Airbeletrina, 9. julij ― Renato Baretić, novinar, kolumnist, scenarist, sestavljalec vprašanj za televizijske kvize, pesnik, pisatelj, dokaj asimiliran kajkavec v Splitu, nesojeni avtor diplomske naloge o neverjetnem hrvaškem pesniku in znanstveniku Ivanu Slamnigu, izvrsten poznavalec hrvaških (in drugih) narečij, je na hrvaški literarni sceni debitiral kot svojevrsten pesnik z zbirko Besede iz žepov (1998). Vsesplošno znan, bran in priljubljen pa je postal po izidu romana Osmi poverjenik (2003), ki je bil v istem letu nagrajen s petimi prestižnimi hrvaškimi literarnimi nagradami (kar se je zgodilo prvič v hrvaški literarni zgodovini), in sicer z letno nagrado Vladimirja Nazorja Republike Hrvaške, z letno nagrado Augusta Šenoe Matice hrvaške, z letno nagrado Ivana Gorana Kovačića časopisa Vjesnik, z letno nagrado Ksaverja Šandorja Gjalskega mesta Zabok in Društva hrvaških književnikov (primerljiva s slovensko nagrado kresnik) ter z nagrado kiklop knjižnega sejma v Pulju. Renato Baretić (1963–2025) Osmi poverjenik, roman o Trećiću, »majhnem otoku za velike zgodbe«, kjer je vse, ampak res čisto vse, drugače – ljudje živijo drugače, funkcionirajo drugače, razmišljajo drugače in, seveda, govorijo drugače –, je Renata Baretića za dolgo časa postavil na prvo mesto hrvaške lestvice najbolj branih knjig. Renata sem spoznala epistolarno med prevajanjem Osmega poverjenika jeseni 2005 in si o njem ustvarila mnenje na podlagi elektronske korespondence. Ko sva se prvič srečala (spomladi 2006 v Celju, kjer je bil gost srečanja avtorjev, ki živijo v Sloveniji, pišejo pa v svojem jeziku, Sosed tvojega brega), je pred mano stal točno takšen, kakršen je bil »pisemsko«: srčen, topel, luciden, pronicljiv in neizmerno duhovit. V intervjuju za Paralele (publikacija, ki je izšla ob srečanju Sosed tvojega brega) sem ga vprašala, kaj je bolj, literat ali novinar ali scenarist. Odgovoril je v prepoznavnem slogu: »Jaz sem samo pisec, ker že skoraj četrt stoletja živim izključno od pisanja. Pišem

Airbeletrina, 9. julij ― Renato Baretić, novinar, kolumnist, scenarist, sestavljalec vprašanj za televizijske kvize, pesnik, pisatelj, dokaj asimiliran kajkavec v Splitu, nesojeni avtor diplomske naloge o neverjetnem hrvaškem pesniku in znanstveniku Ivanu Slamnigu, izvrsten poznavalec hrvaških (in drugih) narečij, je na hrvaški literarni sceni debitiral kot svojevrsten pesnik z zbirko Besede iz žepov (1998). Vsesplošno znan, bran in priljubljen pa je postal po izidu romana Osmi poverjenik (2003), ki je bil v istem letu nagrajen s petimi prestižnimi hrvaškimi literarnimi nagradami (kar se je zgodilo prvič v hrvaški literarni zgodovini), in sicer z letno nagrado Vladimirja Nazorja Republike Hrvaške, z letno nagrado Augusta Šenoe Matice hrvaške, z letno nagrado Ivana Gorana Kovačića časopisa Vjesnik, z letno nagrado Ksaverja Šandorja Gjalskega mesta Zabok in Društva hrvaških književnikov (primerljiva s slovensko nagrado kresnik) ter z nagrado kiklop knjižnega sejma v Pulju. Renato Baretić (1963–2025) Osmi poverjenik, roman o Trećiću, »majhnem otoku za velike zgodbe«, kjer je vse, ampak res čisto vse, drugače – ljudje živijo drugače, funkcionirajo drugače, razmišljajo drugače in, seveda, govorijo drugače –, je Renata Baretića za dolgo časa postavil na prvo mesto hrvaške lestvice najbolj branih knjig. Renata sem spoznala epistolarno med prevajanjem Osmega poverjenika jeseni 2005 in si o njem ustvarila mnenje na podlagi elektronske korespondence. Ko sva se prvič srečala (spomladi 2006 v Celju, kjer je bil gost srečanja avtorjev, ki živijo v Sloveniji, pišejo pa v svojem jeziku, Sosed tvojega brega), je pred mano stal točno takšen, kakršen je bil »pisemsko«: srčen, topel, luciden, pronicljiv in neizmerno duhovit. V intervjuju za Paralele (publikacija, ki je izšla ob srečanju Sosed tvojega brega) sem ga vprašala, kaj je bolj, literat ali novinar ali scenarist. Odgovoril je v prepoznavnem slogu: »Jaz sem samo pisec, ker že skoraj četrt stoletja živim izključno od pisanja. Pišem

