A Twitter List by CultureSi

Kreativni razred, 12. september 2019 ― ALENKA SOTTLER SRČNI PROSTORI NOVE UMETNOSTI Med ljudi in kraje, ki jih zapuščajo banke, marketi, blagovnice, ambulante in pošte, na izpraznjene in opustele prostore prihaja nova, drugačna umetnost. Tista, ki jo inicirajo sami umetniki, ki ne želijo več stati v vrsti pri kulturni plutokraciji in izbirajo neposredni, človeški stik z svojo publiko. In na veliko presenečenje jih ljudje vse bolj razumejo...Predstavljam štiri projekte, za katere menim, da ilustrirajo to dogajanje. Vsem je skupen poudarek na povezovanju in druženju z ljudmi, za delom za prostore in ljudi, ki za sistem več ne prinašajo koristi. Je ta nov zasuk v slovenski umetnosti ustvarjalni odgovor na realnost statusa umetnikov in vse večjo prekarizacijo državljanov v naši družbi? ŽLEBE / Hiša na hribu, LOGJE / Poslednji muzej moderne umetnosti, VOLČE/domačija pri Lukatelu, BREGINJ / Brunarica pri Kakočiču, so samo nekateri kraji oziroma dogodki, ki jim je skupno to, da so opuščeni kot nezanimivi za potrošniško ideologijo. V tem prispevku napovedujem intervju z umetnico Zvonko Simčič, inicjatorko umetniškega dogodka Hiša na hribu. ŽLEBE HIŠA NA HRIBUZvonka Simčič "Večina rezidenc in umetniških dogodkov se zgodi v mestih, v urbanem okolju. Mi pa na novo povezujemo sodobno umetnost z naravo, jo na ta način umirjamo, poglabljamo ter tako ustvarjamo okolje za drugačen, polnejši in subtilnejši pretok med publiko in umetniškimi deli. Ekološka angažiranost umetniških del se nam zdi samoumevna.Ustvarjamo prostor naklonjen srečevanjem, pogovorom, iskanjem, … prostor, ki je lahko tudi zatočišče. Hiša na hribu postaja živa socialna instalacija, kjer umetnost dobiva razsežnosti poslušalca, spovednika, prijatelja" SOAVTORJI DOGODKA 2019Alenka Spacal / pisateljica, ilustratorka in pravljičarka Franc Cegnar / režiser Keiko Miyazaki / vizualna umetnica Mateja Kavčič / slikarka Mihaela Ciuha / kiparkaMojca Senegačnik / slikarka Mojca Sfiligoj / strokovna sodelavka na področju kulturne dediščineŠtreklov Jel

RAZDRŽAVLJANJE

Kreativni razred, 10. december 2018 ― Alenka Sottler Spodaj objavljeni razmislek je bil objavljen v skrajšani obliki v posebni številki MLADINE spomladi 2018, na tem mestu pa ga lahko prvič v celoti preberete. Nekatere stvari niso več aktualne, nekatere pa so medtem postale že tako normalne, da se nam več ne ljubi pogovarjati o njih. Sama menim, da je bilo govorjenja o prekarnosti, o potiskanju državljanov stran od pravic, ki jih zagotavlja država dovolj in da bi bil čas za naslednji korak, namreč da se preuči pravne kršitve položaja posameznih družbenih skupin v naši državi in se pogleda, ali se lahko pripravi podlago za njihovo pravno uveljavitev. RAZDRŽAVLJANJE V obdobju neoliberalizma se pri nas, podobno kot povsod po svetu, s prihodom krize in s presežki delavcev pospešeno začel vzpostavljati pravna siva cona. V njej država pokriva pravice iz delavnopravne zakonodaje ponekod pomanjkljivo, ponekod v celoti, ponekod pa sploh ne in tako vzpostavlja pogoje za razmah prekarizacije. V statusu prekarnosti se znašli samozaposleni v kulturi, samostojni podjetniki, študenti, pa agencijski in tuji delavci in tudi oni, ki so iz teh statusov zdrseli še bolj na dno, jih sploh nihče ne šteje več. Ti statusi se smatrajo kot izjemni, v bistvu pa gre za postopno izključevanje. Ti državljani so na poti izločenosti iz države, oziroma se počutijo bolj in bolj izključene. Na delu je proces razdržavljanja. ALI PREKARNI DELAVCI RES PREMALO PRISPEVAJO V DRŽAVNO BLAGAJNO? V javnosti se je uveljavila ideja, da prekarni delavci premalo prispevajo v skupno blagajno in na ta način škodijo državi. Kajti če ne prispevajo dovolj, ali so potem sploh upravičeni do normalnih penzij, delitve dobička in dobrobiti socialne države? Pa je sploh res tako tako? DELAJ VITKO Nekdanji direktor Luke Koper Bruno Korelič v intervjuju za Delo takole oceni, kolikšen je dobiček luke na račun prekarnih delavcev: »V katerih pristaniščih po svetu imajo samo redno zaposlene? Pred leti so jih imeli na Kitajskem. To je logi

