Sodobnost, 20. december ― Klemen Lah Kralj romanov O Kraljici gora Daniela Wisserja   Ne trudi se biti moden. Na žalost je to stvar, ki se ji, kar koli že počneš, ne moreš izogniti. Dalí   Roman Kraljica gora (Königin der Berge, 2018) avstrijskega pisatelja Daniela Wisserja sodi med romane, za katere se zdi, da imajo preveč tistega, česar naj bi nikoli ne bilo preveč: preveč so aktualni in sodobni, preveč napisani prav za trenutek, v katerem jih beremo. In Kraljica gora je zelo aktualna na številnih ravneh, najbolj občutno na ravni zgodbe: Robert Turin, kronični bolnik, ki zaradi multiple skleroze telesno in duševno usiha v negovalnem domu, želi svoje življenje predčasno končati z evtanazijo[1]. Prav ta tema, pomoč pri samomoru, ena glavnih v romanu, v zadnjih letih močno burka tudi slovensko javno ozračje, ko pa se bo v bližnji prihodnosti sprejemal zakon, ga bo gotovo pregrel. Branje Kraljice gora v tem času, v tem družbenopolitičnem kontekstu tako še zdaleč ni samo literarno dejanje, saj ni mogoče ubežati občutku, da lahko služi kot zelo dobrodošel vpogled v to pomembno temo tudi iz literarnega zornega kota. A aktualnost glavne teme je samo ena izmed prvin, zaradi katerih dobivamo občutek velike aktualnosti: ta se pojavlja na številnih nivojih, na tematskem, idejnem, jezikovnem, slogovnem, oblikovnem … Naj za nazornejšo predstavo omenim le še eno, ki prav zdaj dosega svoj zenit in buri duhove – ameriške predsedniške volitve oziroma zmaga Donalda Trumpa. Eden izmed pomembnih stranskih likov, ki živi v pogovorih in razmišljanjih glavnih literarnih junakov, je namreč kontroverzni nekdanji in bodoči ameriški predsednik Donald Trump, ki je »trenutno v Savdski Arabiji in prodaja orožje v zameno za milijarde. Savdijci pa orožje takoj posredujejo Islamski državi« (Kraljica gora, str. 239; vsi nadaljnji citati so iz tega romana). Smo lahko še bolj aktualni? In še pomembnejše vprašanje – je to za književnost dobro? Vprašanje je staro toliko, kolikor je stara književnost

Sodobnost, 20. december ― Nara Petrovič Kultura, ki pride na začetku     Integriteta je podstat kulture in slednje brez prve preprosto ne more biti. Nekakšna kultura se sicer dogaja tudi brez integritete, a nas duhovno ne poteši. Ne integrira nas v živ prostor, ne uči nas brati njegovega srčnega utripa, v nas vzbudi površinska čustva, ki kaj kmalu izzvenijo. Nimam v mislih le kulture, ki pride na koncu, torej umetniškega izražanja, ampak tudi kulturo, ki pride na začetku in iz preživitvenih veščin, rodbinskih običajev in celovitega ukoreninjanja v prostor plete kulturno identiteto skupnosti, ljudstev in narodov. Integriteta nosi dva osrednja pomena. V prvem sporoča, da ni razlike med tem, s kakšnim obrazom se kažemo svetu in kakšni dejansko smo. Drugi pomen je tesno povezan z izrazoma ‘integrirano’ in ‘integralno’, sporoča, skratka, da smo celovita, kompaktna, organska celota, skladno ugnezdena v naravno pokrajino. Izraz ‘kultura’ sam po sebi ne zagotavlja integritete ne v prvem ne v drugem pomenu. V davni latinščini se je beseda ‘kultura’ povezovala le z gojenjem poljščin, od 15. stoletja naprej pa se začne navezovati na negovanje duha (in telesa). Šele od 19. stoletja naprej označuje kolektivne navade in dosežke skupnosti ter značilno obliko intelektualnega razvoja neke družbe. Po SSKJ je to prvi pomen tega izraza, agrikulturnega najdemo šele na petem mestu, o mojem pomenu z začetka eseja pa ni ne duha ne sluha in prav zato