Loški muzej, 28. februar ― S tem pismom želimo izraziti podporo slovenskim umetnicam in umetnikom, ki s svojim delom bogatijo našo kulturno krajino. V času, ko se v naši družbi odvijajo pomembne razprave, se nam zdi ključno, da poudarimo pomen spoštovanja umetniškega ustvarjanja in integritete. Verjamemo, da umetnost igra nepogrešljivo vlogo pri oblikovanju naše identitete in razumevanju sveta okoli nas. Spoštovanje avtorskih pravic in umetniške integritete je temeljnega pomena za zdravo in ustvarjalno družbo. Podpiramo prizadevanja za zagotovitev priznanja pomena in vrednosti umetnikom in umetnicam, ki s svojim delom prispevajo k skupnemu blagostanju. Na tem mestu izražamo našo zavezanost k podpori umetnosti in kulture ter pozivamo k spoštljivemu dialogu o vlogi umetnosti v naši družbi.

Loški muzej, 6. januar ― Dvanajst dni po božiču, tj. 6. januarja, je praznik Svetih treh kraljev, v Matejevem evangeliju imenovanih modri z Vzhoda. Ker so Sveti trije kralji razglasili novico o Jezusovem rojstvu, se ta praznik v Cerkvi uradno imenuje Gospodovo razglašenje ali epifanija. Za Slovence je predvečer praznika svetih treh kraljev tretji sveti večer (prvi sveti večer je večer pred božičem, drugi silvestrovo pred novim letom). Stara navada je, da na vse tri svete večere v družinah molijo ter blagoslovijo (pokropijo z blagoslovljeno vodo in pokadijo s kadilom) svoje domove in gospodarska poslopja. Na predvečer praznika svetih treh kraljev pa na podboje vrat s kredo izpišejo začetnice njihovih imen in letnico: 20 + M + G + B + 25. V 19. stoletju in prej so na predvečer praznika na mizo, prekrito z belim prtom, položili božični kruh poprtnjak skupaj s posodico z blagoslovljeno vodo in vejico iz cvetnonedeljske butare ter razpelom. Na omenjeni praznik so kruh razrezali in vsak je dobil košček, le krajček so shranili. Košček poprtnjaka so ponudili vsakemu, ki je prišel v hišo. Nekaj so ga dali tudi živini, sa je božični kruh veljal kot zaščitno in zdravilno sredstvo ter naj bi dobro vplival na pridelek.

Loški muzej, 6. januar ― Loški grad, ki se je ohranil vse do danes v precej spremenjeni obliki, je imel skozi stoletja zelo burno zgodovino. Poleg številnih prezidav je od 19. stoletja dalje zamenjal kar nekaj lastnikov, ki so ga prilagajali duhu časa in svojim potrebam. Zato se od originalne opreme ni ohranilo popolnoma nič. Ohranili pa so se trije popisi premičnega inventarja, ki so nastali v času vlade freisinškega škofa Konrada III. (1314–1322). V vsakem izmed grajskih prostorov so popisovalci natančno zabeležili ves premični inventar, ki je ostal na gradu vsakič, ko se je škof z obiska v Škofji Loki vrnil domov v Freising. Ti popisi so danes dragocen vir za proučevanje srednjeveške materialne kulture. Poleg tega imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost, saj predstavljajo najstarejše ohranjene popise grajskih inventarjev z današnjega slovenskega področja. Kot zanimivost lahko povemo, da so že v prvi polovici 13. stoletja na Loškem gradu posedovali in uporabljali med drugim tudi številne steklene predmete. Predvidevamo, da so bili ti stekleni predmeti večinoma uvoženi, kar je še posebej očitno za posebno obliko steklenih posod – angsterje, ki jih tokrat podrobneje predstavljamo.