že več kot pol leta nisem pisala.

Airbeletrina, 28. april ― že več kot pol leta nisem resno razmišljala o kakšnem prihodnjem literarnem projektu. rekla sem (si), da je razlog izgorelost. rekla sem (si), da imam zaporedni objavi v letih 2024 in 2025. da tekstov ne smem kopičiti. tudi, da bi bilo dobro – ne, da se mi mora – nabrati nov material. da zdaj, mislim, nimam kaj (več? še?) povedati. vse to je res. za vsem tem stojim. ampak v resnici ni nebistveno, da sem v teh mesecih veliko pohajkovala po mestu. zamenjala sem navadne žarnice z led pisanimi. jedla sem več toplih obrokov dnevno. veliko sem hodila v kino. delala sem zelo malo. veliko sem se, v resnici, spraševala, kakšen smisel ima moje delo. k čemu — če k čemu – sploh doprinaša. za avtorico, ki je od prve do zaenkrat zadnje, pete knjige, v različnih legah, registrih in načinih poskušala pisati literaturo, ki izziva obstoječe normative, tako etiške kot politične, jezikovne in (navsezadnje) estetske, je to vsaj v nekem smislu uničujoče vprašanje, ampak hkrati se mi zdi nemogoče, da bi pred njim pobegnila: če sem s svojim pisanjem kdaj koli mislila kakor koli resno – kako bi lahko? mar ni ravno vprašanje doprinosa in (ne)zmožnosti vstopanja v družbene dialoge in tudi (ne)zmožnost spreminjanja družbe (ali vsaj posamičnih oseb) ključno, če nočem, da sta moja pozicija in moja družbena umestitev samo deklarativni? za avtorico, ki je od prve do zaenkrat zadnje, pete knjige, v različnih legah, registrih in načinih poskušala pisati literaturo, ki izziva obstoječe normative, tako etiške kot politične, jezikovne in (navsezadnje) estetske, je to vsaj v nekem smislu uničujoče vprašanje v času, ko nisem pisala, so se zgodile ogromne reči, neznosno hitro. tudi, če bi pisala o njih – o vojni, ki so jo začele zda in izrael –, s tekstom ne bi mogla dohajati dogajanja. paradoksalno sem o tej vojni – o vojni, ki zajame ves svet ali nanj vsaj zelo pomembno vpliva – že pisala. v romanu, ki je izšel lani jeseni (če se ne vrneš, litera). o tej vojni smo pisale_i

Dotik kot zdravilo

Airbeletrina, 25. april ― Ker še ne vem, kdo sem pred koncem vseh koncev, sama sva jaz in svet, sama, ki sedaj bediva, srkava čaj na okenski polici, zvezde so blizu, jutro je v dlaneh. To pesem sem si ponavljal v mislih, ko sem neko jutro stal ob oknu in opazoval, kako se vasica, ki jo je noč prej prebelil sneg, počasi prebuja. Govori o tem, kar vse me je našlo v Milhacu: o novem prostoru, ki se odpira pred mano, ki ga še morem napolniti z vsebino, z nečim svojim. Proti koncu meseca sem začel dojemati, da se je v meni nekaj premaknilo. Nič zares dramatičnega, nekaj drobnega, nekaj, kar lahko opaziš šele, ko imaš na razpolago čas. In prav čas je bil tisti čudež, ki sem ga v Franciji prvič po dolgem obdobju dobil v tolikšni meri, da nisem več mogel bežati pred sabo. Ljudje, ki so me komaj poznali, so mi govorili stvari, ki jih doma slišim zelo redko, od samega sebe pa skoraj nikoli: da dobro plešem, kako zabavno me je gledati, ko se prelevim v kako vlogo, da izžarevam neko avtentičnost. Ta zadnja »opazka« me je še posebej zmedla. Veliko let sem namreč preživel v vlogi človeka, ki zna natančno prebrati ljudi in prostor, v katerega vstopa. Ugajanje kot refleks, kot obrambni mehanizem, kot način preživetja – to je nekaj, kar me je spremljalo skoraj celo življenje. Avtentičnost, odkritost, samosvojost – to so bile vrline, za katere sem verjel, da pripadajo ljudem, ki so pogumni, zvesti sami sebi in jih kratko malo ne zanima, kaj si misli okolica o njih in njihovem življenju. In čeprav sem mislil, da pretiravajo, da so njihove pohvale zgolj bežne puhlice, namenjene polnjenju tišin, ne pa dejanski odkritosti, sem opazil, kako se je v meni nekaj spremenilo. Moja maska se ni razbila, samo premaknila se je. Komaj opazno, a dovolj, da sem začel videti stvari nekoliko drugače. Ta zadnja »opazka« me je še posebej zmedla. Veliko let sem namreč preživel v vlogi človeka, ki zna natančno prebrati ljudi in prostor, v katerega vstopa. Ugajanje kot refleks, kot obrambni meha

Kako (in če) Pariz še vedno ostaja Pariz?

