Kreativni razred, 3. marec ― Ustanovna listina združenih narodov je jasna, prebrati jo je treba. 24. februar 2022 – ruski napad na Ukrajino »Putin je ravnokar sprožil obsežno invazijo na Ukrajino. Miroljubna ukrajinska mesta so tarča napadov. To je vojna agresije. Ukrajina se bo branila in zmagala. Svet lahko in mora ustaviti Putina. Čas za ukrepanje je zdaj,« na Twitterju zgodaj zjutraj zapiše ukrajinski zunanji minister Kuleba. Že takoj iz Bruslja skupna obsodba predsednice Evropske komisije, Ursule von der Leyen, predsednika Evropskega sveta, Charlesa Michela, ki na Twitterju sporočita, da »bo Kremelj odgovarjal za svoja dejanja«, enak odziv s strani generalnega sekretarja zveze Nato, Jensa Stoltenberga, ki za tisto jutro skliče izredno zasedanje veleposlanikov 30 članic zavezništva. Ostri obsodbi tudi iz Ljubljane. Premier Janez Janša tvitne, da mora »Rusija takoj umakniti svojo vojsko in v celoti spoštovati ozemeljsko celovitost Ukrajine,« ter pozove zaveznike k vzpostaviti območja prepovedi preletov, predsednik Republike, Borut Pahor, pa obtoži Rusijo za grobo kršitev mednarodnega prava in načela OZN o mirnem reševanju sporov ter izrazi solidarnost z državljani Ukrajine. Povejmo, da z zamenjavo vlade (Robert Golob) in predsednika Republike (Nataša Pirc Musar), se odnos do te vojne in do Rusije ne bo spremenil. 28. februar 2026 – ameriško-izraelski napad na Iran »Država Izrael je izvedla preventivni napad na Iran«, tako jutranje sporočilo obrambnega ministrstva. In iz Teherana poročajo, da sta v mestu odjeknili glasni eksploziji. V Jeruzalemu so se medtem oglasile sirene, ljudje po vsej državi pa so prejeli telefonska opozorila o "izjemno resni grožnji«. Izve se kmalu, da je bil napad usklajen z ZDA. Ameriški predsednik Trump na svojem družbenem omrežju »Truth Social« zapiše, da je Ameriška vojska začela obsežno vojaško operacijo v Iranu »z namenom odprave groženj, ki jih predstavlja iranski režim.« Predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in predsednika Evropskega sveta Ant

Kreativni razred, 16. januar ― Brez praznih retoričnih prikazov v stilu Trumpa ali Macrona je Kitajska sprejela vrsto praktičnih ukrepov, začenši z zavedanjem, da so Združene države Amerike nadzor nad venezuelsko nafto spremenile v orodje za omejevanje kitajske prisotnosti v Južni Ameriki in oviranje njenega neustavljivega pospešenega razvoja.Kitajska je sprejela korake, ki so bili neposredno usmerjeni proti flotacijski liniji ameriškega imperija, saj se agresija na Venezuelo šteje za napoved vojne projektu večpolarnega sveta in skupini #BRICS.Le nekaj ur po razširitvi novice o ugrabitvi predsednika Nicolása Madura je predsednik Xi Jinping sklical nujno sejo Stalnega odbora Političnega urada Komunistične partije, ki je trajala natanko 120 minut. Uradnih izjav ni bilo in diplomatskih groženj ni bilo; namesto tega je vladala tišina, ki predhodi nevihti, saj je ta seja sprožila tisto, kar kitajski strategi imenujejo »celoviti asimetrični odziv«, kot povračilo za agresijo, usmerjeno proti kitajskim partnerjem na zahodni polobli.Venezuela velja za kitajsko mostišče v Latinsko Ameriko znotraj »dvorišča« Združenih držav.Prva faza kitajskega odziva se je začela 4. januarja ob 9.15, ko je Ljudska banka Kitajske tiho napovedala začasno prekinitev vseh transakcij v ameriških dolarjih s podjetji, povezanimi