Airbeletrina, 7. julij ― Mejo vidi kot labirint, kot kraj ločitev in srečevanj oziroma prostor, v katerem ves čas krožijo človeške izkušnje … Bolgarska pisateljica Kapka Kassabova (1973) se je nedavno spet vrnila med slovenske bralke in bralce. V Novi Gorici jo je gostil Festival kompleksnosti, skupni literarni program že tradicionalnega Mesta knjige, ki ga organizira Društvo humanistov Goriške in ki je v mesto ob meji pripeljalo že številne evropske avtorje, in Evropske prestolnice kulture GO!2025. Prvi pogovor, vodila ga je Vesna Milek, je napolnil dvorano Goriške knjižnice Franceta Bevka, drugi pa je zazvenel kot literarna matineja v Knjigarni kavarni Maks, kjer je v pogovoru z Alino Carli pisateljica spregovorila o svojem načinu ustvarjanja. Govorili sta tako o doslej v slovenščini edinem dosegljivem romanu Meja (prevedla Petra Meterc, Žepna Beletrina, 2024) kakor tudi o drugi knjigi tetralogije, romanu To the Lake: A Balkan Journey of War and Peace. Kapka Kassabova in Vesna Milek med pogovorom v GoriškI knjižnici Franceta Bevka (Fotografija: Jernej Humar) Dogajalni prostor romana Meja je bolgarsko-turško-grško območje, eno najbolj nepoznanih in redko raziskanih v Evropi. Pisateljica, ki se je tja tudi sama podala, da bi to področje raziskala, pravi, da je zametek za roman nastal že v njenem otroštvu, v sedemdesetih oziroma osemdesetih letih 20. stoletja, ko je z družino hodila na počitnice k Črnemu morju. V času železne zavese, ko je bila granica tabu beseda, je mejo občutila bolj kot nekaj abstraktnega, med odraščanjem pa se je konkretizirala in postala njena obsesija. Topografija meje se zrcali tudi v strukturi romana, ki je, po avtoričinih besedah, zgrajen kot labirint. In ob branju se res zdi tako, kajti liki v zgodbah ves čas izginjajo in se spet pojavljajo, kot bi se pomikali po blodnjaku. Tak je denimo Erdem, mlad iraški Kurd, ki ga pripovedovalka prvič sreča v Alijevi turški čajnici, naslednjič pa šele nekaj tednov pozneje v Svilengradu. Ali pa Iglika in M

Airbeletrina, 4. julij ― Stoletje tega, 4. julija 1925, se je rodil Ciril Zlobec, pesnik, pisatelj, publicist, prevajalec, novinar, urednik, politik. Tukaj se je rodil, sem se je vračal PESNIK LJUBEZNI IN KRASA CIRIL ZLOBEC 1925–2018 Tako mimoidočemu pravi spominska plošča na domačiji v Ponikvah na Krasu. Biografski zapis na spletni strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti se prične s podatkom, da se je tam rodil »kot sedmi, zadnji otrok v kmečko-delavski družini«. Spominska plošča na rojstni hiši v Ponikvah (Fotografija: Andraž Gombač) Mojo četico spominov na Zlobca pa vodi utrinek iz srednješolskih let. Zbrani okrog Maestrala, literarnega glasila Gimnazije Koper, smo tu in tam pripravili srečanje z že uveljavljenim peresom. Pomnim, kako nam je onega dne mentorica Mojca Maljevac v šolski knjižnici nizala imena, ki pa nam niso povedala nič, za nikogar od naštetih se nismo ogreli. Pa sem butnil: »Ciril Zlobec!« Kar nekaj drugih mi je pritegnilo. Trmoglavili smo, da hočemo njega. Mojci najprej ni bilo jasno, od kod to navdušenje. Smo pojasnili: Zlobec je eden bolj posrečenih likov v satirični oddaji TV Poper, kjer ga duhovito imitira Boris Kobal – z mehkim glasom, s trmastim kraškim naglasom, z neusahljivim navdihom in s prav takšno samozavestjo. Pa s kopico anekdot, spominov in seveda »poezije«. Pozneje mi je Kobal pripovedoval, da je bila naklonjenost vzajemna: on in Sergej Verč sta imela rada Zlobca, pa niti pesnik ni imel nič prosti svojemu liku v oddaji. Kobalu je z nasmeškom pravil: »Saj je vse v redu, samo verzi so švoh!