Sodobnost, 28. april ― Tomo Umer Vzgojitelji umetne inteligence   Trije različni superračunalniki, ki se združijo in pokončajo človeštvo ter ohranijo le peščico ljudi za mučenje. Umetna inteligenca, ki prevzame nadzor nad vsemi živimi bitji kot paničen poskus ohranjanja življenja po padcu meteorita. Ubijalski roboti, ki v vojni pomorijo celo človeško vrsto. Ali pa roboti, ki ljudi zapakirajo in uporabljajo kot baterije, medtem ko ti živijo v simulaciji. Kaj pa roboti, ki so videti kot ljudje, se pomešajo mednje in jih masovno pobijejo? Ne glede na to, ali govorimo o video igrah, filmih ali knjigah, je umetna inteligenca pogosto povezana z apokaliptičnimi ali distopičnimi scenariji, v katerih smo z lahkoto pogubljeni. To je sicer smiselno za zgodbe, saj bi bile pripovedi, v katerih uspešno rešimo tegobe vsega človeštva, dolgočasne. Tako so nam umetniki in umetnice skozi desetletja burili domišljijo z negativnimi predsodki in opozorili: ko bomo ljudje razvili prepametno umetno inteligenco, bo z nami konec. Pojem umetne inteligence se v praksi uporablja že desetletja. Od prvih programov, ki so uspeli premagati ljudi v šahu, pa do algoritmov, ki priporočajo naslednjo skladbo ali film, ki nam bo všeč. Začelo se je s čisto preprostimi algoritmi in programi, na primer takimi, ki uspejo prepoznati, ali je možno točke v ravnini povezati v črto. Taki algoritmi so logični in jih je mogoče enostavno razložiti. Enačbe premice se naučimo že v šoli in je zlahka razumljiva. Izračunamo naklon ter odstopanje, ki nam pove, kako premica zgleda. Če res želimo, jo lahko tudi ročno izrišemo na milimetrskem papirju. Vsekakor sta vizualen prikaz in razlaga enostavna. Pozneje smo razvili kompleksnejše algoritme, ki ponazarjajo zapletene krivulje in sisteme, a princip ostaja isti: če poznamo enačbo, točno vemo, kaj je algoritem predvidel in kako (in lahko to tudi izrišemo). Takim vrstam algoritmov – pa ne samo za risanje krivulj – se reče strojno učenje in že sodijo pod okrilje umetne inteligence

Sodobnost, 28. april ― Aleš Šteger »Na koncu ostane duša.« V slovo Alojzu Ihanu     Alojz Ihan, rojen 23. 7. 1961 v Ljubljani, študent petega letnika medicine. Od dosedanjih 25 let življenja je 7 let prespal, 5 let se je šel otroške igre, 2 leti in pol je presedel oziroma prestal v šolah, 2 leti je porabil za učenje in študiranje, 1 leto za pot v šolo in nazaj, 1 leto za zajtrke, malice, kosila in večerje. 2 leti je gledal televizijo, kinopredstave, poslušal plošče. 1 leto bral knjige, največ pustolovske, 6 mesecev je treniral in igral rokomet, 1 leto je potoval, hodil v planine, gobaril, pol leta je pomival posodo, okna, iztovarjal kamione in se loteval podobnih priložnostnih del. Pol leta je eksperimentiral v raznih laboratorijih. 1 leto je na Kosovu služil domovini kot topničar. Poleg tega piše. Kadar vse natančno premisli in preračuna, se mu vedno zazdi, da pri vsem tem pisanje nima kaj iskati. Pa vseeno …   Dragi pesnik, dragi Lojze!   To so stavki, ki si jih napisal kot opis samega sebe na zavih svoje prve pesniške zbirke Srebrnik leta 1986, pred natanko štiridesetimi leti. Zelo nenavaden zapis je to, izjemno odkrit, igriv, hkrati na videz objektiven, že kar statističen in obenem tak, ki za tehtanjem neizpodbitnih resnic odstira nebogljenost človeka, ironijo stvarstva in stvariteljstva. Še posebej zastanem pri zadnjih dveh stavkih: »Kadar vse natančno premisli in preračuna, se mu vedno zazdi, da pri vsem tem pisanje nima kaj iskati. Pa vseeno …« Ta vseeno s tropičjem še danes zbode v oči. Če komu, namreč tebi, dragi Lojze, ni bilo vseeno. In morda je bila prav ta tvoja izjemno neposredna in nepopačena prizadetost, vživetost v življenje in njegove silnice, v situacije in paradokse ta, ki je že v Jugoslaviji očarala bralce in kritike tvoje poezije. Večina pesnikov sledi nekemu notranjemu razvoju, gre skozi vrsto metamorfoz pisanja. Tebe pa so Bogovi ali Muze ali kaj tretjega poslali med nas kot scela narejenega in dovršenega ustvarjalca, ki je od s

