Trst med zgodovino, zamolki in sencami

Airbeletrina, 21. maj ― Čeprav nas naslov Trst, 1974 na prvo žogo spominja na Orwellovo 1984, je med njima bistvena razlika. Distopija angleškega pisca je glede na čas nastanka postavljena v prihodnost, roman tržaškega pisatelja Massimiliana Stefanija pa seveda v preteklost. V italijanskem izvirniku ga je leta 2022 izdala založba Infinito Edizioni iz Modene, pred kratkim pa je med bralce prišla tudi slovenska različica besedila. Delo je tržaška založba Mladika zaupala izkušeni prevajalki Veroniki Brecelj, ki se je v preteklosti že velikokrat spretno sukala med Dantejevim in Prešernovim jezikom. Iz enega v drugega je namreč prelila več del Draga Jančarja in Claudia Magrisa. Tržaškim Slovencem se je leto 1974 vtisnilo v spomin zaradi bombnega napada na poslopje slovenske šole pri Svetem Ivanu, ki se je zgodil 27. aprila pozno zvečer. Šlo je za enega tolikih dogodkov tistega časa, ki svoje mesto najde tudi v knjigi in ki se ga je v italijanščini oprijel naziv »strategia della tensione« (strategija napetosti). Njen cilj je bil destabilizacija države ter ustvarjanje pogojev za izvedbo državnega udara po zgledu Španije in Grčije. Oblast se je zbala levičarskih množic, ki jim lahko prisluhnemo tudi v Stefanijevem delu. Njegov roman je seveda veliko več kot to. Dogodkov namreč ne obravnava tezno in posameznih likov tudi ne sodi. Vsakomur pušča oziroma, bolje rečeno, ustvarja lasten prostor. Čeprav je delo vkoreninjeno v dogajanje tistega obdobja, odpira tudi brezčasne teme, kakor so pripadnost, (medvrstniško) nasilje, (istospolna) ljubezen, boj za pravice žensk in še bi lahko naštevali. Idejno je roman razdeljen na štiri večja podpoglavja, ki so poimenovana po letnih časih. Če naj tvegamo literarnoteoretsko definicijo, lahko Trst, 1974 označimo kot kolektivni roman, saj so si, podobno kakor v nekaterih delih Prežihovega Voranca, liki med seboj enakovredni. Nikomur ni namenjene tolikšne pozornosti, da bi prevladal nad drugimi. Pripovedovalec je venomer vsevedn

Iluzorna varnost (postpandemičnega) sveta

Airbeletrina, 19. maj ― Nedavno preminuli ugledni zdravnik, znanstvenik, naravoslovec, mikrobiolog, imunolog, predavatelj, humanist in javni intelektualec Alojz Ihan (1961–2026) je bil ob svojem vrhunskem strokovnem delu, ki ga je nenehno prevajal tudi v poljudnoznanstvene sfere, vseskozi zavezan književnosti. Nekdanji urednik knjižne zbirke Aleph ter revij Problemi, Literatura in Sodobnost je ob dolgoletnih kolumnističnih objavah, največ v Delu, objavil pesniške zbirke Srebrnik (1985), Igralci pokra (1989), Pesmi (1989), Ritem (1993), Južno dekle (1995) in Salsa (2003), esejistična dela Platon pri zobozdravniku (1997), Deset božjih zapovedi (2000), Državljanski eseji: O fiziologiji človeške moralnosti (2012), Čas nesmrtnosti: Smrt v dobi bionike (2016) in Skupinska slika z epidemijo (2022) ter romane Hiša (1991), Romanja za dva … in psa (1998), Hvalnica rešnjemu telesu (2011), Slike z razstave (2013), Karantena (2022) in Tihotapec(2025). Prejemnik več nagrad in priznanj je za Srebrnik prejel nagrado Prešernovega sklada in jugoslovansko nagrado Goran za mlade pesnike, za Južno dekle Jenkovo nagrado in Rožančevo nagrado za Državljanske eseje. Alojz Ihan: Tihotapec / Ljubljana: Beletrina, 2025. (Knjižna zbirka Beletrina) Njegov poslednji roman Tihotapec je tematsko nadaljevanje predhodne Karantene, pregled Ihanovega celotnega romanesknega in esejističnega opusa pa kaže na globljo povezavo njegovih del. Če pustimo ob strani dejstvo, da je protagonist, okoli katerega je Ihan napletal tematsko razvejano in sočasno stanje družbe razkrivajočo zgodbo, vselej moški in da mu je pogosto ime Andrej – dermatolog Andrej Kurent v proznem prvencu Hiša, računalničar Andrej Gorjan v romanu Romanje za dva … in psa ter rentgenolog Andrej Kos v Karanteni in Tihotapcu –, je njegov intelektualec vselej vpet v zapletene družbene in družinske odnose. Na ta način je avtor razkrival kompleksnost in zamotanost določenega družbenega trenutka in njegovih anomalij ter krhkost in zakrknjenost medčl

