Nekatere ženske utišajo moža tako, da se potuhnejo … druge mu odsekajo glavo

Airbeletrina, 26. oktober ― So časi in konteksti, ko je treba biti potrpežljiv in nežen, in taki, ko je treba biti militanten. Ko gre za človekove pravice, ni prostora za debato. To je temeljno izhodišče King Kong teorije, prebojnega in kontroverznega dela iz leta 2006, v katerem Virginie Despentes brezkompromisno naslavlja vprašanja spola, nasilja, oblasti in družbe. Dve desetletji kasneje, ko globalna politika ponovno postavlja pod vprašaj mnoge pravice, ki smo jih še nedavno imeli za samoumevne, smo po zaslugi Jedrt Maležič končno dobili tudi slovenski prevod; na sceno tako prihaja kot svež piš gverilskega vetra – takšen, kot ga Despentes vnaša v vse, česar se loti. Dovolj otopelosti, čas je za boj! In Despentes se bojuje; predvsem tako, da se z vso glasnostjo loti tistega, o čemer se običajno ne govori. Slabih 150 strani dolgo delo uvede nekakšen feministični manifest – predstavljajte si srednjeveškega klicarja v obliki jezne feministke –, sledijo pa poglavja o različnih vidikih družbe, ki jih Despentes obravnava skozi položaj ženske. Vsako izmed njih uvede s citatom enega vélikih imen feminizma: začne in zaključi s soimenjakinjo Virginio Woolf, vmes pa svojo misel razvija v dialogu z Angelo Davis, Gail Pheterson, Annie Sprinkle in Simone de Beauvoir. Četudi delo analizira različne vidike sodobne družbe, pa največ prostora brez dvoma posveti sveti trojici družbenih tabujev: t. i. promiskuitetnosti, prostituciji in pornografiji. Te na videz različne teme med sabo povezuje predvsem poskus predrugačenja družbenega pogleda na žensko(st) kot tako: kako naj bi izgledala, kako naj bi se vedla, kaj naj bi jo zanimalo – kar v praksi pomeni ločitev ženskega subjekta od patriarhalnega konteksta. Z naslavljanjem oz. zavračanjem potencialne obtožbe, da njena frustracija izhaja zgolj iz tega, da sama ni »huda bejba«, ustvarja prostor za obstoj, neodvisen od moškega. »Sama sem kot punca prej King Kong kot Kate Moss,« zapiše. »Sem tiste vrste ženska, s katero se ne poro

Od tradicije do sodobnosti in nazaj

Airbeletrina, 25. oktober ― Eden najbolj prepoznavnih in najvplivnejših egiptovskih pisateljev, prevajalec, publicist, akademik in politik Taha Husein (1889–1973) je bil vodilno ime arabske renesanse in modernističnega gibanja v arabskem svetu z začetka dvajsetega stoletja. Četudi je »dekan arabske književnosti«, ki je zagovarjal idejo egiptovskega nacionalizma ter zavračal panarabizem, bil pri čez šestdesetih izdanih delih – romanih, kratkih zgodbah, esejih, kritičnih in zgodovinskih študijah – več kot dvajsetkrat nominiran za Nobelovo nagrado za književnost, je njegov avtobiografski roman Dnevi (Al Ayyam) njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izvirno je izšlo v treh zvezkih med letoma 1929 in 1967, od katerih sta prvi in tretji del sprva izhajala v revijalnih nadaljevanjih (prvi v reviji Al Hilal od januarja 1926 do januarja 1927, tretji od marca 1955 do junija 1955 v reviji Ahir sea) in bila šele nato izdana v knjigah. Taha Husein: Dnevi Prevod iz arabščine in spremna beseda: Zarja Vršič. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2026 (zbirka Moderni klasiki, 148). Prodorni intelektualec in drzni mislec z enormnim znanjem ter številnimi pomembnimi znanstvenimi in kulturnimi funkcijami v državi je s svojimi deli razen slave žel tudi neodobravanje, še posebej leta 1926 z delom O predislamski poeziji, v katerem je izrazil dvom o pristnosti večine zgodnje arabske poezije ter zagovarjal mnenje, da korana ne gre razumeti kot objektivnega zgodovinskega vira. Tradicionalni verski učenjaki, še posebej z Al Azharja, so bili zgroženi, avtorju pa so zaradi »žaljenja islama« razen pravnih postopkov grozili tudi s smrtjo, zaradi česar se je s soprogo za nekaj časa umaknil v Francijo. Prav tam je nastal prvi zvezek Dnevov, ki jih je slepi avtor v menda devetih dneh narekoval svoji soprogi Suzanne Bresseau, Francozinji, ki jo je spoznal med študijem na Sorboni, ko je objavil oglas, da išče bralko za branje študijske snovi. Četudi sodnih postopkov proti njemu ni bilo, je izgubil služb

