Slavenka Drakulić: »Ta knjiga ne govori o smrti, ampak o preživetju«

Slavenka Drakulić: »Ta knjiga ne govori o smrti, ampak o preživetju«

Airbeletrina, 7. november ― »Nihče noče sesti v prvo vrsto. Pa saj nismo v šoli, ni se treba bati,« se je nasmehnila ob prihodu v Mestno knjižnico Poreč, kjer je nedavno predstavila svojo novo knjigo, zbirko šestnajstih kratkih zgodb O čemu ne govorimo (O čem ne govorimo), letos izdano pri zagrebški Frakturi. Slavenka Drakulić, slovita novinarka, pisateljica in esejistka, leta 1949 rojena na Reki, je v Zagrebu diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije. Letos praznuje svoj knjižni jubilej – javnost je pred okroglimi štirimi desetletji vznemirila že s prvo knjigo Smrtni grehi feminizma (1984). Sledil je leposlovni prvenec Hologrami strahu (1987), porojen med čakanjem na transplantacijo ledvice. Z ostro in jasno besedo je sistematično in vestno secirala položaj ženske v družbi, odnos do telesa, komunizem in postkomunizem, zahodni družbi je brez ovinkarjenja približala vojno na Balkanu in krvav razpad Jugoslavije, portretirala je znane in ustvarjalne ženske v sencah še slavnejših mož … V osemdesetih in na začetku devetdesetih je bila novinarka časopisov Start in Danas. Leta 1992 se je pred razvpitim medijskim pogromom – peterico novinarskih in literarnih kolegic, poleg nje še Dubravko Ugrešić, Jeleno Lovrić, Rado Iveković in Vesno Kesić, so ožigosali kot »čarovnice« in državne sovražnice – umaknila na Švedsko. Kolumne objavlja v domačih in tujih medijih – od letos tudi pri nas, na AirBeletrini. Njene knjige so prevedene v trideset jezikov. Že 35 let je doma tudi v slovenščini, kjer jo zastopajo knjige Hologrami strahu (prevedla Zoja Skušek Močnik, Prešernova družba, 1989), Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali (prevedla Alenka Puhar, Rotis, 1992), Balkan express: fragmenti z druge strani vojne (prevedla Alenka Puhar, Rotis, 1993), Okus po moškem (prevedla Sonja Polanc, Rotis, 1998), Kot da me ni (prevedla Sonja Polanc, Center za slovensko književnost, 2002), Frida ali o bolečini (prevedla Sonja Polanc, V.B.Z., 2008), Obtožena (prevedla Sonja Polanc, V.B.Z., 2014) Mi
Pasji park – odlomek

Pasji park – odlomek

Airbeletrina, 5. november ― Sofi Oksanen (1977), ena najbolj priznanih in mednarodno uveljavljenih sodobnih finskih pisateljic, se med slovenske bralke in bralce vrača z romanom Pasji park, pravkar izdanim pri Beletrini. Pisateljica, ki je leta 2017 gostovala na festivalu Fabula v Ljubljani, pri nas domuje že z romani Očiščenje (prevedla Bibi Ovaska Presetnik, Didakta, 2011) ter Ko golobice izginejo (Beletrina, 2016) in Stalinove krave (Beletrina, 2019), ki ju je kakor tudi Pasji park prevedla Julija Potrč Šavli. Dogajanje v najnovejšem, šestem romanu Sofi Oksanen je razpeto med Helsinke in Ukrajino. Glavna junakinja Olenka, po očetu Ukrajinka in po mami Estonka, se je v mladosti odločila za darovanje jajčnih celic. Nadomestno materinstvo in tovrstno darovanje sta pred vojno v Ukrajini cvetela zaradi manj restriktivne zakonodaje in precejšnjega števila deklet, pripravljenih sodelovati. Olenka kasneje postane koordinatorka v podjetju, ki se ukvarja z iskanjem nadomestnih mater za neplodne zahodnjaške pare. V industriji, kjer se obrača veliko denarja, pa lahko hitro komu postaneš trn v peti, zato mora Olenka kmalu pobegniti, da bi si rešila življenje … Zelo napet roman odpira številne teme, kot so neplodnost, korupcija, revščina, osamljenost, postavljanje dobička pred zdravje žensk, sanje o lastni družini, je pa tudi pretresljiva ljubezenska zgodba. V enem uvodnih odlomkov, ki vam ga danes ponujamo v branje, srečamo Olenko, h kateri v pasjem parku prisede ženska – znanka iz prejšnjega življenja, ki se zlepa noče posloviti … Sofi Oksanen na festivalu Fabula v Štihovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani 7. marca 2017 (Fotografija: Andraž Gombač) *** Helsinki 2016 Srce mi je poskočilo, ko sem videla očeta družine slediti mami in psu v park. Zraven sta bila tudi otroka. Fant je hodil nekoliko za drugimi; videti je bil razigran, segal je v zavojček hitro kopnečih rozin, da je šumelo. Avtomatično sem pokimala, odobravajoč njihove zdrave prehranske navade. Prejšnji teden o