« Jasno, verzi so bili švoh namerno, Kobal in Verč sta šla v komične skrajnosti. Posrečeni so bili trenutki, v katerih se je Zlobec rahlo ujezil na spraševalca Verča. Ta je poeta med recitacijo motil s pripombami, da ta ali oni verz ni ravno slovnično pravilen, tu in tam je bila celo beseda napisana napačno, popačena. »Pustite slovnico in pravopis, Verč, tako mora bit’ zastran rime,« ga je običajno podučil Zlobec in usekal še z retoričn

Airbeletrina, 2. julij ― Če so vas na kaki večerni zabavi že kdaj obtožili cinizma, si tega ne jemljite preveč k srcu: Tacit bi bil nedvomno še stokrat hujši. Predstavljajte si kombinacijo rimskega senatorja, vojnega poročevalca in tistega prijatelja, ki si ne more kaj, da vam ne bi do najmanjših podrobnosti kar naprej razlagal, zakaj je vse zavoženo, obsojeno na propad in za dobro mero verjetno še skorumpirano. Kaj dobimo? Publija Kornelija Tacita, najbolj neusmiljenega zgodovinarja (in verjetno tudi najbolj tečnega udeleženca večernih zabav), ki je besedo vihtel kot gladij in za seboj puščal sled na koščke nasekljanih cesarjev in njihovih egov. Tacit je na začetku drugega stoletja našega štetja, za časa vladanja Trajana in Hadrijana, zabeležil zgodovino mesta Rima od njegove ustanovitve dalje. Besedo je vihtel kot gladij in za seboj puščal sled na koščke nasekljanih cesarjev in njihovih egov. Rodil se je okoli leta 56 našega štetja, za časa Neronove vladavine, na pomemben položaj pa se je povzpel med vladavino flavijske dinastije. Bil je senator, konzul in guverner, torej je do potankosti poznal vse podrobnosti rimske politike, poleg tega pa je bil dovolj pogumen, da je o tem lahko tudi neustrašno pisal, kar je bilo tedaj prava redkost. V tistem času so bili zgodovinarji pogosto priliznjeni dvorni laskači s celimi zvitki klečeplaznih hvalnic, zato si lahko predstavljate, da je Tacit izstopal kakor toga na nudistični plaži. Čeprav je sam trdil, da si želi pisati sine ira et studio, torej »brez jeze ali pristranskosti«, iz njegovih zapisov pogosto vejeta prav slabo prikrita jeza in pristranskost. Da bi v njegovi elegantni latinščini prepoznali prezir, ne potrebujemo literarnega mikroskopa. Vsaj tako so mi povedali (plebejec, kakršen sem, sem delo namreč prebral v angleščini). Pred avstrijskim parlamentom na Dunaju sedi Tacit, ki ga je izklesal kipar Karl Sterrer (1844–1918). (Fotografija: Walter Maderbacher, Wikimedia commons) Anali, Tacitov magnum opus, zaje

Airbeletrina, 27. junij ― Hermann Hesse: Narcis in Zlatoust (Sanje, 2004, prevod Franc Šrimpf) »To, kar govoriš, niso misli. To so občutki. Ta stavek se mi je zažrl v spomin in me nikoli ni zapustil,« v novi epizodi podkasta Območje lagodja pravi tokratni gost Ciril Horjak, akademski slikar ter eden najbolj vsestranskih ilustratorjev in striparjev pri nas. Zanj branje romana Narcis in Zlatoust ni bilo le bežno najstniško navdušenje, bilo je doživetje, ki je pustilo trajen pečat, kar je odkril leta po prvem branju. Ob ponovnem je ugotovil, da je znova prepoznal že kar pozabljene dele sebe.     