Psychobitch (2019)

Psychobitch (2019)

Filmski kotiček, 8. april ― Jonas Tidemann & Elli Müller Osborne in Psychobitch (2019) Slovenski naslov: - Država: Norveška Jezik: norveščina Leto: 2019 Žanri: drama, romantični Dolžina: 109 ',  Imdb Režija: Martin Lund Scenarij: Martin Lund Igrajo: Jonas Tidemann, Elli Müller Osborne, Henrik Rafaelsen, Jannike Kruse Marius (Jonas Tildemann) je dober dečko. Vzoren učenec in do vseh spoštljiv mladenič, s katerim so zadovoljni njegovi starši in učitelji. 15-letnik je eden tistih, ki že ima začrtano pot: ve kje bo nadaljeval šolanje in kaj želi početi v prihodnosti. Pogruntal ni samo še tega, kako osvojiti srce sošolke Leje, ki ga že lep čas močno privlači. Prve seksualne izkušnje so tema, ki okupira fante v tej fazi odraščanja – o tem pogosto razmišljajo, se zafrkavajo in kujejo smele načrte. Marius ni izjema, vendar njegove delnice pri puncah po prepričanju sošolcev ne kotirajo prav visoko. Uporniška Frida (Elli R.M. Osbourne) je na drugi strani pravo nasprotje svojih sovrstnikov. Zavoljo ekscesnega obnašanja in psihičnih težav je postala izobčenka, s katero nihče ne zna vzpostaviti stika. Načrtov za prihodnost nima in se ves čas upira učiteljem in psihologom, ki jo poskušajo vrniti v korito normalnosti. Pobudo za šolski projekt učenja v parih je sprožil Marius in učitelji so mu v skladu z njegovo reputacijo za učno partnerko dodelili Frido. Po začetnih nesporazumih se Marius in Frida iz dneva v dan bolje razumeta in fant na problematično sošolko postopoma začne gledati z drugačnimi očmi. Psychobitch je najstniška romantična drama, ki sicer obkljuka večino standardnih rom-kom klišejev, od klasičnega zapleta, do srečnega konca na maturantskem plesu, vendar film kljub temu te železne motive obravnava z dovolj svežine in prepričljivosti. Vse kar se godi junakom deluje kredibilno do te mere, da med ogledom nisem čutil potrebe po povpraševanju večine dejanj in posledic, ki zgodbo ženejo naprej. Norveški režiser in scenarist Martin Lund (o njegovem drugem celovečercu The Almos
Vivarium (2019)

Vivarium (2019)

Filmski kotiček, 5. april ― Jesse Eisenberg and Imogen Poots in Vivarium (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: Irska, Danska, Belgija Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: grozljivka, misterij, zf  Dolžina: 97',  Imdb  Režija: Lorcan Finnegan Scenarij: Lorcan Finnegan, Garret Shanley Igrajo: Imogen Poots, Danielle Ryan, Eanna Hardwicke, Senan Jennings Vivarij je beseda, s katero označujemo zaprt življenjski prostor z zemljo, vodo in rastlinjem, v katerem običajno vzgajamo rastline, kopenske in vodne živali, ali kombinacijo vsega naštetega. Vivarij je, kakorkoli obrneš, nasprotje občutka svobode, ki ga vsak živi organizem lahko izkusi, ko ni omejen, oziroma ujet v prostor ograjen s takšnimi nepremagljivimi ovirami. Gemma (Imogen Poots) in Tom (Jesse Eisenberg) sanjarita o idiličnem življenju v hiški v predmestju in ravnokar vstopata v tisto najbolj pomembno fazo, ko je dejansko potrebno preudarno izbrati hišo v predmestju. Zato tudi vstopita v prodajni salon korporacije, ki je v predmestju zgradila popolnoma novo naselje družinskih hiš, ki jih zdaj ponujajo zainteresiranim kupcem. Gemmaa in Tom bi morda lahko več pozornosti namenila rahlem nelagodju, ki sta ga začutila ob prvem stiku z dokaj čudnim, izumetničenim predstavnikom podjetja, ki jim je ponudil brezplačen ogled hiš(e) v novem naselju, ki se bojda zelo hitro prodajajo. Kajti kmalu po prihodu v veliko naselje srhljivo identičnih zelenih hišk sta najbrž že čutila, da življenje v tako sterilnem okolju ni prava izbira. In ravno ko sta se pripravljala stopiti do prodajalca in se mu zahvaliti za njegov čas, je ta izginil. Na tej točki naša junaka še ne vesta, da sta ujeta v nekakšen vivarij, iz katerega ne bosta znala najti izhoda, saj se bo vsak poskus odhoda končal na izhodiščni točki, pred hišo, ki sta si jo ogledala. Vivarij je drugi celovečerec Lorcana Finnegana, s katerim je Irec nadgradil pred osmimi leti posneti kratki film Foxes. Finneganova vizija in scenarij sta očitno prepričala Imogen Poots in J
Queen & Slim (2019)

