Čakalnica

Airbeletrina, 13. junij ― Parkirala je avto, nastavila parkirno uro in se povzpela po klančini. Ošinila je vrata. 'Aha, aha, tu piše, danes je torek, začnejo ob sedmih, ravno prav.' Izbrala je stopnice in med hojo poiskala kartico, nato pa odsunila vrata. Kljub hladnemu jutru je vanjo bušnil postan zrak, poln pazduh in čevljev. Nekje je ženska hropeče zakašljala, steklene oči ostalih bolnikov so se sočutno ustavile na zadnji prispeli, a le za trenutek, dovolj imajo svojih težav. 'Jezus, pa kaj je vse bolano!?' Vedela je, da bo morala čakati, ampak tole …!?

Knjiga priznanj: Jurij Hudolin

Airbeletrina, 11. junij ― Priznanja je tokrat prispeval Jurij Hudolin, pisatelj, pesnik, scenarist in prevajalec, ki je ravnokar napisal prvo biografijo: O smehu Zlatka Čodrića (Beletrina 2019), nekoliko prej pa je izšel tudi njegov šesti roman Ljubljanske ulice (Litera 2019). Vabljeni k branju njegovih knjig in priznanj. Če pa na Jurija slučajno naletite na ljubljanskih ulicah, prisedite: je namreč tudi pripovedovalec najboljših anekdot; domačih in tujih, o živih in mrtvih.

K objektom orientirana ekologija in globalno segrevanje

Airbeletrina, 10. junij ― Pred nekaj leti je skupina znanstvenikov na največjem havajskem otoku odkrila novo kamnino, nastalo z aglutinacijo staljene plastike, naravnih sedimentov in organskih odpadkov. Te tvorbe, poimenovane plastiglomerati, lahko postanejo fosili prihodnosti in oznanjajo nastop novega geološkega obdobja, ko je človeška vrsta postala dejavna sila narave. Živimo v dobi antropocena. Za rojstvo antropocena praviloma štejemo industrijsko revolucijo 18. stoletja, spodbujeno z Wattovim parnim strojem, za nič manj kvalitativen preskok pa »Veliki pospešek«, obdobje po 2. svetovni vojni, ki ga zaznamujeta razvoj jedrske tehnologije in sunkovit vsestranski tehnološki razcvet. Ena od najhujših posledic človekovega vpliva na okolje, na katero so nekateri ekologi začeli opozarjati že v osemdesetih letih minulega stoletja, je »globalno segrevanje«. Čeprav je znanstvena skupnost glede obstoja antropogenega globalnega segrevanja danes konsenzualno enotna, so v javnem medijskem prostoru in politikah (zlasti desnega pola) stališča zanikovalcev izrazito nesorazmerno zastopana.

Prvi junijski dnevi

Airbeletrina, 4. junij ― Prvi junijski dnevi so tu po navadi tako lepi in tihi, da si človek zaželi, da bi bili to dnevi nekih novih začetkov. Rad bi in vem, da se bo zgodilo, da bi nekoč, v nekem oddaljenem juniju, moje pesmi brali mladi obupanci. In da bi jih po spominu deklamirala dekleta, ki bodo prenehala pisati, ker se bodo kmalu poročila.

»Če odstreš zaveso režima ...«

Airbeletrina, 30. maj ― Knjiga Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano (Goga, 2019) je nastala kot plod tesnega prijateljstva in izjemnega zaupanja med slovenskim novinarjem Andražem Rožmanom in palestinsko-sirskim pesnikom ter založnikom Mohamedom Al Munemom. Mohamedova življenjska zgodba, ki vedno hodi po robu družbeno sprejemljivega, se kljub številnim postopkom dehumanizacije – izgnanstvo Palestincev, vojna v Siriji in evropska azilna politika – bere predvsem kot zgodba o humanizmu, ki se kaže kot glavno načelo knjige. Čeprav so oblastne strukturne moči prisotne v vseh treh mestih, tako v Hajfi in Alepu kot tudi v Ljubljani, pa avtor knjige Andraž Rožman z neprecenljivimi medčloveškimi odnosi opozarja na možnost drugačne resničnosti.

Za prgišče državnih služb

Airbeletrina, 27. maj ― Ko sem leta 2012 bolna, zlomljenega srca in obremenjena z zaključevanjem diplomskega dela, v katero nisem zares verjela, v temi tetine draveljske garsonjere s privlačnim razgledom na severno obvoznico na dah pogledala prvi dve sezoni, še nisem vedela tega, kar se danes zdi očitno – ali pa znam vsaj bolj jedrnato povzeti: moje odraščanje bosta zaznamovali Igra prestolov in kriza liberalizma.