Roman je delo nemško-švicarskega pisatelja Hermanna Hesseja, ki je leta 1946 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Narcis in Zlatoust, izdan leta 1930, velja, podobno kot Siddharta ali Stepni volk, za enega pisateljevih ključnih del. V njem združuje zahodno in vzhodno filozofijo ter raziskuje notranje konflikte posameznika. Čeprav bi roman utegnil kdo označiti za »najstniško branje«, Horjak poudarja, da gre za vrhunsko literaturo. Zgodba je uvodoma postavljena v srednjeveški samostan, v katerem se spoprijateljita mlada fanta, ki predstavljata nasprotna pola človeške nravi: Narcis je racionalen, asketski mislec, predan duhu in znanosti, medtem ko je Zlatoust čuten, umetniški in predan življenjskim užitkom. Njuna fizična vez se sicer pretrga, ko Zlatoust zapusti samostan in se poda v svet, a ves čas ostajata skupaj. Zlatoustova odločitev, da zapusti varno zavetje samostana, ni uporniško dejanje, temveč izhaja iz notranje nuje. Njegovo potovanje je polno dogodivščin, ljubezenskih afer in soočenja s krutostjo sveta. Vse izkušnje pa nazadnje sublimirajo v umetnost, ko se razvije v izjemnega rezbarja in svoja doživetja prelije v ustvarjanje. Fotografija: Maja Čakarić in Klara Škrinjar med pogovorom s tokratnim gostom Cirilom Horjakom. Ki je Beletrinin studio obiskal v prikupnem kosmatem spremstvu. (Fotografija: Andraž Gombač) Roman kritično sooča nasprotja – duh in telo,

Airbeletrina, 26. junij ― Ko mi je Katarina (@kat_in_knjige) prejšnji mesec omenila, da mi bo predala Štafeto branja v sklopu AirBeletrininega projekta s knjigogramerji, ki ga vneto spremljam že od samega začetka, me je takoj zgrabila panika – le o čem bi lahko jaz blebetala? Katarina je v svojem članku čudovito predstavila in ostalim bralcem približala (najin) najljubši žanr – fantazijo –, pa sem si rekla, da je to odlična priložnost, da nadaljujem pogovor o tem večkrat spregledanem ali podcenjenem žanru, ki je glavni razlog, da sem nekega dne pred davnimi časi padla v čudežni svet knjig in še danes nisem splezala ven. Da berem že od četrtega leta starosti, se lahko zahvalim svoji mami, ki je bila prav tako vneta bralka in je ljubezen do knjig in branja v meni spodbujala že od trenutka, ko so moje ročice zagrabile prvo slikanico in obrnile prvo stran knjige. Skupaj sva hodili po knjigarnah, domov tovorili skladovnice novih knjig, obiskovali knjižnice in si izmenjevali knjige z babico in omico (prababico). Omi me je spoznala s Konsalikom ter njegovimi doktor romani, babici sem s polic jemala romance Victorie Holt, mami pa je na najvišjih omarah pred mano skrivala »bolj odrasle« ljubezenske romane. Se potem sploh še kdo čudi, zakaj berem s svetlobno hitrostjo (knjige z omare je bilo treba bliskovito hitro prebrati, da me mami ni zalotila)? In da, čeprav največji del mojega srca zaseda fantazijski svet, ščepec romance tudi ne sme manjkati. Zagotovo pa prav nikogar ne preseneča, da sem si za svoje ustvarjanje izbrala skovanko BlebeTanja – ker mi je ime Tanja in v svojem kotičku knjigograma zelo rada blebetam o vsem mogočem, največkrat o knjigah. Fotografija: osebni arhiv Profil @blebetanja, kot ga poznate danes, je nastal konec leta 2014 iz preproste želje po dokumentiranju knjig, ki sem jih takrat brala, in povezovanju z bralci z vsega sveta. Objavljali smo v angleščini. Ključniki, če citiram Katarino, so takrat še služili svojemu namenu, ter objave pošiljali po dolgem in

