Puščoba atomizacije

Airbeletrina, 9. december ― Roman EMŠO Lidije Dimkovske se, vsaj na videz, osredinja na »ciprsko vprašanje«; osrednja protagonistka romana Katerina (Kate) Avra(a)m, ki jo spremljamo na meji odraslosti, od njenih poznih najstniških do srednjih dvajsetih let, biva v začetku dvatisočih v Makedoniji (danes Severna Makedonija), v družini mešanega porekla; mama Milka, po narodnosti iz Makedonije, je matriarhinja disfunkcionalne družine, oče je tih, odmaknjeni dejavnik, ki pooseblja zlom komunikacije; prihaja s Cipra, od koder je v mladosti prebežal s tedanjim dekletom, zdajšnjo ženo, s katero pa nima – kot tudi z otrokoma ne – nobenega (poglobljenega) stika; (pretirano) ponavljajoča se želja, skorajda nekakšno zaklinjanje, ki ga Katein oče nenehno izreka, je, da bi se pobral v Puščobo. Na kaj Nikos meri s »Puščobo«, hčerki, ženi ali sinu Stefanu nikoli ne pojasni; Puščoba tako obstaja svojevrstna fantazma, za katero se zdi, da obstaja med odrešujočim idealom in med pogubnim koncem – ki pa se zdi, očitno, kot strahoma ugotavlja tudi najstniška Katerina/Kate, vendarle boljša izbira od Nikosove realnosti. Milka je v primerjavi z Nikosom nenehno govoreča likinja, ki pa na videz operira z zgolj zelo zamejenim naborom čustev, mnenj in perspektiv; kritična je, brezčutna, hladna; mestoma celo karikirano surova in sebična. Literarno smiselno se iz takega okolja poraja Katerinin odnos do družine, do lastne preteklosti in porekla, pa tudi do drugih ljudi; Kate je likinja, ki izrazito ni zmožna izstopanja iz svoje lastne pozicije, iz lastne zaznamovanosti z družinskimi vzorci, in četudi pred njimi ob koncu romana pobegne celo v Veliko Britanijo, torej daleč od družine, svojih percepcij ne ozavesti. Milka je v primerjavi z Nikosom nenehno govoreča likinja, ki pa na videz operira z zgolj zelo zamejenim naborom čustev, mnenj in perspektiv. Niti odnos med (prvoosebno) pripovedovalko in fokalizatorko ni zastavljen tako, da bi se njeni zdrsi osvetlili s kakšne druge prizme; osebe v romanu – ob Ni

Dobiva se na Julijinem trgu

Airbeletrina, 5. december ― V torek, 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, smo na svečanosti v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani razglasili finaliste in zmagovalko 13. natečaja za kratko zgodbo, ki ga tradicionalno prirejamo na AirBeletrini. Glavno nagrado je osvojila Lucija Pija Kralj iz Velenja z zgodbo Dobiva se na Julijinem trgu. Vabljeni k branju, prisluhnite doslej nememu kipu muze nad poetom! »Še dobro, da sem zgolj kip – vsaj ne postajam zelena od zavisti.« *** Šelest listov ovija trg v spokojno jesensko idilo, a jaz, kip iz kamna, ostajam nepremakljiva priča temu plesu narave. Hrastov list se zagozdi v moje trde, kamnite lase, njegov opolzki zdrs po moji neobčutljivi polti ne prebudi niti mrzlega drgeta, kot da so naravne silnice zame zgolj bežen privid. Sonce, ki razprši meglo in posveti na pročelja okoli mene, ne prodre do mojega jedra. Ne smejim se – zgolj strmim, v tišini, ki mi je bila vsiljena, in tudi če bi se želela nasmehniti, me Ivan Zajec ni oblikoval za to. Podaril mi je zgolj pridih nasmeha, kot kakšno skrivnostno verzijo Mone Lise, nedokončano, neizpolnjeno. Lovorovi listi se me rahlo oprijemajo, mehki plašč mrtve narave, ki me tu in tam odeva, a vse, kar si želim, je zamenjati te žive listne sence za tiste odpadle hrastove liste – zavržene, pozabljene, tiste, ki so jih gozdovi odgnali kot nepomembne. V svoji kamniti togosti le nemo opazujem in se sprašujem, ne morem biti del te jesenske idile, ne morem vstopiti v to tiho, romantično procesijo mimoidočih. Kje je moj mladenič, kje je tisti, ki bi me povabil na sprehod, vabilo, ki nikoli ne bo prišlo? Zavidam dekletom pod mano, kako se z lahkotnostjo prepustijo objemom ljubimcev na Tromostovju, kako zavijejo v staro Ljubljano ali posedajo v obrečnih kavarnah ob Ljubljanici. Njihove obleke, baretke, zdaj že dolgi balonarji, ujeti v čudne modne vzorce, jih zavijajo v toplino, ki je meni nedosegljiva. In ja, še dobro, da sem zgolj kip – vsaj ne postajam zelena od zavist