Queen & Slim (2019)

Filmski kotiček, 4. april ― Daniel Kaluuya and Jodie Turner-Smith in Queen & Slim (2019), Foto: Universal Pictures Slovenski naslov: Queen in Slim  Država: ZDA, Kanada Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama, krimi, romantični Dolžina: 132',  Imdb  Režija: Melina Matsoukas Scenarij: Lena Waithe Igrajo: Daniel Kaluuya, Jodie Turner-Smith, Bokeem Woodbine, Chloë Sevigny, Flea Črna Bonnie in Clyde je pogosta primerjava, zapisana v prispevkih o celovečernem prvencu ameriške režiserke Meline Matsoukas, uveljavljene režiserke glasbenih spotov, ki je v 15-letni karieri posnela spote za številne zvezde svetovnega formata. V njenem dosedanjem opusu med ostalim najdemo tudi dve epizodi priljubljene serije Moster of None – informacija je zanimiva zato, ker je režiserka ravno med sodelovanjem pri tem projektu srečala scenaristko Leno Waithe, ki ji je kasneje ponudila režijo naslovnega prvenca.  Queen & Slim je eden tistih filmov, ki nas brez veliko ovinkarjenja, po le nekaj minutah, vrže v vrtinec dogajanja.  Mladi temnopolti par se po prvem neuspešnem zmenku verjetno več ne bi srečal – njuna zgodba bi se skoraj zagotovo končala v trenutku, ko bi ona izstopila iz avta – če ju pred tem ne bi ustavil rasistični policist. Toda rutinska kontrola se iz navidez banalne situacije nepričakovano razvije v incident, ko mož postave pokaže s kakšnim veseljem pritisne na petelina, ki se na muhi znajde človek pretemne polti. Mladenič in punca sta naenkrat potisnjena v boj za golo življenje in ko pride do ravsanja je policist tisti, ki potegne najkrajšo. Par v paniki pobegne s kraja dogodka, njun beg pred roko pravice pa se hitro sprevrže v medijsko atrakcijo, saj v javnost pride posnetek, ki ga je posnela varnostna kamera iz vozila mrtvega policista. Daniel Kaluuya and Jodie Turner-Smith in Queen & Slim (2019), Foto: Universal Pictures Izhodišče, na katerem režisersko-scenaristični tandem gradi osnovni zaplet je realnost številnih temnopoltih Američanov, ki so na svoji koži obč
Koirat eivät käytä housuja (2019)

Koirat eivät käytä housuja (2019)

Filmski kotiček, 1. april ― aka Dogs Don't Wear Pants Krista Kosonen in Dogs Don't Wear Pants (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: Psi ne nosijo hlač Angleški naslov: Dogs Don't Wear Pants Država: Finska, Latvija Jezik: finščina Leto: 2019 Žanri: drama, romantični Dolžina: 105' ,  Imdb  Režija: J-P Valkeapää Scenarij: J-P Valkeapää, Juhana Lumme Igrajo: Pekka Strang, Krista Kosonen, Ester Geislerová, Ilona Huht Štirinajst dni režiserjev je ena izmed zanimivejših sekcij canskega festivala, ki vsako leto ponudi kopico zanimivih filmov. V senci osrednjega tekmovalnega programa najdemo veliko naslovov, ki bi jih bilo škoda zamuditi in v to kategorijo po moji oceni sodi tudi Psi ne nosijo hlač, ki ga podpisuje finski režiser J-P Valkeapää.  Uvod v zgodbo je tragičen. Popoldanski spanec glavnega junaka Juha prekine kričanje njegove petletne hčerke. Njen odziv je takšen zato, ker je mami pred nekaj minutami skočila v jezero in več ni priplavala na površje. Prisebni Juha je hitro razumel situacijo in skočil v vodo. Toda vse je bilo zaman in malo je manjkalo, da objokana deklica v enem dnevu izgubi oba starša.  Juha je ženo na dnu jezera iskal tako dolgo, da je tudi sam nevarno hodil po črti med življenjem in smrtjo. Rešil ga je ribič, ki ga je iz vode potegnil ravno v trenutkih, ko je ta „vstopil v svetlobo“ in v družbi mrtve soproge zakorakal proti onstranstvu. Deset let kasneje je Juha še vedno žaluje, in je še vedno pod močnim vplivom obsmrtne izkušnje, ki jo je doživel tistega nesrečnega dne. Njegovo vsakodnevno rutino očeta samohranilca in depresivnega vdovca prekine naključen vstop v BDSM studio in srečanje z domino Mono, ki za svoje stranke organizira različne S&M programe. Psi ne nosijo hlač je drzna sadomazohistična ljubezenska zgodba, s katero nam režiser in scenarist J-P Valkeapää pokaže lepšo, do neke mere celo romantično dimenzijo sadomazohizma. Glavni junak je po desetletju žalovanja depresivna razvalina, ki živi na avtopilotu, skrb za mladoletno hčerko je ed
The Gentlemen (2019)

