Ker tudi žalost potrebuje svoj prostor

Airbeletrina, 11. april ― V tretjem tednu mladinskega treninga v Milhacu, ko se je tema čustvene inteligence že dodobra usedla v naš vsakdan, sem začel opažati stvari, ki so prej uhajale mojemu zavedanju. Mogoče je bil kriv francoski podeželski zrak, mogoče bližina ljudi, s katerimi sem preživel več dni, mogoče pa je bila samo utrujenost, ki je rahljala obrambne mehanizme. Art terapija, ki je bila na programu skoraj vsak dan, je bila sprva le še ena metoda med mnogimi. A ko smo začeli izdelovati kolaže avtoportretov, sem se nenadoma znašel v situaciji, kjer se ni bilo mogoče več pretvarjati. Soočen sem bil sam s seboj, s svojo žalostjo. Skozi izrezovanje drobnih slik, kosov papirja sem postopoma doumel, da kolaž ni bil podoba mojega obraza, ampak zemljevid mojih razpok. Začel sem se zavedati svoje žalosti ne kot trenutnega stanja, temveč kot pokrajine, v kateri živim. Kot nečesa, kar že tako dolgo nosim v sebi, da sem pozabil, kako izgleda življenje s privihanimi kotički ustnic. Skozi izrezovanje drobnih slik, kosov papirja sem postopoma doumel, da kolaž ni bil podoba mojega obraza, ampak zemljevid mojih razpok. Ko sem v kolaž lepil majhne temne fragmente, je nekdo ob meni pripomnil, da je moj kolaž čuden in precej »težak«. Rekel sem, da sem pač tak, in prvič sem to izrekel brez ironije. Art terapija me je učila potrpežljivosti: ne hitenja, ne iskanja hitre razlage, ampak opazovanja, kako se pod prsti sestavlja nekaj, česar še sam ne razumem. Kot da bi nekdo drug vodil moje roke, nekdo, ki me pozna bolje od samega sebe. Van der Kolk v The Body Keeps the Score piše, da telo beleži vse, tudi tisto, česar razum ne zmore sprejeti. Da v živčnem sistemu ostanejo drobni delci preteklosti, zlepljeni med seboj kot koščki razbitega porcelana. Spomini in usedline čustev so pogosto nebesedni – obstajajo kot senzorični drobci, vonji, barve, napetosti v mišicah, kot neimenovani pritiski v telesu. Kolaž je bil prav to: nebesedna kartografija. Zemljevid brez legend, ki sem ga končno znal

Z zlatimi žarki sijalo bo sonce na nas, evropske mrliče

Airbeletrina, 9. april ― Srečka Kosovela (1904 – 1926), vizionarskega pesniškega genija, svetovljana, borca za nov, pravičnejši in prerojen svet, v evropskem in celo svetovnem merilu edinstvenega književnika, najbrž ni treba posebej predstavljati. Gre za pesnika, ki ga je takorekoč nemogoče »popredalčkati«; enoznačno uvrstiti v točno določene literarne tokove ali smeri – kaj šele v enega samega. Sprva impresionizem, ekspresionizem, nato deloma in v manjši meri futurizem ter dadaizem, kasneje konstruktivizem; tako socialno angažirana oziroma revolucionarna kot religiozna lirika; pa tudi časopisni kolaži. Vse to so tokovi oziroma področja, s katerimi bi lahko opredelili, »etiketirali« Kosovelovo poezijo – pa je še vedno ne bi mogli celostno zajeti in bi pesnikovi veličini s tem pravzaprav prizadeli nekolikšno krivico. Neizpodbitno dejstvo pa je, da je Srečko Kosovel naravnost blestel v domala vseh pesniških podvigih, ki se jih je lotil – naj bo to lirično popisovanje utrinkov iz kraške pokrajine, razpravljanje o družbenem stanju in krivicah ali pa iskanje novih, revolucionarnih pesniških pristopov, ki bi preobrazili človeka in svet. 100-letnica pesnikove smrti se zdi izvrstna priložnost za kritičen razmislek in primerjavo pesnikovega ter današnjega časa. Ali, drugače povedano, za razmislek o aktualnosti Kosovelovega pesniškega sporočila in njegovega pogleda na evropsko ter slovensko družbo. Gre za pesnika, ki ga je takorekoč nemogoče »popredalčkati«; enoznačno uvrstiti v točno določene literarne tokove ali smeri – kaj šele v enega samega. II. O laž, laž, evropska laž! Samo destrukcija lahko te ubije! Samo destrukcija. In katedrale in parlamenti: laž, laž, evropska laž. In Društvo narodov laž, laž, evropska laž. […] Rušiti, rušiti, rušiti! Milijoni umirajo, a Evropa laže. Rušiti. Rušiti. Rušiti! Kosovel je ustvarjal v turbulentnem času, v letih po koncu 1. svet

