Airbeletrina, 17. marec ― Eden osrednjih gostov letošnjega festivala Literature sveta – Fabula, ki poteka od leta 2003, je italijanski pisatelj pakistanskih korenin Saif ur Rehman Raja (1994). Je avtor v fokusu programa Fabula Hub, ki z organizacijo literarnih dogodkov in mreženjem pomaga mladim, perspektivnim avtorjem na poti k širši prepoznavnosti. V sklopu desetdnevnega bivanja v rezidenci Kulturne soseske v Celju se je v minulih dneh predstavil na več prizoriščih; po nastopu na literarnem večeru v Slovenskem ljudskem gledališču Celje je tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani govoril o svojem odmevnem romanesknem prvencu Hidžra in pri tem segal v širša geografska, družbena in politična trenja, ki imajo pomembno vlogo pri njegovem delu. Saif ur Rehman Raja, doktorski študent na Univerzi v Sieni, se posveča raziskovalnim projektom o pakistanskih družinah v Italiji. Njegovo literarno in akademsko raziskovanje segata na področja migracij oziroma problematike družbenih izključitev, marginaliziranih identitet, multikulturalizma in kritične teorije rase. Roman je začel pisati leta 2020, v izvirniku je izšel lani. Gre za izrazito osebnoizpovedno delo v pakistanskem Ravalpindiju rojenega pisatelja, ki se je pri enajstih letih preselil v severnoitalijansko mesto Belluno, kjer je že dve leti živela njegova najožja družina. Kasneje je v Bologni doštudiral pedagogiko. Navedeni kraji so tudi osrednja prizorišča otroštva in zgodnje mladosti prvoosebnega pripovedovalca romana, ki ob zvestem sledenju avtorjevim neredkim bolečim, pa tudi lepim izkušnjam, ohranja celo njegova ime in priimek. Saif ur Rehman Raja, doktorski študent na Univerzi v Sieni, se posveča raziskovalnim projektom o pakistanskih družinah v Italiji. Njegovo literarno in akademsko raziskovanje segata na področja migracij oziroma problematike družbenih izključitev, marginaliziranih identitet, multikulturalizma in kritične teorije rase. Ob tem kot pedagog veliko časa namenja otrokom in mladostnikom, ki imajo, kot je povedal na

Airbeletrina, 14. marec ― Boštjan Narat je svobodni umetnik, glasbenik, gledališki ustvarjalec, esejist, kolumnist, ustanovitelj skupine Katalena, bil je voditelj in avtor oddaje Panoptikum na TV Slovenija, pa tudi urednik in pisec, saj je izdal dve zbirki esejev, Partíja in Podaja v prazno (obe sta mu prinesli nominacijo za Rožančevo nagrado), lani pa svoj prvi roman Bend. Leta 2021 je pod psevdonimom Hans Kaspar izdal športno-zarotniško parodijo Finale, istega leta pa v soavtorstvu z Janjo Vidmar tudi biografijo Marcosa Tavaresa Legenda. Na zadnjem mestu pa omenjam, da je tudi doktor filozofije, ki je skoraj desetletje poučeval na ljubljanski Gimnaziji Poljane – in od tam ga tudi poznam, saj me je namreč učil filozofijo. Z družino zdaj prebiva v Spodnji Šiški, v stanovanju, za katero pravi, da ni majhno, toda za knjige (in glasbene plošče) vsekakor nikoli ni dovolj prostora. Doktor filozofije ob filozofiji (Fotografija: Andraž Gombač) Knjige skozi prizmo selitev Debato, ki jo imava na spomladansko dopoldne v lokalu Vesolje, ki ga je izbral Boštjan, ker »je eden redkih kafičev, ki je ljubljanski in ne turističen«, ko vlada dokaj mir, dokler med malico na kavo ne priletijo sestradani dijaki, začneva s preprostim vprašanjem: kje v stanovanju, v Spodnji Šiški, kjer biva z ženo in otrokoma, dejansko kraljujejo knjige. Odgovor je sprva sila preprost, sledijo dopolnitve, na koncu pa seveda uvod v filozofsko debato: »Večinoma so v dnevni sobi, manjše odlagališče je v kabinetu, ki je trenutno tudi v splošni funkciji odlagališča, kar praktično pomeni, da kdaj prinesem knjige v prostor, pa najprej vse skupaj pade na tla, ker je vsega preveč … Obstaja pa kontingent knjig, ki ostajajo v Grosupljem pri mojih starših. Več let sem se selil po Ljubljani iz enega stanovanja v drugo, in takrat sem nabiral knjige, ‘doma’ pa je kraljevala večina. Ko sem še kot samski kupil svoje prvo stanovanje in se prvič zares preselil, je večina teh knjig odšla z menoj. Nato sva se z Nino, ko sva priče