z ameriškim obrambnim sektorjem. Podjetja, kot so Boeing, Lockheed Martin, Raytheon in General Dynamics, so se zbudila z novico, da so bili vsi njihovi posli s Kitajsko zamrznjeni brez predhodnega opozorila.Istega dne je ob 11.43 kitajska državna elektroenergetska korporacija (State Grid Corporation of China), ki upravlja največje elektroenergetsko omrežje na svetu, napovedala celovit tehnični pregled vseh svojih pogodb z ameriškimi dobavitelji električne opreme – poteza, ki je v praksi pomenila, da se je Kitajska začela oddaljevati od ameriške tehnologije.Ob 14.17 je kitajska nacionalna naftna korporacija (China National Petroleum Corporation), največje državno naftno podjetje na svetu, napovedala

Kreativni razred, 2. januar ― Dragi kolegice in kolegi! V novo leto 2026 ne stopam z optimizmom, a vendarle z zavedanjem, da je naše življenje dragoceno tudi takrat, ko ni vse idealno. Moj občutek mi pravi, da smo se v letu 2025 utrudili od številnih protestov, shodov, klicev k akciji, vzpodbujanju ljudi k angažmaju, k donacijam za pravično stvar in podobno. Kot da nobena od oblik protesta ni zalegla, kot da več ne vemo, kako naprej in kam naprej. Počutimo se kot psi na verigi, lajamo, kažemo čekane, se zaganjamo v nepridiprave, a na koncu nas veriga ustavi. Je krivo to, da smo povsem podlegli konzumerizmu, ki je, kot je nekje dejal prof. Jiang Xueqin, najbolj izpopolnjena oblika suženjstva? Ali pa to, da se obnašamo, kot je neoliberalnemu sistemu lastno, to je razdrobljeno in individualno, želeli pa bi enotno povezano akcijo? Smo torej že razpadli kot skupnost? Ali pa smo popolnoma regresirali v otroka, sprijaznjenega s tem, da so pač starši (vodilni politiki) odgovorni za našo življenje in prihodnost, mi sami pa na to nimamo nikakršnega vpliva več? Se zaradi še vedno sorazmerno velikega udobja, nikakor ne moremo odpovedati sistemu, ki je »To big to let die.« ali še bolje »To good to let die«? Ali pa je celo kriv zapis travmatične preteklosti nekaterih Evropskih narodov oziroma voditeljev v njihov DNK, ki jim narekuje današnje ravnanje? Morda pa smo preprosto večinoma stari in ne maramo otrok in z njimi povezanih stroškov, pa tudi sprememb ne?  Mislim, da vse to drži, a je za večino tega odgovoren sistem, ki ga živimo. Ta nas za svoj namen razvadil in zasvojil kot zlobna mati razvaja svojega že odraslega sina z ugodjem in uslugami, samo da ostane za večno doma.(v sistemu). Moj vtis je tudi, da so ljudje, ki se ugašajo z drugačnimi mnenji, vse bolj v manjšini. Da vse bolj obstaja le ena resnica, tista ki se skuha v Bruslju in jo potem dobimo na krožnik še v Sloveniji. Tej potem slepo sledimo.  Alenka Sottler & Peter Brueghel /montaža Slepec slepca vodi/ Prispevki v časopisi

Kreativni razred, 8. november 2025 ― Mnogi imajo (mo) dnevne skrbi grede različnih življenjskih problemov ter vprašanj. Številni morda tudi ne. Beseda na spodaj navedeni okrogli mizi pa je dala poudarek na miru in sobivanju.   Ponedeljkova (3. 11. 