Airbeletrina, 14. avgust ― Eva Mahkovic je dramaturginja v Mestnem gledališču ljubljanskem, pogosto pa tudi avtorica dramskih adaptacij romanov, prevajalka (iz francoščine in angleščine) ter soavtorica in avtorica izvirnih dramskih besedil (Male kraljice, LGL 2017). V tem tednu je v knjigarne prišel njen knjižni prvenec na tak dan najbolj trpi mastercard (Beletrina 2019), žanrski hibrid, ki skozi navidezne vsakdanje banalnosti, zgodovinske anekdote, (pop)kulturne reference, internetne fenomene in umetnostno kritiko prevprašuje vlogo ženske v družbi. Delo natančno odmerja tragiko in humor (kot do neke mere to počne že življenje samo) in se ziblje med posvečenim in banalnim, eruditskim in popularnim.

Airbeletrina, 11. avgust ― Te dni sem se zopet zalotil pri pisanju pesmi o domu, v času, ko Združene države pretresa predsednikova hujskaška izjava, naj se štiri nebele kongresnice, ameriške državljanke, vrnejo, od koder so prišle, in v času, ko politične, ekonomske in klimatske spremembe silijo celotne skupnosti v beg za preživetjem. Kaj pomeni pisati in premišljevati o domu na tej zgodovinski točki, ko ga rekordno število ljudi nima, preostalim pa v vsakem trenutku grozi pregon? Ker je moderni kapitalistični svetovni sistem planetarno stanje, čeravno ga različni deli sveta doživljajo raznoliko, so usode vseh ljudi temeljno prepletene in soodvisne. Egiptovski nobelovec Nagib Mahfuz je nekoč zapisal, da dom ni tam, kjer se rodiš, temveč kjer se končajo vsi tvoji poskusi bega.

Airbeletrina, 9. avgust ― Morda, morda, kako slaba tolažba, je sklenila. Tok resničnostnih prizorov je samo eden in tisto nedeljo, ko je Sergej zbolel in je bila sama na vrhuncu svoje eksistencialne razdraženosti, je k njenemu prazniku prisedel na videz najnežnejši par v poznih srednjih letih, kar jih je v tistem času živelo v Ljubljani. Sofiji so lasje že skoraj v celoti osiveli, nosila pa jih je v dostojanstveni, a lahno speti figi. Njen bledo rožnat svilen šal in peščeno rjava bluza nista pričala le o premoženju in dobrem okusu, temveč sta v harmoniji z redko pokončno, a obenem gibko držo namigovala tudi na eteričen značaj. Bila je natanko tisti tip ženske, kakršna si je Ana od nekdaj želela postati; ženska, ki s svojo trdno milino vzbuja strahospoštovanje, ženska, ob kateri zaradi njene prepričanosti

Airbeletrina, 17. julij ― Le nekaj dni zatem, ko je Zoran Predin po koncu neke nepomembne košarkarske tekme mahnil portugalskega sodnika, sem ga srečal v Dvornem baru v družbi splitskih prijateljev, Borisa Dežulovića in Predraga Lucića. K njihovi mizi sem v bistvu pristopil le zato, da bi Zoranu povedal, kar mi je ležalo na duši. Vse razumem, sem mu rekel, okradli so nas v naši dvorani in tebi je prekipelo, a ne razumem, kako si se lahko ti, tako temperamenten, čustven človek, da ne rečem Štajerc, drznil sedeti tik ob igrišču, na sedežu z neposrednim dostopom do pizduna s piščalko. Kot ljubitelj košarke in redni obiskovalec košarkarskih tekem, sem nadaljeval, si

Airbeletrina, 12. julij ― Queen’s English je jezik, v katerem katastrofe zvenijo najbolj pomirjujoče. V London sem se preselil pred slabimi tremi leti, le dva meseca po najavi Brexita. Kmalu se bom vrnil v domovino. Tri londonska leta skoraj natanko ustrezajo obdobju nestabilnosti, kakršnega Otok že dolgo ne pomni. V Sloveniji si je kljub nikoli presahli količini novic o političnih preobratih in (torijskih) zarotah verjetno težko predstavljati, kako neprenehoma se »beseda na B« vrtinči po medijih in ustih ljudi. V hiši, v kateri živim, te zjutraj najprej pozdravi pomirjujoč glas napovedovalca ali napovedovalke Četrtega programa BBC-ja, ki ga je Tadej Zupančič že pred leti označil za »utrdbo britanskega srednjega razreda.« Ob jutranji kavi (ki se mi še vedno prileže bolj kot čaj) in kuhanih ovsenih kosmičih (glede uživanja porridga sem popolnoma podlegel severnjaškim navadam) katastrofe dan za dnem odzvanjajo v stabilnem in s