The Invisible Man (2020)

The Invisible Man (2020)

Filmski kotiček, 27. marec ― Elisabeth Moss in The Invisible Man (2020), Foto: Imdb Slovenski naslov: Nevidni človek  Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2020 Žanri: grozljivka, misterij, triler Dolžina: 124',  Imdb  Režija: Leigh Whannell Scenarij: Leigh Whannell Igrajo: Elisabeth Moss, Aldis Hodge, Storm Reid, Harriet Dyer, Oliver Jackson-Cohen Toksična razmerja prej ali slej dosežejo fazo, v kateri upanja na boljše jutri povsem zbledi. Tega se dobro zaveda tudi Cecilia Kass (Elisabeth Moss), za katero so srečni trenutki le oddaljen spomin. Toda pobeg iz nezdravega razmerja za žensko pogosto ni tako enostaven in včasih celo meji na nemogoče. Naša junakinja je ena teh nesrečnic, ujeta v osamljeni moderni vili, opremljeni s tehnološko dovršenimi varovalnimi sistemi, ki so hišo spremenili v pravo malo trdnjavo, v katero je praktično nemogoče vstopiti nepovabljen. Obenem jo je enako težko zapustiti, ako vse vajeti v svojih rokah drži nekdo, ki ti ne dovoli oditi. Nekdo, ki s patološko obsedenostjo nadzira vsak tvoj korak.  Leigh Whannell, ki je nase opozoril z zanimivim prvencem Nadgradnja (Upgrade,2018), zgodbo odpre z napetim Ceciliinim pobegom iz trdnjave, v katero jo je zaklenil njen mož, sicer briljantni znanstvenik, bogatin s praktično neomejenimi finančnimi resursi. Njegov imperij je zrasel na temeljih inovativnih tehnologij, s katerimi je njegovo podjetje postavilo smernice tehnološkega napredka. Nevidni človek je tako kot številni predhodniki za izhodišče vzel istoimenski roman Herberta Georgea Wellsa (roman je v večji ali manjši meri navdihnil kar 20 različnih filmov), čeprav se je Whannell s svojim scenarijem precej oddaljil od iz izvirnega gradiva in ga prilagodil duhu tehnološko obarvane sedanjosti. Te prilagoditve so le delno uspešne, saj Whannell večino časa vleče predvidljive poteze in po nepotrebnem poudarja očitno. Jasno je, da v zakup moramo vzeti pomanjkljivost, ki je glede na izvirno gradivo očitna in izražena že v samem naslovu. Povsem je jasno, da
The Last Black Man in San Francisco (2019)

The Last Black Man in San Francisco (2019)

Filmski kotiček, 25. marec ― Jimmie Fails & Jonathan Majors in The Last Black Man in San Francisco (2019), Foto: A24 Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama Dolžina: 121' ,  Imdb  Režija: Joe Talbot Scenarij: Joe Talbot, Rob Richert, Jimmie Fails Igrajo: Jimmie Fails, Jonathan Majors, Rob Morgan, Tichina Arnold, Mike Epps, Finn Wittrock, Danny Glover Zadnji črnec v San Franciscu je eden izmed impresivnejših prvencev lanskega leta, ki je na lanskem Sundanceu prejel nagrado za režijo in posebno nagrado žirije za kreativno sodelovanje, namenjeno ustvarjalcem, z nadpovprečno ustvarjalno simbiozo. To je nivo, ki ga lahko dosežeta ustvarjalca, ki se zelo dobro poznata - režiser Joe Talbot in glavni igralec in ko-scenarist Jimmie Fails sta se spoznala in začela družiti že v prednajstniških letih. Skupaj sta odraščala v San Franciscu, s snemanjem kratkih filmov pilila njune filmske veščine in zdaj posnela še celovečerec, v katerem njuno rojstno mesto ima prav posebno vlogo.  Jimmie Fails igra nekakšno napol fiktivno različico samega sebe, mladeniča obsedenega z lepo, v viktorijanskem slogu zgrajeno hišo, ki je nekoč pripadal njegovi družini. Jimmie je v hiši, ki jo je po njegovih spoznanjih zgradil njegov stari oče preživel otroštvo, a se je družina nato morala izseliti. Vse „zasluge“ za izgubo družinskega doma pripadajo njegovemu od mamil in kockanja odvisnem očetu in tega mu Jimmie ni nikoli odpustil. Zdaj surfa na kavču najboljšega prijatelja Montgomeryja, ki razume njegovo potrebo, da na stari družinski hiši občasno popravi kakšno malenkost: prebarva poličko, zamenja dotrajano desko, očisti žlebove... Dejstvo, da tam zdaj živi nekdo drug, ga ne ustavi. Izbrati je le treba čas, ko lastniki niso doma. In ko se zakonca, ki sta v zadnjih letih tam živela ločita in izselita, Jimmie začuti svojo priložnost. Skupaj z Montgomeryjem se vselita v hišo navkljub zavedanju, da bo hiša kmalu dobila nove lastnike.  Jimmie Fails, Jonathan Majors &
Swallow (2019)