2025) okrogla  miza na Forumu vojna in mir v Evropi na Filozofski fakulteti je bila zelo dobro organizirana in vsebinska. Čeprav sem pričakoval, kot je bilo napovedano, razpravo med vabljenima udeležencema Markom Hrenom in Iro Zorkom, se je organizator »Ne v mojem imenu« odločil za enakopravno sodelovanje vseh navzočih. Ker nas je bilo malo in sami starejši se je poteza pokazala kot odlična. Krog se je vrtel s prenosom navideznega mikrofona in najprej s kratko predstavitvijo, pričakovanji in kratkim pojasnilom vsakogar, zakaj je prišel. Stiske družbe in tudi osebne izpovedi so pojasnile prave razloge vseh sicer maloštevilnih, a po znanju ter izkušnjah in na angažiranje pripravljenih navzočih. V drugem krogu smo na isti način vsak posebej registrirali dejstva in probleme, vzroke ter posledice. Težiščno glede vojne. Opazna je bila predvsem razlika med navajanjem vzrokov ter ocenjevanjem dejstev med glavnima vabljenima, tematsko predvsem glede pozicij Ukrajine in Rusije.    V tretjem in zaključnem krogu pa smo govorili na kratko o miru  in predlogih za mir.  Kot sem lahko registriral težiščno naslednje vsebine: nevtralnost Slovenije in izstop iz NATA; aktivno zavzemanje za mir; podpiranje OZN (reformiranje, preprečevanje vojn,..); razorožitev  (najprej najnevarnejše jedrsko orožje, zatem vse ostalo, prepoved razvoja novega orožja..) – tudi najprej veliki in močni; podpirati suverenost držav; podpirati človekove pravice; (ne samo državne oz. meddržavno nedotakljivost meja); vplivati na naše oblastnike in odločevalce; (aktivnosti posameznikov, skupin, NVO…); preprečevati strah in sovraštvo v družbi in med ljudmi; poskušati doseči enotnost v družbi – najmanjši skupni imenovalec MIR;

Kreativni razred, 3. november 2025 ― ALENKA SOTTLER / SEMENA STRAHU , ilustracija na temo eseja Edmunda Burka "A Philosophical Enquiry into the Origin of Our Ideas of the Sublime and Beautiful" Alenka Sottler, junij 2025 Že pred časom sem zapisala, da se zavzemam za Novo Evropo. Verjamem, da je nujno začeti resno razpravo o njeni prihodnosti. Če tega ne storimo, se bomo kot družba zapletali v vse bolj patološke procese. Trenutna politična elita ne ponuja rešitev, temveč vlada s strahom ali se zateka k zgodovinskim vzorcem, kot je krepitev orožarske industrije in spodbujanje vojn — kar je Evropo že v preteklosti pripeljalo do katastrofe. Ustvarjanje vizije je že dolgo zapostavljena tema v javni razpravi, zasenčena s prevladujočim strahom in odzivi nanj.  Strašenje državljanov je prisotno povsod — v politiki, medijih, zdravstvu, pri podnebnih spremembah — in nas sili k odločitvam, ki izhajajo iz strahu. Takšne odločitve pa niso nikoli dobre in lahko ogrozijo naš obstoj. Zato se moramo vprašati: od kod prihaja ta strah, kaj ga je sprožilo in zakaj se širi med ljudi? Katere vrednote smo kot Evropa opustili, da bi ohranili občutek varnosti? Zakaj smo zaradi strahu obstali in opustili dejavnosti, ki edine lahko strah premagajo? Zakaj smo se odpovedali svojemu glasu, kredibilnosti, ambicioznosti, ustvarjalnosti in sposobnosti iskrenega izražanja lastnega mnenja, prepričanj, pravic, potreb ali čustev,  ob spoštovanju sogovornika?                                                                                           Dokler ne povrnemo vsega, čemur smo se odpovedali, nas bosta strah in razdvojenost še naprej razjedala. Vsakič, ko bo Slovenija — in Evropa — kljub strahu rekla "ne", ko bo izrazila, kar resnično misli, tudi če ji svetovalci svetujejo drugače, bo strah izgubljal svojo moč. Redki medijski avtorji si upajo zapustiti območje strahu in se podati v ustvarjalno razmišljanje o prihodnosti. Zato posebej izpostavljam kolumno Gorana Vojnovića, ki po mojem mnenju predstavlja prvi enostaven in i