Sorry We Missed You (2019)

Sorry We Missed You (2019)

Filmski kotiček, 20. november ― Katie Proctor and Kris Hitchen in Sorry We Missed You (2019) Slovenski naslov: Medtem ko vas ni bilo Država: VB, Francija, Belgija  Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama Dolžina: 101',  Imdb  Režija: Ken Loach Scenarij: Paul Laverty Igrajo: Kris Hitchen, Debbie Honeywood, Rhys Stone, Katie Proctor, Ross Brewster Ken Loach je v izjemno dolgi in plodni karieri s kar šestnajstimi filmi sodeloval na uglednem festivalu v Cannesu in dvakrat tudi odnesel zlato palmo, najpomembnejšo nagrado festivala. Poznavalcem njegovega ustvarjalnega opusa verjetno ni potrebno posebej razlagati, kakšne filme je skozi celotno kariero snemal danes 83-letni zapriseženi levičar, ki je s svojimi zgodbami najraje pretresa socialna vprašanja iz perspektive malega človeka. Režiser je večkrat napovedal upokojitev, a nato vedno našel dovolj tehten razlog za vrnitev in upajmo, da z naslovnim še ni povedel zadnje besede.  Scenarij je tudi to pot prispeval njegov stalni sodelavec Paul Laverty, s katerim sta v središče postavila štiričlansko delavsko družino Turner iz Newcastla. Družina je v zadnjih nekaj letih na svoji koži močno občutila posledice zadnje velike gospodarske krize, dejstvo da živijo v najemniškem stanovanju pa je eden ključnih dejavnikov negotove prihodnosti. Oče Ricky je v preteklosti počel marsikaj, opravljal številna priložnostna dela in prav zato zdaj išče rešitev, ki bi družini zagotovila stabilnejše in varnejšo prihodnost. Zato sprejme delo voznika pri kurirski službi, ki po mestu in okolici dostavlja pakete. S tem je sicer močno otežil življenje ženi Debbie: ta namreč opravlja delo terenske negovalke, ki je zdaj veliko bolj zamudno, saj je Ricky prodal avto, s katerim se je prevažala od pacienta do pacienta. Vrednost vozila je bila polog za kombi, ki naj bi družini pomagal prilesti na zeleno vejo. Toda urniki obeh so zdaj zelo dolgi, odsotnost staršev pa se začenja vse bolj negativno odražati na njuna otroka, 15-letnega Seba in nekaj let mlajšo Lis
The Lighthouse (2019)

The Lighthouse (2019)

Filmski kotiček, 18. november ― Willem Dafoe and Robert Pattinson in The Lighthouse (2019), Photo by Eric Chakeen Slovenski naslov: Svetilnik Država: ZDA, Kanada Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama, fantazijski, grozljivka Dolžina: 109',  Imdb  Režija: Robert Eggers Scenarij: Max Eggers, Robert Eggers Igrajo: Willem Dafoe, Robert Pattinson, Valeriia Karaman Nova Anglija, konec 19. stoletja. Ladja na odročen, nenaseljeni otoček pripelje dva človeka. Thomas Wake in njegov mladi pomagač Ephraim Winslow bosta nekaj časa skrbela za svetilnik. Vse vajeti v svojih rokah drži Thomas, izkušeni svetilničar, ki bo na redkobesednega vajenca prenesel svoje bogate izkušnje. V praksi bo Ephraim moral nase prevzeti malodane vsa težja fizična dela, njegov nadrejeni pa bo pripravljal komajda užitna kosila in nadziral delovanje signalne luči. Zavoljo pikrosti starega svetilničarja je mladem vajencu toliko težje, vzdušje med njima je iz dneva v dan slabše. Prste vmes pri Ephraimovem počasnem drsenju v psihozo imata še vsiljiv galeb in morska deklica, ki ga občasno obišče v sanjah. Vajenec sprva sicer odločno zavrača idejo, da bi  se pridružil Thomasu in z njim zvrnil kakšen kozarček, a na koncu, v trenutku slabosti, vendarle popusti. Pijača omili napetosti in ju v trenutkih opitosti celo nekoliko zbliža. Toda pogosto popivanje le še bolj zamegli percepcijo čustveno razrvanega vajenca.  Ob gledanju in poslušanju drugega celovečerca Roberta Eggersa, enega najbolj nadarjenih režiserjev nove garde (obvezno videti njegov prvenec The Witch) dobimo občutek, da gledamo film iz nekih drugih časov. Monokrom in ozek skoraj kvadratni format slike naredita svoje, toda to so le najbolj očitne stilistične rešitve, zavoljo katerih je Svetilnik ena najbolj suverenih rekonstrukcij nekega časovnega obdobja. Eggers nas s svojim zvezdniškim tandemom pelje v čas, ko je signalno luč poganjalo olje in s tem povezana parna mašinerija. V čas ko je svetilničar-vajenec bil garač, ki je za nemoteno delovanje sveti
Angelo (2018)