Swallow (2019)

Filmski kotiček, 23. marec ― Haley Bennett in Swallow (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: ZDA, Francija Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama, grozljivka, triler Dolžina: 94',  Imdb  Režija: Carlo Mirabella-Davis Scenarij: Carlo Mirabella-Davis Igrajo: Haley Bennett, Austin Stowell, Elizabeth Marvel, David Rasche, Denis O'Hare Sveže poročena Hunter Conrad (Haley Bennett) se je s premožnim izbrancem nedavno preselila v sanjsko hišo na hribu, ki sta jo za mladoporočenca kupila ženinova starša. Idilično vzdušje in zadovoljstvo njene nove družine je toliko večje, ko Hunter sporoči, da je noseča. A že namig, ki nam ga režiser Carlo Mirabella-Davis ponudi v uvodnih minutah njegovega debitantskega celovečerca (prizor zakola jagenjčka, ki že je v naslednji sceni serviran na krožnikih) je dovolj zgovoren. Zadeve bodo v nadaljevanju, za akterje in nas pred zasloni, postale manj prijetne, saj bo glavna junakinja na neobičajen način začela kazati nezadovoljstvo z njeno novo vlogo. Hunter najprej pogoltne manjšo, zaobljeno kovinsko figurico, nakar se njena potreba po požiranju različnih predmetov le še stopnjuje.   Swollow je v osnovi psihološka srhljivka, ki nas povabi v svet junakinje globoko nezadovoljne z vlogo, v katero jo z obilno pomočjo družine potiska njen izbranec. Njeno pogrezanje v disfunkcijo in iracionalno samopohabljanje je vpeto v kontekst upora proti spolno definirani vlogi posameznika v družbi in družini. Vloge, definirane s tradicionalističnimi patriarhalnimi nazori kaj ženska je, in kako naj se obnaša v skladu s temi pričakovanji. Na spolno neenakost se navezuje še podrejenost junakinje v zakonu, ki izhaja iz njene pripadnosti socialno šibkejšemu družbenemu sloju. Vse to so elementi, na katerih režiser gradi ustrezno klimo za opazovanje in razumevanje stresne eksistence glavne junakinje. Potapljanje v njeno duševno nestabilnost je z vsakim predmetom, ki ga zaužije, za njo in nas bolj mučno. Velja poudariti, da nas Mirabella-Davis ne poskuša šokirati
Medena Zemja (2019)

Medena Zemja (2019)

Filmski kotiček, 10. marec ― aka Honeyland Hatidze Muratova in Honeyland (2019), Foto: Imdb Slo naslov: Medena dežela Drugi naslovi: Honeyland Država: Makedonija Jezik: makedonščina, turščina, srbščina Leto: 2019 Dolžina: 89',  Imdb Žanri: drama, dokumentarni Režija: Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov Scenarij: Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov Igrajo: Hatidze Muratova, Nazife Muratova, Hussein Sam  V otvoritvenem prizoru Medene dežele spoznamo Hatidžo Muratovo, glavno junakinjo oblečeno v bluzo medeno barve, ki nas v maniri izkušene planinke pripelje do naravnega bivališča čebel, ki so si dom uredile na težko dostopni pečini nad dolino. Že ti prvi kadri filma napovejo, da nas čaka izkušnja, ki bo z nami komunicirala na impresivnem vizualnem nivoju. V odročni vasici v makedonskem gorovju so nekoč živeli pripadniki turške manjšine, danes pa sta edini prebivalki vasi Hatidže in njena ostarela, na posteljo priklenjena mati. Vsi drugi so že zdavnaj odšli in srečo poiskali v urbanih središčih, Hatidže, ki nikoli ni imela lastne družine, pa je ostala v vasi, ob materi.  Hatidže sebe in mater preživlja z nabiranjem medu, ki ga nato prodaja med občasnimi izleti v mesto. Hatidže panje poišče v divjini in jih nato preseli oziroma prerazporedi na bolj dostopne lokacije v vasi in okolici. Ko pride čas za odvzem medu iz panjev odstrani le polovico medu, drugo polovico pa pusti čebelam, saj se zelo dobro zaveda, kako zelo pomembno je, da čebele imajo dovolj hrane v zimskem obdobju. Čudovito je opazovati človeka sposobnega živeti v takšni harmoniji z naravo, nekoga s takšno stopnjo razumevanja pomembnosti ohranjanja ravnovesja v ekosistemu. Dokaz, da je človek v naravi glavni moteči dejavnik dobimo s prihodom nomadske družine s sedmimi otroci, ko se naseli na sosednji zapuščeni posesti. Družina se preživlja z govedorejo in vas je kmalu polna življenja, številni otroci, mačke, krave, telički... Hatidže se sprva razveseli novih sosedov in jih sprejme z odprtimi rokami. Glavi družine c
Honey Boy (2019)