Came and Listened

Airbeletrina, 24. oktober ― Come and See – prvič Prvo edicijo performansa Come and See umetnice esh sem si ogledala maja v galeriji DobraVaga, ko je bil izsek iz performansa prikazan v sklopu otvoritve skupinske razstave ob deseti obletnici galerije (kur. Lucija Klauž, Špela Pečjak, Olja Simčič Jerele). Kar je to edicijo razen krajše minutaže specifično zaznamovalo in razlikovalo od integralne verzije, premierno uprizorjene 19. 9. (na skrivni lokaciji), pa je bil pomensko izrazito zaznamujoč galerijski ambient, ki so ga med časom performansa zasedala tudi druga umetniška dela, ki so bila ob obletnici razstavljena. Hrbtenico in srce performansa predstavlja dramski tekst v avtorstvu esh, interpretacijo katerega prepusti drugemu glasu, na prvi ediciji je bila bralka Hana Besjedica, v zadnji pa to vlogo zaseda Gal Grobovšek, zvočna podoba pa je nadgrajena z glasbo v živo, ki jo soustvarjata še Janže Šilc, Jakob Fifnja in Blaž Geohelli; prav tako integralen del obeh dogodkov pa je bila tudi sprotna fotodokumentacija, za katero je skrbela Iva Suhadolnik Gregorin. Kar sledi, je seznam vtisov, ki sem si jih zapisala po prvem izseku performansa – fragmentarna dokumentacija prikazanega fragmenta: vonj prsti // zlat konfet v obliki drobne zvezdice // majhen plastičen kozarček brinovca // pekoč občutek v ustih // prijeten sladkast vonj umetnega dima // oddaljena nostalgična glasba // od megle je že težko dihati // prijetno hladno je // nežen glas // a smo? // toliko je enih zgodbic // brnenje v ušesih (medtem mimo mene res prileti muha) // črna silhueta // umetnica-vojak-umetnica // fleš // obrabljena čelada // raketa, ki je priletela v bratranca // še več megle // fleš // fleš // zvok starega klavirja // vojna, ki je daleč // vojna, ki je čisto blizu // še vedno nežen glas me še vedno vodi // prsti, ki kopljejo po zemlji // kartonasta puška v rokah, umazanih od zemlje // pok // naročje, polno zlatih in srebrnih zvezdic in zemlje // plastične zvezdice se ti lepijo na

Pajek v družbenih mrežah

Airbeletrina, 23. oktober ― Če sodobni ples v svoji nebesednosti že tako velja za eno težje berljivih zvrsti performativnih umetnosti, se festival Spider pod umetniškim vodjem, koreografom in plesalcem Matejem Kejžarjem že od leta 2010 osredotoča na tisti del sodobnega plesa, ki je najtežje berljiv oziroma je onkraj berljivih kodov koreografije in hierarhij. Ena od referenčnih točk te programske politike je gotovo Kejžarjev krajši staž plesalca v skupini Rosas famozne belgijske koreografinje Anne Terese De Keersmaeker in Kejžarjevo posledično iskanje izhoda iz estetike te in podobnih skupin. De Keersmaeker je v 80. letih prejšnjega stoletja s svojim prepletom vplivov ameriškega postmodernega plesa poznih 60. let ter Tanzteatra Pine Bausch iz 70. let ključno sooblikovala evropsko sceno sodobnega plesa. Iz postmodernega plesa izhajata njen pristop plesnega minimalizma in permutiranja natančnih gibov, ki pa sta odeta v gledališko-plesno estetiko kostumov in likov. V tem sodobnoplesnem pristopu je naloga gledalcev po eni strani razbirati koreografski kod permutacij, hkrati pa se tudi potopiti v poetiko spoja gledališkega lika in plesnih gibov. Poleg tega plesnega modela, ki se lahko nagiba ali bolj v minimalistično ali bolj v plesnogledališko smer, pa moram grobim koordinatam evropske sodobnoplesne scene dodati še dva protipola. Na eni strani so še vedno pogoste tehnicistične estetike poveličevanja virtuoznosti, kjer naj bi gledalci občudovali z dolgim treningom proizvedeno veščino in se s tem hierarhično podredili nastopajočim. Na nasprotnem delu spektra pa imamo sklop postkonceptualnih pristopov, ki z izhajanjem iz konceptualnega plesa kombinirajo ples, performans in gledališke kode; rezultat pa so dela, katera mora publika predvsem racionalno razbirati ter kontekstualizirati. Kejžar je festival Spider s podnaslovom »festival radikalnih teles« postavil namerno nasproti vsem tem težnjam k berljivosti, ki jih bere tudi kot težnje h komercializaciji oziroma komodifikaciji sodobnega plesa v