Narave nam ni več treba premagati, zdaj o njej lahko pišemo

Airbeletrina, 3. december ― Veliko nagrado 40. Slovenskega knjižnega sejma za najboljšo knjigo leta je v petek na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani prejela Irena Cerar za Svetišča narave, izdano pri založbi UMco. Večer zatem je nagrajenka sodelovala še na pogovoru o naravopisju, ki ga je pripravila založba UMco. Na glavnem sejemskem odru sta se ji pridružila gostitelj dr. Samo Rugelj in Irena Štaudohar, publicistka in novinarka Delove Sobotne priloge, medtem ko so ob odru predvajali fotografije s podelitve nagrade, ki jih je posnel Luka Dakskobler, in fotografije Boruta Peterlina, objavljene v Svetiščih narave. Sogovorniki so se spraševali, zakaj se naravopisje v Sloveniji ni bolj razvilo, kakšen je naš odnos do narave … in soglašali, da je prihodnost naravopisja prav po zaslugi nagrad, kakršno je prejela Irena Cerar, lahko veliko bolj rožnata. »Tudi Edvard Kocbek je pisal o gozdu kot prostoru, kjer se bo slovenski narod prerodil.« Danes obe Ireni v naravi, jutri pa knjiga o Rožniku? Dr. Samo Rugelj, pisec, ljubitelj naravopisja in z ženo Renate Rugelj prejemnik letošnje nagrade za najboljšega založnika, je zamisel za prvo vprašanje dobil pri podkastu Zagret za tek, v katerem Marko Roblek svoje goste sprašuje, ali so danes že tekli. In je tako je tudi Rugelj sogovornici pobaral, ali sta danes že bili v naravi. Irena Cerar je prikimala: »Še sreča! Po včerajšnji novici o nagradi in veselju ter mnogih čestitkah sem morala v naravo, se prizemljiti. Odpravila sem se na Rožnik, ki ga z Ireno obiskujeva vsaka s svoje strani …« »Pa se nikoli ne srečava!« je dodala Irena Štaudohar. »Toda tokrat sem srečala veliko poznanih,« je nadaljevala druga Irena, »in govorili smo o knjigi ter naravi, tako da je bila prizemljitev družbena.« In tudi Irena Štaudohar je povedala, da se na Rožnik odpravi vsak dan: »Imela sem srečo, da sem med opravljanjem svojega dela spoznala veliko biologov, ki so mi pokazali bolj skrite kotičke Rožnika, kjer se dejansko lahko povsem ogneš srečanju s sočkove

Zdravilna moč pripovedovanja zgodb

Airbeletrina, 2. december ― Knjiga Tega se ne da izbrisati je vase posrkala enormno veliko afekta in energije, zato se je na samem začetku smiselno vprašati, kako sploh pisati o oblikovanju postjugoslovanske identitete. Andraž Rožman (1983), ki sam nima izkušnje izbrisa, ustvari varen prostor za upovedovanje dolgo zamolčanih zgodb, predvsem pa pokaže, da izbris ni stvar preteklosti. Dvainštirideset pričevanj izbrisanih, ki so prepletena z desetimi prologi, ni reprezentativnih za vse izbrisane, vseeno pa je razvidno, kako kompleksno se je gradila identiteta v postjugoslovanskem času in kako usodne posledice ima izbris. V ta proces je Rožman vključil različne profile, od mladostnikov, potomcev izbrisanih do žensk in patriarhalnega dela izbrisanih. S tako homogeno skupino gradi imaginarij, ki je politično, kulturno, jezikovno, narodnostno, razredno raznolik. Da pri tem ohranja stilske lastnosti in energijo vsakega govorca in govorke, pomeni, da v knjigo vnaša improvizacijski moment. Iz takšne odprtosti samoumevno vznikajo pripovedi, ki imajo za veliko pričevalcev tudi zdravilno moč, saj so mnogi med njimi o izbrisu prvič spregovorili. Zgodbe običajnih ljudi, kot piše Staša Zajović v zapisu Hodili sva naokoli, pili rakijo, kadili in uživali, vključenem v Rožmanovo knjigo, v dialogu s spoštljivim in občutljivim sogovornikom, pokažejo na njihov človeški potencial. Ljudje, ki so bili v času mlade slovenske demokracije izbrisani, niso zgolj žrtve, pač pa vsaka izpoved posamično doživi dramaturški lok. S tem je izpolnjeno tudi Rožmanovo poslanstvo – ne gre le za to, da skuša biti pravičen in da zaobjame dve nasprotujoči si zgodovinski realnosti, na eni strani zbrisane ter na drugi one, ki so izbris izvajali, ali kot se glasi impozanten prvi stavek v knjigi: »Šestindvajsetega februarja 1992 je Demosova vlada samovoljno, protizakonito in na skrivaj iz registra stalnih prebivalcev izbrisala 25.671 ljudi.« Andraž Rožman ustvari varen prostor za upovedovanje dolgo zamolčanih zgodb, predvsem pa po