The Gentlemen (2019)

Filmski kotiček, 29. marec ― Matthew McConaughey in The Gentlemen (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: Gospodje Država: ZDA  Jezik: angleščina  Leto: 2019 Žanri: akcija, komedija, krimi Dolžina: 113' ,  Imdb  Režija: Guy Ritchie Scenarij: Guy Ritchie, Ivan Atkinson Igrajo: Matthew McConaughey, Charlie Hunnam, Hugh Grant, Colin Farrell, Michelle Dockery, Henry Golding, Jeremy Strong, Eddie Marsan Pogled na avtorski opus Guyja Ritchieja iz moje perspektive je miks zabavnih filmov o gangsterjih in izletov v drugačne žanrske vode, ki so me praviloma puščali ravnodušnega. Med filmi, ki v ospredje ne postavljajo gangsterje je razmeroma soliden bil zgolj prvi del dvojčka o Sherlocku Holmesu in do neke mere Mož iz agencije U.N.C.L.E.., vse ostalo, od eksperimenta z bivšo ženo, do adaptacije klasične Disneyjeve pravljice, sodi v koš, v katerega običajno odvržem sladice, jogurte in podobne reči z nič kalorijami. Njegove gangsterjade so zame vedno bile sila zabavna izkušnja, četudi drži, da Anglež po zelo obetavnem začetku in biserčkih Lock, Stock and Two Smoking Barrels in Snatch, več ni našel takšnega navdiha. Kljub temu je moje potrebe zadovoljil že povsem solidni RocknRolla in nekje v isto raven s to pogruntavščino uvrščam tudi naslovno stvaritev. Ritchie nam ponovno prinaša zanj tipično, dialoško nabrito zgodbo s kopico zabavnih likov, ki jih upodabljajo uveljavljena igralska imena. Matthew McConaughey je Mickey Pearson, otoški kralj proizvodnje in distribucije vseh vrst marihuane, ki je svojo pot začel na dnu, od koder se je z brezkompromisno eliminacijo nasprotnikov in podjetniško žilico prebil na sam vrh piramide. Mickey je v zadnjem obdobju veliko premišljeval o upokojitvi, zato je navezal stike z ameriškim milijonarjem (Jeremy Strong), kateremu želi prodati svojo proizvodno-distribucijsko mrežo. A tako kot vedno, ko se kralj pripravlja zapustiti tron, svojo priložnost začutijo mladi upi, ki so pripravljeni storiti vse, da zavzamejo njegovo mesto. Eden teh je nadebudneže
The Invisible Man (2020)

The Invisible Man (2020)

Filmski kotiček, 27. marec ― Elisabeth Moss in The Invisible Man (2020), Foto: Imdb Slovenski naslov: Nevidni človek  Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2020 Žanri: grozljivka, misterij, triler Dolžina: 124',  Imdb  Režija: Leigh Whannell Scenarij: Leigh Whannell Igrajo: Elisabeth Moss, Aldis Hodge, Storm Reid, Harriet Dyer, Oliver Jackson-Cohen Toksična razmerja prej ali slej dosežejo fazo, v kateri upanja na boljše jutri povsem zbledi. Tega se dobro zaveda tudi Cecilia Kass (Elisabeth Moss), za katero so srečni trenutki le oddaljen spomin. Toda pobeg iz nezdravega razmerja za žensko pogosto ni tako enostaven in včasih celo meji na nemogoče. Naša junakinja je ena teh nesrečnic, ujeta v osamljeni moderni vili, opremljeni s tehnološko dovršenimi varovalnimi sistemi, ki so hišo spremenili v pravo malo trdnjavo, v katero je praktično nemogoče vstopiti nepovabljen. Obenem jo je enako težko zapustiti, ako vse vajeti v svojih rokah drži nekdo, ki ti ne dovoli oditi. Nekdo, ki s patološko obsedenostjo nadzira vsak tvoj korak.  Leigh Whannell, ki je nase opozoril z zanimivim prvencem Nadgradnja (Upgrade,2018), zgodbo odpre z napetim Ceciliinim pobegom iz trdnjave, v katero jo je zaklenil njen mož, sicer briljantni znanstvenik, bogatin s praktično neomejenimi finančnimi resursi. Njegov imperij je zrasel na temeljih inovativnih tehnologij, s katerimi je njegovo podjetje postavilo smernice tehnološkega napredka. Nevidni človek je tako kot številni predhodniki za izhodišče vzel istoimenski roman Herberta Georgea Wellsa (roman je v večji ali manjši meri navdihnil kar 20 različnih filmov), čeprav se je Whannell s svojim scenarijem precej oddaljil od iz izvirnega gradiva in ga prilagodil duhu tehnološko obarvane sedanjosti. Te prilagoditve so le delno uspešne, saj Whannell večino časa vleče predvidljive poteze in po nepotrebnem poudarja očitno. Jasno je, da v zakup moramo vzeti pomanjkljivost, ki je glede na izvirno gradivo očitna in izražena že v samem naslovu. Povsem je jasno, da
The Last Black Man in San Francisco (2019)