Airbeletrina, 21. junij ― Za kresnika nominirane Ćrtice Tine Perić so roman o Miji in njeni družini. In o izbrisu, o katerem pa nihče ne govori, ne družina ne družba. Mijina zgodba ponudi vpogled v drugo plat slovenske osamosvojitve in razpada Jugoslavije. »Prvenec Tine Perić, čeprav se loteva zahtevne tematike – izbrisa – in čeprav zaboli skoraj vsak ob tem zapisan stavek, ni zagrenjeno branje. Birokratska poteza, ki je zadobila v otroškem življenju glavne junakinje posebno ime – ‘problem s papirji’ –, Mijinega očeta ni samo izbrisala iz registra stalnega prebivalstva in mu onemogočila delati ter odvzela vseh pravic, temveč ga je tako rekoč izbrisala tudi iz njenega življenja. Na srečo ne trajno,« je zapisala sociologinja dr. Milica Antić Gaber. »Prvenec Tine Perić, čeprav se loteva zahtevne tematike – izbrisa – in čeprav zaboli skoraj vsak ob tem zapisan stavek, ni zagrenjeno branje.« Ćrtice so na Slovenskem knjižnem sejmu že osvojile nagrado za najboljši literarni prvenec leta 2024, letos pa so se najprej uvrstile med deseterico nominiranih za kresnika, Delovo nagrado za najboljši roman preteklega leta. Na situ so ostale tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov za 35. kresnika. Kdo od njih bo 23. junija na Rožniku prižgala ali prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. V umetnosti ni zmagovalcev in poražencev. Berimo vse. Tudi nenominirane, seveda. V dneh pred kresno nočjo pa naj nas na AirBeletrini nagovorijo vse nominirane in oba nominirana: Anja Radaljac (prst v prekatu, Litera), Feri Lainšček (Kurja fizika, Beletrina), Ana Schnabl (September, Beletrina), Kazimir Kolar (Onečejevalec, Goga) … in Tina Perić, ki ji prisluhnimo tu in zdaj. Tina Perić (Fotografija: Matej Pušnik) Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki? »Klic sem dobila med pakiranjem in pripravami na pisateljsko rezidenco v Walesu.

Airbeletrina, 20. junij ― Kazimir Kolar v svoji tretji knjigi, za kresnika nominiranem romanu Onečejevalec, izdanem pri novomeški Gogi, povezuje prvine kriminalke, družbene satire in eksistencialne grozljivke. Zgodba se vrši v Ljubljani, kjer se vrstijo nenavadni incidenti: luže urina na javnih mestih, s fekalijami premazani spomeniki, skrivnostni samomori mladih žensk … »Onečejevalec je, na kratko povzeto, kronika perverzij, odklonskosti in transgresij, ki se misteriozno zgoščajo okoli enega lika. Je dokumentacija zmede, raztrganin, ki jih povzročijo nedefinirana agresija, nasilje, gnus, ki posežejo v red stvari. Na persono Theodorja Baumanna se ‘nalepijo’ mnoga naša vprašanja o naravi dobrega in zlega, o omejitvah spodobnosti in nespodobnosti, navsezadnje o naravi resničnosti in vlogi (meta)fikcije same,« v spremni besedi ugotavlja Silvija Žnidar. Je dokumentacija zmede, raztrganin, ki jih povzročijo nedefinirana agresija, nasilje, gnus, ki posežejo v red stvari. Onečejevalec se je letos najprej uvrstil med deseterico nominiranih za kresnika, Delovo nagrado za najboljši roman preteklega leta. Na situ je ostal tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov za 35. kresnika. Kdo od njih bo 23. junija na Rožniku prižgala ali prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. V umetnosti ni zmagovalcev in poražencev. Berimo vse. Tudi nenominirane, seveda. V dneh pred kresno nočjo pa naj nas na AirBeletrini nagovorijo vse nominirane in oba nominirana: Anja Radaljac (prst v prekatu, Litera), Feri Lainšček (Kurja fizika, Beletrina), Ana Schnabl (September, Beletrina), Tina Perić (Ćrtice, Goga) … in Kazimir Kolar, mi mu prisluhnimo tu in zdaj. Kazimir Kolar (Fotografija: Matej Pušnik) Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki? »Klic sem dobil med službo. Novinarki Nini Gostiša sem iskreno zaupal: ‘Imel sem že po svoje n