Honey Boy (2019)

Filmski kotiček, 6. marec ― Shia LaBeouf and Noah Jupe in Honey Boy (2019), Foto:Imdb Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama Dolžina: 94' ,  Imdb Režija: Alma Har'el Scenarij: Shia LaBeouf  Igrajo: Shia LaBeouf, Lucas Hedges, Noah Jupe, FKA Twigs, Byron Bowers, Clifton Collins Jr. Čeprav ne sodim med tiste, ki jih goreče zanimajo podrobnosti iz življenj slavnih in z njimi povezane rumene novičke, pri tistih najbolj ekscesnih zvezdnikih nekaj teh informacij, hočeš-nočeš,  najdejo pot do tebe. Shia LaBeouf je eden teh zvezdnikov, ki je v preteklih letih z različnimi ekscesi polnil časopisne stolpce in človek, ko se je na premieri Von Trierjeve Nimfomanke po rdeči preprogi festivala v Berlinu sprehajal s papirnato vrečko na kateri je pisalo: "Nisem več slaven." Zdaj je tu film, ki vedenje muhastega zvezdnika postavi v kontekst težavnega odraščanja v problematičnem družinskem okolju. Medeni fant je namreč pretežno biografska zgodba, posneta po scenariju, ki ga je lastnoročno spisal Shia, režijo pa je prevzela uveljavljena režiserka glasbenih spotov in dokumentaristka Alma Har'el, ki je z naslovnim prvič zaplula v vode celovečernega igranega filma. Film odpre nekajminutni kolaž utrinkov iz življenja glavnega junaka, sestavljen iz filmov v katerih je igral in neumnosti, ki jih je počel potem, ko so kamere ugasnile. Smo v letu 2005, ko 22-letni Otis (Lucas Hedges) po nizu izpadov in aretaciji konča v rehabilitacijskem centru za zdravljenje odvisnosti. Zdravljenje zahteva soočanje s težavno preteklostjo, s katero se seznanjamo s skoki v preteklost, v kateri je 12-letni Otis (Noah Jupe) perspektiven otroški igralec. Njegovo kariero usmerja oče James (igra ga LaBeouf), veteran ene izmed ameriških vojn, ženskar in zdravljeni alkoholik vprašljivih vzgojnih metod. Oče in sin živita nomadsko in se potikata po neuglednih hotelih, saj se zadržujeta v krajih, kjer Otis dobi delo. Fantov zaslužek je temelj družinskega proračuna, toda oče kljub temu nima
Akinjeon (2019)

Akinjeon (2019)

Filmski kotiček, 4. marec ― aka The Gangster, the Cop, the Devil Ma Dong-Seok & Kim Moo-Yul in Akinjeon (2019), Foto: Imdb Slo naslov: Gangster, policist, hudič Angleški naslov: The Gangster, the Cop, the Devil Država: Južna Koreja Jezik: korejščina Leto: 2019 Dolžina: 109' ,  Imdb Žanri: akcija, krimi, drama Režija: Lee Won-Tae Scenarij: Lee Won-Tae Igrajo: Ma Dong-Seok, Kim Moo-Yul, Kim Sung-Kyu, Choi Min-Chul, Kim Yoon-Sung Morda je malce neprimerno govoriti o krizi korejskega filma v letu, v katerem je korejski film dobil prvega oskarja za tujejezični film in spisal zgodovino z oskarjem za najboljši film v tisti absolutni konkurenci, med angleško govorečimi protikandidati. V letu, ko je Parazit poleg oskarja pobral še zlato palmo in zlati globus, ter postal ponavljajoči se naslov na vrhu vseh relevantnih lestvic najboljših dosežkov lanskega leta. Na blogu sem že nekajkrat tarnal nad pretirano komercializacijo korejskega filma, ki je v zadnjih letih posvojil model ameriškega mainstream filmanja in na periferijo pahnil neuveljavljene avtorje in avtorske filme, ki životarijo na (za ostanek sveta) težje dostopni neodvisni sceni. Seveda sem hvaležen, da smo kljub temu dobili Parazita (ali leto prej Požiganje), a poleg teh vrhuncev bi bilo lepo občasno videti vsaj še kakšen zelo solidnega „Korejca.“   Gangster, policist, hudič je eden izmed odmevnejših "Korejcev" lanskega leta (pri nas so ga predvajali na lanskem Liffu), s katerim se je svetu predstavil izven domovine malo znani režiser in scenarist Lee Won-Tae. Čeprav v osnovi govorimo o solidnem žanrskem filmu, je že iz naslova moč razbrati, da so ustvarjalci želeli ustvariti nekakšno sintezo velikih korejskih uspešnic, ki so v zadnjih desetletjih pustili močan pečat in odigrali pomembno vlogo v širitvi baze ljubiteljev korejskega filma. V eni zgodbi združiti gangsterje, detektive in serijske morilce, že na "uč" deluje malce (pre)ambiciozno in zbuja dvom, da so si ustvarjalci na krožnik naložili preveč vsega, da bi se
Atlantique (2019)