Sodobnost, 28. april ― Miklavž Komelj Andrej Medved, učitelj nepovratne misli     Nekaj dni po smrti Andreja Medveda se je začela brutalna neizzvana agresija na Iran, deželo, katere duhovnost je Henry Corbin nekoč povezal z besedami »duhovno telo in nebeška zemlja«. Zakaj sem Andreja Medveda sam pri sebi tako tesno povezoval s to deželo? Najbrž zaradi Tomaža Šalamuna, ki je nekoč dejal, da bi morali, če bi hoteli najti takega mistika, kot je on, iti nazaj do Perzije 13. stoletja. Na kaj je mislil? Najbrž je prepoznal neko resonanco med poezijo Andreja Medveda in mistično poezijo perzijskih pesnikov. Ne bi mogli govoriti o podobnosti, pa vendar si predstavljam, kaj je imel v mislih. To, kako se kot učinek gostega, »arabesknega« tkanja ekstatičnih podob vzpostavi nekaj, kar je pred vsemi podobami, kako se kot učinek besednih labirintov vzpostavi nekaj, kar je pred vsemi besedami. Medvedova poezija je do skrajnosti lirska, ampak obenem je tudi pripovedovanje; stkana je iz samih mikropripovedi, pogosto mikropravljic. Medved mi je nekoč pripovedoval, da je do svojega sedemnajstega leta bral samo pravljice. Nato je odkril Joyceov Finnegan’s Wake. Če vzamemo v roke eno od njegovih številnih pesniških knjig, Razlagalec sanj, že naslov zveni kot naslov knjige kakšnega sufijskega pesnika. Ko pa knjigo odpremo, zagledamo prvi verz: »Beseda, ki se zlomi v usta[.]« Neposredna povezava besede s telesom je nekaj, kar je bistveno tako za Medvedovo poezijo kot za njegovo mišljenje. Ta povezava pa se ne zgodi tako, da bi se beseda utelesila; beseda se s telesom poveže preko lastnega zloma. Beseda se zlomi – in s tem ustvari resonančno praznino v telesu. Usta so zlomljena beseda. Ta zlom besedi podari telesnost – ampak ta telesnost je praznina v telesu. Beseda se zlomi, ampak ta zlom ni nekaj, kar bi ji bilo zunanje; zlomi se, da sploh lahko vznikne. Zlom besede je posledica skrajnih napetosti v sami besedi. To je tisto, kar lahko doživimo kot mistično. Da se to zgodi, ni treb

Sodobnost, 28. april ― dr. Igor Saksida  Se umetniškost in vzgojnost izključujeta ali povezujeta? Razmišljanje o(b) knjigi Zgodba o Pipetu lisjaku Jane Bauer     Pred več kot petdesetimi leti je v drugi številki revije Otrok in knjiga Alenka Glazer razmišljala o razvoju in temeljnih potezah mladinske književnosti, in sicer v prispevku K  vrednotenju mladinske književnosti[1], v katerem je predstavljen premik od vzgojnosti k umetniškosti pisanja za specifičnega (tj. mladega) bralca, ki ga avtorica povezuje z navezavo tovrstnega kakovostnega pisanja na izročilo ljudskega slovstva. Pri tem posebej izpostavlja Levstikove Otročje igre v pesencah (Vrtec, 1880), hkrati pa v članku na ozadju zavzemanja za kakovost mladinske književnosti poudarja še enovitost mladinskega in nemladinskega opusa pri posameznih avtorjih ter možnost, da se raziskave mladinske književnosti usmerjajo prav v povezavo med obema naslovniškima zvrstema; mladinski del celovitega opusa namreč lahko nagovori tudi odraslega bralca. V isti številki je bil objavljen tudi eden ključnih esejev na področju interpretacije in vrednotenja mladinske književnosti, Grafenauerjevo besedilo Igra v pesništvu za otroke[2], ki osvetljuje razvoj in značilnosti mladinske književnosti na Slovenskem, čeprav se osredotoča na poezijo. Niko Grafenauer kot temelj kakovostne ustvarjalnosti za mladega bralca izpostavlja igro kot naravnanost odraslega k otroškemu svetu, kar se bistveno razlikuje od utilitaristične vzgojnosti, značilne za starejšo mladinsko književnost.  