Angelo (2018)

Filmski kotiček, 17. november ― Alba Rohrwacher and Kenny Nzogang in Angelo (2018), Foto: Imdb Slo naslov: Angelo Država: Avstrija Jezik: nemščina, francoščina Leto: 2018 Dolžina: 111' ,  Imdb Žanri: drama, zgodovinski, romantični Režija: Markus Schleinzer Scenarij: Alexander Brom, Markus Schleinzer Igrajo: Makita Samba, Alba Rohrwacher, Larisa Faber, Kenny Nzogang, Lukas Miko Bili so časi, ko so beli kolonizatorji na ladjah iz Afrike v Evropo dovažali ljudi. Takšna praksa je nekoč bila nekaj povsem običajnega. Danes, ko so številni Afričani pripravljeni storiti skoraj vse, da se vkrcajo na ladjo, ki ji bo pripeljala do evropske obale, je veliko takih, ki glasno nasprotujejo njihovem prihodu. Predvidevam, da zgolj zato, ker jih to pot na ladjo ne bodo vkrcali in v Evropo pripeljali sami. Zato, ker tokrat prihajajo po lastni volji. Dolgo pričakovani drugi celovečerec avstrijskega režiserja in scenarista Markusa Schleinzera – nase je opozoril z zelo solidnim prvencem Michael (2011) – odpre prizor dveh večjih čolnov nekje na evropski obali iz katerih trgovci s sužnji izkrcavajo novo pošiljko sužnjev. V naslednjem prizoru smo že v nekakšnem skladišču, kjer trgovci skupino otrok pripravljajo za prodajo: jih čistijo, pregledujejo, jih oblačijo v čista oblačila. Enega izmed otrok kupi dunajska grofica, ki zanj ima prav poseben načrt – fantek postane del posebnega projekta, s katerim grofica želi dokazati, da je "afriške divjake" mogoče "dresirati" in prilagoditi na življenje v civiliziranem okolju. Angelo Soliman  je ime, ki ga grofica izbere za drugega fantka (prvega je po nekaj dneh pokončala visoka vročina) in eksperiment se lahko začne. Film spremlja fantovo odraščanje na dvoru in prikaže kako je Angelo postal suženj, ki odlično igra flavto, nastopa v gledaliških igrah in nasploh dobro razume kulturo in visoko umetnost. Angelo je med takratno elito postal prava atrakcija – pri treh različnih lastnikih je živel razmeroma lagodno življenje in doživel visoko starost. Ena izmed
Ut og stjæle hester (2019)

Ut og stjæle hester (2019)

Filmski kotiček, 15. november ― aka Out Stealing Horses Stellan Skarsgård in Ut og stjæle hester (2019), Foto:Liffe Slovenski naslov: Konje krast Angleški naslov: Out Stealing Horses Država: Norveška, Švedska Jezik: norveščina, švedščina Leto: 2019 Žanri: drama, misterij Dolžina: 123 , Imdb Režija: Hans Petter Moland  Scenarij: Hans Petter Moland, Per Petterson (knjiga) Igrajo: Stellan Skarsgård, Jon Ranes, Bjørn Floberg, Tobias Santelmann, Danica Curcic Hans Petter Moland je ponovno z nami. Zdi se, da ta ugledni norveški režiser v zadnjem obdobju snema filme po načelu: eden zame, eden za plačilo računov. Človek pač mora od nečesa živeti, kar do neke mere pojasni nihanja v kvaliteti njegovih filmov. Enkrat pač slediš trendom in po drugorazrednem scenariju režiraš sklepno dejanje trilogije o Oddelku Q, drugič recikliraš samega sebe (Cold Pursuit) in ameriškemu okusu prilagajaš veliko boljši izvirnik Amaterji (Kraftidioten,2014). A še vedno govorimo o človeku, ki nam je podaril Zero Kelvin, Aberdeen, A Somewhat Gentle Man...  Stalnica v praktično vseh boljših Mollandovih filmih je skandinavska igralska legenda Stellan Skarsgård, ki v naslovnem Konje krast igra Tronda Sanderja, 67-letnega penzionista, ki se po ženini smrti pomaha v slovo življenju v Oslu in se preseli v odmaknjeno kočo v obmejnem pasu, onstran meje. Koča stoji na švedski strani, na robu manjše vasice, v kateri je Trond pred mnogimi leti preživel eno najlepših poletij njegovega življenje. Pogovor o očetih s serviserjem, ki popravlja njegov poškodovani avto, je vstopna točka za prvi daljši flashback, s katerim se Trond spominja poletja, ki ga je po koncu druge svetovne vojne  preživel z očetom. Trond s svojim glasom v offu postane naš vodič po lastnih spominih. Pripoved ves čas skače iz sedanjosti v preteklost, iz teh koščkov pa nastaja čutna zgodba, ki je močno zaznamovala njegovo življenje. Moland se je to pot odločil za adaptacijo istoimenske knjižne uspešnice norveškega romanopisca Pera Pettersona, ki p
The Peanut Butter Falcon (2019)