Tereza Vuk – nov odlomek iz nedokončanega romana

Airbeletrina, 1. november ― Dan spomina na mrtve AirBeletrina posveča Terezi Vuk (1976–2024). Pisateljica je lani pri Beletrini izdala romaneskni prvenec Zakaj ima moj hudič krila in letos na našo založbo pošiljala odlomke svojega novega, nastajajočega romana. V rubriki Okus po knjigi na multimedijski platformi Beletrina Digital je predpremierno že na voljo več odlomkov literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Danes z vami delimo nov odlomek Terezinega romana, ki bo, četudi ga pisateljici pred veliko prezgodnjo smrtjo ni uspelo dokončati, naslednje leto izšel tako v tiskani kakor tudi e-knjigi. *** Julij 2022  »Que pasa mi Teresita? Estas bien? Despertate, conche de tu abuela. Long time no see pa to.« Začutila sem hladna tla pod sabo. Z rokami sem na slepo tipala po keramičnih ploščicah okoli sebe in na silo odprla eno oko. Neka razglašena muska je donela okoli mene. Nekam znana mi je bila ta brezintonacija. Ko sem dvignila oko proti stropu, sem jih zagledala. Pajki moji, nazaj ste. Sej jaz vas nisem hotela stran spodit. Sam mogla sem. »Šta priča ova?« se je oglasil en, k je očitno emigriral sem. »Nč, pust jo,« se je oglasil ta drug pajk, vmes ko se je drl v mikrofon: »Ein, zwei, drei!« »Nč po švabsk. Kle je uno, due, tre,« je zasurlila pajkica v vijoličastih pajkicah, očitno primorskih korenin. »Dejmo ji eno Briškulo zapet. Sej vidte, da je šlo že vse u kurac.« »A od Mlakarja?« je vprašal bobnar. »Ne, od Game over!« so se mu vsi zadrli nazaj. In modeli kot so, so začeli kr eno svojo verzijo furat. Refren je šel nekak tko: »Briškulo si najdla, štrika pa še ne. Štrikaj in seštrikaj si svoj štrik. Štrik, štrik, štrik, naš štrik.« En, k je bil očitno še kitarist pri švedskih Europe, je mal preveč notr padel, pa se začel s čist zjebanimi prameni na trajnici dret: »Vsi roke gor!« Takrat sem z roko nekje na tleh otipala mokro brisačo. Z vso silo sem jo vrgla vanje. In so poleteli z vso svojo fršterkarijo v jašek banje. Celoten prispevek preberite na Beletrina Digi
Iskanje izgubljenih duš