Igrivo upesnjevanje otroškega sveta se po Grafenauerjevem mnenju vzpostavi v Levstikovem ciklu otroških pesmi: »Otroška pesem kot sproščena domišljijska igra, katere poglavitni namen je, da otrok uživa v njej in jo sprejema kot del svojega domišljijskega sveta, se je zato v slovenskem mladinskem slovstvu v resnici uveljavila šele v Otročjih igrah v pesencah.«[3] Ob poudarjanju igre kot osrednje značilnosti kakovostne poezije, ki igro vključuje kot temo in način obliko

Sodobnost, 28. april ― Leena Krohn Hotel Sapiens in druge iracionalne pripovedi   Varuhi in varovani   Stanovalci hiši pravijo hotel Sapiens, ampak seveda to ni noben hotel. Nekoč – tega je gotovo že dolgo – je bila to javna zgradba, čeprav nihče ne ve zagotovo, v kakšne namene so jo uporabljali. Nekateri so slišali praviti, da so bili v njej prostori občinske uprave, drugi so prepričani, da je bila v njej klinika za pljučne bolezni oziroma občinska psihiatrična bolnišnica. Zgradba je dolgo samevala, zdaj pa je tu zatočišče in pribežališče za ljudi. No, nedvomno ima nekaj stanovalcev omračen um, tak je na primer nekdanji diplomirani terapevt, tako da bi na neki način lahko trdili, da je hotel Sapiens še vedno norišnica. Ker so se stanovalci prisiljeni učiti po urniku in skrivnem učnem načrtu Varuhov, če to želijo ali ne, je zgradba tudi izobraževalni zavod. Pa tudi muzej, kajpada, saj smo vsi eksponati iz preteklosti, in dom starejših občanov, ker so številni stanovalci že precej v letih. Hotel Sapiens je begunsko taborišče in evakuacijsko zbirno mesto, ker tisti, ki so se sem zatekli ali so jih sem pripeljali, bežijo pred svetom, v katerega se morda nikoli več ne bodo mogli vrniti. To zgradbo uporabljajo tudi kot bolnišnico in inštitut za raziskave v medicini, ker njene stanovalce proučujejo, kot bi trpeli za redkimi oblikami bolezni. Sicer pa smo res prenašalci nevarne, neozdravljive bolezni – bolezni po imenu človeštvo. Poleg tega je hotel Sapiens tudi zapor in kazenski zavod, pa ne samo zato, ker so tu med drugim nastanjeni nekdanji kriminalci, ampak zato, ker smo vsi zaporniki in vsem nam očitajo, da smo zagrešili kaznivo dejanje. Sploh ni treba vprašati, zakaj smo kaznovani. Naša bolezen, naše skupno kronično obolenje, je tudi naš zločin. Tako rekoč vsaka namembnost poslopja, ki se je lahko domislite, res ustreza hotelu Sapiens. Zgradba je s svojimi merami na pogled prijetna, toda dolga desetletja so na njej pustila sledi. Fasadni omet se kruši, strešno kr

Sodobnost, 23. april ― Mladi bralci in bralke so tudi letos pridno poprijeli za nalivnike in likovni pribor in napeli svoje domišljijske in ustvarjalne žilice. Presenetili ste nas z lepim številom odličnih likovnih in besednih umetnin. Po dolgih urah prebiranja, ogledovanja in ocenjevanja smo prišli do letošnjih zmagovalcev: I. stopnja: vrtec, 1. razred Knjiga: Eva Papoušková: Vombat Jurček. Ilustrirala Galina Miklínová. Prevedel Klemen Pisk. NASLOV LIKOVNEGA IZDELKA: Vombat Jurček s prijatelji. Ali knjiga: Melita Rundek: Kiki, radi te imamo! Ilustrirala Vanda Čižmek. Prevedla Sara Virk. NASLOV LIKOVNEGA IZDELKA: Družinski portret Kikijeve družine. Žirija se je znašla sredi pravega morja umetnin, ki bi ga zavidala marsikatera galerija. Izbrati najboljše je bil zato velik izziv, a po dolgem občudovanju smo prišli do končnega izbora: Nagrajenci: 1. Učenci in