Sodobnost, 10. marec ― Jože Volfand Veronikina nagrada v knjižnem knežjem mestu   Ni prav veliko mest v Evropi, ki podeljujejo nagrado za poezijo. So velika, kot so Barcelona, Madrid, Vroclav, Firence in še katero, med manjšimi portugalska Mafra in zagotovo še katero, vendar jih je težko izbrskati. A za Celje se ve, da je med evropskimi mesti, ki že od leta 1997 podeljuje Veronikino nagrado za poezijo. Prestižno nagrado po ugledu in zaželeno po materialni vrednosti, kar je in ni pomembno. Letos jo bo Celje podelilo tridesetič. Najprej sem zamisel za Veronikino nagrado preveril pri nestorju slovenskega pesništva. Cirila Zlobca sem večkrat srečal kot urednik na Delu – prihajal je na Književne liste k Titu Vidmarju, v nadstropje s kulturno redakcijo, kjer so me postavili za urednika leta 1980. Seveda je Zlobec idejo podprl. Vedel sem, da brez podpore Evalda Flisarja, takratnega predsednika Društva slovenskih pisateljev, ne bo šlo. Zamisel se mu je zdela odlična in z veseljem mi je pomagal tudi z nasveti. Premišljeno sem si zamislil prvo Veronikino žirijo: vanjo sem povabil Vena Tauferja kot predstavnika modernizma in oporečnega kulturnega delavca, iz mlajše generacije pa vzhajajočega esejista in kritika Matevža Kosa. Novinarska konferenca v Društvu slovenskih pisateljev je zazvenela kot prvovrstni nacionalni kulturni dogodek in deležna je bila izjemne medijske naklonjenosti. Ciril Zlobec je orisal značilnosti izbrane kakovostne poezije, ki so segale »od intelektualno zahtevnega upesnikovanja do samoironičnega pesnjenja na visoki ubesedovanjski ravni, od zaljubljenosti v krajino do urbanega popotovanja po pevskih avenijah …« (Dnevnik, 1. avgust 1997). S prvo nagrado smo segli kar visoko, saj je bila vredna 3000 nemških mark, Radenska pa je lavreatu dodala še tedensko bivanje v zdravilišču za dve osebi. Takrat ni manjkalo sponzorjev. Veronikini nagradi so popihali na dušo z vseh strani. Kultura, literatura, poezija, te sestre duhovne moči slovenskega naroda so še visoko

Sodobnost, 27. februar ― Jože Volfand Veronikina nagrada v knjižnem knežjem mestu   Ni prav veliko mest v Evropi, ki podeljujejo nagrado za poezijo. So velika, kot so Barcelona, Madrid, Vroclav, Firence in še katero, med manjšimi portugalska Mafra in zagotovo še katero, vendar jih je težko izbrskati. A za Celje se ve, da je med evropskimi mesti, ki že od leta 1997 podeljuje Veronikino nagrado za poezijo. Prestižno nagrado po ugledu in zaželeno po materialni vrednosti, kar je in ni pomembno. Letos jo bo Celje podelilo tridesetič. Najprej sem zamisel za Veronikino nagrado preveril pri nestorju slovenskega pesništva. Cirila Zlobca sem večkrat srečal kot urednik na Delu – prihajal je na Književne liste k Titu Vidmarju, v nadstropje s kulturno redakcijo, kjer so me postavili za urednika leta 1980. Seveda je Zlobec idejo podprl. Vedel sem, da brez podpore Evalda Flisarja, takratnega predsednika Društva slovenskih pisateljev, ne bo šlo. Zamisel se mu je zdela odlična in z veseljem mi je pomagal tudi z nasveti. Premišljeno sem si zamislil prvo Veronikino žirijo: vanjo sem povabil Vena Tauferja kot predstavnika modernizma in oporečnega kulturnega delavca, iz mlajše generacije pa vzhajajočega esejista in kritika Matevža Kosa. Novinarska konferenca v Društvu slovenskih pisateljev je zazvenela kot prvovrstni nacionalni kulturni