V LITERATURI NIČ NOVEGA: Ali se splača biti dober ali Nesrečniki Victorja Hugoja

Airbeletrina, 16. maj ― Časi so taki: kot že tolikokrat v zgodovini se spet sprašujemo, ali se v svetu, kjer »človek velja toliko, kar plača« (Prešeren), sploh še splača biti dober. Ne samo to: ponovno se uveljavlja mnenje, da je biti dober sicer lepo, a naivno. Celo noro. Dobrota naj bi bila, kot svari že stari slovenski rek, sirota. Je torej dobro, da smo dobri? Od kod sploh ideja, da ni vedno dobro biti dober? Miselni eksperiment: bi odprli vrata svojega doma, če bi vam pozno ponoči na vrata potrkal neznanec in vas zaprosil za prenočišče? In če bi mu: bi mu odprli tudi, če bi vedeli, da je ta neznanec kaznjenec, ki je nedavno, po devetnajstih letih prisilnega dela, stopil iz zapora na prostost? Bi ga povabili, naj vstopi, če bi vedeli, da ga je teh devetnajst let pozverinilo? Da je po vsem prestanem začetek in konec vseh njegovih misli »mržnja do človeške postave; tista mržnja, ki /…/ se sprevrže v nedoločno ter nenehno in surovo željo po škodovanju komurkoli, kateremukoli živemu bitju.« (87) Bi? Časi so taki: kot že tolikokrat v zgodovini se spet sprašujemo, ali se v svetu, kjer »človek velja toliko, kar plača« (Prešeren), sploh še splača biti dober. Kaznjenec, o katerem pišem, je Jean Valjean, junak zgodovinskega romana Nesrečniki (1861) Victorja Hugoja. Ko so ga po devetnajstih letih izpustili iz zapora, je zaman trkal na vrata prenočišč; povsod so mu odrekli gostoljubje takoj, ko so izvedeli za njegovo preteklost. Verjetno se ne bi premislili niti, če bi vedeli, zaradi česa je bil poslan za rešetke: v mladosti je ukradel hlebec kruha! Za sedem sestradanih sestrinih otrok. Kar, kot poudari tudi pripovedovalec, v tistih časih ni bilo nič posebnega: »Neka angleška statistika ugotavlja, da je štirim tatvinam od petih neposredni vzrok lakota.« Pek ga zaloti, orožniki ga ujamejo, sodišče pa ga obsodi na pet let prisilnega dela. Toda to še ni vse: zaradi štirih poskusov pobega se zaporna kazen podaljša za štirinajst let. Devetnajst let, ki jih preživi v izjemno s

Vrzeli med bleščicami spektakla in tišino človeške zgodbe

Airbeletrina, 15. maj ― V trenutku, ko se je Sasha Velour pojavila med množico obiskovalk_cev v parterju, še preden je stopila na oder, je vsem v dvorani razodela eno: pred nami stoji dovršena mojstrica odra, ki natančno ve, kako ustvariti show. Njen obisk v skoraj razprodani Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ni bil le nastop, temveč premišljen in presenečenj poln spektakel. Pomembno je izpostaviti, da ni šlo za klasičen lip sync drag nastop, temveč za vsebinsko in vizualno izjemno bogato, premišljeno ter odrsko dodelano predstavo, ki presega zgolj interpretacijo glasbene podlage. Z uporabo projekcij, hitrih preoblek in dramatične svetlobe Sasha potrjuje status ikone, ki drag dviguje na nivo visoke umetnosti, onkraj DIY (do it yourself – naredi sam_a) narejenih kostumov in nastopov v neodvisnih in nepretencioznih barih, kot je bil njej ljub C-street, neopazno skladišče iz 20. let prejšnjega stoletja v bližini železniške proge, kjer je deloval srčen gejevski klub in skupnostni prostor. In prav glede tega, po ogledu Travesty še toliko bolj, ostajam razdvojen; sprašujem se namreč, koliko svojega političnega in radikalnega naboja drag pravzaprav izgubi, ko je produciran na tako visokem nivoju, ujet v polirano estetiko produkcije z visokim financiranjem. Ali ni, kot je Sasha sama poudarjala skozi pripoved, bistvo draga prav v tem, da nas opominja na tiste skromne in temačne, robustne in zakajene prostore? Te prostore danes morda res nekoliko romantiziramo, a ravno zato, ker so za mnoge izmed nas predstavljali prve izkustvene drobce popolne predaje samemu sebi in posledično katarzične osvoboditve od družbenih norm. V varnem zavetju marginalnih klubov se zgodi nekaj surovega in neposrednega – nekaj, česar na tako velikem in institucionaliziranem odru večina ne bi mogla ali upala ponoviti. Gallusova dvorana s svojo veličino in protokolom vzpostavlja distanco, ki je v nasprotju s tisto umazano intimo barov in klubov, kjer se drag sploh lahko vzpostav

