Nekatere ženske utišajo moža tako, da se potuhnejo … druge mu odsekajo glavo

Nekatere ženske utišajo moža tako, da se potuhnejo … druge mu odsekajo glavo

Airbeletrina, 26. oktober ― So časi in konteksti, ko je treba biti potrpežljiv in nežen, in taki, ko je treba biti militanten. Ko gre za človekove pravice, ni prostora za debato. To je temeljno izhodišče King Kong teorije, prebojnega in kontroverznega dela iz leta 2006, v katerem Virginie Despentes brezkompromisno naslavlja vprašanja spola, nasilja, oblasti in družbe. Dve desetletji kasneje, ko globalna politika ponovno postavlja pod vprašaj mnoge pravice, ki smo jih še nedavno imeli za samoumevne, smo po zaslugi Jedrt Maležič končno dobili tudi slovenski prevod; na sceno tako prihaja kot svež piš gverilskega vetra – takšen, kot ga Despentes vnaša v vse, česar se loti. Dovolj otopelosti, čas je za boj! In Despentes se bojuje; predvsem tako, da se z vso glasnostjo loti tistega, o čemer se običajno ne govori. Slabih 150 strani dolgo delo uvede nekakšen feministični manifest – predstavljajte si srednjeveškega klicarja v obliki jezne feministke –, sledijo pa poglavja o različnih vidikih družbe, ki jih Despentes obravnava skozi položaj ženske. Vsako izmed njih uvede s citatom enega vélikih imen feminizma: začne in zaključi s soimenjakinjo Virginio Woolf, vmes pa svojo misel razvija v dialogu z Angelo Davis, Gail Pheterson, Annie Sprinkle in Simone de Beauvoir. Četudi delo analizira različne vidike sodobne družbe, pa največ prostora brez dvoma posveti sveti trojici družbenih tabujev: t. i. promiskuitetnosti, prostituciji in pornografiji. Te na videz različne teme med sabo povezuje predvsem poskus predrugačenja družbenega pogleda na žensko(st) kot tako: kako naj bi izgledala, kako naj bi se vedla, kaj naj bi jo zanimalo – kar v praksi pomeni ločitev ženskega subjekta od patriarhalnega konteksta. Z naslavljanjem oz. zavračanjem potencialne obtožbe, da njena frustracija izhaja zgolj iz tega, da sama ni »huda bejba«, ustvarja prostor za obstoj, neodvisen od moškega. »Sama sem kot punca prej King Kong kot Kate Moss,« zapiše. »Sem tiste vrste ženska, s katero se ne poro
Od tradicije do sodobnosti in nazaj

Od tradicije do sodobnosti in nazaj

Airbeletrina, 25. oktober ― Eden najbolj prepoznavnih in najvplivnejših egiptovskih pisateljev, prevajalec, publicist, akademik in politik Taha Husein (1889–1973) je bil vodilno ime arabske renesanse in modernističnega gibanja v arabskem svetu z začetka dvajsetega stoletja. Četudi je »dekan arabske književnosti«, ki je zagovarjal idejo egiptovskega nacionalizma ter zavračal panarabizem, bil pri čez šestdesetih izdanih delih – romanih, kratkih zgodbah, esejih, kritičnih in zgodovinskih študijah – več kot dvajsetkrat nominiran za Nobelovo nagrado za književnost, je njegov avtobiografski roman Dnevi (Al Ayyam) njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izvirno je izšlo v treh zvezkih med letoma 1929 in 1967, od katerih sta prvi in tretji del sprva izhajala v revijalnih nadaljevanjih (prvi v reviji Al Hilal od januarja 1926 do januarja 1927, tretji od marca 1955 do junija 1955 v reviji Ahir sea) in bila šele nato izdana v knjigah. Taha Husein: Dnevi Prevod iz arabščine in spremna beseda: Zarja Vršič. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2026 (zbirka Moderni klasiki, 148). Prodorni intelektualec in drzni mislec z enormnim znanjem ter številnimi pomembnimi znanstvenimi in kulturnimi funkcijami v državi je s svojimi deli razen slave žel tudi neodobravanje, še posebej leta 1926 z delom O predislamski poeziji, v katerem je izrazil dvom o pristnosti večine zgodnje arabske poezije ter zagovarjal mnenje, da korana ne gre razumeti kot objektivnega zgodovinskega vira. Tradicionalni verski učenjaki, še posebej z Al Azharja, so bili zgroženi, avtorju pa so zaradi »žaljenja islama« razen pravnih postopkov grozili tudi s smrtjo, zaradi česar se je s soprogo za nekaj časa umaknil v Francijo. Prav tam je nastal prvi zvezek Dnevov, ki jih je slepi avtor v menda devetih dneh narekoval svoji soprogi Suzanne Bresseau, Francozinji, ki jo je spoznal med študijem na Sorboni, ko je objavil oglas, da išče bralko za branje študijske snovi. Četudi sodnih postopkov proti njemu ni bilo, je izgubil služb
Iskrene čestitke Tatjani Pregl Kobe – nagrajenki mire

