Mestna knjižnica Ljubljana, 6. december ― Pogovor bo nominalno posvečen 50-letnici smrti Adorna, bolj konkretno pa se bomo posvetili praktičnemu vpogledu v družbo, kakor se je razvila v polstoletju po Adornovi smrti. Torej te, v katere pogona zaledju odzvanja Adornova kritika kulturne industrije, psihičnega in fizičnega trpljenja posameznika, ki je izpostavljen družbi, ki jo obvladuje strateški racionalizem, pa tudi družbenim spremembah, ki zahtevajo drugačen pogled na probleme, ki jih je zastavljala prva generacija frankfurtske šole.  Ta večer nas bodo predvsem zanimali reifikacija političnega govora in razmerij ter problem politične razprave v družbi, izvidnica dialoga med med različnimi skupnostmi in vpliv ideologije na moralna prepričanja, problem skrajnih odzivov (npr. brexit, Trump, Johnson ali politična apatija, samoafirmacija tistih, ki se počutjo, v Agambenovem jeziku, homo sacer) na občutja strahu, nelagodja in resigniranosti (kako lahko črnec v najslabšem položaju voli Trumpa?) in sorodna vprašanja v navezavi s spremembami v ekonomskih in družbenih razmerah v času po Adornovi smrti; v prazničnem vzdušju pa se bomo dotaknili tudi Adornovega v veliki meri teoretsko razdruženega naslednika Habermasa, ki je letos praznoval 90 let. Na pogovoru bodo sodevali poznavalci kritične teorije Darko Štrajn, Jernej Kaluža in Gašper Pirc.

Mestna knjižnica Ljubljana, 6. december ― Večino 20. stoletja so imeli delovni razredi samostojno politično stališče in gibanje, socializem. V tem se je to obdobje razlikovalo od preteklih in sedanjega, ko je politika zožena na nasprotje med liberalizmom in konservativizmom, tj. na stališči predkapitalističnih vladajočih razredov in kapitalističnega razreda. Nosilke delavskega gibanja so bile socialistične stranke, ki so se že v 19. stoletju združile v mednarodno zvezo, Internacionalo. Potem ko se večina socialističnih strank kljub dogovoru na baselskem kongresu leta 1912 ni zoperstavila 1. svetovni vojni, so se tokovi in stranke, ki so še naprej zastopali stališče delovnih razredov, preoblikovali v komunistične stranke in leta 1919 ustanovili Komunistično internacionalo (Kominterno). Kominterna je bila osrednja organizacija mednarodnega delavskega gibanja. Čeprav je bila po birokratski kontrarevoluciji v SZ tudi sama podvržena stalinizaciji in podrejena stalinski zunanji politiki, je bila hkrati organizacijsko jedro komunističnih strank in s tem delavskih gibanj, ki so po 2. svetovni vojni izsilila dekolonizacijo in modernizacijo tretjega sveta, v deželah realnega socializma pa poleg tega za več desetletij odpravila kapitalistične odnose. Pomen Kominterne je torej največji prav v deželah, kot je Jugoslavija, kjer so komunistične stranke vodile narodnoosvobodilna gibanja in socialistične revolucije. Čeprav je po eni strani sodelovala v stalinski čistki vodstva KPJ, je v frakcijskih bojih podprla Titovo »začasno vodstvo«. To je kmalu preraslo v vodstvo gibanja, ki je premagalo nacifašistične sile, odpravilo kapitalistične odnose v Jugoslaviji, zavrnilo stalinske poskuse podrejanja in doseglo raven modernizacije (industrializacije in sekularizacije), kakršna je bila v predvojni Jugoslaviji nezamisljiva. Znanstveni posvet ob stoletnici ustanovitve obeh organizacij – Kominterne in Jugoslovanske socialdemokratske stranke (komunistov), poznejše KPJ/ZKJ – je namenjen izmenjavi ugotovitev aktualnih raz

Mestna knjižnica Ljubljana, 6. december ― Univerzalni temeljni dohodek (UTD) je enostavna ideja, saj zahteva, da je treba vsaki državljanki in državljanu brezpogojno, redno in trajno zagotoviti minimalna finančna sredstva za preživetje. Odkar so države postale promotorke neoliberalnih gospodarstev, vse bolj trpi tudi njihova socialna funkcija. Dirka navzdol pri pravicah in sredstvih je tako zelo penetrirala v socialno politiko, da si je težko predstavljati popravljanje (koncepta) socialne države na isti način kot doslej, torej s še večjim pogojevanjem, nadzorovanjem, sankcioniranjem, aktiviranjem in fleksibiliziranjem. Ti pristopi bi mogoče lahko bili smiselni, če bi njihova tarča bili zgornji sloji, nikakor pa ne spodnji. Izboljšave socialnega sistema pogojevati z obljubami o še višjih stopnjah gospodarske rasti in vmes pritiskati na najrevnejše, to ni izhod iz slepe ulice, pač pa pospeševanje hitenja v prepad. UTD je najučinkovitejši, najnujnejši in najhitrejši ukrep za izboljšave znotraj sistema. Vsi drugi ukrepi so neučinkoviti ali pa zunajsistemski. Zbornik Enostavna ideja je argumentacija ključnih poudarkov, zakaj je UTD potreben, in pa razlogov, zaradi katerih je nasprotovanje tej pravici škodljivo. Knjigo je izdala Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani. Zbornik bodo predstavile avtorice in avtorji prispevkov, pogovor pa bo vodil urednik Srečo Dragoš.

Mestna knjižnica Ljubljana, 28. november ― Ameriški zgodovinar John Lukacs je vojno na stari celini v letih 1939-1941 označil za zadnjo evropsko vojno. Po zasedbi Danske in Norveške se je nacionalsocialistična Nemčija usmerila proti Zahodu; dosegla je velike uspehe na kontinentu, ni pa ji uspelo zlomiti Velike Britanije in potem ne Sovjetske zveze. Ob koncu maja in v začetku junija 1940 je bila Nemčija prvič, oktobra in v začetku novembra 1941 pa drugič, blizu popolnega uspeha na bojnem polju, vendar sta oba njena tedanja osrednja nasprotnika vzdržala njen pritisk. Mussolinijeva paralelna vojna v Sredozemlju in Vzhodni Afriki je doživela neuspeh. Po tretji izvolitvi predsednika Roosevelta za voditelja Združenih držav Amerike je tudi Washington začel sodelovati v vojni. Že pred vključitvijo vanjo je prevzel velik delež njenega financiranja in pošiljal vojaški material silam, katerih obramba je bila v interesu ZDA. Je pa v tem času na daljnem vzhodu še naprej potekala japonsko-kitajska vojna; Japonska je v njej zabeležila velike uspehe, vendar tudi ona ni mogla zmagovito skleniti sovražnosti; ob ameriških pritiskih nanjo se je odločila napasti tudi ZDA.