Slovenski zvočni trg mora dozoreti

Airbeletrina, 29. november ― Kako so zvočnice spremenile in še spreminjajo slovensko knjižno krajino, kdo so njihovi »bralci« in kakšni so obeti, so se spraševali na prireditvi Zvočne knjige prihodnosti, ki ga je na 40. Slovenskem knjižnem sejmu na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani priredila Mladinska knjiga. Odgovore so na sejemski Pogovorni postaji iskali predstavniki glavnih ustvarjalcev zvočnih knjig pri nas: Marjan Povše (Audibook), Vlado Motnikar (Radio Slovenija), Marko Hercog (Beletrina Digital) in Tihana Kurtin Jeraj (Mladinska knjiga Plus), pogovor pa je odlično usmerjal Igor Harb, filmski kritik, prevajalec in žanroslovec. In kaj so glavni sklepi pogovora? Da je slovenski trg zvočnih knjig še nezrel, je jasno povedala Tihana Kurtin Jeraj, vendar se leta 2030 obetajo spremembe: takrat naj bi dosegli tistih ključnih 20 odstotkov uporabnikov zvočnih knjig. Toda ne smemo zanemariti, kar je poudaril Marjan Povše: »Drži, to so pričakovanja za 2030, toda že danes moramo delati korake v to smer!« »Snemanje zvočnih knjig je investicija v prihodnost.« Naročniška razmerja kot idealna za trenutno stanje Večina tistih, ki jih v Sloveniji poslušajo, si zvočne knjige bodisi izposodi (prek knjižnične izposoje) ali pa so sklenili naročniško razmerje s platformo, ki omogoča dostop tudi do zvočnih knjig – torej z Mladinsko knjigo Plus ali Beletrino Digital. Sam nakup zvočne knjige je redka praksa slovenskih uporabnikov. In zato so naročniška razmerja platform, ki omogočajo še kaj več kot zvočne knjige, po besedah Tihane Kurtin Jeraj odlična za slovenski trg, torej nezrel za samostojnost zvočnih knjig, saj uporabnikom omogočajo preizkušanje zvočnih knjig. Slovenci smo še v fazi, ko testiramo, kaj so zvočne knjige in ali nam ležijo? Zakaj vlagati v zvočne knjige? Marko Hercog je poudaril: »Za nas je produkcija zvočne knjige v primerjavi z e-knjigo kar do desetkrat dražja.« Zakaj torej vlagati? »Ker je to investicija v prihodnost. Vsekakor je realnost takšna, da zvočnih knji

»Vendar sem optimistka«

Airbeletrina, 28. november ― Recepcija poljske književnosti pri nas se zdi v daljšem obdobju v dobri kondiciji, zlasti po zaslugi neumornih prevajalk pri nas spoznavamo največje med največjimi, in to dolgo preden jih prepozna (beri: nagradi) tudi svet. Obe poljski nobelovki, Wisłavo Szymborsko in Olgo Tokarczuk, smo v slovenščini brali že pred njuno svetovno slavo, in v tem kontekstu se lahko danes upravičeno sprašujemo, kaj bo svet še naredil z Anno Świrszczyńsko (1909–1984), sodobnico Czesława Miłosza, Wisłave Szymborske, po pripovednem pesniškem načinu jima lahko priključimo tudi nekoliko mlajša Tadeusza Różewicza in Zbigniewa Herberta. Skupaj z naštetimi sodi v vrh poljske književnosti preteklega stoletja. Njeno poezijo pri nas spoznavamo z že drugo, tokrat antologijsko knjigo, ki je letos v prevodu Jane Unuk izšla v zbirki Nova lirika pri Mladinski knjigi. Izbor zajema iz njenega celotnega pesniškega opusa, z izjemo zbirke Baba sem iz leta 1972, katere integralni prevod je izšel že leta 2018 pri LUD Literatura. Sodeč po tematikah in načinu njihove obravnave bi si drznili napovedati, da bo njena poezija dobivala nove privržence in privrženke, nove interpretacije, strokovne razlage, branja, predvsem pa bo še intenzivneje prestopala jezikovne meje. Kar navsezadnje od preloma stoletja že potrjuje precej živahna obravnava njenega dela doma in na tujem. Jana Unuk, prevajalka in avtorica predstavitvenega zapisa, zapiše: »Po življenjskem slogu je pesnica daleč pred svojim časom: je vegetarijanka, ukvarja se z jogo, počitnice preživlja ob kmečkih opravilih na deželi, redno teka po krakovskih Plantah, pri čemer je ne ustavi posmeh mimoidočih. Predhodnica trendov je tudi na drugih področjih: tako v pesmih za odrasle kot v tistih za otroke (npr. Kdo ima najlepše oči, Ptič s pametnimi očmi) tematizira enakovredni, empatični odnos do živali.« Naravnost osupljivo je, s kakšno neposrednostjo in samoumevnostjo piše o »peklenskem« porodu, težkem soočanju z materinsko vlogo, kompleksnem odnosu d

