Celle que vous croyez (2019)

Celle que vous croyez (2019)

Filmski kotiček, 6. december ― aka Who You Think I Am Juliette Binoche in Celle que vous croyez (2019), Foto: Imdb Slo naslov: Moj najboljši profil Drugi naslovi: Who You Think I Am Država: Francija, Belgija Jezik: francoščina Leto: 2019 Dolžina: 101',  Imdb Žanri: drama, romantični Režija: Safy Nebbou Scenarij: Safy Nebbou, Julie Peyr Camille Laurens Igrajo: Juliette Binoche, Nicole Garcia, François Civil, Guillaume Gouix Največji adut romantične drame Moj najboljši profil izven domovine malo znanega francoskega režiserja Safyja Nebbouja je nedvomno Juliette Binoche. Izjemna Francozinja tokrat igra 50 in nekaj letno Claire, profesorico, ločenko in mamo dveh otrok, ki po propadu zakona uteho najde v objemu mlajšega moškega. Že po prvem vročem prizoru je očitno, da mladi ljubimec z njo ne deli navdušenja glede resnosti njunega razmerja. Toda njeni senzorji njegove rezerviranosti ne zaznajo, kar do neke mere lahko opraviči tista faza vsakega razmerja, v kateri percepcijo resničnosti pošteno zameglijo čustva.  Tam, kjer bi marsikdo doživel streznitev in užaljeno povlekel ročno, Claire ukrepa drugače. Z nakano špijoniranja mladega ljubimca ustvari lažni profil na socialnem omrežju in pod krinko 25-letne organizatorke modnih dogodkov začne spremljati njegovo življenje. O njem in njegovih prijateljih ve dovolj, da jo ti sprejmejo v svoje virtualne kroge. Toda zgodba se nato začne razvijati v drugačni smeri, saj njeno pozornost pritegne ljubimčev prijatelj, mladi fotograf Alex. Nekaj všečkov podeljenih njegovim fotografijam, prijazen komentar in stik je vzpostavljen. Izmenjavi všečkov sledi izmenjava sporočil, izmenjava sporočil pripelje do izmenjave telefonskih številk, dolgih pogovorov in telefonskega seksa. Claire svojo malo prevaro tako pripelje do točke, na kateri je srečanje z Alexom edina opcija. Toda profesorica še naprej vztraja in njeni obupni poskusi ohranitve statusa quo naposled pripeljejo do nepričakovanih, tragičnih posledic. Šesti celovečerec izven domovine m
The Irishman (2019)

The Irishman (2019)

Filmski kotiček, 2. december ― Robert De Niro & Joe Pesci in The Irishman (2019), Foto: Netflix Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: biografija, krimi, drama Dolžina: 209',  Imdb Režija: Martin Scorsese Scenarij: Steven Zaillian, Charles Brandt (knjiga) Igrajo: Robert De Niro, Al Pacino, Joe Pesci, Harvey Keitel, Ray Romano, Bobby Cannavale, Stephanie Kurtzuba, Anna Paquin Irec je najboljši dokaz, da Martin Scoresese je pri 77-ih še vedno ni pripravljen na upokojitev. Glede na številne nove projekte s katerimi povezujejo legendarnega režiserja je očitno, da Marty sploh ne razmišlja o upokojitvi. Dejstvo, da je Irec z epskih 209 minut najdaljši igrani film v njegovem opusu (našteli so kar 106 snemalnih dni) nedvomno potrjuje, da enemu najpomembnejših avtorjev ameriškega filma ne manjka ustvarjalne energije. Osnova za "Irca" je bila knjižna uspešnica I Heard You Paint Houses ameriškega pisatelja Charlesa Brandta. Naslov knjige je obenem stavek, ki ga Jimmy Hoffa (Al Pacino) izreče v prvem telefonskem pogovoru s Frankom „Ircem“ Sheeranom (Robert De Niro) in tako naznani začetek kompleksnega razmerja med najbolj razvpitim sindikalistom v ameriški zgodovini in „hitmanom.“ ki je vrsto let delal za mafijsko družino Bufalino. Scorsese zgodbo odpre v svojem značilnem slogu – z dolgim nepretrganim posnetkom, ki nas skozi hodnike in druge prostore doma za starejše pripelje do sobe, v kateri na vozičku sedi zdaj že ostareli Sheeran. Ta prevzame vlogo pripovedovalca in nas popelje v čas, ko je za družino Bufalino in družinske prijatelje izvajal različne delikatne naloge, ter bil posredno in neposredno vpleten v nekatere najpomembnejše dogodke nedavne ameriške zgodovine. Prav ta zgodovinski moment ponudi kontekst, v katerega je prepričljivo vpeta zanimiva mreža likov in relacij, ki so sooblikovale takratno ameriško družbeno realnost. Središčna vloga v teh relacijah je dodeljena Franku Sheeranu, ki se v nekem trenutku znajde med dvema ognjema – v
Light of My Life (2019)