The Peanut Butter Falcon (2019)

Filmski kotiček, 10. november ― Dakota Johnson, Shia LaBeouf, and Zack Gottsagen in The Peanut Butter Falcon (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: -  Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: avantura, komedija, drama Dolžina: 97' ,  Imdb Režija: Tyler Nilson, Michael Schwartz Scenarij: Tyler Nilson, Michael Schwartz Igrajo: Shia LaBeouf, Dakota Johnson, Zack Gottsagen, Bruce Dern, John Hawkes, Thomas Haden Church Grozljivke, napete akcijske zgodbe, težke drame. Vse te zgodbe v kombinaciji z jesenskimi deževnimi dnevi na človeka lahko vplivajo malce depresivno, a tudi za takšne primere obstaja rešitev – razpoloženje si vedno lahko popravite z ogledom kakšnega "feelgood" filma. Na te zahteve lahko odlično odgovori The Peanut Butter Falcon (ljubljenec občinstva na uglednem SXSW festivalu), sicer celovečerni prvenec režiserko-scenarističnega dua Tyler Nilson-Michael Schwartz, ki je potreboval pet let za uresničitev naslovnega projekta. Zgodba je od samega začetka bila napisana za Zacka Gottsagena, igralca z Downovim sindromom, ki je na nekem zborovanju spoznal Nilsona in Schwartza. Iz navdušenja nad njegovim entuziazmom, oziroma njegovo željo po igralski karieri, je nastal scenarij, ki je s svojo kvaliteto na koncu pritegnil ugledno igralsko zasedbo. Zack je v filmu izgubil črko c in postal Zak, varovanec doma za slabotne in ostarele, ki sanjari o karieri rokoborca. Mladenič je večkrat neuspešno poskušal pobegniti iz doma in priti do Salt Water Rednecka, njegovega idola, sicer nekoč slavnega rokoborca, ki zdaj vodi šolo za rokoborbo. Zak je med varovanci doma (Bruce Dern) in osebjem (Dakota Johnson) našel prijatelje, toda želja po svobodi in karieri profesionalnega rokoborca je tako močna, da Zak preprosto noče in noče odnehati. Po več spodletelih poskusih mu naposled uspe pobegniti, a to je le začetek dolge poti na Florido, ki je posuta s številnimi nevarnostmi. Njegova mala pustolovščina bi se najbrž hitro končala, če Zak po spletu okoliščin ne bi poiskal zatočišča v čo
Haunt (2019)

Haunt (2019)

Filmski kotiček, 7. november ― Katie Stevens in Haunt (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: Strašila Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: grozljivka, triler Dolžina: 92' ,  Imdb  Režija: Scott Beck, Bryan Woods Scenarij: Scott Beck, Bryan Woods Igrajo: Katie Stevens, Will Brittain, Lauryn McClain, Andrew Caldwell, Shazi Raja Strašila (Haunt, 2019), je prvi odmevnejši avtorski projekt tandema Scott Beck-Bryan Woods, dolgoletnih prijateljev, ki sta se na veliko sceno prebila z izvirnim scenarijem za uspešnico Tiho mesto (A Quiet Place, John Krasinski, 2018). Leto kasneje sta dobila priložnost podpisati njuno prvo ambicioznejšo produkcijo pod producentsko taktirko Elija Rotha, ki se je v zadnjih letih v vlogi režiserja, scenarista in producenta promoviral v enega vplivnejših ustvarjalcev žanrskega filma. Strašila so eden v nizu filmov, ki si v kinih in na različnih streaming platformah želijo odrezati svoj kos pogače, v za tovrstne poskuse ugodnem času priprav na praznovanje noči čarovnic, ko je povpraševanje po grozljivkah praviloma največje.  Strašila so še en v nizu mlačnih poskusov, v katerem prepoznavamo odmeve žanrskih klasik in že po četrt ure ugotavljamo, da se še enkrat podajamo na pot, na kateri ne gre pričakovati nobenih presenečenj. Zgodba o mladini, ki na noč čarovnic v iskanju primerne zabave zaide v hišo strahov in tako stori usodno napako, sledi klasičnim žanrskim zapovedim. Takoj je jasno, kdo je nabolj trdoživa protagonistka zgodbe, t.i. final girl, ki bo preživela do konca in se navkljub navidezni krhkosti uspešno zoperstavila zlobnežem. Njeni prijatelji so tukaj le zato, da zaposlijo skupino psihopatov in omogočijo uresničitev njihovih izprijenih fantazij. Finalno dekle je obenem edini karakter z nekaj ozadja: skoki v preteklost nas seznanjajo s travmatično izkušnjo iz otroštva in v luči teh spoznanj je njen boj za preživetje tudi svojevrsten obračun s preteklostjo. Naslovna stvaritev je pogojno gledljiva zavoljo dejstva, da žrtve niso le butaste
Dronningen (2019)