Iskanje izgubljenih duš

Airbeletrina, 31. oktober ― Kratki roman Ostani z mano, duša moja plodovitega in mednarodno prepoznavnega slovenskega, ali bolje, prekmurskega romanopisca, kratkoprozaista, pesnika, portretista, scenarista, prevajalca, urednika, fotografa in letošnjega avtorja v fokusu na festivalu Vilenica Dušana Šarotarja je prvič izšel leta 2011. V takratni slovensko-porabski izdaji Ostani z mano, duša moja / Ostani z menov, düša moja sta jo pod okriljem nekdanje murskosoboške založbe Franc-Franc in Zveze Slovencev na Madžarskem v porabščino prestavila Marijana Sukič in Milan Vincetič. Letošnjemu ponatisu zgolj slovenske različice je založba Goga dodala obsežen sklop avtorjevih značilno črno-belih fotografij, ki jih Šarotar sicer objavlja v svojih delih od novelistične zbirke Nostalgija naprej. Povedal je, da niso slikovni komentar ali dokazno gradivo zapisanega, temveč jih v lastna dela vključuje kot enakovreden element. Zato se je Šarotarjevim fotografijam nemogoče intenzivneje približati brez njihove umestitve v avtorjev književni opus; šele poznavanje književnih del omogoča tudi globlje občutenje fotografij. Samosvoj umetnik, čigar samohodno, vase zaobrnjeno, molovsko in nekako počasno pisavo pogosto navdihujeta dve pokrajini. Melanholična panonska ravnica z visokimi topoli, nepokošenimi akacijevimi gaji, prašnimi cestami, lenobno vodo ter pokončnim šašem ob njej in neimenovani, od sveta pozabljeni jadranski otok s skrhanimi zidovi zapuščenih kamnitih hiš in prostranimi oljčnimi nasadi za njimi. Še intenzivneje pa popotovanje po Šarotarjevih liričnih literarnih pejsažih napeljuje na misel, da njegova pisava ubeseduje nevidno notranjo krajino, ki jo avtor imenuje občutek ali duša, s katero zarisuje vmesno polje med vabljivo ujemljivostjo in nenehno izmuzljivostjo, približevanjem in odtekanjem, vseprisotnostjo in minevanjem, resničnostjo in prividom. In v tišini te literature je vseskozi prisotno tudi tisto nedoumljivo in otožno hrepenenje, podobno upočasnjenemu toku reke, ki ugaša, kot neslišno šepe
Pisati – in tako ohraniti stik z življenjem

Pisati – in tako ohraniti stik z življenjem

Airbeletrina, 30. oktober ― Ob prozi Milana Kleča se verjetno vedno znova zastavi dilema – pisati »zares« ali pritegniti njegovemu toku besed in se pustiti zapeljati humornemu, namigujočemu, na trenutke tudi blebetavemu slogu? Tokrat se sicer zdi, da se je nekaj spremenilo in da je 55 kratkih zgodb, ki so izšle pod skupnim naslovom Sončni zahod, intonirane s slovesom, mestoma tudi z neljubimi spomini, pa z nagibanjem v starost in opisovanjem tegob, ki pridejo z njo. Avtor nas v eni od uvodnih zgodb opomni, da ima sicer načrt za pisanje. Ker je zbirka nastala ob jubileju, njegovi 70-letnici, je očitno, da se bo drsenja v preteklost nabralo kar precej in da bomo potemtakem še vedno priča besednim igram, samosvojim in včasih celo hermetičnim jezikovnim saltom, pa potem njegovemu nezgrešljivemu in tudi žolčnemu sarkazmu, s katerim se loteva neumnosti in banalnosti vsakdana, pri čemer zna zarezati pod kožo, že naslednji hip pa je spet ves raznežen. Kratka zgodba mu prav tako omogoča, da se kot oster in luciden opazovalec postavi na družbeni rob in iz njegovega kota opazuje bodisi novodobne pojave, kot so kuharija, resničnostni šovi, raznorazne kmetije (zgodba Triumf civilizacije), bodisi samo obletava svoje priljubljene bifeje in samemu sebi v brk mrmra, »da se je svet čisto spremenil« (zgodba Jedec). Da pri tem rad preklinja in od prizora do prizora skače kakor zajec, niti ni nič nenavadnega, predvsem pa rad zavaja, ovinkari, pretirava in v isti sapi izreka, da ni več v kondiciji, ko bi lahko pretiraval, verjetno tudi zato, da mu, večnemu erotomanu, ne bi postalo dolgčas. Ker je zbirka nastala ob jubileju, njegovi 70-letnici, je očitno, da se bo drsenja v preteklost nabralo kar precej in da bomo potemtakem še vedno priča besednim igram, samosvojim in včasih celo hermetičnim jezikovnim saltom, pa potem njegovemu nezgrešljivemu in tudi žolčnemu sarkazmu, s katerim se loteva neumnosti in banalnosti vsakdana, pri čemer zna zarezati pod kožo, že naslednji hip pa je spet ves raznežen. A
Kairske impresije v prepletu sodobnosti in mitologije