Light of My Life (2019)

Filmski kotiček, 1. december ― Casey Affleck and Anna Pniowsky in Light of My Life (2019),© BBP LOML, LLC Slovenski naslov: Luč mojega življenja Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama, ZF Dolžina: 119',  Imdb  Režija: Casey Affleck Scenarij: Casey Affleck Igrajo: Anna Pniowsky, Casey Affleck, Tom Bower, Elisabeth Moss Lažni dokumentarec Še vedno sem tu (I'm Still Here, 2010) je bil naznanilo, da se Casey Affleck dobro znajde tudi za kamero. Skoraj deset let kasneje smo dočakali še njegov igrani prvenec, v katerem poleg režije podpisuje še scenarij in igra eno izmed dveh glavnih vlog.  Affleck igra očeta (imena nikoli ne izvemo), ki deset let po smrtonosni bolezni, ki je z obličja Zemlje izbrisala skoraj vse ženske, s svojim 11-letnim sinom Regom potuje po post-apokaliptični pokrajini. Razlog za nenehno gibanje očeta in sina je kmalu jasen: potomec je v resnici potomka, na kratko ostrižena in v fantovska oblačila oblečena deklica, ena izmed redkih žensk, ki je iz neznanega  razloga imuna na smrtonosno bolezen. Zemlja je kmalu po izbruhu epidemije postala planet moških. Ženska je neprecenljivo blago, na katerega preži malodane vsak spolno aktiven moški. Oče je deset let uspešno skrival hčerkino spolno identiteto, toda zdaj, ko je Reg na pragu pubertete, ohranjanje skrivnosti postaja neprimerno težje. Zato se hčerka in oče ves čas izogibata ljudem, živita v šotoru, po gozdovih in drugih neposeljenih območjih, v konstantnem iskanju koščka ozemlja, na katerem ne bosta v nevarnosti. Affleck zgodbo odpre z 12-minutnim nepretrganim posnetkom, v katerem oče hčerki na simpatičen način pripoveduje svojo alternativno različico zgodbe o Noetu in njegovi barki. Njegova zgodba za lahko noč, posneta iz božje perspektive, razkriva le nekaj kvadratov udobja in topline: akterja ležita drug ob drugemu, otrok z zanimivimi komentarji občasno prekinja očetovo pripoved, ki je očitna prispodoba za njuno situacijo. Kasneje, ko kamera pokaže, da sta noč preživela v šotoru sredi
Nichinichi Kore Kojitsu (2018)

Nichinichi Kore Kojitsu (2018)

Filmski kotiček, 27. november ― aka Every Day a Good Day Haru Kuroki, Mikako Tabe, & Kirin Kiki, Nichinichi Kore Kojitsu (2018), Foto: Liffe Slo naslov: Vsak dan je dober dan Drugi naslovi: Every Day a Good Day Država: Japonska Jezik: japonščina Leto: 2018 Dolžina: 100' ,  Imdb Žanri: drama Režija: Tatsushi Ohmori Scenarij: Tatsushi Ohmori, Noriko MorishitaIgrajo: Haru Kuroki, Mikako Tabe, Kirin Kiki, Mayu Tsuruta, Shing Tsurumi Vsak dan je dober dan japonskega režiserja Tatsushija Ohmorija je eden tistih filmov, ki potrdi tezo, da tudi na videz manj zanimive teme v rokah pravega pripovedovalca lahko postanejo nekaj posebnega. Čado je japonska beseda po kateri poznamo japonsko kulturo priprave in pitja čaja, ki je v minulih stoletjih evolvirala v pravi obred, ki v vsakdan uživalcev čaja prinaša sprostitev in harmonijo. Negovanje tradicije je botrovalo nastanku posebnih tečajev, na katerih se lahko naučiš umetnosti priprave in pitja čaja, ti tečaji pa so najprej postali priljubljeni med domačini in nato še med številnimi obiskovalci dežele vzhajajočega sonca.   Glavna junakinja naslovne zgodbe Noriko je študentka, ki še vedno ni prepričana, kaj želi storiti s svojim življenjem. Neodločnost se počasi razvija v nervozo in ko ji mati pripomni, da bi mogoče bilo dobro, da skupaj s sestrično Michiko začne obiskovati čajni tečaj (vrsto let ga organizira in vodi starejša učiteljica v njihovi soseščini), Noriko sprejme njeno sugestijo. Izkaže se, da je to začetek čudovitega  prijateljstva med Noriko in njeno sensei, ki ji ne bo pomagala le izpiliti njene čajne veščine, ampak tudi razumeti filozofijo, za umetnostjo priprave čaja.  Preciznost v detajlih, občutek za ritem, trenutek in prostor so najpomembnejši inštrumenti, s katerimi Ohmori gledalcu posreduje izkušnjo priprave čaja. Ritual  skozi graciozne gibe protagonistke, ki jo opazujemo pri njenem opravilu, izžareva umirjenost in harmonijo. Spokojnost, ki me je postopoma prevzemala ob ponavljanju tega opravila, menjavanju letnih
La verite (2019)