Dronningen (2019)

Filmski kotiček, 5. november ― aka Queen of Hearts Trine Dyrholm and Gustav Lindh in Dronningen (2019), © Rolf Konow Slo naslov: - Drugi naslovi: Queen of Hearts Država: Danska, Švedska Jezik: danščina, švedščina Leto: 2019 Dolžina: 127',  Imdb Žanri: drama Režija: May el-Toukhy Scenarij: May el-Toukhy, Maren Louise Käehn Igrajo: Trine Dyrholm, Gustav Lindh, Magnus Krepper, Silja Esmår Dannemann, Liv Esmår Dannemann, Stine Gyldenkerne V eri seks škandalov, ki so odnesli nekoč najvplivnejšega hollywoodskega producenta, nekaj znanih igralskih imen in drugih znanih obrazov iz različnih segmentov javnega življenja, iz Skandinavije prihaja dansko-švedska produkcija, ki nekoliko premeša karte in se zlorabe šibkejšega loti iz nekoliko drugačne perspektive. Danska režiserka  May el-Toukhy se istega vprašanja loti tako, da v vlogo šibkejšega postavi najstniškega fanta, ki ga iz pozicije moči izkorišča starejša ženska.  Ime je Anne. Je poročena, mati dveh simpatičnih dvojčic in uspešna odvetnica, specializirana za primere, v katerih zastopa mladoletnike, ki so na različne načine bili zlorabljeni od odraslih, največkrat tistih iz ožjega družinskega kroga. Mož Peter je zdravnik, ki ima še enega otroka, vendar ta živi z bivšo ženo. V prvi tretjini filma opazujemo družinsko dinamiko v kateri največ prostora dobi odnos med zakoncema. Ta je sicer korekten, a opaziti je, da med njima že dolgo ni pravega ognja. Opazujemo ju pred odhodom k nočnem počitku, zjutraj in popoldan, po vrnitvi iz služb. Očitno je, da zatopljena vsak v svoje projekte ne posvečata veliko pozornosti telesnem zbliževanju. Peter je morda zadovoljen s takšnim partnerskim režimom, toda prizor, v katerem Ana v ogledalu opazuje svoje nago telo, dovolj jasno odraža njeno negotovost, svojevrstno soočanje z lastno minljivostjo in željo po tem, da jo nekdo (po)gleda s poželenjem v očeh. Družinska dinamika se spremeni, ko se k njim preseli Peterov problematični 17-letni sin Gustav, ki je za njegovo mamo postal neobvladljivo br
Diego Maradona (2019)

Diego Maradona (2019)

Filmski kotiček, 3. november ― Diego Armando Maradona in Diego Maradona (2019), Foto: Imdb Slo naslov: Diego Maradona Država: VB Jezik: angleščina, španščina, italijanščina Leto: 2019 Dolžina: 130',  Imdb Žanri: dokumentarni, biografija, športni Režija: Asif Kapadia Scenarij: Asif Kapadia Igrajo: Diego Maradona, Claudia Villafañe, Jorge Burruchaga, Dalma Maradona, Diego Maradona Sr. Ko v spletni iskalnik vpišete "mali zeleni," ena izmed najvišje rangiranih možnosti za dokončanje iskalnega niza je Maradona. Zaljubljence v najpomembnejšo postransko stvar na svetu danes navdušujejo drugi heroji v kopačkah, toda Diego Armando Maradona bo vedno "mali zeleni." Drugi so lahko vesoljci, prišleki z drugih planetov, toda "mali zeleni" je lahko le eden.  S svojim najnovejšim dokumentarcem Asif Kapadija po dveh odličnih filmih – Amy (2015) o glasbenici Amy Winehouse in Senna (2010) o dirkaču formule 1 Ayrtonu Senni – nadaljuje s pretresanjem fenomena zvezdništva in temnih plati slave. Moment, ki Kapadijine dokumentarce dela posebne in morda najbolj ločuje od ostalih tovrstnih projektov je preciznost, ali bolje rečeno občutek, s katerim Britanec uspeva iz morja posnetega, največkrat arhivskega materiala, koščke zgodbe sestaviti tako, da v njih lahko prepoznamo ljudi iz krvi in mesa. Ali drugače, Kapadia obvlada prijeme, s katerimi enodimenzionalna podoba posameznika dobi globino, širino in potrebno kompleksnost. Za razliko Senne in Amy se je Kapadia to pot lotil portretiranja še vedno živega človeka. Morda je ravno zato nekatere zmotilo, da režiser zgodbo o Maradoni konča z njegovim odhodom iz Napolija in Italije, toda ravno Maradonin posebni odnos z južnjaško prestolnico in Italijo nasploh tvori eno izmed pomembnejših, če ne najpomembnejšo čustveno nit filma. Zgodba se sicer začne v faveli Villa Fiorito v Buenos Airesu, med reveži, ki brez elektrike, vodovoda in kanalizacije sanjarijo o boljšem življenju. Maradona je prve nogometne korake naredil prav tam, na zaprašenih ulicah, s k
Crawl (2019)