The Last Black Man in San Francisco (2019)

Filmski kotiček, 25. marec ― Jimmie Fails & Jonathan Majors in The Last Black Man in San Francisco (2019), Foto: A24 Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama Dolžina: 121' ,  Imdb  Režija: Joe Talbot Scenarij: Joe Talbot, Rob Richert, Jimmie Fails Igrajo: Jimmie Fails, Jonathan Majors, Rob Morgan, Tichina Arnold, Mike Epps, Finn Wittrock, Danny Glover Zadnji črnec v San Franciscu je eden izmed impresivnejših prvencev lanskega leta, ki je na lanskem Sundanceu prejel nagrado za režijo in posebno nagrado žirije za kreativno sodelovanje, namenjeno ustvarjalcem, z nadpovprečno ustvarjalno simbiozo. To je nivo, ki ga lahko dosežeta ustvarjalca, ki se zelo dobro poznata - režiser Joe Talbot in glavni igralec in ko-scenarist Jimmie Fails sta se spoznala in začela družiti že v prednajstniških letih. Skupaj sta odraščala v San Franciscu, s snemanjem kratkih filmov pilila njune filmske veščine in zdaj posnela še celovečerec, v katerem njuno rojstno mesto ima prav posebno vlogo.  Jimmie Fails igra nekakšno napol fiktivno različico samega sebe, mladeniča obsedenega z lepo, v viktorijanskem slogu zgrajeno hišo, ki je nekoč pripadal njegovi družini. Jimmie je v hiši, ki jo je po njegovih spoznanjih zgradil njegov stari oče preživel otroštvo, a se je družina nato morala izseliti. Vse „zasluge“ za izgubo družinskega doma pripadajo njegovemu od mamil in kockanja odvisnem očetu in tega mu Jimmie ni nikoli odpustil. Zdaj surfa na kavču najboljšega prijatelja Montgomeryja, ki razume njegovo potrebo, da na stari družinski hiši občasno popravi kakšno malenkost: prebarva poličko, zamenja dotrajano desko, očisti žlebove... Dejstvo, da tam zdaj živi nekdo drug, ga ne ustavi. Izbrati je le treba čas, ko lastniki niso doma. In ko se zakonca, ki sta v zadnjih letih tam živela ločita in izselita, Jimmie začuti svojo priložnost. Skupaj z Montgomeryjem se vselita v hišo navkljub zavedanju, da bo hiša kmalu dobila nove lastnike.  Jimmie Fails, Jonathan Majors &
Swallow (2019)

Swallow (2019)