Airbeletrina, 24. april ― Pogosto slišimo očitke, da Pariz ni več to, kar je bil. In zdaj, ko dlje časa stanujem v tem mestu, se mi zdi vprašanje, ali je Pariz še vedno Pariz, nekoliko napačno. Kot večina velikih romantičnih vprašanj tudi to bolj megli kot osvetljuje. Zveni lepo, skoraj dovolj lepo, da človek ne bi opazil, kako malo zares pove. Veliko zanimivejše bi bilo vprašanje: za koga je Pariz še vedno Pariz? Pariz namreč nikoli ni bil ena sama stvar. Bil je projekcija, obljuba, mestoma skoraj kolektivna halucinacija. Vsak vanj vstopi s svojo zasebno verzijo: nekdo išče mesto umetnikov, drugi romanco, tretji zgodovino, četrti zgolj dovolj prepričljivo kuliso za lastno predstavo o dobrem življenju. In skoraj vsi na koncu najdejo prav to, po kar so prišli.Človek je v takih rečeh presenetljivo učinkovit. Redko išče resnico; veliko raje potrjuje zgodbo, ki si jo je izmislil že vnaprej. Pariz namreč nikoli ni bil ena sama stvar. Bil je projekcija, obljuba, mestoma skoraj kolektivna halucinacija. Foto: Marija Piliskic/Pexels Sedim v Luksemburških parkih. Tja se vračam z neko disciplino, ki je ne znam povsem pojasniti. Moj fant pravi, da prepogosto. Zdi se mu nenavadno, kako po koncu dneva brez premisleka zdrsnem na enega izmed zelenih kovinskih stolov ob vodnjaku, kot da imam tam rezervirano mesto. »Spet si bila tam?« me je vprašal prejšnji teden.Prikimam.»Vsak dan?«»Skoraj.«Za trenutek utihne. Ne nasprotuje. Samo ne razume.Potem se nasmehne.»Včasih imam občutek, da imaš rajši ta park kot mene.« To pove z glasom, ki naj bi ublažil situacijo. Kot da je misel nepomembna. Kot da jo lahko, če jo izrečeš dovolj lahkotno, tudi takoj vzameš nazaj. »S parkom imam zelo enostaven odnos,« rečem.»Aha.«»Ne sprašuje me, kje sem bila.« To izrečem prehitro.Za hip me pogleda.»To je res.«»In nikoli ne želi vedeti, kaj mislim.« Nasmeh, ki sledi, ni več povsem enak.Morda dvomi. Ne v park, temveč v to, kaj tam počnem.A ne sprašuje. Ne preverja. Ne zaht

Zadnji tango v Buenos Airesu ali o otožni misli, ki se pleše

Airbeletrina, 23. april ― Mednarodno uveljavljena in široko prevajana romanopiska, kratkoprozaistka, esejistka, scenaristka, režiserka in prevajalka Brina Svit (1954), »Slovenka, ki piše v francoščini«, od leta 1980 živi v Parizu. Svoja literarna dela od Morena(2003) naprej najprej napiše v francoskem in nato v slovenskem jeziku. Pri tem ne gre za prevod, ampak za dvakrat izpisano delo, pri čemer ga v drugo zaradi jezikovne različnosti obeh jezikov po potrebi tudi nekoliko spremeni. »Slovenščina in francoščina se odlično dopolnjujeta: na eni strani cerebralen, natančen, kodificiran jezik, na drugi emocionalen, zelo elastičen in prožen,« je zapisala. Četudi je žanrsko mejo med njenimi v tujini pogosto nagrajevanimi knjižnimi izdajami težko označiti, njeno delo obsega osem romanov: April (1984), Con brio (1998), Smrt slovenske primadone (2000), Odveč srce (2006), Coco Dias ali Zlata vrata (2008), Noč v Reykjaviku (2013), Uporni bicikli (2023) in Adiós Buenos Aires (2026), kratkoprozni zbirki Navadna razmerja (s Petrom Kolškom, 1998) in Nove definicije ljubezni (2020) ter esejistične pripovedi Moreno (2003), Hvalnica ločitvi (2011), Slovenski obraz (2013) in Ne želi si lahke poti (2021). Za francoski radio France Culture je napisala dve radijski igri, posnela dva kratka igrana filma (Nikola in Balkon) ter dokumentarni film o igralki Jeanne Moreau. Con brio je bil nominiran za kresnika in imenovan za mednarodno nagrado IMPAC v Dublinu. Za Smrt slovenske primadone je avtorica prejela francosko literarno nagrado Pelléas, Francoska akademija ji je za Moreno podelila nagrado za francoski jezik in književnost, za Odveč srce nagrado Maurice Genevoix, medtem ko je bil roman Noč v Reykjavikunagrajen z evropsko literarno nagrado Madeleine Zepter. Brina Svit: Adiós Buenos Aires / Ljubljana: Mladinska knjiga, 2026. / (Zbirka Nova slovenska knjiga) V ospredju večine romanov Brine Svit je ljubezenski ali ljubezensko-erotični odnos med žensko in moškim, ki je že v svojih