La verite (2019)

Filmski kotiček, 25. november ― aka The Truth Catherine Deneuve in Juliette Binoche in La verite (2019), Foto: Liffe  Slo naslov: La verite Drugi naslovi: The Truth Država: Francija, Japonska Jezik: francoščina  Leto: 2019 Dolžina: 106',  Imdb Žanri: drama Režija: Hirokazu Kore-eda Scenarij: Hirokazu Kore-eda Igrajo: Catherine Deneuve, Juliette Binoche, Ethan Hawke, Clémentine Grenier, Alain Libolt  57-letni japonski mojster Hirokazu Kore-eda je v zadnjih letih v najbolj plodnem obdobju kariere. Njegovi filmi so stalnica v programih festivalov A Kategorije, lanskoletna uspešnica Tatiči (Manbiki kazoku) mu je prinesla prestižno zlato palmo. Štirje celovečerci v zadnjih štirih letih pričajo o tem, da je avtor v fazi, v kateri lahko sodeluje z najboljšimi igralci in brez večjih težav zbira sredstva za nove projekte. Čeprav je Resnica prvi film, ki ga je Japonec posnel izven domovine in v tujem jeziku, motivi ostajajo isti. V ospredju je ponovno družina in posebnosti, ki definirajo družinsko dinamiko.  Družinske odnose v mnogočem definira status njenih članov in ko  družina premore zvezdo svetovnega formata, te relacije lahko postanejo še toliko bolj zapletene. Egocentrična Fabienne Dangeville (Catherine Deneuve) je ena takih zvezd, igralska ikona, ki je nedavno izdala knjigo spominov, v kateri oboževalci lahko preberejo njeno videnje (morda je bolje reči različico) najpomembnejših dogodkov iz poklicnega in zasebnega življenja. Različico, na katero marsikakšno pripombo ima Lumir (Juliette Binoche) njena hčerka edinka, sicer scenaristka, ki z možem Hankom (Ethan Hawke) in hčerko Charlotte živi v New Yorku. Objava knjige je povod, da vsi trije pripotujejo v Francijo in nekaj časa preživijo s Fabienne, v njeni prostorni vili sredi Pariza. Toda kmalu po njihovem prihodu je že čutiti prve napetosti v odnosu med materjo in hčerko. V dogodkih iz preteklosti in starih zamerah se skrivajo odgovori, ki lahko pojasnijo te napetosti. Že sam naslov na nek način napove iskanje resnice o d
Le jeune Ahmed (2019)

Le jeune Ahmed (2019)

Filmski kotiček, 24. november ― aka Young Ahmed Idir Ben Addi and Myriem Akheddiou in Le jeune Ahmed (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: Mladi Ahmed Angleški naslov: Young Ahmed Država: Belgija, Francija Jezik: francoščina, arabščina Leto: 2019 Žanri: drama Dolžina: 90',  Imdb  Režija: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne Scenarij: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne Igrajo:  Idir Ben Addi, Olivier Bonnaud, Myriem Akheddiou, Victoria Bluck, Claire Bodson, Othmane Moumen Brata Dardenne v njunih filmih najraje pretresata teme iz vsakdanjega življenja. Te so največkrat refleksija aktualnega stanja in perečih vprašanj, ki okupirajo sodobno družbo. In danes bi težko našli bolj aktualno temo od radikalizacije in ekspanzije verskega fanatizma (predvsem islamskega), ki je odgovoren za številna sovražna dejanja, v katerih so umirali nedolžni ljudje. Mladi Ahmed je film, s katerim se brata lotevata vprašanja radikalizacija muslimanskih otrok v Evropi in odpirata debato o tem, kaj sploh lahko storimo, da preprečimo takšne scenarije.  Ko spoznamo 13-letnega Ahmeda, je ta že radikaliziran. Fant, ki je nekoč igral igrice, hodil na nogometne tekme in se obnašal kot večina njegovih sovrstnikov, je zdaj najraje zaprt v svoji sobi, nezainteresiran za karkoli razen redne molitve in srečanj z imamom, ki je odigral ključno vlogo v njegovi radikalizaciji. Ahmed zdaj na okolico projicira stališča, ki mu jih je vcepil imam, njegov vzornik in učitelj. Njegova mati, po rodu Belgijka, je v njegovih očeh alkoholičarka samo zato, ker občasno spije kozarček vina, njegova starejša sestra pa kurba, ki družino sramoti s preveč svobodnim obnašanjem in oblačenjem. Njegova stališča postajajo vedno radikalnejša in fant na neki točki zavrne rokovanje  z učiteljico, ki v osnovni šoli poučuje arabščino. Ta mu sicer želi pomagati, mu odprti oči in preprečiti nadaljnji zdrs v brezno sovraštva. Toda fant njena prizadevanja razume drugače, zato se odloči za ekstremno dejanje. Mladi Ahmed je film, s katerim brata Dar
Cold Case Hammarskjöld (2019)

