Airbeletrina, 24. oktober ― Come and See – prvič Prvo edicijo performansa Come and See umetnice esh sem si ogledala maja v galeriji DobraVaga, ko je bil izsek iz performansa prikazan v sklopu otvoritve skupinske razstave ob deseti obletnici galerije (kur. Lucija Klauž, Špela Pečjak, Olja Simčič Jerele). Kar je to edicijo razen krajše minutaže specifično zaznamovalo in razlikovalo od integralne verzije, premierno uprizorjene 19. 9. (na skrivni lokaciji), pa je bil pomensko izrazito zaznamujoč galerijski ambient, ki so ga med časom performansa zasedala tudi druga umetniška dela, ki so bila ob obletnici razstavljena. Hrbtenico in srce performansa predstavlja dramski tekst v avtorstvu esh, interpretacijo katerega prepusti drugemu glasu, na prvi ediciji je bila bralka Hana Besjedica, v zadnji pa to vlogo zaseda Gal Grobovšek, zvočna podoba pa je nadgrajena z glasbo v živo, ki jo soustvarjata še Janže Šilc, Jakob Fifnja in Blaž Geohelli; prav tako integralen del obeh dogodkov pa je bila tudi sprotna fotodokumentacija, za katero je skrbela Iva Suhadolnik Gregorin. Kar sledi, je seznam vtisov, ki sem si jih zapisala po prvem izseku performansa – fragmentarna dokumentacija prikazanega fragmenta: vonj prsti // zlat konfet v obliki drobne zvezdice // majhen plastičen kozarček brinovca // pekoč občutek v ustih // prijeten sladkast vonj umetnega dima // oddaljena nostalgična glasba // od megle je že težko dihati // prijetno hladno je // nežen glas // a smo? // toliko je enih zgodbic // brnenje v ušesih (medtem mimo mene res prileti muha) // črna silhueta // umetnica-vojak-umetnica // fleš // obrabljena čelada // raketa, ki je priletela v bratranca // še več megle // fleš // fleš // zvok starega klavirja // vojna, ki je daleč // vojna, ki je čisto blizu // še vedno nežen glas me še vedno vodi // prsti, ki kopljejo po zemlji // kartonasta puška v rokah, umazanih od zemlje // pok // naročje, polno zlatih in srebrnih zvezdic in zemlje // plastične zvezdice se ti lepijo na