Facciamo a gara! Gremo tekmovat!

Airbeletrina, 22. april ― Galerija Vžigalica pod svoje okrilje ponovno jemlje virtuoze ulične umetnosti. Tokrat italijanski kolektiv Canemorto – tri anonimne umetnike, ki jim moč usklajenega, predvsem pa poenotenega slikanja omogoča pasje božanstvo Txakurra. Zamaskirani z balaklavami in doma narejenimi maskami, govoreči izmišljen jezik (ki pa nekoliko liči na italijanščino), širijo glas o tem nenavadnem kultu. Z anonimiziranjem se ločujejo od klišeja ikoničnega umetnika, zavračajo umetniški genij in tržne mehanizme, ki ga producirajo, na prvo mesto pa postavljajo kolektivno in ne individualno. Galerija Vžigalica pod svoje okrilje ponovno jemlje virtuoze ulične umetnosti. Stil (tako estetski kot metodološki) Canemorta bi lahko opisali kot eklektičen hibrid med grafiti, ekspresionizmom, zini, stripi, tetoverstvom, nadrealizmom, skejtersko kulturo in happeningi. Rezultat je izjemno nasičen, mestoma celo agresiven in barvit vizualni jezik. Predvsem pa je kolektiv odločno italijanski – v svoje projekte ljubeznivo vnašajo stereotipe o italijanski kulturi, ki jih ne reproducirajo le naivno, temveč jih potencirajo do absurda. Pa naj gre za organiziranje gastronomskih performativnih razstav, kjer so si tradicionalno lombardsko osterio prilastili in jo spremenili v nadrealistično restavracijo, kjer se streže polenta s čekani, ali pa so za žrtev izbrali picerijo, kjer so pice v obliki pasjih glav stregle twerk plesalke. Spet drugič se zoperstavljajo hipsterskemu butiku s čevlji z odprtjem lastne fensi trgovine obutve, ki z vsakim korakom pušča odtise linorezov kolektiva. V ljubljanski galeriji Vžigalica, pod naslovom Slikarska dirka, pa je trio uživaško posegel po še enem italijanskem hedonizmu – avtomobilih. Italijansko ljubezen do avta lahko beremo kot ljubezen do hitrosti v stilu velikih dirk, vijugastih cest med Positanom in Amalfijem, črnega žrebca na rumenem polju, ki ga krona italijanska trobojnica … Drugi element, še vedno italijanski, je apropriacija visoke umet

Árpád Kollár: Risba domače pokrajine

Airbeletrina, 21. april ― Árpád Kollár (1980) je madžarski pesnik, prevajalec in urednik. Z družino živi v Segedinu (Szeged) na jugu Madžarske. Njegov prvenec Például a madzag (Na primer vrv) je izšel pred natanko dvema desetletjema, štiri leta pozneje pa je ugledala luč njegova druga pesniška zbirka Nem Szarajevóban (Ne v Sarajevu). Med njegova vidnejša dela spadajo še zbirka verzov Milyen madár (Kakšna ptica, 2014), pravljični roman A Völgy, írta Tárkony (Dolina, napisal Tárkony, 2016) ter domišljijska soavtorska enciklopedija Nyuca bestiárium (2021). Leta 2024 je pesnik v hrvaškem prevodu objavil delo Dol, napisao Estragon, filozofsko obarvano pripoved o pesniku, ki išče lasten glas. Njegov slog združuje tradicijo madžarske poezije z igrivo postmodernistično ironijo ter poudarjeno jezikovno iznajdljivostjo. Prejel je več literarnih priznanj, med drugim nagrado József Attila, in velja za enega izvirnejših sodobnih madžarskih avtorjev za mlade bralce. Bil je predsednik Društva mladih madžarskih piscev FISZ. Od leta 2012 je urednik literarnega spletnega portala Tiszatáj online. Foto: Árpád Kollár Rojeni ste leta 1980 v tedaj še jugoslovanski Senti kot pripadnik madžarske narodne skupnosti v Vojvodini. Tudi vaša soproga, fotografinja Annamária Keller, je izvorno doma iz Subotice. Kako to, da sta se preselila na Madžarsko? Se je veliko vajinih sonarodnjakov odločilo za podoben korak? Zaradi političnih razmer se je v devetdesetih letih veliko vojvodinskih Madžarov izselilo iz domačih krajev. Niso se strinjali z vojno, niso želeli prijeti za orožje, zato so odšli na Madžarsko ali v zahodno Evropo. Iz istega razloga je odšla tudi družina moje soproge, saj je bil njen brat vojni obveznik. Mene so starši poslali na srednjo šolo v Segedin, saj so bili prepričani, da bom tam na varnem. Poleg tega so v Srbiji vladali precejšnja revščina, visoka inflacija in brezposelnost. Ljudje so se torej izseljevali zaradi golega preživetja. Na žalost se gospodarsko stanje od tedaj ni veliko

