ZeroZeroZero (2019)

ZeroZeroZero (2019)

Filmski kotiček, 23. september ― Andrea Riseborough & Dane DeHaan in ZeroZeroZero (2019) Slovenski naslov: Ničničnič  Država: Italija Jezik: italijanščina, angleščina, španščina Leto: 2019 Žanri: krimi, drama, triler Dolžina: 8 x 60',  Imdb  Režija: Stefano Sollima, Janus Metz, Pablo Trapero Scenarij: Leonardo Fasoli, Mauricio Katz, Stefano Sollima, Roberto Saviano (knjiga) Igrajo: Andrea Riseborough, Dane DeHaan, Giuseppe De Domenico, Harold Torres, Adriano Chiaramida, Gabriel Byrne Z dobrim sprejemom in mednarodnim uspehom italijanskega filma in serije Gomorra je postavljen temelj za nadaljnjo eksploatacijo knjižnega opusa nekdanjega novinarja, pisca in scenarista Roberta Saviana, ki je v svojih raziskovalno naravnanih knjigah opisuje delovanje in ustroj Comorre. Saviano je leta 2013 izdal ZeroZeroZero, knjigo, ki se trgovine s kokainom loteva v širšem, mednarodnem kontekstu – zgodba se namreč osredotoča na enormno pošiljko kokaina, ki od proizvajalcev v Latinski Ameriki, preko ameriških logističnih gurujev, potuje do načrtovane destinacije v Evropi. Prenos zgodbe na male zaslone je zaupana uveljavljenemu italijanskemu režiserju Stefanu Sollimaju, ki je na tv-zaslone uspešno prenesel omenjeno serijo Gomorra, ter se podpisal pod nekaj odmevnih žanrsko sorodnih stvaritev (kultna serija Romanzo Criminale, krimi-drama Suburra). Časi, ko so visoke produkcijske vrednosti in atraktivne snemalne lokacije bile rezervirane za filmsko industrijo so mimo in ZeroZeroZero je najboljši dokaz te trditve. Razkošna produkcija, številni liki, zgodbe, ki vzporedno tečejo na treh kontinentih, na ozemljih (vsaj) petih državah – vse to je kakovostna televizija danes, ki svoj prostor najde tudi na največjih filmskih festivalih. Prve dve epizodi serije so tako premierno predvajali v sklopu prestižnega filmskega festivala v Benetkah, celoten projekt je z močnim mednarodnim ko-produkcijskim prispevkom nastal pod okriljem italijanske tv hiše Sky.  Harold Torres in ZeroZeroZero (2019)
She Dies Tomorrow (2020)

She Dies Tomorrow (2020)

Filmski kotiček, 15. september ― Kentucker Audley and Kate Lyn Sheil in She Dies Tomorrow (2020), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2020 Žanri: komedija, drama, misterij, grozljivka Dolžina: 86',  Imdb  Režija: Amy Seimetz Scenarij: Amy Seimetz Igrajo: Kate Lyn Sheil, Jane Adams, Kentucker Audley, Chris Messina, Katie Aselton  Amy Seimetz je pri 39-ih letih že zelo izkušena igralka, ki se je najprej uveljavila v ameriški indie produkciji, v zadnjih letih pa smo jo v različnih vlogah lahko opazili tudi v komercialno ambicioznejših filmih (v najnovejšem Osmem potniku: Zaveza, novi različici Mačjega pokopališča). Amy vzporedno z igralsko kariero tudi režira – bodisi projekte drugih ustvarjalcev (tv seriji The Girlfriend Experience, Atlanta), bodisi lastne kratke filme in celovečerce.  Njen drugi celovečerec She Dies Tomorrow (prvenec Sun Don't Shine je posnela pred osmimi leti) je z lahkoto ena najbolj unikatnih izkušenj letošnjega leta. Seimetz z različnimi prejemi zgodbo usmeri v vode eksperimentalnega filma, vendar obenem ohrani dovolj klasičnih narativnih elementov, ki preprečijo zdrs v pretirano eksperimentalno formo. Vzdušje je v podobnih filmih vedno eden ključnih dejavnikov in režiserka s sodelavci ustvari zares zanimiv pogled na zelo neobičajno situacijo, razvito iz genialno preproste scenaristične zamisli.   Scenarij junakinjo namreč postavi v specifično situacijo: ta nenadoma, brez kakršnekoli napovedi ali priprave spozna, da že naslednji dan več ne bo med živimi. Njeno prepričanje v takšen scenarij je absolutno, čeprav dejansko ne ve, niti poskuša doumeti, zakaj je tako trdno verjame v najbolj črn scenarij. Smrt kot neizpodbitno dejstvo in končna postaja za vsakogar izmed nas je teza, s katero nas zgodba poveže s človekovim spopadanjem z lastno minljivostjo in s tem povezanih občutki, iz katerih je stkana idejna osnova zgodbe. Gre za idejo, ki sama po sebi ne prinaša nič revolucionarnega, če le-ta ne bi bila povedana na tako zan
Tenet (2020)