Tuljenje

Airbeletrina, 27. november ― Utrujeni psi so za sodobno slovensko poezijo, kar je bilo Ginsbergovo Tuljenje (1956) za ameriško poezijo tistega časa. V miceliju ni začetka in ni konca, nekatera mesta nimajo središča, četudi so organizirana. Kje torej začeti? Ne vem, kdaj me je nazadnje zbirka poezije vključila vase, namesto da bi sam vključil svojo zavest vanjo. Dolge pesnitve, brez določene verzne oblike, a polne asonanc, mnogopomenskosti, izvirnih besednih iger, s poudarjenimi ponovitvami, skrbno odmerjenimi premenami, z občasnimi rimami, ki iz jezikovne magme rastejo organsko, brez zunanje potrebe, iz čiste sile izraza, v svojem norem, ritmičnem gibanju jezika dosežejo, da začneš v glavi repati, da plešeš, tako kot beseda igra. Jure Besni Dante Bernik je reper, in reper včasih uči (nekatere) pesnike z njihovimi »tretjerazrednimi besednimi igrami« pesniti. Reper, ki je domač besedi in vsem njenim registrom, od vulgarnih do filozofskih in sublimnih. In skupaj z besedo postajaš pes, kot v spremni besedi iz enega samega stavka zapiše Gašper Štukelj: »In beseda je pes postala.« Te besedne sile, tega vrenja, jeze in odklona, te moči, besede tisti, ki so navajeni na kompromise in tiho mehkobo šarmantne buržoazije, pač najbrž niti ne začutijo. Kdo so psi? Ja, so simbol človeške margine, ampak tudi več od tega: so tvorbe, ki se razraščajo v besedah in med njimi, so postajanje-žival, kot ta proces imenujeta Deleuze in Guattari. Psi so zunaj, onkraj roba, vendar tudi znotraj, saj njihova ontologija zlahka zaobide vratarje in se naseljuje, neopažena in nedotaknjena, tudi med drugimi. Včasih se približa svetu brezdomcev, outlawov, izključenih pesnikov, ki ne bodo dobili nominacij, ki bi jih morali, saj zvenijo (samo zvenijo) preveč toksično moški, so preveč beli (čeprav so v resnici temnopolti, tako kot je Obama bel) in preveč pripadajo lumpenproletariatu, premalo pa jari gospodi. Te besedne sile, tega vrenja, jeze in odklona, te moči, besede tisti, ki so navajeni na kompromise in tiho me