Več kot samo »cottagecore«: surova lepota bivanja

Airbeletrina, 8. april ― Kmalu bosta minili dve leti od obiska katalonske pisateljice in pesnice Eve Baltasar v Sloveniji. Na Slovenskem knjižnem sejmu je leta 2024 predstavljala svoja romana Boulder in Permafrost, ki sta leto poprej izšla v prevodu Veronike Rot pri založbi KUD Sodobnost International. Takrat sem se imela priložnost srečati z avtorico in ji zastaviti nekaj vprašanj. Spomnim se je kot tihe, a tople. Z njo se je bilo lahko pogovarjati; njeni odgovori so bili skrbno odmerjeni, vendar ne v smislu, da bi skoparila z besedami, temveč kot bi pazila, da z njimi sogovornice ne bi zasula. Odgovarjala je jasno, preudarno in zbrano, brez odvečnega balasta. V tem je bila podobna svojim romanom, ki so kratki, izčiščeni in izpiljeni, njihov poetični jezik pa je v slovenščino vrhunsko uspelo prenesti prevajalki Veroniki Rot. Takrat mi je o nenavadnih protagonistkah, ki jim je dala glas, povedala: »Na neki način svoje protagonistke izkoriščam kot ogledala, v katerih se kažem. Skozi njihova usta izrazim nelagodje, stiske, ki sem jih čutila tudi sama oziroma jih do neke mere čutimo vsi zaradi pritiskov družbe in okolja, v katerem živimo.« Eva Baltasar, Mamut. Prevedla: Veronika Rot. KUD Sodobnost International, 2025 (Knjižna zbirka Horizont). Roman Mamut je tretje delo v triptihu, s prejšnjima dvema romanoma pa ga povezujejo tematike samosti in osamljenosti, predvsem pa občutka tujosti v svetu in družbi. Preden se poglobimo vanj, se spomnimo Permafrosta in Boulderja. V obeh beremo prvoosebno pripoved neimenovane protagonistke, naslova pa simbolizirata njune karakteristike. Pripovedovalka v Permafrostu se bori z eksistencialnimi vprašanji smisla in razmišlja o samomoru. Spominja se svoje preteklosti, odraščanja in družinskega življenja, odkrivanja svoje seksualnosti in identitete, ko je bila kot lezbijka pogosto nerazumljena, odrinjena. Ena bolj prisotnih tem v romanu je seks, ki pa ni dovolj, da bi zadovoljil željo po bližini in intimi – ni dovolj, da bi stopil ledeni ok

Nela Malečkar: Tudi mačka Monika je preveč neopazno švignila mimo

Airbeletrina, 6. april ― Nela Malečkar je dvajset let urednikovala na Mladinski knjigi. Izdala je okoli 330 knjig, 15 na leto. Kakšno leto pa tudi več. Leta 2018 jo je Društvo slovenskih založnikov razglasilo za naj založnico. Ženska z izjemnim smislom za humor in nalezljivim smehom. Velika ljubiteljica mack, ki tudi vrtnari na Brkinih. Dvajset let je urednikovala na Mladinski knjigi. Izdala je okoli 330 knjig, 15 na leto. Foto: Arne Brejc Pravkar so, že v času vaše upokojitve (Nela se je upokojila januarja), izšle štiri zelo različne knjige. Biografija Mile Kačič, roman Brine Svit, eseji Mance Košir in antologija pesmi Lojzeta Krakarja skupaj s fotografijami Voranca Vogla. Ta raznolikost ponazarja, kako ste urednikovali dvajset let. Kaj pomeni delati na toliko različnih knjigah istočasno? To pomeni, da v enem dnevu preklapljaš iz enega filma v drugega in med različnimi avtorji, ukvarjaš se z besedili v različnih fazah, ko potujejo od rokopisa do natisnjene knjige. Moje področje je bil izvirni knjižni program za odrasle, kar pomeni ogromno komunikacije z avtorji, veliko organizacijskega dela in usklajevanja, tudi birokratskih opravkov, kot so urejanje avtorskih pravic in pogodb, včasih pa je urednik tudi strelovod med zmožnostmi založbe in željami avtorjev. To, da je bil program tako raznovrsten, je posledica dejstva, da sem delala na tako veliki založbi, kot je Mladinska knjiga. Urejala sem od sedem do devet različnih zbirk, ki vključujejo leposlovje, esejistiko, publicistiko in memoristiko: Nova slovenska knjiga, Prvenci, Jubilejna, Ilustrirani pesniki, Kultura, Premiki, Spomini in izpovedi; zbirki Album in Ergo pa sta bili medtem ukinjeni. Štiri knjige, ki jih omenjate in so izšle na začetku letošnjega leta, so vsaka iz svoje zbirke, zato so tako raznovrstne že na pogled. Vsaka zbirka ima svojo celostno podobo. Zbirke, ki ste jih urejali, so avtorsko vezane na slovenski literarni prostor. Gre za majhen prostor z ogromnim številom ustvarjalcev. Ne spomnim se, da