učenke 1. b-razreda OŠ Mislinja Pod mentorstvom Nine Rožej in Jane Miler so v kombinirani likovni tehniki ustvarjali imenitne izdelke po motivih slikanice Kiki, radi te imamo. Likovni izdelki so žirijo prepričali s prekrasnimi hišicami, v katerih so otroci ustvarili barvit in topel dom za Kikijevo družino. Rezultat je čudovit, kot se lahko prepričate na fotografiji enega primerka umetnine spodaj levo. 2. Ajda Kompara iz 1. razreda OŠ Frana Erjavca Nova Gorica je pod mentorstvom Mateje Krušič in Tjaše Škrlj ustvarila barvito in topline polno risbo Kikijeve družine, je žirije popolnoma očarala. Čestitke nagrajencem in mentoricam za ves vložen trud in izjemne izdelke!   II. stopnja: 2. in 3. razred Knjiga: Majda Koren: Njam, njam, marmelada. Ilustrirala Ana Maraž. NASLOV SPISA: Marmemačka v naši domači shrambi. Ali knjiga: Aino Havukainen in Sami Toivonen: Tine in Bine: Pošastna pošast. Ilustrirala Aino Havukainen in Sami Toivonen. Prevedla Julija Potrč Šavli. NASLOV SPISA: Noč, ko je strašila velikanska kokoš. Nagrajenki: Iza Moškrič in M

Sodobnost, 25. marec ― Gašper Stražišar Ko oder postane družba   /…/ Henrik Ibsen, Viktor Ivančić: Sovražnik ljudstva. Režija: Ivica Buljan. SNG Drama Ljubljana, Veliki oder. Premiera: 29. Februar 2026. Drama Sovražnik ljudstva Henrika Ibsena že več kot stoletje velja za eno najostrejših gledaliških analiz odnosa med posameznikom in družbo. V središču je zdravnik, ki odkrije, da je voda v zdravilišču, od katerega živi celotno mesto, onesnažena. Ko želi na nevarnost opozoriti javnost, se znajde v paradoksalnem položaju: prav skupnost, ki bi jo moral zaščititi, se obrne proti njemu. V interpretaciji, ki jo v SNG Drama Ljubljana podpisujeta dramatik Viktor Ivančić in režiser Ivica Buljan, ta konflikt ne deluje kot oddaljena zgodovinska parabola, temveč kot izjemno natančen portret sodobne politične realnosti. Ivančićeva adaptacija ohranja osnovno strukturo Ibsenove drame, vendar jo prežame z izrazitejšo ironijo in sodobnim jezikom. Njegov poseg ni spektakularen, je pa zelo učinkovit: besedilo zveni bliže današnjim političnim razpravam, konflikt pa postane jasneje berljiv kot spopad med strokovnim argumentom in politično manipulacijo. V tem svetu resnica sama po sebi nima več posebne teže. Njena usoda je odvisna predvsem od tega, kako jo interpretirajo mediji in kako jo sprejme javnost. Režija Ivice Buljana ta mehanizem razgradi zelo postopno. Predstava se začne kot razmeroma racionalna razprava o odgovornosti in dejstvih. Zdravnik verjame, da bodo argumenti in dokazi dovolj, da prepričajo javnost, toda kmalu postane jasno, da se pravila igre ne določajo v prostoru argumentacije, temveč v prostoru javnega mnenja. Ko se konflikt iz zasebnih pogovorov preseli v javno razpravo, postane tudi zdravnik sam predmet političnega obračuna. V tem trenutku predstava razpre enega svojih ključnih poudarkov: mehanizem, po katerem se množica oblikuje kot politični subjekt. Skupnost, ki se sprva zdi razumna in pripravljena poslušati, se postopoma spremeni v kolektiv, ki zahteva enot

Sodobnost, 25. marec ― Ivana Zajc Cvetka Bevc: Zvitorepenja lisičke Žužke. Ilustrirala Mojca Fo. Ljubljana: Vida, 2025.     