DELO NA PROSTEM TRGU ALI ZAKAJ PREKARIAT NI NOVODOBNA IZNAJDA

Kreativni razred, 28. marec 2018 ― Bojan Maraž Šempeter, 28. marec 2018 Alenka Sottler je ena tistih slovenskih prekarnih "delavcev", ilustratorjev, ki prav gotovo ve, kaj pomeni odnos naročnika do izvajalca oz delodajalca do delojemalca. Kakšno je ljubezensko razmerje med partnerjema? Sam živim taisto življenje se bolj radikalno širom po svetu. Verjetno oba veva, kaj pomeni izziv, kje so čeri in kje svoboda, ki jih prekarna oblika dela prinaša. Ta članek bi bil povsem nepotreben, če bi država z vsemi svojimi veleumi dojela, da je veliko bolj strateško ponuditi vsem državljanom minimalno garantirano mesečno vsoto in vzporedno ustvariti striktno davčno politiko. Ker pa se zdi taka zdrava, kmečka logika visoka filozofija je država ne dojema...ali...o tem drugič. Torej ostanemo pri razmišljanju o posledicah, ki jih a priori negative no razmerje med delodajalcem in delojemalcev ustvarja. Torej je spodnji tekst zgolj razlaga, kako lepotičiti že itak grd medčloveški in delovni odnos, če se izrazim banalno. Kaj pravi stroka o prekarnem delu? "Prekarnost lahko razumemo kot družbeno tendenco posploševanja socialne negotovosti, ki izvira iz sodobnega ekonomskega in zaposlovalnega sistema družbe. Slednji je utemeljen v idejah ekonomistov iz sedemdesetih let 20. stoletja, ki so razvijali neoliberalni ekonomski model. Pri tem so predpostavljali, da rast in razvoj temeljita na tekmovanju na trgu. Tako so razvili zahtevo, da se vsi vidiki življenja podredijo tržnim načelom. Na področju dela je to pomenilo, da so pričeli tveganja in negotovosti prenašati na zaposlene in njihove družine. Prekarizacijo- spremlja še sklicevanje delodajalcev in politikov na strahove o sposobnosti tekmovanja in konkuriranja v globaliziranem svetu, privatizacija storitev, produkcija v zadnjem možnem momentu in fleksibilno upravljanje s človeškimi viri. Bistvene razlike med redno zaposlitvijo in prekarnimi oblikami zaposlitve se kažejo v tem, da prekarni delavci v večini nimajo zagotovljenega plačila za prež