Kairske impresije v prepletu sodobnosti in mitologije

Airbeletrina, 29. oktober ― V slovenskem prevodu je na voljo kar nekaj del, za katera nekoliko poetično velja, da njihova osrednja pozornost pripada mestu Kairo. V tem smislu je najprej treba navesti veličastno sago Kairska trilogija edinega arabskega nobelovca Nagiba Mahfuza, ki jo sestavljajo romani Pot med palačama, Palača poželenja in Cukrarska ulica, ob tem pa dodati, da so v Kairo zvečine postavljene tudi zgodbe iz avtorjevih kratkoproznih del Ogledala in Pravi čudež. Sledijo mu prav tako egiptovski pisatelji Alaa Al Aswany z Jakubianovo hišo, Waguih Ghali s Pivom v biljardnici in Halid Al Hamisi s Taksijem. Med slovenskimi avtorji je Kairo na duhovit način popisal Ervin Hladnik Milharčič v Poti na Orient. Sicer se v Kairo stekajo tudi druga, v slovenščino prevedena dela, bodisi z vojnega bodisi z religioznega področja. Nedavno je v slovenskem prevodu izšlo novo tovrstno delo srbsko-portugalskega pisatelja, prevajalca in kolumnista Dejana Tiaga Stankovića. Zamalek: roman o kismetu in posthumnem življenju je tudi prvo avtorjevo delo, prevedeno v slovenščino. Rojen v Beogradu leta 1965, kjer je diplomiral iz arhitekture, s katero se potlej ni ukvarjal, se je po diplomi preselil v London in od tam leta 1995 v Lizbono, kjer je živel in pisal do nenadne smrti konec decembra 2022. Odgovoren je za prve prevode Joséja Saramaga v srbščino ter Iva Andrića, Dušana Kovačevića in Dragoslava Mihailovića v portugalščino. Prozo je pričel pisati – v srbščini in portugalščini – v poznih štiridesetih letih, ko je po lastnem prepričanju imel kaj povedati. Kratkoprozni prvenec Odakle sam bila, više nisam i druge lisabonske priče je izšel leta 2011, druga, dopolnjena izdaja Odakle sam bila više nisam: roman o mom Lisabonu pa z oznako roman leta 2022. Estoril, ratni roman (2015) je preveden v več jezikov in nagrajen v Srbiji (nagrada Branka Čopića) ter Veliki Britaniji (Crowns Literary Award), široko prevajani in z nagrado Evropske unije za književnost ovenčani roman Zamalek, roman o kismetu, kot se je gl
Kako me je blagoslovila kultna skupina Monty Python

Kako me je blagoslovila kultna skupina Monty Python

Airbeletrina, 28. oktober ― Včasih težko krotim navdušenje. Še posebej in sploh in zlasti na usodnih življenjskih postajah, kjer naj bi bil človek resen, zbran, odgovoren. V porodnišnici, na primer. Ko je žena rojevala najinega sinka, me je medicinska sestra posedla na stol zraven in mi dala nalogo: »Ko bo ta naprava pisknila, pritisnite gumb.« In je odvihrala, še preden sem zajel zrak. Ženo, ki je stokala na postelji, sem dregnil, se pridušal, da ne morem verjeti, glej, res obstaja, uau … Žene ni kdove kako zanimalo, je rekla, naj dam mir, in se je spet posvetila svojemu stokanju. Jaz pa sem kot radoživo dete, ki je končno dobilo najlepšo igračko, ob vsakem pisku poskočil od veselja: »Pa saj to je stroj, ki naredi PING! – The Machine that goes PING! Res obstaja!« Gospe, ki se je za porod ogrevala na sosednji postelji, sem jel pojasnjevati, da je to slovita naprava iz filma Smisel življenja kultne skupine Leteči cirkus Montyja Pythona. Pa niti nje ni zanimalo. Monty Python: spredaj Terry Jones, John Cleese in Michael Palin, zadaj Graham Chapman, Eric Idle in Terry Gilliam. *** Med oboževalce sem se vpisal konec gimnazije. Naša nacionalka je v večernih urah predvajala dobre stare skeče, o katerih sem naslednje jutro redno razpravljal s Črtom iz paralelke. Skupaj sva obiskovala ure iz filozofije, ki sva jo oba izbrala za maturo. Itak. Filozofija. Monty Python. Vrtimo se v istem norem, čudovitem krogu. In prav zares bi tedaj ponorel, če bi naju kdo ustavil na ulici, medtem ko sva na poti proti trgovini obnavljala najboljši sinočnji skeč in se režala ko utrgana, da, če bi me kdo tam pocukal za rokav in dejal, da bom nekega lepega dne srečal svojega naj montypythonovca, obenem najstarejšega in najvišjega med njimi. Ne, John Cleese, nisem pozabil, nisem spregledal – vse najboljše za 85. rojstni dan! Pa naj ob tej lepi priložnosti povem najino zgodbo. Aja, pozdrav tudi vam, mojster Terry Jones, kjerkoli že ste. Vi ste bili prvi, zato začnem z vami. No, pravzaprav moram začet
AirBeletrinin podkast: območje lagodja s Sašo Vipotnik – Neomi