Srečevanja v temi

Airbeletrina, 14. maj ― Spoznala sva se pred leti v kavarni NUK-a. Za Mladino si želel z mano opraviti intervju in si me hotel osebno spoznati. Naročil si dvojni espresso in začel govoriti o svojih frocih, o tem, kako so na Nizozemskem drage galerije in kaj rad zajtrkuješ. Kurce! In oba sva se začela režati, kot da bi bila zadeta. Oziroma neee, spoznala sva se tistega poletja, ko sem se odločil, da bom aseksualen. Ja, točno! Potem sem te videl plesati v Tifli in kaj naj rečem … ugotovil, da morda aseksualnost ni za vsakogar. Moralo je biti že prej, v srednji, ko si se prepisal iz Bežigrada. Spomnim se, kako si sramežljivo vstopil v naš razred. Šobrova je zažvrgolela: »Pozdravite Jana, vašega novega sošolca! Klara, nehaj se hihitati, pa daj mi že telefon, pizda ti … skratka, pričakujem, da se boste vsi vedli karseda prijazno do njega.« Plaho si zasedel mizo poleg moje in se nasmehnil, da sem obnemel nad tvojo angelsko lepoto. Moja pozornost se je skrčila na kvadraturo tvojega obraza, kavbojke pa so postajale iz sekunde v sekundo bolj tesne. Čakaj, zdaj vem! To je bilo, ko sem postal samozaposlen v kulturi in sem po par mesecih ugotovil, da tudi to ne bo rešilo vseh mojih finančnih problemov. Potem sem si naredil profil na OnlyFansu in bil si eden prvih, ki mi je pisal, ali mu pošljem sliko svoje ritne luknje. Točno! Oziroma neee, spoznala sva se tistega poletja, ko sem se odločil, da bom aseksualen. Ja, točno! Hmmm, samo to bi lahko bil tudi nekdo drug, ne spomnim se več tvoje slike. Mogoče pa … Ja, zdaj vem, prvič sva se srečala na tisti misiji Rdeča nutrija, ko smo hoteli ugrabiti papeža! Bila sva na vlaku do Rima, stopil si v moj kupe in me vprašal, ali tudi jaz rad hranim labode. Na kratko sem prikimal. To je bila namreč šifra oziroma znak za našo misijo. Kovček znamke Louis Vuitton si z elegantno kretnjo odložil na polico nad mojo glavo in me radovedno bodril s pogledom. Ne, kako sem neumen. Zdaj vem, zdaj pa res vem! To je bilo, ko sem se p