Česa vse se veselimo na knjižnem sejmu

Airbeletrina, 26. november ― Danes vrata odpira jubilejni, 40. Slovenski knjižni sejem, ki nas na Gospodarsko razstavišče v Ljubljani vabi vse do nedelje. Več založb smo povprašali, na katere knjige so najbolj ponosne. Leta 2022 se je Slovenski knjižni sejem iz Cankarjevega doma vrnil na prostornejše Gospodarsko razstavišče, kjer se je pol stoletja prej tudi začel (Fotografija: Andraž Gombač) *** Tina Perić: Ćrtice (Goga) Prvenec avtorice Tine Perić popisuje otroštvo, zaznamovano z izbrisom. Zgodba spremlja Mijo in njeno odraščanje, ki ga na glavo postavijo očetovi »problemi s papirji«. Mijina zgodba ponudi vpogled v drugo plat slovenske osamosvojitve in razpada Jugoslavije, tokrat iz perspektive otroka. Avtorica bo na sejmu prejela nagrado za najboljši prvenec leta. Čestitamo! Liu Zakrajšek: Zajtrk prvakinj (LUD Literatura) Razpeta med predavanja in tri različne službe se protagonistka, namesto da bi razmišljala o svojih sanjah in prihodnosti, ukvarja s tem, kako zaslužiti za naslednjo najemnino, medtem ko se dinamika njenih odnosov dramatično gradi in spet ruši. Družbeni roman Liu Zakrajšek pripoveduje o mlajši generaciji, ki jo zaznamuje širša bivanjska kriza. Tudi roman Liu Zakrajšek je bil nominiran za literarni prvenec leta 2024, prav tako je nominiran za veliko nagrado knjižnega sejma. Pogovoru z avtorico bomo prisluhnili v četrtek ob 19. uri na Pogovorni postaji. Irena Cerar: Svetišča narave: sedem tednov vseživosti (UMco) S knjigo si je avtorica priljubljenih izletniških vodnikov postavila prav poseben izziv: za sedem tednov se je odpravila v naravo, da bi vsakega od najznačilnejših slovenskih habitatov (gozd, jame, gore, mokrišča, reke, morska obala, kulturna krajina) izkusila na lastni koži. Knjiga je kombinacija terenskega izkustva, osebnih refleksij, naravoslovnih zanimivosti, literarnih in mitoloških perspektiv, ki bralcu ponuja večplastno izkušnjo doživljanja narave v vsej njeni raznolikosti. Je tudi iskren posk

Ob severnem Jadranu je zmeraj pestro

Airbeletrina, 25. november ― Iredentizem ob italijansko-slovenski meji je veliko bolj zapleten, kakor se zdi na prvi pogled. K njegovemu razumevanju lahko pripomore sveže izdano delo Angela Vivanteja (1869–1915), ki je sicer v izvirniku pod naslovom Irredentismo adriatico izšlo že leta 1912 v Firencah, v slovenskem prevodu pa štiri leta po drugi svetovni vojni, kot podlistek Primorskega dnevnika. Prevedel ga je tedaj mlad diplomant klasičnih jezikov, kasnejši profesor in pisatelj Alojz Rebula (1924 –2018). Letošnji knjižni izid Vivantejevega Jadranskega iredentizma sodi med dogodke ob stoti obletnici rojstva Alojza Rebule, obenem obeležuje skorajšnjo 110. obletnico Vivantejeve smrti. Objavila ga je založba ART iz Komna, poimenovana z inicialkami prevajalčeve hčerke Alenke Rebula Tuta. Vprašanje, kako ravnati z avtorjevim jezikom, ki je ponekod »star« že petinsedemdeset, drugod pa nekaj več kot šestdeset let, je bilo aktualno že pri letošnjem jubilejnem ponatisu romana Senčni ples, izdanem pri Beletrini. V knjižnem natisu Jadranskega iredentizma je Rebulov prevod izpred tri četrt stoletja nedotaknjen, kar je uvodoma tudi izrecno zapisano in utemeljeno. Pri izdaji sta sodelovala zgodovinarja Salvator Žitko in Štefan Čok. Posredno pa tudi Lavo Čermelj (1889–1980), saj je Vivantejevemu besedilu na koncu dodan njegov sestavek Mit o predvojnem italijanskem iredentizmu na Primorskem, leta 1936 prvič objavljen v ljubljanski reviji Misel in delo. Angelo Vivante se je leta 1869 rodil v judovski družini. Po političnem prepričanju je bil socialist. Leta 1915 je napravil samomor, ker se je z izbruhom prve svetovne vojne, še bolj pa z vstopom Italije v vojno, sesula vsaka možnost mirnega sobivanja ob severnem Jadranu, kakršnega je teoretiziral v svojem delu. *** Angelo Vivante je izhajal iz judovske družine, po političnem prepričanju pa je bil socialist. Kot marsikateri tržaški izobraženec je navezal stik z italijansko kulturno prestolnico, s Firencami, kjer je romantični pisec Manz