Filozofija postapokaliptične pripovedi

Airbeletrina, 21. april ― »Bodite hvaležni! – Velik rezultat dosedanjega človeštva je, da se nam ni treba več stalno bati divjih živali, barbarov, bogov in svojih sanj.« Nietzsche: Jutranja zarja, 14 V zvezi s postapokaliptično pripovedjo obstaja izraz, ki je med vsemi najbolj ključen: to je »konec sveta«, vendar pa je ta izraz nekoliko zavajajoč in je odraz človekove visoke stopnje samopomembnosti. Konec sveta namreč ni dejanski konec sveta, saj v nasprotnem primeru ne bi bilo prizorišča za kakršno koli pripoved, pač pa pomeni predvsem konec človekovega sveta ali sveta, ki ga je človek zgradil: konec oblasti zakonov, konec vseh ureditev, konec družbe — začetek vojne med vsemi ljudmi, še hujše od prastarih časov majhnih plemen in prvih ograjenih naselij. Konec sveta pomeni: konec sveta za nekoga. Postapokalipsa pomeni: vrnitev v čas lovcev in nabiralcev, v katerem močan posameznik lahko doseže vse, šibkejši ničesar – ali, z drugimi besedami, to je svet, v katerem je moč edino načelo in v katerem le močnejši preživijo, kakor je veljalo nekoč v tistih najbolj mračnih starodavnih dneh. V takšnem svetu so vse ideje o etiki in spodobnosti odvečne in na trenutke celo moteče – nastale so namreč v času miru in civilizacije, ko se je človek lahko posvetil še čemu drugemu kot le skrbem za preživetje in zaščito svojih bližnjih, pred vsemi nevarnostmi in negotovostmi, pred smrtonosnimi šumi, pred barbari in zvermi. A čeprav postapokaliptični svet (lahko bi rekli »svet po koncu sveta«) v marsičem in tudi v samem bistvu spominja na najzgodnejše čase človeštva, človek, ki v tem svetu prebiva, ni enak svojemu barbarskemu predniku. Ta človek je sodoben človek s sodobno vestjo in definicijo morale – ta človek bi lahko bili mi – in ko se takšen človek znajde v svetu gole moči, ga od čistokrvnega barbarstva loči le še to, kako dolgo se mu bo še uspelo ravnati po povsem nepraktični vesti prijetnejše civilizacije, ki jo je nekoč poznal in je ne bo poznal nikoli več. Bistvo postapokal

V LITERATURI NIČ NOVEGA: Pogovoriti se moramo o Melaniji (ali Cankarjev Peter Klepec)

