Airbeletrina, 19. december ― Prevajalčeva inventura po prelivanju Gospodarja prstanov in Silmarilliona J. R. R. Tolkiena … *** Želja po eskapizmu je vseprevevajoča – toda zares eskapistično je lahko le tisto, kar je zares domišljeno, zares podrobno in zares usklajeno, s čimer postane zares podobno resničnosti. Ni ravno preprosto ustvariti dobre, učinkovite in trajne eskapistične povesti, še zlasti pa ne fantazijske povesti, pripovedi v žanru, ki je sam po sebi eskapističen. Že bežni pogled na Amazonovo tržico razkrije množico samoizdanih in s tem uredniško po definiciji premalo kritično obravnavanih fantazijskih knjig, ki niso mogle niti pasti v pozabo, saj zanje ni vedel nihče razen avtorja. Nasprotno Tolkienov Gospodar prstanov ostaja vsesplošno znan in priznan. Deloma je seveda tako zaradi inercije, saj je Tolkienov legendarij znan vsaj toliko kot Lucasov (Vojna zvezd), Marvelov (Maščevalci, Spider-man …) in Rowlingin (Harry Potter). Verjetno ne pretiravam, če rečem, da levji delež prebivalcev zahodne hemisfere pozna hobite, Gandalfa in Edini prstan – če ne zaradi knjig, pa zavoljo Jacksonovih filmov in Amazonove nadaljevanke Prstani moči, ki je v drugi sezoni začela kazati znake življenja tudi v očeh zahtevnejše publike. A prav ta je tista, ki je Tolkienovi zapuščini dala legitimnost in jo ločila od nepregledne množice inferiornih posnemovalcev, ki se svojim umotvorom niso niti približno tako posvetili, kot se je stari angleški mojster. Medtem ko Marvel, Star Wars in Harry Potter strežejo zlasti mlajši publiki, je z Gospodarjem podobno kot z Gregorčičem – starejši kot si, več (sebe) najdeš v njem. Že bežni pogled na Amazonovo tržnico razkrije množico samoizdanih in s tem uredniško po definiciji premalo kritično obravnavanih fantazijskih knjig, ki niso mogle niti pasti v pozabo, saj zanje ni vedel nihče razen avtorja. Nasprotno Tolkienov Gospodar prstanov ostaja vsesplošno znan in priznan. Skrivnost Tolkienovega uspeha nista le znanje in nadarjenost, temveč njegovo

Airbeletrina, 16. december ― Strokovna žirija 13. AirBeletrininega natečaja za kratko zgodbo je med finaliste uvrstila tudi Dolgo življenje nekega platna, ki ga je poslal Matej Pollick iz Portoroža. V zgodbi portretira slikarja in njegov odnos do slikarskega platna. Celoten postopek ustvarjanja slike opiše tako prepričljivo, kakor bi bil tudi sam profesionalni slikar. »Za AirBeletrinin natečaj sem se odločil napisati kratko zgodbo iz svojega sveta slikanja,« pravi. »Zdelo se mi je pomembno opisati nastajanje nekega portreta, ki je oprijemljiv dokaz, da posameznik še kako obstaja, čeprav ima morda kdo občutek, da ga ljudje prav zares ne vidijo in slišijo.« Avtorju iskreno čestitamo! Vas, drage bralke, dragi bralci, pa vabimo, da zaužijete, kar nam je naslikal z besedami. *** Sedim pred praznim platnom. Postavljeno je na staro leseno stojalo, umazano od posušenih barv. Če bi vse te osuške spraskal z jesenovega lesa, bi lahko sestavil čudovit kolaž. Mirno čakam. Nisem niti potrpežljiv niti nepotrpežljiv. Gre za proces. Pravzaprav bi moral reči, da gre za dogovor, ki ga sklenem z vsakim novim platnom. Najprej se mu zahvalim, da je prišlo v moj atelje, in se opravičim za prah, pajčevine in drugo umazanijo ter za nered. Tega je kar veliko. Nemara bi se temu reklo ustvarjalni nered, vendar jaz ničesar na podstrešju ne opazim. Zares