Ana Jurc: »V srcu vsake filmske kritike ostaja naša človeška bit«

Airbeletrina, 13. maj ― Med kritiki obstaja pregovor, da kritikov, ki bi bili starejši od 35 let, preprosto ni. Gre za poklic, ki je v našem prostoru popolnoma prekariziran, poleg tega pa se nabor medijev, kjer bi kritičarka lahko redno objavljala, vztrajno krči. Ker imamo ljudje, tudi kritiki in kritičarke, potrebe še po čem drugem kot po tem, da služimo kulturi v imenu višjega dobrega, nas poti pogosto vodijo še v druge poklice in mnogi imamo več različnih vlog na različnih koncih. Tako kot jaz nisem le literarna kritičarka, tudi Ana Jurc ni le filmska kritičarka. Po izobrazbi je literarna komparativistka in hispanistka, zaposlena pa v kulturni redakciji RTV kot novinarka. Poleg kritik tako piše tudi članke, pripravlja intervjuje in počne še marsikaj. Kot pravi sama, pa se najraje posveča prav filmski kritiki in je ena redkih posameznic pri nas, ki ji je uspelo, da se s tem ukvarja redno in kontinuirano. Spregovorili sva o tem, kako njene kritike nastajajo, iz česa črpajo svojo sočnost ter seveda nekaj o »izzivih« našega poklica, kot se temu rado reče. Pa še o čem, kar paše zraven – tudi o filmskih naslovih, ki se jih lahko veselimo v letošnjem letu. Najprej me zanima, kako poteka vaš proces pisanja kritike – pa začniva kar na začetku: kako svobodni ste pri izbiri filma, o katerem boste pisali, in na podlagi česa se za določen film odločite? Uredništvo mi pušča svobodo pri tem, katere filme si izbiram za ocenjevanje. Pred očmi moram imeti, da nagovarjamo najširše možno občinstvo, in se zato potrudim pokriti »velike« filme, ki zanimajo več ljudi, tudi če mene osebno ne. Potem so tu še filmi, na katere imam močan odziv – lahko negativen ali pa pozitiven. Ni hujšega, kot so filmi za 3-: dolgčas. In na koncu je tu še občasna serija ali film, za katero oziroma katerega res mislim, da bi ga moralo videti več ljudi, in si zato dovolim malo pridiganja. Si zapiske delate že medtem, ko si ogledujete film? Kritiko napišete takoj po ogledu ali radi stvar še mal

Nezanesljiva zgodovina vs. zanesljivi spomin

Airbeletrina, 11. maj ― Eden najuglednejših sodobnih irskih pisateljev, romanopisec, dramatik in pesnik Sebastian Barry, rojen leta 1955 v Dublinu in sin znamenite irske igralke Joan O’Hara, je trikratni nominiranec za Bookerjevo nagrado in kot prvi irski pisatelj dvakratni prejemnik nagrade Costa za roman in knjigo leta (2008 za The Secret Scripture in 2017 za Days Without End). V letih 2018–2021 je prejel naziv lavreata za irsko fikcijsko literaturo, leta 2024 pa mu je francoska vlada podelila laskavi naziv viteza umetnosti in literature. Sebastijan Barry: Onkraj spomina / Prevedla Danica Križman. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2025. (Zbirka Roman) Barry je pisateljsko pot pričel leta 1982 z romanom Macker’s Garden, med letoma 1983 in 1989 je izdal tri pesniške zbirke, nato pa se posvetil pisanju romanov in dramskih besedil. Z doslej izdanimi dvanajstimi romani in petnajstimi dramami predstavlja glas, ki skozi kruto in v več generacij segajočo usodo protagonistov razkriva zamolčane izseke iz irske zgodovine prejšnjega stoletja. Irska revolucija in državljanska vojna ter posamezniki, ki so se znašli na napačni strani političnih prelomov, dvomljiva vloga katoliške cerkve pri vzpostavljanju nove irske republike in še bolj nedopustna pri upravljanju sirotišnic z nepreštevnim številom zlorabljenih otrok, Magdalenske pralnice za na družbeni rob odrinjena dekleta, nehumano ravnanje institucij za mentalno oskrbo, posilstva, umori, samomori, izdajstva in verolomstva so osrednje tematike Barryjeve večplastne, neprizanesljive in težke pisave. »Svoje junake želim rešiti iz mrzlih rok zgodovine in molka, v katerega so zavita določena obdobja naše zgodovine,« je povedal pisatelj. »Zgodovina se mi je zmeraj razkrivala kot opijanje dejstev, kar je prisotno v vseh ruševinah, iz katerih sestavljam svoje delo.« Ob popisovanju časa krvavih dogodkov in v dolgoletni molk zavitih brezštevilnih osebnih tragedij se pisatelj večkrat opira tudi na resnične osebe iz svoje širše družine. Pri tem

