O pripadnosti in dostojanstvu

Airbeletrina, 23. oktober ― Filmsko društvo Temporama, ustanovljeno leta 2012, s svojim prvim celovečercem Posledice ni osvojilo le štirih vesen in nagrade žirije na 21. Festivalu slovenskega filma. Pritegnilo je tudi pozornost širše javnosti, predvsem na račun posebne občutljivosti, s katero na nepretenciozen in nerazčustvovan način razrgne široko polje aktualnih problemov in družbenih stereotipov. Film drži distanco do odvijajočih se osebnih pripovedi, a pri tem ostaja pristen in iskren – na trenutke posledično tudi brutalen.

Časovna zanka

Airbeletrina, 19. oktober ― Pred blokom smo igrali nogomet. Zdi se, kot bi bilo včeraj. Nostalgičen spomin na ramenih nosi posebno težo; težo močne čustvene vpetosti, zaradi česar je njegova slika ostrejša in čistejša od drugih spominov, ki so precej bolj suhoparni, da ne rečem objektivni, kot letnice rojstev in smrti najpomembnejših piscev.

Moški

Airbeletrina, 17. oktober ― Moški, ki se zavlečejo v varna gnezda pred televizijske zaslone, ki nikoli ne zakopljejo zamer, ne prekinejo molka, ne vprašajo, kaj te je potegnilo v oddaljenost, so šibki.

Prvi rojstni dan v penziji

Airbeletrina, 16. oktober ― Presenečen sem bil, da se praznujejo tudi odhodi v penzijo. Ne morem drugače reči, ampak prijatelj me je opozoril, da praznuje prvo obletnico in vprašal, če se mu pridružim. To sem z veseljem storil, saj sem kar se praznovanj tiče dokaj šibak, toda očitno se lahko vedno česa naučiš.

Bližajoča se preteklost

Airbeletrina, 11. oktober ― Režiser Pawel Pawlikovski, ki je svetovno slavo doživel po vrnitvi iz Velike Britanije na rodno Poljsko, je posnel nov film, ki si ga je te dni mogoče ogledati v Kinodvoru – Hladno vojno. Ta že velja za filmsko klasiko, ki je stilistično še polnejša od znamenite Ide, za katero je leta 2015 prejel oskarja. Naslov ni naključen, saj sta osrednja lika postavljena v dogajalni čas delitve sveta na imperialistični in socialistični blok, medtem ko gledalec zazna še močnejšo alegorijo železne zavese v njunem odnosu. Če smo ob veden

Življenje kot igra

Airbeletrina, 9. oktober ― Ko je ena od švedskih založb že odkupila pravice za roman Dnevi zavrženosti Elene Ferrante, se je uredništvo odločilo, da dela vendarle ne bo izdalo. To jim je preprečeval moralni zadržek, saj protagonistka romana grdo ravna s svojimi otroki. Elena Ferrante je na zadržek odgovorila z esejem Kako grd otrok je, objavljenimv avtobiografski zbirki La frantumaglia. V njem tematizira Flaubertovo Gospo Bovary, ki ihtavo poškoduje svojo hčer Berthe, nato pa se čez čas zazre vanjo in pomisli: »Nenavadno /.../ kako grd otrok je.«

Trpljenje zahodnega človeka

Airbeletrina, 8. oktober ― Včasih se zaporedoma pogledani filmi zložijo v celoto. Najprej sem si ogledal Hladno vojno Pawła Pawlikowskega, ki je za prejšnji film Ida dobil oskarja in je sedaj vizualno posnel pač Ido 2. Če bo tako nadaljeval, mu bodo pri Idi 3 začeli očitati, da se ponavlja, a če bo vztrajal do Ide 11, ga bodo hvalili zaradi značilnega sloga.