Dostojanstvo polulanega Liama Neesona

Airbeletrina, 22. oktober ― Leslie Nielsen je umrl leta 2010. Leto pred tem so vzniknile dobro utemeljene govorice, da je pristal na snemanje četrtega dela Gole pištole [The Naked Gun], zadnjega v seriji komedij o nerodnem detektivu Franku Drebinu, ki so jo v poznih 80. letih prejšnjega stoletja zasnovali brata Zucker in Jim Abrahams (ZAZ). Projekt je z Nielsenovim odhodom propadel in deset let kasneje ga je obudil Seth MacFarlane, ki se je zavzel, da bi vlogo Drebina ponudili Liamu Neesonu. Produkcijska hiša je kot režiserja sčasoma zaposlila Akivo Schafferja, Neeson je na ponudbo pristal in aprila leta 2024 se mu je v glavni ženski vlogi pridružila še Pamela Anderson. Komedija je premiero doživela julija prejšnjega leta. Spremljal jo je obsežen marketinški podvig, ki je temeljil na šušljanju o romanci Neesona in Anderson, film pa je požel precejšnje odobravanje kritikov. Ogledal sem si ga avgusta letos. Težko je izraziti, koliko in kaj mi je kot najstniku pomenila specifična vrsta komične brezsmiselnosti sveta v filmu Ali je pilot v letalu? [Airplane!], seriji Policijska enota! [Police Squad!] in trilogiji Golih pištol. Ni šlo toliko za smeh, temveč bolj za noro občudovanje smešenja družbenih konvencij, po taktirki katerih si najstniki počasi začenjajo predstavljati, da bodo morali živeti, čeprav niti ni treba posebej poudarjati, da so njihove predstave običajno napačne. Pa poleg vsega tega – podobno kot presežno navdušenje za bejzbol razloži lik Daniela Sterna v komediji Mestni fantje [City Slickers, 1991] – je šlo tudi za vez z očetom, najboljšim prijateljem, zgodnje razločujoče zanimanje, to, če smo res sentimentalni, prek česa sem se razumel in k čemur sem bežal itd. Predvsem hočem reči, da mi za odgovor na vprašanje, kdo bo nadomestil enega izmed velikih ljudi moje mladosti, ni bilo vseeno. Kljub vsej tej urgentnosti me novica, da bo to Liam Neeson, ni razočarala. Komedija je premiero doživela julija prejšnjega leta. Spremljal jo je obsežen marketinški podvig, ki j

Relativizem kot skupno dobro

Airbeletrina, 21. oktober ― Hvalnica prevajanju: zapletanje univerzalnega, esej francoske filologinje, filozofinje in prevajalke Barbare Cassin, nas postavi na presečišče dveh dejavnosti: filozofiranja in prevajanja. Perspektiva je izvirna in vsekakor pomembna. Ključni premiki v filozofiji dvajsetega stoletja, ki še danes določajo njene pristope, so povezani z napadom na metafiziko. Eden od njih je tako imenovani jezikovni obrat, na katerega so se pripravljali različni filozofi in logiki, dovršil pa ga je Wittgenstein. V zgodnji fazi je raziskoval odnos med jezikom in resnico skozi logiko ter prišel do nekakšnega filozofskega kvietizma, ki izhaja iz prepričanja, da metafizične, etične in estetske izjave v okvirih logike nimajo resničnostne vrednosti, zato jih je treba iztrgati filozofiji ter jih prepustiti transcendenci, poslušanju glasbe, delovanju … Pozneje, ko je razvil teorijo jezikovnih iger, pa je prišel do sklepa, da niti logika ne določa nekega transcendentalnega resničnostnega razmerja med jezikom in svetom ter da so vsi filozofski problemi pravzaprav nesporazumi, ki izhajajo iz zlorabe običajnega jezika. Odnos med jezikom in občeveljavnimi resnicami, do katerih si lasti pravico tradicionalna filozofija, je tudi izhodišče razmisleka Barbare Cassin, ki prevaja, med drugim, iz stare grščine, jezika, v katerem so se oblikovali temelji zahodne filozofske tradicije (pa tudi arabske). Do tega jezika ima ozaveščen odnos. Je jezik, ki so mu Grki pripisovali ultimativni smisel, Logos, medtem ko so ga odrekali barbarom. Do univerzalizirajoče drže je ves čas kritična in upravičeno opozarja, da univerzalistični projekti vselej implicirajo nadvlado, četudi se predstavljajo kot odrešiteljski. To lahko potrdimo s številnimi primeri. Ustanovitelji liberalne politične misli, kot so Locke, John Stuart Mill in de Tocqueville, denimo sočasno z govorom o svobodi zagovarjajo najokrutnejše kolonialne projekte. Kadar govorijo o demokraciji, predpostavljajo, da drugi zanjo niso zreli