Crawl (2019)

Filmski kotiček, 31. oktober ― Kaya Scodelario in Crawl (2019), Photo: Imdb Slo naslov: Plazenje Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Dolžina: 87',  Imdb Žanri: akcija, drama, grozljivka Režija: Alexandre Aja Scenarij: Michael Rasmussen, Shawn Rasmussen Igrajo: Kaya Scodelario, Barry Pepper, Ross Anderson Vse od odlične Krvave romance (Haute Tension, 2003), od francoske režiserja Alexandra Aje čakamo naslednjo klasiko žanra. Od takrat do danes je posnel pet celovečercev, vendar več ni našel formule in forme, ki bi katerega izmed njegovih filmov postavila ob bok Krvavi romanci. Vmes je sicer nanizal nekaj solidnih (rimejk Cravenove klasike The Hills Have Eyes, Horns) in zabavnih (Piranha 3D) poskusov, toda Francoz več ni dosegel takšnega nivoja.  The Crawl je novo poglavje v tej seriji, s katerim je Aja na žalost nadaljeval negativen trend in posnel enega svojih najslabših izdelkov doslej. Filma sem se lotil na krilih zmernega optimizma, s katerim so kritiki opisovali Ajino najnovejšo stvaritev. Optimizma, ki je že po pol ure filma povsem splahnel in me pustil v stanju popolne nezavzetosti, s katero sem na avtopilotu prilezel do konca filma.    Zgodba o mladi profesionalni plavalki Haley (Kaya Scodelario), ki se sredi hudega orkanskega neurja želi prepričati, da je z njenim očetom (Barry Pepper) vse v redu, mi je ponudila bore malo razlogov za zadovoljstvo in zato toliko težje razumem v povprečju solidne ocene večine ocenjevalcev. Ob takšnih filmih je razvedrilna vrednost vedno argument, s katerim lahko opravičiš nekatere stvari, toda v naslovnem primeru moji (morda pokvarjeni) senzorji niso zaznali nobenih omembe vrednih dosežkov. Igralskih, obrtnih, scenarističnih. Pozorno oko lahko že v uvodu opazi tablo, ki označuje bližino krokodiljega rezervata/farme ali nekaj podobnega. Ob hudem nalivu in poplavah ni težko predvideti, kakšna grožnja čaka našo junakinjo in njenega, kot se kasneje izkaže, pomoči potrebnega očeta. Prav tako je jasno, da bo plavalka nekje vmes m
Teret (2018)

Teret (2018)

