Psihološki profil sodobne Mrs. Robinson

Airbeletrina, 20. oktober ― Francoska novinarka, pisateljica in aktivistka maroških korenin Leïla Slimani, rojena leta 1981 v Rabatu, od leta 2021 z družino živi v Lizboni in svoja dela izdaja pri sloviti francoski založbi Gallimard. Odraščala je v premožni, liberalni in francosko govoreči družini v Maroku, obiskovala francoske šole in se pri sedemnajstih letih preselila v Pariz, kjer je študirala politologijo in medijske študije. S pisateljevanjem se je pričela ukvarjati, potem ko je zaradi aretacije v Tuniziji kot posledice poročanja o arabski pomladi za pariško revijo Jeune Afrique, za katero je pisala med letoma 2008 in 2013, opustila novinarski poklic. Zavrnila je ponudbo Macrona za mesto ministrice za kulturo in sprejela položaj njegove osebne predstavnice za frankofonijo. Leta 2020 je prejela nagrado Simone de Beauvoir za boj za pravice žensk, leta 2023 je kot prva francosko govoreča pisateljica predsedovala mednarodni Bookerjevi nagradi, leto kasneje jo je francoski gledališki in operni režiser Thomas Jolly izbral za soavtorico otvoritvene slovesnosti pariških olimpijskih iger, lansko leto pa je bila članica žirije filmskega festivala v Cannesu, ki ji je predsedovala Juliette Binoche. Javno kritizira kriminalizacijo homoseksualnosti v Maroku, obsoja genocid v Gazi, je zagovornica gibanja MeToo in osebne odločitve muslimank pri zakrivanju obraza. Leïla Slimani: V ljudožerčevem vrtu Prevedla Saša Jerele. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2026 (zbirka Kapučino). Ob romanih piše tudi nefikcijsko literaturo. Leta 2021 je pri založbi Éditions Stock izšla njena pripoved Le Parfum des fleurs la nuit (Vonj cvetja ponoči), avtobiografski in refleksivni prikaz pisateljskega poklica, v letošnjem letu pa je Gallimard izdal njeno delo Assaut contre la frontière (Napad na mejo), za avignonski festival napisano obrambo večjezičnosti. V slovenščini je na voljo avtoričinih pet romanov, za izdajo katerih je poskrbela Mladinska knjiga. V prevodu Saše Jerele je leta 2019 izšel av

»Od Srbije ne pričakujem absolutno ničesar več.«

Airbeletrina, 19. oktober ― Bila je sobota, 11. julij, ko je Vladimir Arsenijević stopil iz taksija pod Brankovim mostom, kjer naj bi potekal eden od dogodkov, s katerimi je širša kooperativa društev in posameznic in posameznikov, zbranih pod sloganom Ljudje pomnijo ljudi, želela obeležiti obletnico genocida v Srebrenici. Genocida, ki v srbski kolektivni zavesti tudi več kot trideset let pozneje ne najde mesta. Tudi dogodka pod Brankovim mostom tistega jutra ni bilo. Arsenijevića je obkrožila skupina mladih in ga verbalno in fizično napadla. Mu grozila in ga pretepla. Dogodek je bil odpovedan, a Arsenijević je že nekaj dni pozneje stal v puljski areni, kjer je v modricah prejel nagrado za scenarij za film Tri tedne pozneje, ki se ukvarja z vrstniškim nasiljem. Nasiljem, ki poraja nasilje, Arsenijeviću pa tako ali drugače sledi že nekaj časa. V devetdesetih letih je za prvenec V podpalubju, v katerem je spregovoril o brezizhodnosti in kolektivni psihozi srbske družbe v času vojn ob razpadu Jugoslavije, kot eden najmlajših prejel NIN-ovo nagrado za roman leta. Ustanovil je združenje Krokodil, ki že vrsto let skrbi za promocijo književnosti in bralne kulture, prireja istoimenski literarni festival, hkrati pa je gonilna sila številnih družbenih iniciativ. Od deklaracije o skupnem jeziku in projekta Kdo je prvi začel? – zgodovinarji proti revizionizmu do številnih humanitarnih akcij, vključno z jasno podporo Ukrajini že od samega začetka ruske agresije, zaradi česar je bilo združenje že večkrat na udaru proruskih desničarjev. Pogovarjala sva se slab mesec po napadu nanj, Ratko Mladić je bil še živ, čeprav so ga mnogi pri živem telesu pokopali in beatificirali, lotiti pa bi se morala predvsem književnosti, a resničnost včasih s tako silo pronica skozi strani, da je preprosto ni mogoče ignorirati. Ne nazadnje pa gre le za dve plati iste medalje. Verjetno je tudi to razlog, da je tetralogijo Cloaca Maxima, ki jo je otvoril z romanom V podpalubju, Arsenijević končal skoraj trideset let po