Airbeletrina, 18. april ― Leta 1917 je Ivan Cankar v povestici Peter Klepec opozoril na nenavadno lastnost Petra Klepca, slovenskega ljudskega junaka, ki ga vsi poznamo predvsem po »čeznaturni moči«, s katero je lahko »izruval tepko s koreninami, kakor da bi ne bila mogočna tepka, temveč bilka v travi«. Ali po tem, kako je obračunal s »tovariši pastirji«, ki so ga hoteli pretepsti, »ker je bil noč prespal na paši«. Klepec je »zgrabil enega z desnico, drugega z levico, vzdignil oba visoko, malo potresel ter ju varno posadil na tla«. »In potem? Potem – nič! –« resignirano ugotavlja Cankar, »izgubi se v meglo brez sledu in glasu.« Ničesar ne vemo o tem, kaj je počel s to svojo silno močjo: »ali je strahoval in pestil svoje neusmiljene gospodarje, povračal jim, kakor so mu bili dajali; ali je morda zakraljeval deželam naokoli, vojskoval se in premagal ošabne sovražnike po vsem prostranem svetu, kakor sam kralj Matjaž. Prav nič takega ne vemo.« Vemo le, da je nato »živel nadalje miren, tih in vdan, kakor je bil pač vajen; zvesto je ubogal gospodarja in gonil njegovo govedo na pašo.« Ali po tem, kako je obračunal s »tovariši pastirji«, ki so ga hoteli pretepsti, »ker je bil noč prespal na paši«. Klepec je »zgrabil enega z desnico, drugega z levico, vzdignil oba visoko, malo potresel ter ju varno posadil na tla«. Cankarjeva inačica Petra Klepca opozarja na prikriti del, ki se – tak je namig – razodeva tudi v slovenskem narodnem značaju: tudi če bi Slovencu, ki ga simbolizira Klepec, »dobrotljivi Bog« dodelil »kar svojo neskončno oblast, bi /…/ ne vedel, kaj bi z njo počel; še v napoto bi mu morda bila.« Raje bi še naprej »po strmem ilovnatem klancu vlekel silno butaro drv za svojega gospodarja.« Naša hlapčevska miselnost nam preprečuje, tako Cankar, da bi lahko zaživeli pokončno, tudi če bi bili izpolnjeni vsi pogoji za to, ne samo nujni. Idejo je sicer izpilil že v drami Hlapci, kjer jo je ubesedil v verjetno najbolj znanem citatu slovenske književnosti: »Hlapci! Za hlapce rojeni,

Gospa Obnašanje: Razglednica iz Bristola

Airbeletrina, 15. april ― Zberemo se na trgu v centru Bristola. Na odru se zvrstijo govorke_ci, med drugim poslušamo tudi poezijo o krčenju dostopa do zdravstvenih storitev v Združenem kraljestvu. Povsod so roza-modro-bele zastave in osebe z barvitimi vzorci na obrazih in laseh. Kaj kmalu se začne množica pomikati po mestnih cestah. S fantom po naključju korakava ob posebej glasni trans punci, ki ji niso všeč preveč splošni vzkliki o lepoti transspolnosti, zato začne skandirati po svoje, in mnoge_i se ji pridružijo: »Faggots and dykes, bottoms and tops, we hate TERFs and we hate cops!« [Nekaj v smislu: »Pedri in lezbe, kdor jaha in kdor daje, vsi sovražimo terfice in policaje!«] Na bristolski paradi trans ponosa se spomnim, kako sem par mesecev nazaj fantu poslal zloben meme, ki se je norčeval iz videza nekega mladostnika. Rekel mi je, da se mu zdi sicer smešno, a da je ta mladostnik trans in da je že nekaj časa deležen internetne zlobe: »Najsibo še tako smešen, je ta fant moj brat.« Edini razlog, da so se ljudje na socialnih omrežjih norčevali iz mladostnika, je bil njegov videz. Povezanost, ki jo moj fant čuti do njega, izhaja iz transfobije, ki je je mladostnik deležen, medtem ko poskuša (kot mnoge_i) le neobremenjeno živeti in deliti proces svoje tranzicije. Vse pogosteje razmišljam o primernosti internetnega norčevanja iz videza ljudi in se poskušam izogibati takšnim objavam. Na internetu se je vmes pojavil diskurz o tem, kako bi morali levičarji prevzeti taktike skrajne desnice in na podoben način zaničevati videz konservativcev. Termin »dark woke« bi torej med drugim zajemal izpostavljanje vse pogostejših modric Donalda Trumpa, nabreklosti po plastičnih operacijah Karoline Leavitt, napihnjenega trebuha Elona Muska, hropečega glasu Roberta F. Kennedyja ml. in škiljenja Kasha Patela. Čeprav se nemalokrat nasmejim ob takšnih objavah, se mi zdi, da omenjena taktika služi le nadaljnji razgradnji političnega diskurza z otročjo miselnostjo »ti meni, jaz tebi« in odtujitvi lj

