Konteksti (Tomaž Bešter), 21. oktober ― vir slike: miszalozba.com Knjige kot zapis misli nekega časa, tok komunikacije zapisanih idej pisca ali piske, so zanimive iz različnih vzrokov, jasno. Veliko jih je takšnih, ki so zanimive zaradi tega, ker so prve, mnogo je tudi takšnih, ki so predmet poželenja zato, ker so zadnje. Nekatere so zanimive samo zaradi tega, ker so povzročile večje in manjše revolucije mišljenja, nekatere pa sploh ne zato, ker bi imele zanimivo vsebino, temveč zato, ker so jih napisali točno določeni ljudje. Tako bi lahko napisali, da je mnogoštevilno veliko knjig, ki so zanimive natanko zato, ker nas skozi optiko avtorskega filtra peljejo na točno določen kraj ob točno določenem trenutku, nekatere pa so zanimive tudi zato, ker je zanimiv čas, v katerem so nastale. In med te slednje prištevam tudi pred kratkim prebrano delo enega najpomembnejših pisateljev weimarske republike, Kurta Tucholskyja z naslovom Grad Gripsholm, poletna zgodba. V prevodu Tine Štrancar je izšlo pri založbi Miš. Grad Gripsholm je bil izdan leta 1931, v zadnjih letih weimarske republike, preden so dobršen del sveta v črnino ovili nacisti, kjer tudi Tucholsky, ki je bil židovskih korenin, seveda ni imel nikakršnih perspektiv. Prebrati je mogoče, da so 1933 njegove knjige gorele. In čeprav Grad Gripsholm fiktivno delo, se bere kot zanimiv dokument preteklosti. Na nek način izjemno zanimivo dopolnjuje Isherwoodovo delo Slovo od Berlina, ki so ga pred leti izdali pri Cankarjevi založbi med Modernimi klasiki. V povzetku bi lahko dejali, da gre za izjemno lahkotno branje, v katerem najdemo tako avtobiografske elemente (odhod v tujino), izjemno lepo ljubezensko zgodbo, v katerem je razprostrt ideal dopolnjevanja moškega in ženske v njunem skupnem preživljanju časa, kritika kulturnega miljeja z iskanjem uspešne produkcije gradiva za knjižni trg , prav tako pa kritika prihajajočega norega nemškega nacionalizma z iskrico revolucionarnega disidentstva, s katero je mogoče želel prepričati predvsem samega sebe, da b

Filmski kotiček, 20. oktober ― Woody Harrelson, Jesse Eisenberg, Abigail Breslin, and Emma Stone in Zombieland: Double Tap (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: Vrnitev v deželo zombijev Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: akcija, komedija, grozljivka Dolžina: 99',  Imdb  Režija: Ruben Fleischer Scenarij: Dave Callaham, Rhett Reese, Paul Wernick Igrajo: Woody Harrelson, Emma Stone, Jesse Eisenberg, Abigail Breslin, Zoey Deutch, Bill Murray, Rosario Dawson Se še spomnite druščine, ki je v razigranem celovečernem prvencu Rubena Fleischerja k večnem počitku veselo pošiljala žive mrtvece? Druščina je vmes postala skorajda družina, ki tako kot vsaka družina ima svoja nesoglasja. Razmerje med Wichito in Columbusom je na točki, ko slednji želi njun odnos tudi formalno dvigniti na višji nivo. Wichita nad idejo ni navdušena, tako kot nad Tallahasseejevo pretirano zaščitniško, očetovsko držo, ni navdušena zdaj že odrasla Little Rock. Tallahassee in Columbus vseeno ne moreta skriti razočaranja, ko nedolgo zatem ugotovita, da ju je ženski del družine zapustil. Sestri sta se usedle v Tallahasseejevega jeklenega ljubljenčka in se odpeljale svobodi in novim dogodivščinam naproti. „Izdaja“ je hitro pozabljena, saj oba Wichiti priskočita na pomoč, ko svojeglava Little Rock pobegne z mladim pacifistom/glasbenikom. Tam zunaj je bolj nevarno kot kdajkoli prej – iz dneva v dan je vedno več novih, visoko razvitih zombijev (rečejo jim T-800, glej Terminator), ki jih je hudičevo težko pokončati. Povabilo za avanturo maskirano v iskalno akcijo je tako izpisano. Natanko deset let po uspehu prvega filma se je ponovno zbrala ekipa, zaslužna za eno  izmed zabavnejših izkušenj leta 2009. Vrnitev v deželo zombijev je nova zgodba sestavljena iz enakih, vendar deset let starejših sestavin. Prav to je bil eden izmed glavnih pomislekov pred ogledom (četudi obstajajo izjeme, ki dokazujejo nasprotno – beri: Deadpool 2), saj vsi dobro vemo, da je dobro kosilo praviloma pripravljeno iz svežih sesta