V LITERATURI NIČ NOVEGA: Kaj nam Homer danes lahko sploh še pove o digitalni zasvojenosti

Airbeletrina, 4. april ― 1492 ali Ali lahko predvojna striptizeta danes še sploh kaj pokaže? je legendarni naslov slovenske ulične predstave Gledališča Ane Monro iz leta 1982. Že takrat se mi je zdelo, da »predvojno striptizeto« zlahka zamenjamo s »književnostjo« – nam lahko književnost danes sploh še kaj pokaže? Nam lahko, na primer Homer kaj pove o preizkušnjah, pred katere nas postavlja razvoj digitalne tehnologije? Ko se sprašujemo o tem, si dejansko zastavljamo eno najstarejših vprašanj – ali je pod zvezdami sploh še kaj novega? Če ni Nič novega pod soncem, kot je pripomnil že Salomon pred skoraj tremi tisočletji, potem drži to, kar trdimo za književnost – da vsebuje vse odgovore. Če se vse ponavlja, če ne zmoremo izstopiti iz večnega kroga vprašanja, ki nas tarejo – pa naj na Luno pošljemo še toliko raket – potem književnost, stara ali nova, ponuja vse bistvene odgovore. In če to velja: kaj nam res lahko pove o sodobnih pojavih? Družabnih omrežjih? Zaslonskih tehnologijah? Aplikacijah? Vprašanje je retorično. Če je kje kakšen trden dokaz, da se stvari ponavljajo, je to prav književnost. Kadar, recimo, obračamo strani antične literature, nas branje lahko pretrese podobno, kot nas zdaj pretresa umetna inteligenca – na vsak naš »končno sem se domislil nečesa novega« nam odgovori z bumerangom citatov iz preteklih dob. Ni stvari, na katero bi pomislili, da nas stara književnost ne bi opomnila: »O tem je že nekdo razmišljal. Precej bolje, globlje in širše!« Če se vse ponavlja, če ne zmoremo izstopiti iz večnega kroga vprašanja, ki nas tarejo – pa naj na Luno pošljemo še toliko raket – potem književnost, stara ali nova, ponuja vse bistvene odgovore. Tudi o sodobni tehnologiji oziroma prav o njej. Dejstvo je, da književnost največ ve prav o stvareh, o katerih ne vemo niti tega, da jih ne vemo. Človeška domišljija je bila vedno najbolj napreden algoritem: že od svojih začetkov govori o stvareh, ki smo jih šele dočakali. Tudi o sodobni tehnologiji. V 2. stoletju je sirski sati

Pripoved, pripoved na steni povej …

Airbeletrina, 2. april ― Sredi političnih trenj, državnozborskih in prihajajočih občinskih volitev, Lige prvakov, uspehov Pogačarja, epidemije zmanjšane pozornosti in dražljajskega preobilja nasploh, na nekem majhnem, določenem kraju, v razmeroma majhnem mestu, v razmeroma majhni državici, je brez pretiranega pompa med 13. in 20. marcem potekal 29. pripovedovalski festival. Preden mi ukradejo kolo, kolesarim po Tržaški cesti proti prvemu izmed treh izbranih dogodkov. Na poti me spremljajo nekateri novi, drugi stari obrazi na reklamnih panojih, veter piha, njegovi kratki, odrezavi sunki pa kot stavki pripovedujejo pripoved prihajajoče otoplitve sredi skoraj spomladanske skrajne skoncentriranosti sil. Ah, trojna, ki ji sledi šestorna aliteracija! Pomlad, ki se kljub vsemu bliža. Skoraj jubilejni 30. pripovedovalski festival … Kakofonijo glasov v Štihovi dvorani prekine osoren glas. Vidno utrujen gospod starejši gospe pred obraz pomoli vstopnico in pravi, da mu je zasedla mesto! Gospa se prestavi, gospod pa zasede mesto, ki naj bi mu pripadalo. Med tarnanjem, da niti ničesar več ne more odložiti na te neumne, zložljive stole, v roke vzame telefon. Tjaša Koprivec Vuga milo popelje gledalce v dogodek, zbor pa zatem napove uvodno pripovedno točko študentov AGRFT. Oddaljeni od dogajanja v zadnjih vrstah, nasmejani in polni zanosa prekinejo tišino s prvo pripovedjo. Foto: Nada Žgank Čeprav o začetkih pripovedi verjetno ne bomo nikdar povsem enotni, naj bi po Silvi Trdini prvo izmed ohranjenih zapisanih, leposlovnih del predstavljala Pesem nosačev žita. Iz tišine nenadoma udari odmev vsakdana. Od sonca broneni nosači polnijo ladje z zrnjem, ki z njih od preobilja pada. Namesto udarnega začetka, kot bi ga morda pričakovali in bi se za pripoved morda spodobil, spremljamo od sonca zdelanega in sitega nosača žita. Ne prav pravljičen začetek … Z vsaj katarzičnim zaključkom … Zdi se namreč, da je z aktom zapisa, del nosačevega bremena, če je tudi res bil pisec on, odpadel. Podobn