Atlantique (2019)

Filmski kotiček, 2. marec ― Mama Sané in Atlantics, Foto: © trigon-film Slo naslov: -  Angleški naslovi: Atlantics Država: Francija Jezik: volof, francoski Leto: 2019 Dolžina: 106' ,  Imdb Žanri: drama Režija: Mati Diop Scenarij: Mati Diop Igrajo: Mama Sané, Amadou Mbow, Ibrahima Traoré, Nicole Sougou, Amina Kane, Coumba Dieng, Mariama Gassama Eden zanimivejših prvencev lanskega leta je Atlantik (Atlantique) francoske režiserke Mati Diop, ki med bogato kolekcijo festivalskih nagrad ima tudi veliko nagrado žirije v Cannesu. Drama s pridihom nadnaravnega, postavljena v senegalsko prestolnico Dakar, spremlja 17-letno Ado (Mama Sane), ki je tik pred dogovorjeno poroko z Omarjem, plejbojem iz premožne družine. Poroka bo zadovoljila apetite njene družine in ji omogočila lagodno življenje – takšen scenarij bi brez veliko premišljevanja sprejele vse njene prijateljice, ne pa tudi Ada, ki ljubi drugega. Njeno srce pripada  Souleimanu, revnemu fantu iz soseščine, ki skupaj s prijatelji dela na največjem gradbišču v mestu. Lokalni tajkun v navezi s tujimi investitorji gradi megalomansko stavbo – arhitekturno futuristično čudo, ki bo spremenilo podobo prestolnice. V tej zgodbi o preobrazbi Dakarja v novi Dubai je najbolj sporno, da Souleiman in njegovi sodelavci že več mesecev niso prejeli plačila za opravljeno delo.  Režiserka film odpre s prizorom upora ogorčenih gradbenih delavcev, ki od nadzornikov na gradbišču zahtevajo plačilo za prelito kri in znoj. Futuristični objekt, ki v resnici ne obstaja (računalniško ustvarjeno podobo so dodali v postprodukciji), je alegorija nezdravih temeljev, na katerih se v manj razvitih državah vzpostavljajo bodoče socioekonomske resničnosti. Socialni komentar filma izpostavi položaj mladih, ki z enim očesom zrejo proti negotovi prihodnosti, z drugim pa pogledujejo proti oceanu in premišljujejo o tveganju, ki so ga pred njimi prevzeli mnogi. Diop se skozi film vedno znova vrača k oceanu, ki je za domačine sčasoma postal simbol upanja in žalosti.
Cam (2018)

Cam (2018)