Tenet (2020)

Filmski kotiček, 9. september ― John David Washington and Robert Pattinson in Tenet (2020), Foto: Imdb Slovenski naslov: Tenet Država: VB, ZDA Jezik: angleščina  Leto: 2020 Žanri: akcija, ZF Dolžina: 150',  Imdb  Režija: Christopher Nolan Scenarij: Christopher Nolan Igrajo: John David Washington, Robert Pattinson, Elizabeth Debicki, Aaron Taylor-Johnson, Kenneth Branagh Izbira pravega zdravila, ki bi lahko krivuljo obrnilo navzgor in oživilo z epidemijo hudo prizadeto filmsko industrijo, zagotovo ni enostavna naloga. Spuščanje nekaj povprečnih blockbusterjev v obtok bi lahko imelo nasprotni učinek, saj bi eventualni finančni neuspeh le-teh odgovorne gotovo prisili v ponovno preučitev njihovih tržnih strategij. Zdi se, da je Nolan v tem trenutku bil edina logična izbira, eden redkih zvezdnikov za kamero, ki v kino dvorane lahko pritegne množice, ne glede na to, koga je postavil pred kamero. In 200-milijonski Tenet je po prvih rezultatih očitno bil dobra izbira, saj prve številke napovedujejo razmeroma ugoden razplet za vlagatelje.  Tenet je nekakšno logično nadaljevanje Nolanovega opusa, nadgradnja idej vzpostavljenih v njegovi prvi veliki uspešnici Memento (dovolj bo že, če iz spomina prikličemo uvodni prizor) in narativnih prejemov uporabljenih v Izvoru (Inception, 2010). Koncept „sanj v sanjah“ tukaj nadomesti koncept „časa v času,“ a z eno pomembno razliko – zgodba tu ne gre „v rikverc“ po standardnih narativnih pravilih, ampak kot nekakšna vzporedna resničnost, ki s premikanjem v nasprotni smeri kljubuje pravilom linearnega dojemanja časa in prostora. Gre za nekakšno inverzijo, ki akterjem zgodbe omogoča vrnitev v preteklost s ciljem korekcije dogodkov, ki bodo imeli dalekosežne, uničujoče posledice v prihodnosti.  Keč je v tem, da junaki ob vstopu v neko obdobje začnejo gibanje od konca proti začetku, med tem ko se svet okoli njih še vedno linearno premika naprej. Ali kot to na primeru izstreljenega naboja pojasni znanstvenica, ki o principih inverzije poučuje g
Koncentriši se, baba (2020)

Koncentriši se, baba (2020)