Cold Case Hammarskjöld (2019)

Filmski kotiček, 22. november ― Alexander Jones, Mads Brügger and Göran Björkdahl in COLD CASE HAMMARSKJÖLD,Photo by Tore Vollan. Photo courtesy of Magnolia Pictures Slovenski naslov: Nerešeni primer Daga Hammarskjölda Država: Danska, Norveška, Švedska Jezik: angleščina, švedščina, danščina Leto: 2019 Žanri: dokumentarni, zgodovinski Dolžina: 128',  Imdb  Režija: Mads Brügger Scenarij: Mads Brügger Igrajo: Mads Brügger, Göran Björkdahl, Dag Hammarskjöld Mads Brügger se je na rodnem Danskem najprej uveljavil kot novinar in avtor satiričnih dokumentarnih tv-serij. Po uspešnem obdobju na malih ekranih je sklenil koncept dokumentarne satire nadgraditi in snemati dokumentarne filme. V prvem tovrstnem poskusu, Jong-Il's Comedy Club (Det røde kapel, 2009) se je prelevil v komunističnega gledališkega režiserja in se v družbi dveh danskih komedijantov odpravil na kulturno izmenjavo v Severno Korejo.  Moje prvo srečanje z njegovim unikatnim filmanjem je bil Veleposlanik (Ambassadøren, 2011), Brüggerjeva druga dolgometraža, v kateri je prevzel identiteto diplomata, se odpravil v Srednjeafriško republiko in s skritimi kamerami zabeležil korupcijsko verigo, ki ga je pripeljala do samega državnega vrha.  Tokrat se Brügger v družbi švedskega preiskovalca Görana Björkdahla odpravi v Kongo, raziskovati okoliščine v katerih je pred pred skoraj šestdesetimi leti umrl tedanji generalni sekretar OZN Dag Hammarskjöld. Letalo prvega človeka ZN je strmoglavilo tik pred pristankom, okoliščine strmoglavljenja do danes niso povsem razjasnjene. Uradno je šlo za nesrečo, toda že v 60-ih letih so krožile govorice, da je letalo bilo sestreljeno. Naša preiskovalca poiščeta in pred kamere povabita nekaj še živih očividcev, ki s svojimi pričevanji dodatno okrepijo tezo, da je letalo bilo sestreljeno. Morda na tej točki ni odveč, ako njuno poizvedovanje pospremim z nekaj pomembnih informacij o takratni geopolitični situaciji v tem delu sveta. Hammarskjöld se je zavzemal za zmanjševanje vpliva kolonialnih s
Beats (2019)

Beats (2019)