PET BARV NA A

Kreativni razred, 15. marec 2018 ― Alenka Sottler Kadar grem v Italijo, vedno občudujem barve fasad, prepleskanih okenskih okvirjev in ograj. Vsaka stavba, naj bo stara in ali moderna, je skoraj po pravilu prava barvna umetnina in sprehod po italijanskih mestih, ogledovanje arhitekturnih rešitev in skladnih odtenkov je pravi užitek. Še ne prenovljeni bloki kažejo ostanke stare barvitosti fasad Doma pa se sprehodim dnevno mimo Štepanjskega nasellja. To naselje je nastalo kot urbano delavsko naselje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes je to vzor dobro urejenega naselja, z velikimi zelenicami, drevjem, igrišči, parkirišči vrtcem kakršnih več ni.. A trenutno ga prenavljajo. Bloke oblačijo s stiroporom in za pokritimi odri pospešeno nastajajo nove fasade. Toda prenovljeni bloki potem, ko odstranijo zaščitne tkanine, niti malo niso lepi. Moja mama je bila Dolenjka in tam so se imeli navado hecati: " Povej pet barv na A! " Pa smo otroci šteli: "Armena, aranžna, ardeča, arjava, pa asrana". Ja, asrana! Na to besedno igro se spomnim vsako jutro, ko hodim mimo na novo prepleskanih blokov. Na fotografiji je na novo prepleskan blok To, v bistvu modernistično naselje so včasih krasile živahne barve, ki so oživljale fasade, a hkrati pomagale pri orientaciji in iskanju pravega med številnimi enakimi bloki. Modernistična logika, ki je v arhitekturo pripeljala uporabo primarnih barv, sicer ni bila povsem razumljena in nekatere kombinacije zemeljskih in primarnih barv so bile precej neugodne. A v celoti je bil vtis vendarle igriv, radoživ in ljudem prijazen. Danes bloki drug za drugim zgubljajo svoje barvite ostanke in postajajo vse bolj omledno varno bež barve. Take "da se ne umaže", z eno besedo "ASRANE"! "Kako pa ste izbirali barve za obnovo fasado tega socialističnega kulturnega spomenika?" vprašam enega od stanovalcev. Odgovor pove vse: " Ena punca je prišla z blokcem in imela s seboj nekaj vzorčkov. Pa so izbrali tisto barvo, ki jo je izbralo največ stanovalcev. To j

DRŽAVNA PROIZVODNJA PREKARNEGA DELA

Kreativni razred, 6. marec 2018 ― Alenka Sottler Kot v povzročitelje prekarnega zaposlovanja se pogosto prst uperja le v kapitaliste, globalne koncerne in novodobne podjetnike. Država pa zagotavlja, da dela in se trudi, da bi se prekarnost kar najhitreje odpravila. Pa je res tako? ZAKON O URAVNOTEŽENJU JAVNIH FINANC 29.junija 2012 je začel veljati zakon o uravnoteženju javnih financ, ki je omejil zaposlovanje, sklepanje pogodb v javnem sektorju. S tem zakonom je država zagotovo odprla vrata prekarizaciji v javnem sektorju. Nekaj delavcev so takrat lahko zaposlili, a le začasno, večine pa sploh ne. Danes so jih tam, kjer se je zanje našel denar, zaposlili redno, številni pa so obtičali v prekarnem, s.p.-jevskem ali brezposelnem statusu. http://www.mju.gov.si/fileadmin/mju.gov.si/pageuploads/JAVNA_UPRAVA/SOUS/mnenja/omejitev_zaposlovanja_ZUJF.pdf V tistem obdobju, natančneje 4. junija 2016, je nastal intervju Gregorja Butale z direktorjem Drame in igralcem Igorjem Samoborjem, v katerem ta opiše posledice tega zakona in obtoži državo za posledično prekarizacijo in proizvodnjo brezposelnosti: »Zmanjševanje števila zaposlenih je povzročilo veliko kadrovsko luknjo, ki jo dopolnjujemo z zaposlitvami, ki jih financiramo iz lastnih sredstev. To je pa drugi, in to zelo pereč problem: v zadnjih nekaj letih so se nam sredstva, ki jih imamo na razpolago za program, znižala za približno 40 odstotkov.« In še: »Zmanjševanje sredstev zavodom pomeni državno proizvodnjo brezposelnosti in prekarnega dela, namesto da bi bil njen trud obraten.« (https://www.dnevnik.si/1042740394/kultura/oder/igor-samobor-mar-ni-grozno-da-se-vracamo-v-srednji-vek) ŠOLSKE INSTITUCIJE Znanko, profesorico na fakulteti, prosim, da me, ker se s prireditve vračava v isto smer, zapelje z avtom do doma. »Hecno,« pravi, »ali veš, da se zgodi, da ko glasujemo na sestankih fakultete, roke dvigne manj kot polovica profesorjev? Glasujejo namreč lahko le stalno zaposleni, preostali pa samo nemo prisostvujemo sestanku.« »Kaj š