»Malo je docela mrtvih«

Airbeletrina, 14. april ― Vedno sem rad obiskoval arhive in ne glede na to, ali mi je gradivo na koncu prišlo prav, sem bil vsakič nenavadno hvaležen, da sem lahko z ljudmi, katerih življenja sem prebiral, odčutil vsaj delček njihove poti. Sumim, na primer, da se s Pavlino Doljak oziroma Pajk ne bom več imel priložnosti podrobno ukvarjati, niti me njena vloga v slovenskem literarnem življenju 19. stoletja ni nikoli prav izrazito intrigirala, pa vendar se bom vedno dobro spominjal, kako sem v rokah držal pisma, ki jih je zaradi smrti strica Matije v letu 1875 okraševala lična črna obroba. Ali pa, kako je morala nespretnemu in nesimpatičnemu Josipu Cimpermanu uvidevno pojasnjevati, da je njeno prijaznost napačno interpretiral kot romantičen interes. Ko sem dovolj dolgo in dovolj manično brskal po njenem fondu in se navajal na to, kako je izpisovala svoje misli, se mi je začelo zdeti, da v sami materialnosti pisem, njihovi obrobi, madežih črnila in podobnem vidim veliko več, kot bi bilo racionalno domnevati. Lagal bi, če ne bi priznal, da sem si začel umišljati, da jo poznam, v najbolj utrujenih in trapastih trenutkih pa morda celo, da sva si blizu. Marijan Rupert – Nič več te ni: Zgodba o igralki in pesnici Mili Kačič – Mladinska knjiga, 2025 Ko sem dovolj dolgo in dovolj manično brskal po njenem fondu in se navajal na to, kako je izpisovala svoje misli, se mi je začelo zdeti, da v sami materialnosti pisem, njihovi obrobi, madežih črnila in podobnem vidim veliko več, kot bi bilo racionalno domnevati. Monografija Nič več te ni: zgodba o igralki in pesnici Mili Kačič (Mladinska knjiga, 2025) – pod katero se je, čeprav je sestavljena iz prispevkov več avtorjev, podpisal vodja rokopisne zbirke in nacionalnega literarnega arhiva NUK-a Marijan Rupert – vsaj v prvi polovici črpa iz tovrstne »prividne« intimnosti med arhivistom in predmetom njegovega raziskovanja, na kar Rupert morebiti opozarja že z epigrafom, izsekom iz pesmi Roberta Gravesa Obuditi mrtve. S pri

Ker tudi žalost potrebuje svoj prostor

Airbeletrina, 11. april ― V tretjem tednu mladinskega treninga v Milhacu, ko se je tema čustvene inteligence že dodobra usedla v naš vsakdan, sem začel opažati stvari, ki so prej uhajale mojemu zavedanju. Mogoče je bil kriv francoski podeželski zrak, mogoče bližina ljudi, s katerimi sem preživel več dni, mogoče pa je bila samo utrujenost, ki je rahljala obrambne mehanizme. Art terapija, ki je bila na programu skoraj vsak dan, je bila sprva le še ena metoda med mnogimi. A ko smo začeli izdelovati kolaže avtoportretov, sem se nenadoma znašel v situaciji, kjer se ni bilo mogoče več pretvarjati. Soočen sem bil sam s seboj, s svojo žalostjo. Skozi izrezovanje drobnih slik, kosov papirja sem postopoma doumel, da kolaž ni bil podoba mojega obraza, ampak zemljevid mojih razpok. Začel sem se zavedati svoje žalosti ne kot trenutnega stanja, temveč kot pokrajine, v kateri živim. Kot nečesa, kar že tako dolgo nosim v sebi, da sem pozabil, kako izgleda življenje s privihanimi kotički ustnic. Skozi izrezovanje drobnih slik, kosov papirja sem postopoma doumel, da kolaž ni bil podoba mojega obraza, ampak zemljevid mojih razpok. Ko sem v kolaž lepil majhne temne fragmente, je nekdo ob meni pripomnil, da je moj kolaž čuden in precej »težak«. Rekel sem, da sem pač tak, in prvič sem to izrekel brez ironije. Art terapija me je učila potrpežljivosti: ne hitenja, ne iskanja hitre razlage, ampak opazovanja, kako se pod prsti sestavlja nekaj, česar še sam ne razumem. Kot da bi nekdo drug vodil moje roke, nekdo, ki me pozna bolje od samega sebe. Van der Kolk v The Body Keeps the Score piše, da telo beleži vse, tudi tisto, česar razum ne zmore sprejeti. Da v živčnem sistemu ostanejo drobni delci preteklosti, zlepljeni med seboj kot koščki razbitega porcelana. Spomini in usedline čustev so pogosto nebesedni – obstajajo kot senzorični drobci, vonji, barve, napetosti v mišicah, kot neimenovani pritiski v telesu. Kolaž je bil prav to: nebesedna kartografija. Zemljevid brez legend, ki sem ga končno znal