Ritmično izostren, zadržan skalpel

Airbeletrina, 31. marec ― V Beležnici, ki odpira zbirko Bližina na recept (Beletrina 2025) Helene Šuklje, se začne s ponavljajočim stavkom: »Ponoči sem ti nekaj povedala, nekaj sem izrekla zdržano, skoraj tipaje,« dokler se ne razpre – kot beležka, ki jo odpreš sredi noči in ugotoviš, da si vanjo že večkrat zapisal isto. Zgodba deluje kot uvertura, impresionistični entrée v pisateljičinem slogu – podobno glasbenim vilicam, ki bralce uglasijo s tekstom. Prva zgodba je torej intimen vstop, ki te počasi potegne noter in pripravi na ritem, kjer se bližina meri v odmerkih, kot pri receptu. Ponavljanje stavka in njegovo nato razširjanje deluje na prvi pogled preprosto, skoraj dokumentarno, a hkrati ustvari dialoškost med pripovedovalko in bralcem, med zamolkom in izrečenim. Impresionistično lovi trenutek, priklicuje drugega, med drugim z odpiranjem motiva vode, ki obliva telo, in ustvarja občutek lebdenja. Pripoved je hkrati minimalistična; pripovedovalka čuječa, rahlo zadržana – na nas, ki jo prebiramo, je, da prepoznamo, čemu služijo te migetave slike, zgostitve in zračnost. Začetek tako navaja na atmosferskost, nelinearnost, mehča, utira pot in nas popelje v zadržan prostor noči. Zgodba deluje kot uvertura, impresionistični entrée v pisateljičinem slogu – podobno glasbenim vilicam, ki bralce uglasijo s tekstom. V Desverzatinibu Helena Šuklje stopi v stekleno kletko podjetja Vontismer, kjer Jorg, nekoč vodja predkliničnih raziskav, zdaj glavni koordinator onkoloških terapij in celičnih čudes, drži vajeti. Položaj ga dviga visoko, mu daje moč nad denarjem in usodami, kot bi recept za raka prelomil v dve polovici: eno za zdravljenje, drugo za nadzor. Podjetje kupuje manjša in jih gloda v svojo mrežo, preoblikuje se kot telo, ki menja kožo. Jorg in Zarja se v uvodnem prizoru pogovarjata o denarju – ona pravi, da v tej stvari med njima ne gre za denar; beseda obvisi med njima in zapolni prostor z neizrečenim. Helena Šuklje lovi razpoko med njima, kjer se bližina kuha na

