Narodni dom MB, 3. julij ― Ampak še preden je Gogo na Glavnem odru na Piše se leto 2026, ko je četrtek že bil petek, ko so se vsi Lenti zlentali v enega, v en zgodovinski trenutek in neskončni občutek, še preden je slavnostno, hlastno in epsko nagnil, še preden je pokazal, kako se to po lentovsko dela, kaj šele, ko greš v penzijo, ko imaš »zadnji Lent« in se ne špara(š), je še navrgel: »Emotiven večer je. Čakaj, štejem, ena, dva, tri, o pijači se menimo, ne? Koliko vas je? Nikoli še nismo šli, da ne bi runde plačali, je tak? In danes: 300 špricarjev za vas na moj račun! Tam, na šanku, Sina, to gre na mene! Lent in Slovenija – gre naprej.«

Narodni dom MB, 1. julij ― Bolivija. Glej, kake barve! Uzbekistan. Čuješ, kaki ritem! Portoriko! Glej, kako vihtijo krila! In še in in še. Farbe, tako žive, pisane, šekaste, kričeče in mamljive, da ne moreš, da ne bi. Ko je Steve Jobs delal iPhone, e, zato ga je delal. In vsi ostali za njim. Če kaj, fotkaš, snemaš, deliš to. Če hočeš videti, kaj zmore tvoj telefon, mora biti prekleto dober, ne sicer nujno predrag, da lahko vsaj približno ujame take farbe. Pa ... Ne more. A-a. Ne zares. To je samo za lentovske oke. One, najbolj firbčne. V živo. Ko se ti po ulici šeta svet. In spet uporabiš tisto dobro staro: svetovno! Ker je prišel 38. Folkart.