Pisateljica in pesnica Cvetka Bevc je v slovenskem prostoru znana po širokem ustvarjalnem opusu, ki poleg del za odrasle obsega tudi številna besedila za otroke in mladino. Njena umetniška senzibilnost je tesno povezana z glasbo, kar se izrazito kaže tudi v njeni novi slikanici Zvitorepenja lisičke Žužke, ki jo bogatijo ilustracije Mojce Fo. V zahodni tradiciji, posebej v evropskih basnih, so lisice pogosto simbol prebrisane zvijačnosti: lažejo, kradejo in se okoriščajo na račun drugih; poleg tega pogosto prekašajo druge živali s svojo bistrostjo in hitrostjo. V slovenskem ljudskem slovstvu je lisica zvita in prebrisana, vendar se včasih tudi zaplete v lastne zvijače, kar prinese moralno lekcijo. To se odraža tudi v mnogih ljudskih pesmih, na primer v Lisička je prav zvita zver in Zajček bi se ženil rad. Okrog teh in drugih ljudskih pesmi je spletena zgodba v slikanici, ki spremlja lisičko Žužko. Poetični deli so vključeni v zgodbeni potek, ki ga popestrijo, pa tudi pomensko obogatijo. Struktura pripovedi je epizodna, saj je besedilo sestavljeno iz zaporedja posameznih dogodkov, v katerih osrednji lik vsakič znova prelisiči druge živali oziroma jih skuša bolj ali manj uspešno ukaniti s svojo zvijačnostjo. Posamezne epizode so razmeroma samostojne, vendar jih povezuje lisičkina pretkanost. Lisička menja svoje “žrtve”: petelinčka Kikirička skuša prestrašiti, a je tudi ta zelo pretkan in jo ukani, lisička se izogne tudi jeznemu dedku Joštiju, ki ščiti petelinčka. Tu se zgodba naveže na zgoraj omenjeno pesem o lisički in lovcu, saj ima lisičkin brlog dve luknji. Čeprav ji uspe prestrašiti dedka Joštija, ko skoči skozi drugo luknjo in se v mraku obleče v strašnega duha, pa se zgodba tu ne konča: Jošti namreč odkrije oba vhoda v njen brlog in ji prepreči vrnitev v domovanje. Tako lisička išče novo bivališče, do katerega pride po zaslugi svoje pre

Sodobnost, 25. marec ― Urban Leskovar Nina Dragičević: Nemogoče. Ljubljana: Beletrina, 2025.   Vsake toliko časa preberemo knjigo, ki je zmožna predvsem spremeniti našo percepcijo konkretnega problema. Nemogoče, novo delo Nine Dragičević, gre tu še korak dlje, saj pred nami razpre problem, za katerega sploh nismo vedeli, da obstaja – v zgodovini slovenske glasbe je delovalo veliko skladateljic. Ste to vedeli? Bi znali vsaj eno izmed njih poimenovati? Sam pri tem čutim še večjo zadrego, poleg kritike se namreč udejstvujem tudi kot skladatelj, gre tako rekoč za moje področje, o skladateljicah na slovenskem pa kljub dvanajstletnemu izobraževanju v klasičnem programu glasbenih šol nisem izvedel ničesar. Videti je, da smo kot družba sprejeli nekakšen sklep, da skladateljic ni bilo… Pa so bile, bilo jih je veliko, gre za iluzijo odsotnosti. In še preden nadaljujemo, lahko zatrdim: Nemogoče je pomembna knjiga. Nino Dragičević poznamo kot esejistko, pesnico in skladateljico, med drugim je prejemnica Jenkove in Župančičeve nagrade. Na pesniškem turnirju založbe Pivec je dvakrat prejela nagrado vitezinja poezije, pred nedavnim so ji prisodili arsovo lastovko za kratko zgodbo Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije – slednja predstavlja tudi eno izmed poglavij recenzirane knjige Nemogoče, ki se je znašla med deseterico za nominirank za veliko nagrado knjižnega sejma. Z natančnim definiranjem žanrskega prepleta, ki knjigo določa, bi si nadobudni literarni teoretik lahko dal duška, za nas naj zadostuje, da recenzirana knjiga deluje kot razprava, esej, pripoved, dokumentaristično gradivo in poezija hkrati, pri čemer s križanjem vseh naštetih zvrsti širi njihove izrazne možnosti in se upira kategoričnim oznakam. Izbira naslova je precej zvita, saj deluje na dveh ravneh. Prvo raven določa mizoginija, češ, ženska ne more biti skladateljica, to je nemogoče, zato skladateljic ni. Pri tem se Dragičević opre na citate iz slovenskega časopisja 19. in 20. stoletja, ki zagovarjajo, da je kom