mu namenjam nekaj strani. Kultura, ki pride na začetku, nikoli ni bila ozko narodni pojav, oplajala se je na presečišču raznoterih silnic, nad katerimi majhna ljudstva niso imela nadzora. Majhne kulture so se bile prisiljene bojevati za obstoj, zato so razvile svojevrstno trdoživost. Slovenstvo je skozi stoletja pokazalo, da zmore preživeti sredi teh silnic in jih celo integrirati. Neposredno je vpeto med štiri večje jezikovne bazene, enega manjšega (da ne pozabimo na furlanščino), posredno tudi med druge, povrhu tega pa plava v neizogibnem vele

Sodobnost, 20. december ― Matej Bogataj Iskanje izgubljenega doma   Avtorski projekt Slovenija šteje. Slovensko mladinsko gledališče, režija Sebastian Nübling in Jackie Poloni.   Scagano, boječe stopijo na oder zgodovine in teatrski oder obenem Slovenci ob koncu Smoletovega Krsta pri Savici, po bratomornem klanju in Črtomirovem krvoprelitju nad brati druge vere in prepričanja so se znašli v prostoru, ki ga šele tipajo, kot politični subjekt so šele v nastanku in okorni začetniki, se nam zdi, razpeti med okrutne vojščake Franke iz Solnograške in hedonistične gospodarje Oglejske patriarhije. Po Črtomirovskem konvertitskem klanju, ki se mu celo tuji gospodarji čudijo in nočejo imeti z njim nikakršnega opravka, zaradi krvavosti in neusmiljenosti, se zdaj narod počasi postavlja na noge. Tipa, prisluškuje, pravzaprav ne ve, kaj bi s sabo in kako se vesti v novonastali situaciji. Tako nekako, v tem duhu, se začne predstava Slovenija šteje, kot spodrsavanje, s sinkopiranim korakom, ob počasnem skandiranju in zlogovanju, ki preide, po dolgem dolgem času, do razumljive besede: Slovenija. Ne gre torej toliko za to, koliko in kaj Slovenija šteje, temveč v uprizoritvi Slovenija – ob izrazitem gibalnem delu – predvsem zloguje in izšteva. Samo sebe, tako rekoč. Projekt Slovenija šteje je poskus pogleda na deželo in slovenstvo s strani tistih, ki nas poznajo samo posredno. Dragocen pogled, načeloma, saj vedno znova poudarjamo, da je refleksija od zunaj zaželena, in recimo v literaturi priznavamo in cenimo, kaj o naših šegah in navadah, o tej nevidni etnografiji, od sezuvanja do fovšije, zapišejo ali izjavljajo tisti, ki so se v naš prostor priselili. Posebej še, če izhajajo iz okolij, ki jih cenimo in jih želimo posnemati ali se jim vsaj približati, torej iz tako imenovanega svobodnega in razvitega sveta: Erica Johnson Debeljak in Carlos Pascual s svojimi proznimi deli sta za to dobra primera, pa še kdo. Drugič, recimo v kakšnem detajlu Frljićevih predstav, se nam zdi, da nam hočejo

Sodobnost, 20. december ― Kravos: Sva Tržačana s poreklom, antifašizem nama je vrojen, najina stalnica so tudi kritične pripombe do slovenskih tržaških inštitucij. Skupna nama je življenjska pot in sorodnost okolij, v katerih sva odraščala. Kako je bilo pri Sv. Jakobu?   Verč: Sv. Jakob je delavska četrt in nono Anton (letnik 1873), kovinski strugar v tržaški ladjedelnici, je uporabljal tržaščino, slovenščino je govoril z nono Giovanno Merkù (teto skladatelja Pavleta Merkùja) in svojimi tremi sinovi. Tako šentjakobski Verči niso izgubili slovenščine. Moj oče Marcel je kot dijak poslušal Cankarjevo predavanje Očiščenje in pomlajenje v prostorih socialdemokratskega Ljudskega odra. Od leta 1945 je bil zdravnik na tržaškem sedežu jugoslovanskega Rdečega križa in tam je spoznal mamo, medicinsko sestro Mileno Pertot, ki se je po vojni vrnila iz emigracije v Jugoslaviji. Oče je fašizem