Z zlatimi žarki sijalo bo sonce na nas, evropske mrliče

Airbeletrina, 9. april ― Srečka Kosovela (1904 – 1926), vizionarskega pesniškega genija, svetovljana, borca za nov, pravičnejši in prerojen svet, v evropskem in celo svetovnem merilu edinstvenega književnika, najbrž ni treba posebej predstavljati. Gre za pesnika, ki ga je takorekoč nemogoče »popredalčkati«; enoznačno uvrstiti v točno določene literarne tokove ali smeri – kaj šele v enega samega. Sprva impresionizem, ekspresionizem, nato deloma in v manjši meri futurizem ter dadaizem, kasneje konstruktivizem; tako socialno angažirana oziroma revolucionarna kot religiozna lirika; pa tudi časopisni kolaži. Vse to so tokovi oziroma področja, s katerimi bi lahko opredelili, »etiketirali« Kosovelovo poezijo – pa je še vedno ne bi mogli celostno zajeti in bi pesnikovi veličini s tem pravzaprav prizadeli nekolikšno krivico. Neizpodbitno dejstvo pa je, da je Srečko Kosovel naravnost blestel v domala vseh pesniških podvigih, ki se jih je lotil – naj bo to lirično popisovanje utrinkov iz kraške pokrajine, razpravljanje o družbenem stanju in krivicah ali pa iskanje novih, revolucionarnih pesniških pristopov, ki bi preobrazili človeka in svet. 100-letnica pesnikove smrti se zdi izvrstna priložnost za kritičen razmislek in primerjavo pesnikovega ter današnjega časa. Ali, drugače povedano, za razmislek o aktualnosti Kosovelovega pesniškega sporočila in njegovega pogleda na evropsko ter slovensko družbo. Gre za pesnika, ki ga je takorekoč nemogoče »popredalčkati«; enoznačno uvrstiti v točno določene literarne tokove ali smeri – kaj šele v enega samega. II. O laž, laž, evropska laž! Samo destrukcija lahko te ubije! Samo destrukcija. In katedrale in parlamenti: laž, laž, evropska laž. In Društvo narodov laž, laž, evropska laž. […] Rušiti, rušiti, rušiti! Milijoni umirajo, a Evropa laže. Rušiti. Rušiti. Rušiti! Kosovel je ustvarjal v turbulentnem času, v letih po koncu 1. svet

Več kot samo »cottagecore«: surova lepota bivanja

Airbeletrina, 8. april ― Kmalu bosta minili dve leti od obiska katalonske pisateljice in pesnice Eve Baltasar v Sloveniji. Na Slovenskem knjižnem sejmu je leta 2024 predstavljala svoja romana Boulder in Permafrost, ki sta leto poprej izšla v prevodu Veronike Rot pri založbi KUD Sodobnost International. Takrat sem se imela priložnost srečati z avtorico in ji zastaviti nekaj vprašanj. Spomnim se je kot tihe, a tople. Z njo se je bilo lahko pogovarjati; njeni odgovori so bili skrbno odmerjeni, vendar ne v smislu, da bi skoparila z besedami, temveč kot bi pazila, da z njimi sogovornice ne bi zasula. Odgovarjala je jasno, preudarno in zbrano, brez odvečnega balasta. V tem je bila podobna svojim romanom, ki so kratki, izčiščeni in izpiljeni, njihov poetični jezik pa je v slovenščino vrhunsko uspelo prenesti prevajalki Veroniki Rot. Takrat mi je o nenavadnih protagonistkah, ki jim je dala glas, povedala: »Na neki način svoje protagonistke izkoriščam kot ogledala, v katerih se kažem. Skozi njihova usta izrazim nelagodje, stiske, ki sem jih čutila tudi sama oziroma jih do neke mere čutimo vsi zaradi pritiskov družbe in okolja, v katerem živimo.« Eva Baltasar, Mamut. Prevedla: Veronika Rot. KUD Sodobnost International, 2025 (Knjižna zbirka Horizont). Roman Mamut je tretje delo v triptihu, s prejšnjima dvema romanoma pa ga povezujejo tematike samosti in osamljenosti, predvsem pa občutka tujosti v svetu in družbi. Preden se poglobimo vanj, se spomnimo Permafrosta in Boulderja. V obeh beremo prvoosebno pripoved neimenovane protagonistke, naslova pa simbolizirata njune karakteristike. Pripovedovalka v Permafrostu se bori z eksistencialnimi vprašanji smisla in razmišlja o samomoru. Spominja se svoje preteklosti, odraščanja in družinskega življenja, odkrivanja svoje seksualnosti in identitete, ko je bila kot lezbijka pogosto nerazumljena, odrinjena. Ena bolj prisotnih tem v romanu je seks, ki pa ni dovolj, da bi zadovoljil željo po bližini in intimi – ni dovolj, da bi stopil ledeni ok