Filmski kotiček, 29. oktober ― aka The Load Leon Lučev in Teret (2018), Photo: Imdb Slo naslov: Tovor Drugi naslovi: The Load Država: Srbija, Francija, Hrvaška  Jezik: srbščina Leto: 2018 Dolžina: 98' ,  Imdb Žanri: drama Režija: Ognjen Glavonić Scenarij: Ognjen Glavonić Igrajo: Leon Lučev, Pavle Čemerikić, Tamara Krcunović, Ivan Lučev Tovor, srbskega režiserja Ognjena Glavonjića, smo lahko ujeli že na lanskem Liffu (posebna omemba žirije), še nekaj časa pa ga lahko ujamete na VOD platformi evropskega  HBO-ja. Film, ki je svojo pot začel z odmevno premiero v sklopu festivala "Cannes Directors' Fortnight," so v režiserjevi domovini mnogi označili za protisrbski in ravno zavoljo takšne kvalifikacije je verjetno bil deležen nekaj večje pozornosti, kot bi jo dobil sicer.  Glavni junak zgodbe postavljene v leto 1999, v čas NATO bombardiranja Srbije,  je Vlada (Leon Lučev), ki se po zaprtju tovarne v kateri je delal vrsto let preživlja s priložnostnimi deli. Vozniški izpit, ki ga je na pobudo pokojnega očeta naredil pred mnogimi leti, mu je zdaj prišel še kako prav. Vlada je namreč eden izmed več voznikov, ki z območij na jugu Srbije, kjer še potekajo spopadi med Srbi in Albanci, na obrobje Beograda peljejo tovornjake s skrivnostnim tovorom. Vozniki do tovornega prostora zaklenjenega z verigo nimajo dostopa, vozil ne preverja niti policija, ki v primeru  kontrole v roke dobi depešo, ki vozilu zagotavlja prosto pot. Po prispetju na cilj vozniki za opravljeno delo dobijo denar na roke. Vprašanja niso dovoljena. Denar pospraviš v žep, greš domov in čakaš na naslednjo turo. Takšna so pravila. In v teh okoliščinah se Vlada ne počuti najbolje v svoji koži.  Zakaj, verjetno ni potrebno posebej pojasnjevati gledalcem iz območja nekdanje skupne države in bolje informiranim Evropejcem. Vsem ostalim, z nekaj manj znanja o konfliktih na področju bivše Jugoslavije, režiserjev pristop morda lahko ponudi nekaj dodatnega suspenza. Tovor je film, ki opozori kdo nosi odgovornost za gnusne zloč
Zombieland: Double Tap (2019)

Zombieland: Double Tap (2019)

Filmski kotiček, 20. oktober ― Woody Harrelson, Jesse Eisenberg, Abigail Breslin, and Emma Stone in Zombieland: Double Tap (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: Vrnitev v deželo zombijev Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: akcija, komedija, grozljivka Dolžina: 99',  Imdb  Režija: Ruben Fleischer Scenarij: Dave Callaham, Rhett Reese, Paul Wernick Igrajo: Woody Harrelson, Emma Stone, Jesse Eisenberg, Abigail Breslin, Zoey Deutch, Bill Murray, Rosario Dawson Se še spomnite druščine, ki je v razigranem celovečernem prvencu Rubena Fleischerja k večnem počitku veselo pošiljala žive mrtvece? Druščina je vmes postala skorajda družina, ki tako kot vsaka družina ima svoja nesoglasja. Razmerje med Wichito in Columbusom je na točki, ko slednji želi njun odnos tudi formalno dvigniti na višji nivo. Wichita nad idejo ni navdušena, tako kot nad Tallahasseejevo pretirano zaščitniško, očetovsko držo, ni navdušena zdaj že odrasla Little Rock. Tallahassee in Columbus vseeno ne moreta skriti razočaranja, ko nedolgo zatem ugotovita, da ju je ženski del družine zapustil. Sestri sta se usedle v Tallahasseejevega jeklenega ljubljenčka in se odpeljale svobodi in novim dogodivščinam naproti. „Izdaja“ je hitro pozabljena, saj oba Wichiti priskočita na pomoč, ko svojeglava Little Rock pobegne z mladim pacifistom/glasbenikom. Tam zunaj je bolj nevarno kot kdajkoli prej – iz dneva v dan je vedno več novih, visoko razvitih zombijev (rečejo jim T-800, glej Terminator), ki jih je hudičevo težko pokončati. Povabilo za avanturo maskirano v iskalno akcijo je tako izpisano. Natanko deset let po uspehu prvega filma se je ponovno zbrala ekipa, zaslužna za eno  izmed zabavnejših izkušenj leta 2009. Vrnitev v deželo zombijev je nova zgodba sestavljena iz enakih, vendar deset let starejših sestavin. Prav to je bil eden izmed glavnih pomislekov pred ogledom (četudi obstajajo izjeme, ki dokazujejo nasprotno – beri: Deadpool 2), saj vsi dobro vemo, da je dobro kosilo praviloma pripravljeno iz svežih sesta
In Fabric (2018)

In Fabric (2018)