BOŽIČNICA, KI JE NIKOLI NI BILO

Kreativni razred, 16. januar 2018 ― Alenka SottlerSi vis pacem, para iustitiam. / "Če želiš mir, poskrbi za pravico." Zamislim si slovensko izbo, krušno peč, mizo z zvrhano latvico žgancev, ocvirkov in mleka. Zamislim si podobo, prav tako, kot jo je naslikal pred dobrimi stotimi leti slikar Jožef Petkovšek in mi je o njej tako briljantno predaval dr. Tomaž Brejc. Slika se imenuje DOMA. Zamislim si slovensko družino kmečkih posestnikov s posli, otroki, gospodarjem in njegovo ženo v času obeda. Samoumevno je, da so vsi povabljeni k obedu, vsem vedno pripadata stol in lesena žlica. Po uspešnem skupnem delu pripada vsem enaka nagrada. Da, to je podoba doma, zapisana v naših genih. Tako je DOMA. Samo dobrih sto let pozneje se zdi, da sta taka podoba obreda skupnega hranjenja in obred sam le še spomin. Tudi dandanes sedijo za isto mizo različne družbene skupine. Vidim veliko skledo, polno žgancev, a vidim tudi krožnike. In vidim, kako nalagajo nanje vsak po svojih najboljših močeh. Nekateri, močni in iznajdljivi, jih hitro napolnijo, drugi, nespretni, preskromni ali prepočasni, prešibki ali brez dobrih zavezništev in denarja, pa s težavo postrgajo ostanke z mize. Žlic in stolov ni za vse in tisti z veliko žlico zajamejo iz sklede še več in bolj obilno. Vidim pa tudi, da nekaterih nikoli ni za mizo. Tisti opravljajo malo plačana, negotova, a zahtevna dela. Utrujeni sedijo v kotu pri peči in si mislijo svoje. Jezni so in razočarani. Obed je končan, ljudje vstanejo izza mize in se pomešajo med one, ki so sedeli brez hrane v kotu. Prijazno kramljajo z njimi, kot da je vse lepo in prav. Nekateri jim celo povedo, da jim je težko zanje, ker so ostali lačni, ampak saj so si sami krivi, zakaj se ne združijo, zakaj ne protestirajo, zakaj samo nemo sedijo. Da je danes moderno, da se boriš in izvajaš pritisk, da ni več samoumevno, da te povabijo k skupni mizi. Da si je treba svoj prostor izboriti in da so si sami krivi, da jih ni zraven. Povedo jim, da v

V ISKANJU IZGUBLJENE CELOTE

Kreativni razred, 11. januar 2018 ― Alenka Sottler Ustvarjanje je velik kaos. Barve, črte, packe, težko je najti kaj, na kar bi se lahko oprl. Le počasi, z opazovanjem, z razmišljanjem, številnimi neuspelimi, tudi večletnimi poskusi in skicami ti uspe izluščiti red, načrt, vzorec in gradivo preoblikovati v oprijemljivo celoto z ritmom, harmonijo, ravnotežjem in pravimi proporci. Na koncu morajo vsi elementi sodelovati in se podpirati, da se vse skupaj sestavi v celoto. V njej ima vsak najmanjši delec pomembno nalogo in prispeva, da se kaos spremeni v umetnino. Umetniško ustvarjanje nas uči gledati na življenje celovito, holistično. Vedno je treba razmišljati o celoti, o tem, kar velja za vse, o tem, kako graditi, vse od najmanjših pa do največjih delcev, ki se povežejo v smiselno in harmonično enovitost. Ko se ta sestavi, jo prepoznamo kot nekaj lepega ali presežnega, pa naj bo to umetnina ali v smiselno celoto urejena in vodena družba. Humanistične vede in umetnost, ki sta jim lastna celovito gledanje na svet in iskanje tistega presežnega skupnega dobrega, so danes kot zlato, potopljeno na dno družbenega čebra, polnega blatne vode. Izločila sem dva za prekarne delavce in hkrati celotno družbo pomembna dogodka v preteklem letu. Enega črnega, negativnega, in drugega belega, pozivnega. A že med mojim pisanjem je prišlo do hitrega in dramatičnega preobrata, da je bil potreben dodaten komentar. Dogodka na videz nista povezana, a vsak zase in tudi oba hkrati govorita o razpokah in izgubljeni celovitosti naše družbe. 22. NOVEMBER, ČRNI DAN ZA SAMOZAPOSLENE KRPANJE DISPROPORCEV Lansko leto si bomo samozaposleni zapomnili po še eni meji med državljani Slovenije, ki bi jo poslanici lahko odpravili, pa je niso. Zgodil se je črni 22. november 2017. Takrat je državni zbor zavrnil pobudo, po kateri naj bi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) samozaposlenim začel izplačevati bolniško nadomestilo s 15. in ne šele 31. dnem bolniške odsotnosti. Če smo doslej verjeli, da je neizplačevanje boln

