa je tudi dela drugih otroških in mladinskih avtorjev, na primer Zgodbo o zamorčku Bambuleju in vrtoglavi žirafi Frana Milčinskega – Ježka, ki je na Slovenskem knjižnem sejmu leta 2010 prejela nagrado za najlepšo slovensko knjigo za otroke in mladino, pa tudi naslovnice revij, vodnike po muzejskih razstavah ter naslovnice zbirk Previharimo viharje in Naprej! zbirke Sophia. Že v prvi pesniški zbirki je Tina Volarič močno nakazala svoj pesniški jezik, ista nazorska in umetniška podlaga pa prehaja tudi v njeno ilustracijo. Estetika umetnosti Tine Volarič je formalno predvsem v minimalizmu in čistosti izraza, vsebinsko pa presega dualistično razlikovanje med naravo in človekom ter ju spretno spaja v enotno realnost skozi čustveni svet lirskega subjekta, na primer v pesmi Večerni sprehod v dveh delih: popek sveta je košček sadeža v njenem grlu. Pogoltnem slino, moj zadnji premik, preden postanem jablana. Z zadnjim premikom

Oh ja, to življenje kulturnika, tako je bizarno, da je včasih že smešno

Airbeletrina, 26. avgust ― Zgolj nekaj za zraven Bil sem v četrtem ali petem razredu osnovne šole, pri predmetu družba pa smo morali vse svoje dejavnosti razdeliti med obvezne in prostočasne. Vse je teklo gladko, dokler pred učiteljico in razredom nisem izjavil, da glasbena šola spada med moje obveznosti. To se mi je zdelo logično, kitaro sem vadil vsak dan, ob koncu leta sem za to dobil oceno. Obiskoval sem ure glasbene teorije in pri tem predmetu redno pisal teste, ampak učiteljica in sošolci se niso dali. Zagovarjali so, da je to »zgolj nekaj za zraven«, kot da bi se med urami glasbene teorije, ko sem mrzlično premišljeval, ali je profesorica na klavirju zaigrala durov sekstakord ali kvartsekstakord, posebej kratkočasil. V njihovih očeh bi moral glasbeno šolo uvrstiti med prostočasne dejavnosti; zraven igranja računalniških iger, brcanja žoge na šolskem igrišču in gledanja televizije. To ni resna šola, so mi rekli. Ko se po petih minutah nisem dal prepričati, mi je učiteljica z razredom na srce položila, naj ne bom tako trmast in naj bom raje tiho. Sprašujem se, kaj si je isti razred z učiteljico na čelu mislil, ko smo šli v Cankarjev dom poslušat Petra in volka Sergeja Prokofjeva; da so glasbeniki na odru nekakšni ljubitelji, ki imajo sicer pisarniško službo, ampak doma po večerji malce igrajo svoje inštrumente in nato mimogrede zavijejo do Gallusove dvorane, kjer svoj hobi velikodušno delijo z ostalimi? So se sploh zavedali, da je prav vsak posameznik na odru svojemu inštrumentu posvetil celo življenje? So se zavedali, koliko znanja in vaje je potrebno, da postaneš resnično vrhunski? Takrat sem se že kot otrok vprašal: zakaj je kreativno delo tako nizko cenjeno? V letih, ki sem jih preživel na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, je to vprašanje izpuhtelo iz moje glave. Obdan s podobno mislečimi sošolci in vrhunskimi profesorji, ki so svoje poslanstvo vedno branili kot trdo delo in obrt, sem obstajal v mehurčku varnosti. Tam je bilo jasno: glasba

Tišina, devet ur stran

Airbeletrina, 21. avgust ― Ko bodo 16. septembra na velikem Prangerjevem branju v ljubljanski knjigarni Pri kamniti mizi zazvenele pesmi iz prvenca Tišina, njihovega avtorja ne bo med občinstvom. Namesto njega jih bo brala igralka Vesna Jevnikar. Jernej Grlj bo takrat najverjetneje v Los Angelesu, kjer na University of Southern California opravlja doktorski študij matematike – devet ur in en kontinent stran od festivala, na katerem bo njegova poezija zazvenela v glasu nekoga drugega. Grlj se je rodil leta 1999 in prihaja s Primorske. Maturiral je na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, nato diplomiral na Fakulteti za matematiko in fiziko, leta 2023 pa odšel v Los Angeles, kjer študira pod mentorstvom profesorja Aarona Laude. Njegovo raziskovalno delo podpirata Simons Dissertation Fellowship in Simons Collaboration on New Structures in Low-Dimensional Topology. Foto: Osebni arhiv Med vozli in besedami Kaj pravzaprav raziskuje, ko ne išče besed za pesem? Poenostavljeno povedano se Grlj ukvarja s strukturami, s katerimi matematiki opisujejo vozle in njihove večdimenzionalne sorodnike. Med pojmi, ki se pojavljajo v njegovem delu, so »pene«, kategorificirane kvantne grupe in Khovanova homologija. Pri enem od projektov sodeluje tudi z Mihailom Khovanovom, matematikom, po katerem je slednja dobila ime. Gre za svet odnosov, povezav in struktur, ki jih ni mogoče videti s prostim očesom, mogoče pa jih je misliti. Poezijo je začel objavljati precej prej, kot je izšel njegov prvi znanstveni članek. Leta 2018 je še kot dijak prejel Župančičevo frulico, nagrado za najboljše srednješolske pesnike. Njegove pesmi so nato počasi, v presledkih, izhajale na portalih Ars Litera, LUD Literatura, KUD Logos in Vrabec Anarhist, v revijah Zvon in Rast ter v časopisu November. Leta 2025 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšel njegov pesniški prvenec Tišina. Istega leta je z mentorjem Aaronom Laudo v reviji Quantum Topology objavil t