Sodobništvo na preizkušnji

Airbeletrina, 18. oktober ― Letos jeseni sem nastopila na literarnem festivalu v Mantovi v Italiji. Četudi sem že pred festivalom vedela, kdo vse bo nastopil, in bila navdušena nad izborom, sem se šele v Mantovi zavedala, da sem v istem času in na istem kraju z avtoricami in avtorji, ki jih berem in imam rada, kot so na primer Douglas Stuart, Emmanuel Carrère, Siri Hustvedt, Valerio Magrelli, Simon Armitage, Ruska Jorjoliani, Niccolò Ammaniti, Mathias Énard – le peščica tistih, ki sem jim lahko osebno prisluhnila z vstopnicami, ki smo jih nastopajoči prejeli brezplačno, v nasprotju z občinstvom, ki je za večino nastopov plačalo sedem ali osem evrov. Ne bom pozabila dostojanstvenega nastopa Gisele Pelicot in Gina Cecchettina, ki smo ju pričakali in pospremili z odra v kombi in na pot z aplavzom, ki se ni in ni končal. In to je res le peščica, ker mi čas ni dovolil, da bi prisluhnila še Lei Ypi, ki je seveda nisem zamudila v Cankarjevem domu v Ljubljani, ali Davidu Szalayu ali Mateiu Vișniecu, ki sem ga že srečala na festivalu v Romuniji, ali Pajtimu Statovciju, s katerim sva brala skupaj v Berlinu, ali Jani Karšaiovi, Amitavu Ghoshu, Natachi Appanah in mnogim drugim. Od prelepe Mantove skorajda nisem videla ničesar, le hitela sem od odra do odra in iskala svoj sedež, potem pa poslušala poglobljene, resne in tudi zabavne pogovore med moderatorji/moderatoricami in avtorji/avtoricami. In povsod, na vsakem odru festivala – bilo jih je več kot deset v mestu, ki šteje petdeset tisoč prebivalcev –, je bilo polno. Nisem mogla, da ne bi delila vtisa o občinstvu v cerkvi San Sebastiano, ki je prisluhnilo tudi predstavitvi moje knjige izbrane poezije v italijanščini. Med prozo in poezijo v Mantovi ni bilo nobene razlike v številu obiskovalcev, vsi so hodili na vse. Zavidala sem Mantovi, v srcu pa me je stiskalo zaradi Vilenice in Struge. Mladi, stari, Mantovčani, pa tudi Verončani, Bolonjčani, Milančani in ljudje iz drugih krajev Italije, pa tudi iz Nemčije in Avstrije, ljudje, ki si vsako leto vz

M KOT HRBTENICA

Airbeletrina, 17. oktober ― Oblečem si črtasto rdeče–belo majčko, ki jo nosim že deseto leto. Ena mojih ljubših je in lepo jo čuvam. Oblečem jo brez modrčka, ker vem, da se bom morala v gledališču na hitro strpat v kostum, korzetast bodi, v katerem nedrčka ne potrebujem. In tud drgač ga ne, za svoje male joškice, pogosto rečem. Oblečem majčko torej, vlečem jo čez prsni koš in začutim nekaj, čemur ne verjamem. Vsaj ne takoj. Tkanina na mojih bradavičkah proizvaja nežno draženje, skoraj bolečino. Pomislim: Ampak sej sem se samo poljubljala, noben me ni grizljal po nipljih zadnje dni. Z rokama sežem pod črtasto tkanino in preverjam občutek dotikanja po prsih. Ja, občutljive so in polnejše. Ne upam si pomislit, da gre za to, na kar si ne upam več pomislit. *** Za anoreksijo sem zbolela še kot najstnica, pri petnajstih, preden sem dobila prvo menstruacijo. To pomeni, da sem kar nekaj let živela s primarno amenorejo. SLOVARČEK amenoreja: izostanek menstruacije. primarna: ko do petnajstega leta starosti menstruacije še ni sekundarna: ko že redna menstruacija izgine za vsaj tri do štiri zaporedne mesece in več KONEC SLOVARČKA Amenoreja pa pomeni tudi škodo za kosti. Sploh med najstništvom. Zaradi kroničnega manka estrogena se lahko pojavi osteoporoza. Moja takratna ginekologinja je torej, ko sem bila njena adolescentna pacientka z anoreksijo in amenorejo, predlagala zdravljenje s kontracepcijo, s tabletkami, ki bi mi zagotovile dovoljšen vnos hormonov v telo in sprožile menstruacijo. Kar je bila z današnje perspektive zgolj dobra, če ne že kar odlična, potuha mojim mehanizmom stradanja, kajti v resnici sem potrebovala hrano in psihoterapevtsko zdravljenje. Kot najstnica dolgo nisem vedela, da krvavitev ob tabletkah sploh ni prava menstruacija in da te tabletke povzročajo cel kup stranskih zdravstvenih učinkov in problemov, med drugim v določenih primerih celo osteoporozo, in da s tem, ko dovajam umetno sintetizirane hormone, telo še bolj zaspi v proizvodnji