Airbeletrina, 18. junij ― V svojem tretjem romanu September (Beletrina, 2024) se Ana Schnabl posveča tematiki družinskega nasilja in njegovih dolgotrajnih posledic na žrtve. Bralke in bralci spoznamo občutljivo, a prodorno deklico Evelin, ji sledimo od otroštva do odraslega življenja ženske z uspešno kariero in lastnim stanovanjem. Četudi se iz zank preteklosti vsaj navidezno izmota, na čustveni ravni ostaja ujetnica stisk, ki sta jih v njej povzročila nasilni oče in neodločna, a ljubeča mati. »Ana Schnabl se teme loti previdno, a obenem neprizanesljivo, saj nasilnih prizorov ne olepšuje, pač pa jim ponudi prostor, da se izrazijo v vsej boleči celoti. Hkrati skozi dnevniške zapise, dialoge v obliki dramskega teksta in telefonska sporočila prikazuje, kako kompleksen in zagoneten je tovrstni položaj za tiste, ki so vanj vpleteni,« je januarja v kritiki za AirBeletrino ugotavljala Neža Kokol. »September ni le bildungsroman o odraščanju in nasilju, temveč tudi o pomenu prijateljstva in ljubezni, majhnih pozornostih in večjih odločitvah, ki nas držijo nad vodo tudi v trenutkih, ko sami morda nimamo več moči, da bi izplavali.« Ana Schnabl (Fotografija: Jaka Gasar) Roman September se je letos najprej uvrstil med deseterico nominiranih za kresnika, Delovo nagrado za najboljši roman preteklega leta. Na situ je ostal tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov za 35. kresnika. Kdo od njih bo 23. junija na Rožniku prižgala ali prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. V umetnosti ni zmagovalcev in poražencev. Berimo vse. Tudi nenominirane, seveda. V dneh pred kresno nočjo pa naj nas na AirBeletrini nagovorijo vse nominirane in oba nominirana: Anja Radaljac (prst v prekatu, Litera), Feri Lainšček (Kurja fizika, Beletrina), Kazimir Kolar (Onečejevalec, Goga), Tina Perić (Ćrtice, Goga) … in Ana Schnabl, ki ji prisluhnimo tu in zdaj. Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno pet

Airbeletrina, 14. junij ― Mali Fêrek je bil zdaj že prepričan, da Dolénci ne ležijo na koncu, temveč na začetku sveta. Začetek   je zmeraj tam, kjer se rodiš in od koder se potem nekoč nekam odpraviš. Od tod so odšli že mnogi, ki so se vračali le še na obiske ali pa jih ni bilo nikoli več nazaj. Prišli so le redki. A še ti so upali, da bodo lahko kmalu spet odšli. *** Na AirBeletrini in Beletrini Digital smo  dva odlomka bralcem v pokušino dali, še preden je težko pričakovani roman Kurja fizika izšel. Z njim je Feri Lainšček sklenil odmevno avtobiografsko trilogijo, ki jo sestavljata še Kurji pastir in Petelinje jajce. S prvim je bil Lainšček med finalisti za Delovega kresnika že leta 2021. No, »že« je bolj na mestu pri podatku, da je že leta 1992 prejel kresnika; tedaj so ga podelili šele drugič. Po prvem, ki ga je Lojze Kovačič prejel za Kristalni čas (DZS), je Lainšček slavil z romanom Namesto koga roža cveti (Prešernova družba). Leta 2007 so za najboljši roman prejšnjega leta razglasili še Murišo, izdano v zbirki Beletrina pri Študentski založbi. Feri Lainšček v domači Murski Soboti (Fotografija: Andraž Gombač) Pri Beletrini je lani izšla tudi Kurja fizika, ki se je najprej uvrstila med deseterico nominiranih. Na situ je ostala tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov za 35. kresnika. Kdo od njih bo 23. junija na Rožniku prižgala ali prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. V umetnosti ni zmagovalcev in poražencev. Berimo vse. Tudi nenominirane, seveda. V dneh pred kresno nočjo pa naj nas na AirBeletrini nagovorijo vse nominirane in oba nominirana: Ana Schnabl (September, Beletrina), Anja Radaljac (prst v prekatu, Litera), Kazimir Kolar (Onečejevalec, Goga), Tina Perić (Ćrtice, Goga) … in Feri Lainšček, ki mu prisluhnimo tu in zdaj. Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki? »Novico mi je po telefon