Filmski kotiček, 1. september ― aka Focus, Grandma Foto: Emir Hadžihafizbegović in Alma Prica, Koncentriši se, baba (2020) Slo naslov: - Drugi naslovi: Focus, Grandma Država: BIH, Turčija Jezik: bosanščina Leto: 2020 Dolžina: 92',  Imdb Žanri: komedija, drama Režija: Pjer Žalica Scenarij: Pjer Žalica Igrajo: Jasna Žalica, Emir Hadžihafizbegović, Alma Prica, Jadranka Đokić, Vedrana Božinović, Admir Glamočak Celih 17 let po odmevnem prvencu Gori (Gori vatra) in leto mlajšem biseru bosanske kinematografije Pri stricu Idrizu (Kod Amidže Idriza) smo vendarle dočakali novi celovečerec Pjera Žalice. Njegov tretji igrani film Skoncentriraj se, babica (Koncentriši se, baba) je odprl nedavno končani festival v Sarajevu, ki je zavoljo zaskrbljujoče epidemiološke situacije prvič v celoti izpeljan v spletnem formatu. Do paketov filmov in spremljajočih vsebin na zahtevo (vključno z naslovno stvaritvijo) smo v skladu z novim formatom lahko dostopali tudi v Sloveniji in to je bila lepa priložnost, da dele SFF-ja pripeljemo v naše dnevne sobe. Skoncentriraj se, babica je po informacijah iz Sarajeva že ob otvoritvi videlo neverjetnih 14.000 ljudi, kar poleg spoznanja o režiserjevi popularnosti nedvomno podčrtava tudi velik potencial virtualnega festivalskega formata. Zgodbo, postavljeno v leto 1992, v dneve tik pred začetkom krvave vojne v Bosni, odpre prizor zdravnika in zaskrbljene družine zbrane okoli postelje, na kateri leži starejša bolnica. Zdravnik je po pregledu kratek in neposreden:„Njeni dnevi so šteti, pokličite bližnje!“ In tako je tudi storjeno. Starka je v zadnjem obdobju živela s hčerko Kiko in zetom Muhamedom v družinski hiši v Sarajevu. Naključje je hotelo, da se je ravno v teh dneh v domači hiši ustavi tudi Kikina sestra Aša (spremlja jo že odrasla hčerka Julija). Poklicati pa je bilo treba še tretjo sestro Suzano, ki z možem živi v Črni Gori, brata Dada, ki z ženo živi v Beogradu, in najmlajšega brata, ki je pred časom emigriral v Italijo. Časa je malo in skoraj vs
Nan fang che zhan de ju hui (2019)

Nan fang che zhan de ju hui (2019)

Filmski kotiček, 29. avgust ― aka The Wild Goose Lake Gwei Lun-Mei and Ge Hu in Nan fang che zhan de ju hui (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Angleški naslov: The Wild Goose Lake Država: Kitajska, Francija Jezik: kitajščina Leto: 2019 Žanri: krimi, drama, triler Dolžina: 113' ,  Imdb Režija: Diao Yinan Scenarij: Diao Yinan Igrajo: Ge Hu, Lun-Mei Kwei, Liao Fan, Regina Wan, Meihuizi Zeng, Jue Huang, Liang Qi Kitajski režiser in scenarist Diao Yinan je za svoj prejšnji film, neo-noir detektivko Black Coal, Thin Ice (Bai ri yan huo,2014), prejel berlinskega zlatega medveda. Režiser se je lani v podobnem slogu vrnil na mednarodno sceno, ko je svoj najnovejši film, The Wild Goose Lake, predstavil v osrednji tekmovalni sekciji festivala v Cannesu. Ponovno gre za zgodbo, ki v središče postavlja eno izmed klasičnih zapovedi noir filma: ranjenega anti-junaka na begu, okoli katerega je, ne glede na kriminalno preteklost in dejstvo, da mu policija upravičeno diha za ovratnik, zgrajen moralni center zgodbe. Zhou Zenong (Ge Hu) je gangster, ki se po petletnih letih za rešetkami vrne v staro jato. Vrnitev je prišla ravno v trenutku, ko boj za ozemlje med rivalskimi tolpami doseže vrhunec. Nepremišljeno ravnanje mladih članov njegove tolpe sproži srdit odziv iz rivalskega tabora – Zhou in njegovi možje postanejo tarče dobro organiziranega sovražnika, ki je med njegovo odsotnostjo pridobil moč in vpliv. Spor doseže kulminacijo s pregonom, med katerim lažje ranjeni Zhou rešuje kožo pred zasledovalci in po naključju ustreli policista. Smrt moža postave ga pahne v ilegalo – visoka nagrada je razpisna na njegovo glavo in Zhou je naenkrat v sila nezavidljivem položaju, ko mora dobro premisliti, komu sploh lahko zaupa. Jezero divjih gosi – ob katerem svoje delo pod krinko običajnih obiskovalk kopališča opravljajo številne prostitutke – in delavske četrti bližnjega mesta, v nadaljevanju postanejo primarna prizorišča, na katerih Diao skupaj s stalnim sodelavcem, odličnim direktorjem fo
First Cow (2019)

First Cow (2019)