O medsebojnih skrbeh

Airbeletrina, 16. oktober ― Med 22. septembrom in 20. oktobrom se bo v Sloveniji zvrstila kopica dogodkov festivala Razpoka, prvega slovenskega festivala prenove in trajnostnega bivanja, ki ga kurirata Ajda Bračič in Andraž Keršič. Na osrednjih festivalskih dnevih, 8. in 9. oktobra, so se v prostorih Muzeja arhitekture in oblikovanja odvijale delavnice, predavanja in pogovori, sama pa sem se udeležila pogovora Mesto pod soncem, kjer so svoja razmišljanja o Ljubljani delile_i konceptualni umetnik Danilo Milovanović, pisateljica in antropologinja Ana Svetel in arhitekt Matevž Čelik. Razpravo je odprl Danilo Milovanović, pri čemer se je osredotočil predvsem na primerjavo med Ljubljano pred desetimi leti in Ljubljano zdaj, pri čemer je mesto motril kot živ organizem. V tem času se je mesto namreč intenzivno obnavljalo, predvsem pa gentrificiralo in turistificiralo, zaradi česar je v njem vse manj napak, nedoslednosti, ki jih sicer išče in raziskuje kot vizualni umetnik. Med svojim predavanjem je predvajal tudi videomontažo, v kateri so bile predstavljene njegove umetniške prakse, polne praznih con, gradbenih jam in lukenj ter začasnih prostorov, ki dandanes zaradi prenove izginjajo. Prav tako je omenil, da je v Ljubljani vse manj alternativnih in neodvisnih prostorov, kot denimo Metelkova ali pa nekdanji Rog, mesto pa postaja uniformirano in se bliža statusu prestolnice z določenim kapitalskim potencialom. Obenem je v mestu vse manj premisleka o socialnih politikah, v zadnjih letih pa je tudi naraslo število brezdomcev. Poudaril je še svoje zanimanje za razliko med centrom in obrobjem, prav tako pa za tesnejše četrtne skupnosti, in pri tem povzel, da zaradi nadzora in varnosti v mestu marsikdaj izgubimo njegovo spontanost. Razpravo je odprl Danilo Milovanović, pri čemer se je osredotočil predvsem na primerjavo med Ljubljano pred desetimi leti in Ljubljano zdaj, pri čemer je mesto motril kot živ organizem. Ana Svetel je v svojem eseju predstavila predvsem mnogotere po

Kljub zamahom ostati odprt za dotik

Airbeletrina, 16. oktober ― Zamah dotika je šesta pesniška zbirka Milana Šelja, pesnika in prevajalca, ki živi med Krasom in Londonom. Letos mineva 20 let od izida njegovega pesniškega prvenca Darilo, zato je nova zbirka, v kateri pesnik reflektira svojo življenjsko pot, tudi lepo obeležje te obletnice. V luči vsega tega mi je kar malo nerodno priznati, da sem Šeljevo poezijo spoznala šele z Zamahom dotika, še bolj me je to presenetilo, ko sem zasledila, da je bil njegov prvenec zelo odmeven, in prebrala, da »sodi med najbolj eksplicitno gejevsko poezijo pri nas«. Morda to ni tako nenavadno, ne nazadnje sem imela ob izidu Darila devet let in sem (relativno) strejt ženska. Pa vendar sem ob tem začela razmišljati predvsem o oznakah, brez katerih literarni kritiki seveda ne moremo, razkrivajo pa nam ne samo nekaj o literaturi, o kateri govorimo, temveč tudi o družbi, v kateri le-ta obstaja. Milan Šelj: Zamah d o t i k a. ŠKUC, Ljubljana 2026 (zbirka Lambda). Ne zdi se mi, da kot heteroseksualna ženska ne bi mogla ali ne bi smela pisati o gejevski poeziji, saj se mi zdi oznaka »gejevska« poezija pravzaprav zelo redukcionistična. V idealnem svetu bi se poezija, kot jo piše Milan Šelj, morda imenovala preprosto erotična ali pa izpovedna, avtobiografska poezija. Pesnik piše o svojem življenju, svojih izkušnjah in homoseksualnost je le en del tega. Seveda zelo pomemben del in del, ki avtorja še posebej zaznamuje ravno zaradi nesprejemanja, nestrpnosti in celo sovraštva okolice. Kar skušam povedati, je, da oznaka gejevska literatura (in druge podobne oznake) morda ne bi bila potrebna, če ne bi kvir ljudje še vedno bili marginalizirani in stigmatizirani, njihove izkušnje pa s strani družbe dojete kot nekaj odklonskega. Morda poezija Milana Šelja (in še katerega drugega pesnika ali pesnice) ni prišla do mene, saj je zaradi oznake, kot je »gejevska poezija«, ostala na robu. Hočem reči, da oznaka lahko opolnomoči, saj priznava obstoj in vrednost nečesa onkraj tega, kar je mains