AirBeletrinin podkast: območje lagodja s Sašo Vipotnik – Neomi

Airbeletrina, 25. oktober ― Constance Debré: Love me tender (No!Press, 2024, prevod Eva Mahkovic) »Bilo je težko izbrati knjigo za ta pogovor. Odločila sem se, da bom izbrala knjigo, ki me je v zadnjem času res navdušila in pustila velik vtis na meni. To je bila v tem poletju Love me tender. Zdi se mi, da odpira ogromno vprašanj in se dotika številnih tem, ki so tako aktualne kakor tudi večne.« Teme identitete, preživetja in, predvsem, ljubezni se nikdar ne zaprašijo, a iz tega romana dišijo po svežini. Ne pa tudi po lahkotnosti. Krmilo za potovanje med njimi je v podkastu tokrat prevzela nevrologinja s kliničnega inštituta za klinično nevrofiziologijo Saša Vipotnik, tudi pevka, znana pod umetniškim imenom Neomi.     Constance Debré je bila nekoč uspešna odvetnica, vendar je s te poti sestopila pred skoraj desetimi leti, da bi se posvetila izključno pisanju. In novemu življenju. Njeno novo življenje pa, predelano z literarnimi sredstvi, pronica tudi v roman Love me tender, ki smo ga tokrat prebirali s Sašo Vipotnik. Fotografija: Andraž Gombač »Gre za radikalno spremembo. Najbolj opazno je, da je postala lezbijka, kar pa ni tako radikalno kot odločitev, da se odreče vsemu udobju in obrne hrbet svetu, v katerem je živela. V nekaterih trenutkih celo krade hrano v trgovini. Zanimivo mi je, kako postavlja vprašanja in kritično obravnava družbo; ko je obrnila hrbet svetu, je družba obrnila hrbet njej.« Saša Vipotnik v podkastu poudarja, kako se v knjigi avtorica sprašuje, ali je materinska ljubezen večna ali pa lahko izzveni: »To vprašanje je res strašljivo. Skozi knjigo nato spoznaš, da v resnici ni tako, a v njenem primeru na začetku tega niti ne razumeš, saj piše na zelo surov način, brez kakršnegakoli sentimenta, brez čustev. Potrebuješ čas, šele ob dejanjih in dogodkih ugotoviš, da v sebi nosi ogromno mehkobe, kljub brutalnemu in včasih vulgarnemu jeziku, sploh pri opisovanju seksualnih odnosov.« Saša Vipotnik z gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro
Tomas Venclova: »V Evropi je zdaj le Putin tisti, ki krši meje«

