Hiša v Ljubljani II / Casa a Lubiana II

Poiesis, 17. oktober ― V soboto, 14. oktobra 2017, se je v Dvorani KULT3000 odvila pesniško prevajalska delavnica slovenske in italijanske poezije Hiša v Ljubljani II / Casa a Lubiana II. Na delavnici so sodelovali pesnice in pesniki Cvetka Bevc, Krištof Dovjak, Alenka Jovanovski, Marella Nappi, Michele Obit in Sandro Pecchiari ter prevajalki Kristina Jurkovič in Veronika Simoniti. Delavnici je sledil pesniški večer, na katerem so se lahko obiskovalke in obiskovalci seznanili z delom z delavnice in prisluhnili pogovoru z Alenko Jovanovski ter Michelejem Obitom na temo prevajanja poezije. Dogodek je popestril mladi operni pevec Miha Vrbanec. Večer sta vodila in povezovala Veronika Simoniti in Peter Semolič, fotografije je naredila Kristina Jurkovič. Delavnica in večer sta potekala v organizaciji bloga La casa di carta – Papirnata hiša in Kulturno umetniškega društva Poiesis (soorganizator KULT3000-JSKD). Hvala vsem, ki ste se udeležili večera. [See image gallery at www.poiesis.si] ” order_by=”sortorder” order_direction=”ASC” returns=”included” maximum_entity_count=”500″]

Mladen Blažević: Poslednji tasmanski tiger / Posljednji tasmanijski tigar

Poiesis, 1. oktober ― Dvojezična pesniška zbirka Poslednji tasmanski tiger / Posljednji tasmanijski tigar prinaša petindvajset pesmi sodobnega hrvaškega pesnika in pisatelja Mladena Blaževića in je prva knjižna objava njegove poezije tako v slovenščini kot v hrvaščini. Za Blaževićeve pesmi pisec spremne besede Sanjin Sorel ugotavlja, da v hrvaško pesništvo prinašajo določeno razliko, in nadaljuje, »da je pričujoče pesništvo v prvi vrsti logocentrično, saj ne postavlja pod vprašaj odnosa med svetom in doživljanjem lirskega subjekta. Temelj logocentričnega mišljenja je realističen, zato tudi Blažević vztraja na logosu kot dominantnem razumevanju sveta, a ker pesništvo presega realistično koncepcijo resničnosti, tudi Blažević logos širi in usmerja onkraj racionalnosti.«  Pesmi so prevedli Peter Semolič, Borut Petrovič Vernikov in Katja Kuštrin, uvodno besedilo je napisal Sanjin Sorel, jezikovni pregled teksta je opravila Petra Koršič, risba na naslovnici in oblikovanje naslovnice je delo Katje Kuštrin. Knjiga je dostopna na naslednjih povezavah: Brezplačni PDF. Mehka vezava.  Dvojezična zbirka poezije Poslednji tasmanski tiger / Poslednji tasmanijski tigar donosi dvadeset i pet pjesama suvremenog hrvatskog pjesnika i pisca Mladena Blaževića i prva je objava njegove poezije u knjizi na slovenskom i hrvatskom jeziku. Za Blaževićeve pjesme pisac predgovora Sanjin Sorel primjećuje, da u hrvatsko pjesništvo unose određenu razliku i nastavlja, da je to [...]

Mladen Blažević: Beločnice

Poiesis, 28. september ― vsakič ko se široko odprtih oči skrijem v množici in pogoltnem kletvico si odtrgam košček telesa nimam več prstov na rokah in nogah   ljudstvo Evenkov se ni začudilo ko je v gozdu kjer so lovili majhne kožuharje padel komet   odprl je okno jamo zemlja je požrla ledeno kroglo in zaprla oko z veko iz prsti drevesa so se podrla in se polegla kot razvejane trepalnice   od takrat mislijo da ima zemlja oči in da jih odpre le zato da bi jih spet zaprla   Prevedel Peter Semolič    (pesem bo objavljena v zbirki Poslednji tasmanski tiger / Posljednji tasmanijski tigar, ki izide oktobra 2017)