Filmski kotiček, 23. marec ― Haley Bennett in Swallow (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: ZDA, Francija Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama, grozljivka, triler Dolžina: 94',  Imdb  Režija: Carlo Mirabella-Davis Scenarij: Carlo Mirabella-Davis Igrajo: Haley Bennett, Austin Stowell, Elizabeth Marvel, David Rasche, Denis O'Hare Sveže poročena Hunter Conrad (Haley Bennett) se je s premožnim izbrancem nedavno preselila v sanjsko hišo na hribu, ki sta jo za mladoporočenca kupila ženinova starša. Idilično vzdušje in zadovoljstvo njene nove družine je toliko večje, ko Hunter sporoči, da je noseča. A že namig, ki nam ga režiser Carlo Mirabella-Davis ponudi v uvodnih minutah njegovega debitantskega celovečerca (prizor zakola jagenjčka, ki že je v naslednji sceni serviran na krožnikih) je dovolj zgovoren. Zadeve bodo v nadaljevanju, za akterje in nas pred zasloni, postale manj prijetne, saj bo glavna junakinja na neobičajen način začela kazati nezadovoljstvo z njeno novo vlogo. Hunter najprej pogoltne manjšo, zaobljeno kovinsko figurico, nakar se njena potreba po požiranju različnih predmetov le še stopnjuje.   Swollow je v osnovi psihološka srhljivka, ki nas povabi v svet junakinje globoko nezadovoljne z vlogo, v katero jo z obilno pomočjo družine potiska njen izbranec. Njeno pogrezanje v disfunkcijo in iracionalno samopohabljanje je vpeto v kontekst upora proti spolno definirani vlogi posameznika v družbi in družini. Vloge, definirane s tradicionalističnimi patriarhalnimi nazori kaj ženska je, in kako naj se obnaša v skladu s temi pričakovanji. Na spolno neenakost se navezuje še podrejenost junakinje v zakonu, ki izhaja iz njene pripadnosti socialno šibkejšemu družbenemu sloju. Vse to so elementi, na katerih režiser gradi ustrezno klimo za opazovanje in razumevanje stresne eksistence glavne junakinje. Potapljanje v njeno duševno nestabilnost je z vsakim predmetom, ki ga zaužije, za njo in nas bolj mučno. Velja poudariti, da nas Mirabella-Davis ne poskuša šokirati
Medena Zemja (2019)

Medena Zemja (2019)

Filmski kotiček, 10. marec ― aka Honeyland Hatidze Muratova in Honeyland (2019), Foto: Imdb Slo naslov: Medena dežela Drugi naslovi: Honeyland Država: Makedonija Jezik: makedonščina, turščina, srbščina Leto: 2019 Dolžina: 89',  Imdb Žanri: drama, dokumentarni Režija: Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov Scenarij: Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov Igrajo: Hatidze Muratova, Nazife Muratova, Hussein Sam  V otvoritvenem prizoru Medene dežele spoznamo Hatidžo Muratovo, glavno junakinjo oblečeno v bluzo medeno barve, ki nas v maniri izkušene planinke pripelje do naravnega bivališča čebel, ki so si dom uredile na težko dostopni pečini nad dolino. Že ti prvi kadri filma napovejo, da nas čaka izkušnja, ki bo z nami komunicirala na impresivnem vizualnem nivoju. V odročni vasici v makedonskem gorovju so nekoč živeli pripadniki turške manjšine, danes pa sta edini prebivalki vasi Hatidže in njena ostarela, na posteljo priklenjena mati. Vsi drugi so že zdavnaj odšli in srečo poiskali v urbanih središčih, Hatidže, ki nikoli ni imela lastne družine, pa je ostala v vasi, ob materi.  Hatidže sebe in mater preživlja z nabiranjem medu, ki ga nato prodaja med občasnimi izleti v mesto. Hatidže panje poišče v divjini in jih nato preseli oziroma prerazporedi na bolj dostopne lokacije v vasi in okolici. Ko pride čas za odvzem medu iz panjev odstrani le polovico medu, drugo polovico pa pusti čebelam, saj se zelo dobro zaveda, kako zelo pomembno je, da čebele imajo dovolj hrane v zimskem obdobju. Čudovito je opazovati človeka sposobnega živeti v takšni harmoniji z naravo, nekoga s takšno stopnjo razumevanja pomembnosti ohranjanja ravnovesja v ekosistemu. Dokaz, da je človek v naravi glavni moteči dejavnik dobimo s prihodom nomadske družine s sedmimi otroci, ko se naseli na sosednji zapuščeni posesti. Družina se preživlja z govedorejo in vas je kmalu polna življenja, številni otroci, mačke, krave, telički... Hatidže se sprva razveseli novih sosedov in jih sprejme z odprtimi rokami. Glavi družine c
Honey Boy (2019)

Honey Boy (2019)

