Airbeletrina, 13. maj ― Med kritiki obstaja pregovor, da kritikov, ki bi bili starejši od 35 let, preprosto ni. Gre za poklic, ki je v našem prostoru popolnoma prekariziran, poleg tega pa se nabor medijev, kjer bi kritičarka lahko redno objavljala, vztrajno krči. Ker imamo ljudje, tudi kritiki in kritičarke, potrebe še po čem drugem kot po tem, da služimo kulturi v imenu višjega dobrega, nas poti pogosto vodijo še v druge poklice in mnogi imamo več različnih vlog na različnih koncih. Tako kot jaz nisem le literarna kritičarka, tudi Ana Jurc ni le filmska kritičarka. Po izobrazbi je literarna komparativistka in hispanistka, zaposlena pa v kulturni redakciji RTV kot novinarka. Poleg kritik tako piše tudi članke, pripravlja intervjuje in počne še marsikaj. Kot pravi sama, pa se najraje posveča prav filmski kritiki in je ena redkih posameznic pri nas, ki ji je uspelo, da se s tem ukvarja redno in kontinuirano. Spregovorili sva o tem, kako njene kritike nastajajo, iz česa črpajo svojo sočnost ter seveda nekaj o »izzivih« našega poklica, kot se temu rado reče. Pa še o čem, kar paše zraven – tudi o filmskih naslovih, ki se jih lahko veselimo v letošnjem letu. Najprej me zanima, kako poteka vaš proces pisanja kritike – pa začniva kar na začetku: kako svobodni ste pri izbiri filma, o katerem boste pisali, in na podlagi česa se za določen film odločite? Uredništvo mi pušča svobodo pri tem, katere filme si izbiram za ocenjevanje. Pred očmi moram imeti, da nagovarjamo najširše možno občinstvo, in se zato potrudim pokriti »velike« filme, ki zanimajo več ljudi, tudi če mene osebno ne. Potem so tu še filmi, na katere imam močan odziv – lahko negativen ali pa pozitiven. Ni hujšega, kot so filmi za 3-: dolgčas. In na koncu je tu še občasna serija ali film, za katero oziroma katerega res mislim, da bi ga moralo videti več ljudi, in si zato dovolim malo pridiganja. Si zapiske delate že medtem, ko si ogledujete film? Kritiko napišete takoj po ogledu ali radi stvar še mal

Airbeletrina, 11. maj ― Eden najuglednejših sodobnih irskih pisateljev, romanopisec, dramatik in pesnik Sebastian Barry, rojen leta 1955 v Dublinu in sin znamenite irske igralke Joan O’Hara, je trikratni nominiranec za Bookerjevo nagrado in kot prvi irski pisatelj dvakratni prejemnik nagrade Costa za roman in knjigo leta (2008 za The Secret Scripture in 2017 za Days Without End). V letih 2018–2021 je prejel naziv lavreata za irsko fikcijsko literaturo, leta 2024 pa mu je francoska vlada podelila laskavi naziv viteza umetnosti in literature. Sebastijan Barry: Onkraj spomina / Prevedla Danica Križman. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2025. (Zbirka Roman) Barry je pisateljsko pot pričel leta 1982 z romanom Macker’s Garden, med letoma 1983 in 1989 je izdal tri pesniške zbirke, nato pa se posvetil pisanju romanov in dramskih besedil. Z doslej izdanimi dvanajstimi romani in petnajstimi dramami predstavlja glas, ki skozi kruto in v več generacij segajočo usodo protagonistov razkriva zamolčane izseke iz irske zgodovine prejšnjega stoletja. Irska revolucija in državljanska vojna ter posamezniki, ki so se znašli na napačni strani političnih prelomov, dvomljiva vloga katoliške cerkve pri vzpostavljanju nove irske republike in še bolj nedopustna pri upravljanju sirotišnic z nepreštevnim številom zlorabljenih otrok, Magdalenske pralnice za na družbeni rob odrinjena dekleta, nehumano ravnanje institucij za mentalno oskrbo, posilstva, umori, samomori, izdajstva in verolomstva so osrednje tematike Barryjeve večplastne, neprizanesljive in težke pisave. »Svoje junake želim rešiti iz mrzlih rok zgodovine in molka, v katerega so zavita določena obdobja naše zgodovine,« je povedal pisatelj. »Zgodovina se mi je zmeraj razkrivala kot opijanje dejstev, kar je prisotno v vseh ruševinah, iz katerih sestavljam svoje delo.« Ob popisovanju časa krvavih dogodkov in v dolgoletni molk zavitih brezštevilnih osebnih tragedij se pisatelj večkrat opira tudi na resnične osebe iz svoje širše družine. Pri tem

