Novice

literatura

Voranc med arhivom in legendo

Airbeletrina, 13. julij ― Zgodovina je lahko sila zanimiva stvar. Vsaj tako jo skušam predstavljati svojim dijakom in dijakinjam, saj večkrat poudarjam, da nikoli ni dokončno napisana. Vsak trenutek nas lahko preseneti nov vir, ki dopolni ali celo spremeni pogled na posamezen dogodek, obdobje ali zgodovinsko osebnost. Letos denimo obhajamo 100. obletnico smrti Srečka Kosovela, za katerega življenje in delo bi lahko rekli, da ga poznamo do potankosti, predvsem po zaslugi neutrudnih raziskovalcev, ki so dneve, tedne ali celo mesece preživeli v takih ali drugačnih arhivih. Podobno se odstira tudi pajčolan, ki je doslej skrival nekatere manj znane podatke in zanimivosti o življenju ter delu Prežihovega Voranca. Za to je zaslužen mariborski dramatik in pisatelj Tone Partljič. Med bralce je namreč lani jeseni, ob simpoziju na Ravnah na Koroškem, posvečenem koroškemu socialnemu realistu ob 75. obletnici njegove smrti, prišla romansirana biografija, ki obravnava pisateljevo življenje od približno sedemnajstega leta starosti do sredine dvajsetih let prejšnjega stoletja. Zgodovina je lahko sila zanimiva stvar. Vsaj tako jo skušam predstavljati svojim dijakom in dijakinjam, saj večkrat poudarjam, da nikoli ni dokončno napisana. Partljiču zgodovinske teme niso tuje, kar potrjujejo dela, ki jih je v zadnjih letih objavil pri Beletrini (Ljudje iz Maribora, Ljudje z otoka, Veter z vzhoda idr.). Ista založba je izdala tudi Voranca, za zdaj prvi del celotne zgodbe. Iz programa za leto 2026 pa je razvidno, da bo drugi del med bralce prišel septembra letos. Nadaljeval bo časovni lok prve knjige in hkrati razkril nove podatke ter zanimivosti o enem najprepoznavnejših Korošcev. Malo je pisateljev, ki bi bili uspešni tudi na političnem področju. Med njimi gotovo izstopa realist Ivan Tavčar, ki je bil hkrati literat, vodja slovenskih liberalcev in ljubljanski župan. Večina naših ustvarjalcev, ki se je preizkusila v politiki, pa je bila na tem področju precej manj uspešna, nekat

Lepo v slabem in zgodovinsko v fikciji: El Cid 

Airbeletrina, 10. julij ― Med anksiozno brezdelnostjo, ki jo je izsilil vročinski val, sem se brezkompromisno predajal internetu. Algoritmi treh aplikacij so me v eni izmed popoldanskih seans napotili na več kratkih videov, ki so komunicirali začudenje svojih avtorjev nad čustvenim odzivom, ki ga je pri njih izzval animirani film V hlevu [Barnyard]. Gre za komedijo, ki jo je režiral Steve Oedekerk, sicer najbolj znan po sodelovanju pri filmskih projektih iz 90. let in z začetka našega tisočletja, katerih obraz je bil Jim Carrey: pri obeh delih Aca Venture in Vsemogočnem Bruceu. Ogled filma, ki ima na spletni strani Rotten Tomatoes kritiško oceno 22 % in je bil leta 2007 celo nominiran za nagrado Stinker (za najslabši animirani film), je bil, kot se zdi, za mnoge ljudi, za katere sklepam, da so danes stari približno trideset let, ena izmed najbolj čustveno intenzivnih izkušenj, ki jim jih je omogočil domači televizijski zaslon. Filma še nisem gledal in sumim, da bom v to kmalu prisilil nekaj svojih prijateljev. Vendar pa poznam fenomen. Pred približno desetimi leti me je čustveno presenetljivo razrvala epizoda izrazito trapaste španske serije, pri čemer nimam niti pravice do obrambe, da sem bil, kot to velja za zgoraj omenjene uživalce Barnyarda, star deset let. Pred kratkim sem si jo ogledal še enkrat in čeprav izkušnja ni bila dopaminsko primerljiva s prejšnjo, sem ob ogledu zelo užival. Tokrat se je relativno sramotnemu navdušenju nad čustvenim finalom epizode pridružila za odtenek bolj plemenita fascinacija nad tem, kako so se njeni avtorji spopadli s svojo nacionalno zgodovino. Filma še nisem gledal in sumim, da bom v to kmalu prisilil nekaj svojih prijateljev. Serija je Ministrstvo za čas [El ministerio del tiempo]. Naslovno ministrstvo je tajna institucija, ki v imenu španske vlade upravlja s sistemom podzemeljskih hodnikov, prepredenih z vrati, s pomočjo katerih je mogoče potovati v preteklost. Naloga ministrskih agentov – protagonisti so reševalec Juliá

