Kreativni razred, 12. september ― ALENKA SOTTLER  SRČNI PROSTORI NOVE UMETNOSTI Med ljudi in kraje, ki jih zapuščajo banke, marketi, blagovnice, ambulante in pošte, na izpraznjene in opustele prostore prihaja nova, drugačna umetnost. Tista, ki jo inicirajo sami umetniki, ki ne želijo več stati v vrsti pri kulturni plutokraciji in izbirajo neposredni, človeški stik z svojo publiko. In na veliko presenečenje jih ljudje vse bolj razumejo...Predstavljam štiri projekte, za katere menim, da ilustrirajo to dogajanje. Vsem je skupen poudarek na povezovanju in druženju z ljudmi, za delom za prostore in ljudi, ki za sistem več ne prinašajo koristi. Je ta nov zasuk v slovenski umetnosti ustvarjalni odgovor na realnost statusa umetnikov in vse večjo prekarizacijo državljanov v naši družbi? ŽLEBE / Hiša na hribu, LOGJE / Poslednji muzej moderne umetnosti, VOLČE/domačija pri Lukatelu, BREGINJ / Brunarica pri Kakočiču, so samo nekateri kraji oziroma dogodki, ki jim je skupno to, da so opuščeni kot nezanimivi za potrošniško ideologijo. V tem prispevku napovedujem intervju z umetnico Zvonko Simčič, inicjatorko umetniškega dogodka Hiša na hribu. ŽLEBE HIŠA NA HRIBUZvonka Simčič  "Večina rezidenc in umetniških dogodkov se zgodi v mestih, v urbanem okolju. Mi pa na novo povezujemo sodobno umetnost z naravo, jo na ta način umirjamo, poglabljamo ter tako ustvarjamo okolje za drugačen, polnejši in subtilnejši pretok med publiko in umetniškimi deli. Ekološka angažiranost umetniških del se nam zdi samoumevna.Ustvarjamo prostor naklonjen srečevanjem, pogovorom, iskanjem, … prostor, ki je lahko tudi zatočišče. Hiša na hribu postaja živa socialna instalacija, kjer umetnost dobiva razsežnosti poslušalca, spovednika, prijatelja" SOAVTORJI  DOGODKA 2019Alenka Spacal / pisateljica, ilustratorka in pravljičarka Franc Cegnar / režiser Keiko Miyazaki / vizualna umetnica Mateja Kavčič / slikarka Mihaela Ciuha / kiparkaMojca Senegačnik / slikarka Mojca Sfiligoj / strokovna sodelavka na področju kulturne dediščineŠtreklov Jel

Kreativni razred, 10. december 2018 ― Alenka Sottler Spodaj objavljeni razmislek je bil objavljen v skrajšani obliki v posebni številki MLADINE spomladi 2018, na tem mestu pa ga lahko prvič v celoti preberete. Nekatere stvari niso več aktualne, nekatere pa so medtem postale že tako normalne, da se nam več ne ljubi pogovarjati o njih. Sama menim, da je bilo govorjenja o prekarnosti, o potiskanju državljanov stran od pravic, ki jih zagotavlja država dovolj in da bi bil čas za naslednji korak, namreč da se preuči pravne kršitve položaja posameznih družbenih skupin v naši državi in se pogleda, ali se lahko pripravi podlago za njihovo pravno uveljavitev. RAZDRŽAVLJANJE V obdobju neoliberalizma se pri nas, podobno kot povsod po svetu, s prihodom krize in s presežki delavcev pospešeno  začel vzpostavljati pravna siva cona. V njej država pokriva pravice iz delavnopravne zakonodaje ponekod pomanjkljivo, ponekod v celoti, ponekod pa sploh ne in tako vzpostavlja pogoje za razmah prekarizacije. V statusu prekarnosti se znašli samozaposleni v kulturi, samostojni podjetniki, študenti, pa agencijski in tuji delavci in tudi oni, ki so iz teh statusov zdrseli še bolj na dno, jih sploh nihče ne šteje več. Ti statusi se smatrajo kot izjemni, v bistvu pa gre za postopno izključevanje. Ti državljani so na poti izločenosti iz države, oziroma se počutijo bolj in bolj izključene. Na delu je proces razdržavljanja.  ALI PREKARNI DELAVCI RES PREMALO PRISPEVAJO V DRŽAVNO BLAGAJNO? V javnosti se je uveljavila ideja, da prekarni delavci premalo prispevajo v skupno blagajno in na ta način škodijo državi. Kajti če ne prispevajo dovolj, ali so potem sploh upravičeni do normalnih penzij, delitve dobička in dobrobiti socialne države? Pa je sploh res tako tako? DELAJ VITKO Nekdanji direktor Luke Koper Bruno Korelič v intervjuju za Delo takole  oceni, kolikšen je dobiček luke na račun prekarnih delavcev:  »V katerih pristaniščih po svetu imajo samo redno zaposlene? Pred leti so jih imeli na Kitajskem. To je logi