dogodek in deležna je bila izjemne medijske naklonjenosti. Ciril Zlobec je orisal značilnosti izbrane kakovostne poezije, ki so segale »od intelektualno zahtevnega upesnikovanja do samoironičnega pesnjenja na visoki ubesedovanjski ravni, od zaljubljenosti v krajino do urbanega popotovanja po pevskih avenijah …« (Dnevnik, 1. avgust 1997). S prvo nagrado smo segli kar visoko, saj je bila vredna 3000 nemških mark, Radenska pa je lavreatu dodala še tedensko bivanje v zdravilišču za dve osebi. Takrat ni manjkalo sponzorjev. Veronikini nagradi so popihali na dušo z vseh strani. Kultura, literatura, poezija, te sestre duhovne moči slovenskega naroda so še visoko

Sodobnost, 26. februar ― Alenka Urh Petra Pogorevc: Gledališče in žalovanje. Uprizarjanje smrti kot izgube. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 2025.   Petra Pogorevc, dramaturginja v Mestnem gledališču ljubljanskem, urednica in pisateljica, je avtorica pomembne monografske publikacije, v kateri raziskuje fenomena smrti in žalovanja ter način, kako sta prikazana v sodobnih gledaliških uprizoritvah. Pri tem ne gre za uprizarjanje fiktivne smrti, ki bi vztrajala znotraj dramske kvazirealnosti in ki je v gledališču nekaj povsem običajnega, pač pa avtorico zanimajo primeri uprizoritev, ki so bile na tak ali drugačen način zaznamovane s smrtjo kot realnim dogodkom, kot nepreklicnim koncem onkraj metafore in poslednje meje realnega. Pogorevc ugotavlja, da dotik smrti in z njo povezano žalovanje vselej nepreklicno preobrazi(ta) vsebino in formo uprizoritev. Temeljni razmislek v knjigi je torej stkan okoli na prvi pogled kontradiktornega vprašanja, namreč gledališče kot živ, minljiv in ponovljiv medij je s svojo specifično ontologijo diametralno nasprotje realne smrti, ta »zadene ob meje gledališča kot medija«, saj »spada na skrajni konec vrste zelo fizičnih ali zelo nasilnih dejanj, ki jih na odru ni niti dovoljeno niti zares mogoče uprizoriti«. Seveda, gledališče naj bi svoje vsebine, nalovljene iz resničnosti, re-prezentiralo, jih umetniško poustvarjalo in ne preprosto prikazovalo; v trenutku, ko pade konvencija uprizoritvene kot-da-resničnosti in se na oder postavi neuprizorljivo, gledališče kot tako preneha obstajati (in postane kvečjemu prizorišče gladiatorskih iger, pove avtorica v enem od intervjujev). Pa čeprav uprizoritvene umetnosti vse od performativnega obrata konec šestdesetih let 20. stoletja stremijo k odpravljanju meje med umetnostjo in življenjem, je dokončnost smrti še vedno nekaj, česar ne zmorejo nevtralizirati, no, ne zmorejo brez uporabe specifičnih sredstev. Že v antičnem gledališču so denimo uporabljali tehniki, kot sta teihoskopija in pripoved sla,

Sodobnost, 26. februar ― Kristian Koželj Knjiga kot zgolj materialni artikel?   Povabilo h kakršnemu koli sodelovanju ob 90. letniku vodilne slovenske literarne revije je, kakor koli obrnem, velika čast. Toliko bolj, če gre za razmislek o stanju slovenskega založništva, kjer sem še vedno precej zelen. Najprej pomislim na svoje prve korake v slovenski literarni prostor, kamor sem vstopil razmeroma pozno, precej po dopolnjenem petindvajsetem letu. No, z današnjega vidika zelo pozno. Starejši kolegi, ki so se literarno kalili še v zlatih časih slovenske literarne scene, so mi, tako rekoč brez izjeme, polagali na srce, naj kljub letom ne hitim. Proces, ki