Izjava DSP glede zmanjševanja sredstev na področju kulture

Društvo slovenskih pisateljev, 9. julij ― Društvo slovenskih pisateljev se pridružuje zaskrbljenosti številnih organizacij in ustvarjalcev zaradi negotovosti glede financiranja kulturnih programov. Kultura ne bi smela biti predmet zmanjševanja sredstev, saj ohranja slovenski jezik, krepi narodno identiteto, varuje kulturni spomin ter predstavlja enega ključnih temeljev razvoja družbe. Delimo skrb vseh ustvarjalcev in organizacij, ki jih nastale razmere neposredno zadevajo. Zavzemamo se za jasne in predvidljive pogoje, odprt dialog ter spoštovanje prevzetih obveznosti države do vseh deležnikov na področju kulture.
Xavier Mas Craviotto: Obdukcija praznine

Xavier Mas Craviotto: Obdukcija praznine

Airbeletrina, 8. julij ― Xavier Mas Craviotto (Navàs, Katalonija, 1996) je filolog in pisatelj. Štiri leta je poučeval katalonski jezik in kulturo na Univerzi v Bristolu v Združenem kraljestvu. Je soustanovitelj platforme »Com ho diria«, ki se ukvarja s katalonskim mladinskim slengom. Objavil je dva romana, zbirko kratkih zgodb in tri pesniške zbirke. Za prozo je dobil nagrado Documenta leta 2018, za poezijo pa nagrado Art Jove Salvador Iborra leta 2018 in nagrado Ausiàs March leta 2023. Izbor njegovih pesmi je prek angleščine prevedel Pino Pograjc, pregledala in lektorirala jih je prevajalka Veronika Rot. Foto: Fidan Nazim qizi/Pexels obdukcija     Kaj je ta smrtonosni strup, ki razjeda najboljše v nas in pušča le lupino? Ingmar Bergman morda je bilo ostro oko ptice sna, kar je gledalo v nas; morda je bilo vse to trpljenje, ki prehaja meje držav, ki živijo v krastah kože vsakega od nas; morda je bil pretanjen obris jedrske abulije, kar nas polni z utrujenostjo za skorjo našega mi; morda sva bila Ti in Jaz, ki sva razumela praznino, in jo pretvorila v oskrunjeno drevo v raju, v katerem sva gledala svoj padec; morda je bilo krožno božanje, ki ga odgrnem v umazanem zraku, ko se vržem v tvoja brezna; morda so bili zobje razpoke, ki nam z odprtimi usti izreče dobrodošlico v konec, ki ga poznamo že mnogo let; morda je bil žaltav znoj sveta, strukturna narkoza, žilna anestezija, pobožanstvena omotica; morda je bila želodčna Praznina tega žalostnega boga, ki se že nekaj časa dolgočasi in joče ruševine.       pokopališče   med najinimi besedami je zraslo pokopališče z visokimi zidovi in sivimi grobovi. smrtno ranjena ptica se je zatekla na najin grob pod naveličanost cipres. bilo je utrujeno nebo, ki nama je toplo sapo dahnilo po breznu najinih vratov. in še vedno je bilo tiho, a čutila sva žalost, in bilo je že pozno: senca kletke je brez sramu padla na zid najinih hrb
še novic