je v središču moje pozornosti stojalo s platnom, stol z debelo rožnato blazino, ki trpi pod mojo težo, ter stara lesena jedilna miza, na kateri imam čopiče, različne tube in plastične posode z barvo, umazane kozarce in posode, lopatice, razne odžagane drevesne veje in druge pripomočke. Potem ko s platnom končava zahvaljevanje, sledi napenjanje platna na podokvir. Pri tem sem nežen in obziren, da ne bi platna poškodoval in da se lahko združi z lesom, na katerega bo pripeto. Napenjanje je zahteven korak, in kot Japonci tradicionalno še danes na točno določen način izvajajo obred pitja čaja, si tudi jaz nisem nikdar dopustil, da bi postalo napenjanje platna ru

Airbeletrina, 13. december ― Je zarezalo, zasekalo, zabolelo. In boli: veliko premlad, predober in predragocen se je poslovil Andrej Peric (1979–2024), prej Pleterski, vrhunski prevajalec, povezovalec, mentor, publicist … in še marsikaj. Veliko nam je dal in še veliko bi nam lahko dal. Živ bo ostal v marsikom. Nekaj njegovih sopotnic in sopotnikov, veselih in ponosnih, da so lahko sodelovali z njim, niza tople spomine na Andreja in pregleduje bogate knjižne police, ki nam jih zapušča. Leta 2017 je v koprskem Librisu predstavil prvo slovensko antologijo slovaške kratke proze. Zgodbe je izbiral in prevajal sedem let. Po izidu Zgodbe iz Slovaške (Sodobnost International, 2016) je poudaril: »Pred sabo nimamo le največjih slovaških mojstrov kratke zgodbe, marveč najboljše slovaške pisce sploh. Kratka zgodba je tam še zmeraj izjemno cenjena in ostaja lakmusov papir literarnega mojstrstva.« (Fotografija: Andraž Gombač) *** Tina Mahkota: Andrej je bil pred 25 leti eden prvih študentov, ki so skupaj s profesorji orali ledino na novoustanovljenem in dolgo pričakovanem Oddelku za prevajalstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V 3. letniku si je kot študent angleščine in francoščine izbral seminar iz literarnega prevajanja, ki sem ga poučevala. Zasijal je od samega začetka, bil je eden najbolj izstopajočih, radovednih, razgledanih in delovnih študentov, prijeten, blag mlad človek, solidaren pri delu v skupini, vselej zanesljiv in odgovoren. Prevajali smo zahtevna besedila, sodobne angleške, škotske, irske drame, ne odlomkov, celotna besedila, skrajno ambiciozno, zelo resno in zares, nekateri študentski prevodi so bili celo uprizorjeni. Veliko smo debatirali, popravljali in pilili prevode, se učili drug od drugega, skupaj obiskali več predstav, gostili nekaj vidnih gledaliških praktikov, ki so odstirali študentom pogled v nastajanje gledališke predstave. Seminar, v katerem je bil Andrej in s kolegicama izvrstno prevedel dramo Portia Coughlan irske dramatičarke Marine Carr, je ed

Airbeletrina, 11. december ― Na 13. AirBeletrininem natečaju za kratko zgodbo se je med štiri finaliste uvrstila tudi Maša Meznarič Majcen. Žirija, ki so jo sestavljali pisateljica in profesorica slovenščine dr. Vilma Purič, knjižna urednica na Beletrini Mateja Arnež ter literarni kritik in novinar Gašper Stražišar, je kot eno najboljših med 181 prejetimi zgodbami ocenila njeno Še vedno si ovca, čeprav črne barve. Maša Meznarič Majcen se slovesne podelitve nagrad v ljubljanski kavarni Pritličje 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, ni mogla udeležiti – pobegnila nam je na poročno potovanje! Poskrbeli smo, da bosta do nje prišli tako