Vice nedosegljive sprave

Airbeletrina, 15. oktober ― Ajda Bračič: Kresničevje LUD Literatura, Ljubljana, 2026 Ajda Bračič, arhitektka in pisateljica, je bila dvakrat nagrajena s kritiškim sitom. Prvič za svoj literarni prvenec, kratkoprozno zbirko Leteči ljudje, drugič za Kresničevje, njen prvi roman, za katerega je pred kratkim prejela tudi kresnika. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da imamo pri Kresničevju opravka z enim izmed najbolj izpostavljenih romanov letošnjega leta, o njem so mi cehovski kolegi in prijatelji pripovedovali z nalezljivim entuziazmom. Pred nedavnim sem se v neki ljubljanski knjigarni zapletel v pogovor z naključno mimoidočo, v rokah sem pestoval svoj recenzentski izvod, zato je pogovor nanesel na Kresničevje. Komentar prijazne neznanke me je presenetil, takole mi je rekla: »Za tega so se pa vsi že odločili, da bo zmagal letošnjega kresnika.« In res, napoved se je uresničila. Prve strani Kresničevja služijo kot strnjen uvodni akord, ki razpre tematsko pahljačo pripovedi. Pri tem so še posebej izpostavljeni krivda, obžalovanje in iskanje odpuščanja. Vsi nastopajoči liki iščejo nekakšno spravo, tako s sabo kot v medosebnih odnosih in s svetom. Zato se umaknejo v gozd, ki se izkaže kot najprimernejši prostor za tovrstno početje. A slednji v Kresničevju (na začetku romana sploh) ne deluje kot prostor pastoralnega spokoja, ampak kot nekaj krutega, nekaj, kar lahko mimogrede pogoltne kakšno utrujeno, neprevidno dušo, ki se znajde ob nepravem času na nepravem mestu. Roman se začne konec marca, zato bi pričakovali, da bo gozd na pragu bohotnega razcveta, a njegov izgled je prej srhljiv, kot da bi bila narava tokrat preutrujena, da bi si opomogla od hude zime. Vsi nastopajoči liki iščejo nekakšno spravo, tako s sabo kot v medosebnih odnosih in s svetom. Zato se umaknejo v gozd, ki se izkaže kot najprimernejši prostor za tovrstno početje. Ta podoba pa seveda ni brez pomena, temveč je vtkana v vsebinsko plat knjige; v bistvu dopolnjuje notranje doživljanje Agne

Mukačevo

Airbeletrina, 14. oktober ― Na sestanku so bile vse oči uprte vame. Odgovorni urednik je napol za šalo, napol zares pripomnil, da bi mi morali poleg dnevnice in povračila stroškov nuditi tudi osnovno vojaško opremo, torej čelado in neprebojni jopič. »Kaj bo on s tem, ko pa sploh v vojski ni bil in nima pojma?« se je oglasil nekdo od starejših, s katerim si nisva bila ravno najboljša. Urednik je preslišal in nadaljeval po svoje. »Dovolj bo priporočilno pismo v dveh jezikih z glavo časopisa.« András, s katerim sva po končanih sestankih hodila na kavo, je tokrat obšel glavno temo in začel trditi, da je njegova generacija, rojena v začetku osemdesetih, mladost preživela v liberalni družbi, medtem ko smo mi maturirali s prihodom iliberalizma na oblast in se nam to še kako pozna. »Ti, kaj veš, da sem rojen ravno na dan, ko so posmrtne ostanke Miklósa Horthyja pokopali v družinsko grobnico v Kenderesu, potem ko so jih pripeljali s Portugalske?« sem ga vprašal. »To je že stara zgodba,« je dejal in zamahnil z roko, kakor da se ga stvar ne tiče. V njegovih besedah je bilo zaznati nekakšen prezirljiv ton. Do mene še nikoli ni bil tak. Morda ga je le prevevala rahla zavist, ki pa je ni želel izdati. S temi besedami sva se poslovila in se usedla vsak za svoj računalnik. »Če boš na telefon dobil sporočilo o zračnem alarmu, sledi ostalim, saj ne veš, kje so zaklonišča. Ne razburjaj se preveč, tudi oni se ne več. Po dobrih štirih letih so se vsi sprijaznili s takim življenjem,« je zvečer, ko smo poslali dnevnik v tisk in odhajali domov, rekla Katalin. »To boš nesel mojemu bratrancu,« je dodala in mi stisnila v roke bankovec za sto evrov ter listek z nekim naslovom. Želel sem jo vprašati, zakaj ne gre ona na mojem mestu, pa mi je že obrnila hrbet, pobrala torbico in se napotila proti izhodu. Začutil sem, da se mi dlan, v kateri sem stiskal dva kosa papirja, znoji. Ponoči sem slabo spal. Ob dveh sem celo odšel na krajši sprehod po svežem zraku, kakor sem to počel pred nekaterimi zahtevn