Tomas Venclova: »V Evropi je zdaj le Putin tisti, ki krši meje«

Airbeletrina, 24. oktober ― Tomas Venclova (1937), litovski pesnik, pisatelj, prevajalec in filozof, je velik del življenja preživel v izgnanstvu, kjer je med drugim prijateljeval s Czesławom Miłoszem in Wisławo Szymborsko. Znan je tudi slovenskim bralcem: leta 1990 je prejel glavno nagrado mednarodnega literarnega festivala Vilenica, leto zatem je pri Društvu slovenskih pisateljev v prevodu Vena Tauferja izšel izbor njegove poezije Čistost soli, leta 2014 pa pri Beletrini v prevodu Klemna Piska še zbirka Stičišče. Profesor Venclova je prejšnji mesec, 11. septembra, praznoval 87. rojstni dan in v Mednarodnem kulturnem centru v Krakovu predstavil novo knjigo, izdano v poljščini. Naslov: Litva. Moja domovina. Kako se spominjate gostovanja na Vilenici leta 1990 in kaj vam pomeni ta nagrada? Na Vilenico ste se pozneje še dvakrat vrnili. Kako se je spominjate? »Z veseljem se spominjam svojega bivanja v Sloveniji in festivala Vilenica. Bilo je v času, ko se je Litva ravno osvobajala komunističnega sistema, in v Sloveniji sem prvič srečal kar nekaj litovskih pisateljev, ki jih že dolgo nisem videl. Potem sem v Ljubljani, Mariboru, tako na Vilenici kakor drugod, pogosto gostoval, prevečkrat, da bi lahko preštel. Mislim, da z ženo to deželo kar dobro poznava. Po velikosti in političnem položaju je podobna Litvi, le po naravi ne – nimamo ne Alp ne Blejskega jezera, ne Postojne ne Jadrana. Imamo pa svoje lepote, med katerimi nekatere niso zanemarljive.« Ali s kakimi slovenskimi kolegi ohranjate stike? Kaj vam pomeni slovenska literatura? »Dobro sem poznal pokojna Tomaža Šalamuna in Vena Tauferja, poznam Draga Jančarja in druge. Bil sem in ostajam v stiku s prevajalcem Klemenom Piskom, ki odlično krepi vezi med slovensko in litovsko književnostjo. Nekaj vem o slovenskih klasikih, zlasti o Francetu Prešernu. Naši književnosti sta si pot v Evropo utirali na precej podobna načina, zdaj pa sta si tudi že utrli pot in sta na pravem položaju.« Tomas Venclova, glavni nagrajenec srednjeevro
Izrael. Palestina. Neskončno ponavljanje nasilja.

Izrael. Palestina. Neskončno ponavljanje nasilja.

Airbeletrina, 22. oktober ― Redko se zgodi, da roman zareže tako globoko. Zaradi tega je še pomembneje, da pravkar poslovenjeni roman in avtorico predstavimo širši javnosti, saj je bila nepravično prikrajšana za nastop na lanskem frankfurtskem knjižnem sejmu. Adania Shibli, rojena leta 1974 v Palestini, danes živi v Berlinu. Govori več jezikov, a piše izključno v arabščini. V več intervjujih je dejala, da ji materni jezik predstavlja prostor najintimnejše svobode, paradoksalno pa ji ta svoboda omogoča, da pokaže grozo in pritisk življenja pod okupacijo. *** O tem je treba pisati. Pa čeprav se sprašujem o smislu še ene literarne kritike. O ponovnem poskusu umestitve literarnega dela v prostor in čas. In to zdaj, ko se zdi, da smo preposlušali vse podkaste, šli na vse politične pogovore, prebrali vse članke, vse informacije so nam dostopne, vsi vse vemo. Literarna kritika pa je le primerjava, le analiza, interpretacija in/ali vrednotenje literarnega dela. Kolegica Iva Ramuš Cvetkovič je nedavno odlično zapisala v članku Razprava o naravi zla in genocidu kot njegovem ultimativnem izrazu: »’Zgodovina nas uči, da se iz nje ne naučimo ničesar’ – ta, nekoliko parafrazirana Heglova misel je v svoji paradoksalni naravi čudno smiselna. V svojem temeljnem bistvu namreč opozarja na to, da se temačni izbruhi zla, ki jih človeštvo v zgodovinski retrospektivi opredeli kot ‘napake’ ali ‘ekscese’ in zapriseže, da se nikdar ne bodo več ponovili, prav ciklično ponavljajo. Vendar pa se tu misel ne konča. Vsebuje namreč tudi prvi del, trditev, da zgodovina kljub temu človeštvu ponuja možnost učenja. Uporabljena nedovršna oblika glagola ‘učiti’ opozarja, da zgodovina neprestano uči. To, ali se bomo na koncu iz tega kaj naučili in glagol spremenili v dovršno obliko, pa je odvisno od nas.« (Objavljeno v zborniku Odklonsko, nepravo in zlo(činsko) v krizi neoliberalnega kapitalizma in zahodnega imperializma: razprave ob sedemdesetletnici Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti, 2024.) Pri

