Puščoba atomizacije

Puščoba atomizacije

Airbeletrina, 9. december ― Roman EMŠO Lidije Dimkovske se, vsaj na videz, osredinja na »ciprsko vprašanje«; osrednja protagonistka romana Katerina (Kate) Avra(a)m, ki jo spremljamo na meji odraslosti, od njenih poznih najstniških do srednjih dvajsetih let, biva v začetku dvatisočih v Makedoniji (danes Severna Makedonija), v družini mešanega porekla; mama Milka, po narodnosti iz Makedonije, je matriarhinja disfunkcionalne družine, oče je tih, odmaknjeni dejavnik, ki pooseblja zlom komunikacije; prihaja s Cipra, od koder je v mladosti prebežal s tedanjim dekletom, zdajšnjo ženo, s katero pa nima – kot tudi z otrokoma ne – nobenega (poglobljenega) stika; (pretirano) ponavljajoča se želja, skorajda nekakšno zaklinjanje, ki ga Katein oče nenehno izreka, je, da bi se pobral v Puščobo. Na kaj Nikos meri s »Puščobo«, hčerki, ženi ali sinu Stefanu nikoli ne pojasni; Puščoba tako obstaja svojevrstna fantazma, za katero se zdi, da obstaja med odrešujočim idealom in med pogubnim koncem – ki pa se zdi, očitno, kot strahoma ugotavlja tudi najstniška Katerina/Kate, vendarle boljša izbira od Nikosove realnosti. Milka je v primerjavi z Nikosom nenehno govoreča likinja, ki pa na videz operira z zgolj zelo zamejenim naborom čustev, mnenj in perspektiv; kritična je, brezčutna, hladna; mestoma celo karikirano surova in sebična. Literarno smiselno se iz takega okolja poraja Katerinin odnos do družine, do lastne preteklosti in porekla, pa tudi do drugih ljudi; Kate je likinja, ki izrazito ni zmožna izstopanja iz svoje lastne pozicije, iz lastne zaznamovanosti z družinskimi vzorci, in četudi pred njimi ob koncu romana pobegne celo v Veliko Britanijo, torej daleč od družine, svojih percepcij ne ozavesti. Milka je v primerjavi z Nikosom nenehno govoreča likinja, ki pa na videz operira z zgolj zelo zamejenim naborom čustev, mnenj in perspektiv. Niti odnos med (prvoosebno) pripovedovalko in fokalizatorko ni zastavljen tako, da bi se njeni zdrsi osvetlili s kakšne druge prizme; osebe v romanu – ob Ni
Dobiva se na Julijinem trgu

Dobiva se na Julijinem trgu

Airbeletrina, 5. december ― V torek, 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, smo na svečanosti v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani razglasili finaliste in zmagovalko 13. natečaja za kratko zgodbo, ki ga tradicionalno prirejamo na AirBeletrini. Glavno nagrado je osvojila Lucija Pija Kralj iz Velenja z zgodbo Dobiva se na Julijinem trgu. Vabljeni k branju, prisluhnite doslej nememu kipu muze nad poetom! »Še dobro, da sem zgolj kip – vsaj ne postajam zelena od zavisti.« *** Šelest listov ovija trg v spokojno jesensko idilo, a jaz, kip iz kamna, ostajam nepremakljiva priča temu plesu narave. Hrastov list se zagozdi v moje trde, kamnite lase, njegov opolzki zdrs po moji neobčutljivi polti ne prebudi niti mrzlega drgeta, kot da so naravne silnice zame zgolj bežen privid. Sonce, ki razprši meglo in posveti na pročelja okoli mene, ne prodre do mojega jedra. Ne smejim se – zgolj strmim, v tišini, ki mi je bila vsiljena, in tudi če bi se želela nasmehniti, me Ivan Zajec ni oblikoval za to. Podaril mi je zgolj pridih nasmeha, kot kakšno skrivnostno verzijo Mone Lise, nedokončano, neizpolnjeno. Lovorovi listi se me rahlo oprijemajo, mehki plašč mrtve narave, ki me tu in tam odeva, a vse, kar si želim, je zamenjati te žive listne sence za tiste odpadle hrastove liste – zavržene, pozabljene, tiste, ki so jih gozdovi odgnali kot nepomembne. V svoji kamniti togosti le nemo opazujem in se sprašujem, ne morem biti del te jesenske idile, ne morem vstopiti v to tiho, romantično procesijo mimoidočih. Kje je moj mladenič, kje je tisti, ki bi me povabil na sprehod, vabilo, ki nikoli ne bo prišlo? Zavidam dekletom pod mano, kako se z lahkotnostjo prepustijo objemom ljubimcev na Tromostovju, kako zavijejo v staro Ljubljano ali posedajo v obrečnih kavarnah ob Ljubljanici. Njihove obleke, baretke, zdaj že dolgi balonarji, ujeti v čudne modne vzorce, jih zavijajo v toplino, ki je meni nedosegljiva. In ja, še dobro, da sem zgolj kip – vsaj ne postajam zelena od zavist
še novic