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Nikom Škrlecem

Airbeletrina, 13. oktober ― Rutger Bregman: Človeštvo: zgodovina skozi prizmo optimizma (Vida založba, 2021, prevod: Mateja Seliškar Kenda) »Preberi to knjigo zato, da boš dobil nekaj upanja v človeštvo, ker sem prepričan, da ga zadnje čase izgubljamo,« pravi igralec, voditelj in ustvarjalec spletnih vsebin Nik Škrlec o knjigi Rutgerja Bregmana Človeštvo: zgodovina skozi prizmo optimizma. Rutger Bregman je nizozemski zgodovinar, publicist in novinar, ki v svojih knjigah rad pod vprašaj postavlja zakoreninjene predstave o tem, kako delujeta človek in družba. Mednarodno je zaslovel z Utopijo za realiste, sledili sta ji Človeštvo in Moralna ambicija. Na svetovnem gospodarskem forumu v Davosu leta 2019 pa je završalo, ko je pozval zbrane bogataše, naj pozornost s filantropije raje preusmerijo k temu, da plačujejo davke. Nik je njegovo knjigo odkril po naključju, med sprehodom po knjižnem sejmu. Nameraval jo je prebrati v štirinajstih dneh, a ko je začel, kar ni mogel nehati. Bregman v knjigi v precep vzame eno bolj zakoreninjenih idej: da smo ljudje pod tanko plastjo civiliziranosti sebični, nasilni in nevarni. A ko se avtor sprehaja skozi zgodovino, psihologijo in družbene eksperimente zagovarja tezo, da sta sodelovanje in zaupanje za človeka bolj temeljna, kot si radi predstavljamo. Nik sam je »šolski primer« tega: drugim ljudem a priori zaupa, dokler njegovega zaupanja ne izdajo. Takšne primere pa pogosto najde tudi sam. Brez večjih težav. Recimo: s prijateljem sta se letos odločila ponoviti podvig iz študentskih let, ko sta štopala od Brestanice do Varšave. Tokrat sta se odpravila od Rima proti Ljubljani, pod enakimi pogoji kot nekoč: denar smeta porabiti za hrano in spanje, za prevoz pa ne. Torej sta morala štopati. Začela sta na rimskem letališču, saj sta sklepala, da jim bo tam najhitreje ustavil nekdo, ki bi ju bil pripravljen odpeljati dlje. Bodrila sta se, da bosta tam čakala do jutri, a jima je že po treh minutah ustavila zdelana dacia, v njem pa sta sedela Pakistanca

Ko se jesen naseli med platnice

Airbeletrina, 11. oktober ― Leto se preveša v mesece, ljube tistim, ki iščejo izgovore, da bi ostali doma pod odejo – s knjigo. Novosti na policah za to ponujajo še veliko boljših izgovorov od vedno krajših dni; zasvojita vas lahko dva nova slovenska ljubezenska romana, družbenokritična ali zgodovinska pripoved, iz Francije pa v prevodu prihaja pretresljiva resnična zgodba o moči in pogumu. Na svoj račun pridete tudi pesniško razpoloženi in najmlajši bralci. Katja Rade, Abeceda ljubezni (Mladinska knjiga) Vesna se po letih v tujini vrne v domači kraj, kjer znova sreča svojo prvo ljubezen Arona in njegovo sestro Živo, s katerima so bili včasih nerazdružljivi. Ko se po letih ločitve vezi med njimi znova spletejo, Vesno v vrtincu preteklosti in sedanjosti povsem nepripravljeno presenetijo čustva do Žive, ki je odrasla v zanimivo žensko, polno življenja. Abeceda ljubezni je zgodba o vračanju k sebi in o tem, da nas nova odkritja lahko najdejo tudi tam, kjer smo pot začeli, očarljiv ljubezenski roman, ki v slovenski literarni prostor prinaša nekaj svežine. Muanis Sinanović, Modra svetloba (Beletrina) Muanis Sinanović je napisal družbeni roman o dveh svetovih v eni stanovanjski stavbi, ki postavlja ogledalo skupnosti, v kateri živimo. Selma, ki je v Slovenijo prišla med vojno po razpadu Jugoslavije, in Miha, ki še vedno živi z mamo, druži odločitev, da bosta aktivneje stopila v življenje – a vsak na svojem bregu. Dozdevno nepremostljive razlike ves čas grozijo, da bodo njuni življenji prepletle v nepopravljivi tragediji. Ali se je možno otresti bremen družbe in poiskati smisel nekje izven njenih spon? Odgovor romana je hipen in eksploziven. Gisèle Pelicot, Živim naprej (Mladinska knjiga) Resnična zgodba Gisèle Pelicot je pretresla Francijo in nato tudi svet, zdaj pa v obliki osebnega pričevanja prihaja tudi k nam. Na videz urejeno družinsko življenje Gisèle Pelicot preseka spoznanje, da jo je mož več let omamljal in zlorabljal z drugimi moškimi, posnetke pa objavlja