Filmski kotiček, 20. avgust ― John Magaro and Orion Lee in First Cow (2019), Foto: Allyson Riggs/A24 Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama Dolžina: 122',  Imdb  Režija: Kelly Reichardt Scenarij: Kelly Reichardt, Jonathan Raymond  Igrajo: John Magaro, Orion Lee, Alia Shawkat, Toby Jones, Lily Gladstone, Scott Shepherd, Don Macellis Filmi Kelly Reichardt tudi v normalnih okoliščinah, ko nove filmske zgodbe preko številnih festivalov, skozi redno distribucijo, ali na kakšni VOD platformi, brez težav najdejo pot do gledalca, izstopajo v množici. Morda prav zato, v aktualnem trenutku, ko je pandemija malodane ustavila filmsko produkcijo in za nedoločen čas preložila premiere že dokončanih filmov, toliko bolj cenimo biserčke, kakršen je First Cow. Iz spomina ga ni pregnala niti poletna lenoba, zaradi katere sem blog za nekaj časa potisnil na stranski tir.  Prva krava, antivestern in svojevrstna "buddy" komedija, je skoraj dva meseca po ogledu zame še vedno svež, prijeten spomin in dokaz, da od 56-letne Američanke vedno lahko pričakujem nekaj več. Glavna junaka zgodbe postavljene na začetek 19. stoletja sta priučeni pek Cookie (John Magaro) in  King-Lu (Orion Lee), naseljenca, ki nekje na območju Oregona iščeta svoje mesto pod soncem. Najprej je dobrosrčni Cookie King-Luju pomagal v stiski, ta pa je kasneje, ob ponovnem snidenju, svojem rešitelju ponudil streho nad glavo. Tako se je rodilo prijateljstvo, ki je evolviralo v poslovno partnerstvo zgrajeno na Cookiejevih pekovskih sposobnostih, King-Lujevi podjetniški žilici in eni prav posebni okoliščini – potrebi britanskega vlastodržca (Toby Jones), da uživa v čaju z mlekom. Poveljnik postojanke je v ta namen v Oregon dal pripeljati prvo kravo, ki brez njegove vednosti prispeva eno glavni sestavin nove tržne uspešnice – ocvrtih mišk, ki jih Cookie in King-Lu ponujata na lokalni tržnici. Ena izmed kvalitet filmov Kelly Reichardt je naravnost in spontanost, s katero nas režiserka počasi uvaj
I See You (2019)

I See You (2019)

Filmski kotiček, 24. junij ― Helen Hunt in I See You (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: -  Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: krimi, drama, grozljivka Dolžina: 98',  Imdb  Režija: Adam Randall Scenarij: Devon Graye Igrajo: Helen Hunt, Jon Tenney, Judah Lewis, Owen Teague, Libe Barer Izginotje 10-letnika, ki je sredi belega dne ugrabljen v enemu izmed mestnih parkov in nezvestoba njegove žene Jackie (Helen Hunt), okupirajo misli izkušenega detektiva Grega Harperja (Jon Tenney). Ta se z ženinim skokom čez plot sicer nosi bolje od njunega sina edinca, ki je z mamo od razkritja na bojni nogi. In med tem ko Jackie poskuša zgladiti stvari z možem in pretirano užaljenim potomcem, v njihovem domu se začnejo dogajati čudne stvari. TV se sam prižiga, iz okvirjev izginjajo slike, iz predalov jedilni pribor... V tej fazi me je tretji, in po ocenah kritikov najboljši celovečerec angleškega režiserja Adama Randalla doslej, spominjal na še eno podpovprečno grozljivko, v kateri nadnaravni dogodki tlakujejo junakinjino pot v blaznost.  Toda izkaže se, da je scenarist (razmeroma neznani igralec Devon Graye), od samega začetka skrival asa v rokavu, ki ga je ob pravem trenutku znal dokaj dobro unovčiti. Nadaljevanje ponudi pojasnilo, kaj se skriva za angleško besedo „phrogging" in postavi dotlej videne nadnaravne dogodke v povsem drugačen kontekst. V nadaljevanju obenem dočakamo še smiselno povezovanje primera izginulega fanta iz začeta zgodbe z družino postavljeno v središče dogajanja in osvetlitev nekaterih dogodkov iz preteklosti, ki ji v izogib večjim kvarnikom, ne bom omenjal. Film, ne glede na učinkovit preobrat, s preprosto spremembo perspektive tudi nekaj izgubi. Jackie, naš vodnik skozi prvi del zgodbe, je v nadaljevanju povsem potisnjena na stranski tir in občutek je, da bi film potreboval močnejšo vez med zgodbo pred in po preobratu, da bi zares učinkoval kot kompaktna, premišljeno zastavljena celota. Večina ponujenih odgovorov le za silo drži vodo, po ogledu pa
Di Jiu Tian Chang (2019)