Boks s poezijo

Airbeletrina, 9. maj ― Kolikokrat smo slišali komentatorja katere od športnih prireditev konstatirati, da se je pred našimi očmi odvilo nekaj, kar bi lahko bila poezija, oziroma bi to definitivno morala biti poezija. Pogosto se nam ob tem zazdi, da je bil ta samostalnik uporabljen kot nadomestek za nekaj več; za neizgovorjene besede, ki bi lahko opisale ravnokar videno, pa ne morejo, ne znajo ali nočejo, za čudenje ob nečem tako lepem, da ne moremo najti primerljivega; besede, ki ne pridejo ven, iz etra, ker jih preprosto zmanjka; zato pa je tu poezija, ki prevzame vlogo metafore, poezija kot rešilna bilka, kot nekaj uporabnega, kar ne zahteva logične razlage, tudi razumevanja ne. Poezija pa se tu še kako dobro znajde. Največkrat slišimo to reševanje v poezijo med smučarskimi poleti, kadar kateri od naših orlov dejansko poleti in v njegovem slogu ni nobene napake, vsaj ne takšne, ki bi lahko pokvarila vtis; takrat je to poezija na delu. Kolikokrat smo slišali komentatorja katere od športnih prireditev konstatirati, da se je pred našimi očmi odvilo nekaj, kar bi lahko bila poezija, oziroma bi to definitivno morala biti poezija. Pesnice in pesniki se ob tem nehote vprašamo, mar je to res bilo dovolj za poezijo in kaj ima vse to zares opraviti s poezijo; saj gre navsezadnje pri poeziji za nekaj, kar pišemo, in kadar jo pišemo, v resnici ni prevečkrat tako lepo, kot je videti v neposrednem prenosu, skratka, ne gre vedno za letenje v popolnost brezna, kajti to brezno je včasih res nekaj, v kar si ne bi želel vsakdo, v bistvu nihče, če smo povsem odkriti; po drugi strani pa tudi drži, da poezija ni nekaj, kar si lahko kdorkoli prisvaja, torej je lahko v prosti uporabi tudi v kontekstu športa, ki v službi pozitivnega izida kaj hitro pozabi na to isto poezijo; zato je pot do nje včasih zelo težka in naporna. Tako kot do prave pesmi navsezadnje. Tukaj je ena takšnih, ki sem jo napisal nedavno tega: In zato, da je vse tako preprosto, je bilo treba ubiti toliko pesmi. Reci

IMPRESIJE S PLATNA: Ameriški psiho kot priročnik moškosfere

Airbeletrina, 8. maj ― Če ste si na Netflixu že ogledali dokumentarni film Louisa Therouxa Inside the Manosphere (Znotraj moškosfere), potem si morate ponovno ogledati tudi kultno družbeno satiro Ameriški psiho s Christianom Baleom iz leta 2000. Zakaj? Ker gre za različna obraza istega družbenega problema. Ker čeprav si je težko predstavljati dva žanrsko bolj različna filma, med katerima je za nameček minilo že več kot četrt stoletja, ti dve deli pod črto govorita o istih stvareh. Ne le o problematičnih modelih moškosti, pač pa tudi in predvsem o vse večji zažrtosti podjetniške in potrošniške logike v družbi in njenih posameznikih. O ideologiji, ki je tako zasidrana v vseh porah družbenega življenja, da je niti ne opazimo več. O neoliberalizmu. Začnimo s prvim: dokumentarec Louisa Therouxa Inside the Manosphere je tipičen primer filma, ki je zaradi obravnavane teme takoj pristal na seznamu najbolje gledanih na pretočni platformi Netflix, a je hkrati tudi tipičen primer filma, ki o obravnavani temi z izjemo nekaterih konfrontacijskih pogovorov z vplivneži iz spletnih logov moškosfere o družbenem pojavu ne pove nič zares novega. Sploh pa ne nič zares introspektivnega, poglobljenega, analitičnega. Gre za žanrsko pretežno odmaknjen, distanciran, dokumentarističen prikaz sveta toksične ideologije, v katerem mladince vsega sveta nagovarjajo mačistični, homofobni in antifeministični nabildanci v oprijetih oblekah in rumenih lamborghinijih, ki pojav sicer učinkovito zabeleži, popiše in uokviri, a ga nato ne razčleni. Prav tako gre za dokumentarec, ki – roko na srce – z obravnavo moškosfere tudi že nekoliko zamuja, saj je ta fenomen že več let osrednja tema spletnih razprav, medijskih analiz in popularne kulture. Ne le da smo na to temo v zadnjih letih videli že kar nekaj neigrane in igrane produkcije – kot na primer britansko hit serijo Adolescenca o mladeniču, ki je svoje notranje konflikte odraščanja prevedel v sovraštvo do žensk – pač pa tudi zaradi tega, ker je ta svet že let