Branje Križnarjevega prvenca s 37-letno zamudo

Airbeletrina, 10. oktober ― »Zdelo se mi je, da uhajam čutnosti socialistično-katoliške skupnosti in postajam bolj naraven.« Tako skuša na uvodnih straneh prvenca O iskanju ljubezni: Z biciklom okoli sveta, ki ga je v samozaložbi prvič izdal leta 1989, svetovni popotnik in aktivist Tomo Križnar (r. 1954) pred sabo opravičiti pobeg iz domačih krajev, od družine, službe, prijateljev in iz Slovenije. O tem se v nadaljevanju knjige sprašuje pogosto, zato tehtanje smiselnosti lastnega početja postane vezna nit, ki pisca ne povezuje samo z ljudmi, ki govorijo njegov jezik, ampak tudi z lastno predstavo o svetu. Če ne prej, se ta poruši v Pakistanu, med vzponom na prelaz Shandur, kjer tristranski opis dogodka postane eno najbolj presunljivih besedil o nuji preživetja, ko se predsmrtna apatija prekucne v umsko-duhovno razsvetljenje. S to in tremi drugimi knjigami – Šambala: z biciklom v Tibet (1993), Samotne sledi (1993) in Mana: z biciklom med Indijanci (1996) – je Križnar postavil globok mejnik v kolesarskem in v sodobnem potopisju nasploh. Doživljaji, ki jih spremljamo v prvi knjigi, so se odvili med letoma 1985 in 1989, zraven pa je vpleten tudi ščepec izkušenj, ki jih je imel s potovanji po svetu kot študent, torej desetletje pred tem. Če ne prej, se ta poruši v Pakistanu, med vzponom na prelaz Shandur, kjer tristranski opis dogodka postane eno najbolj presunljivih besedil o nuji preživetja, ko se predsmrtna apatija prekucne v umsko-duhovno razsvetljenje. Ni skrivnost, da Križnarja poganja duhovno iskanje, čeprav tega ne definira tako eksplicitno kot na primer Evald Flisar v izpovednem potopisnem romanu Čarovnikov vajenec. Ta je prvič izšel leta 1986 in postal najbolj prodajan in največkrat ponatisnjen slovenski roman. Križnar išče ljubezen, ampak ta ni samo partnerska ali ljubezen do vsega živega, je tudi hrepenenje po prvobitnem prapočelu. Ena od idej, s katero žonglirata oba potopisca, je »razgradnja ega«. V času poznega jugoslovanskega socializma, ko se je drž

V Tuzlo po knjige, iz Tuzle z zgodbami

Airbeletrina, 9. oktober ― V Tuzlo sem se vrnila zaradi knjig, čeprav me je mesto očaralo že prej. Pred leti sem tam obiskala festival alternativne umetnosti, ki ga je organiziral Damir Pirić, in si mesto zapomnila po njegovi nenavadni kulturni živahnosti. Ko je letos izšla moja nova knjiga Kako graditi odnose, se je ponudila priložnost, da Tuzlo spoznam še z druge strani – skozi njen knjižni sejem. Tuzlski knjižni sejem je potekal šele tretjič, a se zdi, da je mesto nanj že čakalo. Tuzla je univerzitetno mesto z okoli 111.000 prebivalci, stoletno zgodovino in identiteto, močno povezano s soljo, zdaj pa dobiva tudi vse pomembnejše mesto na književnem zemljevidu regije. Edino prav, saj od tam prihaja eden od velikanov bosanske književnosti Meša Selimović. Razstavni prostor ni velik – za razliko od zanimanja, ki je bilo ogromno. Foto: Sonja Javornik Sejem sta pred tremi leti zastavila kulturna producenta Damir Pirić in Edis Bajić, ki sta se projekta sprva lotila skorajda pionirsko – tudi z lastnim denarjem. Glede na tradicijo ljubljanskega sejma, ki bo novembra spet privabil vse ljubitelje književnosti in ki na ogromnem prostoru ponuja bogato ponudbo naših založnikov, je prvi vtis v Tuzli drugačen – prostor je manjši, založnikov je manj, čeprav so bile prisotne vse založbe BiH. Po drugi strani je sejem poseben in očarljiv zaradi izjemno bogatega dogajanja in druženja. Okoli sejma je bilo nekaj zanimivih stojnic (na eni so ponujali brezplačno okusno kavo enega od pokroviteljev), okoli katerih so se zbirali umetniki, obiskovalci in literati. V petih dneh sejma (potekal je med 23. in 27. septembrom) je prišlo več kot 15.000 obiskovalcev, imeli pa so kar 100 različnih predstavitev: 60 predstavitev knjig in novih izdaj, približno deset delavnic, panelne razprave, pogovore z avtorji, programe za otroke in mlade, literarna srečanja, kvize, gledališki in glasbeni program, med drugim pa tudi dve predstavitvi slovenskih avtoric. Vesna Mikolič, predstojnica Inštituta za