Filmski kotiček, 6. marec ― Shia LaBeouf and Noah Jupe in Honey Boy (2019), Foto:Imdb Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama Dolžina: 94' ,  Imdb Režija: Alma Har'el Scenarij: Shia LaBeouf  Igrajo: Shia LaBeouf, Lucas Hedges, Noah Jupe, FKA Twigs, Byron Bowers, Clifton Collins Jr. Čeprav ne sodim med tiste, ki jih goreče zanimajo podrobnosti iz življenj slavnih in z njimi povezane rumene novičke, pri tistih najbolj ekscesnih zvezdnikih nekaj teh informacij, hočeš-nočeš,  najdejo pot do tebe. Shia LaBeouf je eden teh zvezdnikov, ki je v preteklih letih z različnimi ekscesi polnil časopisne stolpce in človek, ko se je na premieri Von Trierjeve Nimfomanke po rdeči preprogi festivala v Berlinu sprehajal s papirnato vrečko na kateri je pisalo: "Nisem več slaven." Zdaj je tu film, ki vedenje muhastega zvezdnika postavi v kontekst težavnega odraščanja v problematičnem družinskem okolju. Medeni fant je namreč pretežno biografska zgodba, posneta po scenariju, ki ga je lastnoročno spisal Shia, režijo pa je prevzela uveljavljena režiserka glasbenih spotov in dokumentaristka Alma Har'el, ki je z naslovnim prvič zaplula v vode celovečernega igranega filma. Film odpre nekajminutni kolaž utrinkov iz življenja glavnega junaka, sestavljen iz filmov v katerih je igral in neumnosti, ki jih je počel potem, ko so kamere ugasnile. Smo v letu 2005, ko 22-letni Otis (Lucas Hedges) po nizu izpadov in aretaciji konča v rehabilitacijskem centru za zdravljenje odvisnosti. Zdravljenje zahteva soočanje s težavno preteklostjo, s katero se seznanjamo s skoki v preteklost, v kateri je 12-letni Otis (Noah Jupe) perspektiven otroški igralec. Njegovo kariero usmerja oče James (igra ga LaBeouf), veteran ene izmed ameriških vojn, ženskar in zdravljeni alkoholik vprašljivih vzgojnih metod. Oče in sin živita nomadsko in se potikata po neuglednih hotelih, saj se zadržujeta v krajih, kjer Otis dobi delo. Fantov zaslužek je temelj družinskega proračuna, toda oče kljub temu nima
Akinjeon (2019)

Akinjeon (2019)

Filmski kotiček, 4. marec ― aka The Gangster, the Cop, the Devil Ma Dong-Seok & Kim Moo-Yul in Akinjeon (2019), Foto: Imdb Slo naslov: Gangster, policist, hudič Angleški naslov: The Gangster, the Cop, the Devil Država: Južna Koreja Jezik: korejščina Leto: 2019 Dolžina: 109' ,  Imdb Žanri: akcija, krimi, drama Režija: Lee Won-Tae Scenarij: Lee Won-Tae Igrajo: Ma Dong-Seok, Kim Moo-Yul, Kim Sung-Kyu, Choi Min-Chul, Kim Yoon-Sung Morda je malce neprimerno govoriti o krizi korejskega filma v letu, v katerem je korejski film dobil prvega oskarja za tujejezični film in spisal zgodovino z oskarjem za najboljši film v tisti absolutni konkurenci, med angleško govorečimi protikandidati. V letu, ko je Parazit poleg oskarja pobral še zlato palmo in zlati globus, ter postal ponavljajoči se naslov na vrhu vseh relevantnih lestvic najboljših dosežkov lanskega leta. Na blogu sem že nekajkrat tarnal nad pretirano komercializacijo korejskega filma, ki je v zadnjih letih posvojil model ameriškega mainstream filmanja in na periferijo pahnil neuveljavljene avtorje in avtorske filme, ki životarijo na (za ostanek sveta) težje dostopni neodvisni sceni. Seveda sem hvaležen, da smo kljub temu dobili Parazita (ali leto prej Požiganje), a poleg teh vrhuncev bi bilo lepo občasno videti vsaj še kakšen zelo solidnega „Korejca.“   Gangster, policist, hudič je eden izmed odmevnejših "Korejcev" lanskega leta (pri nas so ga predvajali na lanskem Liffu), s katerim se je svetu predstavil izven domovine malo znani režiser in scenarist Lee Won-Tae. Čeprav v osnovi govorimo o solidnem žanrskem filmu, je že iz naslova moč razbrati, da so ustvarjalci želeli ustvariti nekakšno sintezo velikih korejskih uspešnic, ki so v zadnjih desetletjih pustili močan pečat in odigrali pomembno vlogo v širitvi baze ljubiteljev korejskega filma. V eni zgodbi združiti gangsterje, detektive in serijske morilce, že na "uč" deluje malce (pre)ambiciozno in zbuja dvom, da so si ustvarjalci na krožnik naložili preveč vsega, da bi se
Atlantique (2019)

Atlantique (2019)