Filmski kotiček, 21. november ― Cristian Ortega and Lorn Macdonald in Beats (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: Ritem udarcev Država: VB Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: komedija, drama Dolžina: 101',  Imdb  Režija: Brian Welsh Scenarij: Kieran Hurley, Brian Welsh Igrajo: Cristian Ortega, Lorn MacDonald, Laura Fraser, Ross Mann, Gemma McElhinney Zgodovina pomni številne poskuse cenzuriranja glasbe, ki je v specifičnem zgodovinskem trenutku znala mobilizirati največje dušebrižnike, ki so v novih glasbenih trendih videli naznanilo erozije moralnih vrednot. Na udaru je, kakopak, vedno bila mladina, ki je pač preveč zelena, da bi prepoznala pasti avanture, v katero se spuščajo s poslušanjem škodljivih ritmov in besedil. Rock & Roll je nekoč v očeh mnogih bil hudičev izum, še ostrejši odzivi so spremljali ekspanzijo heavy metal bendov v 70-ih.  Iz današnje perspektive se morda sliši neverjetno, toda ne tako davno (sredi devetdesetih) je takrat novoizvoljeni britanski premier Tony Blair zdušno podpiral takšno srednjeveško miselnost. Evolucija plesne glasbe je ravno v tem času v mlada ušesa in srca prinesla techno in rejv in že ob teh zametkih elektronske glasbene scene so sproženi alarmi. Preplah ob informacijah o novi glasbeni perverziji, ob kateri mladina pod vplivom mamil do jutra vztraja na plesišču, je nagnal strah v kosti taistimi dušebrižnikom. In rezultat: ekspresno so sprejeli zakon, ki je elektronsko glasbo in poslušalce iste poslal v ilegalo.  Med temi "ilegalci" najdemo glavna junaka naslovne zgodbe. Johno in Spanner sta najboljša prijatelja  od otroštva, mladeniča na prehodu iz najstniških let v odraslost. Pred njima so še zadnji tedni, ki jih bosta preživela skupaj, preden ju življenje odpelje na različne strani. Johno je pravzaprav tisti, ki bo odšel, saj se bo preselil v boljšo četrt in nadaljeval šolanje na ugledni univerzi. Spanner v resnici ne gre nikamor – ostal bo u stari četrti, pod isto streho s problematičnim starejšim bratom. Po prepričanju Johnove dr
Sorry We Missed You (2019)

Sorry We Missed You (2019)

Filmski kotiček, 20. november ― Katie Proctor and Kris Hitchen in Sorry We Missed You (2019) Slovenski naslov: Medtem ko vas ni bilo Država: VB, Francija, Belgija  Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama Dolžina: 101',  Imdb  Režija: Ken Loach Scenarij: Paul Laverty Igrajo: Kris Hitchen, Debbie Honeywood, Rhys Stone, Katie Proctor, Ross Brewster Ken Loach je v izjemno dolgi in plodni karieri s kar šestnajstimi filmi sodeloval na uglednem festivalu v Cannesu in dvakrat tudi odnesel zlato palmo, najpomembnejšo nagrado festivala. Poznavalcem njegovega ustvarjalnega opusa verjetno ni potrebno posebej razlagati, kakšne filme je skozi celotno kariero snemal danes 83-letni zapriseženi levičar, ki je s svojimi zgodbami najraje pretresa socialna vprašanja iz perspektive malega človeka. Režiser je večkrat napovedal upokojitev, a nato vedno našel dovolj tehten razlog za vrnitev in upajmo, da z naslovnim še ni povedel zadnje besede.  Scenarij je tudi to pot prispeval njegov stalni sodelavec Paul Laverty, s katerim sta v središče postavila štiričlansko delavsko družino Turner iz Newcastla. Družina je v zadnjih nekaj letih na svoji koži močno občutila posledice zadnje velike gospodarske krize, dejstvo da živijo v najemniškem stanovanju pa je eden ključnih dejavnikov negotove prihodnosti. Oče Ricky je v preteklosti počel marsikaj, opravljal številna priložnostna dela in prav zato zdaj išče rešitev, ki bi družini zagotovila stabilnejše in varnejšo prihodnost. Zato sprejme delo voznika pri kurirski službi, ki po mestu in okolici dostavlja pakete. S tem je sicer močno otežil življenje ženi Debbie: ta namreč opravlja delo terenske negovalke, ki je zdaj veliko bolj zamudno, saj je Ricky prodal avto, s katerim se je prevažala od pacienta do pacienta. Vrednost vozila je bila polog za kombi, ki naj bi družini pomagal prilesti na zeleno vejo. Toda urniki obeh so zdaj zelo dolgi, odsotnost staršev pa se začenja vse bolj negativno odražati na njuna otroka, 15-letnega Seba in nekaj let mlajšo Lis
The Lighthouse (2019)

The Lighthouse (2019)