Di Jiu Tian Chang (2019)

Filmski kotiček, 17. junij ― aka So Long, My Son Mei Yong, Jingchun Wang, and Roy Wang in Di Jiu Tian Chang (2019), Foto: Imdb Slo naslov: Zbogom, sin moj Drugi naslovi: So Long, My Son Država: Kitajska Jezik: kitajščina Leto: 2019 Dolžina: 185' ,  Imdb Žanri: drama Režija: Xiaoshuai Wang Scenarij: Mei Ah, Xiaoshuai Wang Igrajo: Wang Jingchun, Yong Mei, Qi Xi, Du Jiang, Wang Yuan, Ai Liya, Xu Cheng, Li Jingjing, Zhao Yanguozhang 54-letnik kitajski režiser, scenarist in producent Wang Xiaoshuai je eden tistih avtorjev, ki v času vsesplošne komercializacije filma ohranja kurz neodvisnega filmanja, ki v svojem jedru nosi zgodbe malih ljudi vpete v širši socialni kontekst. Njegove filme vse od odmevnega prvenca The Days (Dongchun de rizi,1993) redno uvrščajo in nagrajujejo na največjih festivalih (Beijing Bicycle, Shanghai Dreams, In Love We Trust), v domačih kinodvoranah pa smo poleg naslovnega pred leti lahko ujeli tudi Rdečo amnezijo (Chuang ru zhe, 2014).   Wang se s svojim najnovejšim celovečercem pod drobnogled vzame v domovini do leta 2011 upoštevano pravilo "enega otroka," ki je zaznamovalo življenja številnih družin. Država je sporno določbo vrsto let uveljavljala s strogim sankcioniranjem kršiteljev (družina z dvema otrokoma je bila sankcionirana z odvzemom ene petine letnega zaslužka). Takšna oblika državljanske nepokorščine je poleg finančne kazni sprožila še posebne mehanizme, ki so takšne posameznike sistematično potiskale na družbeni rob. Wang eno takšnih zgodb predstavi z nelinearno strukturirano pripovedjo sestavljeno iz flashbackov, ki nam prinašajo koščke življenj dveh družin.  Potomca obeh družin sta se rodila istega dne, odraščala skupaj in postala najboljša prijatelja. Straši so delali v isti tovarni in se odlično razumeli. A nato je udarila tragedija, ki je močno zaznamovala življenja vseh vpletenih. Nedolžna otroška igra ob rečnem koritu se je končala z utopitvijo. Mlado življenje je ugasnilo, ožaloščena zakonca pa po spletu okoliščin (v katere so
Grâce à Dieu (2018)

Grâce à Dieu (2018)

Filmski kotiček, 8. junij ― aka By the Grace of God Melvil Poupaud in Grâce à Dieu (2018), Foto: Imdb Slo naslov: Božja Milost Drugi naslovi: By the Grace of God Država: Francija, Belgija Jezik: francoščina Leto: 2018 Dolžina: 137',  Imdb Žanri: drama, krimi Režija: François Ozon Scenarij: François Ozon Igrajo: Melvil Poupaud, Denis Ménochet, Swann Arlaud, Bernard Verley, Josiane Balasko Francoski režiser in scenarist François Ozon je zaslovel z dramami, prežetimi s komičnimi podtoni, v središču katerih so najpogosteje partnerski odnosi in zanimivi pogledi na različne motive: od identitete in različnih oblik seksualnosti, do umora in samomora. Ozon z naslovno stvaritvijo stopi izven svoje „komfortne zone“ in se loti v preteklih letih zelo aktualne teme zlorab otrok, ki so jo pod svojo streho desetletja dovoljevali in sistematično prikrivali najvišji cerkveni dostojanstveniki.  Film nas brez veliko ovinkarjenja, že po nekaj spoznavnih minutah z Alexandrom, globoko vernim človekom, očetom petih otrok, pripelje do bistva naslovne zgodbe. Alexandra je kot otroka zlorabil duhovnik in njegove rane so, navkljub ljubeči družini in uspešni karieri, še vedno globoke. Po naključnem razkritju, da taisti duhovnik še vedno dela z otroci se Aleksander odloči z zadevo seznaniti cerkev. Kot dober vernik zadevo želi rešiti diskretno, v sodelovanju z najvišjimi cerkvenimi dostojanstveniki. V upanju, da bo francoski kardinal po njegovem pričevanju enkrat z vselej s položaja odstavil spornega duhovnika, se Aleksander loti zanj zelo mučnega iskanja pravice. Toda po dolgem in potrpežljivem usklajevanju s cerkveno vrhuško naposled dojame, da prave volje za odstranitev pedofilskega duhovnika ni. Soočen z ignoranco cerkve povleče še zadnjo možno potezo – zoper duhovnika poda prijavo na policiji in tako nehote sproži gibanje, katerem se kmalu pridruži še več žrtev omenjenega duhovnika. Tako je dosežena kritična masa, ko svoje moči usmeri v razkritje desetletij sistematičnega toleriranja zločin
Boze Cialo (2019)