Filmski kotiček, 28. februar ― Madeline Brewer in Cam (2018), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Žanri: grozljivka, misterij, triler Dolžina: 94',  Imdb  Režija: Daniel Goldhaber Scenarij: Isa Mazzei, Daniel Goldhaber Igrajo: Madeline Brewer, Patch Darragh, Melora Walters, Devin Druid, Imani Hakim Živimo v hitro spreminjajočem se svetu, v katerem vedno več ljudi svojo resničnost zida na izmuzljivih virtualnih temeljih. Gledano iz gospodarskega vidika je porno industrija je ena izmed panog, ki je v modernih tehnologijah našla nove, neslutene razvojne možnosti. Prvenec mladega ameriškega režiserja Daniela Goldhaberja bi lahko opisal kot tehno-gotsko srhljivko, postavljeno v svet spletnih platform, na katerih dekleta z "živimi" nastopi razveseljujejo svoje naročnike. Variacij je veliko in jasno je, da vloge pred kamerami pri tovrstnih vsebinah za odrasle niso rezervirane zgolj za ženske, a v naslovnem primeru govorimo o zgodbi, ki je navdihnjena z online udejstvovanjem scenaristke Ise Mazzei, ki je svoje čari nekaj časa razkazovala na eni izmed teh platform. Dejstvo, da sta režiser in scenaristka v srednješolskih letih bila par, ter da je Goldhaber kasneje režiral njene nastope v živo, pojasni od kod se je "vzel" ta zanimivi prvenec.  Glavna vloga je zaupana solidni Madeline Brewer (najbolj znani po vlogi v popularni seriji Deklina zgodba), ki igra dokaj uspešno "cam girl" Lolo (v resničnem življenju Alice), ki bi dala skoraj vse, da se prebije na TOP 50 lestvico najbolj priljubljenih punc na spletni platformi. Zdaj, ko je pred vrati tega ekskluzivnega kluba mora storiti nekaj, kar bo poleg rednih pritegnilo še dodatne gledalce. Idej in premetenosti ne manjka in ko ji z uspešnim nastopom na meji sprejemljivega uspe odločilen preboj med najboljše, je cilj končno dosežen. Toda njena sreča je kratkega daha, saj nedolgo za tem ugotovi, da je nekdo ukradel njeno identiteto in prevzel kontrolo nad njenim zelo dobičkonosnim spletnim računom. Re
Systemsprenger (2019)

Systemsprenger (2019)

Filmski kotiček, 25. februar ― Helena Zengel in Systemsprenger (2019), © kineo Film Slo naslov: Razbijalka sistema Drugi naslovi: System Crasher Država: Nemčija Jezik: nemščina Leto: 2019 Dolžina: 118',  Imdb Žanri: drama Režija: Nora Fingscheidt Scenarij: Nora Fingscheidt Igrajo: Helena Zengel, Albrecht Schuch, Gabriela Maria Schmeide, Lisa Hagmeister, Melanie Straub, Maryam Zaree Vedno mi je v zadovoljstvo zapisati nekaj vrstic o odmevnih debitantskih filmih, s katerimi se z novimi imeni širi krog ustvarjalcev, od katerih lahko pričakujemo velike in vznemirljive stvari. Razbijalka sistema nemške režiserke Nore Fingscheidt je eden takšnih naslovov, ki po moji oceni sodi v najožji krog najboljših stvaritev lanskega leta. Film je prejel berlinskega srebrnega medveda in predstavljal Nemčijo v boju za tujejezičnega oskarja, pri nas smo ga lahko ujeli na lanskem LIFFu, konec januarja pa še v sklopu 10. FEMF-a.  Glavna junakinja zgodbe je 9-letna deklica Benni, ki potrebuje le nekaj minut, da nas povsem šokira in prepriča, kako zelo zahtevno je življenje v njeni bližini. Za njenimi modrimi očmi se skriva bitje, ki svet opazuje skozi izkrivljeno prizmo vedenjske motnje, zavoljo katere je spoznala osebje praktično vseh lokalnih vzgojno-varstvenih ustanov. Benni je nočna mora večine socialnih delavcev, saj ti enostavno ne morejo najti formule, s katero bi jo vključili v obstoječi socialno-varstveni sistem. Je razbijalka sistema, ki so je ne da vkalupiti v obstoječe normative obnašanja in interakcije z okolico. Toda nekateri ji, kljub številnim spodletelim poskusom, ne morejo obrniti hrbta. To sta v prvi vrsti toplosrčna, zaščitniška gospa Bafane in mladi koordinator Micha, čigar naloga je dekličina vključitev v izobraževalni program za otroke s posebnimi potrebami. Helena Zengel in Systemsprenger (2019), © kineo / Weydemann Bros. / Yunus Roy Imer Dokaj jasno je, da so motnje, ki tako močno obeležuje njen obstoj, generirale travme v zgodnjem otroštvu in problematič
Jojo Rabbit (2019)

Jojo Rabbit (2019)