Stefan Hertmans: »Zadržati pest v hudem besu – to je moč!«

Airbeletrina, 22. november ― Stefan Hertmans (1951), flamski pesnik, pisatelj, esejist in univerzitetni profesor, je prejšnji petek nastopil v Ljubljani, v ponedeljek v Novi Gorici, v torek pa še v Kopru, kjer je prejel mednarodno nagrado pont. Znanstveno-raziskovalno središče Koper in Beletrina jo s sodelovanjem drugih ustanov in s podporo koprske, ankaranske in piranske občine podeljujeta za »izjemne dosežke na področju medkulturne književnosti, ki prispevajo k preseganju meja in iskanju mostov med različnimi družbenimi skupinami in kulturnimi skupnostmi«. Stefan Hertmans na Titovem trgu v Kopru (Fotografija: Andraž Gombač) *** Na rezidenci v hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu pisatelj sedi za prenosnim računalnikom. Tišino v nezadržnem ritmu seklja samo sekundni kazalec nad njim. Med klepetom se nasmehne ob pripombi, da istrski Kubed najbrž ni tako zelo drugačen od njegovega provansalskega Monieuxa. Smehlja se in na telefonu poišče fotografijo svoje vasi, ki jo je opisal v slovitem, tudi pri nas priljubljenem romanu Tujka. »Poglejte. Vidite srednjeveški stolp nad visoko pečino in spodaj vas,« s prstom drsi po zaslonu. »Zdaj pa poglejte tja,« pokaže proti Črnemu Kalu, skalnatemu kraškemu robu in manjši utrdbi na previsu zgoraj. »Neverjetno, tam in tukaj imam skoraj enak razgled!« Pred nama na mizi so tri knjige, izdane pri Beletrini. Ob festivalu Literature sveta – Fabula je leta 2015 v žepni izdaji najprej izšel sicer obsežen roman Vojna in terpentin (Oorlog en terpentijn), leta 2019 smo, prav tako v prevodu Staše Pavlović, dobili Tujko (De bekeerlinge) in letos, pred kratkim, v prevodu Mateje Seliškar Kenda še Vzpon (De opgang). Pisatelj je nekaj dni preživel na rezidenci v hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu (Fotografija: Andraž Gombač) V Vojni in terpentinu je pisatelj ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne krenil po sledeh lastnega deda, ki je vnuku pred smrtjo izročil dva zvezka s svojimi zapiski. Potem ko se je leta 1994 priselil v provansa

Peterica nominiranih za najboljši literarni prvenec

Airbeletrina, 20. november ― Med privlačnejšimi in pomembnejšimi prireditvami 40. Slovenskega knjižnega sejma, ki bo naslednji teden med torkom in nedeljo napolnil Gospodarsko razstavišče v Ljubljani, bo vsekakor tradicionalna razglasitev najboljšega literarnega prvenca. Žirija, ki jo sestavljajo predsednica Suzana Tratnik ter članici Vida Mokrin Pauer in Andreja Zabret, je med knjigami, prispelimi na razpis, izbrala peterico nominirank. Živa Čebulj: Sama ljubezen je to (Književno društvo Hiša poezije, 2023) Živa Čebulj (1988) je v zbirki Sama ljubezen je to pesmi podnaslovila s »plesna pesem …«, in res »v vsaki pesmi z utripajočimi prostimi verzi osveščamo poetični ples različnih težkih bolečinskih in temnihsvetlih kozmičnih tem, pa vsakdanjih in visokih čustev, z osvetlitvami delcev materialnega, družbenega in kulturno-umetniškega sveta«, je v utemeljivi zapisala žirija. V žarišču zbirke so evtanazija, paliativna oskrba, prijateljstvo, nasilja, vojne, darovanja, dekliškost-ženskost-moškost, patriarhat, umetnost, zlorabe, krivda, odgovornost, radost, poezija, Ljubezen … »Življenje razkriva v igri nasprotujočih si polov in vsi, vse se zrcali v ločenostih in povezanostih. Z vživljanji, s sočutji in z vnosi tudi aktualnih medijskih sporočil čarobno sprepleta podobe, zgodbe, drame, filozofije. Pesmi so hkrati ostre in mile, polne vprašanj, dilem in neskončnih možnosti odgovorov oziroma zagovorov brezsmrtne ljubezni.« Zbirka Sama ljubezen je to nas ne nagovarja k iskanju krivde, ampak k odgovornosti. V pesmi krivde ni beremo: »… in če je / je ne prevzemi / ne prenesi nase krivde za ves svet / ne sprejmi krivde / nič ti ne bo dala / a če lahko izbiraš / (če si med srečneži izbire) / če imaš to možnost / če imaš to moč / daj prosim / sprejmi odgovornost / … ker krivde ni / … kar krivda jemlje / daje odgovornost / zorišče duha / pogum, moč, upanje, svobodo / sama ljubezen je to …« »Pesmi so hkrati ostre in mile, polne vprašanj, dilem in neskončnih možnosti odgovorov oziroma zagovoro