Nela Malečkar: Tudi mačka Monika je preveč neopazno švignila mimo

Airbeletrina, 6. april ― Nela Malečkar je dvajset let urednikovala na Mladinski knjigi. Izdala je okoli 330 knjig, 15 na leto. Kakšno leto pa tudi več. Leta 2018 jo je Društvo slovenskih založnikov razglasilo za naj založnico. Ženska z izjemnim smislom za humor in nalezljivim smehom. Velika ljubiteljica mack, ki tudi vrtnari na Brkinih. Dvajset let je urednikovala na Mladinski knjigi. Izdala je okoli 330 knjig, 15 na leto. Foto: Arne Brejc Pravkar so, že v času vaše upokojitve (Nela se je upokojila januarja), izšle štiri zelo različne knjige. Biografija Mile Kačič, roman Brine Svit, eseji Mance Košir in antologija pesmi Lojzeta Krakarja skupaj s fotografijami Voranca Vogla. Ta raznolikost ponazarja, kako ste urednikovali dvajset let. Kaj pomeni delati na toliko različnih knjigah istočasno? To pomeni, da v enem dnevu preklapljaš iz enega filma v drugega in med različnimi avtorji, ukvarjaš se z besedili v različnih fazah, ko potujejo od rokopisa do natisnjene knjige. Moje področje je bil izvirni knjižni program za odrasle, kar pomeni ogromno komunikacije z avtorji, veliko organizacijskega dela in usklajevanja, tudi birokratskih opravkov, kot so urejanje avtorskih pravic in pogodb, včasih pa je urednik tudi strelovod med zmožnostmi založbe in željami avtorjev. To, da je bil program tako raznovrsten, je posledica dejstva, da sem delala na tako veliki založbi, kot je Mladinska knjiga. Urejala sem od sedem do devet različnih zbirk, ki vključujejo leposlovje, esejistiko, publicistiko in memoristiko: Nova slovenska knjiga, Prvenci, Jubilejna, Ilustrirani pesniki, Kultura, Premiki, Spomini in izpovedi; zbirki Album in Ergo pa sta bili medtem ukinjeni. Štiri knjige, ki jih omenjate in so izšle na začetku letošnjega leta, so vsaka iz svoje zbirke, zato so tako raznovrstne že na pogled. Vsaka zbirka ima svojo celostno podobo. Zbirke, ki ste jih urejali, so avtorsko vezane na slovenski literarni prostor. Gre za majhen prostor z ogromnim številom ustvarjalcev. Ne spomnim se, da

V LITERATURI NIČ NOVEGA: Kaj nam Homer danes lahko sploh še pove o digitalni zasvojenosti

Airbeletrina, 4. april ― 1492 ali Ali lahko predvojna striptizeta danes še sploh kaj pokaže? je legendarni naslov slovenske ulične predstave Gledališča Ane Monro iz leta 1982. Že takrat se mi je zdelo, da »predvojno striptizeto« zlahka zamenjamo s »književnostjo« – nam lahko književnost danes sploh še kaj pokaže? Nam lahko, na primer Homer kaj pove o preizkušnjah, pred katere nas postavlja razvoj digitalne tehnologije? Ko se sprašujemo o tem, si dejansko zastavljamo eno najstarejših vprašanj – ali je pod zvezdami sploh še kaj novega? Če ni Nič novega pod soncem, kot je pripomnil že Salomon pred skoraj tremi tisočletji, potem drži to, kar trdimo za književnost – da vsebuje vse odgovore. Če se vse ponavlja, če ne zmoremo izstopiti iz večnega kroga vprašanja, ki nas tarejo – pa naj na Luno pošljemo še toliko raket – potem književnost, stara ali nova, ponuja vse bistvene odgovore. In če to velja: kaj nam res lahko pove o sodobnih pojavih? Družabnih omrežjih? Zaslonskih tehnologijah? Aplikacijah? Vprašanje je retorično. Če je kje kakšen trden dokaz, da se stvari ponavljajo, je to prav književnost. Kadar, recimo, obračamo strani antične literature, nas branje lahko pretrese podobno, kot nas zdaj pretresa umetna inteligenca – na vsak naš »končno sem se domislil nečesa novega« nam odgovori z bumerangom citatov iz preteklih dob. Ni stvari, na katero bi pomislili, da nas stara književnost ne bi opomnila: »O tem je že nekdo razmišljal. Precej bolje, globlje in širše!« Če se vse ponavlja, če ne zmoremo izstopiti iz večnega kroga vprašanja, ki nas tarejo – pa naj na Luno pošljemo še toliko raket – potem književnost, stara ali nova, ponuja vse bistvene odgovore. Tudi o sodobni tehnologiji oziroma prav o njej. Dejstvo je, da književnost največ ve prav o stvareh, o katerih ne vemo niti tega, da jih ne vemo. Človeška domišljija je bila vedno najbolj napreden algoritem: že od svojih začetkov govori o stvareh, ki smo jih šele dočakali. Tudi o sodobni tehnologiji. V 2. stoletju je sirski sati

še novic