Pogovor z Mladenom Blaževićem

Poiesis, 25. september ― Živiš v bližini Vižinade, v Istri. Konec osemdesetih let minulega stoletja sem se za dve leti in pol preselil v Istro. Istro sem doživel kot zelo specifično pokrajino, kjer sem srečal ljudi,  ki so vsaj deloma še vedno živeli v nekem predmodernem svetu, svetu magije oziroma svetu magičnega dojemanja sveta. Kako ti doživljaš Istro in na kakšen način vpliva na tvoje pisanje? Istra je prostor, ki ga človek lahko z lahkoto idealizira. Ne bom objokoval, da se tisto najlepše v Istri nepovrnljivo in hitro izgublja. Zahodno istrsko obalo, v katere bližini živim, je že zdavnaj pogoltnil turizem in nasilna želja po dobičku. Vendar pa še vedno obstajajo predeli Istre, ki se temu upirajo in so le rahlo načeti, in morda bodo še nekaj časa ostali takšni. Dober primer je Dolina Mirne, ki na svojih obronkih skriva arheološko neraziskane pečine, gradišča iz bronaste in železne dobe, antična naselja, nekropole … To je še popolnoma neraziskano bogastvo, ki se skriva v travi že na tisoče let. Med pomembnimi zgodovinskimi lokacijami danes gradijo hiše, namenjene oddajanju, ki navadno le slabo oponašajo toskansko arhitekturo. Podobno je tudi z ljudmi, jezikom, zgodbami. Kljub poudarjanju potrebe po avtohtonosti in ohranjanju običajev in kulture, vplivi globaliziranega sveta [...]

Sanjin Sorel: O »Poslednjem tasmanskem tigru« Mladena Blaževića

Poiesis, 21. september ― Četudi je zbirka pesmi Poslednji tasmanski tiger drobna, saj sestoji iz vsega skupaj petindvajsetih besedil, in četudi teče beseda o pesniškem prvencu Mladena Blaževića, jo vseeno lahko opišemo, ali pa jo vsaj poskusimo opisati. Kadarkoli spregovorimo o pesništvu, bi morali vsaj v minimalni meri odgovoriti na tri vprašanja – v katerem kontekstu se to pojavlja (družbenem, kulturnem, ideološkem idr.), o čem govori in kako govori, torej, s kakšnimi modeli/poetikami se srečujemo? Blaževićeve pesmi vstopajo v hrvaško pesništvo na nevsakdanji način – preko prevoda v drug jezik in v drugi, slovenski kulturi. Pri tem pa se nam zastavlja več vprašanj, kot se nam ponuja odgovorov – o statusu pesništva v dveh kulturah, kaj nam pomeni Drugi, o mejah razumevanja kontekstov, kakšna je vloga osebnih kontaktov v sociologiji književnosti, kakšne vse jezike premore hrvaška poezija? In najpomembnejše vprašanje – ali je Mladen Blažević sploh pesnik? Namreč nemogoče ga je proučevati v okviru hrvaških pesniških modelov, vsaj v luči upoštevanja nacionalnih meja ne, in vendar – je! V kulturi, ki se intenzivno zapira do t.i. regije, je vsako pesniško dejanje odpiranja ideološka opredelitev za nepristajanje na za književnost, in še posebej za liriko, ozke nacionalne okvire. V tem kontekstu se zdi, kot da [...]

Mladen Blažević: ***

Poiesis, 19. september ― Thor Heyerdahl je 1947 odšel iz Peruja proti Polineziji na splavu Kon Tiki zgradil ga je iz drevesa balsa z orodjem kot so ga uporabljali pred tisoč leti   nameraval je prepluti Tihi ocean dokazati da so ljudje že pred Kolumbom prehajali čez oceane nasedel je na nekem grebenu v otočju Taumotu   podobne podvige je delal vse življenje   ko je četrtič zajadral na ladji Tigris zgrajeni iz papirusa v Iraku pri prehodu skozi Rdeče morje se je  po bližnjih deželah začela vojna nebo so preletavali bojni avioni   iz protesta je zažgal ladjo ter končal potovanje   spomnil se je goreče ladje ko je v osemdesetem letu izvedel da mu rak razjeda možgane   zavrnil je zdravila in hrano in pomislil ni bilo treba nič dokazovati ljudje so pristajali ob drugih obalah tudi plavajoči na deblu   vendar niso odkrivali novih svetov potrjevali so sume   Prevedel Borut Petrovič Vernikov (pesem bo objavljena v zbirki Poslednji tasmanski tiger / Posljednji tasmanijski tigar, ki izide oktobra 2017)