zagotovo prinaša ustvarjalno rast, je bil jasen – objave v lokalnih literarnih revijah, potem regionalnih, nacionalnih ožjega pomena in, nazadnje, najprestižnejših, med katerimi sta praviloma izstopala dva naslova: Sodobnost in Literatura. »Ko boš tam objavljal redno, lahko začneš razmišljati o samostojni knjigi,« so rekli. Prva objava v Sodobnosti mi je nekoliko spodnesla tla pod nogami in z nobeno naslednjo ni bilo drugače. Te stvari nikoli niso samoumevne, čeravno je v nekem trenutku resda sledila tudi samostojna knjiga in me je življenje poklicno zaneslo globoko v slovensko založništvo. Lagal bi, če ne bi rekel, da imam to poslanstvo iskreno rad. Kot avtor poznam tisti neizrekljivi občutek, ko v roke primeš svojo knjigo, in spomnim se, kako me je po svoje osupnilo, da ga začutim tudi vsakič, ko v roke primem knjigo, ki sem jo urejal. Seveda si ne umišljam, da kot urednik opravim enak ali primerljiv delež kot avtor, a vendarle s knjigo živim od trenutka, ko prvič preberem rokopis, do njenega prihoda iz tiska in še dlje in nepošteno bi bilo trditi, da gre zgolj za biznis. Ravno zato toliko teže razumem nekatere pojave, ki spremljajo založništvo in so verjetno naravna posledica tega, da gre tudi za biznis. S tem ni nič narobe, prav je, da se z delom, ki ga opravljamo, lahko preživljamo, a težava nastane, ko tovrsten vidik

Sodobnost, 26. februar ― Nela Malečkar Kolo in knjiga poganjata civilizacijo naprej   Preskočila bom vse teme, o katerih je bilo v zadnjih letih v zvezi z založništvom že veliko napisanega: o majhnem slovenskem tržišču in vztrajnem padanju naklad, večanju števila izdanih knjig ter zmanjšanju medijskega prostora za literarne kritike in predstavitve avtoric in avtorjev, povečanju prostora za samopromocijo in piarovske tekste, o iskanju ravnovesja med tržnostjo in literarno kakovostjo, o čedalje krajših življenjskih dobah posameznih knjig in veliko večji dostopnosti tiska za samozaložnike, o slabšanju bralnih navad kljub ali pa zaradi občutka preplavljenosti s knjigami … te teme so običajno pospremljene z besedo kriza. Založništvo in knjige in branje so vedno v krizi. Nobeno leto še nihče ni rekel, da je v založništvu vse v najlepšem redu, da se razmerja med preveč in premalo stalno preurejajo in da je to v redu. Ko sem pred dvajsetimi leti iz časopisnega sveta prišla v založništvo kot urednica knjig, mi je marsikdo dejal, da je ta odločitev nespametna, ker odhajam v panogo, ki izumira, saj bodo v zelo kratkem času e-knjige povsem nadomestile natisnjene knjige. Takrat so se pojavili prvi bralniki in mladi menedžerji so navdušeno kazali elektronske tablice kot našo bralno prihodnost. Kot zdaj vemo, se to ni zgodilo. Knjige vztrajajo naprej v svoji staromodni obliki kot šop natisnjenih listov, spetih med platnice. Nikoli ne bodo izumrle, ker so tako osnoven izum človeške civilizacije kot kolo (na žalost ne vem, kdo je prvi izrekel to primerjavo). S pomočjo kolesa se premikamo po fizičnem prostoru, s pomočjo knjig pa po celotni zakladnici človeškega znanja, mišljenja in domišljije. V Sloveniji imamo številne in zelo raznovrstne založnike, na leto izide približno štiri tisoč knjig, izbire za bralce je več kot dovolj, zato sem sama zelo optimistična: založniška dejavnost je sicer zelo zahtevna, vendar tudi trdoživa, vitalna in neuničljiva. Literarne revije so bile zame vedno ne