Airbeletrina, 7. maj ― Stan je paleontolog in profesor na univerzi, ki si pred koncem kariere želi odkriti pomembno paleontološko najdbo. Kot postopoma razkriva roman in kot je razvidno tudi iz pričujočih odlomkov, ta želja izvira iz potrebe po dokazovanju, ki je posledica njegovega kompleksnega odnosa s starši. Ko po naključju naleti na sled, ki bi ga lahko pripeljala do velikega odkritja, proda vse svoje imetje in se poda po sledi fosila, pri čemer se sodelavcem zlaže, da je odpravo financirala univerza. Njegovo trmasto sledenje fosilu, za obstoj katerega nima prepričljivih dokazov, spravi v nevarnost tako njega kot njegove sodelavce. ******************************************************************** Pozabil bom mnogo stvari, morda celo svoje lastno ime, to je pač neizbežno. A ne bom pozabil svojega prvega fosila. Bil je trilobit, majhen morski členonožec, ki ni nikogar nič vprašal, ko sva nekega pomladnega dne prekrižala pot drug drugemu. Sekundo pozneje sva postala prijatelja za vedno. S tovariši, mi je pripovedoval, ko sem bil dovolj star, da sem ga razumel, so preživeli več množičnih izumrtij. Lavo in kislino, pomanjkanje kisika, nebo, ki je padlo nanje. Potem pa so nekega dne morali odložiti orožje, spoznati, da je njihov čas minil, in se zviti v klobčič, lepo na toplo, pod kamen. Treba je bilo sprejeti poraz, prepustiti prostor drugim. Ta drugi sem bil jaz, Homo sapiens v prevelikih hlačah, ki je stal v visoki travi pravkar rojenega stoletja. Poslali so me domov iz šole, tistega jutra leta 1908, ker sem popravil učiteljico. Pipin ni bilo ime nekemu francoskemu kralju, kot je trdila ona. Tako je bilo ime psu, mojemu psu, ovčarju modrikasto-črne barve, ki smo ga našli na seniku. Ščitil nas je pred zlimi duhovi in potepuškimi mačkami – ki so se rade vračale, to so vedeli vsi. Gdč. Thiers mi je pokazala ilustracijo nekega majhnega brkonje s krono na glavi, nad katero je pisalo P-I-P-I-N. Čeprav sem se komaj učil brati, se mi je dozdevalo, da je bil napis p

Airbeletrina, 5. maj ― Tudi v Sloveniji obstajajo avtorice, ki so zame »instant buy«, torej v slovenščini nekakšen takojšnji nakup; brez poznavanja vsebine vem, da mi je všeč, kako pišejo in o čem pišejo, in da bom knjigo takoj kupila. Med te avtorice sodi tudi Ajda Bračič in njen roman Kresničevje, ki me je med branjem popeljal v naravo, čeprav sem bila v domači postelji. »Agnes pomisli: svet okoli mene nezadržno drvi proti svojemu propadu, jaz pa še vedno mislim le na to, kako bi lastno sestro prepričala, naj mi odpusti.« V romanu se osredotočate na odnos med dvema sestrama, Agnes in Klaro, o katerem pa v romanu izvemo izredno malo; obe imata neko zamero, nekaj se je zgodilo v njuni družini in z mamo, vendar je teh nekaj drobcev na hitro posejanih po poglavjih, skoraj do konca ne izvemo nič kaj določnega. Je bil to vaš namen, po malem kot semena posejati te skrivnosti po knjigi? Zakaj nas ravno družinski odnosi tako privlačijo? Postopno razkrivanje njune zgodbe je eden od mehanizmov, ki roman vlečejo naprej. Ko Agnes prodira vse globlje v gozd, se v svojih mislih postopoma dokoplje tudi do srca tega sestrskega spora, do sveže bolečine, ki se je ob začetku knjige še ne drzne dotakniti. Sprožilni moment, ki je privedel do začetka knjige, tako dobimo ravno v trenutku, ko se začne tudi osrednji zaplet. Družinski odnosi so nekaj, v kar se nas večina lahko do neke mere vživi; ravno največja bližina porodi največje bolečine. Poleg tega so intimni, družinski, prijateljski ali partnerski odnosi majhna leča, v kateri se lahko zrcali vsa trenutna resničnost sveta. Eno izmed poglavij se prične takole: »Do kam segajo korenine krivde? Vsaka družina ima drevo, in to drevo je obrnjeno narobe. Tam, kjer drevo izrašča iz zemlje, sta onidve, kot da bi se pri deblu vse končalo, ne pa šele začelo.« Morda je res to nekaj, kar se marsikdo med nami vpraša, sploh v družinskem okolju. Zakaj ste ravno krivdo izbrali za izhodišče in ne česa drugega, na primer jeze ali r

