Novice

literatura

Psihološki profil sodobne Mrs. Robinson

Psihološki profil sodobne Mrs. Robinson

Airbeletrina, 20. oktober ― Francoska novinarka, pisateljica in aktivistka maroških korenin Leïla Slimani, rojena leta 1981 v Rabatu, od leta 2021 z družino živi v Lizboni in svoja dela izdaja pri sloviti francoski založbi Gallimard. Odraščala je v premožni, liberalni in francosko govoreči družini v Maroku, obiskovala francoske šole in se pri sedemnajstih letih preselila v Pariz, kjer je študirala politologijo in medijske študije. S pisateljevanjem se je pričela ukvarjati, potem ko je zaradi aretacije v Tuniziji kot posledice poročanja o arabski pomladi za pariško revijo Jeune Afrique, za katero je pisala med letoma 2008 in 2013, opustila novinarski poklic. Zavrnila je ponudbo Macrona za mesto ministrice za kulturo in sprejela položaj njegove osebne predstavnice za frankofonijo. Leta 2020 je prejela nagrado Simone de Beauvoir za boj za pravice žensk, leta 2023 je kot prva francosko govoreča pisateljica predsedovala mednarodni Bookerjevi nagradi, leto kasneje jo je francoski gledališki in operni režiser Thomas Jolly izbral za soavtorico otvoritvene slovesnosti pariških olimpijskih iger, lansko leto pa je bila članica žirije filmskega festivala v Cannesu, ki ji je predsedovala Juliette Binoche. Javno kritizira kriminalizacijo homoseksualnosti v Maroku, obsoja genocid v Gazi, je zagovornica gibanja MeToo in osebne odločitve muslimank pri zakrivanju obraza. Leïla Slimani: V ljudožerčevem vrtu Prevedla Saša Jerele. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2026 (zbirka Kapučino). Ob romanih piše tudi nefikcijsko literaturo. Leta 2021 je pri založbi Éditions Stock izšla njena pripoved Le Parfum des fleurs la nuit (Vonj cvetja ponoči), avtobiografski in refleksivni prikaz pisateljskega poklica, v letošnjem letu pa je Gallimard izdal njeno delo Assaut contre la frontière (Napad na mejo), za avignonski festival napisano obrambo večjezičnosti. V slovenščini je na voljo avtoričinih pet romanov, za izdajo katerih je poskrbela Mladinska knjiga. V prevodu Saše Jerele je leta 2019 izšel av

LITERARNE NAGRADE | Prejemnik Jenkove nagrade 2026 je Vid Karlovšek

Društvo slovenskih pisateljev, 19. oktober ― Vid Karlovšek | Destrukcije (Literarno društvo IA, Ljubljana, 2026) Jenkovo nagrado 2026 je prejel pesnik Vid Karlovšek za zbirko Destrukcije (Literarno društvo IA, 2026). O nagradi je letos odločala strokovna komisija: Darinka Kozinc (predsednica), Kozma Ahačič, Zlatka Obed, Miša Gams in lanski nagrajenec Brane Senegačnik. Nagrado je včeraj na slavnostni prireditvi v Mestni knjižnici Kranj podelil predsednik Društva slovenskih pisateljev Marij Čuk. Strokovna komisija je v utemeljitvi zapisala: “Destrukcije Vida Karlovška izstopajo kot ena najbolj samosvojih in sodobno zvenečih pesniških knjig zadnjega časa, saj temino, telesnost, samoto in nasilje povežejo v izrazito prepoznaven pesniški svet, ki prekipeva od energije. Njihova največja moč je v jeziku, ki ni zgolj sredstvo izražanja, ampak snov pesmi: besede se ponavljajo, razmikajo, preobračajo in zvočno zaletavajo druga v drugo, tako da se pomen sproti ruši in na novo vzpostavlja. Motivi zveri, črnine, krvi, kože in razpok ustvarjajo neposredno govorico, skozi katero se osebna stiska ves čas odpira v občutje odtujenosti, nemoči in ogroženosti. Karlovšek se izogne leporečju in sentimentalnosti, pa tudi naključnemu nizanju pesmi: ljubezen, bližina in želja se prepletajo z ranljivostjo, nevarnostjo in razkrojem, posamezne pesmi, ki bi same zase mestoma lahko učinkovale skoraj kot pop, pa v zgradbi zbirke dobijo dodatno težo in smisel Tudi po oblikovni plati zbirka izstopa, saj učinkuje kot izrazit vizualni predmet. Destrukcije so jezikovno in vsebinsko sveže, ekspresivne in izzivalne. Gre za zbirko, ki diši po sodobnosti in mladosti ter lahko nagovori tudi tiste, ki pesniških zbirk ne berejo pogosto.” Nominirane pesniške zbirke za Jenkovo nagrado 2026: Alja Adam | Pes, dvojčici in zeleni tatu (Center za slovensko književnost, Ljubljana, zbirka Aleph, 2025). Ivan Dobnik | Tajga (Hiša poezije, Ljubljana, zbirka Poetikonove lire, 2026). Vid Karlovšek | Destrukcije (Literarno društvo IA, Ljubljana, 2026). Ace Mermolja |
»Od Srbije ne pričakujem absolutno ničesar več.« 