plaketa kakor dar, ki spremlja nagradni honorar – razkošna izdaja temeljnega dela renesančnega humanizma, Montaignovih Esejev v prevodu Branka Madžareviča. In javno smo prebrali njeno prikupno zahvalo: »Za začetek mi dovolite malce patetike. Saj vem, da je zoprna, pa vseeno. Pišem že, odkar vem zase. Pišem zgodbe, pesmi, drame. V glavi, na papir, na telefon, kamen, če hočete. Do letošnjega AirBeletrininega natečaja za kratko zgodbo svojih del nisem nikoli objavljala. Kaj pa vem, da niso dovolj ‘dobre’, sem mislila. Potem pa sem en dan, bil je oktober, videla poziv za sodelovanje na natečaju. In si, podobno kot junak ali junakinja v zgodbi Še vedno si ovca, čeprav črne barve, vendarle upala. ‘Drugače ne bo nič.’ Pa je bilo. Pa je. Zato iskrena hvala, da ste v zgodbi videli potencial in jo uvrstili med štiri najboljše. To je najboljša spodbuda za vnaprej. Mislim namreč, da imam še kaj povedati. Nekaj besed še o sami zgodbi. Če bi imela možnost v knjižnici ali knjigarni izbrati oddelek, kamor naj uvrstijo zgodbo, bi izbrala oddelek Samopomoč in osebna rast. Trapasto? Seveda. Pa kaj! Rada verjamem, da zgodba na ironičen in introspektiven način spodbuja bralca k premisleku o lastni identiteti in njegovi vlogi v družbi. Ga spodbuja, da je ‘boljši’. Karkoli že to pomeni. In to ne glede na spol. Nekatera, morda celo najbolj prvinska vprašan

Airbeletrina, 5. december ― V torek, 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, smo na svečanosti v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani razglasili finaliste in zmagovalko 13. natečaja za kratko zgodbo, ki ga tradicionalno prirejamo na AirBeletrini. Glavno nagrado je osvojila Lucija Pija Kralj iz Velenja z zgodbo Dobiva se na Julijinem trgu. Vabljeni k branju, prisluhnite doslej nememu kipu muze nad poetom! »Še dobro, da sem zgolj kip – vsaj ne postajam zelena od zavisti.« *** Šelest listov ovija trg v spokojno jesensko idilo, a jaz, kip iz kamna, ostajam nepremakljiva priča temu plesu narave. Hrastov list se zagozdi v moje trde, kamnite lase, njegov opolzki zdrs po moji neobčutljivi polti ne prebudi niti mrzlega drgeta, kot da so naravne silnice zame zgolj bežen privid. Sonce, ki razprši meglo in posveti na pročelja okoli mene, ne prodre do mojega jedra. Ne smejim se – zgolj strmim, v tišini, ki mi je bila vsiljena, in tudi če bi se želela nasmehniti, me Ivan Zajec ni oblikoval za to. Podaril mi je zgolj pridih nasmeha, kot kakšno skrivnostno verzijo Mone Lise, nedokončano, neizpolnjeno. Lovorovi listi se me rahlo oprijemajo, mehki plašč mrtve narave, ki me tu in tam odeva, a vse, kar si želim, je zamenjati te žive listne sence za tiste odpadle hrastove liste – zavržene, pozabljene, tiste, ki so jih gozdovi odgnali kot nepomembne. V svoji kamniti togosti le nemo opazujem in se sprašujem, ne morem biti del te jesenske idile, ne morem vstopiti v to tiho, romantično procesijo mimoidočih. Kje je moj mladenič, kje je tisti, ki bi me povabil na sprehod, vabilo, ki nikoli ne bo prišlo? Zavidam dekletom pod mano, kako se z lahkotnostjo prepustijo objemom ljubimcev na Tromostovju, kako zavijejo v staro Ljubljano ali posedajo v obrečnih kavarnah ob Ljubljanici. Njihove obleke, baretke, zdaj že dolgi balonarji, ujeti v čudne modne vzorce, jih zavijajo v toplino, ki je meni nedosegljiva. In ja, še dobro, da sem zgolj kip – vsaj ne postajam zelena od zavist