Sodobnost, 26. februar ― Samo Rugelj Literarne revije iz sedanjosti v prihodnost   Da bi lahko spregovorili o slovenskih literarnih revijah, je morda najprej smiselno nekaj reči o sodobni slovenski knjižni krajini. Ta je po eni strain tradicionalna, saj temelji na založbah, ki obstajajo že dolgo in segajo tudi v 19. stoletje, po drugi strani pa dinamična, saj jo bogati nekaj kar čvrstih založb, ki so nastale ob koncu devetdesetih let prejšnjega in v začetku 21. stoletja. Z enim krakom je – tudi ob pomoči javnih sredstev – usmerjena v produkcijo kakovostnih knjig, z drugim pa je seveda osredotočena na čim večjo komercializacijo knjižnih vsebin (pri nekaterih založbah tudi zgolj s prevodnimi izdajami), ki gre pogosto žal tudi na račun kakovosti izdanih knjig. V zadnjih desetih, petnajstih letih se razmerja v slovenskem knjižnem prostoru niso pomembno spremenila. V tem času je nastalo nekaj novih manjših založb (predvsem ženskih ustanoviteljic), ki nimajo ambicije velikega ekonomskega širjenja svoje knjižne produkcije, dajejo pa poudarek jasno zastavljenemu in uredniško vodenemu programu. V zadnjem desetletju smo lahko priča vzponu dosega domačih avtorjev in avtoric, predvsem z žanrskimi in izpovednimi knjižnimi vsebinami, obenem pa v tem času lahko zaznamo zmanjšan pomen klasičnega slovenskega leposlovnega romana. Pomembno in manj opaženo dejstvo je, da bo v naslednjih petih letih prišlo do menjave generacij vplivnih urednikov, literarnih kritikov in tudi založnikov, ki so svoje delo začeli sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja in kasneje ter so bili v knjižnem smislu široko izobraženi. Vprašanje za prihodnost je torej, ali jih bodo nadomestili novi kadri, ki dajo kaj tudi na do zdaj ustvarjeno literaturo, ali pa bodo to preprosto pometli v zgodovino. Na tej točki v slovensko knjižno krajino vstopijo literarne revije. V pogovorih z ljudmi iz založništva beseda sem ter tja nanese tudi na pomen literarnih revij. Večina tistih, ki so sicer povezani z izdajanjem knjig naspl

Sodobnost, 26. februar ― Andrej Blatnik Literarne revije: stabilnost v spremembah   Živimo v času nepredstavljivega tehnološkega razmaha in z njim povezanih družbenih sprememb. Spomnim se, kako sva z Alešem Debeljakom nekje na začetku študija v zelo zgodnjih osemdesetih slonela na pultu priljubljene kavarne odjemalcev Filozofske fakultete, na vogalu Slovenske in Rimske ulice, in Aleš mi je vzneseno razlagal: »A si moreš predstavljat, da zdaj imajo že take stroje, da ti film lahko posnamejo na kaseto in jih bomo imeli doma na policah, kakor imamo zdaj knjige!« Dobrih štirideset let je minilo in minili so tudi formati Video 2000, Beta, VHS, pravzaprav sta minila tudi DVD in BluRay. Kadar dandanes pred predavanjem v knjigobežnico na fakulteti v brezplačno prevzetje odnesem kak DVD ali CD, dolgo čaka na novega lastnika, in po nekaj dneh te ostanke preteklosti najverjetneje odnese kak drug profesor pred upokojitvijo – študirajoči do glasbenih in filmskih vsebin ne dostopajo več prek materialnih nosilcev. Prinesene knjige pa nove lastnike dobijo takoj – po predavanju ni na voljo nobene več. Različni formati imajo različne usode in tako (v glavnem precej na pamet) se sprašujemo o usodi vsakega od tistih v komunikacijskem krogu pisane besede. Kot dolgoletni obiskovalec frankfurtskega knjižnega