Tereza Vuk – odlomek iz nedokončanega romana

Airbeletrina, 21. oktober ― V rubriki Okus po knjigi na multimedijski platformi Beletrina Digital je predpremierno že na voljo več odlomkov literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Tokrat z bralkami in bralci tudi na AirBeletrini delimo okus po prihajajočem romanu Tereze Vuk (1976–2024), ki bo, četudi ga pisateljici pred veliko prezgodnjo smrtjo ni uspelo dokončati, naslednje leto izšel tako v tiskani kakor tudi e-knjigi. *** Julij 2022  Mečkala sem bankovec v roki in zapirala trhla vrata v wc-ju. Ko sem se primajala iz stranišča, sem rekla vsem: »Pa kje ste, banda?« Probala sem vrnit nazaj eni ženski denar in bla zraven še pametna: »Jutr ti vrnem pa še 10 evrov. Vem, skadila sem ti 10 evrov. Jaz sem mislila, da so rizle, majke mi.« Upala sem, da ne padem po betonu po tleh, in šla do svoje mize. Ko je prišel natakar in sem brisala svoj švic z mize, je zafilozofiral: »Tereza, kri ti teče.« Pogledala sem ga hladno: »Ma dobr je, prines mrzlo pivo. Pa nimam menstre.« »Ma kakšna menstra, iz nosa ti teče!« Celoten prispevek preberite na Beletrina Digital The post Tereza Vuk – odlomek iz nedokončanega romana appeared first on AirBeletrina.
Pogumna Han Kang je svetilnik upanja

Pogumna Han Kang je svetilnik upanja

Airbeletrina, 18. oktober ― »Ah, vi ste iz dežele Han Kang (한강), pisateljice!« Te besede so mi bile izrečene 22. avgusta 2022 v Shambaughovi hiši na Univerzi v Iowi, ko sem tam stal in razmišljal o svoji literarni poti. Predlansko poletje sem v Iowi preživel tri prelomne mesece, potopljen v Mednarodni program pisanja (IWP), skupaj s pisatelji z vseh koncev sveta. Program IWP, splošno priznan kot vodilni literarni program Univerze v Iowi, združuje svetovne pisatelje in spodbuja prostor za izmenjavo idej, kulture in ustvarjalnosti. Prestižno srečanje je v več desetletjih gostilo pomembne osebnosti, med njimi leta 1971 slovenskega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je pomembno vplival na ameriško poezijo, in leta 1985 Orhana Pamuka, turškega pisatelja in nobelovca. Leta 1998 je sodelovala tudi južnokorejska pisateljica Han Kang. Naj takoj pojasnim, da je v Koreji najpomembnejše družinsko poreklo, zato je priimek Han na prvem mestu, ime Kang pa na drugem – medtem ko je na zahodu ravno obratno, tako da je moj priimek Kang, enak imenu nobelovke, tu na drugem mestu. Han Kang, neomajna v svojih prepričanjih, ni hotela popustiti in je prerasla v simbol umetniške integritete in moči literature, da se zoperstavi avtoritarizmu. Južna Koreja za literarno skupnost v Iowi ni bila le zemljepisna lokacija, temveč kraj, ki je neločljivo povezan z imenom Han Kang. V njihovih mislih Južna Koreja ni bila le rojstni kraj Han Kang – bila je »dežela Han Kang«. Za »majhnega pisatelja«, kot sem bil jaz, pa je bila povezanost s tem monumentalnim imenom tako privilegij kakor breme. Ni šlo le za čast, da delim prostor s Han Kang, ampak tudi za pritisk, ki sem ga čutil ob postavitvi svojega imena ob tako pomembno ime. Kakšna pisateljica je torej Han Kang? Ljudje jo opisujejo na različne načine, vsak s poudarkom na drugačnih vidikih njene obrti. Tisti, ki jih zanima literarna kritika, bi lahko rekli: Han Kang je mojstrica sodobne književnosti, ki surova čustva človeške bolečine in trpljenja prepleta z najbol
še novic