BUBZ

Airbeletrina, 8. oktober ― (Bubz referira na prsi. Avtorica uporablja izraz bubz, da opiše “prsi” pri trans ženskah, za razliko od “prsi” kot dela telesa pri cis ženskah.) Foto: Kássia Melo (Pexels) Povedala sem mami, da bom imela operacijo povečanja prsi. Takoj je rekla: – »Zakaj bi to rabila?« Hotela sem reči: – »Ker sem trans ženska in mi je disforično živeti v telesu starejše ženske z dojkami 12-letne punce.« Ampak sem vedela, da ne bo štekala. Zato sem samo rekla: – »Se spomniš, kaj mi je rekla Zarja? Lastna sestra mi je rekla, da me ne more sklanjati po žensko, dokler nimam prsi.« – »Ne poslušaj je. Zakaj si tako občutljiva na to, kar drugi mislijo?« Saj res. Zakaj bi jaz, trans ženska, ki trdi, da je »naravna« ženska takšna, kot je, čutila potrebo, da prilagodim svoje telo? Mogoče prav zato, ker drugi ne morejo gledati čez esencialističen pogled na ženskost. Zakaj bi rabila »korekcijo« prsi, kot piše na izvidu, če verjamem, da sem ženska ne glede na obliko svojega telesa? Ne prepoznam se v tropu »rojena v napačnem telesu«. Nič ni narobe z mojim telesom. Zakaj bi potem rabila »korigirati« del svojega telesa? Zakaj bi plačala toliko denarja, da opravim »zdravstveno nepotreben« poseg, si vtaknem tuj predmet v telo, če verjamem, da sem »naravna«/»prava«/»biološka« ženska ne glede na spol, pripisan ob rojstvu, ali na izgled telesa? Moja mati, bistra psihologinja, doda: – »Ali si to želiš zaradi drugih? Ali zase?« Pomislim. V mojem primeru oboje. Ampak mislim, da primarno to delam zaradi drugih. Definitivno je eden od razlogov za poseg, da bi mi ljudje nedvomno verjeli, ko rečem, da sem ženska. Idealno, da »izgledam« dovolj podobna cisspolnim ženskam, tako da se mi ni treba »dokazovati« kot ženska. Jebiga. Z bubzi sem en korak bližje popolnemu Bogu binarnosti. Racionalno se ne strinjam s to vizijo ženskosti, ki je definirana skozi določene organe in sposobnost rojevanja. Verjamem, da je ženska družbeni koncept, ki postane sporen, kadar ga utemelji

Pred vojno, po vojni

Airbeletrina, 7. oktober ― V razmiku nekaj dni sem gledala dve predstavi o vojni, ki se ji približujeta z nasprotnih strani časa. Vozel v režiji Žige Divjaka in izvedbi kolektiva Igralke nastaja v trenutku ponovnega evropskega oboroževanja in vojno zaznava kot možnost prihodnosti, katere obrisi so že prisotni v sedanjosti. Granatiranje Dina Pešuta v režiji Alena Jelena se vrača k vojni, ki se je zgodovinsko že končala, vendar njene posledice vztrajajo desetletja pozneje. Prva predstava se sprašuje, kako prepoznati katastrofo, preden se zgodi, druga, kako živeti po njej. Toda zanimivejše od tega časovnega nasprotja je, da iz njega izhajata dva zelo različna načina organiziranja gledališkega materiala. Nobena od predstav vojne namreč neposredno ne uprizarja. Obe se izogibata njenemu spektaklu, obe dajeta prednost pripovedovanju pred dramsko akcijo, telesa nastopajočih pa večinoma zadržujeta v relativni statičnosti. Toda iz sorodnih izhodišč razvijeta skoraj nasprotni uprizoritveni strategiji. Vozel svet, o katerem govori, vztrajno materializira: razprši ga med dokumentarno gradivo, predmete, zvok, svetlobo, prostor, telesa in gledalce. Granatiranje ga, nasprotno, prazni. Dogodek umika v jezik, zvok in imaginacijo. Vozel tako pomen proizvaja z nalaganjem in povezovanjem materialov, Granatiranje pa pogosto prav z njihovim odtegovanjem – s tem, česar na odru ne pokaže. FOTO: Miranda Legović Krajine nasilja Žiga Divjak in kolektiv Igralke: Vozel. SML, 14. 9. 2026 Prostorska zasnova Vozla že na začetku preoblikuje običajno razmerje med gledalcem in odrom. Sredi dvorane je dvignjena pravokotna površina iz lesenih desk, na kateri se razprostira nekakšna opustošena krajina: naravno in človeško proizvedeno se v njej zraščata v podobo sveta, ki deluje hkrati kot ekosistem, ruševina in maketa (scenograf: Igor Vasilijev). Gledalci sedimo okoli nje v dveh vrstah, zato za dogajanjem ves čas vidimo tudi obraze ljudi na nasprotni strani. Politični material se ne pojavlja pred n