Filmski kotiček, 17. oktober ― Marianne Jean-Baptiste and Fatma Mohamed in In Fabric (2018), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: VB Jezik: angleščina Leto: 2018 Žanri: komedija, grozljivka Dolžina: 118',  Imdb  Režija: Peter Strickland Scenarij: Peter Strickland Igrajo: Marianne Jean-Baptiste, Fatma Mohamed, Hayley Squires, Leo Bill, Jaygann Ayeh In Fabric, najnovejša stvaritev Petera Stricklanda, enega najzanimivejših britanskih avtorjev zadnjega desetletja, je že od lanske premiere v Torontu stal v samem vrhu seznama filmov, ki se jim najbolj veselim v letošnjem letu. Vprašanje je, ali bi svet sploh slišal za danes 46-letnega Angleža, če ta ne bi denarja podedovanega po pokojnem stricu, namesto v reševanje stanovanjskega vprašanja raje usmeril v snemanje celovečernega prvenca. Strickland je sklenil posneti film z lastnimi sredstvi in ker je 25.000 funtov zapuščine v Angliji dobra desetina sredstev, ki jih potrebuješ za takšen projekt, je odšel v Romunijo in tam posnel prvenec Katlin Varga (2009), s katerim se je prebil na veliko sceno (premiera v Berlinu in srebrni medved za zvok). Sledil je Berberian Sound Studio (2012), čudovito avdiovizualno posvetilo eri gialla in nato še vrhunec njegove dosedanje kariere, odlični The Duke of Burgundy (več o filmu si lahko preberete na tej povezavi), ki sem ga uvrstil na mojo lestvico najboljših filmov leta 2014. Marianne Jean-Baptiste in In Fabric (2018), Foto: Imdb Strickland tudi z naslovno zgodbo znova nadvse uspešno obuja duh gialla. Odlična Marianne Jean-Baptiste igra bančno uslužbenko Sheilo, žensko srednjih let, ki po propadu zakona poskuša obrniti novi list. Potem ko jo bivši zamenja za "novejši model" Sheila želi spoznati nekoga novega. Stik s potencialnim kandidatom je vzpostavljen skozi časopisna rubriko z zasebnimi oglasi, prvi zmenek dogovorjen. Sheila v iskanju ustrezne obleke zaide na ženski oddelek lokalne veleblagovnice, kjer njeno pozornost pritegne rdeča toaleta. Na pomoč ji priskoči enigmatična uslu
The Art of Self-Defense (2019)

The Art of Self-Defense (2019)

Filmski kotiček, 14. oktober ― Alessandro Nivola and Jesse Eisenberg in The Art of Self-Defense (2019), © Bleecker Street Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: komedija, krimi, drama Dolžina: 104',  Imdb  Režija: Riley Stearns Scenarij: Riley Stearns Igrajo: Jesse Eisenberg, Alessandro Nivola, Imogen Poots, Steve Terada, Phillip Andre Botello Stemnilo se je že. Z vrečko pasje hrane hitite domov. V pusti ulici mimo pripeljeta neznanca na motorju, eden izmed njiju te vpraša: "Si oborožen?" Kako sploh odgovoriti na takšno vprašanje? "Nisem!" je odvrnil zmedeni Casey (Jesse Eisenberg) in tako spisal povabilo skupini napadalcev na motorjih, ki ga je nekaj trenutkov kasneje oropala in hudo pretepla. Tako hudo, da je nekaj dni preživel v bolnišnici, na oddelku za intenzivno nego.  Dogodek je sesul že tako nizko samozavest sramežljivega računovodje, ljubitelja mehkega rocka in lastnika prikupnega kužka, sicer njegovega edinega prijatelja. Trideset in nekaj letni Casey je torej prava šleva, moški brez jajc, ki se nikoli v življenju ni postavil po robu živi duši. Ob prvih znakih potencialnega konflikta je vedno izbral umik. To je taktika, ki je delovala vse do srečanja z neznanci na motorjih. In to je dogodek, po katerem Casey odide do trgovine z orožjem, z namero kupiti pištolo. Formularji so izpolnjeni in ovir za nakup ni. Toda preden lahko prevzame svoj kos orožja mora miniti nekaj tednov. Takšen je pač zakon. Gre za nekakšno varovalko, ki preprečuje scenarij, da kupec v navalu jeze takoj preluknja tistega, do katerega goji zamero. V iskanju alternativ Casey zaide v lokalni karate klub in hitro začuti, da je to dober korak v smeri izboljšanja njegovih obrambnih sposobnosti. Pod svoje okrilje ga vzame karizmatični Sensei (Alessandro Nivola) in transformacija glavnega akterja se lahko začne. 33-letni ameriški režiser Riley Stearns je z odličnim prvencem Faults (2014) spisal najboljše povabilo za svoje bodoče projekte. Pet let kasneje so na festivalu
Midsommar (2019)

Midsommar (2019)