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Blažem Šefom

Airbeletrina, 19. november ― Yoko Tawada: Eksofonija ali poti iz materinščine (LUD Literatura, 2024, prevod Domen Kavčič) »Pri najboljšem, kar sem bral, se je najprej pojavil občutek totalne ekstaze. Ne spomnim se točno, na kateri strani sem začel žreti to knjigo in si misliti ‘oooo’, toda v nekem trenutku sem ugotovil, da sem se ob branju izgubil v svojih asociativnih tokovih … Ta knjiga je zadnja, ob kateri sem si rekel: Tega pa res nisem pričakoval!« Fotografija: Andraž Gombač V ekstazi se je znašel Blaž Šef, filmski in gledališki igralec, član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, ustvarjalec zvočnih knjig ter sodelavec kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij Ksevt. Knjiga, ki ga je tako potegnila vase, pa je Eksofonija ali poti iz materinščine. Kako vstopati in izstopati iz maternega jezika ter se naseljevati v drugem, je rdeča nit kratke esejistične zbirke Yoko Tawada, pisateljice, pesnice, esejistke, dramatičarke in prejemnice uglednih nagrad, kot sta Akutagawova in Goethejeva. Njen svet je svet jezikov. Rojena je bila v japonski, spoznavala ruski in se nato naselila v nemški govorni svet. Blaž Šef z gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro Škrinjar (Fotografija: Andraž Gombač) Blaža je v knjigo z neverjetno naglico potegnilo ob ugotovitvi, da je »njeno osnovno obnebje med Nemčijo in Japonsko«, torej med jezikoma, ki sta v otroštvu postala del njegovega imaginarija. V knjigi pa ga je zadržalo, da gre »v osnovi za esejistično literaturo, ampak v sebi nosi ogromno potencialov za abstrakcijo v jeziku, kar me najbolj zanima«. Eksofonija je po njegovem mnenju preprosta knjiga, nepretenciozna. V njej avtorica popisuje svoje izkušnje z vseh koncev sveta, ko se je na konferencah, pisateljskih rezidencah srečevala z ljudmi, rojenimi in pišočimi v raznolikih jezikih, v svojih in »nesvojih« jezikih. Pri tem pa nas, bralce, sooča tudi s temami, ki se ob tem vzporedno odpirajo: migracije, identitete, (post)kolonializem …

En in edini – Dražen

Airbeletrina, 18. november ― Aca Petrović, brat slavnejšega Dražena, je bil obdarjen z izjemnim občutkom za met. V senci našega bloka smo temu rekli, da je imel mehko rokco. Takšni kot Aca so redkeje zgrešili, kot pa zadeli. Tudi kadar so imeli slabe dneve, vseeno niso zgrešili čisto vsega, kar so vrgli. In tudi kadar so sami obupali, nad njimi niso obupali soigralci in navijači. Ker so vedeli, da bo takšen talent slej ali prej spet zadel. Seveda se je bilo moč preciznega meta tudi naučiti, ali še bolje, priučiti, a to preprosto ni bilo tisto pravo. Vsaj na neki načelni ravni ne. Aca in njemu podobni bodo že vedeli, o čem govorim. Dražen pa ga je avtomatiziral, izuril in dovršil. In seveda postal eden najboljših šuterjev vseh časov na svetu, navkljub temu, da je na začetku vanj res malokdo verjel. Celo oče ga je vztrajno pošiljal na ure kitare, a je bil Dražen preveč trmast, da bi ga poslušal. Zato se je naučil zgolj ene in edine melodije, ki jo je vztrajno ponavljal, dokler ni postalo jasno, da je njegov edini bend košarkarski klub Šibenka, in je tudi njegov stari pozabil na kitaro. Takrat je bil marsikdo Dražen, čeprav je bil v bistvu sam, tako kot je bil pogosto sam deček iz Šibenika. Nam pod blokom se je vedno zdelo, da ima poleg ene melodije tudi eno samo finto, in prodal jo je vsakemu obrambnemu igralcu, ki se mu je znašel na poti. Bila je tista finta, ki smo jo znali ponavljati, kadar smo se znašli sami pod koši in si predstavljali, da igrami sami proti vsem. Takrat je bil marsikdo Dražen, čeprav je bil v bistvu sam, tako kot je bil pogosto sam deček iz Šibenika. Dražen Petrović (1964–1993) (Vir: Brooklyn Nets) Zunaj igrišča pa je Dražen prodajal finto, da zna igrati kitaro in da ima bend. Tako kot mnogi fantje v tistih časih jo je prodal svoji veliki ljubezni, ki ga je jasno vprašala, ali ga v življenju zanima še kaj drugega razen košarke. Ker drugega ni bilo, se je spomnil kitare in seveda benda, ki ga v resnici nikoli ni imel. Saj je znal najbolje ig