Gozd iz papirja

Airbeletrina, 28. marec ― Drugi teden v Milhacu se je začel z mislijo, ki se je vračala kot slaba navada: ali se splača vlagati v odnose z ljudmi, za katere skoraj zagotovo vem, da jih po tem mesecu nikoli več ne bom videl? To vprašanje sem nosil v žepu kot majhno kamnito figuro, ki jo človek stiska med prsti, ne da bi se je zares zavedal. Na mladinskih izmenjavah in treningih je ta dilema nekaj običajnega, skoraj banalnega: začasne skupnosti, začasne vezi, začasna odprtost. A ravno ta začasnost se včasih zdi bolj pristna od vsega stalnega in dolgoročnega. Ko sem skupaj z Elis in Marcelom pripravljal prostor za naslednjo aktivnost, sem se nenadoma zavedel, da je morda prav v teh vezeh, z odmerjeno količino časa, nekaj posebnega. V tej minljivosti je bila neka iskrenost, ki je nisem pričakoval. Po drugi strani pa je bila prav iskrenost tista, ki mi je ves ta čas povzročala precejšnje težave. Na začetku se mi je zdelo, kot da sem se znašel v skupini razpuščenih hipijev, ki so pozabili, da lahko včasih kako stvar obdržiš tudi zase. Ko so brez zadržkov govorili o svojih občutkih in precej intimnih in kočljivih situacijah, sem se počutil nekako odrinjenega. A niso bili oni tisti, ki bi me izključevali — sam sem se umikal zaradi svojih zakoreninjenih predsodkov, kapric in strahov. Ta nenadzorovana iskrenost, se mi je sprva zdela kot poza — upor proti vsakršni cenzuri, všečnosti in želji po ugajanju. Šele čez čas sem ugotovil, da to ni nek performans ali poskus izumljanja nove identitete, temveč njihova iskrena oblika bivanja in izražanja. Če sem sam že od malih nog zbiral različne maske in obrambne mehanizme, so se oni urili v tem, kako le te ozavestiti in jih odložiti. In šele ko sem to doumel, sem se začel spraševati o lastni avtentičnosti, o tem, če živim zase ali za koga drugega. Ko sem skupaj z Elis in Marcelom pripravljal prostor za naslednjo aktivnost, sem se nenadoma zavedel, da je morda prav v teh vezeh, z odmerjeno količino časa, nekaj posebnega. S tem vprašanjem se

Priti na obisk na razstavo

Airbeletrina, 26. marec ― Razstava, ki ne spi. Ki obstaja le za razmeroma kratkih 96 ur, a je hkrati ves čas svojega obstoja na voljo obiskovalcu. Tudi ob vseh urah noči. Razstava, na kateri na otvoritvi, namesto da bi si v kotu neke galerije privoščil kozarec vina, sloniš na kuhinjskem pultu, si v stiroporast kozarček natakaš Prosecco in pomakaš grisine v humus ter se pogovarjaš s popolnimi neznanci. Razstava na katero lahko naslednje dopoldne prideš na kavo, ki ti jo natoči kar eden izmed članov kolektiva in ob klepetu še za eno uro obsediš na kavču. Na kateri vprašaš, če imajo morda kakšne copate, ker ti postane neudobno, da vstopaš v čevljih. (in copate tudi dobiš) Foto: Nik Erik Neubauer Mostiček je sicer kolektiv mladih posameznikov s področij arhitekture in industrijskega oblikovanja. Na profilih kolektiva na družbenih omrežjih se programsko zavezujejo netipični rabi prostorov, ustvarjanju priložnosti za mlade umetnike in povezovanje v odprto kulturno-umetniško skupnost. Slednji dve načeli udejanjajo predvsem tako, da se njihove razstave začnejo z open-call pozivi umetnikom, ki bi si želeli razstavljati na njihovih dogodkih. Z delovanjem so začeli skoraj natanko dve leti nazaj. Začeli so s fotografsko razstavo v privatnem stanovanju, druga edicija je bila umeščena v študentski dom Akademski kolegij, s tretjo pa so začeli z raziskovanjem novih, kot sami napovedujejo tudi netipičnih, prostorov razstavljanja, čemur ostajajo zvesti tudi v četrti razstavi, saj so jo lokacijsko razširili na tri ljubljanska stanovanja različnih gostiteljev, v katerih so se zgodili enkratni dogodki. Njihov način nagovora publike je zaznamovan s sproščenostjo in igrivo kreativnostjo, kar se zdi kot avtentičen izraz duha kolektiva in njihovega gostoljubnega načina vzpostavljanja stika z obiskovalcem razstave – od nekako otroškega stila ilustracij, ki so si jih izbrali za promocijske materiale Razstave 4 in ki spominjajo recimo na risbo, ki bi jo našli obešeno na hladilniku naše mam