Filmski kotiček, 2. marec ― Mama Sané in Atlantics, Foto: © trigon-film Slo naslov: -  Angleški naslovi: Atlantics Država: Francija Jezik: volof, francoski Leto: 2019 Dolžina: 106' ,  Imdb Žanri: drama Režija: Mati Diop Scenarij: Mati Diop Igrajo: Mama Sané, Amadou Mbow, Ibrahima Traoré, Nicole Sougou, Amina Kane, Coumba Dieng, Mariama Gassama Eden zanimivejših prvencev lanskega leta je Atlantik (Atlantique) francoske režiserke Mati Diop, ki med bogato kolekcijo festivalskih nagrad ima tudi veliko nagrado žirije v Cannesu. Drama s pridihom nadnaravnega, postavljena v senegalsko prestolnico Dakar, spremlja 17-letno Ado (Mama Sane), ki je tik pred dogovorjeno poroko z Omarjem, plejbojem iz premožne družine. Poroka bo zadovoljila apetite njene družine in ji omogočila lagodno življenje – takšen scenarij bi brez veliko premišljevanja sprejele vse njene prijateljice, ne pa tudi Ada, ki ljubi drugega. Njeno srce pripada  Souleimanu, revnemu fantu iz soseščine, ki skupaj s prijatelji dela na največjem gradbišču v mestu. Lokalni tajkun v navezi s tujimi investitorji gradi megalomansko stavbo – arhitekturno futuristično čudo, ki bo spremenilo podobo prestolnice. V tej zgodbi o preobrazbi Dakarja v novi Dubai je najbolj sporno, da Souleiman in njegovi sodelavci že več mesecev niso prejeli plačila za opravljeno delo.  Režiserka film odpre s prizorom upora ogorčenih gradbenih delavcev, ki od nadzornikov na gradbišču zahtevajo plačilo za prelito kri in znoj. Futuristični objekt, ki v resnici ne obstaja (računalniško ustvarjeno podobo so dodali v postprodukciji), je alegorija nezdravih temeljev, na katerih se v manj razvitih državah vzpostavljajo bodoče socioekonomske resničnosti. Socialni komentar filma izpostavi položaj mladih, ki z enim očesom zrejo proti negotovi prihodnosti, z drugim pa pogledujejo proti oceanu in premišljujejo o tveganju, ki so ga pred njimi prevzeli mnogi. Diop se skozi film vedno znova vrača k oceanu, ki je za domačine sčasoma postal simbol upanja in žalosti.
Cam (2018)

Cam (2018)

Filmski kotiček, 28. februar ― Madeline Brewer in Cam (2018), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Žanri: grozljivka, misterij, triler Dolžina: 94',  Imdb  Režija: Daniel Goldhaber Scenarij: Isa Mazzei, Daniel Goldhaber Igrajo: Madeline Brewer, Patch Darragh, Melora Walters, Devin Druid, Imani Hakim Živimo v hitro spreminjajočem se svetu, v katerem vedno več ljudi svojo resničnost zida na izmuzljivih virtualnih temeljih. Gledano iz gospodarskega vidika je porno industrija je ena izmed panog, ki je v modernih tehnologijah našla nove, neslutene razvojne možnosti. Prvenec mladega ameriškega režiserja Daniela Goldhaberja bi lahko opisal kot tehno-gotsko srhljivko, postavljeno v svet spletnih platform, na katerih dekleta z "živimi" nastopi razveseljujejo svoje naročnike. Variacij je veliko in jasno je, da vloge pred kamerami pri tovrstnih vsebinah za odrasle niso rezervirane zgolj za ženske, a v naslovnem primeru govorimo o zgodbi, ki je navdihnjena z online udejstvovanjem scenaristke Ise Mazzei, ki je svoje čari nekaj časa razkazovala na eni izmed teh platform. Dejstvo, da sta režiser in scenaristka v srednješolskih letih bila par, ter da je Goldhaber kasneje režiral njene nastope v živo, pojasni od kod se je "vzel" ta zanimivi prvenec.  Glavna vloga je zaupana solidni Madeline Brewer (najbolj znani po vlogi v popularni seriji Deklina zgodba), ki igra dokaj uspešno "cam girl" Lolo (v resničnem življenju Alice), ki bi dala skoraj vse, da se prebije na TOP 50 lestvico najbolj priljubljenih punc na spletni platformi. Zdaj, ko je pred vrati tega ekskluzivnega kluba mora storiti nekaj, kar bo poleg rednih pritegnilo še dodatne gledalce. Idej in premetenosti ne manjka in ko ji z uspešnim nastopom na meji sprejemljivega uspe odločilen preboj med najboljše, je cilj končno dosežen. Toda njena sreča je kratkega daha, saj nedolgo za tem ugotovi, da je nekdo ukradel njeno identiteto in prevzel kontrolo nad njenim zelo dobičkonosnim spletnim računom. Re
Systemsprenger (2019)

Systemsprenger (2019)