Psihološki profil sodobne Mrs. Robinson

Airbeletrina, 20. oktober ― Francoska novinarka, pisateljica in aktivistka maroških korenin Leïla Slimani, rojena leta 1981 v Rabatu, od leta 2021 z družino živi v Lizboni in svoja dela izdaja pri sloviti francoski založbi Gallimard. Odraščala je v premožni, liberalni in francosko govoreči družini v Maroku, obiskovala francoske šole in se pri sedemnajstih letih preselila v Pariz, kjer je študirala politologijo in medijske študije. S pisateljevanjem se je pričela ukvarjati, potem ko je zaradi aretacije v Tuniziji kot posledice poročanja o arabski pomladi za pariško revijo Jeune Afrique, za katero je pisala med letoma 2008 in 2013, opustila novinarski poklic. Zavrnila je ponudbo Macrona za mesto ministrice za kulturo in sprejela položaj njegove osebne predstavnice za frankofonijo. Leta 2020 je prejela nagrado Simone de Beauvoir za boj za pravice žensk, leta 2023 je kot prva francosko govoreča pisateljica predsedovala mednarodni Bookerjevi nagradi, leto kasneje jo je francoski gledališki in operni režiser Thomas Jolly izbral za soavtorico otvoritvene slovesnosti pariških olimpijskih iger, lansko leto pa je bila članica žirije filmskega festivala v Cannesu, ki ji je predsedovala Juliette Binoche. Javno kritizira kriminalizacijo homoseksualnosti v Maroku, obsoja genocid v Gazi, je zagovornica gibanja MeToo in osebne odločitve muslimank pri zakrivanju obraza. Leïla Slimani: V ljudožerčevem vrtu Prevedla Saša Jerele. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2026 (zbirka Kapučino). Ob romanih piše tudi nefikcijsko literaturo. Leta 2021 je pri založbi Éditions Stock izšla njena pripoved Le Parfum des fleurs la nuit (Vonj cvetja ponoči), avtobiografski in refleksivni prikaz pisateljskega poklica, v letošnjem letu pa je Gallimard izdal njeno delo Assaut contre la frontière (Napad na mejo), za avignonski festival napisano obrambo večjezičnosti. V slovenščini je na voljo avtoričinih pet romanov, za izdajo katerih je poskrbela Mladinska knjiga. V prevodu Saše Jerele je leta 2019 izšel av

»Od Srbije ne pričakujem absolutno ničesar več.«

Airbeletrina, 19. oktober ― Bila je sobota, 11. julij, ko je Vladimir Arsenijević stopil iz taksija pod Brankovim mostom, kjer naj bi potekal eden od dogodkov, s katerimi je širša kooperativa društev in posameznic in posameznikov, zbranih pod sloganom Ljudje pomnijo ljudi, želela obeležiti obletnico genocida v Srebrenici. Genocida, ki v srbski kolektivni zavesti tudi več kot trideset let pozneje ne najde mesta. Tudi dogodka pod Brankovim mostom tistega jutra ni bilo. Arsenijevića je obkrožila skupina mladih in ga verbalno in fizično napadla. Mu grozila in ga pretepla. Dogodek je bil odpovedan, a Arsenijević je že nekaj dni pozneje stal v puljski areni, kjer je v modricah prejel nagrado za scenarij za film Tri tedne pozneje, ki se ukvarja z vrstniškim nasiljem. Nasiljem, ki poraja nasilje, Arsenijeviću pa tako ali drugače sledi že nekaj časa. V devetdesetih letih je za prvenec V podpalubju, v katerem je spregovoril o brezizhodnosti in kolektivni psihozi srbske družbe v času vojn ob razpadu Jugoslavije, kot eden najmlajših prejel NIN-ovo nagrado za roman leta. Ustanovil je združenje Krokodil, ki že vrsto let skrbi za promocijo književnosti in bralne kulture, prireja istoimenski literarni festival, hkrati pa je gonilna sila številnih družbenih iniciativ. Od deklaracije o skupnem jeziku in projekta Kdo je prvi začel? – zgodovinarji proti revizionizmu do številnih humanitarnih akcij, vključno z jasno podporo Ukrajini že od samega začetka ruske agresije, zaradi česar je bilo združenje že večkrat na udaru proruskih desničarjev. Pogovarjala sva se slab mesec po napadu nanj, Ratko Mladić je bil še živ, čeprav so ga mnogi pri živem telesu pokopali in beatificirali, lotiti pa bi se morala predvsem književnosti, a resničnost včasih s tako silo pronica skozi strani, da je preprosto ni mogoče ignorirati. Ne nazadnje pa gre le za dve plati iste medalje. Verjetno je tudi to razlog, da je tetralogijo Cloaca Maxima, ki jo je otvoril z romanom V podpalubju, Arsenijević končal skoraj trideset let po