Kreativni razred, 13. december 2017 ― BOŽIČNICA, KI JE NIKOLI NI BILO "Zamislim si slovensko izbo, krušno peč, mizo z zvrhano latvico žgancev, ocvirkov in mleka. Zamislim si podobo, prav tako, kot jo je naslikal pred dobrimi stotimi leti slikar Jožef Petkovšek in mi je o njej tako briljantno predaval dr.Tomaž Brejc. Slika se imenuje DOMA."...... Preberite naprej na naslednji povezavi: http://www.spehnakruhu.com/p…/bozicnica-ki-je-ni-nikdar-bilo

SAMOZAPOSLENI TRETJERAZREDNI DRŽAVLJANI SLOVENIJE

Kreativni razred, 1. november 2017 ― KOLAŽ IZJAV V MEDIJIH IN NA SPLETU, KI GOVORE O RAVNANJU DRŽAVE DO SAMOZAPOSLENIH SAME ZASE! "Globalni kapitalizem ustvarja v državah tretjega sveta izvozno - predelovalne pravne sive cone, ki nastanejo s sodelovanjem države in transnacionalnih podjetij. V teh conah so dovoljene spremembe v splošnih pravilih o delovnih razmerjih na škodo zaposlenih" Vasja Badalič v knjigi za 100€ SAMOZAPOSLENI Z NAJVEČJIM TVEGANJEM REVŠČINE V POKOJU Pri nas skoraj že 40 odstotkov prekarcev Če zgornjim statistikam prištejemo še druge oblike prekarnega dela, je po zadnjih analizah že skoraj 40 odstotkov celotnega delovno aktivnega prebivalstva v Sloveniji aktivnega prek prekarne oblike zaposlitve. "Samozaposleni so v slabšem položaju kot redno zaposleni na številnih področjih. »Številni prekarni delavci se vsak dan srečujejo s povečanim stresom in strahom pred izgubo dela, vse več je revnih zaposlenih. Prav tako je ena izmed večjih težav za prekarnega delavca bolezen. Prekarci se bojijo zboleti, in če zbolijo, pogosto ne zmorejo preživeti meseca. Ob tem ni nepomembno, da takšni delavci skozi oči bank niso posojilno sposobni in jim tudi ne uspe varčevati,« Marko Funkl.https://pro.finance.si/POKOJNINA/8825638/Samozaposleni-z-največjim-tveganjem-revščine-v-pokoju CITATI IZ ČLANKA "SAMOZAPOSLENI, KLJUB PLAČEVANJU PRISPEVKOV, MED BOLNIŠKO OSTAJAJO PREPUŠČENI SAMI SEBI" "Trenutna ureditev sili ljudi v to, da delajo, tudi ko so bolni, po drugi strani pa ogroža njihovo socialno varnost. Problem je resen, ker je samozaposlitev sama po sebi dejavnik zdravstvenega tveganja, tveganje revščine pri samozaposlenih pa je skoraj petkrat večje kot pri zaposlenih," je ob predstavitvi novele poudaril Kordiš in dodal, da je podobno ugotovil že tudi Nacionalni inštitut za javno zdravje, kjer so s pregledom mednarodnih raziskav potrdili domnevo, da je zdravstveno stanje samozaposlenih slabše kot zdravstveno stanje zaposlenih pri delodajalcih. Kordiš ob tem poudarja, da je to sicer