Airbeletrina, 2. december ― Knjiga Tega se ne da izbrisati je vase posrkala enormno veliko afekta in energije, zato se je na samem začetku smiselno vprašati, kako sploh pisati o oblikovanju postjugoslovanske identitete. Andraž Rožman (1983), ki sam nima izkušnje izbrisa, ustvari varen prostor za upovedovanje dolgo zamolčanih zgodb, predvsem pa pokaže, da izbris ni stvar preteklosti. Dvainštirideset pričevanj izbrisanih, ki so prepletena z desetimi prologi, ni reprezentativnih za vse izbrisane, vseeno pa je razvidno, kako kompleksno se je gradila identiteta v postjugoslovanskem času in kako usodne posledice ima izbris. V ta proces je Rožman vključil različne profile, od mladostnikov, potomcev izbrisanih do žensk in patriarhalnega dela izbrisanih. S tako homogeno skupino gradi imaginarij, ki je politično, kulturno, jezikovno, narodnostno, razredno raznolik. Da pri tem ohranja stilske lastnosti in energijo vsakega govorca in govorke, pomeni, da v knjigo vnaša improvizacijski moment. Iz takšne odprtosti samoumevno vznikajo pripovedi, ki imajo za veliko pričevalcev tudi zdravilno moč, saj so mnogi med njimi o izbrisu prvič spregovorili. Zgodbe običajnih ljudi, kot piše Staša Zajović v zapisu Hodili sva naokoli, pili rakijo, kadili in uživali, vključenem v Rožmanovo knjigo, v dialogu s spoštljivim in občutljivim sogovornikom, pokažejo na njihov človeški potencial. Ljudje, ki so bili v času mlade slovenske demokracije izbrisani, niso zgolj žrtve, pač pa vsaka izpoved posamično doživi dramaturški lok. S tem je izpolnjeno tudi Rožmanovo poslanstvo – ne gre le za to, da skuša biti pravičen in da zaobjame dve nasprotujoči si zgodovinski realnosti, na eni strani zbrisane ter na drugi one, ki so izbris izvajali, ali kot se glasi impozanten prvi stavek v knjigi: »Šestindvajsetega februarja 1992 je Demosova vlada samovoljno, protizakonito in na skrivaj iz registra stalnih prebivalcev izbrisala 25.671 ljudi.« Andraž Rožman ustvari varen prostor za upovedovanje dolgo zamolčanih zgodb, predvsem pa po

Airbeletrina, 29. november ― Kako so zvočnice spremenile in še spreminjajo slovensko knjižno krajino, kdo so njihovi »bralci« in kakšni so obeti, so se spraševali na prireditvi Zvočne knjige prihodnosti, ki ga je na 40. Slovenskem knjižnem sejmu na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani priredila Mladinska knjiga. Odgovore so na sejemski Pogovorni postaji iskali predstavniki glavnih ustvarjalcev zvočnih knjig pri nas: Marjan Povše (Audibook), Vlado Motnikar (Radio Slovenija), Marko Hercog (Beletrina Digital) in Tihana Kurtin Jeraj (Mladinska knjiga Plus), pogovor pa je odlično usmerjal Igor Harb, filmski kritik, prevajalec in žanroslovec. In kaj so glavni sklepi pogovora? Da je slovenski trg zvočnih knjig še nezrel, je jasno povedala Tihana Kurtin Jeraj, vendar se leta 2030 obetajo spremembe: takrat naj bi dosegli tistih ključnih 20 odstotkov uporabnikov zvočnih knjig. Toda ne smemo zanemariti, kar je poudaril Marjan Povše: »Drži, to so pričakovanja za 2030, toda že danes moramo delati korake v to smer!« »Snemanje zvočnih knjig je investicija v prihodnost.