AirBeletrinin natečaj za najboljšo kratko zgodbo 2026

Airbeletrina, 5. oktober ― Uredništvo spletnega portala AirBeletrina tudi letos, petnajstič zapovrstjo, razpisuje natečaj za najboljšo kratko zgodbo. Rok za oddajo prispevkov je 6. november 2026 do polnoči. Žirija bo izbrala štiri finaliste. Glavna nagrada znaša 300 evrov. Na AirBeletrini bodo objavljene in honorirane tudi preostale tri izbrane kratke zgodbe. Njihove naslove bomo razglasili na svečanem večeru, kjer bomo prisluhnili poročilu žirije in pogovoru z nagrajenkami in nagrajenci. Vsak avtor sme sodelovati s samo eno zgodbo, ki mora biti izvirna in še neobjavljena. Zgodbe naj bodo v slovenščini, natipkane v pisavi Arial, z velikostjo pisave 12, razmikom 1,5 in obojestransko poravnavo. Dolžina zgodb naj ne presega 11.000 znakov brez presledkov. Besedila, ki ne bodo zadostila naštetim kriterijem, bodo izločena. Sprejemamo samo zgodbe v elektronski obliki. Zgodbo oddajte preko povezave, kjer boste v okenca vpisali svoje osebne in kontaktne podatke: ime, priimek, poštni naslov, telefon, elektronski naslov ter psevdonim, pod katerim bomo prispevke posredovali žiriji. O zmagovalcu bo odločala tričlanska žirija, ki jo sestavljajo literarna kritičarka Sanja Podržaj, literarni kritik Matevž Rems ter klinična psihologinja in pisateljica Maja B. Kranjc. Žirija si pridržuje pravico, da nagrade ne podeli. Oddaj kratko zgodbo Dogodek je del programa Bralna kultura, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. The post AirBeletrinin natečaj za najboljšo kratko zgodbo 2026 appeared first on AirBeletrina.

Kje smo zdaj po Kleopatri?

Airbeletrina, 5. oktober ― Ponoči sem se zbujala in premišljevala, kaj ima Kleopatra skupnega z današnjimi ženskami. Ne toliko, zakaj sploh še pisati o njej, o ženski, o kateri je bilo skozi stoletja povedano, napisano, posneto in izmišljeno že skoraj vse, niti kaj je po vseh zgodovinskih zapisih, filmih, romanih in legendah sploh še mogoče povedati novega. Bolj me zanima nekaj drugega: kakšno presečišče med Kleopatrinim časom in našo današnjostjo je Vesna Milek ustvarila v romanu Kleopatra: novi svet. Morda precej močnejše, kot se zdi na prvi pogled. Pri biografskih romanih me nikoli ni zanimalo zgolj življenje zgodovinske osebnosti. Bolj gre za to, katero perspektivo izbere avtorica, zakaj izbere točno določen lik, katera vprašanja prepozna kot relevantna in koliko lastnega pogleda vnese v zgodbo. Predvsem pa me privlačijo vrzeli med zgodovinskimi dejstvi, tisti prostori, kjer zgodovina molči in v katere vstopa pisateljska domišljija. Pri biografskih romanih me nikoli ni zanimalo zgolj življenje zgodovinske osebnosti. Bolj gre za to, katero perspektivo izbere avtorica, zakaj izbere točno določen lik, katera vprašanja prepozna kot relevantna in koliko lastnega pogleda vnese v zgodbo. Kleopatro poznamo predvsem skozi moški pogled zgodovine. Ostala je ujeta med velike zgodbe svojega časa. Cezarja, Marka Antonija, Rim, vojne, imperij. Toda zdi se, da je Vesna Milek tvegala precej, ko je spregovorila s prvoosebnim glasom. Roman se bere kot dnevnik, recimo kot zapisi velike vladarice, ki ne govori več o sebi od zunaj, ampak nam dovoli vstopiti v svoj notranji svet. In prav tu se zdi Kleopatra najbolj zanimiva. Ko se pogovarja z dušami umrlih, denimo s Cezarjem, postane mehkejša, ranljivejša, intimnejša. V teh trenutkih uvidimo žensko, ki še vedno išče odgovore pri tistih, ki jih ni več. Zdi se, da je ta samogovor tudi oblika nujnega prevpraševanja. Kleopatra govori sama s seboj, ker se znajde na prelomnici in njene odločitve niso samo njene. Ob sebi ima sin

še novic

Novice

Airbeletrina: literatura