Kreativni razred, 14. oktober 2017 ― SUZANA ŠVENT SIMULTANI KONTRAST Poležavanje na postelji in prebiranje članka o delu bi lahko tokrat poimenovala tudi simultani kontrast. Ta je v slikarstvu zelo pomemben, saj opredeljuje soodvisnost med barvama. Takisto je najbrž moj počitek vplival na dojemanje dela, ki se je izvajalo v sosednji sobi. Odnos akademske slikarke, ki počiva in bere Delov intervju z Anno Kirah, v drugi sobi pa doktor etnologije in kulturne antropologije piše svoj novi znanstveni članek, je tokratni povod za kratek razmislek o družboslovcih in gospodarstvu, temi, ki se skriva pod naslovom intervjuja »Recept za uspeh: analizirajte svoje nekupce!«* Družboslovci, humanisti, umetniki so družbi v breme! To je prepričanje, ki se ga kar malo bojim in ga premnogokrat zaznavam v pogovoru z znanci, žal pa bi koga s takšnim pogledom našla tudi med svojimi prijatelji. Aplikativno znanje, ki se ga da bojda meriti s številkami, je tisto pravo merilo, ki zares šteje, me preprečujejo. Tukaj se strinjam z Anno, da se vse prevečkrat pozablja na dejstvo, kako je mogoče vse podatke, tako kvalitativne kot kvantitativne, zlohotno interpretirati in manipulirati že z vprašanji na vprašalniku – če postavimo »napačno« vprašanje, dobimo »napačen« odgovor. Lahko bi naredili preprost preizkus in bi direktoricam in direktorjem slovenskih podjetij zastavili vprašanje, ali v svojem kolektivu zaposlujejo antropologinje in antropologe. Po statistični obdelavi podatkov bi verjetno prevladal odgovor, da jih praviloma ne, vsaj ne na način, da bi opravljali takšno delo, ki bi bilo povezano z njihovo formalno izobrazbo. Tako bi lahko sklepali, da jih za uspešno delovanje svojega podjetja ne potrebujejo. Pa vendar Anna Kirah, tudi sama antropologinja in psihologinja, poudarja: »Mislim, da ima lahko korist od družboslovca vsak, ki dela z ljudmi. Antropologi lahko delajo v kadrovskem oddelku, marketingu, prodaji … ko sem delala v Microsoftu, so si me izposojali različni oddelki: od raziskovanja, razvoja do marketinga

Kreativni razred, 12. avgust 2017 ― Alenka Sottler KDO BO ZLATA PTIČKA Medtem ko se ves FB sonči na fotografijah plaž, uživa v sončnih zahodih, lesketu kamenčkov ob morju in prepeva Barčica po morju plava, nekdo misli samo in le na denar. Kako ga izčrpati iz dopustniško razigranih in poletno uspavanih prebivalcev Slovenije. Naj bo dež ali huda vročina, v Mostah vztrajno vrtajo in kopljejo stroji. Poleg številnih supermarketov bomo tu dobili še en Fidel in še en Enteršpar. Po radiu smo izvedeli tudi, da potekajo priprave za dograditev Tupernove na Rudniku. Ti trgovinski organizmi bodo dopolnili zbirko neštetih supermarketov, ki v tem trenutku legalno osvajajo Slovenijo in okupirajo njena za trgovino strateška ozemlja. Ja, legalno okupirajo! Nekoč sem imela priložnost videti in prelistati interni sveti gral ene od petih največjih svetovnih korporacij. Velika, debela in v trdne platnice vezana knjiga je bila okrašena s simboli kooperacije in predpisanimi barvami znamke. Pravila za upravljanje, vodenje in protokole v njej spominjajo na zapis vojaške doktrine. Poglavja opisujejo strategije in taktike ter dajejo napotke za upravljanje podjetja v kriznih situacijah, vsak korak pa je predviden in načrtovan. Že drobna pritožba v pismih bralcev je vzeta kot napad na korporativno družbo in obrambni mehanizem tega sodobnega »organizma« se sproži – kot pri mravljah, če kdo dregne v mravljišče. Breskve so zrele, omamno sočne, sladke, na morju prijetno hladi mistral. »O, le naprej, o, le naprej, dokler je še vetra kej,« se razlega po obali. Supermarket kljub vročini raste s silovitostjo tujerodne invazivne rastline. Zjutraj je na nedokončanem gradbišču že zapičena tabla z napisom Odprto od 8h do 21h. Primerjati osvajanja Slovenije z ekonomsko okupacijo se mi zdi ustrezno, saj gre za vojno med trgovinskimi centri za zavzemanje ozemlja. To omogočamo sami s tem, da trgovinskim centrom prodajamo zemljišča. Ozemlja je v vojni treba zavzeti z vojaško silo, mi pa se damo za enkratno plačilo okupirati kar sami