Sodobništvo na preizkušnji

Airbeletrina, 18. oktober ― Letos jeseni sem nastopila na literarnem festivalu v Mantovi v Italiji. Četudi sem že pred festivalom vedela, kdo vse bo nastopil, in bila navdušena nad izborom, sem se šele v Mantovi zavedala, da sem v istem času in na istem kraju z avtoricami in avtorji, ki jih berem in imam rada, kot so na primer Douglas Stuart, Emmanuel Carrère, Siri Hustvedt, Valerio Magrelli, Simon Armitage, Ruska Jorjoliani, Niccolò Ammaniti, Mathias Énard – le peščica tistih, ki sem jim lahko osebno prisluhnila z vstopnicami, ki smo jih nastopajoči prejeli brezplačno, v nasprotju z občinstvom, ki je za večino nastopov plačalo sedem ali osem evrov. Ne bom pozabila dostojanstvenega nastopa Gisele Pelicot in Gina Cecchettina, ki smo ju pričakali in pospremili z odra v kombi in na pot z aplavzom, ki se ni in ni končal. In to je res le peščica, ker mi čas ni dovolil, da bi prisluhnila še Lei Ypi, ki je seveda nisem zamudila v Cankarjevem domu v Ljubljani, ali Davidu Szalayu ali Mateiu Vișniecu, ki sem ga že srečala na festivalu v Romuniji, ali Pajtimu Statovciju, s katerim sva brala skupaj v Berlinu, ali Jani Karšaiovi, Amitavu Ghoshu, Natachi Appanah in mnogim drugim. Od prelepe Mantove skorajda nisem videla ničesar, le hitela sem od odra do odra in iskala svoj sedež, potem pa poslušala poglobljene, resne in tudi zabavne pogovore med moderatorji/moderatoricami in avtorji/avtoricami. In povsod, na vsakem odru festivala – bilo jih je več kot deset v mestu, ki šteje petdeset tisoč prebivalcev –, je bilo polno. Nisem mogla, da ne bi delila vtisa o občinstvu v cerkvi San Sebastiano, ki je prisluhnilo tudi predstavitvi moje knjige izbrane poezije v italijanščini. Med prozo in poezijo v Mantovi ni bilo nobene razlike v številu obiskovalcev, vsi so hodili na vse. Zavidala sem Mantovi, v srcu pa me je stiskalo zaradi Vilenice in Struge. Mladi, stari, Mantovčani, pa tudi Verončani, Bolonjčani, Milančani in ljudje iz drugih krajev Italije, pa tudi iz Nemčije in Avstrije, ljudje, ki si vsako leto vz