O razdiralni moči pogleda

Airbeletrina, 19. avgust ― Mednarodno nagrajevana in najprodornejša sodobna britansko-turška pisateljica, esejistka, publicistka, doktorica družbenih ved, politologinja in univerzitetna profesorica Elif Shafak (1971) v svojih delih problematizira navidezno samoumevne delitve med moškim in ženskim ter vzhodno in zahodno kulturo. Prepleta preteklost in sedanjost, nacionalizem in islam, pisno in ustno tradicijo ter si prizadeva za integracijo različnih kulturnih in verskih identitet ter svobodo govora. Svoj pisateljski glas pogosto namenja marginaliziranim, zapostavljenim in utišanim skupinam ali posameznikom, pri čemer se še posebej osredotoča na položaj ženske skozi zgodovino v različnih vzhodnih kulturah. Kadar pripovedujem zgodbe, je moj prvi vzgib zakopati se v »obrobje«, ne v »središče«. Nekaj v meni želi nenehno vedeti, kje v družbi so skrite neme črke, je zapisala. Po ločitvi staršev je otroštvo z materjo in babico preživela v Ankari, kasneje pa je zaradi materine diplomatske službe živela in se izobraževala v različnih delih sveta, preden se je vrnila v Istanbul. Tudi zato imata na njeno pisavo močan vpliv kozmopolitstvo in multikulturnost. A večino življenja, kot otrok in kot odrasla oseba, sem preživela nekje drugje – v Deželi zgodb, pravi. Od leta 2013 živi z družino v Londonu. Doslej je izdala triindvajset del, od tega trinajst romanov, ki so prevedeni v oseminpetdeset jezikov. Sprva je pisala v »poetičnem« turškem jeziku in kmalu po prelomu tisočletja pričela pisati, kot se je izrazila, v »matematični« angleščini. Za svoja dela je prejela številne mednarodne literarne nagrade in priznanja: costa, booker, Women’s Prize for Fiction, The Queen’s Reading Room, Blackwellova knjiga leta, Ondaatjevo nagrado, ki jo Kraljevo literarno društvo (Royal Society of Literature) v Londonu podeljuje delu, »which best evokes the spirit of a place«, in druge. Decembra 2025 je nasledila Bernardine Evaristo v vlogi predsednice tega društva. Elif Shafak: Pogled / Iz an

Juliette Langevin: Zlobnica

Airbeletrina, 19. avgust ― Juliette Langevin (1996, Montreal) je pesnica in spolna delavka. Zase pravi, da se rad_a dere, zapisuje in opazuje, kako ljudje doživljajo male katastrofe. Pod psevdonimom Nina Shulman je objavil_a več zinov. Njena_gova prva pesniška zbirka Zlobnica (fr. Fille méchante) je leta 2024 prejela nagrado, ki jo podeljujejo quebeške knjižnice. ko prispem na poziv dvakrat potrkam v primeru da punca pred mano še ni končala vstopim vroče je streznim se dvignem roko v obliki pištole namerim v prostor dvakrat ustrelim nato zaklenem vrata snamem šal rokavice jih stlačim v žepe plašč obesim na kljukico stopim do belega divana odložim torbe sezujem škornje samostoječe nogavice slečem hlačke pulover ostanem v črni prozorni kombineži vse pospravim v torbo za plažo s črtami peščene barve in iz nje potegnem torbico s potiskom metuljčkov stopim v sobo odprem vrata vgradne omare vzamem brisačo odprem vrata na drugi strani že stojim v kopalnici vse odložim na pult vzamem malo rožnato milo si spnem lase stopim pod tuš si umijem spolovilo stopim ven si ga osušim si popravim obleko se počešem si namažem ustnice z Diorjevim lipglosom cause I’m a Dior GIRL I’m a DIOR pearl pogledam se v ogledalu sem zvezdni utrinek na jeziku imam bleščice dodam še pepermintovo žvečilko in črkujem besedo »j’adore« po vsaki črki pihnem poljub razen med o in r tu oblikujem srček imam šobasta usta sem majhna deklica in ti mi hočeš sesati jezik vrnem se na divan sedem pripravim tajmer posredniku pošljem sms »ready« izvlečem prenosnik napišem pesem »prihaja« poklopim prenosnik ga skrijem pod divan na vratih dvakrat potrka vklopim tajmer ugasnem ekran telefona ki ga odložim na mizo odidem do vrat skozi ritno luknjo se zazrem v luč na hodniku vi temu rečete kukalo jaz pa bi raje okroglo okence ali pa zvezdasti anus zvezdasti anus zvezdasti anus —————————— če pesmi zamenjamo nekaj črk dobimo dlesen ki mi zakrvavi ko ugriznem v jabolko —————————

še novic