Čudež bivanja v drobni poeziji

Airbeletrina, 24. marec ― Verjetno bi zadeli in obenem zgrešili, če zapišemo, da je pesnica Mary Oliver (1935–2019) nekakšna ameriška različica naše Neže Maurer (1930–2025). Zadeli zato, ker njuno poezijo, ki teži k preprostosti in razumljivosti, nedvomno druži velika priljubljenost med najširšim bralstvom, skupna jima je tudi ustvarjalna zavezanost naravi, lepoti, dobremu, ljubezni, vsemu, kar človeka razpira in mehča. Zgrešili pa, ker so razlike seveda v podrobnostih, ameriška pesnica je doživela veliko večje strokovno priznanje, leta 1984 je denimo za zbirko Ameriška prvinskost/American primitive prejela Pulitzerjevo nagrado, leta 1994 pa za Nove in izbrane pesmi/New and Selected poems državno nagrado za književnost (National Book Award), gre za svetovno prepoznavno pesniško ime in tudi odkrito lezbično avtorico. Poezijo Mary Oliver imamo bralci in bralke privilegij brati v slovenščini vsaj od leta 2016, ko je v zbirki Nova lirika v prevodu Tanje Ahlin izšel izbor z naslovom Zakaj se zbujam zgodaj. Po desetih letih pri isti založbi v isti zbirki v branje dobivamo še dve njeni integralni zbirki, njeno sploh zadnjo z naslovom Sreča (Felicity, 2015) in predzadnjo Tisoč juter (A Thousand Mornings, 2012). Za oba prevoda in spremno besedilo je tokrat poskrbela Jana Unuk. Mary Oliver: Tisoč juter. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2026. Prevedla in spremno besedo napisala Jana Unuk. Kot lahko zaslutimo že iz naslovov, obe knjigi preveva za pesnico značilna vedrina, neskaljeno navdušenje nad čudežem obstoja in oblikami življenja, zlasti tistimi, ki se razodevajo v naravi, avtoričini največji življenjski oziroma ustvarjalni zaveznici. Do nje pesnica goji svojstven, prvobiten odnos, od narave se ne počuti odtujena, ne demonizira je, ne poveličuje, ne ponižuje, predvsem se čuti del nje in je z njo v nenehnem dialogu. Pomeni ji zatočišče pred navalom misli, racionalnostjo, je prostor ustvarjalne kontemplacije, molitve, višje resnice, v njej najde vir večnega navdiha, tudi za mistično

V LITERATURI NIČ NOVEGA: Predvolilni čas ali anatomija človeške uničevalnosti

Airbeletrina, 20. marec ― O sovjetskem predsedniku Leonidu Brežnjevu kroži anekdota, ki zveni presenetljivo sodobno. Eden od tovarišev naj bi mu nekoč polaskal: »Vaša zadnja knjiga je čudovita, še nikoli v življenju nisem prebral tako dobre knjige!« Brežnjev pa mu je odvrnil: »O, vi ste že tretji človek danes, ki jo je pohvalil. Očitno jo bom moral prebrati tudi sam!« Danes, ko umetna inteligenca (UI) napiše že več kot polovico spletnih besedil, ta anekdota razkriva absurdni paradoks, ki so ga nekoč živeli le režimski privilegiranci, danes pa skoraj vsak slehernik z dostopom do spleta: večino besedil, ki naj bi jih »napisali« (s pomočjo UI), niti sami pisci ne preberejo. Še največ (pretežno krajših) besedil naj bi prebrali na družabnih omrežjih, a kaj ko branje vse bolj postaja le sopomenka za skrolanje. Kaj torej sploh še beremo? Konkurenca besedil, ki jih ne beremo več, je velika, vendar bi se med najmanj branimi besedili gotovo znašli tudi volilni programi političnih strank; beremo jih še manj kot soglasja pri nameščanju programov ali drobni tisk v pogodbah. In ja, zdi se, da političnih programov ne berejo niti vsi, ki so jih pisali. A tudi če bi jih: britanska organizacija Unlock Democracy je leta 2024 ugotovila, da ima volilni program »velik vpliv« na odločitev le pri 28 odstotkih vprašanih, medtem ko je 67 odstotkov volivcev priznalo, da programov ne bere ali pa niti ne ve, o čem je reč. Že leta 2011 je YouGov zapisal, da programov skoraj nihče več ne prebere. Danes so predvsem nujni dodatek: všečen PDF z udarnimi floskulami (»denar naj sledi pacientu« ipd.), namenjen bolj PR-učinku kot prepričevanju. Še največ (pretežno krajših) besedil naj bi prebrali na družabnih omrežjih, a kaj ko branje vse bolj postaja le sopomenka za skrolanje. Kaj torej sploh še beremo? Če programi nimajo teže, kaj torej odloča? Politološke raziskave so si enotne: vtis, ki ga naredijo politični voditelji. Volivke in volivci radi uberemo mentalne bližnjice: odloča »občutek«, mnenje okolice, vš

