Airbeletrina, 24. april ― Pogosto slišimo očitke, da Pariz ni več to, kar je bil. In zdaj, ko dlje časa stanujem v tem mestu, se mi zdi vprašanje, ali je Pariz še vedno Pariz, nekoliko napačno. Kot večina velikih romantičnih vprašanj tudi to bolj megli kot osvetljuje. Zveni lepo, skoraj dovolj lepo, da človek ne bi opazil, kako malo zares pove. Veliko zanimivejše bi bilo vprašanje: za koga je Pariz še vedno Pariz? Pariz namreč nikoli ni bil ena sama stvar. Bil je projekcija, obljuba, mestoma skoraj kolektivna halucinacija. Vsak vanj vstopi s svojo zasebno verzijo: nekdo išče mesto umetnikov, drugi romanco, tretji zgodovino, četrti zgolj dovolj prepričljivo kuliso za lastno predstavo o dobrem življenju. In skoraj vsi na koncu najdejo prav to, po kar so prišli.Človek je v takih rečeh presenetljivo učinkovit. Redko išče resnico; veliko raje potrjuje zgodbo, ki si jo je izmislil že vnaprej. Pariz namreč nikoli ni bil ena sama stvar. Bil je projekcija, obljuba, mestoma skoraj kolektivna halucinacija. Foto: Marija Piliskic/Pexels Sedim v Luksemburških parkih. Tja se vračam z neko disciplino, ki je ne znam povsem pojasniti. Moj fant pravi, da prepogosto. Zdi se mu nenavadno, kako po koncu dneva brez premisleka zdrsnem na enega izmed zelenih kovinskih stolov ob vodnjaku, kot da imam tam rezervirano mesto. »Spet si bila tam?« me je vprašal prejšnji teden.Prikimam.»Vsak dan?«»Skoraj.«Za trenutek utihne. Ne nasprotuje. Samo ne razume.Potem se nasmehne.»Včasih imam občutek, da imaš rajši ta park kot mene.« To pove z glasom, ki naj bi ublažil situacijo. Kot da je misel nepomembna. Kot da jo lahko, če jo izrečeš dovolj lahkotno, tudi takoj vzameš nazaj. »S parkom imam zelo enostaven odnos,« rečem.»Aha.«»Ne sprašuje me, kje sem bila.« To izrečem prehitro.Za hip me pogleda.»To je res.«»In nikoli ne želi vedeti, kaj mislim.« Nasmeh, ki sledi, ni več povsem enak.Morda dvomi. Ne v park, temveč v to, kaj tam počnem.A ne sprašuje. Ne preverja. Ne zaht

Sodobnost, 23. april ― Mladi bralci in bralke so tudi letos pridno poprijeli za nalivnike in likovni pribor in napeli svoje domišljijske in ustvarjalne žilice. Presenetili ste nas z lepim številom odličnih likovnih in besednih umetnin. Po dolgih urah prebiranja, ogledovanja in ocenjevanja smo prišli do letošnjih zmagovalcev: I. stopnja: vrtec, 1. razred Knjiga: Eva Papoušková: Vombat Jurček. Ilustrirala Galina Miklínová. Prevedel Klemen Pisk. NASLOV LIKOVNEGA IZDELKA: Vombat Jurček s prijatelji. Ali knjiga: Melita Rundek: Kiki, radi te imamo! Ilustrirala Vanda Čižmek. Prevedla Sara Virk. NASLOV LIKOVNEGA IZDELKA: Družinski portret Kikijeve družine. Žirija se je znašla sredi pravega morja umetnin, ki bi ga zavidala marsikatera galerija. Izbrati najboljše je bil zato velik izziv, a po dolgem občudovanju smo prišli do končnega izbora: Nagrajenci: 1. Učenci in učenke 1. b-razreda OŠ Mislinja Pod mentorstvom Nine Rožej in Jane Miler so v kombinirani likovni tehniki ustvarjali imenitne izdelke po motivih slikanice Kiki, radi te imamo. Likovni izdelki so žirijo prepričali s prekrasnimi hišicami, v katerih so otroci ustvarili barvit in topel dom za Kikijevo družino. Rezultat je čudovit, kot se lahko prepričate na fotografiji enega primerka umetnine spodaj levo. 2. Ajda Kompara iz 1. razreda OŠ Frana Erjavca Nova Gorica je pod mentorstvom Mateje Krušič in Tjaše Škrlj ustvarila barvito in topline polno risbo Kikijeve družine, je žirije popolnoma očarala. Čestitke nagrajencem in mentoricam za ves vložen trud in izjemne izdelke!   II. stopnja: 2. in 3. razred Knjiga: Majda Koren: Njam, njam, marmelada. Ilustrirala Ana Maraž. NASLOV SPISA: Marmemačka v naši domači shrambi. Ali knjiga: Aino Havukainen in Sami Toivonen: Tine in Bine: Pošastna pošast. Ilustrirala Aino Havukainen in Sami Toivonen. Prevedla Julija Potrč Šavli. NASLOV SPISA: Noč, ko je strašila velikanska kokoš. Nagrajenki: Iza Moškrič in M

Airbeletrina, 23. april ― Mednarodno uveljavljena in široko prevajana romanopiska, kratkoprozaistka, esejistka, scenaristka, režiserka in prevajalka Brina Svit (1954), »Slovenka, ki piše v francoščini«, od leta 1980 živi v Parizu. Svoja literarna dela od Morena(2003) naprej najprej napiše v francoskem in nato v slovenskem jeziku. Pri tem ne gre za prevod, ampak za dvakrat izpisano delo, pri čemer ga v drugo zaradi jezikovne različnosti obeh jezikov po potrebi tudi nekoliko spremeni. »Slovenščina in francoščina se odlično dopolnjujeta: na eni strani cerebralen, natančen, kodificiran jezik, na drugi emocionalen, zelo elastičen in prožen,« je zapisala. Četudi je žanrsko mejo med njenimi v tujini pogosto nagrajevanimi knjižnimi izdajami težko označiti, njeno delo obsega osem romanov: April (1984), Con brio (1998), Smrt slovenske primadone (2000), Odveč srce (2006), Coco Dias ali Zlata vrata (2008), Noč v Reykjaviku (2013), Uporni bicikli (2023) in Adiós Buenos Aires (2026), kratkoprozni zbirki Navadna razmerja (s Petrom Kolškom, 1998) in Nove definicije ljubezni (2020) ter esejistične pripovedi Moreno (2003), Hvalnica ločitvi (2011), Slovenski obraz (2013) in Ne želi si lahke poti (2021). Za francoski radio France Culture je napisala dve radijski igri, posnela dva kratka igrana filma (Nikola in Balkon) ter dokumentarni film o igralki Jeanne Moreau. Con brio je bil nominiran za kresnika in imenovan za mednarodno nagrado IMPAC v Dublinu. Za Smrt slovenske primadone je avtorica prejela francosko literarno nagrado Pelléas, Francoska akademija ji je za Moreno podelila nagrado za francoski jezik in književnost, za Odveč srce nagrado Maurice Genevoix, medtem ko je bil roman Noč v Reykjavikunagrajen z evropsko literarno nagrado Madeleine Zepter. Brina Svit: Adiós Buenos Aires / Ljubljana: Mladinska knjiga, 2026. / (Zbirka Nova slovenska knjiga) V ospredju večine romanov Brine Svit je ljubezenski ali ljubezensko-erotični odnos med žensko in moškim, ki je že v svojih