Airbeletrina, 12. junij ― »Kot organska celota naslov prst v prekatu nosi dvojni pomen nečesa bolečega, odnosnega, človeškega, zasajenega v srce, in obenem govori o zemlji, prsti, planetu, v srcu, o povezavi in rekonfiguraciji odnosov z vsem bivajočim,« je Anja Radaljac v začetku leta povedala v intervjuju za AirBeletrino, še preden je bilo znano, da se je njen roman, izdan pri mariborski Literi, uvrstil med deseterico lani izdanih, nominiranih za Delovega kresnika. Na situ je ostal tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov. Kdo bo v ponedeljek, 23. junija, na kresni večer, na Rožniku prejel 35. kresnika in prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. Zato pa na več drugih vprašanj pred kresno nočjo odgovarjajo nominiranke in nominiranca: Ana Schnabl (September, Beletrina), Feri Lainšček (Kurja fizika, Beletrina), Kazimir Kolar (Onečejevalec, Goga), Tina Perić (Ćrtice, Goga) … in Anja Radaljac, ki ji prisluhnimo tu in zdaj. Anja Radaljac (Fotografija: osebni arhiv) Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki? »Nina Gostiša mi je poslala mejl, ker sem jo že ob deseterici prosila, da me ne pokliče; tako sem bila namreč nervozna sprejeti klic. Iskreno vesela sem bila; ta roman sem pisala šest let, bil mi je svojevrstno zavetišče, kamor sem prihajala s svojimi vsebinami, in želim si, da bi našel stik s publiko, predvsem to.« Kateri odziv na nominirani roman vam doslej pomeni največ? »Pravzaprav ne gre za posamični odziv, ampak za trojico sorodnih – tri osebe so mi, na različne načine, povedale, da jim je branje začelo odpirati njihove lastne travmatske ali težke vsebine; da jih je roman usmeril v samorefleksijo in stik s seboj. To mi je zelo dragoceno, ker je bil prst v prekatu (med drugim) pisan kot roman skupnosti in stika, roman, v katerem se ljudje uspejo odprto dotakniti drug drugega – to je seveda do neke mere

Airbeletrina, 11. junij ― »Slovenska književnost je nerazdružljiva z italijansko. In obratno,« ugotavlja dr. Miran Košuta, slovenist, literarni zgodovinar, esejist, izredni profesor za slovensko književnost na Univerzi v Trstu. Na čudovito zastavljenem odru na vrtu Lili Novy, kjer je vzdušje vselej prijetno, je na 30. Slovenskih dnevih knjige predstavil svojo najnovejšo knjigo Altronauti, nedavno izdano pri Založništvu tržaškega tiska. Dr. Miran Košuta je knjigo Argonauti v pogovoru z dr. Martino Ožbot Currie predstavil v okviru 30. Slovenskih dnevov knjige na vrtu Lili Novy v Ljubljani. (Fotografija: ZTT) Zbirka 17 esejev, posvečenih slovenskim in italijanskim avtorjem, ki so ustvarjali na geografskih, jezikovnih in kulturnih mejah, odstira pomembno temo družbene in zgodovinske povezanosti širšega primorskega prostora oziroma zgornje jadranske domovine. Knjiga, sicer napisana v italijanščini, nadaljuje poslanstvo avtorjevih prejšnjih del. Vzpostavlja literarni, kulturni in predvsem prevodni dialog med slovenskim in italijanskim literarnim izročilom. Kakor je Košuta pojasnil v pogovoru z dr. Martino Ožbot Currie, profesorico na Filozofski fakulteti v Ljubljani in književno prevajalko, se v esejih ni omejil na določen časovni okvir, ampak obravnava in primerja avtorje iz različnih obdobij. Italijanske pisce, kot so Dante Alighieri, Gregorio Alasia da Sommaripa, Italo Svevo, Umberto Saba, Scipio Slataper, Fulvio Tomizza in Claudio H. Martelli, vzporeja s slovenskimi, od Primoža Trubarja, Alojza Gradnika, Franceta Bevka, Vladimirja Bartola, Srečka Kosovela do Borisa Pahorja, Josipa Tavčarja in Cirila Zlobca. Miran Košuta kot Slovenec, ki živi v Trstu, goji do obravnavane tematike seveda oseben odnos, saj je stik dveh različnih miljejev občutil na lastni koži. In ravno ta izkušnja je skupna tudi vsem obravnavanim avtorjem, z izjemo Danteja. Miran Košuta kot Slovenec, ki živi v Trstu, goji do obravnavane tematike seveda oseben odnos, saj je stik dveh različnih miljej