sejma sem preživel leta digitalne evforije, ko so se tradicionalni knjižni založniki spraševali o dolžini svoje prihodnosti, saj je vse več dragega sejemskega prostora zavzemal format e-knjige. Danes je na sejmu zaznaven bolj obrobno, več se o njem govori na predavanjih kot v poslovnih pogovorih o prodajah pravic, saj se je e-knjiga skozi vsa ta leta izkazala kot uporaben dodaten odvod, ne pa temelj posla s knjigo. Čeprav od prve avtorske zamisli pa do trenutka, ko papir pride iz tiskarskega stroja in gre v vezavo, vse poteka elektronsko, ima e-knjiga pač veliko komercialno težavo – v Evropi in še zlasti v Sloveniji končni uporabnik, torej bralec, zanjo le nerad kaj plača. Da ljudje bolj ce

Sodobnost, 26. februar ― Silvija Žnidar Kaj te lahko nauči literarna revija?   Človek, ki nekaj časa dela v kulturnem sektorju – če smo še bolj specifični, se ukvarja s knjigo in vsem, kar ji pritiče –, lahko kaj kmalu obupuje nad marsičim. Govorim iz svojih raznolikih izkušenj, ki so se nabrale tekom let, saj kot prekarna kulturna delavka pač opravljaš to in ono. Delo v večjih, komercialnih knjigarnah je daleč od tega, da bi te navdihovalo z idejo o umetniški ali izobraževalni vrednosti knjig: tam si zato, da prodaš čim več. Služiš podjetju, ki po možnosti nadzoruje zaposlene glede uspešnosti prodaje ali pa preverja, ali si med delovnikom kdo drzne uporabljati internet za osebne namene. Če si gojil iluzijo, da boš ob delu v knjigarni prebral nešteto knjig in o njih globoko kontempliral, lahko na to kar pozabiš – in zdrobiš to idealistično predstavo. Podobno je menda z delom v nekaterih knjižnicah. Gremo naprej. Žiriranja za takšne in drugačne nagrade: mnogokrat so plačana slabo ali pa sploh ne. Menda je že velika čast zgolj sodelovati pri takšni plemeniti zadevi, ki te zasuje s kupom knjig in ohlapno določenimi kriteriji za izbor (da se sploh ne obregnem ob ideološke preference žirantov). Moderiranje literarnih večerov je lahko rewarding,  če se seveda kdo blagoslovi prikazati. Kdaj pa kdaj si sam z avtorjem ali avtorico in dvema entuziastoma v publiki; če imaš posebno »srečo«, bo kdo postavljal – seveda za temo večera popolnoma relevantna – ostroumna vprašanja o teorijah zarote. Da o pisanju kritik sploh ne govorim. Že ko slišim prve zloge besede kritika, mi tesnoba puha ven pri ušesih – ne vem, ali tak idiom obstaja, ampak rekla bi, da bi moral. Kritike so neredko precej podplačane, kar ni nobena javna skrivnost; če ne pišejo ponižnih slavospevov, so kritiki »literarni sovražnik številka ena«. Poleg tega izginja velik del medijskega prostora, kjer bi se kritike sploh lahko objavljale. Tako mnoga dela komajda pridejo na vrsto za kritiško obravnavo, medtem ko bi bilo za ra

Sodobnost, 26. februar ― Katja Klopčič Lavrenčič Sodobnost na pragu novega desetletja   Pred nami je prva številka 90. letnika Sodobnosti. Prvič je revija izšla leta 1933 (med drugo svetovno vojno, v času kulturnega molka nekaj let ni izhajala), danes je najstarejša slovenska literarna revija in ena najstarejših v Evropi. Času torej uspešno kljubuje že skoraj stoletje. Skozi premene desetletij pa se je zvrstilo obilo sprememb. Največja se je nemara zgodila leta 2004, ko je bilo na pobudo Evalda Flisarja, od leta 1998 glavnega urednika, in po nasvetu ministrstva za kulturo ustanovljeno Kulturno-umetniško društvo Sodobnost