Boze Cialo (2019)

Filmski kotiček, 2. junij ― aka Corpus Christi Bartosz Bielenia in Boze Cialo (2019), Foto:Imdb Slo naslov: - Drugi naslovi: Corpus Christi Država: Poljska Jezik: poljščina Leto: 2019 Dolžina: 115',  Imdb Žanri: drama Režija: Jan Komasa Scenarij: Mateusz Pacewicz Igrajo: Bartosz Bielenia, Eliza Rycembel, Aleksandra Konieczna, Tomasz Ziętek, Leszek Lichota, Łukasz Simlat 38-letni poljski režiser in scenarist Jan Komasa je pozornost bolj metodičnih spremljevalcev evropskega  filma pritegnil že s celovečernim prvencem Samomorilna soba (Sala samobójców, 2011). Njegov drugi film, Varšava 44 (Miasto 44, 2014), je odmeval predvsem v režiserjevi domovini, saj ga je v kinih videlo slabih dva milijona Poljakov. Božje telo je njegov najuspešnejši in po moji oceni najboljši film doslej, ki je po premieri v neodvisni sekciji beneškega festivala Giornate degli Autori (ang. Venice Days) in kasnejši oskarjevski nominaciji, nadarjenega režiserja dokončno približal tudi mednarodni publiki.  Prva violina njegovega tretjega igranega filma je izvrstni Bartosz Bielenia v vlogi varovanca doma za mlade prestopnike. Že v enemu izmed uvodnih prizorov Daniel sodeluje v koordiniranem napadu na enega izmed varovancev doma, čeprav je eden izmed bolj angažiranih zapornikov pri obveznem bogoslužju, ki ga za varovance doma organizira duhovnik, s katerim se Daniel še posebej dobro razume. Sčasoma je postal duhovnikova desna roka in celo začel premišljevati o opravljanju izpita za duhovnika, vendar so pristojni na višjih instancah ambicije bivšega delinkventa hitro postavili v realne okvirje. Predanost veri mu je vseeno prinesla nekaj dobrega – pogojni izpust in delo na žagi v bližnjem mestecu. Toda fant po spletu okoliščin (lokalnem župniku se izdaja za potujočega duhovnika) dobi priložnost začasno opravljati duhovniško delo – župnik zaradi zdravstvenih težav konča na zdravljenju in Daniel do njegove vrnitve prevzame skrb za majhno župnijo. Izkaže se, da je mesto močno zaznamovano s tragedijo, v kat
Midnight Family (2019)

Midnight Family (2019)

