Evergreen

Evergreen

Airbeletrina, 21. avgust ― Dovolj imam osamljenih žensk. Otožnih. Užaloščenih. Zapuščenih. Katerih duše lebdijo Kot v morje vržene steklenice s sporočilom. Dovolj imam objokovalk. Dovolj soudeleženk, družabnic, sester. Starih devic in lovač. Večnih vdov, Ki jim iz srca curlja in kaplja Kot iz pokvarjene pipe. Dovolj imam tega pogrebnega marša. Z vami nimam več nič.
Pes

Pes

Airbeletrina, 16. avgust ― V otroštvu sem si želel psa. Ovčarko. Nujno nemško. Veliko sem jih videl v kinu, nekaj jih je bilo v naši vasi. Hotel sem svojo. Jo sprehajati, dresirati. Da bi se sprehajal z njo po ulici, loveč poglede drugih. Da bi me poslušala in bi drug drugega imela rada. Pred tem sem že imel psa. Pravzaprav ga nisem imel jaz, marveč mi, naša družina. Nosil je povsem nejunaško ime – Tuzik.[1] Črno ščene srednje rasti se je nekoč priklatilo na naše dvorišče. Poprejšnje Tuzikovo življenje (tako sem ga poimenoval in mu s tem skušal nadeti težo zlasti v lastnih očeh) ni bilo preveč sladko – po vsem sodeč so ga presneto mlatili in ga nasploh trpinčili. Prvi teden je ležal v
Knjiga priznanj: Eva Mahkovic

Knjiga priznanj: Eva Mahkovic

Airbeletrina, 14. avgust ― Eva Mahkovic je dramaturginja v Mestnem gledališču ljubljanskem, pogosto pa tudi avtorica dramskih adaptacij romanov, prevajalka (iz francoščine in angleščine) ter soavtorica in avtorica izvirnih dramskih besedil (Male kraljice, LGL 2017). V tem tednu je v knjigarne prišel njen knjižni prvenec na tak dan najbolj trpi mastercard (Beletrina 2019), žanrski hibrid, ki skozi navidezne vsakdanje banalnosti, zgodovinske anekdote, (pop)kulturne reference, internetne fenomene in umetnostno kritiko prevprašuje vlogo ženske v družbi. Delo natančno odmerja tragiko in humor (kot do neke mere to počne že življenje samo) in se ziblje med posvečenim in banalnim, eruditskim in popularnim.
Domotožje namesto domoljubja

Domotožje namesto domoljubja

Airbeletrina, 11. avgust ― Te dni sem se zopet zalotil pri pisanju pesmi o domu, v času, ko Združene države pretresa predsednikova hujskaška izjava, naj se štiri nebele kongresnice, ameriške državljanke, vrnejo, od koder so prišle, in v času, ko politične, ekonomske in klimatske spremembe silijo celotne skupnosti v beg za preživetjem. Kaj pomeni pisati in premišljevati o domu na tej zgodovinski točki, ko ga rekordno število ljudi nima, preostalim pa v vsakem trenutku grozi pregon? Ker je moderni kapitalistični svetovni sistem planetarno stanje, čeravno ga različni deli sveta doživljajo raznoliko, so usode vseh ljudi temeljno prepletene in soodvisne. Egiptovski nobelovec Nagib Mahfuz je nekoč zapisal, da dom ni tam, kjer se rodiš, temveč kjer se končajo vsi tvoji poskusi bega.
Sebičnost (odlomek II)

Sebičnost (odlomek II)

Airbeletrina, 9. avgust ― Morda, morda, kako slaba tolažba, je sklenila. Tok resničnostnih prizorov je samo eden in tisto nedeljo, ko je Sergej zbolel in je bila sama na vrhuncu svoje eksistencialne razdraženosti, je k njenemu prazniku prisedel na videz najnežnejši par v poznih srednjih letih, kar jih je v tistem času živelo v Ljubljani. Sofiji so lasje že skoraj v celoti osiveli, nosila pa jih je v dostojanstveni, a lahno speti figi. Njen bledo rožnat svilen šal in peščeno rjava bluza nista pričala le o premoženju in dobrem okusu, temveč sta v harmoniji z redko pokončno, a obenem gibko držo namigovala tudi na eteričen značaj. Bila je natanko tisti tip ženske, kakršna si je Ana od nekdaj želela postati; ženska, ki s svojo trdno milino vzbuja strahospoštovanje, ženska, ob kateri zaradi njene prepričanosti
v prizadevanju da bi spet imela srečo

