Borštnikovo srečanje, 21. oktober ― V nedeljo je bila na ogled najdaljša uprizoritev v letošnjem festivalskem programu še ni naslova Slovenskega mladinskega gledališča v režiji Tomija Janežiča, ki je z odmori trajala slabih enajst ur, gledalci pa so se selili med dvema prizoriščema. V večernih urah je sledil pogovor z režiserjem in ustvarjalci, ki ga je vodila Alja Lobnik. Delovno so dan preživeli tudi udeleženci mednarodne konference ERC ITI in študenti, ki so se udeležili delavnice Notranja gesta, ki sta jo pripravila Ozren Prohić in Tomislav Pavković iz Akademije dramskih umetnosti Zagreb. Na Malem odru smo videli produkcijo študentov AGRFT Otroci na oblasti, napovedana produkcija Stadion Olympia pa je bila zaradi bolezni v ansamblu odpovedana. Na odru Lutkovnega gledališča Maribor smo si ogledali šesto avtorsko predstavo kolektiva Beton Ltd. Grosse Erwartungen / Velika pričakovanja; razprodana je bila že pred nekaj dnevi, podobno kot ostali festivalski dogodki. V edinstvenem ambientu Minoritske cerkve smo za zaključek prvega festivalskega vikenda gostili bolgarskega koreografa in performerja Iva Dimčeva s solo performansom  The Live Concert, ki mu je prisluhnilo okoli dvesto poslušalcev. Utrinke si oglejte v foto galeriji. 

Borštnikovo srečanje, 15. oktober ― Z mednarodno konferenco o razvoju občinstev v gledališču smo pričeli 54. Festival Borštnikovo srečanje. Na uvodnem predavanju nam je Luisella Carnelli iz italijanske organizacije Fondazione Fitzcarraldo predstavila strategije razvoja občinstev, sledil je ogled avtorske predstave mladih Pravica biti človek v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana. Na strokovnem posvetu Pravica do gledališča, ki ga je vodil Boštjan Narat so o sodobnih uprizoritvenih praksah za mlade premišljevali dramaturginja in pedagoginja Ana Duša, ravnatelj II. gimnazije Maribor Ivan Lorenčič, strokovnjakinja na področju kulturno-umetnostne vzgoje Mojca Redjko, maturant Prve gimnazije Maribor, študent, gledališki ustvarjalec in član peterice Prvega prizora Davorin Juhart,dramaturg, gledališki teoretik, publicist, prevajalec in univerzitetni učitelj Tomaž Toporišič in dijakinja Gimnazije Poljane, gledališka in filmska ustvarjalka Aiko Zakrajšek. Strokovni delavci in koordinatorji kulturno umetnostne vzgoje so se udeležili priprave na ogled predstave Seansa Bulgakov in prisluhnili predavanju Gledališki ekosistem, ki ga je pripravil Toni Attard iz Culture Venture. Do zadnjega kotička smo napolnili Mali oder Narodnega doma, kjer je Lutkovno gledališče Ljubljana gostovalo s predstavo Seansa Bulgakov, v klubu KGB pa je zvečer preigravala zasedba Grad gori!. Utrinke najdete v foto galeriji.

Borštnikovo srečanje, 10. oktober ― Kot prvo med enakimi je v tej sijajni zasedbi treba izdvojiti véliko evropsko igralko Marinko Štern v vlogi Arkadine. Prvo, kar moramo poudariti, je to, da v tej igri težnja, da bi dosegla vseobsežnost, ni ogrozila dramske izostrenosti lika: nasprotno – igralka je ustvarila neverjetno širok dramski in slogovno-žanrski diapazon, tako da je bila njena provincialna igralka Arkadina hkrati žalostna in smešna, ljubosumna in skrbna, negotova in odločna, prisrčna in afektirana, škrta in darežljiva. (Ivan Medenica, Vreme. Beograd, 2003.) Težko si predstavljamo, s kakšnimi občutki je neposredno izpisana in kirurško natančna, a obenem občudovanja polna kritika leta 2003 vodilnega srbskega kritika v tedniku Vreme, danes pa umetniškega direktorja festivala Bitef Ivana Medenice, po gostovanju Utve in njene neponovljive ter nepozabne kreacije Arkadine navdala Marinko Štern, véliko igralko Slovenskega mladinskega in evropskega gledališča. Nedvomno s posebnim občutkom zadostitve in smiselnosti izjemnega igralskega angažmaja in predanosti, značilnih za gospo in damo, ki je svojo mladost preživela pod vršaci na Jezerskem, med študijem na akademiji za gledališče pa postala Ljubljančanka, četudi še danes rada poudarja: "Ne glede na to, da že desetletja živim v Ljubljani, Jezersko še vedno štejem za svoj dom. Le tam si lahko popolnoma oddahnem po vsem, kar mi prinaša življenje."   Samo sklepamo lahko, da je nekaj podobnega začutila tudi, ko je izvedela, da je prejemnica Borštnikovega prstana, prestižnega priznanja izvrstnosti in predanosti igralskemu poklicu. Lahko da je tam nekje na samem robu zavesti vzkliknila "Juhu!" in "Končno!" In tako bodo po vsej verjetnosti vzkliknili tudi njeni občudovalke in občudovalci, ko bo ta nagrada ‒ še posebej smiselna, kadar gre v roke vrhunskim ustvarjalcem, ki so nekoliko manj izpostavljeni, ob tem pa svojski nosilci unikatnih kvalitet ‒ letos okrasila prav Marinkino roko. Marinka Štern, vrhunska igralka izjemnega spektra, je bila pred