Airbeletrina, 4. maj ― S polnim korakom stopamo v pomlad, čas, ko vsak travnik, klop in zidek postanejo vabljiva priložnost za branje. Za posedanje s knjigo, najhitrejšim nepremičnim prevoznim sredstvom v širne svetove, vam Knjigoobet prinaša pester nabor sveže natisnjenih, napisanih, včasih celo narisanih strani domačega in prevedenega čtiva. V Buenos Aires v korakih tanga, v slovensko zamejstvo ali v globine družinske zgodovine? Med kitajske verze, skozi bolgarsko režimsko tranzicijo, na Bližnji vzhod ali v sosednjo Italijo, kamor želite, črke odpeljejo. Kolaž: Hanna Juta Kozar Brina Svit, Adios, Buenos Aires (Mladinska knjiga) V svojem najnovejšem romanu se Brina Svit poslavlja od Buenos Airesa – mesta iz svoje resnične in literarne preteklosti. Avtofikcijska prvoosebna pripovedovalka se med obiskovanjem krajev, ki so bili nekoč del njenega vsakdana, srečuje z znanci, ob katerih ugotavlja, kako zelo je njih in njo samo spremenil čas, z odmevi iz svojih prejšnjih romanov ter z neznanci, ki prinašajo nove zgodbe. Roman v središče postavlja prav pripoved o minljivosti, ne le človeški, temveč tudi minljivosti mesta, države, družbe, kakršno smo v nekem trenutku (s)poznali in si jo prisvojili. Velika vloga je, ne prvič v avtoričinem opusu, namenjena tangu, ki je hkrati svet in jezik zase, prostor spoznavanja, odkrivanja in osmišljanja drugega. Za Brino Svit značilna medkulturnost, v tem romanu prepletanje slovenskega in argentinskega, je poudarjena tudi v slogu, ki z množico jezikovnih in lokalnih referenc reflektira bivanje med različnimi svetovi. Kratek, a vsebinsko zvrhano pester roman je zanimiva literarna destinacija tako za avtoričine zveste bralce, ki bodo v njem prepoznali prebliske svojih prejšnjih popotovanj v njeno pisanje, kot za vse nove ljubitelje avtofikcije in prepleta kultur. Umberto Eco, Milo Manara, Ime rože (strip, Mladinska knjiga) Na police je prispel tudi prevod stripa Ime rože, ki ga je priznani italijanski ustvarjalec Milo Ma

Airbeletrina, 30. april ― Ko je bila 13. oktobra leta 1962 v broadwayskem Billy Rose Theatru premierno uprizorjena drama Kdo se boji Virginije Woolf? v režiji Alana Schneiderja, z Uto Hagen in Arthurjem Hillom v vlogah Marte in Georga, so kritiki in občinstvo doživeli šok. Ne zato, ker je takrat komajda poznani mladi pisec Edward Albee (1928–2016) prvič pokazal nenadzorovano preklinjanje in do konca prignane okrutne nočne igrice frustriranih intelektualcev v lastni hiši, ampak zaradi spremembe avtorjevega odnosa do lastnih likov. Prikazal jih je na način, da publika z njimi ni mogla več sočustvovati in iskati krivcev ali odrešitve njihovega prekletstva, ampak je luzerstvo kot posledica pritiska american dreama predstavljeno brez obsojanja, kot izbira intelektualcev s sicer jasnimi predispozicijami za uspeh in možnostjo izbire, ki se kljub statusnim oznakam izjalovi. Štiri leta kasneje je takrat debitantski režiser Mike Nichols dramo pompozno prenesel na filmsko platno z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom v osrednjih vlogah, kar je kapriciozni filmski ikoni prineslo drugega oskarja. A že dve leti pred doslej edinim filmom smo Slovenci dobili prvo, kultno uprizoritev drame v režiji Mileta Koruna z Dušo Počkaj in Jurijem Součkom v vlogah Marte in Georga. V šestih desetletjih se je v Sloveniji odigralo deset uprizoritev te drame, pri čemer sta dva slovenska prevoda pripravila Metka Zobec in Zdravko Duša: SNG Drama Ljubljana, 1964 (r. Mile Korun), SSG Trst, 1980 (r. Dušan Mlakar), AGRFT, 1990 (r. Zdravko Zupančič), PG Kranj, 1990 (r. Barbara Hieng Samobor), Drama SNG Maribor, 1995 (r. Radko Polič), SNG Drama Ljubljana, 1997 (r. Mateja Koležnik), MGL, 2003 (r. Mile Korun), Gledališče Koper, 2014 (r. Vito Taufer), SNG Nova Gorica, 2021 (r. Radoš Bolčina, tudi George), Mini teater Ljubljana, 2022 (r. Ivica Buljan). Razen slovenskih uprizoritev smo na lanskoletnem gledališkem festivalu Ruta, ki domuje v MGL, gledali istoimensko predstavo v režiji Lenke Udovički, ki enako kot uprizoritev Mini t