Minljivost kot (enakovredni) del življenja

Airbeletrina, 19. marec ― Ena najuspešnejših in najbolj prevajanih hrvaških avtoric Slavenka Drakulić je pred dobrimi štirimi desetletji javnost razburkala s prvencem Smrtni grehi feminizma (1984), ki mu je sledilo njeno prvo leposlovno delo Hologrami strahu(1987). Leta 1949 na Reki rojena pisateljica, novinarka in publicistka danes živi med Švedsko in hrvaško Istro. Avtoričina leposlovna in publicistična dela so prevedena v več kot trideset jezikov. V slovenščini lahko beremo knjige Hologrami strahu (Prešernova družba, 1989), Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali (Rotis, 1992), Balkan express: fragmenti z druge strani vojne (Rotis, 1993), Okus po moškem (Rotis, 1998), Kot da me ni (Center za slovensko književnost, 2002), Frida ali o bolečini (V.B.Z., 2008), Obtožena (V.B.Z., 2014) Mileva Einstein, teorija žalosti(Beletrina, 2018), Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom (Beletrina, 2021), Nevidna ženska in druge zgodbe (Beletrina, 2023) ter O čem ne govorimo (Beletrina, 2026). Kot ena najuglednejših sodobnih umetnic s prostora nekdanje skupne države v publicističnih besedilih kritično pretresa sodobne družbene pojave in posameznika v njem, med katerimi izstopajo vojne na Balkanu in po svetu, komunizem, postkomunizem in feminizem. Feministična perspektiva je značilna tudi za njeno odmevno romaneskno trilogijo, ki jo sestavljajo romani o Fridi Kahlo, Milevi Einstein in Dori Maar ter novelistični zbirki Nevidna ženska in druge zgodbe in O čem ne govorimo. Medtem ko je v vsakem od treh romanov, razen zatrtega umetniškega oziroma znanstvenega genija, postopoma razgrnila tri različne točke bolečine, lastne vsaki izmed naslovnih protagonistk – pri Fridi Kahlo je v ospredju fizično trpljenje, pri Milevi Einstein materinska bolečina in pri Dori Maar duševno zdravje – se v Nevidni ženski posveča anonimni ženski z vidika staranja, minevanja, bolečine, osamljenosti, strahu in vsega, kar sodi zraven. Kot ena najuglednejših sodobnih umetnic s prostora nekdanje skupne države v

Neminljiva Slovenija

Airbeletrina, 17. marec ― Stopal sem med gosto jutranjo meglo, v katero sta se vmešala smrad po lignitu iz blokovskih peči in predelavi tobaka iz bližnje tovarne. Kakor vsako jutro me je sililo na bruhanje. Skrajno neprijetne vonjave so nekaj stotin korakov dalje izginile. Nadomestili so jih izpušni plini, ki sem jih za spoznanje lažje prenašal. Nekaj sto metrov pred fakulteto je jutranjo omotico nenadoma prekinil glas izza mojega hrbta. »Umakni se,« je velel in me pri tem poklical po priimku. »Nujno moram na sistematski pregled v ambulanto.« Bil je eden tistih, za katere sem upal, da se jih bom znebil po maturi. V isto mesto kot jaz je prišel študirat zobozdravstvo, saj je hotel dokazati, da zmore sam tudi v okolju, kjer ne poznajo njegovega očeta. Od presenečenja mi je usnjena torba zdrsnila z ramena, in ker ni bila dovolj dobro zaprta, se je po mastnem pločniku raztreslo vse, kar je bilo v njej. Nalivno pero je pristalo na platnici bele brošurice. Smola je želela, da je glas, ki se je čez nekaj trenutkov utelesil na moji desni, s prednjim kolesom bicikla povozil ravno penkalo. Skoraj brezmadežna belina knjižice – izvirno jo je črnilo nekaj manj kot trideset črk – je v hipu izgubila svojo nedolžnost. Modra packa je zakrila ime, pravzaprav priimek avtorja in del naslova, tako da je ostal viden samo njegov drugi del včeraj danes jutri. Zaklel sem, dolgin pa se je hitel opravičevati, da se mu mudi in da mi bo plačal povzročeno škodo. Naj ga pridem obiskat v to in to sobo tega in tega bloka. Komaj sem dvignil pogled s tal, že je izginil za vogalom stavbe. V istem trenutku se je pred menoj narisal sošolec. »Kako je, a kej fukaš?« me je vprašal v sebi lastnem slogu. Že je bil na tem, da mi pomaga pobirati stvari, ki so ležale na umazanem pločniku, pa sem ga nagonsko odrinil, češ da zmorem sam. Najprej sem v torbo skril brošurico, a mu jo je uspelo videti. Črnilo je deloma odteklo s platnice in narahlo pokazalo avtorjev priimek. »Kaj imaš to?« ga je zanimalo. »Eno novo