v prizadevanju da bi spet imela srečo

Airbeletrina, 8. avgust ― v prizadevanju da bi spet imela srečo je začela krasti sonce ji je bílo v hrbet dlačice, breskvino telo tega se je bala pa tudi nemogočega seksa v prizadevanju da bi spet imela srečo je stopila v belo prodajalno sladkarij (tu je nekdo nekaj vlil) njeno srce je bilo pes pred vrati pesmi
Preporod individualnosti v renesančnem humanizmu (od Petrarke do Christine de Pizan)

Preporod individualnosti v renesančnem humanizmu (od Petrarke do Christine de Pizan)

Airbeletrina, 6. avgust ― Ob premišljevanju o modernem človeku in njegovem življenjskem svetu ne moremo mimo slovite teze spoštovanega švicarskega zgodovinarja Jacoba Burckhardta (1818–1897), ki je v svojem magistralnem delu Renesenačna kultura v Italiji zapisal, da je srednjeveški človek bival »zgolj kot plemensko bitje, ljudstvo, stranka, korporacija, družina ali v kateri drugi kolektivni obliki«, nasprotno pa se je moderni človek ovedel lastne individualnosti in pričel živeti kot svet in sebe spoznavajoči »duhovni individum«. Individualnost, ki jo lahko v grobem razumemo kot zavest o samem sebi, kot odkritje svoje lastne notranjosti in duševnih zmožnosti, prepoznanje intrinzične vrednosti v sebi ter občutenje sebe kot posameznika in ne le kot
O (ne)samoumevnih problemih in odvodih antropocentrizma

O (ne)samoumevnih problemih in odvodih antropocentrizma

Airbeletrina, 5. avgust ― Javni dogodki na širši humanistično-kulturni sceni, ki imajo zame potencial osebne in/ali politične travmatičnosti, so čedalje redkejši. Prav tako se redko zgodi, da me neveganska populacija v razpravah resnično iztiri; z izkušnjami sem se priučila drugačnih odzivov. Toda debata v drugi polovici dogodka Zeleno, eko, bio, ki ga je v četrtek, 18. 7. 2019, v Pritličju priredila Legebitra me je iztirila in tako osebno kot politično pretresla. (Ob meni pa tudi gosta večera Tomaža Grušovnika.)
Valtònyc: »Sem drugi najbolj osovražen človek v Španiji, za Puigdemontom.«

Valtònyc: »Sem drugi najbolj osovražen človek v Španiji, za Puigdemontom.«

Airbeletrina, 31. julij ― »Nisi videti kot terorist,« so besede, s katerimi ga pozdravim na dogovorjenem kraju v bruseljski četrti Schaerbeek. Toda prizemljeni mladenič, ki mi smeje odzdravi v nezamenljivem naglasu svoje rodne Majorke, je pravnomočno obsojen za terorizem. Pred letom dni se je s pobegom, vrednim filmskega scenarija, iz Španije zatekel v Belgijo. Oblasti so za njim izdale zaporni nalog, ki pa so ga belgijska sodišča zavrnila. Petindvajsetletni raper Josep Arenas, znan pod umetniškim imenom Valtònyc, se je tako znašel v pravnem limbu: v prestolnici EU živi kot svoboden državljan, vendar ne sme zapustiti Belgije; v Španiji velja za zločinca najnevarnejše vrste.
Sebičnost (odlomek)

Sebičnost (odlomek)

Airbeletrina, 30. julij ― Zdramila se je pred zoro. Kadar je popivala, zaradi adrenalina ni mogla dobro spati. Prevalila se je na bok, da bi lažje obvladala slabost. Vohala je Borisov nahodni zadah. Kot vedno je spal z odprtimi usti in rahlo hrkal. Kot običajno se je sredi noči neslišno priplazil v posteljo in se ob njenem telesu zvil mehko kot kačica. Nikdar se ni oklenil Sergeja, vsakokrat samo nje. Čeprav sta bila oče in sin budna povsem harmonična, se je Boris Sergejevim dotikom izogibal. Morda je šlo za povprečno deško nelagodje, za nerodnost ob večjem, širšem in izrazitejšem moškem telesu, toda pogosto je pomislila, da je Borisa, kakor tudi njo, lahko plašila podobnost med njima. Praviloma so otroci odmev otroških različic svojih staršev, Boris pa je bil že pri svojih sedmih letih zgolj manjši model odraslega Sergeja:
Snemi, tukaj in zdaj