« Naročniška razmerja kot idealna za trenutno stanje Večina tistih, ki jih v Sloveniji poslušajo, si zvočne knjige bodisi izposodi (prek knjižnične izposoje) ali pa so sklenili naročniško razmerje s platformo, ki omogoča dostop tudi do zvočnih knjig – torej z Mladinsko knjigo Plus ali Beletrino Digital. Sam nakup zvočne knjige je redka praksa slovenskih uporabnikov. In zato so naročniška razmerja platform, ki omogočajo še kaj več kot zvočne knjige, po besedah Tihane Kurtin Jeraj odlična za slovenski trg, torej nezrel za samostojnost zvočnih knjig, saj uporabnikom omogočajo preizkušanje zvočnih knjig. Slovenci smo še v fazi, ko testiramo, kaj so zvočne knjige in ali nam ležijo? Zakaj vlagati v zvočne knjige? Marko Hercog je poudaril: »Za nas je produkcija zvočne knjige v primerjavi z e-knjigo kar do desetkrat dražja.« Zakaj torej vlagati? »Ker je to investicija v prihodnost. Vsekakor je realnost takšna, da zvočnih knji

Airbeletrina, 28. november ― Recepcija poljske književnosti pri nas se zdi v daljšem obdobju v dobri kondiciji, zlasti po zaslugi neumornih prevajalk pri nas spoznavamo največje med največjimi, in to dolgo preden jih prepozna (beri: nagradi) tudi svet. Obe poljski nobelovki, Wisłavo Szymborsko in Olgo Tokarczuk, smo v slovenščini brali že pred njuno svetovno slavo, in v tem kontekstu se lahko danes upravičeno sprašujemo, kaj bo svet še naredil z Anno Świrszczyńsko (1909–1984), sodobnico Czesława Miłosza, Wisłave Szymborske, po pripovednem pesniškem načinu jima lahko priključimo tudi nekoliko mlajša Tadeusza Różewicza in Zbigniewa Herberta. Skupaj z naštetimi sodi v vrh poljske književnosti preteklega stoletja. Njeno poezijo pri nas spoznavamo z že drugo, tokrat antologijsko knjigo, ki je letos v prevodu Jane Unuk izšla v zbirki Nova lirika pri Mladinski knjigi. Izbor zajema iz njenega celotnega pesniškega opusa, z izjemo zbirke Baba sem iz leta 1972, katere integralni prevod je izšel že leta 2018 pri LUD Literatura. Sodeč po tematikah in načinu njihove obravnave bi si drznili napovedati, da bo njena poezija dobivala nove privržence in privrženke, nove interpretacije, strokovne razlage, branja, predvsem pa bo še intenzivneje prestopala jezikovne meje. Kar navsezadnje od preloma stoletja že potrjuje precej živahna obravnava njenega dela doma in na tujem. Jana Unuk, prevajalka in avtorica predstavitvenega zapisa, zapiše: »Po življenjskem slogu je pesnica daleč pred svojim časom: je vegetarijanka, ukvarja se z jogo, počitnice preživlja ob kmečkih opravilih na deželi, redno teka po krakovskih Plantah, pri čemer je ne ustavi posmeh mimoidočih. Predhodnica trendov je tudi na drugih področjih: tako v pesmih za odrasle kot v tistih za otroke (npr. Kdo ima najlepše oči, Ptič s pametnimi očmi) tematizira enakovredni, empatični odnos do živali.« Naravnost osupljivo je, s kakšno neposrednostjo in samoumevnostjo piše o »peklenskem« porodu, težkem soočanju z materinsko vlogo, kompleksnem odnosu d

Airbeletrina, 26. november ― Danes vrata odpira jubilejni, 40. Slovenski knjižni sejem, ki nas na Gospodarsko razstavišče v Ljubljani vabi vse do nedelje. Več založb smo povprašali, na katere knjige so najbolj ponosne. Leta 2022 se je Slovenski knjižni sejem iz Cankarjevega doma vrnil na prostornejše Gospodarsko razstavišče, kjer se je pol stoletja prej tudi začel (Fotografija: Andraž Gombač) *** Tina Perić: Ćrtice (Goga) Prvenec avtorice Tine Perić popisuje otroštvo, zaznamovano z izbrisom. Zgodba spremlja Mijo in njeno odraščanje, ki ga na glavo postavijo očetovi »problemi s papirji«. Mijina zgodba ponudi