»Od Srbije ne pričakujem absolutno ničesar več.« 

Airbeletrina, 19. oktober ― Bila je sobota, 11. julij, ko je Vladimir Arsenijević stopil iz taksija pod Brankovim mostom, kjer naj bi potekal eden od dogodkov, s katerimi je širša kooperativa društev in posameznic in posameznikov, zbranih pod sloganom Ljudje pomnijo ljudi, želela obeležiti obletnico genocida v Srebrenici. Genocida, ki v srbski kolektivni zavesti tudi več kot trideset let pozneje ne najde mesta. Tudi dogodka pod Brankovim mostom tistega jutra ni bilo. Arsenijevića je obkrožila skupina mladih in ga verbalno in fizično napadla. Mu grozila in ga pretepla. Dogodek je bil odpovedan, a Arsenijević je že nekaj dni pozneje stal v puljski areni, kjer je v modricah prejel nagrado za scenarij za film Tri tedne pozneje, ki se ukvarja z vrstniškim nasiljem. Nasiljem, ki poraja nasilje, Arsenijeviću pa tako ali drugače sledi že nekaj časa. V devetdesetih letih je za prvenec V podpalubju, v katerem je spregovoril o brezizhodnosti in kolektivni psihozi srbske družbe v času vojn ob razpadu Jugoslavije, kot eden najmlajših prejel NIN-ovo nagrado za roman leta. Ustanovil je združenje Krokodil, ki že vrsto let skrbi za promocijo književnosti in bralne kulture, prireja istoimenski literarni festival, hkrati pa je gonilna sila številnih družbenih iniciativ. Od deklaracije o skupnem jeziku in projekta Kdo je prvi začel? – zgodovinarji proti revizionizmu do številnih humanitarnih akcij, vključno z jasno podporo Ukrajini že od samega začetka ruske agresije, zaradi česar je bilo združenje že večkrat na udaru proruskih desničarjev. Pogovarjala sva se slab mesec po napadu nanj, Ratko Mladić je bil še živ, čeprav so ga mnogi pri živem telesu pokopali in beatificirali, lotiti pa bi se morala predvsem književnosti, a resničnost včasih s tako silo pronica skozi strani, da je preprosto ni mogoče ignorirati. Ne nazadnje pa gre le za dve plati iste medalje. Verjetno je tudi to razlog, da je tetralogijo Cloaca Maxima, ki jo je otvoril z romanom V podpalubju, Arsenijević končal skoraj trideset let po