Snemi, tukaj in zdaj

Airbeletrina, 23. julij ― Snemi, tukaj in zdaj, z ramen svoj grob in daj življenju še eno priložnost, da popravi zgodbo. Ni vsa ljubezen smrt in zemlja ni večen izgon. Morda bo prišla priložnost in pozabiš na stari medeni pik, kot da bi ljubil dekle, ne vedoč, če te ljubi ali ne, ne vedoč, zakaj te ljubi ali ne ... Ali pa boš začutil, ko sloniš na stopnicah, da si nekdo drug
Tesnoba singularne percepcije stvarnosti

Tesnoba singularne percepcije stvarnosti

Airbeletrina, 21. julij ― Gostje, četrta kratkoprozna zbirka argentinske pisateljice Silvine Ocampo, ki je v izvirniku prvič izšla leta 1961, je prva in za zdaj edina avtoričina v slovenščino prevedena knjiga (prevod Veronika Rot). Avtorica je bila že za časa svojega življenja prepoznana kot nenavadna, zelo svojstvena in temačna; do njenega pisanja je bil dobršen del bralstva in strokovne publike kritičen, krog njenih privrženk_cev je bil ozek; celo njena sestra, Victoria Ocampo, prav tako pisateljica, je bila do njenega dela prej kritična kot ne.
majhni stroji

majhni stroji

Airbeletrina, 19. julij ― majhni stroji okrog tebe hrumijo naučeni prej na klofute zdaj na potrjevanje ti veš da ni nikogar a govoriš včasih pride po cesti mimo vlačilec ali film reka nosi splete vejevja daj mi kruh pusti luč prižgano na videz, reče
Rekviem za Zorana Predina

Rekviem za Zorana Predina

Airbeletrina, 17. julij ― Le nekaj dni zatem, ko je Zoran Predin po koncu neke nepomembne košarkarske tekme mahnil portugalskega sodnika, sem ga srečal v Dvornem baru v družbi splitskih prijateljev, Borisa Dežulovića in Predraga Lucića. K njihovi mizi sem v bistvu pristopil le zato, da bi Zoranu povedal, kar mi je ležalo na duši. Vse razumem, sem mu rekel, okradli so nas v naši dvorani in tebi je prekipelo, a ne razumem, kako si se lahko ti, tako temperamenten, čustven človek, da ne rečem Štajerc, drznil sedeti tik ob igrišču, na sedežu z neposrednim dostopom do pizduna s piščalko. Kot ljubitelj košarke in redni obiskovalec košarkarskih tekem, sem nadaljeval, si
Mathias Rambaud: "Slovenci so me izredno lepo sprejeli, a človek mora včasih misliti tudi samo nase"

Mathias Rambaud: "Slovenci so me izredno lepo sprejeli, a človek mora včasih misliti tudi samo nase"

Airbeletrina, 16. julij ― Prišel je ravno v letu, ko se je Slovenija pridružila Evropski uniji. Odhaja v času, ko iz nje obotavljaje poskuša oditi Velika Britanija. In gre na novo delovno mesto prav v London. Ko je leta 2009 začel delati na Francoskem inštitutu v Ljubljani, sva se pogovarjala v francoščini, saj je bila njegova slovenščina še dokaj šibka. Po slabem desetletju so se stvari obrnile: slovenščino obvlada bolje, kot sem jaz kadarkoli francoščino. Intervju sva sprva nameravala opraviti v njegovi materinščini, saj si je sogovornik kot pisatelj in človek, ki prisluškuje besedam in jih skrbno tehta, želel čim jasneje izražati svojo misel. A se je izkazalo, da mu gre to enako dobro od rok tudi v slovenščini – kar je v svoji skromnosti večkrat poskušal zanikati. Mathiasa Rambauda, kulturnega atašeja Francoskega inštituta v odhajanju, bo pogrešal marsikateri slovenski kulturnik.
še novic