doživel, mamina družina se je morala pred njim zateči v kraljevino Jugoslavijo, kjer se je mama navzela štajerščine in bosanščine. Mene in brata Sergija je uvedla v gledališki svet. Predstave tržaškega Slovenskega gledališča je za naju predelala in smo se šli domače uprizoritve tega, kar sva gledala na odru. Moja zgodba je primer mešane urbane identitete. Pred prvo svetovno vojno je življenje slovenskih Šentjakobčanov potekalo v slovenščini, tržaščini, nemščini, italijanščini, furlanščini in v še kakem jeziku cesarstva. Vezali so jih življenjski pogoji in pripadnost mestnemu okolju. V povojnem režimu blokovke delitve sveta je bil za anglo-ameriško oblast in za italijansko nacionalistično upravo mesta Sv. Jakob neosvojljivi »Mali Stalingrad«, kar pomeni, da so bili Šentjakobčani levičarji, ki so izpostavljali dostojanstvo četrti pred vsiljeno opredelitvijo, da je vsak levičar potencialni agent sovjetskega internacionalizma, ki briše narodnosti. Mednacionalni in medkulturni duh je bila matrica, na kateri sva z bratom pisala igro jezika, gledališča in politike. Doma smo imeli levičarske in liberalne čas

Sodobnost, 26. november ― Katja Štesl   Gaja Kos: Vesolje, žepi in slonji kihci. Ilustrirali Marta Bartolj … [et al.]. Ljubljana: Mladinska knjiga (Deteljica), 2023.   Ustvarjalnost teoretične in praktične specialistke za otroško in mladinsko književnost je najnedavnejši izraz dobila v zbirki kratkih zgodb za otroke Vesolje, žepi in slonji kihci. Naslov sestavljajo teme treh izmed šestindvajsetih zgodb, ki se, dolge od ene do petih strani, med vabljivo rumenimi trdimi platnicami raztezajo na osemdesetih barvitih in dinamičnih straneh. Zgodb ne povezuje kakšen poseben tematski lok, temveč izkazujejo vsebine in dogajalne prostore, ki so avtorici blizu, in stojijo samostojno; med letoma 2017 in 2023 so bile posamično objavljene v revijah Ciciban in Cicido. Trinajst že davno in na novo uveljavljenih slovenskih ilustratork in ilustratorjev, ki so besednim pripovedim pridali likovno govorico, odraža pri nas že tradicionalno močno umetniško področje s prepoznavnimi individualnimi slogi in tehnikami. Sodelovali so Marta Bartolj, Suzi Bricelj, Zvonko Čoh, Jure Engelsberger, Tanja Komadina, Ana Košir, Marjan Manček, Ivan Mitrevski, Eva Mlinar, Maša P. Žmitek, Liana Saje Wang, Igor Šinkovec in Peter Škerl – polovico jih poznamo tudi kot avtorje stripov, ki se s svojim znanjem in izkušnjami v vizualnem pripovedovanju še toliko bolj ujamejo z zgodbami Gaje Kos, saj so mnoge med njimi izrazito dialoške in komunikativne. Likovno oblikovane besede se v njihovih ilustracijah pogosteje pojavljajo, vključujejo pa tudi za formo stripa prepoznavne govorne oblačke, ki dodajo piko na i živosti zgodb. A besede so tu vsekakor glavne. In ker jih avtorica obvladuje, se uspe z njimi sijajno igrati. Kombiniranje dobesednih in prenesenih pomenov, pregovori, rime, večpomenke, frazemi …, kar stresa jih iz rokava. V nekaterih zgodbah so že v naslovih, v večini pa so ravno besedne igre izhodišča za dogajanje oziroma za njegov vrh s preobratom, saj zgodbe zapletajo in razpletajo hkrati, podobno kot pr