Kreativni razred, 6. marec 2017 ― KULT SLOVENSKE MATERE USMILJENKE ALENKA SOTTLER Alenka Sottler: V templju Venerinega telesa V Sloveniji najlepše uspeva kult slovenske matere usmiljenke. To pomeni, da večina v ženskah ne vidi enakopravnih zrelih posameznic, ki imajo pravico do enake obravnave in zdrave ljubezni do sebe, ampak od njih patološko pričakuje, da so dobre in čuteče usmiljenke, odpovedujoče se in samožrtvujoče posameznice, ki se kar naprej odpovedujejo v skupno dobro tudi takrat, ko ne gre več za otroke, ampak so v dialogu z »odraslim« občestvom. Dokazi: Danes v časopisu spet preberem obtožujoče pisanje o dr. Čebašek Travnikovi, ker si je drznila zahtevati plačo, primerljivo s pretežno večino moških, ki prejemajo tako visoke plače že ves čas, a se to večini zdi sprejemljivo in normalno. Po njej udrihajo moški in ženske brez vsakega prizanašanja. Razprave in odmevi o tem, kako je mogoče, da je zahtevala »previsoko« plačo, kar nočejo in nočejo izginiti iz medijev, medtem ko enako ali bolje plačani moški posamezniki nikogar ne zanimajo. Nihče niti ne pomisli, da si doktor Čebaškova glede na kvalitete, ki jih ima, takšno plačo povsem zasluži ali pa bo celo premalo plačana za tako zahtevno delo. Bolj kot vsebina, je v ospredju vprašanje spola; kako si ženska drzne zahtevati tako veliko? Tisti hip, ko je Tina Maze za svoje delo zahtevala ustrezno plačilo, je bilo ljubezenske ga razmerja med njo in publiko konec. Kot da so vsi njeni uspehi naenkrat ničvredni. Tina je čez noč padla v nemilost, saj, namesto da bi skrbela in se žrtvovala za skupno dobro vseh, egoistično zahteva nagrado le zase in se obnaša kot »hudobna mačeha«. Le kaj ji je bilo tega treba? Zdi se, da je prijazna in optimistična Ilka pravi obliž za po simbiozi hrepeneče množice in novinarjih kar tekmujejo v tem, da kot kvaliteto izpostavljajo in z javnim odobravanjem nagrajujejo Ilkine najbolj »materinske« lastnosti, kot so skromnost, delavnost, prijaznost, nezahtevnost … ipd., medtem ko prezrejo one druge, odrasl