Prostori sredi križišč

Airbeletrina, 14. marec ― V Francijo sem prišel dva dni prej, kot bi bilo treba. Ne zaradi turističnih vzgibov, temveč zaradi slabih prometnih povezav. Preden sem prispel v Milhac, v odročno vas v bližini Gourdona, kjer me je čakal Erasmus+ trening Emotional Education (čustveno izobraževanje) ki ga je organiziralo društvo Nomadways, sem se najprej ustavil v mestu Toulouse. Predstavljal sem si, da bom moral tekom treninga kar nekajkrat globoko pogledati vase, zato sem v teh dneh svoj čas namenil predvsem opazovanju vsega zunanjega, ravnovesje je le pomembno. Brez velikih zadržkov sem tako prevzel vlogo flâneurja, taval sem ter tja, poslušal zvok očarljivih ozkih uličic, okušal pain au chocolat, Brie in različne vrste quichea. V Francijo sem prišel dva dni prej, kot bi bilo treba. Ne zaradi turističnih vzgibov, temveč zaradi slabih prometnih povezav. Foto: Tom Veber / Osebni arhiv Mesto me je sprejelo s kombinacijo mehkobe in kaosa. Presenetilo me je število kolesarjev in tekačev, prijetno toplo vreme, pa tudi visoko število brezdomcev. V drogerijah sem brskal za francoskimi kremami, ki jih hvalijo influencerke, in poskušal sestaviti stavke v angleščini, ki se niso hoteli prijeti. Stereotip o tem, da Francozi slabo govorijo angleško, se je potrdil hitro, skoraj prehitro: v lekarni je prodajalka na moje vprašanje najprej pogledala stran, potem vame, potem v polico. Z vsakim obratom njene glave sem postajal bolj zmeden. Končno se je na pultu prikazala tubica, ki sem jo iskal: Avène, krema za zelo suhe roke, zelo priporočam! Nekaj v tem nerodnem prečkanju jezikovnih mej me je spomnilo na vprašanje izginjanja maternega jezika. Na to, kako slovenščino med mlajšimi generacijami, vedno bolj izpodriva angleščina. Kako tudi meni, ko sem utrujen, najprej pade iz ust angleški stavek, ne slovenski. Zazdelo se mi je nekaj skoraj revolucionarnega (vem, velika beseda), da lahko življenje obstaja tudi zunaj oprijema angleščine. Fraza »narediti Francoza« je zame tako dobila nek drug p

Irski pozdravi

Airbeletrina, 12. marec ― Gerry Murphy je irski pesnik, rojen v Corku leta 1952. Je avtor številnih pesniških zbirk – izbrane prevedene pesmi so iz njegove knjige The Humours of Nothingness (»Humorji ničevosti«) iz leta 2020. Murphyjeve pesmi so bile uporabljene kot podlaga za pesniško-glasbeno predstavo v izvedbi skupine Crazy Dog Audio Theatre z naslovom The People’s Republic of Gerry Murphy (“Ljudska republika Gerryja Murphyja”), ki je bila leta 2010 uprizorjena na džez festivalu Cork Guinness. Murphy je član irskega združenja oziroma akademije umetnikov, ki jo je leta 1981 ustanovil irski Svet za umetnost. Pesmi je v slovenščino prevedel Pino Pograjc. Kolaž: Hanna Juta Kozar / Foto vir: Pexels Ples po Nazimu Hikmetu Izstopil sem iz svojih misli o smrti, izvedel ljubko malo pirueto in vstopil spet nazaj. * Gospodična Molotov Ker je stopila v razlito gorivo, ne da bi opazila, je prišla na sestanek za Mir in Spravo z vonjem po bencinski bombi. * Trideseta po Georgeu Orwellu Ah, kakšno desetletje: slikovita železnica, ki se konča v plinski celici. * Dež po Marinu Sorescuju Deževalo bo, si mrmra Bog, medtem ko motri jasno, modro nebo. To čutim v sklepih, revma me ubija. Da, napovedane so poplave, devetintrideset dni in devetintrideset noči, če se ne motim. O, tamle je Noe, ki se raztegnjen nastavlja soncu. Le kaj sem mu že želel povedati? * Distih za Karla Marxa Če te opij ljudstva zapusti in razočara, naj ne gorijo sveče, žge naj fara. * Mamon po Robertu Creeleyju Cerkev je podjetje in duhovščina so podjetniki. Ko zazvonijo na zvonove, revni na vrat na nos planejo notri, veseli, hrupni in smrdljivi. Ko umre revež, mu v dlani porinejo lesen križ in pohitijo z obredom. Ko pa umre bogataš, uporabijo zlat križ, nadvse se potrudijo s slavnostno mašo, premočijo ga z blagoslovljeno vodo, polivajo ga s krizmo in nad njim žge

še novic

Novice

Airbeletrina: literatura