Filmski kotiček, 18. november ― Willem Dafoe and Robert Pattinson in The Lighthouse (2019), Photo by Eric Chakeen Slovenski naslov: Svetilnik Država: ZDA, Kanada Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama, fantazijski, grozljivka Dolžina: 109',  Imdb  Režija: Robert Eggers Scenarij: Max Eggers, Robert Eggers Igrajo: Willem Dafoe, Robert Pattinson, Valeriia Karaman Nova Anglija, konec 19. stoletja. Ladja na odročen, nenaseljeni otoček pripelje dva človeka. Thomas Wake in njegov mladi pomagač Ephraim Winslow bosta nekaj časa skrbela za svetilnik. Vse vajeti v svojih rokah drži Thomas, izkušeni svetilničar, ki bo na redkobesednega vajenca prenesel svoje bogate izkušnje. V praksi bo Ephraim moral nase prevzeti malodane vsa težja fizična dela, njegov nadrejeni pa bo pripravljal komajda užitna kosila in nadziral delovanje signalne luči. Zavoljo pikrosti starega svetilničarja je mladem vajencu toliko težje, vzdušje med njima je iz dneva v dan slabše. Prste vmes pri Ephraimovem počasnem drsenju v psihozo imata še vsiljiv galeb in morska deklica, ki ga občasno obišče v sanjah. Vajenec sprva sicer odločno zavrača idejo, da bi  se pridružil Thomasu in z njim zvrnil kakšen kozarček, a na koncu, v trenutku slabosti, vendarle popusti. Pijača omili napetosti in ju v trenutkih opitosti celo nekoliko zbliža. Toda pogosto popivanje le še bolj zamegli percepcijo čustveno razrvanega vajenca.  Ob gledanju in poslušanju drugega celovečerca Roberta Eggersa, enega najbolj nadarjenih režiserjev nove garde (obvezno videti njegov prvenec The Witch) dobimo občutek, da gledamo film iz nekih drugih časov. Monokrom in ozek skoraj kvadratni format slike naredita svoje, toda to so le najbolj očitne stilistične rešitve, zavoljo katerih je Svetilnik ena najbolj suverenih rekonstrukcij nekega časovnega obdobja. Eggers nas s svojim zvezdniškim tandemom pelje v čas, ko je signalno luč poganjalo olje in s tem povezana parna mašinerija. V čas ko je svetilničar-vajenec bil garač, ki je za nemoteno delovanje sveti
Angelo (2018)

Angelo (2018)

Filmski kotiček, 17. november ― Alba Rohrwacher and Kenny Nzogang in Angelo (2018), Foto: Imdb Slo naslov: Angelo Država: Avstrija Jezik: nemščina, francoščina Leto: 2018 Dolžina: 111' ,  Imdb Žanri: drama, zgodovinski, romantični Režija: Markus Schleinzer Scenarij: Alexander Brom, Markus Schleinzer Igrajo: Makita Samba, Alba Rohrwacher, Larisa Faber, Kenny Nzogang, Lukas Miko Bili so časi, ko so beli kolonizatorji na ladjah iz Afrike v Evropo dovažali ljudi. Takšna praksa je nekoč bila nekaj povsem običajnega. Danes, ko so številni Afričani pripravljeni storiti skoraj vse, da se vkrcajo na ladjo, ki ji bo pripeljala do evropske obale, je veliko takih, ki glasno nasprotujejo njihovem prihodu. Predvidevam, da zgolj zato, ker jih to pot na ladjo ne bodo vkrcali in v Evropo pripeljali sami. Zato, ker tokrat prihajajo po lastni volji. Dolgo pričakovani drugi celovečerec avstrijskega režiserja in scenarista Markusa Schleinzera – nase je opozoril z zelo solidnim prvencem Michael (2011) – odpre prizor dveh večjih čolnov nekje na evropski obali iz katerih trgovci s sužnji izkrcavajo novo pošiljko sužnjev. V naslednjem prizoru smo že v nekakšnem skladišču, kjer trgovci skupino otrok pripravljajo za prodajo: jih čistijo, pregledujejo, jih oblačijo v čista oblačila. Enega izmed otrok kupi dunajska grofica, ki zanj ima prav poseben načrt – fantek postane del posebnega projekta, s katerim grofica želi dokazati, da je "afriške divjake" mogoče "dresirati" in prilagoditi na življenje v civiliziranem okolju. Angelo Soliman  je ime, ki ga grofica izbere za drugega fantka (prvega je po nekaj dneh pokončala visoka vročina) in eksperiment se lahko začne. Film spremlja fantovo odraščanje na dvoru in prikaže kako je Angelo postal suženj, ki odlično igra flavto, nastopa v gledaliških igrah in nasploh dobro razume kulturo in visoko umetnost. Angelo je med takratno elito postal prava atrakcija – pri treh različnih lastnikih je živel razmeroma lagodno življenje in doživel visoko starost. Ena izmed
Ut og stjæle hester (2019)

Ut og stjæle hester (2019)