Sodobnost, 25. marec ― Melida Travančić Tretjega konca sveta ne bo     Vrata skozi katera se ne hodi   skozi luknjo od snajperkinega naboja ki je namesto v telesu končal v vratih spalnice potuje najin dah trideset let pozneje   zaprem oči z željo da pozabim človeka sovražnika   kupil si stanovanje in ohranjaš vrata da te spominjajo na sovražnika   stara sem bila šest let in bila sem daleč od tega obkoljenega mesta   ti si bil nekaj let starejši in boril si se da bi našel izhod iz tega obkoljenega mesta   zdaj se v postelji na kateri so nekoč ležali ljudje v katere so ciljali streljali in jih ubijali   prvič ljubiva nekega novembrskega nedeljskega popoldneva trideset let pozneje   v stanovanju nekaj korakov stran od razmejitvene črte v katerem je mati s svojim telesom ščitila otroke ob vsaki eksploziji   tiste dni ko je bilo mesto obkoljeno ko so na stenah visele slike naših krst   privijem se k tebi in tako odženem strah pred svetlobo ki sije skozi luknjo v vratih spalnice   verujoč da se je smrt ustavila v lesu že pred tridesetimi leti in da nama oni ne morejo nič več   Prevedel Dušan Šarotar jQuery(document).ready(function(){ if(jQuery('li.post-79291 .astra-shop-thumbnail-wrap + .mg-brand-wrapper-category').length ').insertAfter('li.post-79291 .astra-shop-thumbnail-wrap'); } }); Sodobnost 3/2026 9.00 € Dodaj v košarico Vam je všeč ta odlomek? Preberite celoten prispevek v novi številki Sodobnosti! Vam je všeč ta odlomek? Preberite celoten prispevek v novi številki Sodobnosti! jQuery(document).ready(function(){ if(jQuery('li.post-79291 .astra-shop-thumbnail-wrap + .mg-brand-wrapper-category').length ').insertAfter('li.post-79291 .astra-shop-thumbnail-wrap'); } }); Sodobnost 3/2026 9.00 € Dodaj v košarico The post Melida Travančić: Tretjega konca sveta

Sodobnost, 25. marec ― Žiga Valetič Naj bo … nacionalni dan branja   Ne vem natančno, kje sem ujel zamisel o tem, da bi slovenski kulturni in specifično knjižni prostor potreboval dan branja, vem samo, da se me je ideja držala že vsaj kakšnih petnajst let. Mogoče sem kje prebral o njej, slišal zanjo na katerem od pogovorov na Slovenskem knjižnem sejmu ali pa o njej razpravljal z urednikom revije Bukla Samom Rugljem. V njegovem podjetju UMco sem se zaposlil pred petindvajsetimi leti kot grafični oblikovalec filmske revije Premiera, počasi pa smo na založbi začeli delati vse več knjig. Sprva filmskih. Da je Samo bralski zanesenjak posebne sorte, sem spoznal, ko je v filmsko revijo uvedel rubriko s knjižnimi novitetami, česar takrat nisem razumel, saj ni šlo vedno za knjige s področja popularne kulture, kar je v tovrstnih revijah bolj običajno. Med predstavljenimi knjigami so bile na primer tudi Levitve Iztoka Geistra, ki so tisto leto prejele Rožančevo nagrado za najboljše esejistično delo; naravoslovno čtivo torej, ki je bilo živo nasprotje hollywoodskega tekočega traku. Izposodil sem si jo in navdušila me je. Samo je z rubriko vztrajal in sčasoma smo se tudi drugi sodelavci v uredništvu priključili s kakšno knjižno recenzijo tu in tam, vse dokler se približno desetletje pozneje ni prekucnilo v obratno smer in je osrednja brezplačna revija založbe UMco postala Bukla, za katero Samo še danes napiše več deset recenzijob vsakokratnem izidu. Brez bližnjega opazovanja tako radikalnega bralskega užitkarja, ki je od ljudi v okolici samoumevno pričakoval, da bodo knjigam posvečali tako poklicno kot tudi ljubiteljsko pozornost, se sam gotovo ne bi nalezel tako resnega navdušenja nad knjigami, kar me je sčasoma pripeljalo do tega, da sem kot grafični oblikovalec – takrat že samostojni podjetnik – opustil druge projekte in se specializiral izključno za knjige. Te korake sem leta 2022 podrobneje opisal v knjigi Nomadi med platnicami (Cankarjeva založba), katere urednik je bil Andrej B