Jean-Baptiste Andrea: Sto milijonov let in en dan

Airbeletrina, 7. maj ― Stan je paleontolog in profesor na univerzi, ki si pred koncem kariere želi odkriti pomembno paleontološko najdbo. Kot postopoma razkriva roman in kot je razvidno tudi iz pričujočih odlomkov, ta želja izvira iz potrebe po dokazovanju, ki je posledica njegovega kompleksnega odnosa s starši. Ko po naključju naleti na sled, ki bi ga lahko pripeljala do velikega odkritja, proda vse svoje imetje in se poda po sledi fosila, pri čemer se sodelavcem zlaže, da je odpravo financirala univerza. Njegovo trmasto sledenje fosilu, za obstoj katerega nima prepričljivih dokazov, spravi v nevarnost tako njega kot njegove sodelavce. ******************************************************************** Pozabil bom mnogo stvari, morda celo svoje lastno ime, to je pač neizbežno. A ne bom pozabil svojega prvega fosila. Bil je trilobit, majhen morski členonožec, ki ni nikogar nič vprašal, ko sva nekega pomladnega dne prekrižala pot drug drugemu. Sekundo pozneje sva postala prijatelja za vedno. S tovariši, mi je pripovedoval, ko sem bil dovolj star, da sem ga razumel, so preživeli več množičnih izumrtij. Lavo in kislino, pomanjkanje kisika, nebo, ki je padlo nanje. Potem pa so nekega dne morali odložiti orožje, spoznati, da je njihov čas minil, in se zviti v klobčič, lepo na toplo, pod kamen. Treba je bilo sprejeti poraz, prepustiti prostor drugim. Ta drugi sem bil jaz, Homo sapiens v prevelikih hlačah, ki je stal v visoki travi pravkar rojenega stoletja. Poslali so me domov iz šole, tistega jutra leta 1908, ker sem popravil učiteljico. Pipin ni bilo ime nekemu francoskemu kralju, kot je trdila ona. Tako je bilo ime psu, mojemu psu, ovčarju modrikasto-črne barve, ki smo ga našli na seniku. Ščitil nas je pred zlimi duhovi in potepuškimi mačkami – ki so se rade vračale, to so vedeli vsi. Gdč. Thiers mi je pokazala ilustracijo nekega majhnega brkonje s krono na glavi, nad katero je pisalo P-I-P-I-N. Čeprav sem se komaj učil brati, se mi je dozdevalo, da je bil napis p

Knjiga kot oblikovan objekt

Airbeletrina, 6. maj ― Vrata v knjige Izbor knjižnih naslovnic iz zbirke Knjižnica MGL v obdobju 2019 – 2025 Levi trakt najvišjega nadstropja Filozofske fakultete, hodnik, kjer sicer deluje dekanat, skriva Galerijo peti štuk – iznajdljivo zastavljen projekt, ki zasede stene med pisarnami in jih spremeni v razstavni prostor, namenjen začasnim razstavam. To umetniško prizorišče deluje od leta 2018, njegovo organizacijsko ekipo pa sestavljajo študentke umetnostne zgodovine pod umetniškim vodstvom lekt. dr. Mateje Gaber. Med 11. marcem in 10. aprilom je v Galeriji peti štuk gostovala Knjižnica MGL z razstavo Vrata v knjige, med drugim tudi kot del programa sejma akademske knjige Liber.ac, na kateri je bil predstavljen izbor posameznih naslovnic knjig iz zbirke. Namen razstave je bil v prvi vrsti predstaviti izbor knjižnih naslovnic kot samostojnih oblikovalskih del, hkrati pa tudi opozoriti na pomen zbirke Knjižnica MGL kot širše celote. Razstava se je sicer osredotočala na njeno obdobje delovanja med letoma 2019 in 2025, ko so jo soustvarjali fotograf, oblikovalki in urednica, ki se podpisujejo tudi kot avtorji razstave: Maja Kešelj, Peter Giodani, Petra Pogorevc in Petra Švajger. Med 11. marcem in 10. aprilom je v Galeriji peti štuk gostovala Knjižnica MGL z razstavo Vrata v knjige, med drugim tudi kot del programa sejma akademske knjige Liber.ac, na kateri je bil predstavljen izbor posameznih naslovnic knjig iz zbirke. Prostorska zasnova razstave je bila, primerno temu, da je umeščena na hodnik fakultete, dokaj minimalistična – na stenah so viseli panoji s povečavami knjižnih naslovnic, vsak je bil opremljen tudi z informacijsko kartico, na kateri si je obiskovalec lahko prebral povzetek vsebine knjige ter ključne podatke o avtorstvu tako vizualne podobe kot tudi vsebine, pod panoji pa so bili na kubusih razstavljeni izvodi pripadajočih knjig. Razstava je tako v svoji preprostosti neposredna, celostni vizualni podobi knjige posveti posebno pozornost,