Filmski kotiček, 10. oktober ― Jack Reynor, Florence Pugh in Vilhelm Blomgren v Midsommar (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: ZDA, Švedska, Madžarska Jezik: angleščina, švedščina Leto: 2019 Žanri: drama, grozljivka, misterij Dolžina: 147' ,  Imdb  Režija: Ari Aster Scenarij: Ari Aster Igrajo: Florence Pugh, Jack Reynor, Vilhelm Blomgren, Will Poulter, William Jackson Harper Ameriški režiser Ari Aster je na krilih uspeha odličnega celovečernega prvenca Hereditary potreboval le leto dni za novi film, s katerim mu je ponovno uspelo pritegniti nemalo pozornosti. Aster je vlogo prve violine namenil talentirani Angležinji Florence Pugh (Lady Macbeth, The Little Drummer Girl), ki igra mlado Američanko Dani, ki se skupaj s fantom Christianom (Jack Reynor) in njegovimi prijatelji (navkljub njihovem ugovarjanju) odpravi na poletno potepanje, na katerem bojo odkrivali lepote ruralne Švedske. Osrednji cilj njihove turneje je obskurni festival, nekakšen švedski "Pozdrav poletju," ki ga prebivalci idilične vasice bogu za hrbtom organizirajo vsakih 90 let. Festival je nedvomno zelo zanimiva priložnost za skupinico ameriških turistov, ki se prvič potepajo po Skandinaviji, dodaten bonus pa je dejstvo, da je del njihove ekipe Pelle, ki prihaja iz teh krajev. Prav on je druščino s svojimi zgodbami prepričal, da v fokus njihove švedske avanture postavijo festival v njegovem domačem kraju. In prvi vtis je zelo dober: ob glasbi in plesu prišlekom takoj ponudijo halucinogene gobe in družba se pod vplivom le-teh hitro sprosti in zlije s tamkajšnjo mladino. Mamila v teh krajih očitno niso noben tabu in druščina je v teh trenutkih najbrž enotnega mnenja, da so s prihodom na festival zadeli pravi jackpot. Prvi vtisi so fantastični, toda nekaj čudnih podrobnosti nekako napoveduje, da izkušnja za povabljence ves čas verjetno ne bo povsem prijetna.  Aster je v uvodu v zgodbo vzpostavil psihološki profil glavne junakinje zaznamovane z družinsko tragedijo (beri: skupinski samomor mlajše s
Mi obra maestra (2018)

Mi obra maestra (2018)

Filmski kotiček, 8. oktober ― aka My Masterpiece Guillermo Francella & Luis Brandoni in Mi obra maestra (2018), © MARIO CHIERICO Slo naslov: - Drugi naslovi: My Masterpiece Država: Argentina Jezik: španščina Leto: 2018 Dolžina: 100',  Imdb Žanri: drama, komedija Režija: Gaston Duprat Scenarij: Gaston Duprat, Andres Duprat Igrajo: Guillermo Francella, Luis Brandoni, Raul Arevalo, Andrea Frigerio, Maria Soldi, Alejandro Paker, Pablo Ribba Argentinca Gastón Duprat in Mariano Cohn tvorita uspešen kreativni duo, ki je skupaj posnel pet igranih celovečercev, več dokumentarnih in kratkih filmov. Nazadnje sem na blogu omenil The Distinguished Citizen (El ciudadano ilustre), njun film iz leta 2016, s katerim sta dosegla velik uspeh in pobrala številne nagrade na različnih festivalih. My Masterpiece je obenem njun prvi skupni projekt, pri katerem je Dupart režijo podpisal samostojno, Cohn pa je prevzel producentsko vlogo (že pri njunem naslednjem projektu vloge bodo obrnjene). Satiričen pogled na svet umetnikov in umetnosti je ponavljajoči se motiv njunih zgodb in tudi to pot Dupart in Cohn nista spreminjala dobro delujočega recepta. Glavna figura naslovne zgodbe je Renzo Nervi, eden izmed najbolj cenjenih argentinskih slikarjev, ki si je ime ustvaril v 80-ih. Renzo še vedno slika, toda njegove slike več ne gredo v promet. To je dejstvo, na katero ga ves čas opozarja Arturo Silva, njegov dolgoletni prijatelj in lastnik galerije, v kateri so razstavljene njegove slike. Sprememba sloga in modernizacija so nujno zlo, če Renzo želi izboljšati svoj nezavidljiv materialni položaj. Renzo je namreč še vedno le najemnik, ki si je v najeti hiši uredil dom in atelje, v katerem že leta ustvarja svoje umetnine. Toda trmasti slikar si je z neprilagodljivostjo, konfliktno naravo in pretirano direktnostjo zaprl malodane vsa vrata, le Arturo je vedno verjel vanj in mu ne glede na vse muhe, ves čas stal ob strani. Toda tudi Arturovo potrpljenje ima meje in ko Renzo izigra njegovo zaupanje in zar
še novic