International. Vsem, ki smo tistega zdaj že davnega leta sodelovali pri njegovi ustanovitvi, se je zdelo, da revija potrebuje »osamosvojitev«. Pred drugo svetovno vojno je Sodobnost izdajala Slovenska književna zadruga. Po vojni je več kot trideset let gostovala pri Državni založbi Slovenije. Ko se je ta leta 1998 izdajanju revije odrekla, je našla zatočišče pri Cankarjevi založbi. Toda Cankarjeva založba se je kmalu »pridružila« Mladinski knjigi. Ponujala se je možnost, da Sodobnost preide pod okrilje največje slovenske založbe kot še ena izmed revij na njenem širokem in raznovrstnem seznamu. Toda prevladalo je prepričanje, da Sodobnost ne more izhajati kot ena od dvanajstih revij. Odločili smo se za samostojno pot. Z ustanovitvijo društva smo dobili tudi možnost za svoj lastni knjižni program.  Glede na to, da se je Evald Flisar deset let pred tem vrnil iz Anglije, kjer dvajset let ni deloval le kot pisatelj in dramatik, temveč tudi kot urednik (med drugim je uredil Enciklopedijo znanosti), so bile njegove misli že od samega začetka usmerjene preko meja naše države, kar je bilo za tisti čas – in za kontekst literarne revije – dokaj nenavadno, celo drzno. Že sam začetek je torej zaznamovala odločitev, da bo delovanje društva in revije segalo čez slovenske meje, ne le v evropski, ampak tudi v globalni prostor. Zato ne le Sodobnost, ampak Sodobnost Inter

Sodobnost, 22. december 2025 ― Vrhnja stran peteroknjige vilice so obrnjene navzgor ali navzdol (z dovoljenjem Matjaža Hanžka). Lela Angela Mršek Bajda Prezračil sem prostor, katarakt je akt O vilice so obrnjene navzgor ali navzdol Matjaža Hanžka     Opomba: To besedilo je bilo lektorirano. Citati so zapisani zvesto Hanžkovemu izvirniku. Nekaj je tudi posebnosti v avtoričinem izvirniku. Lovljenje kozmičnega je podtema lastnih uvodov, ki jih je Matjaž Hanžek objavil v svoji peteroknjigi vilice so obrnjene navzgor ali navzdol. Misel je stvar, ki jo ujameš vase, ko pripotuje k tebi iz vesolja, razberemo iz njih. Vesolja ni mogoče ne »zaobjeti« ne »razumeti«, njegovi drobni delčki – potem ko so bili ulovljeni – terjajo gibanje. So »signali in namigi« Hanžku, ki so jih (od)rabili tisti s časovno prednostjo pred njim (živeči nekoč); so »veselje in razuzdanost […] ljudstva«, »pesniški material […] brez kakšnega namena in poslanstva«, »deloma tudi likovni material«. Hanžek ga je »izbiral«, »premetal«, »krajšal in morda kaj drugega dodal«, »se z njim igral«, ga najprej ohranjal in njegove pozicije permutiral, nato ga prevajal iz različnih jezikov, tako rekoč cenzuriral, ko ga je izštel z izbiranjem posameznega iz množice, in »ga položil na papir«. Že kompozicija peteroknjige deluje kot stisnjena pest, v katero je ujeta ta snov iz vesolja: dimenzije petih snopičev, povezanih z eno(tno) vezavo, so splastene v volumen oblike, ki v mislih osnuje podobo roke. Tipkopis, rokopis, črtoris, lepljenka pa so postavljeni na papir v snopičih točno na načine, ki jih uvodoma opisuje Hanžek. Kolikor ta način ni razviden iz grafičnih elementov (tukaj so črka, ločilo, številka in matematični znak) in njihove postave, je razberljiv v pomenu besed in konstrukciji besedilja. Ujete reči ne mirujejo. Ker: »[N]a koncu te čaka konec, ki ne pride. Je tam.« Tudi konec je stvar, morda antistvar v vseh rečeh, gibanje v povratni smeri, poriv za notranji nemir reči, »katarak