Ajda Bračič: »Hotela sem predvsem odpreti vprašanja, ki se meni zdijo pomembna«

Airbeletrina, 5. maj ― Tudi v Sloveniji obstajajo avtorice, ki so zame »instant buy«, torej v slovenščini nekakšen takojšnji nakup; brez poznavanja vsebine vem, da mi je všeč, kako pišejo in o čem pišejo, in da bom knjigo takoj kupila. Med te avtorice sodi tudi Ajda Bračič in njen roman Kresničevje, ki me je med branjem popeljal v naravo, čeprav sem bila v domači postelji. »Agnes pomisli: svet okoli mene nezadržno drvi proti svojemu propadu, jaz pa še vedno mislim le na to, kako bi lastno sestro prepričala, naj mi odpusti.« V romanu se osredotočate na odnos med dvema sestrama, Agnes in Klaro, o katerem pa v romanu izvemo izredno malo; obe imata neko zamero, nekaj se je zgodilo v njuni družini in z mamo, vendar je teh nekaj drobcev na hitro posejanih po poglavjih, skoraj do konca ne izvemo nič kaj določnega. Je bil to vaš namen, po malem kot semena posejati te skrivnosti po knjigi? Zakaj nas ravno družinski odnosi tako privlačijo? Postopno razkrivanje njune zgodbe je eden od mehanizmov, ki roman vlečejo naprej. Ko Agnes prodira vse globlje v gozd, se v svojih mislih postopoma dokoplje tudi do srca tega sestrskega spora, do sveže bolečine, ki se je ob začetku knjige še ne drzne dotakniti. Sprožilni moment, ki je privedel do začetka knjige, tako dobimo ravno v trenutku, ko se začne tudi osrednji zaplet. Družinski odnosi so nekaj, v kar se nas večina lahko do neke mere vživi; ravno največja bližina porodi največje bolečine. Poleg tega so intimni, družinski, prijateljski ali partnerski odnosi majhna leča, v kateri se lahko zrcali vsa trenutna resničnost sveta. Eno izmed poglavij se prične takole: »Do kam segajo korenine krivde? Vsaka družina ima drevo, in to drevo je obrnjeno narobe. Tam, kjer drevo izrašča iz zemlje, sta onidve, kot da bi se pri deblu vse končalo, ne pa šele začelo.« Morda je res to nekaj, kar se marsikdo med nami vpraša, sploh v družinskem okolju. Zakaj ste ravno krivdo izbrali za izhodišče in ne česa drugega, na primer jeze ali r

Filip Klančnik

Airbeletrina, 4. maj ― Filip Klančnik (2004) je mlad ustvarjalec s področij publicistike, performativne umetnosti in glasbe. Pri svojem delu je med drugim sodeloval z Društvom Nagib, Zavodom Sploh, Slovenskim mladinskim gledališčem, Cankarjevim domom, AGRFT, festivalom Borštnikovo srečanje in PARL. Kot študent novinarstva je leta 2025 dobil nagrado dr. Mance Košir za izstopajoče novinarsko delo. The post Filip Klančnik appeared first on AirBeletrina.