Pogovoriti se morava o Maji

Airbeletrina, 24. maj ― Lahko bi rekli, da so šolska streljanja predvsem fenomen današnje Amerike, in če mislite, da se je po grozovitem pokolu na koloradski gimnaziji Columbine kaj zagotovo moralo spremeniti, se sicer ne motite – a žal se trend ni zasukal v pozitivno smer. Če je bil Columbine edini pokol v štirinajstih letih, v katerem je bilo ubitih več kot deset ljudi, so danes taki predahi popolnoma nepredstavljivi. Ta ameriška kriza je seveda ena izmed večnih tem, ki jih politika izrablja za svoje debate, medtem pa so nedolžni ljudje na najbolj banalne in krute načine oropani svoje prihodnosti, zato ni nič čudnega, da se s tem spoprijemajo tudi mnoga literarna dela. Med najbolj znanimi in kontroverznimi je zagotovo Rage (1977) Stephena Kinga, ki jo avtor zaradi domnevnega vpliva zavrača in celo obžaluje, od novejših pa izstopa kar nekaj del, med njimi Pogovoriti se morava o Kevinu Lionel Shriver, psihološko do potankosti razdelana mojstrovina, pa kompilacija Violent Ends, v kateri je sedemnajst avtorjev

Draga Ljubljana

Airbeletrina, 18. maj ― Draga Ljubljana, Tako pogosto razmišljam o tebi, o nama, da bi bilo skrajno nepravično, da se ti ne bi končno izpovedala. Oprosti, da sem te kadarkoli zapustila. Ni bilo lepo. Ponudila si mi občutek pripadnosti in varnosti, ljubezen in toplino, postala si moj dom v moji drugi domovini, a jaz sem kljub temu šla. Prvič leta 2009, drugič leta 2016. Obakrat z enakim motivom: želela sem spoznati svet, hotela sem se družiti v tujem jeziku, poslušati drugo glasbo, delati v večkulturnem okolju. Zazdelo se mi je, da si premajhna zame, da mi ne nudiš dovolj, da me tam gor, na Severu, čaka nekaj boljšega. In da je zame, mojstrico prilagajanja in nekoč gorečo zagovornico behavioriz

Opazovalka

Airbeletrina, 17. maj ― S težavo se spominjam svojih moških, pa četudi njihova imena izgovarjam v eni sapi in čeprav bi komajda zasedli vse stole za jedilno mizo. Spominjam se podrobnosti, jih kopičim in sortiram in skladiščim kakor sadje, kot dragoceno ozimnico. M. je oboževal Siddharto in pil marelični sok, razredčen z vodo. Verjel je v avre, čakre, Anastazijo in sibirsko cedro, me na klopi na Ljubljanskem gradu naučil bajati z nihalom. Nenadoma me je zapustil in v ihti najstniške solzavosti sem prebirala osladne pesmi – I couldn’t get the boy to kill me, but I wore his jacket for the longest time.

Na kraju zapisano 8: Bautzen, Nemčija

Airbeletrina, 17. maj ― Evropska unija je poskus mehčanja razlik in meja. Ena od teh meja, ki je v evropski zgodovini zmeraj znova igrala veliko vlogo, je meja med Germani in Slovani. Bližina drugega je bila zmeraj priložnost za védenje in trgovino, obenem pa je bil oni drugi za mejo zmeraj dobro gorivo za manipulacije, podpihovanje strahu, pripraven krivdni kozel za vznik političnih ekstremizmov in totalitarnih sistemov. Ime mesteca Bautzen ima v spominu tistih vzhodnih Nemcev, ki še pomnijo čase Nemške demokratične republike, izrazito negativne konotacije, saj se je tukaj nahajal zloglasni zapor nemške tajne službe Stasi, nedaleč stran pa je nasploh eden največjih zaporov v tem delu Evrope, imenovan Rumena beda. Bautzen v polminulih časih ni bilo le ime za kraj marveč sinonim zaprtega, politi

Immanuel Kant (1724–1804)

Airbeletrina, 16. maj ― Nekega januarskega jutra leta 1802 mi je Kant povedal, da je Lampe, najsi bo takšna izpoved še tako ponižujoča, z njim pravkar ravnal na tak način, da ga je samega sram o tem pripovedovati. Thomas de Quincey, Zadnji dnevi Immanuela Kanta, 1827

Besedo mladim!

