Konteksti (Tomaž Bešter), 25. april ― vir slike: bukla.si Že lep čas je minil, odkar sem v roke dobil tole knjižico. V njej nam Dušan Marolt v svojem proznem prvencu predstavi petnajst kratkih zgodb, ki so izšle pri Maničnem poetu, založbi, pri kateri Dušan tudi deluje kot urednik. Čips in telenovele je zbirka, ki ni poslana v kratkočasno in sproščujoče branje, dasiravno so daleč stran od hermetičnega in nerazumljivega. V nekaj manj kot stotih straneh boste zvečine brali o simptomih, ki kažejo na razpoke sodobne družbe v optimistično ali pesimistično cikličnost začaranih metel, večno obsojenih na brisanje nesnage, ki se vrne nazaj. Tudi avtor ima rad ponovitve in variacije na temo, a to v teh primerih sploh ni slabo. V svoji preprosti in večinoma nezapleteni zgradbi zgodb se vsebina lepo prilega formi, v kateri je razvoj likov hiter, zamolčan med vrsticami ali pa skrit v praznini predzgodbe, ki jo sestavimo sami in jo priključimo izrečenemu. Vse do poslednjih vrstic, kjer se v vsaki zgodbi smisel pripovedi na svojstven način tudi zašije. Po Samostanu in Liščku, ki sta mi skupaj vzela najbrž več kot mesec branja, a poklonila nepozabnih 1700 strani, je v resnici godilo, da s seboj prenašam lažje čtivo. Tudi format kratkih zgodb je bil zavoljo vedno uspešnih zaviralcev branja, še posebno aktivnih v tem obdobju, zelo prijeten. Dušan se v njih na različne, a povsem prizemljene načine podvrže opazovanju sveta okoli sebe, ga podčrtuje v skupnih imenovalcih in postrga nedeljive preostanke, ki štrlijo iz sivine. V svojih zgodbah se tako recimo vidno loti vprašanj predestiniranosti. Ta v zgodbi Splav deluje kot močna sila, ki dva, ki sta se razšla in si postavita močno obljubo, da se nihče od njiju ne bo udeležil pogreba drugega, tlači skupaj, ne da bi dobro vedela, zakaj. Nekoliko drugače se tega loti v zgodbi Urše in Lovra v Izletu, kjer je na tnalu rutina. Dva, ki se sicer nikdar ne izvzameta iz vnaprej načrtovanih aktivnosti, se odločita za ekskurzijo izven cone udobja. A ne glede na to, kako zgodb