Filmski kotiček, 28. maj ― Fer Ochoa, Josue Ochoa & Juan Ochoa in Midnight Family (2019), Foto: Official site Slovenski naslov: - Država: Mehika Jezik: španščina Leto: 2019 Žanri: dokumentarni Dolžina: 81',  Imdb  Režija: Luke Lorentzen Scenarij: Luke Lorentzen Igrajo: Fer Ochoa, Josue Ochoa, Juan Ochoa V Mexico Cityju po uradnih evidencah živi okoli 9 milijonov prebivalcev, po neuradnih pa v mehiškem prestolnici živi skoraj 20 milijonov ljudi.  Za nujno medicinsko pomoč in prevoz ponesrečencev do bolnišnic je v povprečju na voljo le 45 reševalnih vozil v državni lasti, ki bolnikom in ponesrečencem nudijo brezplačno asistenco. Občutno premalo za potrebe tako obljudenega mesta, v katerem reševalna vozila po grobih ocenah opravijo več kot tisoč nujnih voženj na dan. V takšnih razmerah le redki dočakajo prihod brezplačnega reševalnega vozila, vsi ostali pa so prisiljeni koristiti usluge številnih zasebnih reševalnih ekip, ki s prisluškovanjem policijskih frekvenc prihajajo do informacij o dogodkih in nesrečah. In ko pride do dogodka v četrti, v kateri glede na strukturo prebivalstva lahko pričakujejo plačilo za svoje usluge, se dirka proti kraju dogodka lahko začne. Kdor prej pride, prej melje.  V fokusu ameriškega režiserja in scenarista Luka Lorentzena je družina Ochoa: oče Fer, in njegova sinova Juah in Josue. Za volanom družinskega reševalnega vozila je najpogosteje 18-letni Juan, mlajši Josue pa je osnovnošolec, ki se običajno zadržuje zadaj, v prostoru za paciente in včasih, če je potrebno, skrit za majhno pregrado – njegovim skrivališčem med policijskimi kontrolami. O družinskih kvalifikacijah za opravljanje poklica ni povedano veliko, vendar je njihova usposobljenost za opravljanje tako odgovornega poklica močno vprašljiva. Kljub temu jim predanosti pri opravljanju dela ne moremo očitati, saj so napol legalne ekipe včasih edina pomoč, ki so jo deležni ponesrečenci. Kajti, ko pomoči ni, vsakršna pomoč je dobrodošla.  V približno 70 nočeh, ki so jih režiser in
Greed (2019)

Greed (2019)

Filmski kotiček, 26. maj ― Steve Coogan in Greed (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: VB Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: komedija, drama Dolžina: 104',  Imdb  Režija: Michael Winterbottom Scenarij: Michael Winterbottom, Sean Gray Igrajo: Steve Coogan, Isla Fisher, Shirley Henderson, David Mitchel, Asa Butterfield Michael Winterbottom je eden filmarjev, ki sem mu ob vsakem novem filmu pripravljen ponuditi priložnost. In če gre za eno izmed njegovih številnih kolaboracija s Stevom Cooganom, potem je zadeva toliko bolj mična. Priznam, da imam "soft spot" za Winterbottoma, čeprav ta v zadnjem obdobju ni storil nič spektakularnega, razen ponavljajočega se, vedno delujočega recepta, po katerem že vrsto let z Cooganom in Robom Brydonom ustvarja izvrstni tv projekt The Trip.  A vrnimo se raje k naslovnemu projektu, s katerim nas Anglež v zanj značilnem satiričnem slogu pelje v svet superbogatih, med posameznike, ki dogajanje opazujejo z vrha piramide zgrajene na temeljih sodobne potrošniške družbe. Z mešanjem elementov filma v filmu in lažnega dokumentarca Winterbottom zaokroži zgodbo o izmišljenem multimilijarderju Richardu McCreadiju (za znance Greedy McCreadie), modnem mogulu, ki je svoj imperij zgradil na iz poslovnega vidika briljantnem, a skoraj vedno moralno spornem izkoriščanju možnosti, ki jih prodornim posameznikom njegovega kova ponuja surovi kapitalizem.  Osrednji dogodek filma je praznovanje Richardovega 60. rojstnega dneva na grškem otoku Mikonos, počitniškem zbirališču svetovnega jet-seta, na katerem delavci že postavljajo imitacijo spektakularne gladiatorske arene, ki bo središče slavnostnega programa. "Takšno, kot v tistem filmu z Russellom Crowom!" kot rad večkrat poudari Richard, ki samega sebe očitno doživlja kot nekakšnega gladiatorja v areni poslovnih priložnosti. V ta namen je dal pripeljati celo čisto pravega, a nekoliko zaspanega leva, ki bo z nekaj spodbude (malce kokaina) vendarle pokazal svojo pravo čud.  Zgodba s skoki v pretekl
Fresh (1994)

Fresh (1994)