Pesniška delavnica »Poezija na meji« 02

Poiesis, 7. junij ― Med 31. majem in 2. junijem se je v okviru Tabora »Umetnost deinstitucionalizacije« na gradu Cmurek, Trate 7, odvila pesniška delavnica »Poezija na meji«. Namen tabora je bil krepitev glasu ljudi, ki še zmeraj živijo v institucijah, kakršni so socialno varstveni zavodi, in njihovo vključevanje v družbo preko umetnosti oziroma skozi različne umetniške delavnice. Delavnice so se udeležili ljudje z izkušnjami življenja v institucijah, odprta pa je bila tudi za vse, ki so s svojo udeležbo želeli soustvariti ta projekt. Delavnica se je zaključila 2. junija z javno predstavitvijo dela vseh udeleženk in udeležencev. Delavnice so se udeležili Sonja Bezjak, Nika Cigoj Kuzma, Katarina Ficko, Alen Alexander Klarić, Enesa Mahmić, Dolores Peroša, Matjaž Vrh in Mateja Žerdin. Delavnico je vodil Peter Semolič. Organizacija: Kulturno-umetniško društvo Poiesis, Muzej norosti, Fakulteta za socialno delo Foto: Tabor Umetnost dezinstitucionalizacije 2017   [See image gallery at www.poiesis.si] ” order_by=”sortorder” order_direction=”ASC” returns=”included” maximum_entity_count=”500″]

Pesniška delavnica »Poezija na meji«

Poiesis, 7. junij ― Med 31. majem in 2. junijem se je v okviru Tabora »Umetnost deinstitucionalizacije« na gradu Cmurek, Trate 7, odvila pesniška delavnica »Poezija na meji«. Namen tabora je bil krepitev glasu ljudi, ki še zmeraj živijo v institucijah, kakršni so socialno varstveni zavodi, in njihovo vključevanje v družbo preko umetnosti oziroma skozi različne umetniške delavnice. Delavnice so se udeležili ljudje z izkušnjami življenja v institucijah, odprta pa je bila tudi za vse, ki so s svojo udeležbo želeli soustvariti ta projekt. Delavnica se je zaključila 2. junija z javno predstavitvijo dela vseh udeleženk in udeležencev. Delavnice so se udeležili Sonja Bezjak, Nika Cigoj Kuzma, Katarina Ficko, Alen Alexander Klarić, Enesa Mahmić, Dolores Peroša, Matjaž Vrh in Mateja Žerdin. Delavnico je vodil Peter Semolič. Organizacija: Kulturno-umetniško društvo Poiesis, Muzej norosti, Fakulteta za socialno delo Foto: Tabor Umetnost dezinstitucionalizacije 2017   [See image gallery at www.poiesis.si] ” order_by=”sortorder” order_direction=”ASC” returns=”included” maximum_entity_count=”500″]
Pesniška delavnica »Poezija na meji«

Pesniška delavnica »Poezija na meji«

Poiesis, 14. maj ― Vabimo vas na pesniško delavnico »Poezija na meji«, ki bo potekala v okviru Tabora »Umetnost deinstitucionalizacije« na gradu Cmurek, Trate 7, od  31. maja do 2. junija 2017. Namen tabora je krepitev glasu ljudi, ki še zmeraj živijo v institucijah, kakršni so socialno varstveni zavodi, in njihovo vključevanje v družbo preko umetnosti oziroma skozi različne umetniške delavnice. Delavnice se bodo udeležili ljudje z izkušnjami življenja v institucijah, odprta pa je tudi za vse, ki bi z udeležbo na delavnici želeli soustvariti ta projekt. Delavnica se bo zaključila 2. junija z javno predstavitvijo dela vseh udeleženk in udeležencev. Delavnico bo vodil Peter Semolič. Delavnica je brezplačna. Prevoz si udeleženci in udeleženke organizirajo sami, poskrbljeno pa bo za spanje in prehrano. Zaželeno je, da seboj prinesete spalne vreče. Zaradi pomanjkanja prostora je število prijav na delavnico omejeno na največ tri (3) udeleženke oziroma udeležence. Zainteresirani pošljite prijavo na delavnico do vključno 26. maja 2017 na e-mail naslov poiesismail@gmail.com s pripisom »Prijava na delavnico«. Foto: David Kranzelbinder   Organizacija: KUD Poiesis, Muzej norosti in Fakulteta za socialno delo.  