Filmski kotiček, 25. februar ― Helena Zengel in Systemsprenger (2019), © kineo Film Slo naslov: Razbijalka sistema Drugi naslovi: System Crasher Država: Nemčija Jezik: nemščina Leto: 2019 Dolžina: 118',  Imdb Žanri: drama Režija: Nora Fingscheidt Scenarij: Nora Fingscheidt Igrajo: Helena Zengel, Albrecht Schuch, Gabriela Maria Schmeide, Lisa Hagmeister, Melanie Straub, Maryam Zaree Vedno mi je v zadovoljstvo zapisati nekaj vrstic o odmevnih debitantskih filmih, s katerimi se z novimi imeni širi krog ustvarjalcev, od katerih lahko pričakujemo velike in vznemirljive stvari. Razbijalka sistema nemške režiserke Nore Fingscheidt je eden takšnih naslovov, ki po moji oceni sodi v najožji krog najboljših stvaritev lanskega leta. Film je prejel berlinskega srebrnega medveda in predstavljal Nemčijo v boju za tujejezičnega oskarja, pri nas smo ga lahko ujeli na lanskem LIFFu, konec januarja pa še v sklopu 10. FEMF-a.  Glavna junakinja zgodbe je 9-letna deklica Benni, ki potrebuje le nekaj minut, da nas povsem šokira in prepriča, kako zelo zahtevno je življenje v njeni bližini. Za njenimi modrimi očmi se skriva bitje, ki svet opazuje skozi izkrivljeno prizmo vedenjske motnje, zavoljo katere je spoznala osebje praktično vseh lokalnih vzgojno-varstvenih ustanov. Benni je nočna mora večine socialnih delavcev, saj ti enostavno ne morejo najti formule, s katero bi jo vključili v obstoječi socialno-varstveni sistem. Je razbijalka sistema, ki so je ne da vkalupiti v obstoječe normative obnašanja in interakcije z okolico. Toda nekateri ji, kljub številnim spodletelim poskusom, ne morejo obrniti hrbta. To sta v prvi vrsti toplosrčna, zaščitniška gospa Bafane in mladi koordinator Micha, čigar naloga je dekličina vključitev v izobraževalni program za otroke s posebnimi potrebami. Helena Zengel in Systemsprenger (2019), © kineo / Weydemann Bros. / Yunus Roy Imer Dokaj jasno je, da so motnje, ki tako močno obeležuje njen obstoj, generirale travme v zgodnjem otroštvu in problematič
Jojo Rabbit (2019)

Jojo Rabbit (2019)

Filmski kotiček, 19. februar ― Sam Rockwell, Taika Waititi, and Roman Griffin Davis in Jojo Rabbit (2019), Photo: Twentieth Century Fox Slovenski naslov: Zajec Jojo Država: Nova Zelandija, Češka, ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: komedija, drama, vojni Dolžina: 108',  Imdb  Režija: Taika Waititi Scenarij: Taika Waititi, Christine Leunens (knjiga) Igrajo: Roman Griffin Davis, Thomasin McKenzie, Taika Waititi, Scarlett Johansson, Sam Rockwell, Rebel Wilson, Stephen Merchant, Alfie Allen Novozelandski režiser, scenarist in igralec Taika Waititi je pred dnevi za naslovno stvaritev prejel svojega prvega oskarja in sicer za prirejeni scenarij. Če odmislim komercialno uspešen izlet v Marvelovo vesolje (Thor: Ragnarok, 2017), pridem do zaključka, da njegovi filmi praviloma izžarevajo neko preprosto očarljivost, ki se ji ne moreš upreti. Eagle vs Shark, Boy, What We Do in the Shadows, Hunt for the Wilderpeople in Jojo Rabbit so filmčki, ki gledalca razorožijo s simpatičnimi liki in zabavnim, dinamičnim dogajanjem, ob katerem praviloma ni težko ohraniti koncentracijo in vključenost v zgodbo. Zajec Jojo bi nemara bil deležen še toplejšega sprejema, če ga nekateri ne bi doživljali kot neprimeren poskus relativiziranja zgodovinskih vlog in neokusnega satiriziranja občutljivega zgodovinskega obdobja.  Če izhajaš iz stališča, da je nedopustno, da si otrok za namišljenega prijatelja izbere Hitlerja, potem je še toliko težje pogoltniti Waititijevo komično interpretacijo firerja in njegovo razmerje z desetletnim fantkom. Menim, da težave s sprejemanjem in percepcijo takšnih zgodb običajno ima gledalec preveč trdno zasidran v resničnem svetu, ki z vnaprejšnjo obsodbo vstopa v domišljijske svetove filmskih ustvarjalcev. Toda samo če si dovoliš seznanitev s takšnim, domnevno spornim okoljem, lahko povsem realno ovrednotiš idejno-sporočilno vrednost filma.  Thomasin McKenzie and Roman Griffin Davis in Jojo Rabbit (2019), Photo: Twentieth Century Fox V čas druge svetovne vojn
še novic