JOYCE IN TOM BARNABY

Kreativni razred, 26. februar 2017 ― ALENKA SOTTLER Ali kdaj gledate detektiva in višjega inšpektorja Toma Barnabya in njegove UMORE NA PODEŽELJU? Ker Angleži že dolgo prakticirajo kapitalizem, si lahko skozi to nadaljevanko v praksi natančno ogledamo sistem, ki smo ga uvozili v Slovenijo. Inšpektor Barnaby je poročen mož, oče in odgovoren član družbe. Hodi v službo, ki mu vzame večino časa, in neredko mu v glavi ostaja službeni problem še dolgo po vrnitvi domov. Ko najde rešitev, ga družinske obveznosti ne ustavijo, da ne bi v času, namenjenem družini, odhitel v službo in preprečil umor. Če je Tom popolnoma posvečen svojemu službenemu delu, kdo potem skrbi za dom in vsaj občasno za odraslo hči Cully? To je inšpektorjeva žena Joyce. In kaj cele dneve počne Joyce? Joyce ni v službi. Večino čas kuha in si ogleduje kataloge turističnih agencij. Planira dopust, spodbuja Cully pri igralski karieri, hodi k slikarskemu krožku in k pevskih vajam, se ukvarja z dobrodelnimi dejavnostmi, občasno prispeva k uspehu lokalnih prirediteve in predvsem skrbi za dom, kuhanje in sveže inšpektorjeve srajce. To, vidite je bil sistem, ki smo ga uvozili, a z neko pomembno razliko. S prihodom kapitalizma slovenske ženske niso ostale doma, da bi skrbele izključno za dom in moževe srajce, zbirale kataloge in planirale počitnice, vzgajale otroke in z njimi pisale šolske naloge, ampak so svojo socialistično službo prenesle v kapitalizem. Le da sedaj to ni bila več socialistična služba od 6 do 14h, ki je dopuščala nekaj družinskega življenja. Danes se službeni čas izračunava po znanstveno določenih parametrih, tako da ugrabi človekov najbolj produktiven čas in ga dobesedno izžame. Ko pride danes človek enkrat po 17. uri v temi domov, je le še izpraznjena jajčna lupina. Vsebino je že posrkal sistem. Ko torej naša zaposlena žena, ki je sistemu že dala vso svojo energijo, pride domov, se sreča z nalogami tiste vrste, ki jih v Umorih na podeželju sicer opravlja Joyce. Le da se sedaj od nje zahteva dvojno; služb

MARJANA PAHOR IN NJENA RESNICA O EKSISTENCI ŽENSKE, UMETNICE V ČASU IN PROSTORU

Kreativni razred, 20. september 2016 ― ZVOČNI POSNETEK POGOVORA ALENKE SOTTLER Z MARJANO PAHOR Zadnjič, ko sem delila članek Dese Muc o ženskah, delavkah v kulturi, se je pokazalo, da so predstave o tem, kako žive umetnice t.i. umetnice pogosto povsem nasprotne resnici. V Sloveniji se te dni zadržuje slikarka in grafičarka Marjana Pahor iz Stockholma. Čeprav sva se avgusta v Stari Ljubljani srečali iz prijateljskih razlogov, sem v žep za vsak slučaj vseeno vtaknila snemalnik in ni mi žal. Marjana, mi je povedala napeto zgodbo. Zgodbo pogumne slikarke in grafičarke, ki je nabirala izkušnje v ateljeju Matjaža Vipotnika, v Mirojevih grafičnih delavnicah, se srečala s Tapiesom, diplomirala na Kraljevo akademiji v Stockholmu in se izpopolnjevanje pri NYU v New Yorku pri znanem prof. Krishna Redyu. Vrnila se je v Slovenijo, a njena dolga pot še zdaleč ni bila zaključena. Ponovno je morala oditi na Švedsko. Zakaj in kako danes opisuje svojo življenjsko pot, mi je razkrila v več kot uro trajajočem pogovoru, ki je edinstveno pričevanje ženske umetnice v dananšnjem času in družbi. Medtem se je Marjana že vrnila v Stockholm, kjer bo končno lahko dobila svoji izobrazbi primerno službo profesorice likovnega pouka. Najin precej dolg zvočni zapis pogovora, ki ga je s glasbo dopolnil in zvočno uredil Johan Lund si lahko poslušate TUKAJ: Zvočni posnetek pogovora z Marjano Pahor Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE

Kreativni razred, 3. avgust 2016 ― Kmalu na blogu Kreativni razred: MARJANA PAHOR IN NJENA RESNICA O EKSISTENCI ŽENSKE, UMETNICE V ČASU IN PROSTORU

še novic

Novice

Kreativni razred: blogi