Iskrene čestitke Tatjani Pregl Kobe – nagrajenki mire

Društvo slovenskih pisateljev, 24. oktober ― Društvo slovenskih pisateljev z velikim veseljem, ponosom in iskrenim spoštovanjem čestita svoji dolgoletni članici Tatjani Pregl Kobe ob prejemu nagrade mira. To pomembno priznanje je poklon njenemu predanemu ustvarjalnemu delu, literarni občutljivosti ter prispevku k slovenskemu kulturnemu in širšedružbenemu prostoru. Veseli nas, da je njeno delo prepoznano in nagrajeno s priznanjem, ki poudarja pomen literarnega ustvarjanja ter njegovo vlogo v naši družbi. Kot dolgoletni članici Društva slovenskih pisateljev ji ob tej posebni priložnosti izrekamo iskrene čestitke in ji želimo še veliko ustvarjalnega navdiha, novih literarnih dosežkov ter osebnega zadovoljstva ob nadaljnji ustvarjalni poti. Foto: Maja Špendal in Arjan Pregl
Came and Listened

Came and Listened

Airbeletrina, 24. oktober ― Come and See – prvič Prvo edicijo performansa Come and See umetnice esh sem si ogledala maja v galeriji DobraVaga, ko je bil izsek iz performansa prikazan v sklopu otvoritve skupinske razstave ob deseti obletnici galerije (kur. Lucija Klauž, Špela Pečjak, Olja Simčič Jerele). Kar je to edicijo razen krajše minutaže specifično zaznamovalo in razlikovalo od integralne verzije, premierno uprizorjene 19. 9. (na skrivni lokaciji), pa je bil pomensko izrazito zaznamujoč galerijski ambient, ki so ga med časom performansa zasedala tudi druga umetniška dela, ki so bila ob obletnici razstavljena. Hrbtenico in srce performansa predstavlja dramski tekst v avtorstvu esh, interpretacijo katerega prepusti drugemu glasu, na prvi ediciji je bila bralka Hana Besjedica, v zadnji pa to vlogo zaseda Gal Grobovšek, zvočna podoba pa je nadgrajena z glasbo v živo, ki jo soustvarjata še Janže Šilc, Jakob Fifnja in Blaž Geohelli; prav tako integralen del obeh dogodkov pa je bila tudi sprotna fotodokumentacija, za katero je skrbela Iva Suhadolnik Gregorin. Kar sledi, je seznam vtisov, ki sem si jih zapisala po prvem izseku performansa – fragmentarna dokumentacija prikazanega fragmenta: vonj prsti // zlat konfet v obliki drobne zvezdice // majhen plastičen kozarček brinovca // pekoč občutek v ustih // prijeten sladkast vonj umetnega dima // oddaljena nostalgična glasba // od megle je že težko dihati // prijetno hladno je // nežen glas // a smo? // toliko je enih zgodbic // brnenje v ušesih (medtem mimo mene res prileti muha) // črna silhueta // umetnica-vojak-umetnica // fleš // obrabljena čelada // raketa, ki je priletela v bratranca // še več megle // fleš // fleš // zvok starega klavirja // vojna, ki je daleč // vojna, ki je čisto blizu // še vedno nežen glas me še vedno vodi // prsti, ki kopljejo po zemlji // kartonasta puška v rokah, umazanih od zemlje // pok // naročje, polno zlatih in srebrnih zvezdic in zemlje // plastične zvezdice se ti lepijo na
še novic