vpogled v drugo plat slovenske osamosvojitve in razpada Jugoslavije, tokrat iz perspektive otroka. Avtorica bo na sejmu prejela nagrado za najboljši prvenec leta. Čestitamo! Liu Zakrajšek: Zajtrk prvakinj (LUD Literatura) Razpeta med predavanja in tri različne službe se protagonistka, namesto da bi razmišljala o svojih sanjah in prihodnosti, ukvarja s tem, kako zaslužiti za naslednjo najemnino, medtem ko se dinamika njenih odnosov dramatično gradi in spet ruši. Družbeni roman Liu Zakrajšek pripoveduje o mlajši generaciji, ki jo zaznamuje širša bivanjska kriza. Tudi roman Liu Zakrajšek je bil nominiran za literarni prvenec leta 2024, prav tako je nominiran za veliko nagrado knjižnega sejma. Pogovoru z avtorico bomo prisluhnili v četrtek ob 19. uri na Pogovorni postaji. Irena Cerar: Svetišča narave: sedem tednov vseživosti (UMco) S knjigo si je avtorica priljubljenih izletniških vodnikov postavila prav poseben izziv: za sedem tednov se je odpravila v naravo, da bi vsakega od najznačilnejših slovenskih habitatov (gozd, jame, gore, mokrišča, reke, morska obala, kulturna krajina) izkusila na lastni koži. Knjiga je kombinacija terenskega izkustva, osebnih refleksij, naravoslovnih zanimivosti, literarnih in mitoloških perspektiv, ki bralcu ponuja večplastno izkušnjo doživljanja narave v vsej njeni raznolikosti. Je tudi iskren posk

Airbeletrina, 25. november ― Iredentizem ob italijansko-slovenski meji je veliko bolj zapleten, kakor se zdi na prvi pogled. K njegovemu razumevanju lahko pripomore sveže izdano delo Angela Vivanteja (1869–1915), ki je sicer v izvirniku pod naslovom Irredentismo adriatico izšlo že leta 1912 v Firencah, v slovenskem prevodu pa štiri leta po drugi svetovni vojni, kot podlistek Primorskega dnevnika. Prevedel ga je tedaj mlad diplomant klasičnih jezikov, kasnejši profesor in pisatelj Alojz Rebula (1924 –2018). Letošnji knjižni izid Vivantejevega Jadranskega iredentizma sodi med dogodke ob stoti obletnici rojstva Alojza Rebule, obenem obeležuje skorajšnjo 110. obletnico Vivantejeve smrti. Objavila ga je založba ART iz Komna, poimenovana z inicialkami prevajalčeve hčerke Alenke Rebula Tuta. Vprašanje, kako ravnati z avtorjevim jezikom, ki je ponekod »star« že petinsedemdeset, drugod pa nekaj več kot šestdeset let, je bilo aktualno že pri letošnjem jubilejnem ponatisu romana Senčni ples, izdanem pri Beletrini. V knjižnem natisu Jadranskega iredentizma je Rebulov prevod izpred tri četrt stoletja nedotaknjen, kar je uvodoma tudi izrecno zapisano in utemeljeno. Pri izdaji sta sodelovala zgodovinarja Salvator Žitko in Štefan Čok. Posredno pa tudi Lavo Čermelj (1889–1980), saj je Vivantejevemu besedilu na koncu dodan njegov sestavek Mit o predvojnem italijanskem iredentizmu na Primorskem, leta 1936 prvič objavljen v ljubljanski reviji Misel in delo. Angelo Vivante se je leta 1869 rodil v judovski družini. Po političnem prepričanju je bil socialist. Leta 1915 je napravil samomor, ker se je z izbruhom prve svetovne vojne, še bolj pa z vstopom Italije v vojno, sesula vsaka možnost mirnega sobivanja ob severnem Jadranu, kakršnega je teoretiziral v svojem delu. *** Angelo Vivante je izhajal iz judovske družine, po političnem prepričanju pa je bil socialist. Kot marsikateri tržaški izobraženec je navezal stik z italijansko kulturno prestolnico, s Firencami, kjer je romantični pisec Manz