Buridanov osel ali Pisec v kaosu sveta

Airbeletrina, 5. oktober ― Da se nam vprašanje »Kakšno odgovornost ima pisec v odnosu do države?« z veliko intenziteto vsiljuje ne samo zadnjih štirideset povojnih let, temveč v veliki meri že nekje od dvajsetih let tega stoletja, priča tako o njegovi aktualnosti kot tudi o nekem nelagodju, ki se pri piscih vseh kontinentov pojavlja kot slaba vest. To vprašanje je pravzaprav priznanje našega nelagodja in dvoma v smisel vsega našega pisanja: Zakaj pišemo, za koga pišemo? Mar ni pisanje zaman in nesmiselno? Je kaj in kaj je v našem stoletju storila literatura? Je s svojim delovanjem doprinesla k temu žalostnemu stanju, v katerem je svet danes? Torej nosi krivdo za greh totalitarizma na Vzhodu

Dober začetek, slabši konec

Airbeletrina, 4. oktober ― Otok, deveta kriminalka Avgusta Demšarja, se začne obetavno; premožen par v srednjih letih (Pavlina in Paul) povabi tri druge pare – njeni prijateljici iz študijskih let Ano in Manjo s partnerjema Borisom in Jaroslavom ter sestrično Klavdijo s partnerico Niko – na dopust na samotni otok na hrvaški obali, kjer si ona lasti polovico podedovanega dvojčka; druga polovica hiše pripada njenemu bratu Luki. Nekoliko nerodno, a vendarle dovolj prijetno začetno druženje je prekinjeno, ko na obalo, kjer se počitnikarji kopajo, naplavi Lukovo truplo.

Knjiga priznanj: Bronja Žakelj

Airbeletrina, 30. september ― Nedavno je pri Beletrini izšel prvenec Bronje Žakelj, Belo se pere na devetdeset. Gre za biografski roman, ki ga je mogoče prebrati na dah, a za seboj pusti močno sled. Pripoved o odraščanju, ki ga pretresata bolezen in smrt je napisana z nežno ironijo, ki bralce hkrati sili v smeh in solze.

Nasveti

Airbeletrina, 28. september ― Piši pisma. Ostanejo kot priče, spomnijo te, kaj si mislil, in razumeti, kar si pozabil. Govori, ko se zdi, da ne moreš. Molči, ko si jezen.

Kam z rdečimi vragi po prvenstvu?

Airbeletrina, 27. september ― »Sediš v državi, ki bo letošnji svetovni prvak v nogometu,« je sredi polformalnega srečanja raziskovalne skupine izjavil kolega Tom. Dokler ga niso izključili iz moštva, je fuzbal kot najstnik igral tudi sam, vratar, trdil je, da mu sploh ni šlo slabo. Braniti bi moral za svoj rojstni dan, pa je pozabil, da gostujejo v drugem mestu in je zato prezgodaj organiziral svoj rojstnodnevni žur. Pri petnajstih je imel jasne prioritete; pritisk kolegov z zelenice ni štel kaj dosti, saj rdečih vragov, tako Belgijci pravijo svojim mojstrom žoge, ni štel za resno karierno perspektivo.

Nekoč

Airbeletrina, 24. september ― Razvlekla bom svojo kožo na tebi na tebi nekoč bom razpadla v misel potem bom zdrobljena narcisa blag prah bom ki draži tvoje nosnice

Moja

Airbeletrina, 19. september ― Letenje je razgaljeno hrepenenje, pomislim in se ranljiva zavem, da bi nas v neki prikrojeni stvarnosti že otroški smeh na sosednjem sedežu vse pometal v pogubo. Malce nelagodno, morda pa tudi pomirjeno, se obrnem nazaj k mreži luči, ki kovinske škatlice, navidez ujete v času, odrešuje bližajoče se teme. Oblivajo jih estetsko izpraznjene zaplate zemlje, ki tiho odzvanjajo našo patetiko — kako ničemur ne zmoremo zares pogledati v oči, dokler ni podrejeno. Tam pa, kjer otrok s prsti zariše po steklu, te majhne, brezskrbno razmetane smreke. Zamižim v spomin občutka ravnih trepalnic, ki so njen pogled vedno silile v pritlehno mehkobo, na svoji roki. Svetle proge nad boki, kjer se je omejena prožnost kože morala predati rasti. Dolina med prstancem in mezincem

»Dobesednost [kot] proces neskončnega širjenja pomenov«

Airbeletrina, 18. september ― Poezija – in misel – Jureta Detele presunljivo ustrezata sedanjemu družbenemu momentu; Detela je v svoji poeziji raziskoval možne odnose do »bitij iz tujih svetov« in v svoji misli izražal nujo po solidarnosti. Njegove nedavno izdane Zbrane pesmi 1 in 2, ki jih je po dvajsetih letih intenzivnega, natančnega preučevanja Detelove poezije zbral in uredil Miklavž Komelj, zajemajo opus, ki s seboj prinaša izjemno lucidnost ter nič manj kot alternativno tvorjenje svetov.