Airbeletrina, 12. april ― Spregledan prekariat ameriške zabavne industrije so starši. Vsi tisti, ki svoje otroke, morebitne bodoče popkulturne ikone, neumorno vozijo na avdicije, plesno-pevske treninge in kastinge. Ne zagledamo jih za sojem luči in le redko slišimo zanje. V popkulturo so večinoma vpisani tisti med njimi, ki so v barantanju za mesto svojih otrok v tovarni sanj konkretno zamočili. Na velikem platnu je bridke posledice njihovih ambicij skozi lik Donnieja v filmu Magnolija najlepše upodobil Paul Thomas Anderson. Nedavno smo si njihov propad lahko ogledali v dokumentarcu Leaving Neverland, najnovejši uspešnici postweinsteinovske dobe, v katerem nekdanja otroška zvezdnika Wade Robson and James Safechuck pripovedujeta o svojem otroštvu, ko je oba spolno zlorabljal Michael Jackson. V središču zgodbe sta poleg zdaj že odraslih moških tudi in predvsem njuni mami, ki sta svojima pre

Airbeletrina, 8. april ― Slovani smo končno v modi. Čepeči, sončnična semena pljuvajoči gopniki, skozi okna kukajoče balkanske bake in raznorazni vzhodnoevropski macgyverji so kar naenkrat postali glavni akterji mnoštva memov, ki črpajo iz neusahljivega vrelca slovanskih posebnosti. Slovenci, ki v kolesarskih pajkicah in zloščenih nemških karavanih vztrajno bežimo od svoje etnične skupine, se lahko tem štosom poznavalsko smehljamo le zato, ker se je v Jugoslaviji naša kultura tako neločljivo prepletla s kulturami drugim republik. Zaradi tesnega stika s hrvaškimi sorodniki, bosanskimi prijatelji ali srbskimi filmi vemo, da je tudi hčerka lahko sine in da se zaradi mokrih las lahko prehladimo na sto različnih načinov.

Airbeletrina, 31. marec ― Ljudje so odšli k svojim družinam, se zaprli v stanovanja, ker so si želeli počitka, zdaj že skoraj jutrišnjega dela: vikend nas najprej osrečuje in potem izčrpa. Spuščal sem se po Miklošičevi, pri dnu ulice so zlovoljni taksisti čakali vesele tujce. Po zamračenih veleblagovnicah je vel hlad, prav tako po restavracijah, ki jih bodo vsak hip zaprli. Ta dan po Ljubljani ni nihče prehodil toliko, kot sem prehodil jaz. Od nekod, mogoče iz telefonske govorilnice, sem slišal tvoj glas. Šele takrat sem se zavedel, kako daleč si. Spominjam se tudi tega, da je v stari ljubljanski gostilni – obraz natakarice imam še vedno pred očmi –

Airbeletrina, 29. marec ― Gostinski lokal Rio je bil natanko tam, kjer je danes gostilna Momo, nasproti Konzorcija. Za mizo v kotu, takoj za vhodnimi vrati, je sedel gospod Mrak, v družbi plavolasca, za katerega sem vedel, da mu je ime Miran, in slikarja Krištofa Zupeta. Za šankom sta stala Gusar, ki je imel čez eno oko črno prevezo, in Rorček, ki je bil znan po tem, da je z udarcem glave zmaličil strešni žleb iz lahke kovine. Odšel sem v jedilnico, vendar ni bilo tam nikogar in luči so bile ugasnjene. Pogledal sem na vrt, čeprav sem dvomil, da je kdo tam, ker je zaradi dežja še vedno malce mrazilo; za neko mizo sta ob kavici sedela Kraljevič in Volk, kot dva asketa.