Teža otoka / La isla en peso – Sodobna kubanska poezija / Poesía cubana contemporánea

Poiesis, 23. april ― Dvojezična pesniška zbirka Teža otoka / La isla en peso – Sodobna kubanska poezija / Poesía cubana contemporánea prinaša poezijo osmih sodobnih kubanskih pesnic in pesnikov in je prva nekoliko obširnejša predstavitev kubanske poezije v Sloveniji. Prevodi so nastali v okviru pesniško prevajalske delavnice, ki je potekala ob gostovanju slovenskih književnic in književnikov v Havani oktobra 2016 v organizaciji Centra za slovensko književnost in ob partnerskem sodelovanju Združenja kubanskih pisateljev in umetnikov (Unión de Escritores y Artistas de Cuba, UNEAC) ter s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije. Pesmi so prevedli Brane Mozetič, ki je tudi avtor uvoda, Jana Putrle Srdić, Mateja Rozman in Peter Semolič, uvod in bibliografije kubanskih pesnic in pesnikov je prevedla Barbara Pregelj, fotografija na naslovnici in oblikovanje naslovnice je delo Katje Kuštrin. Knjiga je dostopna na naslednjih povezavah: Brezplačni PDF. Mehka vezava. El poemario bilingue Teža otoka / La isla en peso – Sodobna kubanska poezija / Poesía cubana contemporánea incluye la poesía de ocho poetas cubanos contemporáneos y es la primera presentación más extensa de la poesía cubana en Eslovenia. Las traducciones se hicieron dentro del marco de un taller poético y de traducción, llevado a cabo en ocasión de visita de escritores [...]

Pogovor s Pierrom Bernetom Ferrandom

Poiesis, 19. april ― Kubanska poezija je slovenskim bralkam in bralcem skoraj popolnoma neznana. Ali lahko za začetek najinega pogovora na kratko orišeš glavne značilnosti kubanskega sodobnega pesništva, kateri so njegovi glavni tokovi, smeri … ? Poezija sodobnih kubanskih pesnikov zajema vsa področja Kubančevega življenja: skrb za sedanjost in prihodnost dežele, njeno preteklost, družinske in družbene posledice izseljevanja, posledice izseljevanja za celotno družbo, ljubezen, področje posameznika v njegovem osebnem jazu, poezijo, ki je – zakaj pa ne – intimistična, družbene probleme, ki jih je treba rešiti in so različni, da bo življenje Kubancev polnejše; vprašanje spola, okolja, miru na zemlji itd., skratka, kubanski pesniki pišejo o vsem, kar se dogaja v naši okolici in v svetu. Nekateri uporabljajo jezik, ki je bližji pogovornemu, drugi globok metaforični jezik, ki je povprečnemu bralcu manj razumljiv. Po mojem mnenju na Kubi ni mogoče govoriti o pomembnejših pesniških smereh, pa tudi ne o prelomu med pesniškimi generacijami. Kar se vsebine tiče, obstajajo različni načini soočanja s pesniškim dejanjem in resničnostjo, ki so odvisni od ciljev in preferenc posameznega pesnika glede načina izražanja. V naši deželi je vrsta zelo dobrih pesnikov različnih generacij. Če omenim ene, sem v nevarnosti, da bom izpustil koga, čigar delo bi si zaslužilo posebno [...]