M KOT HRBTENICA

Airbeletrina, 17. oktober ― Oblečem si črtasto rdeče–belo majčko, ki jo nosim že deseto leto. Ena mojih ljubših je in lepo jo čuvam. Oblečem jo brez modrčka, ker vem, da se bom morala v gledališču na hitro strpat v kostum, korzetast bodi, v katerem nedrčka ne potrebujem. In tud drgač ga ne, za svoje male joškice, pogosto rečem. Oblečem majčko torej, vlečem jo čez prsni koš in začutim nekaj, čemur ne verjamem. Vsaj ne takoj. Tkanina na mojih bradavičkah proizvaja nežno draženje, skoraj bolečino. Pomislim: Ampak sej sem se samo poljubljala, noben me ni grizljal po nipljih zadnje dni. Z rokama sežem pod črtasto tkanino in preverjam občutek dotikanja po prsih. Ja, občutljive so in polnejše. Ne upam si pomislit, da gre za to, na kar si ne upam več pomislit. *** Za anoreksijo sem zbolela še kot najstnica, pri petnajstih, preden sem dobila prvo menstruacijo. To pomeni, da sem kar nekaj let živela s primarno amenorejo. SLOVARČEK amenoreja: izostanek menstruacije. primarna: ko do petnajstega leta starosti menstruacije še ni sekundarna: ko že redna menstruacija izgine za vsaj tri do štiri zaporedne mesece in več KONEC SLOVARČKA Amenoreja pa pomeni tudi škodo za kosti. Sploh med najstništvom. Zaradi kroničnega manka estrogena se lahko pojavi osteoporoza. Moja takratna ginekologinja je torej, ko sem bila njena adolescentna pacientka z anoreksijo in amenorejo, predlagala zdravljenje s kontracepcijo, s tabletkami, ki bi mi zagotovile dovoljšen vnos hormonov v telo in sprožile menstruacijo. Kar je bila z današnje perspektive zgolj dobra, če ne že kar odlična, potuha mojim mehanizmom stradanja, kajti v resnici sem potrebovala hrano in psihoterapevtsko zdravljenje. Kot najstnica dolgo nisem vedela, da krvavitev ob tabletkah sploh ni prava menstruacija in da te tabletke povzročajo cel kup stranskih zdravstvenih učinkov in problemov, med drugim v določenih primerih celo osteoporozo, in da s tem, ko dovajam umetno sintetizirane hormone, telo še bolj zaspi v proizvodnji

O medsebojnih skrbeh

Airbeletrina, 16. oktober ― Med 22. septembrom in 20. oktobrom se bo v Sloveniji zvrstila kopica dogodkov festivala Razpoka, prvega slovenskega festivala prenove in trajnostnega bivanja, ki ga kurirata Ajda Bračič in Andraž Keršič. Na osrednjih festivalskih dnevih, 8. in 9. oktobra, so se v prostorih Muzeja arhitekture in oblikovanja odvijale delavnice, predavanja in pogovori, sama pa sem se udeležila pogovora Mesto pod soncem, kjer so svoja razmišljanja o Ljubljani delile_i konceptualni umetnik Danilo Milovanović, pisateljica in antropologinja Ana Svetel in arhitekt Matevž Čelik. Razpravo je odprl Danilo Milovanović, pri čemer se je osredotočil predvsem na primerjavo med Ljubljano pred desetimi leti in Ljubljano zdaj, pri čemer je mesto motril kot živ organizem. V tem času se je mesto namreč intenzivno obnavljalo, predvsem pa gentrificiralo in turistificiralo, zaradi česar je v njem vse manj napak, nedoslednosti, ki jih sicer išče in raziskuje kot vizualni umetnik. Med svojim predavanjem je predvajal tudi videomontažo, v kateri so bile predstavljene njegove umetniške prakse, polne praznih con, gradbenih jam in lukenj ter začasnih prostorov, ki dandanes zaradi prenove izginjajo. Prav tako je omenil, da je v Ljubljani vse manj alternativnih in neodvisnih prostorov, kot denimo Metelkova ali pa nekdanji Rog, mesto pa postaja uniformirano in se bliža statusu prestolnice z določenim kapitalskim potencialom. Obenem je v mestu vse manj premisleka o socialnih politikah, v zadnjih letih pa je tudi naraslo število brezdomcev. Poudaril je še svoje zanimanje za razliko med centrom in obrobjem, prav tako pa za tesnejše četrtne skupnosti, in pri tem povzel, da zaradi nadzora in varnosti v mestu marsikdaj izgubimo njegovo spontanost. Razpravo je odprl Danilo Milovanović, pri čemer se je osredotočil predvsem na primerjavo med Ljubljano pred desetimi leti in Ljubljano zdaj, pri čemer je mesto motril kot živ organizem. Ana Svetel je v svojem eseju predstavila predvsem mnogotere po