Filmski kotiček, 22. maj ― Sean Nelson in Fresh (1994), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 1994 Žanri: krimi, drama, triler Dolžina: 114',  Imdb  Režija: Boaz Yakin Scenarij: Boaz Yakin Igrajo: Sean Nelson, Giancarlo Esposito, Samuel L. Jackson, N'Bushe Wright, Ron Brice, Yul Vazquez, Víctor González V letu 1994 je izšel Šund (Pulp Fiction), po katerem je Samuel L. Jackson postal nepogrešljivo igralsko ime sodobnega Hollywooda. Jackson je istega leta igral v še enem odličnem filmu – Fresh, debitantski stvaritvi Boaza Yakina, ki je nekako ostal v senci več velikih in zares dobrih filmov, ki jih je filmskim sladokuscem ponudilo leto '94. V istem letu nam je ameriški film poleg Šunda ponudil še Foresta Gumpa in Kaznilnico odrešitve, med neameriškimi biseri je Kieslowski z dvema filmoma sklenil trilogijo Tri barve, Luc Besson je predstavil Leona, Novozelandec Lee Tamahori nas je pretresel z Nekoč so bili bojevniki... Fresh si je istega leta na festivalu Sundance s kultnimi Trgovci Kevina Smitha razdelil nagrado Filmmakers Trophy, v tem času drugo najpomembnejšo nagrado festivala in bil eden izmed izmed kandidatov za zlato kamero v Cannesu (nagrada za najboljši prvenec).   Glavni junak naslovne zgodbe je 12-letni Fresh (debitant Sean Nelson), ki je navkljub rosnim letom eden najbolj zanesljivih kurirjev v distribucijski mreži pod kontrolo lokalnega mamilarskega šefa Estebana. Streho nad glavo mu zagotavlja dobrosrčna teta, ki je prevzela skrb zanj in še nekaj daljnih sorodnikov, ki so jih starši, tako kot njega, pustili na cedilu. Njegova starejša sestra se potepa od enega do drugega sponzorja, ki z dnevnimi odmerki mamil kupujejo njeno ljubezen. Oče (Samuel L Jackson) je še vedno del njegovega življenja, vendar fant od alkoholika, ki živi v dotrajani prikolici, ni nikoli imel veliko koristi. Toda oče mu je vseeno nekaj dal – ogrel ga je za šah, ki je postal njuna praktično edina skupna točka in razlog, da ga Fresh še vedno občasno obišče na
Hatsukoi (2019)

Hatsukoi (2019)

Filmski kotiček, 20. maj ― aka First Love Sakurako Konishi and Masataka Kubota in Hatsukoi (2019), Foto: Imdb Slo naslov: Prva ljubezen Drugi naslovi: First Love Država: Japonska, VB Jezik: japonščina Leto: 2019 Dolžina: 108' ,  Imdb Žanri: krimi, komedija, romantični Režija: Takashi Miike Scenarij: Masa Nakamura Igrajo: Becky, Sakurako Konishi, Masataka Kubota, Nao Ōmori, Shōta Sometani, Jun Murakami, Sansei Shiomi Veliki Takashi Miike je po dveh malce slabših filmih ponovno v dobri formi. Človek, ki v svoji filmografiji ima že več kot sto različnih projektov nam je tokrat pripravil za običajne standarde nekoliko drugačno ljubezensko zgodbo, ki romantični del pripovedi izkoristi za oživitev v japonski kinematografiji vedno manj prisotne kriminalke o jakuzah.  Miike v sodelovanju s pogostim sodelavcem, scenaristom Maso Nakamuro, predstavnikom japonskega kriminalnega sindikata zoperstavi kitajsko mafijo (triade), nekje med njima, v navzkrižnem ognju, pa se znajde mlada, od mamil odvisna prostitutka, ki s prodajanjem svojega telesa plačuje za očetove grehe in osamljeni boksar, ki po nepričakovanem porazu v ringu izve, da so mu dnevi šteti. Nasprotnik ga na tla spravi z nič kaj močnim krošejem, pregled pri specialistu pa razkrije, da je razlog za nokavt veliki tumor na njegovih možganih.  Zgodba se odvije v eni sami noči, narativno kolesje pa je sproženo z načrtom manj pomembnega člana japonske mafije, ki v sodelovanju s pokvarjenim detektivom tokijske policije šefom želi izmakniti prihajajočo pošiljko mamil. Toda njegov načrt že v osnovi ne upošteva nepredvidenih okoliščin, ki dogajanje usmerijo v nepričakovane smeri. Slabo izpeljan rop ima učinek po klancu se kotaleče snežne kepe, z naraščajočo rušilno močjo.  (Prva) ljubezen običajno ima več kulminacij in več srečnih koncev. Po enaki, v strukturo filma vtkani logiki, Miike orkestrira pripoved s številnimi vrhunci in kar tremi srečnimi konci. V treh krajših podaljških Miike zgodbo pelje naprej, čez očitne logi
še novic