Soleida Ríos: Obisk

Poiesis, 16. april ― Ni astmatik, ni počasen niti v naglici … prišel je z Mesta počitka, v belem oklepu, visok kot prej, močan je odrival zrak … bolje rečeno, vzvaloval je zrak s svojim korakom.   Prišel je v kar je bila moja hiša. Ne asteroid, ne visoko v strmi in suhi Stari Havani. Vstopil je v jasen pravokotnik brez strehe, obkrožen z drevesi.   Videla sem ga, njegova naravnost je bila kot moja. Brez pretirane vzhičenosti ali presenečenja sem šla do njega in mu položila na glavo koralno krono. Listi, vitice in vejice. Sveže rožnata, kjer se ovalni listi ožajo do vitkega vrha in so poudarjeno srčasti na dnu.   In okronan, s cvetočim čelom (Antigonon leptopus), kaj je naredil? Stekel je k majhni mizi ali nekemu grobemu kosu, ki je podpiral pisalni stroj, in se sklonil nadenj, da bi pričel tipkati.   V tišini sem ga opazovala.   Tipkanje se je končalo, vzravnal je močno telo in čeprav ni imel v roki papirja, sem vedela, da je tam pesem.   Prepričano mi je rekel, pisati tako … to je čutil že prej, že preizkusil, je bilo olajšanje.   Govoril je z besedami, ki niso moje. To je prevod.   Njegovo ime [...]

Širi poezijo, ne strahu 03

Poiesis, 13. april ― Po daljšem času ponovno začenja z delovanjem facebook stran Širi poezijo, ne strahu. Razlog je preprost, saj govor strahu spet ali še vedno dominira v govoru politikov in medijev. Poezija nima moči, da bi preglasila dominantni govor, lahko pa se vzpostavi kot eden možnih protigovorov. Širi poezijo, ne strahu je mednarodni projekt, katerega avtor je malteški pesnik Antoine Cassar. Projekt je pod naslovom Spread poetry, not fear zagledal luč sveta novembra 2015 v obliki strani na družabnem omrežju facebook. Stran je pisana v angleščini. Tej strani se je v okviru platforme za poezijo Poiesis še isti mesec pridružila stran v slovenščini. Avtorica in urednica slovenske strani je Katja Kuštrin. Slovenski strani sta kasneje sledili še hrvaška in nizozemska stran. Projekt Širi poezijo, ne strahu je nastal kot odgovor na govor strahu, ki je preplavil Zahodne medije in politiko po terorističnih napadih v Parizu 13. novembra 2015. Antoine Cassar je o projektu napisal: »Popolnoma človeško je, da se bojimo. Toda manj razumljivo je, da smo prestrašeni. Soočeni z vzdušjem strahu, militarizacijo, medijsko manipulacijo in naraščanjem sovražnega govora, imamo na voljo kar nekaj vrst zdravil proti stiski in paranoji. Poezija je eden izmed načinov, s katerim si lahko kot posamezniki in kot [...]

Pierre Bernet Ferrand: Alter ego

Poiesis, 12. april ― Ob meni je vedno nekdo, prek katerega se prepoznavam, čeprav ne vidim drugega kot nejasen obris, ki me spremlja, sledi obraznih potez v svetlobah in teminah mojega spomina. Kljub občasnim dvomom, ki me navdajajo, se ravnam po njegovih nasvetih. V vsaki nevarnosti je z mano. Če sem miren, se mi kot zvest pes postavi ob stran, in okoli mojega vratu je šal, ki me varuje pred vlago, pred mrazom. Ko se spusti noč, me gleda, kako spim. Dolga leta je že moj sopotnik, izumil je nešteto načinov, da bi bil z mano, ne da bi ga opazil. Morda pripet na obleko otroškega prijatelja iz otroštva? Morda na obraz mojega očeta ali na korake najmlajšega sina? Morda prekrit s poljubi ljubimk? Morda je moja rastoča zavest, morda moja že odrasla podzavest – narekuje mi izkušnje in me pozna, kot me ne pozna nihče na svetu. Razmišljam in se samotno menim s sabo, kot bi se menil s svojim duhom ali angelom varuhom med vsemi tistimi osebami, ki so jaz.   Prevedel Peter Semolič   (pesem bo objavljena v dvojezični pesniški zbirki Teža otoka / La isla en peso – Sodobna kubanska poezija / Poesía cubana contemporánea, ki izide aprila 2017)  
še novic