Filmski kotiček, 19. februar ― Sam Rockwell, Taika Waititi, and Roman Griffin Davis in Jojo Rabbit (2019), Photo: Twentieth Century Fox Slovenski naslov: Zajec Jojo Država: Nova Zelandija, Češka, ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: komedija, drama, vojni Dolžina: 108',  Imdb  Režija: Taika Waititi Scenarij: Taika Waititi, Christine Leunens (knjiga) Igrajo: Roman Griffin Davis, Thomasin McKenzie, Taika Waititi, Scarlett Johansson, Sam Rockwell, Rebel Wilson, Stephen Merchant, Alfie Allen Novozelandski režiser, scenarist in igralec Taika Waititi je pred dnevi za naslovno stvaritev prejel svojega prvega oskarja in sicer za prirejeni scenarij. Če odmislim komercialno uspešen izlet v Marvelovo vesolje (Thor: Ragnarok, 2017), pridem do zaključka, da njegovi filmi praviloma izžarevajo neko preprosto očarljivost, ki se ji ne moreš upreti. Eagle vs Shark, Boy, What We Do in the Shadows, Hunt for the Wilderpeople in Jojo Rabbit so filmčki, ki gledalca razorožijo s simpatičnimi liki in zabavnim, dinamičnim dogajanjem, ob katerem praviloma ni težko ohraniti koncentracijo in vključenost v zgodbo. Zajec Jojo bi nemara bil deležen še toplejšega sprejema, če ga nekateri ne bi doživljali kot neprimeren poskus relativiziranja zgodovinskih vlog in neokusnega satiriziranja občutljivega zgodovinskega obdobja.  Če izhajaš iz stališča, da je nedopustno, da si otrok za namišljenega prijatelja izbere Hitlerja, potem je še toliko težje pogoltniti Waititijevo komično interpretacijo firerja in njegovo razmerje z desetletnim fantkom. Menim, da težave s sprejemanjem in percepcijo takšnih zgodb običajno ima gledalec preveč trdno zasidran v resničnem svetu, ki z vnaprejšnjo obsodbo vstopa v domišljijske svetove filmskih ustvarjalcev. Toda samo če si dovoliš seznanitev s takšnim, domnevno spornim okoljem, lahko povsem realno ovrednotiš idejno-sporočilno vrednost filma.  Thomasin McKenzie and Roman Griffin Davis in Jojo Rabbit (2019), Photo: Twentieth Century Fox V čas druge svetovne vojn
Uncut Gems (2019)

Uncut Gems (2019)

Filmski kotiček, 13. februar ― Adam Sandler, Kevin Garnett, and LaKeith Stanfield in Uncut Gems (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: ZDA  Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: krimi, drama, triler Dolžina: 135' ,  Imdb  Režija: Benny Safdie, Josh Safdie Scenarij: Benny Safdie, Josh Safdie, Ronald Bronstein Igrajo: Adam Sandler, LaKeith Stanfield, Julia Fox, Kevin Garnett, Idina Menzel, Eric Bogosian, Judd Hirsch, Keith Williams Richards, Mike Francesa, Jonathan Aranbayev Nebrušeni dragulji (Uncut Gems), četrti celovečerec vedno boljšega bratskega tandema Safdie (Daddy Longlegs, Heaven Knows What, Good Time) nas pelje v newyorško "Diamantno četrt," kjer svoje posle z dragimi kamni in plemenitimi kovinami tradicionalno vodijo židovski draguljarji.  Eden teh trgovcev je tudi Howard Ratner (Adam Sandler), lastnik manjše draguljarne, bodoči ločenec in oče treh mladoletnih otrok, ki se je nedavno iz družinske hiše v predmestju preselil v luksuzni apartma v mestu. Tam naj bi užival v družbi mlajše ljubice, ki je, mimogrede, zaposlena v njegovi draguljarni. Vendar Howard tudi za svojo novo ljubezen nima veliko časa, saj njegovo kaotično eksistenco kroji njegova odvisnost od stav in iskanje izhoda iz vedno večje dolžniške zagate, z vedno bolj zapletenimi shemami, s katerimi želi sanirati dolgove in prilesti nazaj na zeleno vejo.   A ko v njegovih rokah konča dragocen nebrušeni dragulj se zdi, da Howard v rokah drži močnega aduta, s katerim se lahko reši iz zagate. Toda Howard ne bi bil Howard, če v hipu, ko je v roke prejel dragoceni dragulj, ne bi skoval nov optimističen načrt. Novo shemo, s katero bo izničil stare dolgove in zraven še mastno zaslužil. A kaj ko so njegove sheme vedno polne številnih variabel, ki z vsako spremembo zahtevajo nova preračunavanja. V njegovi zelo dolgi enačbi se tako  znajdejo košarkarski zvezdnik in njegova svita, dva silaka, ki v imenu Howardovega daljnega sorodnika izterjujeta zapadli dolg, več zastavljenih predmetov (s katerimi velja
Waves (2019)

Waves (2019)