Kleopatra: Naj se zgodi – odlomek prihajajočega romana

Airbeletrina, 15. november ― V rubriki Okus po knjigi na multimedijski platformi Beletrina Digital je predpremierno na voljo več odlomkov literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Danes z vami delimo okus po prihajajočem romanu Kleopatra: Naj se zgodi (knjiga je sicer že na voljo kot e-knjiga in zvočna knjiga), v katerem Vesna Milek glas posoja zadnji ptolemajski kraljici Kleopatri VII. Pripoved se pred bralko in bralcem razprostre v prvi osebi, v gostem, skorajda hipnotičnem jeziku, s pomočjo katerega na ozadju prelomnih zgodovinskih dogodkov in v času, ko je rimski imperij širil svojo prevlado na vzhod, odkrivamo pravo podobo neobičajne vladarice. Čeprav velja za krvoločno vladarico in prešuštnico, je bila Kleopatra VII. veliko več – sposobna in genialna vladarica, ki je po očetovi smrti v deželi ponovno vzpostavila osiromašeno gospodarstvo, gradila namakalne sisteme, jezove, spomenike in veličastne stavbe. Gojila je številna zanimanja, obvladala retoriko, znanost, umetnost, klasične avtorje in vsaj sedem jezikov, po zaslugi dveh najpomembnejših moških tistega časa – najprej Cezarja, zatem Marka Antonija – pa je odigrala eno od ključnih vlog v Sredozemlju in Egiptu zagotovila neodvisnost. Vabljeni na vznemirljivo in poučno popotovanje! *** Vsak sedanji trenutek nosi v sebi sled preteklosti in prihodnosti, mi je rekel. Ljubimca, ki se uničujeta, se morata samo spomniti, kako sta se nekoč ljubila. Vse je še tam in tukaj, v času, ki smo si ga izmislili, da bi zabrisali to, da se stvari dogajajo hkratno. On, ki odhaja, bo nekoč spet živel ta čas, in vem, da se bova našla, v drugih podobah, v drugih kostumih. In on, ki mi je vzel vse, bo živel naprej po mojem solarnem letu, živel bo moj čas po mojem koledarju, ki so ga postavili moji astronomi, ne da bi pomislil, da bi se brez mene tudi njegov čas vrtel drugače. Ne bo mu mogel ubežati, mojemu času, Gaj Oktavij. Ne bo mogel ubežati temu, da bo ime Kleopatra po moji smrti še močnejše, ne glede na to, kako se bo tr

Življenje kot film? Življenje ni film!

Airbeletrina, 14. november ― Tomaž, Nejc in Ivan so triperesna deteljica, sicer zelo različni, a so se našli, začutili in povezali. V romanu Menjam strah za sladoled spremljamo Tomaževo prvoosebno pripoved, ki se mestoma izmenjuje oziroma prehaja v pogled filmske kamere, torej v pogled od zunaj, ki na svet (po)gleda kot na film. Tomaževo življenje ob obeh prijateljih bolj korenito zaznamuje tudi mlajša soseda, trinajstletna Manca, ki si ga je kot edinka izbrala za nekakšnega starejšega brata, on pa je na takšno »bratsko-sestrsko navezo« pristal. Ona je tudi tista, ki mu postreže z novico, da se je v njihov blok priselila nova soseda, Teresa iz Rima. Sam je sicer star šestnajst in je v fazi odkrivanja samega sebe in svojega glasu, je torej na meji med mladostjo in odraslostjo, ki bi mu včasih prišla prav, a se mu zdi po drugi strani (še vedno) dolgočasna. Avtorica si prizadeva, da bi o njem izvedeli čim več, pri čemer natančno opisuje tudi njegove fizične odzive na različne dogodke (prvo srečanje z lepo novo sosedo na podstrešju bloka je na primer precej »gibalno«) in v opisih večkrat uporabi razne primerjave, ki so sicer izvirne in delujejo sveže (»Še hijene z mrhovino v ustih bi bile bolj simpatične od njih.«), a so ti opisi včasih kar nekoliko (pre)dolgi. Na primer, že precej na začetku izvemo, da zanj predstavlja svobodo narava in da v stanju razburjenosti najraje vzame fotoaparat in se s kolesom odpelje v (zeleno) samoto. Kljub vsemu temu pa lahko bralca vendarle preseneti, da ga sredi resnega momenta prijatelj Ivan ustavi, češ a lahko vsega ne obrne na štos (Tomaž omeni, da bi kak dan najraje vse, ki mu niso po volji, izstrelil v vesolje, kjer bi se spremenili v zvezde, in ko bi kot utrinki padli nazaj na zemljo, bi bili vsaj koristni, ker bi si ljudje lahko ob njih kaj zaželeli …). Sicer se nam ne kaže kot poseben štoser; v tej luči morda prikazi kljub vsemu še niso zadostni. V romanu Menjam strah za sladoled spremljamo Tomaževo prvoosebno pripoved, ki se mestoma izmenjuje ozir

še novic