Filmski kotiček, 15. november ― aka Out Stealing Horses Stellan Skarsgård in Ut og stjæle hester (2019), Foto:Liffe Slovenski naslov: Konje krast Angleški naslov: Out Stealing Horses Država: Norveška, Švedska Jezik: norveščina, švedščina Leto: 2019 Žanri: drama, misterij Dolžina: 123 , Imdb Režija: Hans Petter Moland  Scenarij: Hans Petter Moland, Per Petterson (knjiga) Igrajo: Stellan Skarsgård, Jon Ranes, Bjørn Floberg, Tobias Santelmann, Danica Curcic Hans Petter Moland je ponovno z nami. Zdi se, da ta ugledni norveški režiser v zadnjem obdobju snema filme po načelu: eden zame, eden za plačilo računov. Človek pač mora od nečesa živeti, kar do neke mere pojasni nihanja v kvaliteti njegovih filmov. Enkrat pač slediš trendom in po drugorazrednem scenariju režiraš sklepno dejanje trilogije o Oddelku Q, drugič recikliraš samega sebe (Cold Pursuit) in ameriškemu okusu prilagajaš veliko boljši izvirnik Amaterji (Kraftidioten,2014). A še vedno govorimo o človeku, ki nam je podaril Zero Kelvin, Aberdeen, A Somewhat Gentle Man...  Stalnica v praktično vseh boljših Mollandovih filmih je skandinavska igralska legenda Stellan Skarsgård, ki v naslovnem Konje krast igra Tronda Sanderja, 67-letnega penzionista, ki se po ženini smrti pomaha v slovo življenju v Oslu in se preseli v odmaknjeno kočo v obmejnem pasu, onstran meje. Koča stoji na švedski strani, na robu manjše vasice, v kateri je Trond pred mnogimi leti preživel eno najlepših poletij njegovega življenje. Pogovor o očetih s serviserjem, ki popravlja njegov poškodovani avto, je vstopna točka za prvi daljši flashback, s katerim se Trond spominja poletja, ki ga je po koncu druge svetovne vojne  preživel z očetom. Trond s svojim glasom v offu postane naš vodič po lastnih spominih. Pripoved ves čas skače iz sedanjosti v preteklost, iz teh koščkov pa nastaja čutna zgodba, ki je močno zaznamovala njegovo življenje. Moland se je to pot odločil za adaptacijo istoimenske knjižne uspešnice norveškega romanopisca Pera Pettersona, ki p
The Peanut Butter Falcon (2019)

The Peanut Butter Falcon (2019)

Filmski kotiček, 10. november ― Dakota Johnson, Shia LaBeouf, and Zack Gottsagen in The Peanut Butter Falcon (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: -  Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: avantura, komedija, drama Dolžina: 97' ,  Imdb Režija: Tyler Nilson, Michael Schwartz Scenarij: Tyler Nilson, Michael Schwartz Igrajo: Shia LaBeouf, Dakota Johnson, Zack Gottsagen, Bruce Dern, John Hawkes, Thomas Haden Church Grozljivke, napete akcijske zgodbe, težke drame. Vse te zgodbe v kombinaciji z jesenskimi deževnimi dnevi na človeka lahko vplivajo malce depresivno, a tudi za takšne primere obstaja rešitev – razpoloženje si vedno lahko popravite z ogledom kakšnega "feelgood" filma. Na te zahteve lahko odlično odgovori The Peanut Butter Falcon (ljubljenec občinstva na uglednem SXSW festivalu), sicer celovečerni prvenec režiserko-scenarističnega dua Tyler Nilson-Michael Schwartz, ki je potreboval pet let za uresničitev naslovnega projekta. Zgodba je od samega začetka bila napisana za Zacka Gottsagena, igralca z Downovim sindromom, ki je na nekem zborovanju spoznal Nilsona in Schwartza. Iz navdušenja nad njegovim entuziazmom, oziroma njegovo željo po igralski karieri, je nastal scenarij, ki je s svojo kvaliteto na koncu pritegnil ugledno igralsko zasedbo. Zack je v filmu izgubil črko c in postal Zak, varovanec doma za slabotne in ostarele, ki sanjari o karieri rokoborca. Mladenič je večkrat neuspešno poskušal pobegniti iz doma in priti do Salt Water Rednecka, njegovega idola, sicer nekoč slavnega rokoborca, ki zdaj vodi šolo za rokoborbo. Zak je med varovanci doma (Bruce Dern) in osebjem (Dakota Johnson) našel prijatelje, toda želja po svobodi in karieri profesionalnega rokoborca je tako močna, da Zak preprosto noče in noče odnehati. Po več spodletelih poskusih mu naposled uspe pobegniti, a to je le začetek dolge poti na Florido, ki je posuta s številnimi nevarnostmi. Njegova mala pustolovščina bi se najbrž hitro končala, če Zak po spletu okoliščin ne bi poiskal zatočišča v čo
Haunt (2019)

Haunt (2019)