Filmski kotiček, 11. februar ― Taylor Russell in Waves, Photo: A24 Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama Dolžina: 135',  Imdb  Režija: Trey Edward Shults Scenarij: Trey Edward Shults Igrajo: Taylor Russell, Kelvin Harrison Jr., Sterling K. Brown, Sterling K. Brown, Lucas Hedges, Alexa Demie  Mladi ameriški režiser in scenarist Trey Edward Shults je pri rosnih 31-ih že podpisal tri odmevne celovečerce. Bolj zagreti spremljevalci ameriške neodvisne scene s(m)o registrirali že nizkoproračunski prvenec Krisha (2015), ki je zanimivo povzel družinsko disfunkcijo iz perspektive glavne junakinje, sicer alkoholičarke, ki ob zahvalnem dnevu obišče svojo odtujeno družino. Shultz je z drugim celovečercem, post apokaliptično dramo s primesmi grozljivke It Comes at Night (2017) dokazal, da zelo dobro obvlada suspenz, z naslovnim, pa je mojem mnenju stopil še stopničko višje in posnel svoj verjetno najboljši film doslej.  Nekakšna rdeča nit njegovih filmov je karakterizacija likov skozi opazovanje družinske dinamike v različnih kriznih situacijah. Tokrat nas povabi na Florido, v življenja dobrostoječe štiričlanske temnopolte družine Williams. Visok življenjski standard je plod prizadevanj ambicioznega očeta Ronalda (Sterling K. Brown), nekoč uspešnega atleta, ki po poškodbi in koncu kariere uspešno vodi lastno gradbeno podjetje. Oče disciplino in zmagovalno miselnost želi vcepiti tudi svojima otrokoma, starejšemu Tylerju (Kelvin Harrison Jr.) in nekaj let mlajši Emily (Taylor Russell), ki več starševske topline in razumevanja za njune najstniške tegobe praviloma najdeta pri Catherine (Renée Elise Goldsberry), čeprav ta ni njuna biološka mati. Tyler se še posebej vneto trudi doseči visoke standarde, ki ga predenj postavlja zahtevni oče. In zaenkrat je na dobri poti, da tudi sam spiše lastno zgodbo o uspehu. Mladenič je namreč najperspektivnejši rokoborec v šolski ekipi, z zagotovljeno štipendijo na odlični univerzi. Zdi se, da ga na poti proti vrhu n
The Nightingale (2018)

The Nightingale (2018)

Filmski kotiček, 27. januar ― Aisling Franciosi in The Nightingale (2018), © 2019 - IFC Films Slovenski naslov: - Država: Avstralija Jezik: angleščina Leto: 2018 Žanri: avantura, drama, triler Dolžina: 136' ,  Imdb Režija: Jennifer Kent Scenarij: Jennifer Kent  Igrajo: Aisling Franciosi, Baykali Ganambarr, Sam Claflin, Damon Herriman, Harry Greenwood, Ewen Leslie Tasmanija je otok, približno trikrat večji od Slovenije, ki leži kakih 250 kilometrov južno od Avstralije. V letu 1825, v katerem teče naša pripoved, so ta del avstralskega ozemlja poznali pod imenom Van Diemenova dežela, kakih 30 let kasneje pa je otok dobil današnje ime. Za boljše razumevanje naslovne zgodbe je dobro poznati vsaj nekaj zgodovinskih dejstev. Otok je na začetku 19. stoletja postal britanska kazenska kolonija, kamor so iz Evrope deportirali kaznjence različnih kalibrov. Sprva so na otok pošiljali zgolj moške, kasneje so tja začeli pošiljati tudi ženske, zato je po nekaterih ocenah v določenem obdobju razmerje med žensko in moško populacijo bilo zelo neugodno (1 proti 8). To prizorišče in ta zgodovinski trenutek si je za postavitev svojega drugega celovečerca izbrala avstralska režiserka in scenaristka Jennifer Kent, ki se je pred šestimi leti odmevno predstavila na festivalu Sundance s prvencem Babadook (The Babadook). Njeno ime s(m)o podčrtali mnogi in po daljši pavzi je naposled tukaj drugi film, s katerim se je režiserka, po moji oceni, predstavila v še boljši luči. Filmi, kakršen je naslovni, se ne zgodijo čez noč – so rezultat dolgotrajnega raziskovalnega dela, temeljitih priprav in jasne vizije avtorja, kaj s svojim delom želi povedati. V fokusu naslovnega sta dva ključna motiva. Prvi je položaj ženske v obravnavanem obdobju, drugi pa odnos belih kolonizatorjev do avtohtonega ljudstva. Zgodba teče v času t.i. črne vojne (1820-1832), s katero so britanski kolonialisti prevzeli kontrolo nad Tasmanijo in z obličja zemlje skorajda v celoti izbrisali aboriginsko ljudstvo. Britanski genocid na
Portrait de la jeune fille en feu (2019)

Portrait de la jeune fille en feu (2019)