Airbeletrina, 15. maj ― Besedo imajo mladi. Dialog z generacijo dejavnega nihilizma je precej neobičajno filozofsko besedilo. Vsebuje namreč pisma, ki jih je Galimberti prejel od bralcev modne priloge tednika La Repubblica in njegove odgovore. Nenavadno je verjetno že to, da mednarodno uveljavljen filozof prevzame vlogo nekakšne »tetke Justi« ali »svetovalca« iz rubrike zaupnost ali kakšne druge s podobno neizvirnim imenom. Hkrati pa ni nezanimivo: predstavlja namreč način vstopa filozofije – običajno zavrnjene kot sanjaške, neživljenjske in distancirane od »resničnih« problemov – v vsakdanje življenje ljudi, ki se sicer z njo morda niti ne bi srečali; vstop filozofije v javni prostor, ki ji sicer le redko preda besedo in ga večinoma obvladujejo najrazličnejši komentatorji, podjetniki, psihologi in »mnenjski voditelji«. In res se knjiga začne precej obetavno, sicer z nekakšnim avtorjevim uvodom, kjer povzema problematike, s katerimi se je srečeval v pismih svojih predvsem mladih bralcev, starih med 15 in 30 let, ter predstavi svoja izhodišča, pogled na sodobnost in vlogo mladih v njej. V temelju Galimbertijevega prizadevanja leži prepričanje, ki ga utemelji že v Grozljivem gostu in se mi zdi v večji meri prepričljivo, namreč da bi morali porast anksioznosti, depre

Sarajevo, fatamorgana

Airbeletrina, 14. maj ― Ko z avtomobilom zavijeva proti Sarajevu, se nama prikaže kot razpotegnjeno mesto, strpano v dolino in redko posejano po gričevju. Vendar pa Sarajevo na prvi pogled skrije več, kot pokaže, v pravi luči se razkrije šele, ko gost resno zagrize v pobočja okoliških hribov ter si osvobodi pogled na gosto posejane stare kritine in občasne minarete, ki globoko zajedajo v mrtve rokave sarajevske doline. Mesto naju hitro pogoltne in za nama takoj zapre vrata, padeva v kolono, mimo letališča po neki vpadni cesti, ki naju v stanju skorajšnje negibnosti zadržuje slabo uro. Na vpadni cesti dve postavi, vsaka s svojim čikom v ustih in vsaka ob svojem avtomobilu, brez vidnega vznemirjenja čakata na vlečno službo, ki je obtičala na drugi strani kolone. S prijateljem sva za en mesec najela stanovanje na Koševskem Brdu, v severnem delu centra, kjer hrib že postane preresna ovira, da bi se ga lotil z razmajani

Tulum, pueblo mágico*

Airbeletrina, 13. maj ― R. je v Tulum prišel po južni cesti, pred tem pa je za neko nepremičninsko agencijo tri mesece pilotiral drone v sosednjem Belizu. Ko je ob Avenidi Tulum zagledal restavracijo Burrito Amor, ki ima v logu namesto drugega o-ja rdečo peterokrako zvezdo, je pomislil, da bi tukaj lahko živel. R. je pol Srb, pol Albanec, ki je prvo polovico svojega življenja pred Tulumom preživel v Srbiji, od koder ga je med Natovim bombardiranjem prek Albanije do Rima pretihotapila albanska mafija, drugo polovico pa v New Yorku. V Tulum je pripeljal svojo glasbeno opremo in postavil snemalni studio. Dva- do trikrat na teden igra avtorsko glasbo v butičnih hotelih. Živi od glasbe. Zase pravi, da je od kapitalizma osvobojeni suženj.

Na poti od doma do doma

Airbeletrina, 9. maj ― »Dobro jutro.« »Dobro jutro,« odgovori in takrat se začne. Preplet čustev in dejanj, ki se zgodi vedno na isti dan. Dan, ko se zbudim v hiši svojih staršev, si skrtačim zobe, spijem kavo in vljudno rečem ne kosu kruha z margarino in medom, medtem ko si pripravljam svoj zajtrk – umešana jajca, ki jih je oče prinesel od soseda. Ura je osem zjutraj, vse diši po pohanem mesu, sveže pečenem kruhu, potici … ker ve, koliko mi to pomeni. Pohano meso me spominja na otroštvo, ko smo ga jedli le ob posebnih priložnostih, kruh redko sama spečem, potice se še nisem lotila. Ampak to ni pomembno, pomembno je, da je domače. In ko živiš stran od doma, ceniš domače bolj kot prej, ko je bilo vedno pri roki. Medtem ko srkam še zadnje požirke kave, ona reže pršut, oče pa pripravlja napravo za vakuumsko pakiranje. Da bo ja vse tip-top za na pot. Ona – ona je seveda mama. Kdo drug bi še posvetil toliko časa temu, da mi vsaj za nekaj dni pričara občutek doma – tudi, če je dom trenutno relativno daleč od »doma«.

Novice

literatura: Airbeletrina