Sodobništvo na preizkušnji

Airbeletrina, 18. oktober ― Letos jeseni sem nastopila na literarnem festivalu v Mantovi v Italiji. Četudi sem že pred festivalom vedela, kdo vse bo nastopil, in bila navdušena nad izborom, sem se šele v Mantovi zavedala, da sem v istem času in na istem kraju z avtoricami in avtorji, ki jih berem in imam rada, kot so na primer Douglas Stuart, Emmanuel Carrère, Siri Hustvedt, Valerio Magrelli, Simon Armitage, Ruska Jorjoliani, Niccolò Ammaniti, Mathias Énard – le peščica tistih, ki sem jim lahko osebno prisluhnila z vstopnicami, ki smo jih nastopajoči prejeli brezplačno, v nasprotju z občinstvom, ki je za večino nastopov plačalo sedem ali osem evrov. Ne bom pozabila dostojanstvenega nastopa Gisele Pelicot in Gina Cecchettina, ki smo ju pričakali in pospremili z odra v kombi in na pot z aplavzom, ki se ni in ni končal. In to je res le peščica, ker mi čas ni dovolil, da bi prisluhnila še Lei Ypi, ki je seveda nisem zamudila v Cankarjevem domu v Ljubljani, ali Davidu Szalayu ali Mateiu Vișniecu, ki sem ga že srečala na festivalu v Romuniji, ali Pajtimu Statovciju, s katerim sva brala skupaj v Berlinu, ali Jani Karšaiovi, Amitavu Ghoshu, Natachi Appanah in mnogim drugim. Od prelepe Mantove skorajda nisem videla ničesar, le hitela sem od odra do odra in iskala svoj sedež, potem pa poslušala poglobljene, resne in tudi zabavne pogovore med moderatorji/moderatoricami in avtorji/avtoricami. In povsod, na vsakem odru festivala – bilo jih je več kot deset v mestu, ki šteje petdeset tisoč prebivalcev –, je bilo polno. Nisem mogla, da ne bi delila vtisa o občinstvu v cerkvi San Sebastiano, ki je prisluhnilo tudi predstavitvi moje knjige izbrane poezije v italijanščini. Med prozo in poezijo v Mantovi ni bilo nobene razlike v številu obiskovalcev, vsi so hodili na vse. Zavidala sem Mantovi, v srcu pa me je stiskalo zaradi Vilenice in Struge. Mladi, stari, Mantovčani, pa tudi Verončani, Bolonjčani, Milančani in ljudje iz drugih krajev Italije, pa tudi iz Nemčije in Avstrije, ljudje, ki si vsako leto vz

GOSTUJOČA ZALOŽBA | Literarni večer z Iztokom Osojnikom: Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcãa | 3. november

Društvo slovenskih pisateljev, 17. oktober ― Torek, 3. november 2026, ob 18. uri | Josipinina knjigarna Iztok Osojnik, pesnik, pisatelj in prevajalec, bo v torek, 3. novembra, ob 18. uri v Josipinini knjigarni Društva slovenskih pisateljev predstavil svojo knjigo Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcãa. Pogovor z avtorjem bo vodila Tatjana Jamnik. Knjiga Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcãa, ki je izšla pri KUD Police Dubove, prinaša osem kratkih zgodb, v katerih se prepletajo resničnost, domišljija, humor in ironija. Avtor se poigrava z različnimi načini pripovedovanja ter skozi nenavadne dogodke in medčloveške odnose raziskuje človeška čustva, ljubezen in meje med resničnim in izmišljenim. Dogodek organizira KUD Police Dubove v okviru programa Gostujoča založba, s katerim omogočamo založbam, ki v Ljubljani nimajo lastnega prostora za prodajo in promocijo knjig, trimesečno gostovanje. V tem času lahko predstavijo svoj knjižni program ter pripravijo literarne večere, predstavitve knjig in druge kulturne dogodke. Vljudno vabljeni. Vir fotografije | Video: Lirikonfestovih šestdeset (15/60) / Iztok Osojnik: Viktoria dance 1 / VČN 2018

GOSTUJOČA ZALOŽBA | Predstavitev romana Ana In v grobnicah sveta Olge Tokarczuk | 27. oktober