Kljub zamahom ostati odprt za dotik

Airbeletrina, 16. oktober ― Zamah dotika je šesta pesniška zbirka Milana Šelja, pesnika in prevajalca, ki živi med Krasom in Londonom. Letos mineva 20 let od izida njegovega pesniškega prvenca Darilo, zato je nova zbirka, v kateri pesnik reflektira svojo življenjsko pot, tudi lepo obeležje te obletnice. V luči vsega tega mi je kar malo nerodno priznati, da sem Šeljevo poezijo spoznala šele z Zamahom dotika, še bolj me je to presenetilo, ko sem zasledila, da je bil njegov prvenec zelo odmeven, in prebrala, da »sodi med najbolj eksplicitno gejevsko poezijo pri nas«. Morda to ni tako nenavadno, ne nazadnje sem imela ob izidu Darila devet let in sem (relativno) strejt ženska. Pa vendar sem ob tem začela razmišljati predvsem o oznakah, brez katerih literarni kritiki seveda ne moremo, razkrivajo pa nam ne samo nekaj o literaturi, o kateri govorimo, temveč tudi o družbi, v kateri le-ta obstaja. Milan Šelj: Zamah d o t i k a. ŠKUC, Ljubljana 2026 (zbirka Lambda). Ne zdi se mi, da kot heteroseksualna ženska ne bi mogla ali ne bi smela pisati o gejevski poeziji, saj se mi zdi oznaka »gejevska« poezija pravzaprav zelo redukcionistična. V idealnem svetu bi se poezija, kot jo piše Milan Šelj, morda imenovala preprosto erotična ali pa izpovedna, avtobiografska poezija. Pesnik piše o svojem življenju, svojih izkušnjah in homoseksualnost je le en del tega. Seveda zelo pomemben del in del, ki avtorja še posebej zaznamuje ravno zaradi nesprejemanja, nestrpnosti in celo sovraštva okolice. Kar skušam povedati, je, da oznaka gejevska literatura (in druge podobne oznake) morda ne bi bila potrebna, če ne bi kvir ljudje še vedno bili marginalizirani in stigmatizirani, njihove izkušnje pa s strani družbe dojete kot nekaj odklonskega. Morda poezija Milana Šelja (in še katerega drugega pesnika ali pesnice) ni prišla do mene, saj je zaradi oznake, kot je »gejevska poezija«, ostala na robu. Hočem reči, da oznaka lahko opolnomoči, saj priznava obstoj in vrednost nečesa onkraj tega, kar je mains

Vice nedosegljive sprave

Airbeletrina, 15. oktober ― Ajda Bračič: Kresničevje LUD Literatura, Ljubljana, 2026 Ajda Bračič, arhitektka in pisateljica, je bila dvakrat nagrajena s kritiškim sitom. Prvič za svoj literarni prvenec, kratkoprozno zbirko Leteči ljudje, drugič za Kresničevje, njen prvi roman, za katerega je pred kratkim prejela tudi kresnika. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da imamo pri Kresničevju opravka z enim izmed najbolj izpostavljenih romanov letošnjega leta, o njem so mi cehovski kolegi in prijatelji pripovedovali z nalezljivim entuziazmom. Pred nedavnim sem se v neki ljubljanski knjigarni zapletel v pogovor z naključno mimoidočo, v rokah sem pestoval svoj recenzentski izvod, zato je pogovor nanesel na Kresničevje. Komentar prijazne neznanke me je presenetil, takole mi je rekla: »Za tega so se pa vsi že odločili, da bo zmagal letošnjega kresnika.« In res, napoved se je uresničila. Prve strani Kresničevja služijo kot strnjen uvodni akord, ki razpre tematsko pahljačo pripovedi. Pri tem so še posebej izpostavljeni krivda, obžalovanje in iskanje odpuščanja. Vsi nastopajoči liki iščejo nekakšno spravo, tako s sabo kot v medosebnih odnosih in s svetom. Zato se umaknejo v gozd, ki se izkaže kot najprimernejši prostor za tovrstno početje. A slednji v Kresničevju (na začetku romana sploh) ne deluje kot prostor pastoralnega spokoja, ampak kot nekaj krutega, nekaj, kar lahko mimogrede pogoltne kakšno utrujeno, neprevidno dušo, ki se znajde ob nepravem času na nepravem mestu. Roman se začne konec marca, zato bi pričakovali, da bo gozd na pragu bohotnega razcveta, a njegov izgled je prej srhljiv, kot da bi bila narava tokrat preutrujena, da bi si opomogla od hude zime. Vsi nastopajoči liki iščejo nekakšno spravo, tako s sabo kot v medosebnih odnosih in s svetom. Zato se umaknejo v gozd, ki se izkaže kot najprimernejši prostor za tovrstno početje. Ta podoba pa seveda ni brez pomena, temveč je vtkana v vsebinsko plat knjige; v bistvu dopolnjuje notranje doživljanje Agne