Filmski kotiček, 7. november ― Katie Stevens in Haunt (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: Strašila Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: grozljivka, triler Dolžina: 92' ,  Imdb  Režija: Scott Beck, Bryan Woods Scenarij: Scott Beck, Bryan Woods Igrajo: Katie Stevens, Will Brittain, Lauryn McClain, Andrew Caldwell, Shazi Raja Strašila (Haunt, 2019), je prvi odmevnejši avtorski projekt tandema Scott Beck-Bryan Woods, dolgoletnih prijateljev, ki sta se na veliko sceno prebila z izvirnim scenarijem za uspešnico Tiho mesto (A Quiet Place, John Krasinski, 2018). Leto kasneje sta dobila priložnost podpisati njuno prvo ambicioznejšo produkcijo pod producentsko taktirko Elija Rotha, ki se je v zadnjih letih v vlogi režiserja, scenarista in producenta promoviral v enega vplivnejših ustvarjalcev žanrskega filma. Strašila so eden v nizu filmov, ki si v kinih in na različnih streaming platformah želijo odrezati svoj kos pogače, v za tovrstne poskuse ugodnem času priprav na praznovanje noči čarovnic, ko je povpraševanje po grozljivkah praviloma največje.  Strašila so še en v nizu mlačnih poskusov, v katerem prepoznavamo odmeve žanrskih klasik in že po četrt ure ugotavljamo, da se še enkrat podajamo na pot, na kateri ne gre pričakovati nobenih presenečenj. Zgodba o mladini, ki na noč čarovnic v iskanju primerne zabave zaide v hišo strahov in tako stori usodno napako, sledi klasičnim žanrskim zapovedim. Takoj je jasno, kdo je nabolj trdoživa protagonistka zgodbe, t.i. final girl, ki bo preživela do konca in se navkljub navidezni krhkosti uspešno zoperstavila zlobnežem. Njeni prijatelji so tukaj le zato, da zaposlijo skupino psihopatov in omogočijo uresničitev njihovih izprijenih fantazij. Finalno dekle je obenem edini karakter z nekaj ozadja: skoki v preteklost nas seznanjajo s travmatično izkušnjo iz otroštva in v luči teh spoznanj je njen boj za preživetje tudi svojevrsten obračun s preteklostjo. Naslovna stvaritev je pogojno gledljiva zavoljo dejstva, da žrtve niso le butaste
Dronningen (2019)

Dronningen (2019)

Filmski kotiček, 5. november ― aka Queen of Hearts Trine Dyrholm and Gustav Lindh in Dronningen (2019), © Rolf Konow Slo naslov: - Drugi naslovi: Queen of Hearts Država: Danska, Švedska Jezik: danščina, švedščina Leto: 2019 Dolžina: 127',  Imdb Žanri: drama Režija: May el-Toukhy Scenarij: May el-Toukhy, Maren Louise Käehn Igrajo: Trine Dyrholm, Gustav Lindh, Magnus Krepper, Silja Esmår Dannemann, Liv Esmår Dannemann, Stine Gyldenkerne V eri seks škandalov, ki so odnesli nekoč najvplivnejšega hollywoodskega producenta, nekaj znanih igralskih imen in drugih znanih obrazov iz različnih segmentov javnega življenja, iz Skandinavije prihaja dansko-švedska produkcija, ki nekoliko premeša karte in se zlorabe šibkejšega loti iz nekoliko drugačne perspektive. Danska režiserka  May el-Toukhy se istega vprašanja loti tako, da v vlogo šibkejšega postavi najstniškega fanta, ki ga iz pozicije moči izkorišča starejša ženska.  Ime je Anne. Je poročena, mati dveh simpatičnih dvojčic in uspešna odvetnica, specializirana za primere, v katerih zastopa mladoletnike, ki so na različne načine bili zlorabljeni od odraslih, največkrat tistih iz ožjega družinskega kroga. Mož Peter je zdravnik, ki ima še enega otroka, vendar ta živi z bivšo ženo. V prvi tretjini filma opazujemo družinsko dinamiko v kateri največ prostora dobi odnos med zakoncema. Ta je sicer korekten, a opaziti je, da med njima že dolgo ni pravega ognja. Opazujemo ju pred odhodom k nočnem počitku, zjutraj in popoldan, po vrnitvi iz služb. Očitno je, da zatopljena vsak v svoje projekte ne posvečata veliko pozornosti telesnem zbliževanju. Peter je morda zadovoljen s takšnim partnerskim režimom, toda prizor, v katerem Ana v ogledalu opazuje svoje nago telo, dovolj jasno odraža njeno negotovost, svojevrstno soočanje z lastno minljivostjo in željo po tem, da jo nekdo (po)gleda s poželenjem v očeh. Družinska dinamika se spremeni, ko se k njim preseli Peterov problematični 17-letni sin Gustav, ki je za njegovo mamo postal neobvladljivo br
še novic