Kreativni razred, 15. marec 2018 ― Alenka Sottler Kadar grem v Italijo, vedno občudujem barve fasad, prepleskanih okenskih okvirjev in ograj. Vsaka stavba, naj bo stara in ali moderna, je skoraj po pravilu prava barvna umetnina in sprehod po italijanskih mestih, ogledovanje arhitekturnih rešitev in skladnih odtenkov je pravi užitek.   Še ne prenovljeni bloki kažejo ostanke stare barvitosti fasad Doma pa se sprehodim dnevno mimo Štepanjskega nasellja. To naselje je nastalo kot urbano delavsko naselje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes je to vzor dobro urejenega naselja, z velikimi zelenicami, drevjem, igrišči, parkirišči  vrtcem kakršnih več ni.. A trenutno ga prenavljajo. Bloke oblačijo s stiroporom in za pokritimi odri pospešeno nastajajo nove fasade. Toda prenovljeni bloki potem, ko odstranijo zaščitne tkanine, niti malo niso lepi. Moja mama je bila Dolenjka in tam so se imeli navado hecati: " Povej pet barv na A! " Pa smo otroci šteli: "Armena, aranžna, ardeča, arjava, pa asrana". Ja, asrana! Na to besedno igro se spomnim vsako jutro, ko hodim mimo na novo prepleskanih blokov. Na fotografiji je na novo prepleskan blok To, v bistvu modernistično naselje so včasih krasile živahne barve, ki so oživljale fasade, a hkrati pomagale pri orientaciji in iskanju pravega med številnimi enakimi bloki. Modernistična logika, ki je v arhitekturo pripeljala uporabo primarnih barv, sicer ni bila povsem razumljena in nekatere kombinacije zemeljskih in primarnih barv so bile precej neugodne. A v celoti je bil vtis vendarle igriv, radoživ in ljudem prijazen. Danes bloki drug za drugim zgubljajo svoje barvite ostanke in postajajo vse bolj omledno varno bež barve. Take "da se ne umaže", z eno besedo "ASRANE"! "Kako pa ste izbirali barve za obnovo fasado tega socialističnega kulturnega spomenika?" vprašam enega od stanovalcev. Odgovor pove vse: " Ena punca je prišla z blokcem in imela s seboj nekaj vzorčkov. Pa so izbrali tisto barvo, ki jo je izbralo največ stanovalcev. To j

Kreativni razred, 14. oktober 2017 ― SUZANA ŠVENT SIMULTANI KONTRAST Poležavanje na postelji in prebiranje članka o delu bi lahko tokrat poimenovala tudi simultani kontrast. Ta je v slikarstvu zelo pomemben, saj opredeljuje soodvisnost med barvama. Takisto je najbrž moj počitek vplival na dojemanje dela, ki se je izvajalo v sosednji sobi. Odnos akademske slikarke, ki počiva in bere Delov intervju z Anno Kirah, v drugi sobi pa doktor etnologije in kulturne antropologije piše svoj novi znanstveni članek, je tokratni povod za kratek razmislek o družboslovcih in gospodarstvu, temi, ki se skriva pod naslovom intervjuja »Recept za uspeh: analizirajte svoje nekupce!