Mukačevo

Airbeletrina, 14. oktober ― Na sestanku so bile vse oči uprte vame. Odgovorni urednik je napol za šalo, napol zares pripomnil, da bi mi morali poleg dnevnice in povračila stroškov nuditi tudi osnovno vojaško opremo, torej čelado in neprebojni jopič. »Kaj bo on s tem, ko pa sploh v vojski ni bil in nima pojma?« se je oglasil nekdo od starejših, s katerim si nisva bila ravno najboljša. Urednik je preslišal in nadaljeval po svoje. »Dovolj bo priporočilno pismo v dveh jezikih z glavo časopisa.« András, s katerim sva po končanih sestankih hodila na kavo, je tokrat obšel glavno temo in začel trditi, da je njegova generacija, rojena v začetku osemdesetih, mladost preživela v liberalni družbi, medtem ko smo mi maturirali s prihodom iliberalizma na oblast in se nam to še kako pozna. »Ti, kaj veš, da sem rojen ravno na dan, ko so posmrtne ostanke Miklósa Horthyja pokopali v družinsko grobnico v Kenderesu, potem ko so jih pripeljali s Portugalske?« sem ga vprašal. »To je že stara zgodba,« je dejal in zamahnil z roko, kakor da se ga stvar ne tiče. V njegovih besedah je bilo zaznati nekakšen prezirljiv ton. Do mene še nikoli ni bil tak. Morda ga je le prevevala rahla zavist, ki pa je ni želel izdati. S temi besedami sva se poslovila in se usedla vsak za svoj računalnik. »Če boš na telefon dobil sporočilo o zračnem alarmu, sledi ostalim, saj ne veš, kje so zaklonišča. Ne razburjaj se preveč, tudi oni se ne več. Po dobrih štirih letih so se vsi sprijaznili s takim življenjem,« je zvečer, ko smo poslali dnevnik v tisk in odhajali domov, rekla Katalin. »To boš nesel mojemu bratrancu,« je dodala in mi stisnila v roke bankovec za sto evrov ter listek z nekim naslovom. Želel sem jo vprašati, zakaj ne gre ona na mojem mestu, pa mi je že obrnila hrbet, pobrala torbico in se napotila proti izhodu. Začutil sem, da se mi dlan, v kateri sem stiskal dva kosa papirja, znoji. Ponoči sem slabo spal. Ob dveh sem celo odšel na krajši sprehod po svežem zraku, kakor sem to počel pred nekaterimi zahtevn

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Nikom Škrlecem

Airbeletrina, 13. oktober ― Rutger Bregman: Človeštvo: zgodovina skozi prizmo optimizma (Vida založba, 2021, prevod: Mateja Seliškar Kenda) »Preberi to knjigo zato, da boš dobil nekaj upanja v človeštvo, ker sem prepričan, da ga zadnje čase izgubljamo,« pravi igralec, voditelj in ustvarjalec spletnih vsebin Nik Škrlec o knjigi Rutgerja Bregmana Človeštvo: zgodovina skozi prizmo optimizma. Rutger Bregman je nizozemski zgodovinar, publicist in novinar, ki v svojih knjigah rad pod vprašaj postavlja zakoreninjene predstave o tem, kako delujeta človek in družba. Mednarodno je zaslovel z Utopijo za realiste, sledili sta ji Človeštvo in Moralna ambicija. Na svetovnem gospodarskem forumu v Davosu leta 2019 pa je završalo, ko je pozval zbrane bogataše, naj pozornost s filantropije raje preusmerijo k temu, da plačujejo davke. Nik je njegovo knjigo odkril po naključju, med sprehodom po knjižnem sejmu. Nameraval jo je prebrati v štirinajstih dneh, a ko je začel, kar ni mogel nehati. Bregman v knjigi v precep vzame eno bolj zakoreninjenih idej: da smo ljudje pod tanko plastjo civiliziranosti sebični, nasilni in nevarni. A ko se avtor sprehaja skozi zgodovino, psihologijo in družbene eksperimente zagovarja tezo, da sta sodelovanje in zaupanje za človeka bolj temeljna, kot si radi predstavljamo. Nik sam je »šolski primer« tega: drugim ljudem a priori zaupa, dokler njegovega zaupanja ne izdajo. Takšne primere pa pogosto najde tudi sam. Brez večjih težav. Recimo: s prijateljem sta se letos odločila ponoviti podvig iz študentskih let, ko sta štopala od Brestanice do Varšave. Tokrat sta se odpravila od Rima proti Ljubljani, pod enakimi pogoji kot nekoč: denar smeta porabiti za hrano in spanje, za prevoz pa ne. Torej sta morala štopati. Začela sta na rimskem letališču, saj sta sklepala, da jim bo tam najhitreje ustavil nekdo, ki bi ju bil pripravljen odpeljati dlje. Bodrila sta se, da bosta tam čakala do jutri, a jima je že po treh minutah ustavila zdelana dacia, v njem pa sta sedela Pakistanca

še novic

Novice

Airbeletrina: literatura