Sodobnost, 26. november ― Alenka Urh Miki Muster, tisti, ki ga je voda prinesla     Bilo je 22. novembra 1925, nebo je težko in mrakobno viselo nad zemljo in dnevi so bili kratki, kot bi se nameravali enkrat za vselej utrniti, ko je murskosoboški pek v svoji kadi za pranje perila veslal po mestnih ulicah in razvažal kruh. Enkrat tekom tega žalobnega dne, ne ve se natanko, ali je bilo zjutraj zarana, morda opoldne ali pozno zvečer, je tišino pretrgal prvi glas svežega bitja: na svet se je prismejal Nikolaj Muster, vsem bolje znan kot Miki. Težko si je namreč predstavljati, da se človek, ki se je od vsega na svetu najraje smejal in je ta svoj evangelij z neverjetnim opusom stripov in animiranih filmov darežljivo delil z generacijami bralcev in gledalcev, mladih in starih, ob prvem soočenju s svetom ne bi vsaj malce namuznil. Toda večje, še bolj v nebo vpijoče vprašanje je, zakaj se je vrli pek tistega daljnega dne po Murski Soboti prevažal v kadi za pranje perila. Odgovor je pač kot na dlani: preprosto zato, ker ni imel čolna! Kajpak s tem nismo povedali nič, da torej razjasnimo: sredi novembra leta 1925 so naše pomursko mestece, ki se mu po nemško reče Olsnitz in po madžarsko Muraszombat, prizadele hude poplave, voda je stala več kot meter in deset centimetrov visoko. V časniku Jutro s tistega časa o silni povodnji beremo: »To prijazno mesto je izgledalo kakor Benetke; vse ceste in ulice so bile pod vodo, da je bil skoro ves promet onemogočen. Obširno smo že poročali o silni nesreči, ki je zadela soboške meščane, med katerimi jih je mnogo sto brez strehe.« No, v tak svet se je torej rodil Nikolaj oziroma Miklavž Muster, ki pa so ga vse od prvega dne klicali Miki, kakor je bilo to v Prekmurju v navadi, ravno tako kot je v navadi, da se vse France kliče Feri. Ime si je dal Muster sicer pozneje tudi uradno spremeniti nekako po principu nomen est omen, saj se mu je zdelo, da se ta različica njegovega imena prav imenitno poda k njegovemu delu, in res, ime Miki Muster zveni domal

Sodobnost, 26. november ― Tisa Tavčar Gerlovič: Upesnjene pravljice     Muca Copatarica   V bližnji, a vsem skriti vasi, na zeleni, sončni jasi, v kupčku hiš, rdečih streh slišati je zvonek smeh.   Četica otrok tu biva, nagajiva, radoživa, čas za igre vse imajo, cele dneve se igrajo.   Le za eno časa zmanjka, zanimiva to je uganka. Vedno so doma prepozno, da pospravljali bi – grozno!   Mama jezno jih ošteva »Isti vsak začetek dneva!« Terja se od njih podatek, kam se skril je lev copatek.   Vsako jutro zopet, znova, le lokacija je nova. Enkrat kad in drugič peč, domišljija ni odveč.   Nekega pa jutra – stiska; mar prišlo je do obiska? Zebe četico v podplate, Muca vzela je copate!   Že so zbrani cicibani, niso več tako zaspani: snujejo nejasne plane, ko na misel nekaj kane.   Z doma krenejo veselo, našli bodo muco belo! Hitro in kar bosih nog se podajo naokrog.   Iščejo po gozdu sončnem, ko na cilju že so končnem: hiška bela, streha rdeča, tabla »Muca C.« svetleča.   Polkna polna so zelenja; krešejo se divja mnenja: »Mar kar vdremo naj na sceno, vstopimo v hiško njeno?«   Vse zadrege reši Muca, skuha čaj in tu je štruca, žemljico za žemljo mlečno, gosti meljejo presrečno.   Okrepčani kar vsi hkrati vprašajo, kje so copati. Muca kaže na regal z goro čednih obuval.   Vsi copatki so zašiti, svetli, snažni, sveže umiti. Vsakemu zjasni se lice, svoje dene na nožice.   Bobek, brez copatk edini, smili večji se mladini. »Izgubljavec« najbolj vesten prejme muckin par prelesten.   Zdaj nihče več bos ne hodi: »Hvala, Muca, dobro bodi!« Ta pomaha gostom drobnim, šiva s sukancem čarobnim.   Ko bo zima v vas zavila, Muca s puhom bo ovila zimske srčkane copatke, greli bodo vaške škratke. The post Tisa Tavčar Gerlovič: Upesnjene pravljice appeared first on .