KNJIGOOBET: S polnim korakom stopamo v pomlad

Airbeletrina, 4. maj ― S polnim korakom stopamo v pomlad, čas, ko vsak travnik, klop in zidek postanejo vabljiva priložnost za branje. Za posedanje s knjigo, najhitrejšim nepremičnim prevoznim sredstvom v širne svetove, vam Knjigoobet prinaša pester nabor sveže natisnjenih, napisanih, včasih celo narisanih strani domačega in prevedenega čtiva. V Buenos Aires v korakih tanga, v slovensko zamejstvo ali v globine družinske zgodovine? Med kitajske verze, skozi bolgarsko režimsko tranzicijo, na Bližnji vzhod ali v sosednjo Italijo, kamor želite, črke odpeljejo. Kolaž: Hanna Juta Kozar Brina Svit, Adios, Buenos Aires (Mladinska knjiga) V svojem najnovejšem romanu se Brina Svit poslavlja od Buenos Airesa – mesta iz svoje resnične in literarne preteklosti. Avtofikcijska prvoosebna pripovedovalka se med obiskovanjem krajev, ki so bili nekoč del njenega vsakdana, srečuje z znanci, ob katerih ugotavlja, kako zelo je njih in njo samo spremenil čas, z odmevi iz svojih prejšnjih romanov ter z neznanci, ki prinašajo nove zgodbe. Roman v središče postavlja prav pripoved o minljivosti, ne le človeški, temveč tudi minljivosti mesta, države, družbe, kakršno smo v nekem trenutku (s)poznali in si jo prisvojili. Velika vloga je, ne prvič v avtoričinem opusu, namenjena tangu, ki je hkrati svet in jezik zase, prostor spoznavanja, odkrivanja in osmišljanja drugega. Za Brino Svit značilna medkulturnost, v tem romanu prepletanje slovenskega in argentinskega, je poudarjena tudi v slogu, ki z množico jezikovnih in lokalnih referenc reflektira bivanje med različnimi svetovi. Kratek, a vsebinsko zvrhano pester roman je zanimiva literarna destinacija tako za avtoričine zveste bralce, ki bodo v njem prepoznali prebliske svojih prejšnjih popotovanj v njeno pisanje, kot za vse nove ljubitelje avtofikcije in prepleta kultur. Umberto Eco, Milo Manara, Ime rože (strip, Mladinska knjiga) Na police je prispel tudi prevod stripa Ime rože, ki ga je priznani italijanski ustvarjalec Milo Ma

V LITERATURI NIČ NOVEGA: Prvi maj ali dimnikarček Williama Blakea

Airbeletrina, 2. maj ― Dimnikar Gamfield iz Dickensovega kultnega romana Oliver Twist (1838) je slika svojega časa: lakomnež se preživlja tako, da na občini zaprosi za osirotele otroke, nato pa jih uporablja kot ceneno delovno silo za čiščenje majhnih dimnikov – le koščeni in sestradani otroci se namreč lahko prebijejo po ozkih dimniških jaških in jih očistijo. Dickensu si prizora, v katerem dimnikar pred občinskim svetom prostodušno prizna, da sta mu prejšnja vajenca umrla in zato zdaj potrebuje novega, ni bilo treba izmisliti. Tovrstno »zasebno-javno« partnerstvo v tedanji Angliji ni bilo ne novo ne posebno: osirotele dečke, stare štiri ali pet let, so dimnikarji odkupovali od občin skoraj kot potrošno blago – uporabljali so jih za vajence, dokler v nečloveških razmerah niso umrli. In na to ni bilo treba čakati dolgo: če se niso ponesrečili v ozkih dimnikih, jih je doletela bolezen, ki bi jo danes označili za poklicno – rak modnika. Kirurg Percivall Pott iz bolnišnice sv. Bartolomeja je opazil, da so bili skoraj vsi tovrstni bolniki »revne sirote, ki so bili v uku za dimnikarje in so jih, pogosto gole in namazane z oljem, pošiljali v dimne cevi, da bi čistili saje« (S. Mukherjee, 279). Kot prvi je ugotovil, da gre za »rak dimnikarjev«; poprej so zdravniki to bolezen pišmeuhovsko pripisovali spolnim boleznim (naj spomnimo, da govorimo o nekajletnih dečkih!), zdravili pa so jih s strupenimi živosrebrnimi mazili, s katerimi so neizogibni konec le še pospešili. Šele Pott je začel domnevati, da so vzrok saje, ki se leta in leta zažirajo pod kožo. Dickensu si prizora, v katerem dimnikar pred občinskim svetom prostodušno prizna, da sta mu prejšnja vajenca umrla in zato zdaj potrebuje novega, ni bilo treba izmisliti. Več o takih in podobnih križih rakavih bolnikov lahko preberemo v izjemni knjigi Siddharthe Mukherjeeja Kralj vseh bolezni (Ljubljana: Modrijan, 2012), o teh dečkih pa lahko dodamo, da so še dolgo ostajali »potrošno blago« za raznorazne gamfielde. Javnost

še novic