Društvo slovenskih pisateljev, 17. oktober ― Torek, 27. oktober 2026, ob 18. uri | Josipinina knjigarna V Josipinini knjigarni bomo v torek, 27. oktobra, spoznavali roman Ana In v grobnicah sveta poljske pisateljice in Nobelove nagrajenke za književnost Olge Tokarczuk. O delu se bosta pogovarjali Lara Unuk, prevajalka romana in avtorica spremene besede, in Jana Unuk, ki bo večer povezovala. “Pisateljica je za osnovo tega kratkega dela vzela sumerski mit v katerem mogočna vseoživljajoča sila personificirana v boginji Inani sestopi v podzemlje. Tam kraljuje njena sestra, gospodarica smrti. Dogajanje je postavila v futuristični urbani svet, ki človeška telesa z namenom večje delovne učinkovitosti spreminja v strašljive kreature, težnja za čimbolj racionalnim redom pa ustvarja kaos. Inani – Ana In je upornica, ki po soočenju z večnostjo Niča postane še močnejša, je protipol strogih patriarhalnih zakonov in prinaša človeštvu vrednote svobode in sočutja. Mitični motiv prehajanja obdobja življenja in rasti v zimski čas stagnacije je prepleten z grenko – humorno modifikacijo mita o stvarjenju človeštva. Nobelovka Olga Tokarczuk v osupljivo barviti čarovniji besed odpira bralcu prostor za njegove lastne interpretacije.” Dogodek organizira KUD Police Dubove v okviru programa Gostujoča založba, s katerim omogočamo založbam, ki v Ljubljani nimajo lastnega prostora za prodajo in promocijo knjig, trimesečno gostovanje. V tem času lahko predstavijo svoj knjižni program ter pripravijo literarne večere, predstavitve knjig in druge kulturne dogodke. Vljudno vabljeni. Vir fotografije Olge Tokarczuk | Text Publishing | Avtorstvo fotografije | Aukasz Giza

M KOT HRBTENICA

Airbeletrina, 17. oktober ― Oblečem si črtasto rdeče–belo majčko, ki jo nosim že deseto leto. Ena mojih ljubših je in lepo jo čuvam. Oblečem jo brez modrčka, ker vem, da se bom morala v gledališču na hitro strpat v kostum, korzetast bodi, v katerem nedrčka ne potrebujem. In tud drgač ga ne, za svoje male joškice, pogosto rečem. Oblečem majčko torej, vlečem jo čez prsni koš in začutim nekaj, čemur ne verjamem. Vsaj ne takoj. Tkanina na mojih bradavičkah proizvaja nežno draženje, skoraj bolečino. Pomislim: Ampak sej sem se samo poljubljala, noben me ni grizljal po nipljih zadnje dni. Z rokama sežem pod črtasto tkanino in preverjam občutek dotikanja po prsih. Ja, občutljive so in polnejše. Ne upam si pomislit, da gre za to, na kar si ne upam več pomislit.  ***   Za anoreksijo sem zbolela še kot najstnica, pri petnajstih, preden sem dobila prvo menstruacijo. To pomeni, da sem kar nekaj let živela s primarno amenorejo.   SLOVARČEK amenoreja: izostanek menstruacije. primarna: ko do petnajstega leta starosti menstruacije še ni sekundarna: ko že redna menstruacija izgine za vsaj tri do štiri zaporedne mesece in več KONEC SLOVARČKA   Amenoreja pa pomeni tudi škodo za kosti. Sploh med najstništvom. Zaradi kroničnega manka estrogena se lahko pojavi osteoporoza.   Moja takratna ginekologinja je torej, ko sem bila njena adolescentna pacientka z anoreksijo in amenorejo, predlagala zdravljenje s kontracepcijo, s tabletkami, ki bi mi zagotovile dovoljšen vnos hormonov v telo in sprožile menstruacijo. Kar je bila z današnje perspektive zgolj dobra, če ne že kar odlična, potuha mojim mehanizmom stradanja, kajti v resnici sem potrebovala hrano in psihoterapevtsko zdravljenje.   Kot najstnica dolgo nisem vedela, da krvavitev ob tabletkah sploh ni prava menstruacija in da te tabletke povzročajo cel kup stranskih zdravstvenih učinkov in problemov, med drugim v določenih primerih celo osteoporozo, in da s tem, ko dovajam umetno sintetizirane hormone, telo še bolj zaspi v proizvodnji
še novic