Kreativni razred,
9. julij
―
Kdo nas bo branil?
Moj oče se je leta 1941 ob okupaciji Slovenije oz. razpadu Kraljevine Jugoslavije opredelil za Osvobodilno fronto in partizanski boj ter svobodo. Tudi sam sem se v letih 1990 in 1991 odločil za drugačno domovino kot je bila v okviru tedanje SFRJ, ki je razpadala po nacionalnih, ekonomskih, finančnih, pravnih, vojaško obrambnih, kulturnih, zgodovinskih, športnih in sploh obče človeških šivih. Če bi oba tako preračunavala lastne koristi, nevarnosti in posledice za vse okoli sebe, kot to delajo danes nekateri politiki in njihovi vestni podporniki, potem se verjetno nikoli ne bi odločil za nekatera dejanja, ki so presegala ozek osebni interes.
To mi je prišlo na misel, ko spremljam vse silne razprave, ki pravzaprav to sploh niso. Gre za razne pomembneže od politike, do akademskih krogov in seveda novinarstva. Takšne »razprave« so bile po zadnjem glasovanju »nenačelne koalicije« v parlamentu glede referenduma o stroških Nata. Seveda je takoj, že po eni uri, sledila hitra »demokratična« »reakcija« užaljenega predsednika vlade dr. Roberta Goloba na spletu o »nasprotnem referendumu glede izstopa iz Nata.« Hkrati se je razvila živahna razprava vseh presenečenih natofilov. Bolj gre sicer za vseznalsko in vehementno vsiljevanje svojih stališč, kot za kakšno resno debato. In večni ter neuničljivi Janez Janša je zopet v središču pozornosti. Ne samo v Državnem zboru, kjer s predstavniki SDS ne reče nič, ampak tudi z obiskom ustaškega pevca Thomsona v Zagrebu. Postavlja pa se »bistveno« vprašanje. Ja, kdo nas bo pa branil, če nas napadejo »sovražni« Rusi, Kitajci, ali pa po novem – Islandija, Panama, tudi zavezniki in prijatelji Američani? Zaskrbljena predsednica države se še sprašuje, kaj si bodo pa mislili v tujini o nas? Sicer pa velja, da »ni nobene vojaške nevarnosti« za Slovenijo, kar sicer dobro vemo iz naše vojne zgodovine in ob vseh grobovih na naših tleh. Seveda se v debati takoj javijo bivši premier dr. Miro Cerar, ki ima izkušnje s postav