«* Družboslovci, humanisti, umetniki so družbi v breme! To je prepričanje, ki se ga kar malo bojim in ga premnogokrat zaznavam v pogovoru z znanci, žal pa bi koga s takšnim pogledom našla tudi med svojimi prijatelji. Aplikativno znanje, ki se ga da bojda meriti s številkami, je tisto pravo merilo, ki zares šteje, me preprečujejo. Tukaj se strinjam z Anno, da se vse prevečkrat pozablja na dejstvo, kako je mogoče vse podatke, tako kvalitativne kot kvantitativne, zlohotno interpretirati in manipulirati že z vprašanji na vprašalniku – če postavimo »napačno« vprašanje, dobimo »napačen« odgovor. Lahko bi naredili preprost preizkus in bi direktoricam in direktorjem slovenskih podjetij zastavili vprašanje, ali v svojem kolektivu zaposlujejo antropologinje in antropologe. Po statistični obdelavi podatkov bi verjetno prevladal odgovor, da jih praviloma ne, vsaj ne na način, da bi opravljali takšno delo, ki bi bilo povezano z njihovo formalno izobrazbo. Tako bi lahko sklepali, da jih za uspešno delovanje svojega podjetja ne potrebujejo. Pa vendar Anna Kirah, tudi sama antropologinja in psihologinja, poudarja: »Mislim, da ima lahko korist od družboslovca vsak, ki dela z ljudmi. Antropologi lahko delajo v kadrovskem oddelku, marketingu, prodaji … ko sem delala v Microsoftu, so si me izposojali različni oddelki: od raziskovanja, razvoja do marketinga

Kreativni razred, 12. avgust 2017 ― Alenka Sottler KDO BO ZLATA PTIČKA Medtem ko se ves FB sonči na fotografijah plaž, uživa v sončnih zahodih, lesketu kamenčkov ob morju in prepeva Barčica po morju plava, nekdo misli samo in le na denar. Kako ga izčrpati iz dopustniško razigranih in poletno uspavanih prebivalcev Slovenije. Naj bo dež ali huda vročina, v Mostah vztrajno vrtajo in kopljejo stroji. Poleg številnih supermarketov bomo tu dobili še en Fidel in še en Enteršpar. Po radiu smo izvedeli tudi, da potekajo priprave za dograditev Tupernove na Rudniku. Ti trgovinski organizmi bodo dopolnili zbirko neštetih supermarketov, ki v tem trenutku legalno osvajajo Slovenijo in okupirajo njena za trgovino strateška ozemlja. Ja, legalno okupirajo! Nekoč sem imela priložnost videti in prelistati interni sveti gral ene od petih največjih svetovnih korporacij. Velika, debela in v trdne platnice vezana knjiga je bila okrašena s simboli kooperacije in predpisanimi barvami znamke. Pravila za upravljanje, vodenje in protokole v njej spominjajo na zapis vojaške doktrine. Poglavja opisujejo strategije in taktike ter dajejo napotke za upravljanje podjetja v kriznih situacijah, vsak korak pa je predviden in načrtovan. Že drobna pritožba v pismih bralcev je vzeta kot napad na korporativno družbo in obrambni mehanizem tega sodobnega »organizma« se sproži – kot pri mravljah, če kdo dregne v mravljišče. Breskve so zrele, omamno sočne, sladke, na morju prijetno hladi mistral. »O, le naprej, o, le naprej, dokler je še vetra kej,« se razlega po obali. Supermarket kljub vročini raste s silovitostjo tujerodne invazivne rastline. Zjutraj je na nedokončanem gradbišču že zapičena tabla z napisom Odprto od 8h do 21h. Primerjati osvajanja Slovenije z ekonomsko okupacijo se mi zdi ustrezno, saj gre za vojno med trgovinskimi centri za zavzemanje ozemlja. To omogočamo sami s tem, da trgovinskim centrom prodajamo zemljišča. Ozemlja je v vojni treba zavzeti z vojaško silo, mi pa se damo za enkratno plačilo okupirati kar sami