Sodobnost, 26. november ― Pogovori s sodobniki Majda Travnik Vode z Ireno Androjno   Travnik Vode: V vaši umetniški biografiji izstopa podatek, da ste v svet literature vstopili z žanrom radijske igre. Na spletni strani Društva Bralna značka Slovenije beremo, da ste napisali dvajset radijskih iger za otroke, dve lutkovni in dve gledališki igri za otroke. Mnoge med njimi so bile nagrajene. Radijska igra Škrat Kihec je bila leta 2013 uprizorjena v Šentjakobskem gledališču. Kaj vas je na začetku pisateljske poti pritegnilo k pisanju radijskih iger?   Androjna: Predvsem je šlo za naključje. Kot otrok sem rada poslušala radijske igre, v študentskih letih, mislim, da leta 1988, pa sem naletela na natečaj za otroško radijsko igro na Radiu Ljubljana in si rekla, da bi lahko poskusila. Pisanje mi je šlo hitro od rok, opazila sem tudi, da se zelo zabavam. Takrat je na Radiu Ljubljana kot dramaturg deloval Ervin Fritz, v žiriji za natečaj je bil tudi Dane Zajc. Igra Dežela besed je nato dobila prvo nagrado. Izvedba, v kateri so nastopali zelo znani slovenski igralci, me je navdušila. Z gospodom Fritzem sva nato dolga leta uspešno sodelovala in še danes sem mu hvaležna za vse nasvete in pogovore. Vsega skupaj je bilo izvedenih približno dvajset radijskih iger. Gledališka predstava Ačih! je nastala po radijski igri Škrat Kihec. Pisanje radijskih iger mi je bilo res v veselje in vedno sem jih pisala z veliko lahkoto. Uživala sem v snovanju dialogov, izumljanju drobnih duhovitosti in prepletanju vsebine s pesmimi. To je bila nekakšna vzporedna plat mojega življenja v času, ko se z literaturo sicer nisem aktivno ukvarjala.   Travnik Vode: V radijske igre pogosto vključujete krajše pesmice, za katere so značilne jezikovna virtuoznost, vsebinska inovativnost, lahkotnost in spevnost. Pesmice ste vključili tudi v roman za otroke Začarano poletje. Nekje ste zapisali, da ste v mladosti pisali pesmi, danes se zdi, da pišete predvsem prozo. Poglobljeno ste se torej ukvarjali že z vsemi trem

Sodobnost, 26. november ― Nataša Konc Lorenzutti Ker se v prvem poglavju nič ne zgodi     Oni dan mi je na prelomu tisočletja rojeni odrasli fant, ki so ga vzgajali digiskeptični starši, a se je njihove miselnosti že osvobodil, predlagal revolucionarno spremembo v načinu delovanja. Za uvod mi je povedal zgodbo o spletnem vplivnežu, ki je napisal knjigo, jo sam izdal, sam prodal in z njo, seveda sam, obogatel, ker so jo njegovi sledilci razgrabili. Srečni zvezdnik je kajpada lep in obdarjen z odličnimi pogoji že od prej, njegovo delo pa je avtobiografsko in govori o tem, s kakšnimi izzivi se je na svoji poti spopadal in kako jih je premagal, da mu je uspelo. Zgodbi je sledil predlog mojega simpatičnega sogovornika, naj tudi jaz uberem sodobnejši način povezovanja z mlado publiko, saj se otrokom in najstnikom, za katere ustvarjam, ne bom več približala, če se ne bom prilagajala času in jih nagovarjala prek njihovih omrežij. Zamisel je fant izrazil s tako iskrenim navdušenjem, da mi ga je bilo prav težko zatreti in bi mu najraje pritrdila: »Hvala, bom razmislila,« vendar mu nisem, nasprotno, spustila sem se v razpravljanje, zapadla v ogorčenje in začela ognjevito braniti načelo, da pot k uresničenju človekovega poslanstva ni v sobici s kamero, ampak zunaj, v svetu, med ljudmi, in da se nameravam svojim bralcem še naprej približevati na svoj zastareli način. Miselnih razkolov med mladimi in malo starejšimi je v svetu vse več, a ker sem ravno pred nekaj dnevi obiskala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, katere dijakinja sem bila nekoč tudi sama in kjer sem zdaj kot gostja doživela naklonjeno, prijetno pozornost najstniške publike, ostajam še bolj trdno zasidrana v prepričanju, da je vztrajanje pri živem stiku z ljudmi, tudi z mladimi, edini slog za preživetje sočutenja in človeške pristnosti ter odgovor na inflacijo samopromocijskega vplivanja prek družbenih omrežij. Starši so mi privzgojili prepričanje, da je samohvala ena najbolj nevarnih človeških s