Filmski kotiček, 23. januar ― aka Portrait of a Lady on Fire Adele Haenel in Portrait de la jeune fille en feu (2019), Foto: Imdb Slo naslov: Portret mladenke v ognju Drugi naslovi: Portrait of a Lady on Fire Država: Francija Jezik: francoščina Leto: 2019 Dolžina: 141',  Imdb Žanri: drama, romantični Režija: Celine Sciamma Scenarij: Celine Sciamma Igrajo: Adele Haenel, Noemie Merlant, Luena Bajrami, Valeria Golino Portret mladenke v ognju je eden izmed filmov, o katerem se je vse od lanske premiere v Cannesu upravičeno veliko govorilo. Naslovni je mesto na Azurni obali zapustil z nagrado za scenarij in queer palmo (nagrado namenjeno najboljšemu filmu z LGBT tematiko), ustvarjalci pa so do danes v svoje vitrine pospravili skoraj trideset festivalskih nagrad. Značilnost filmov francoske režiserke in scenaristke Céline Sciamma (Vodne lilije, Pobalinka, Banda punc) je ženski pogled in tudi njen četrti celovečerec je še en odločen korak v tej smeri.    Feministična nota je to pot podčrtana v zgodbi postavljeni v drugo polovico 18.stoletja. Na otoček v francoski Bretaniji prispe mlada slikarka Marianne z nalogo naslikati portret grofičine hčerke Heloise. Naloga je nekoliko zapletena, saj Heloise ne želi biti naslikana, zato ji mlada slikarka sprva ne sme razkriti prave narave njenega obiska. Portret je že poskušal naslikati nek drug slikar, vendar se je poskus zaradi Heloisinega nesodelovanja izjalovil. Mladenka idejo o portretu zavrača ker grofica namerava portret poslati snubcu v Milano, ki naj bi se po ogledu umetnine odločil, ali jo želi vzeti za ženo. V resnici se je Heloise v nezavidnem položaju znašla po smrti starejše sestre, ki je namesto odhoda v Italijo raje izbrala skok z visokega obmorskega klifa. Grofica je zato v drugo bolj previdna – hčerko vseskozi nadzoruje, Marianne pa mora delati pot krinko hčerkine družabnice. Toda razmerje med slikarko in portretiranko se po začetni zadržanosti začne razvijati v nepričakovani smeri. Adele Haenel & Noemie Merlant i
Bad Boys for Life (2020)

Bad Boys for Life (2020)

Filmski kotiček, 16. januar ― Will Smith and Martin Lawrence in Bad Boys for Life (2020), Foto: Imdb Slovenski naslov: Podli fantje za vedno Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2020 Žanri: akcija, komedija, krimi Dolžina: 123' ,  Imdb  Režija: Adil El Arbi, Bilall Fallah Scenarij: Joe Carnahan, Chris Bremner, George Gallo Igrajo: Will Smith, Martin Lawrence, Vanessa Hudgens, Alexander Ludwig, Charles Melton, Paola Nunez, Kate Del Castillo, Nicky Jam, Joe Pantoliano Četrt stoletja po prvem filmu iz franšize Slabi fantje in sedemnajst let po drugem filmu, detektiva Mike Lowrey in Marcus Burnett ponovno jezdita skupaj. Uresničitev projekta Slabi fantje 3 ima zelo dolgo brado, saj so pomembni igralci te zgodbe v zadnjem desetletju večkrat namignili, da lahko pričakujemo nove pustolovščine dveh detektivov miamijske policije.    Will Smith več ni del hollywoodske igralske smetane, pozabljenega Martina Lawrenca pa je iz naftalina potegnil Harmony Korine, ki mu je v lanskoletnem Kralju plaže (The Beach Bum) namenil manjšo vlogo. Lahko bi rekli, da je tretji del franšize projekt, ki sta ga za revitalizacijo njunih karier potrebovala oba glavna igralca. In obujanje franšize bo, sodeč po toplem sprejemu občinstva na razprodani premierni projekciji v ljubljanskem Koloseju, zadetek v polno. Detektivski duo se je vedno znal prikupiti publiki na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah, manj zadovoljni pa so praviloma bili kritiki, ki v prvih dveh filmih niso videli presežka. Vsekakor je priporočljivo, da v kino ne vstopimo s (pre)velikimi pričakovanji in potem utegne vse skupaj biti nekoliko bolj zabavno. Ob tem in podobnih akcijskih spektaklih s poudarjeno komično komponento vodotesnost zgodbe in zapletov, ki poganjajo dogajanje, vendarle ni najpomembnejši dejavnik.  Malce zarustanemu detektivskemu tandemu tokrat nasproti stoji skrivnostni morilec, ki ga nad Mika, in še nekatere uslužbence policije, pošlje mehiški narko kartel. Mehika je znana po kartelih in telenovelah, zato naj
še novic