Kreativni razred, 6. marec 2017 ― KULT SLOVENSKE MATERE USMILJENKE ALENKA SOTTLER Alenka Sottler: V templju Venerinega telesa V Sloveniji najlepše uspeva kult slovenske matere usmiljenke. To pomeni, da večina v ženskah ne vidi enakopravnih zrelih posameznic, ki imajo pravico do enake obravnave in zdrave ljubezni do sebe, ampak od njih patološko pričakuje, da so dobre in čuteče usmiljenke, odpovedujoče se in samožrtvujoče posameznice, ki se kar naprej odpovedujejo v skupno dobro tudi takrat, ko ne gre več za otroke, ampak so v dialogu z »odraslim« občestvom. Dokazi: Danes v časopisu spet preberem obtožujoče pisanje o dr. Čebašek Travnikovi, ker si je drznila zahtevati plačo, primerljivo s pretežno večino moških, ki prejemajo tako visoke plače že ves čas, a se to večini zdi sprejemljivo in normalno. Po njej udrihajo moški in ženske brez vsakega prizanašanja. Razprave in odmevi o tem, kako je mogoče, da je zahtevala »previsoko« plačo, kar nočejo in nočejo izginiti iz medijev, medtem ko enako ali bolje  plačani moški posamezniki nikogar ne zanimajo. Nihče niti ne pomisli, da si doktor Čebaškova glede na kvalitete, ki jih ima, takšno plačo povsem zasluži ali pa bo celo premalo plačana za tako zahtevno delo. Bolj kot vsebina, je v ospredju vprašanje spola; kako si ženska drzne zahtevati tako veliko? Tisti hip, ko je Tina Maze za svoje delo zahtevala ustrezno plačilo, je bilo ljubezenske ga razmerja med njo in publiko konec. Kot da so vsi njeni uspehi naenkrat ničvredni. Tina je čez noč padla v nemilost, saj, namesto da bi skrbela in se žrtvovala za skupno dobro vseh, egoistično zahteva nagrado le zase in se obnaša kot »hudobna mačeha«. Le kaj ji je bilo tega treba? Zdi se, da je prijazna in optimistična Ilka pravi obliž za po simbiozi hrepeneče množice in novinarjih kar tekmujejo v tem, da kot kvaliteto izpostavljajo in z javnim odobravanjem nagrajujejo Ilkine najbolj »materinske« lastnosti, kot so skromnost, delavnost, prijaznost, nezahtevnost … ipd., medtem ko prezrejo one druge, odrasl

Kreativni razred, 26. februar 2017 ― ALENKA SOTTLER Ali kdaj gledate  detektiva in višjega inšpektorja Toma Barnabya in njegove UMORE NA PODEŽELJU? Ker Angleži že dolgo prakticirajo kapitalizem, si lahko skozi to nadaljevanko v praksi natančno ogledamo sistem, ki smo ga uvozili v Slovenijo. Inšpektor Barnaby je poročen mož, oče in odgovoren član družbe. Hodi v službo, ki mu vzame večino časa, in neredko mu v glavi ostaja službeni problem še dolgo po vrnitvi domov. Ko najde rešitev, ga družinske obveznosti ne ustavijo, da ne bi v času, namenjenem družini, odhitel v službo in preprečil umor. Če je Tom popolnoma posvečen svojemu službenemu delu, kdo potem skrbi za dom in vsaj občasno za odraslo hči Cully? To je inšpektorjeva žena Joyce. In kaj cele dneve počne Joyce? Joyce ni v službi. Večino čas kuha in si ogleduje kataloge turističnih agencij. Planira dopust, spodbuja Cully pri igralski karieri, hodi k slikarskemu krožku in k pevskih vajam, se ukvarja z dobrodelnimi dejavnostmi, občasno prispeva k uspehu lokalnih prirediteve in predvsem skrbi za dom, kuhanje in sveže inšpektorjeve srajce. To, vidite je bil sistem, ki smo ga uvozili, a z neko pomembno razliko. S prihodom kapitalizma  slovenske ženske niso ostale doma, da bi skrbele izključno za dom in moževe srajce, zbirale kataloge in planirale počitnice, vzgajale otroke in z njimi pisale šolske naloge, ampak so svojo socialistično službo prenesle v kapitalizem. Le da sedaj to ni bila več socialistična služba od 6 do 14h, ki je dopuščala nekaj  družinskega življenja. Danes se službeni čas izračunava po znanstveno določenih parametrih, tako da ugrabi človekov najbolj produktiven čas in ga dobesedno izžame. Ko pride danes človek enkrat po 17. uri v temi domov, je le še izpraznjena jajčna lupina. Vsebino je že posrkal sistem. Ko torej naša zaposlena žena, ki je sistemu že dala vso svojo energijo, pride domov, se sreča z nalogami tiste vrste, ki jih v Umorih na podeželju sicer opravlja Joyce. Le da se sedaj od nje zahteva dvojno; služb